MOJI IRCI S TEŽKIM SRCEM ZAPUŠČAJO ZELENI OTOK… TAKLE MAMO.

Naročite se na RSS

Prispeli na 3.400 m. Višino premagujemo kar s kokinim čajem. Jutri pa na potep po Cuscu. Peruanci

Potovanje je tako napeto, da nam je počila še struna na kitari!

Le zakaj bi kdo živel tukaj na samem, kjer se zdi, da vse ceste vodijo na konec sveta? Odmik od civilizacije in prava svoboda? Kakor za koga..A mi smo tu!

Ne gre drugače! Kljub gneči, pa smogu in vročini…Ne moreš drugače, kot da te kitajska očara! V globino duše in nekako spremeni vsakič znova za vedno:-)alja

Nekje na Kilimanjaru, pod kristalno čistim nebom polnim zvezd, prebivamo naso prvo noč na gori. Še malo pa bomo na vrhu Afrike.

“Glej glej glej, glej sonce na zahodu, glej glej glej, glej Slovence na pohodu!” Mirko se drži za glavo, še celih 60km!

Ljudje smo kot orli in lahko poletimo k svojim sanjam, a kljub temu pogosto hodimo skozi življenje kot kokoši. (razmišljanje na poti)

Sumela nas je prevzela. Sopotnik: “daj me vprašaj, kako sem!” “kako si?” “ne sprašuj!”

Uspelo nam je! Zdaj nas bo uspavalo Šumenje vode, varoval pa nas bo naŠ vrli Omar tam iz svoje opazovalnice, s svojim vedno Širokim nasmehom!