Zakaj v Myanmar?

Ker je nekaj posebnega in je takšna kot prav nobena druga dežela! Nepoznana je in izolirana, skrita vsa skrivnostna tam med svojimi slavnejšimi sosedami Tajsko, Kitajsko in Indijo. V obliki zmaja se je oblikovala ob reki Irrawaddy in vpela tja med okoliške hribe. Nedostopna je in prav zato ostaja v precejšnji meri takšna, kot je bila nekoč. Težka roka napredka in civilizacije jo je samo pobožala in zelo počasi prodira globlje. Zato je zdaj čas, da obiščemo to prijazno deželo, kjer bo nasmeh postal sredstvo sporazumevanja in iz ure v uro bolj zarisan na našem obrazu.

Burma? Je kolonialno ime dežele, ki je od 1989 naprej uradno preimenovana v Myanmar. Pogosto se o njej govori kot o »Zlati deželi«. Je to zgolj zaradi neštetih zlatih vrhov pagod, ki so posute povsod ali je še nekaj več?

Prvi stik je z glavnim mestom Yangon. Prijazna mešanica tradicije in svetovljanstva, mnogih kultur in središče vsega tam sredi rodovitne delte slavnega Irrawaddya. Yangon je prava moderna prestolnica, kjer za ovinkom od ultra moderne stavbe naletimo na pravo ulično tržnico, kjer prodajajo prav vse, kar si srce poželi in zraven si človek lahko privošči še okusen prigrizek ob kozarcu svežega soka. Z dobrimi petimi milijoni prebivalcev je dom 1/10 vseh Burmancev. Mestu kraljuje veličastna Shwedagonska pagoda, ki v svojem zlatem sijaju razsvetljuje okolico in simbolizira pravo srce budizma v deželi.

»Mandalay« je eno od svojih pesmi poimenoval Rudyard Kipling… Dobrih sto let kasneje je o mestu prepeval tudi Robbie Williams… Danes je pot do Mandalaya lažja in hitrejša, kar po zraku pademo v še eno mestno vzdušje, kjer še vedno diši po kolonialnih časih. Kraljuje mu slovita kraljeva palača in mandalajski hrib, od koder v barvah sončnega zahoda občudujemo eno najlepših slik… Mesto ima in ponuja prav vse, kar človek mestnega potrbuje. A najlepše je tisto najbolj preprosto. Vožnja s čisto posebno rikšo po ulicah in večerji naproti, polna skleda smeha v večeru z »brkatimi brati«…

Okolica Mandalaya ni samo počivališče nekdanjih prestolnic. Je živa in pisana, presenetljivo pestra in čarobna. Prepleta se staro z novim in slike se vrtijo pred nami kot v kakšni dia projekciji. Potem, ko stotine menihov pospremimo k zajtrku, njihovemu edinemu dnevnemu obroku, se nam oči ustavijo na najdaljšem tikovem mostu na svetu. Najlepše je obstati s skodelico zelenega čaja v roki in samo opazovati. Morda reči kako besedo s sramežljivimi domačini. Ali pa samo podeliti še in več nasmehov. Premagati še eno serijo stopnic in si prislužiti še en čudovit razgled na neskončne gričke iz katerih kukajo tiste zlate pagode…

Čas se kar sam prestavi nazaj, ko se vkrcamo na trajekt proti Baganu. Mogočen Irrawaddy kliče k sebi in v ranem jutru že plujemo po tej glavni življenjski žili Myanmara. Omogočila jim je preživetje in jih privabila prav sem, da so si tu ustvarili življenje. Ob njej so zrasle prve prestolnice in večja mesta in predstavlja tudi dobro povezavo med njimi, saj velja za eno najbolj plovnih rek v Aziji! Dolga prbl.2000 km začenja svojo pot na skrajnem severu Myanmara in se izliva v morje južno od Yangona. Pluti po njej je eno lepših doživetij in stapljanja z okolico ob reki, uživanja v ležernosti in podoživljanja preteklosti, ko je to bila ena glavnih poti. Kot plovba sama, je tudi v prihodu na cilj kanček staromodnosti, saj v pristanišču čakajo konjske vprege da popeljejo prišleke v izbran začasen dom…

Stara prestolnica in danes majhna vasica Bagan je kraj prbl. 2200-tih templjev. Vsi ti so delo mogočnih kraljev in so nastali med 11. in 13. stoletjem, v dobrih 200 letih. O njih bereš in vidiš fotografije, a le vzpon po ozkih zavitih stopničkah na enega izmed templjev razkrije tisto pravo razsežnost. Odpre se pravo polje templjev. Več jih je, kot bi jih lahko prešteli in povsod so, zdi se da neskončni. Fotoaparat komaj zabeleži vso to lepoto a tisto najlepše, tisto presenečenje ob odkritju, se zapiše na naš trdi disk. Spodaj med templji se vijejo potke in kamorkoli zaviješ, čaka nekaj nepričakovanega! Vmes žive ljudje v mirnem vsakdanu tihe vasice in prepleta se staro z novim v čarobno brezčasno zgodbo!

Skoraj 90% prebivalcev Myanmara je budistov. Gojijo theravada oz. »originalni« budizem in se trudijo čim bolj slediti Budinemu originalnemu sporočilu. Kljub temu so še vedno močna tradicionalna verovanja. Najbolj zanimivo je oboževanje 37-tih nat-ov, ki se je ohranilo iz animističnih časov pred prihodom budizma. Nat-i so danes še kako živi v življenjih prebivalcev Myanmara. Gre za nekakšne duhove, ki si lahko celo prilastijo določen kraj ali osebo ali celo področje življenja. Domačini verjamejo, da človeka lahko obsede nat, zato je spoštovanje le-teh izjemno pomemben del verovanja in tudi vsakodnevnega življenja v Myanmaru.

Gora Popa je eden od krajev, ki so si ga prilastili nat-i. Vulkanskega izvora, bazaltna monolitna »gora« kraljuje sredi pokrajine v bližini Bagana. Je najpomembnejše središče za čaščenje nat-ov v državi. Na gori jih živi vseh 37 in zato je vzpon po stopnicah do vrha nekaj čisto posebnega. Pomembno je, da v tem času ne preklinjamo, ne mislimo nič slabega o drugih in nimamo pri sebi niti koščka mesa. Prav tako domačini verjamejo, da naj človek ne bi bil oblečen v rdečo ali črno barvo! Pot do vrha je posuta z oltarji in manjšimi tempeljčki, prav tako tudi vrh sam. Kot pika na i je tudi razgled na okolico fantastičen in ves trud je poplačan v trenutku!

Cesta se vije med mnogimi polji riža, nasadi sadja in palm, med vasicami kjer so hiške lesene in nam prebivalci navdušeno mahajo v pozdrav! Kar naenkrat se vzpne v novo sliko, v kraljestvo hribov in v osvežilen gorski zrak. Od tu peljejo k ljudem ozke stezice, ki se vijejo po hribčkih in dolinah in z vsakim ovinkom naslikajo novo pokrajino. Zemlja služi ljudem in omogoča rast mnogim uporabnim poljščinam, s pridelavo katerih si domačini omogočijo preživetje. Tukaj raste tudi tisti okusen zeleni čaj, ki je na voljo v vseh čajnicah brez kakršnegakoli plačila. Zeleni čaj je tukaj namesto vode. Domačini so prijazni in se radi pogovarjajo. Seveda govorijo samo svoje narečje in ne razumejo nič drugega. A kmalu ugotovimo, da sploh ni pomembno, kateri jezik kdo govori. Kajti zmenimo se vse in drug drugega odlično razumemo. Če temu dodamo še veliko smeha, je tukaj odličen recept za živahen večer med prebivalci gorskih vasic. Vsaka vasica je dom nekega plemena in vsako pleme ima svoje navade. Življenje je preprosto in domovanja so skromna. A kaj bi to, ko pa je toliko dobre volje!

Kar naenkrat se potke iz hribov začnejo spuščati proti dolini in tam nekje v daljavi se prikažejo prvi obrisi čudovitega jezera Inle. Že hitimo po poti in cilj se vedno bolj bliža. O, kako smo ga čakali, to čarobno jezero! Čolni že čakajo in v njih prijazni strici, ki nas popeljejo preko jezera do našega lastnega plavajočega domka. Hiške na kolih, plavajoči vrtovi, simpatični drevaki na drugačen pogon, mogočni templji, samostani, neskončnost. Jezero Inle je drugo največje v Myanmaru in zajema kar 116 km² površine. Kljub velikosti je precej plitko pri največ 4m globine, a prav zato omogoča gradnjo vasic na kolih in urejanje nenavadnih plavajočih vrtov, katere obdelujejo kmetje kar iz čolnov. Najlepše je prenočevati kar tam nekje sredi jezera v svojem lastnem plavajočem mini kraljestvu…

So to tiste čudovite slike, ko sonce vzhaja ali zahaja in opazujemo ribiče pri delu ter se prepuščamo prepletajočim se barvam? Ali večerja ob soju svečk, ko nad nami svetijo zvezdice v jasni noči in se počutimo kot da smo tako daleč stran od ponorelega sveta… Kaj pa neskončna plovba na tradicionalnem drevaku med simpatičnimi vasicami… Opazovanje mirnega življenja ob jezeru, kjer se je razvila čisto posebna kultura. Kramljanje z mimoidočimi med sprehodom po kakšni vasici na trdnih tleh in vedno znova presenečenje nad gostoljubnostjo…

Na koncu potovanja, ki daje toliko pozitivne energije in nas poživlja, čaka še tista prava sprostitev. Na eni od redkih plaž Myanmara, kjer ni težko najti kotička le zase. Tukaj je vse tisto, kar lahko pričakujemo od še enega začasnega »raja«. Je beli pesek in toplo turkizno morje. So pisane ribe in tiste palme, ki dajejo še kako potrebno senco. Obilica izjemno okusne morske hrane in tisti najlepši sončni zahodi… Ko se veličastna krogla dotakne morja in ne veš več, kje se morje konča in začne nebo…

Ajda

Naročite se na RSS

Pozdrav iz Indonezije!

Po dolgi vožnji z letalom, smo le prispeli v Indonezijo na Lombok, kjer so nas vodiči agencije Oskar prav lepo sprejeli in nastanili v hotelu. Po kratkih ogledih po otoku Lombok, mestu Mataram, Sengigi, kjer smo bili tudi nastanjeni dva dni, smo odšli proti Senaru, kjer smo prespali v hotelu sredi deževnega gozda.  Fantje so si privoščili naravno masažo pod slapom, da so se pripravili za pohod.

 In je le prišel dan, ko se je naš pohod začel. Izzy, naš vodič nam je že prejšni dan predlagal pot, ki se začne v deževnem gozdu, kar se nam je na koncu našega pohodništva zelo obrestovalo. V deževnem gozdu, skozi katerega smo se prebijali prvi dan, smo videli veliko mogočnih dreves in seveda opic, ki se prav nič ne bojijo turistov. Prvi kamp nas je že čakal pripravljen, ko smo prišli pod rob kraterja, kjer smo tudi preživeli prvo noč. Pred spanjem smo se povzpneli na sam rob kraterja in si ogledali kakšna pot nas čaka naslednje dni.  

Noč je bila vetrovna in ostra, tako da smo bili veseli, da smo čimprej odšli dalje na pot. Ta dan nas je čakalo nekaj plezanja in hoje ob jezeru, nato smo pa prispeli do drugega kampa ob jezeru, kjer smo si privoščili toplo masažo pod slapom v toplih grelcih in uživali ob jezeru preostanek popoldneva.

Tretji dan smo se povzpeli na tretji kamp pod samim vrhom Rinjanija, ki je bil na višini 2700 nadmorske višine.  Neglede na višino na kateri smo bili, so nas opice pričakale odprtih rok. Ena si je tudi prilastila Juretovo spalko, za katero sma šle ena na ena (vrgla sem ji namreč zamašek od plastenke in jo tako odgnala), da smo jo dobli nazaj.

Po prekratki noči smo ob 3h zjutraj štartali na sam vrh Rinnjanija, ki je na 3726 nadmorske višine.  To je bila borba s samim s sabo, bilo je res naporno, ampak smo s samoprepričevanjem prilšli na vrh. To je bil najtežji del celotnega trekinga in ko prideš na vrh … waw, uspelo nam je J

Po zajtrku, ki nas je pričakal na spodnjem kampu, smo nadaljevali pot skozi savano v dolino. Še dobro, da je bila savana nazadnje, saj smo prišli prašni in umazani v dolino, tako da smo komaj čakali da pridemo na Gili Air pod tuš. No, seveda smo se obale vsi veselili.

Sedaj, pa nas čakajo trije dnevi uživanja na otočku Gili air, ob masažah, plavanju, potapljanju … v gavnem breskrbnem uživanju.

Activia, najlepša hvala za to doživetje, ki je v meni pustilo prijeten spomin in opomin, da zmorem tudi kaj več, kot sem si predstavljala.

Andreja

Fotogalerija: avtor Jernej Filipčič

Mrzel popoldan na Brniku in vprašanje: »Oskar?« »Ja, Oskar – Turčija«. Izmenjamo nasmeške, se na hitro predstavimo, zraven vsega pa dobimo še darilo, popotniški dnevnik, razglednice in prve in informacije o državi v katero se odpravljamo.

Naša malo skupinico je po pristanku v Istanbulu pričakal lokalni vodnik. Na poti do hotela nam je na hitro natresel še nekaj nasvetov. Ovčice tako prepuščene same sebi smo se takoj odpravile na večerjo. Našli smo eno oštarijo, kjer so sedeli sami Turki in sklenili da bo za nas prava. Pogumno smo naročili specialiteto šefa kuhinje, ki se je pokazala za zelo fino. Na mizo je prišla v lončeni posodi, bili pa so jajčevci z ovčetino in govedino v paradižnikovi omaki posuti s sirom in se enkrat zapečeni. Ful smo navalili, šef kuhinje pa je bil tako zadovoljen z našim apetitom, da nas je prišel slikat.

Zatem smo se odpravili na Taksim to je trg kamor se pride vsak večer pokazat pol Istanbula. Gneča je nepopisna, vozi tramvaj z živo muziko, hrane, pijače in dobe volje je v izobilju.

Zjutraj smo srečali našo vodičko Ano Marijo, ki nas je takoj popeljala na intenzivne oglede znamenitosti. Že ob 9. uri zjutraj je termometer kazal 39 stopinj. V lahnem drncu smo si ogledali Istanbul, se najedli in se že okoli 16. ure popoldan z našim avtobusom odpravili v naslednji kraj, Afyon. Nasa Ana Marija ima tako prijeten glas, da smo ob opisu zgodovine Turčije na poti iz Istanbula na avtobusu vsi zaspali kot ubiti. V naslednji hotel smo prišli pozno zvečer in takoj se je pokazala turška gostoljubnost. Zaželeli smo si pivo, ki ga v hotelu niso imeli (muslimanska država pač) ampak receptor se je takoj z motorjem odpravil v trgovino in nam prinesel mrzlo pivo. Pravo olajšanje.

Takoj zjutraj nas je Ana Marija gnala na ogled Črne trdnjave (samo 700 zelo visokih stopnic) pri temperaturi, ki je bila blizu 40 stopinj. Ogledali smo si se tipično osmansko hiško, spili šerbet, pa nazaj v avtobus.

Ana Marija in lokalni vodič Janez (Mustafa) sta nam podelila turška imena z nalogo, da sami ugotovimo kaj pomenijo. Naša ekipa se tako zdaj imenuje: Şirin, Leya, Tayfun, Mehtab, Huseyn, Dilek, Tuana, Fatih, Sybel in Hülya. Turško ime naše vodičke je Duygu, slovensko ime našega šoferja pa Srečko.

Prispemo v Pamukkale in čeljust nam pade na kolena, res taksne kot na sliki. Po kratki siesti se odpravimo na ogled nekropole v Hierapolisu, se vržemo v šampanjsko kopel in se takole čisto pomlajeni odpravimo med ponvice. Sonce zahaja, mi pa si damo duška s slikanjem.

Naslednji dan je na vrsti Efez, najlepše in najbolje ohranjeno rimsko mesto v Anatoliji, znano po Artemidinem templju.  Škoda le, da so vsi turisti, ki so trenutno v Turčiji sklenili, da si ga bodo ogledali na isti dan kot mi.

Po ogledu Efeza sledi Anina radijska oddaja, ki nas zaziblje v prijeten spanec in že so na vrsti Priene. Naša ekipa v gledališču uprizori starogrško tragedijo z naslovom Rojstvo Atene. Še prej so naši svečeniki žrtvovali Janeza (naš lokalni vodič) bogovom. Doživeli smo stoječe ovacije.

Počasi se pričenjajo trenutki čistega užitka. Naša pot se konča na obali dovolj zgodaj, da se vsi pomečemo v vodo. Kraj Kuşadasi je zelo turističen, zato smo kar zadovoljni, da gremo hitro naprej.

Duygu za nas pripravi presenečenje, ustavimo se v eni vasici, kjer nas takoj obkrožijo tetke, ki prodajajo prte in nakit. Ker je tam tudi razgledna točka, se najprej odpravimo tja, z nami pa seveda cela vas. Kljub prepričevanju, nihče nič ne kupi, zato se ena tetka spomni in nas povabi k sebi domov na čaj, česar smo zelo veseli. Zbašemo se v dnevno sobo, ona pa odide kuhat čaj. Tukaj namreč cele dneve pijemo turški čaj ali pa ayran (slan jogurt). Tačas ko je gospodinja kuhala čaj, je soseda pričela prodajat in ko je naša gostiteljica to videla, je izbruhnil pravi prepir. Po čaju smo potem v miru začeli sklepati posle, pri gospodinji je vsak nekaj kupil, sosede pa so se zunaj kujale, dokler ni gospodinja dovolj prodala, potem so smeli posle sklepati tudi one.

Na pot v Dalyan smo obiskali Apolonovo preročišče v Didimu. Prihodnost je še zmeraj neznanka.  Dalyan leži na obali jezera, zato smo se zvečer vkrcali na ladjico, se ob polnoči okopali v presenetljivo toplem jezeru ter ob vinčku preplesali celo pot nazaj.
Zjutraj smo lahko malo pospali in se ob devetih z ladjico odpravili na želvjo plažo. Vodič povleče po vodi rakovice in že jo vidimo, zelo veliko želvo vrste glavata kareta (kareta kareta). V iskanju hrane se ji kmalu pridruži še druga in uprizorita pravi ples. Sledilo je kopanje v morju. Morje in jezero sta namreč ločena le z ozkim pasom peska. Bili so ravno prav veliki valovi, da smo se do onemoglosti metali v vodo.

Popoldan se z ladjico odpeljemo do blatne kopeli. Skupinsko smo odpujsali v bazen z blatom, drug drugega namazali od glave do pete in se taki pujski posušili na soncu. Gladke koze smo prišli v hotel in se uredili za nargilo. Smo se dimili kot za stavo.

Vsemu temo uživanju je sledil res adrenalinski dan. Začeli smo z mestom duhov. Mesto je tako zapuščeno, da so ga zapustili tudi vsi duhovi. Ni treba povedat, da smo po hribu letali pri kakih 40 stopinjah. Po ayranu smo prijetno osveženi v avtobusu pozaspali po približno 30 sekundah.

Naslednji postanek, prodnata plaža, ki se je uvrstila med 8 najlepših na svetu. Plaža je res lepa, morje prekrasno, ampak sence pa niti za mišjo dlako. Kot kake stare mamke smo se po prihodu iz vode zamotali v karkoli smo že pač imeli. Takšni klošarji smo padli v eno čajnico (te so v Turčiji namenjene le moškim), kjer so nas kar malo ogorčeni gledali, vendar so Turki že zdavnaj obupali nad neotesanostjo zahodnjaških žensk in so nas postregli.
Po kratkem dremežu smo prišli v kanjon Saklikent. Po prečkanju najbolj ledene rečice, kar si jih lahko predstavljate (do tačas, da si prišel čez, si imel noge že v krčih), sem nam je za hip utrnila misel, kaj pa če ne bi … No, na srečo v besednjaku nase vodičke »ne bi« ne obstaja, zato smo nadaljevali. Voda v kanjonu ni bila mrzla in zaradi vročine je tudi ni bilo veliko. Pot nas je vodila po vodi, po blatu, preko kaskad in slapov. Seveda ni čisto nič zavarovana, zato je oživel timski duh, Janez in naši moški, pa so se izkazali za prave kavalirje. Vlekli so nas od zgoraj, porivali od spodaj. Včasih smo bili na vseh štirih, drugič spet do ramen v vodi. Približno na pol poti smo srečali Prašičkove, skupino mladih, ki se je sredi kanjona od glave do pet namazala z blatom. S timskim duhom nam je uspelo priti do konca kanjona, do slapu. Nase tri parčke smo poslali, da so se zlupčkali pod slapom, potem pa hajd nazaj. Nazaj je šlo malo lažje, saj smo se včasih kar dričali in tu pa tam z ta zadnjo zajezili pretok vode. Utrujeni in zadovoljni smo šli še na palačinke. Zvečer pa spet na nargilo. Od samega
adrenalina se nam je se do polnoči kar smejalo.

Vsemu temu razburjenju je sledil prost dan za kopanje in šoping, kar nam je tudi zelo prav prišlo.

Po zelo napornem dnevu počitka, šoping namreč človeka zdela bolj kot kanjon, smo se naslednji dan vkrcali na našo barko. Naš Oskar tim se je preimenoval v Vrečkarjeve oziroma v Migros tim (Migros je veriga supermarketov). Na ladjico nismo mogli nesti kovčkov, zato smo vse spakirali v vrečke.

Naš kapetan nas je zapeljal v prvi zaliv, kjer smo bili vsi takoj v morju. Po eno urnem užitku v vodi, smo pot nadaljevali v naslednji zaliv, kjer se je vse skupaj ponovilo. Naš vrli  kapitan je v tem času skuhal odlično kosilo. Ker se po jedi ne sme plavati, nam je preostalo le sončenje in spanje. Pa samo do naslednjega zaliva, kjer smo bili spet vsi v vodi. Janez nas je naučil turško igro, ki se imenuje OK, ki nas je čisto zasvojila.

Da le ne bi samo lenarili, smo si ogledali potopljeno mesto ob otoku Kekova ter vasico Simena s trdnjavo in plavajočim sarkofagom. Privoščili smo si še najboljši sladoled in ledeno kavo. Uf, trpljenje.

Dan je ob kopanju, igranju OK in ogledih hitro minil, kapetan pa je postregel z večerjo, ki je bila odlična, kot vse kar smo v Turčiji poskusili.

V vodi nismo bili že kaki dve uri, zato smo se v trdi temi spet pometali v vodo in ob plavanju uživali v iskrenju planktona. Noro!

Žal zvečer ni bila na vrsti stalna radijska oddaja naše Duygu, da bi nas nežno zazibala v spanec ampak je bilo kot na dirkališču formule 1. Ali drugače povedano, cela Turčija je priskrbljena z drvmi za zimo. Naš kapitan je namreč utrujen zaspal na palubi na hrbtu. Naši vodički je uspelo zadremati, vendar se je kmalu zbudila in vprašala: »Kaj je to za ena žival?«

Naslednji dan smo nadaljevali z intenzivnim kopanjem in se ob 11. uri žal že izkrcali iz naše barke. Pot nas je vodila proti Antalyi z vmesnimi kopanji. Utrujeni smo prišli v eno najbolj turističnih  mest v Turčiji, naš hotel pa na srečo ni bil en od turističnih silosov, ampak prenovljena osmanska hiška sredi mesta. Naj povem, da je bilo 40 stopinj in taka vlaga, da je že samo dihanje povzročalo obilno potenje.

Zjutraj smo odpotovali v gorovje Taurus, se ustavili v eni prijetni domači oštariji (hrana spet odlična, ženske že godemo o pridobivanju kilogramov), obiskali Kurde in zvečer prispeli v Taškent, majhnem mestu sredi hribov.  Utrujeni od poti smo šli kar spat. Še sreča, saj se je jutro začelo res zgodaj. Sicer smo se že naučili ignorirati prvi jutranji klic k molitvi, ki se zgodi okoli 5.  ure zjutraj, tokrat pa ni šlo saj se mesto nahaja v majhni dolini in se je zvok tako pomnožil, da smo vsi mislili, da imamo zvočnik iz minareta napeljan naravnost v sobo.

Pred nami je ta dan bila dolga pot. Prvi postanek je bila Konya. Utrdba Islama in dom pokojnega islamskega mistika Jelal-al-dina Rumija Mewlane, cilj mnogih romarjev. Popoldan pa smo že prispeli v Kapadokijo in naredili prvi sprehod med angeli v Dolini angelov. Ostali smo čisto brez besed.

V hotel smo prispeli pozno zvečer in se lačni odpravili v eno oštarijo, ki jo je priporočila Duygu. Prijazni stric nas je posadil za mizo in kot je to v navadi najprej vprašal od kod smo. Na odgovor iz Slovenije je zadovoljno kimal z glavo: »Aha. Oskar«. Jedli smo džuveč, ki pride v glineni posodi na vrhu katere je zapečen kruh. Njam.

Zjutraj smo se čisto optimistični zbrali na zajtrku, ne da bi slutili kakšen dan sta nam pripravila Duygu in Janez. Začelo se je že na prvi razgledni točki, ko smo po mnogih OHIH in AHIH odšli na sprehod naravnost po skalcah navzdol (vsi normalni turisti so šli na sprehod po cesti). Bilo je kot v kanjonu. Moški so vlekli od zgoraj in porivali od spodaj. Dol smo prišli prašni od glave do pete, predvsem pa bolj štrlečih delih, npr. joških. Normalni turisti so verjetno mislili, da smo bili zgubljeni kak teden. In tako je šlo ves dan. Če ni bilo skalc ali pa hriba pa je bilo 400 stopnic. In kakšna je bila temperatura? Samo 42 stopinj.

Do večera smo bili že cisto obnemogli, počitek pa ni prišel v poštev, saj nas je čakal turški večer. Vse so nas nabasali v en velik prostor, kjer je bil na sredini oder. Plača se vstopnina, potem pa lahko piješ kolikor zmoreš. Imajo vodko, rakɪ (janeževo žganje), vino, pivo in brezalkoholne pijače. Predstava je bila super, plesalci res dobri, k plesu pa so vključevali tudi turiste. V silni gneči so natakarji komaj zmogli, ampak mi smo imeli srečo, da je za nami sedel nek velepomembnež z ljubico. Da bi vi videli kako so ga natakarji obletavali. Ko je opazil, da trpimo žejo je smo pomignil z roko in pijača je bila spet na mizi.  Nekje proti koncu predstave sta naša Leila in Husein opazila, da je rakɪ na njegovi mizi drugačen. Ker smo se v Turčiji vsi hoteli kar največ naučiti, sta mu iz mize pljunila steklenico ta boljšega rakɪ-ja, seveda samo za to, da ugotovimo v čem je razlika.  Bil je seveda tudi mnogo boljši. Okoli 12. ure je bilo predstave konec in turisti so se pridno zbasali domov, mi pa smo zapeli »Rompompom še ne gremo domov«. Takoj je priletel glavni plesalec in nas povabil na Makareno. Plesa se je seveda udeležila skupina v celoti. Potem nam je prijazno razložil, da moramo domov, mi pa spet »Rompompom … » Velepomembnež je samo pomignil z roko pa smo se odplesali eno od Tarkana.

Zjutraj smo se zbrali na zajtrku v različnih stadijih polomljenosti. Najbolj pogosta izraza sta bila AU in JOJ. Ampak kaj smo hoteli. Kapadokija je čakala. Sredi dneva nas je v času kosila dohitela manjša nevihta, ki smo jo v zabavo domačih moških prevedrili v čajnici ob čaju in OK-ju. Kot poznavalci, smo tokrat počakali, da so nas v čajnico povabili.

Kot zadnjo smo obiskali dolino ljubezni ali po domače Lulekvil oz. Kurčidol. Kakšna ljubezen, čista pornografija. XXX

Pohodi so se ta dan zgodaj končali, saj nas je zvečer čakal še obisk hamama. Duygu je rekla, da smo ženske lahko zgoraj brez, saj so maserji profesionalci in se bodo jošk ognili. Naj rečem le, da upamo, da so masirali v pravo smer in se nam bodo joški povečali in ne zmanjšali.

Zadnji dan potovanja smo preživeli na poti do Istanbula s postankom v Ankari. Ta dan smo doživeli tudi najvišjo dnevno temperaturo potovanja, 45 stopinj.  Čisto omotični smo še zmogli moči, da smo si ogledali Atatürkov mavzolej in muzej. Potem pa spet na pot. Naš Srečko nas je varno dostavil na letališče in naše potovanje se je končalo. Čeprav smo potovali po uhojenih poteh, smo skupaj napisali popolnoma novo zgodbo.

Zapisala Helena Vogrinec – Hulya

S poti proti letaliscu:sredi noci nas zbudi bobnanje in glej mnozico,ki spremlja velik svetlec kip hindujske boginje.Sanje?Ne,le obicajen zacetek dneva.

Uspelo mi je usposobiti internet preko telefona, sicer morem parkrat povezat, da prime, ampak očitno deluje

Andreja in Sasaki

Pošiljam naslednji paketek fotk tik pred vzponom na Rinjani. Peljali smo se na severni del otoka in naš lokalni vodič, ki ga lahko kličemo Tralala, in njegov šofer sta nas odpeljala najprej gozd, kjer smo videli nekaj opic. Škoda, ker ni bilo časa, da se uvstavimo, predvidevam, da se še bomo.

Nadaljevali smo v vasico Sembalun, kjer na še čisto naraven način živijo Sasaki, prvotni prebivalci otoka Lombok (razvidno iz fotke z Andrejo in polno otrok).

Potem smo se odpravili dalje v vasico Senaru, kjer smo si ogledali mogočen slap in se pod njem tudi okopali in bom rekel zmasirali, vendar je bila kar ostra masaža.

Pod slapom

Po fotkah se vidi slap (ne vem imena), kjer sva jaz in Matjaž zbirala pogum, da prehodiva vodno zaveso – slap pada namreč na takšen način, da se ustvari na sredini prostor, kjer si obkrožen z vodo, ki pada samo okoli tebe, čist zakon!! Naredili smo še eno skupinsko fotko pred slapom, na fotografiji je tudi Tralala naš vodič, oziroma Mr. Nawasier Tralala, tisti na sliki z dolgimi črnimi lasmi, je ful faca faca in smo z njim ultra zadovoljni!

Zdajle pišem ta mail in smo na enem prelepem grebenu, kjer je razgled na celo dolino in sosednje gore.

Skupaj s Tralalajem...

Dogaja se nonstop, tule je tema, slišim škržate, žabe, nekakšne zvoke podobnim WC rački (predvidevam, da je kak ptič…), nad bungalovom je nekaj na strehi, po steni plazi geko (kuščar, te mamo radi), slišim oddaljene molitve, ki prihajajo iz mošeje, v eni sosednji sobi dve punci v pogovoru, v drugi sosednji sobi pa je ravnokar nekdo začel na veliko smrčati!! Stene so zelo tanke

Pestro v glavnem! Pozdravčki domov!

U

pamo, da ne bo preveč dežja na poti na Rinjani

Smisel zivljenja je lezanje na plazi,visenje v mrezi med dvemi drevesi s kokosom v roki in vetrom v laseh..Unawatuuna!

Vozi me vlak v daljave,dalec tja v sirni svet. Cajni nasadi in gore mimo nas zdaj hite.. V vagonu za 30 nas je vsaj se enkrat vec in imamo se lepo.,..

Konec sveta je danes kristalno jasen in smo ga nasli z lahkoto!caka nas se mali konec sveta,potem pa hop v tople nizine!

Ob zori dosegli Adamov vrh,z dobro karmo odgnali dez in celo noc nam je pot razsvetljevala luc modrosti.. Budina? Sivina? Adamova? Kakorkoli,vrh je nas!

To!docakali smo ga in posteno nas je namocil,pravi topel tropski dez,ki prinasa nove zacetke in je dober izgovor za se en vrc kave!