Novice s potovanja: Poletni Portugalski kalejdoskop, 24.6.2010-3.7.2010

SPANIJA : PORTUGALSKA 1:0. Portugalci razocarani posiljamo pozdrave z vrha Portugalske, kjer se skriva nek drug svet! Ana

Naročite se na RSS

S hitrostjo 325km/h sibamo v Xian,mesto kjer domujejo glineni vojscaki.Jihaa.Marjana in kitajcki

Po nakupih in na plazo,pa na obvezen caj s palacinko na glavni trg!Tako se zivi v Essaouiri:-)ni nam hudega,samo malo hladneje je(25C)!Zapravljivci

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Mošeja pa – Sulejmanova, seveda!

Sulejman Veličastni, sultan, v čigar času vladanja je Osmanski imperij dosegel sam vrh, je bil velik zaščitnik umetnikov. Sulejman je odkril verjetno najpomembnejšega arhitekta v obdobju Osmanske nadvlade v Anatoliji, Mimarja Sinana.

Pravijo, da je Sinan preminil v 92. letu starosti. Delal je za tri sultane in naredil načrte za izgradnjo več kot 5.500 zgradb; mošej, mavzolejev, teoloških šol, kuhinj, knjižnic, palač, karavansarayev, kopališč, bojnih zgradb itd. Nam najbližje Sinanovo delo se nahaja v Mostarju, v Bosni in Hercegovini; to je znani mostarski most, ki je bil med zadnjo balkansko vojno porušen in potem obnovljen, danes je pod zaščito UNESC-a.

S potniki sem se odpravila k mošeji Suleymanie – največji mošeji v Istanbulu, ki jo je dal zgraditi Sulejman Veličastni, žal pa so jo obnavljali in smo si lahko ogledali le mavzoleje Sulejmana Veličastnega, njegove edine ljubezni Roxelane in vzdrževalca mošeje. Nato smo se odpravili na ogled manjše mošeje, ki jo je naročil Sulejman Sinanu v spomin in čast velikemu vezirju in dobremu prijatelju Rustem Pashi. Zgrajena je bila v prvi polovici 16. stoletja.

Skrito v labirintu bazarja smo jo našli ravno, ko je služila svojemu namenu. V njej se je odvijala glavna petkova molitev. Iz spoštovanja do vernikov smo počakali v bližnji trgovinici z oreščki in sladkarijami na konec molitve.

Mošejo zaznamuje več posebnosti. Molilna dvorana in dvorišče se nahajata v prvem nadstropju, v pritličju pa so trgovinice. Z najemninami za trgovinice poskrbi varovalec mošeje za obnavljanje in čiščenje. Mošeja je namenjena molitvi delavcev in obiskovalcev tržnice. Trgovci so večino trgovin za trenutek zaprli in odhiteli na molitev.

Ker je bila zgrajena za vezirja in ne za sultana, ima en sam minaret (stolp, s katerega verski vodja kliče na molitev). Ker je bil ob gradnji Rustem Pasha že mrtev, se v notranjosti razmeroma majhne zgradbe nahaja neverjetnih 10.000 ploščic iz Iznika. Ploščice imajo simbolični pomen povezave z onstranstvom, najdemo jih predvsem v mavzolejih. 116 različnih motivov arabesk, ki se ponavljajo v neskončnost, nas je sprostilo in očaralo. Izniške ploščice so posebne zaradi abstraktnih rastlinskih motivov in rdeče barve, ki so jo Osmanski umetniki izumili šele slabi dve desetletji pred gradnjo te mošeje. Rdeča je barva, ki jo je pri izdelavi keramike najtežje pridobiti.

Videli smo tipično pohištvo mošeje; mimber ali prižnico za petkovo molitev,

mihrab ali molilno nišo, ki nakazuje smer molitve – proti muslimanom najbolj svetemu kraju – Kabi v Meki. Presenetila nas je zanimiva in redka upodobitev Meke na keramični ploščici.

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Tako sproščeni smo nadaljevali naš sprehod po Istanbulu, mestu, za katerega celo življenje ni dovolj dolgo, da bi ga spoznali. Za vsakim vogalom čaka novo presenečenje čarobne in skrivnostne prestolnice Osmanov.

Ana Marija Grbanović

V iskanju boljše polovice…
 
Majhno mestece na zahodni irski obali, ki sliši na ime LISDOONVARN, najbrž navadnemu smrtniku na prvo žogo ne asociira kraja, kjer bi se kdajkoli kaj posebnega dogajalo… Pa ni čisto tako…
Prav tam namreč vsako leto v septembru poteka MATCHMAKING festival oziroma festival samskih. Od blizu in od daleč prihajajo ljudje v iskanju svoje boljše polovice, drugi pa zaradi zabave, ki v času festivala poteka ob živi glasbi skozi cel dan, pa vse do jutranjih ur. V zadnjih letih je postal celo mednaroden, saj se ga poleg Ircev udeležujejo tudi prebivalci tako celinske Evrope, kot tudi Amerike.

Za vsem tem bdi mešetar oziroma matchmaker Willy Dally. Možakar se s to dejavnostjo ukvarja že dobrih 40 let, prevzel pa jo je od svojega očeta. Willijevo delo je mešanica znanja, intuicije in skrbnega načrtovanja. Vsakega od kandidatov intervjuja, potem pa po svojem občutku skuša najti posamezniku ustrezen par. Prvo srečanje poteka pod budnim Willijevim nadzorom, spijejo kakšnega kratkega, da se znebijo treme…. Od tam dalje pa je vse bolj ali manj v rokah novopečenega para…
Tako da, dragi Oskarjevci, v primeru da ste že obupali v iskanju partnerja po domačih logih; Irska ni tako zelo daleč, pa tudi ime kraja (Lisdoonvarn) in čas (september) sedaj poznate…

Gorazd

1. del

Živjo drage bralke in bralci. Pred vami in nami je novo branje, ki bo izgledalo nekako tako kot časopisna kolumna ali pa tv nadaljevanka, če hočete. In kakšna bo vsebina? Smeh, solze, jok, prepiri, zapleti, seks, droge in rock´n roll?? Ne, ne, nič takega ne bo. To ne bo še ena izmed populističnih in instant “realty” zadev, ki preplavljajo našo ljubo deželo. To bo pisanje oziroma branje o življenju treh dokaj normalnih slovenskih državljanov, ki so se odločili, da se za nekaj časa preselijo na egiptovski polotok Sinaj.

Kdo smo torej mi trije? Marijana, Lumpi in Nina. To bo torej naša zgodba, katere del želimo deliti z vami. Naneslo je, da smo se vsi trije skupaj znašli tu na jugu Sinaja, v vasici Sv. Katarina, kjer živi beduinsko pleme Gebeliya. Marijana in jaz sva vodnici pri Oskarju, Lumpi pa je moj psiček, ki ni želel ostati sam v Sloveniji. Kako izgledamo boste spoznali v kakšnem drugem delu naše tako imenovane sinajske kolumne. Se moramo še malo urediti, naličiti in sfrizirati, da bomo na fotografiji izgledali tako kot se spodobi.

Tu živimo v majhni lični hiški, ki nam jo oddaja tukajšnji beduin Gabaly Mahmoud. Najprej sva konec letošnjega maja sem prišla Lumpi in jaz. Po celi kalvariji zbiranja različnih papirjev in opravljanja zdravstvenih preiskav sva s čarterskim letom le priromala do sem. Vsa pasja dovoljenja, cepljenja, spričevala, ki jih je kuža potreboval za vstop v Egipt, so bila kar precej draga in oba sva se počutila kar malo razočarana, ko na letališčih Lumpijevi papirji niso nikogar zanimali.

No, na letališču v Sharmu se je vendarle pojavil nekdo, ki je želel videti potni list. Najbrž je bil kakšen policaj, saj je imel gospod na sebi civilna oblačila, a za pasom je imel zataknjeno pištolo. Kar tako po domače, v nobenem orožnem etuiju. V pasjem transporterju je opazil tudi Lumpija, zato sem sama hitela z brskanjem po nahrbtniku, da bi končno le nekomu lahko pokazala, da imam pri sebi vso potrebno pasjo dokumentacijo. Ko vse izvlečem iz torbe, me gospod malo čudno pogleda. Mapo z zdravstvenimi pregledi in mednarodnim pasjim spričevalom mi kar takoj vrne, potem pa se zagleda v dve knjižici, ki sem mu jih podala. “Kaj je ta modra knjižica?” me vpraša. Pojasnim mu, da je to potni list mojega psa. “Pes ima potni list??” je bil začuden in že napol v smehu, nato pa prelistal knjižico in jo gledal kot da bi kaj takega videl prvič v življenju. Vsaj izgledalo je tako. Po pregledu knjižice z njo pomaha proti svojemu kolegu, ki je sedel v bližini in mu v arabščini reče:”Veš kaj je to? To je potni list za psa. Psi v Evropi imajo očitno potne liste.” In oba se nasmejeta in kimata z glavo, češ česa vsega se ti Evropejci ne spomnijo.

Da je bilo teh letaliških formalnosti le konec tako kot se spodobi, je gospod natančno pregledal še moj potni list in me vprašal o namenu prihoda v državo, kje bom bivala, koliko časa in podobno. Seveda bi se gospod želel pogovarjati z mano še v nedogled, saj je že začel z vprašanji o mojem možu, družini… Lepo sem mu pojasnila, da je za nama s psičkom kar precej dolg let in da mora moj štirinožec čim prej priti ven iz letališke stavbe, ker mora opraviti lulanje in te stvari.

In tako se je začel najin del sinajske pustolovščine. Marijana je prišla dobrih deset dni za nama. Oba z Lumpijem sva jo nestrpno čakala, saj življenja v popolnoma prazni hiši nisva bila navajena. No, še pred prihodom Marijane sem si kupila štedilnik in nekaj posode, kozarce, krožnike, pribor in tisto kar pač človek potrebuje za prvo silo. Tudi Marijana je bila nad hiško že takoj navdušena, jaz pa vesela, da je s seboj prinesla najina računalnika in da sem se končno spet znašla v “civilizaciji”.  Kmalu po njenem prihodu sva odšli na lov za hladilnikom, jogiji in pralnim strojem. Celo televizijo sva si privoščili. Zdaj čakava še na sedežno garnituro, ki bo izgledala tako po njihovo – oblazinjena pena na tleh, ki zna biti zelo, zelo udobna. Skratka počasi si urejamo naše novo bivališče in se privajamo na sinajsko življenje med beduini.

Naj bo za predstavitev dovolj. Kakšne prigode se nam dogajajo tu, pa več  v naslednjem pisanju. Lepo se imejte do takrat. V Slovenijo pa vam pošiljamo kanček sonca in vročine, ki ju je tu v izobilju.

Nina Mavrič, junij 2010

Ni hao. Ravnokar smo se vrnili iz enournega tecaja kung-fuja. Sploh ni tako enostavno kot smo mislili. Marjana in kitajcki

Lansko leto smo v Agenciji Oskar prvič izpeljali nov poletni egiptovski program, kateremu smo nadeli preprosto ime Poletno vandranje po Egiptu. V čem se to potovanje razlikuje od drugih, že ustaljenih v tej deželi? Ena izmed bistvenih razlik je ta, da skušamo potnike čim bolj vpeti v egiptovsko življenje in jih seznaniti z njihovo tradicijo. Zato smo se odločili, da v program dodamo tudi spanje pri domačinih.

Tako so nas lansko poletje v svoje domovanje sprejeli Nubijci z asuanskega otoka Elephantina. To je majhen, pristen otoček poln zelenja. Sredi tega zelenja se nahaja hiška, kjer smo nočili mi. Proti večeru so se najprej oglasile žabe. Bile so tako glasne, da smo se mi skoraj drli drug na drugega, če smo se hoteli slišati. Ko je prišel čas počitka in je šel vsak v svojo posteljico, pa se je začelo drugo veselje. Komarji, male mušice, ki so nas veselo grizljale, vročina,… Lokalni vodnik Osama in jaz sva spala kar na kavčih v nekakšni dnevni sobi. Bilo je gozno vroče, klimatskih naprav ni bilo. V sobi je bil sicer nek ventilator, ki pa je po pol ure delovanja preprosto “crknil”.  Z Osamo sva se še nekaj trudila, da bi ga popravila, a ni šlo.

Po nekaj minutah ležanja v neznosni vročini stopim ven iz hiške, kjer je bilo presenetljivo malo hladneje. Vesela se vrnem v dnevno sobo, pograbim spalko in Osami rečem, da bom spala zunaj, ker je bolj prijetno. “Nina, si znorela. Ne dovolim ti, da spiš zunaj!” mi reče Osama. Zakaj pa ne, ga vprašam. “Zato ker lahko pride kdo mimo in ti začne po domače povedano težiti, pa še ogromno komarjev in druge golazni je zunaj,” je resno razložil Osama. Jaz pa mu odvrnem:”Naj kar hodijo mimo, ljudje in golazni. Jaz tu preprosto ne morem spati.” Ravno, ko sem si zunaj našla svoj kotiček, se odprejo vrata hiše in ven pride Osama, po nekaj minutah pa iz hiše še nekdo.

Bila je potnica Mojca, ki nama razloži, da ne more spati v sobi. Pa ne zaradi vročine, temveč zato, ker so se mož in njena otroka udobno namestili po celi postelji, za njo pa je zmanjkalo prostora. Sede k nama in skupaj smo si privoščili nočno dozo čajčka. Kmalu se nam pridruži še njen mož in vsi smo bili tako zatopljeni v pogovor, da komarjev sploh nismo ne slišali ne občutili. Tudi Mojca in Boris sta se odločila, da bosta spala zunaj in ko smo vsi že dremali, so okoli naših glav švigali komarji in posebne male muhice, ki so nas veselo grizle. Mojca je vstala in se že desetič tisti večer namazala z repelentom proti komarjem. Nič ni pomagalo. Tudi jaz se že enajstič namažem, čeprav sem vedela, da ne bo nič bolje. Šlo je bolj za to, da si imel nekaj za počet. Z Mojco sva veseli ugotovili, da te muhice ne grizejo, če nisi v ležečem položaju. Zato sva ob dolgih pogovorih prebedeli skoraj do zore, nato pa za kakšno urico vendarle mrknili.

Zjutraj so ostali potniki vsi popikani in pogriženi prišli k zajtrku, midve z Mojco pa sva se začeli hvaliti, da s tem pač nisva imeli problemov, ker nisva spali. Vsi so naju debelo pogledali, češ kako čudne sva. A z Mojco sva bili kar malo ponosni, da sva edini v skupini noč preživeli zelo prijetno, pa čeprav brez spanja, spili močno turško kavico in skupaj smo se podali novemu dnevu naproti. Najin nočni spanec pa sva nadomestili na zibajoči feluki, ko smo pluli po Nilu.

Vendar pa otok Elephantina niso samo komarji in muhice, je še veliko več. V bolj prijetnem smislu. Tu so prijazni ljudje, čudovita okolica z nasadi mangovcev in banan, sprehodi po otoških vasičkah in seveda kopanje v Nilu, kjer (zaradi močnega toka) lahko priredimo mednarodno tekmovanje v plavanju na mestu. Torej, greste letos z nami?

Nina Mavrič, junij 2010

Ko so pred štiridesetimi leti perujski graditelji cest dobili nalogo, da povežejo mesto Arequipa s pozabljeno dolino Colca, skrito v nedrjih Andov, si najbrž tudi v sanjah niso predstavljali, kaj jih čaka na oni strani gora. In ko so s skoraj 5000 metrov visokega gorskega prelaza pokukali v globoko dolino, je bilo presenečenje popolno; živahna reka, ki si je na poti proti morju urezala globoko sotesko, pisana polja prepredena s starodavnimi terasami, barvito oblečeni domačini, katerih življenje je bilo še vedno prepleteno s starimi miti in vražami … nad vsem tem, visoko med vrhovi nikoli spečih vulkanov pa so v vsej svoji mogočnosti letali kondorji.

Danes, štirideset let kasneje, je še vedno podobno in hkrati zelo drugače. Cesta je domačine povezala s preostalim Perujem in s seboj prinesla zunanje dražljaje. In prinesla je turiste, ki si v to skrito dolino pridemo pogledat kondorje, za nas največje letalce na svetu, za domačine pa še vedno tista bitja, ki na nebo vsak dan prinesejo sonce, bitja, ki na oni svet odnesejo dušo umrlega in ki povezujejo ta naš svet z onim drugim, kjer visoko nad vsem bdijo bogovi. 

Tam nekje daleč, kjer se dolina že malo razširi in pogledi zaplavajo, stoji kamnit križ, Cruz del Condor. Večino dneva sameva, le zjutraj, ko se leden mraz še plazi z visokih vrhov, pridejo sem prvi radovedneži, ki postavajo na prepadnih robovih in s pogledi nestrpno begajo tja nekam proti globinam kanjona pod njimi. Vedno več se jih zbira in kakšno uro kasneje je včasih že kar težko najti mesto na tem naravnem balkonu nad vrtoglavim prepadom. Sonce počasi prežene jutranji mraz, kondorjem, skritim v stenah kanjona, pa ponudi topel vzgornik, na katerem razprostrejo svoja krila in se neslišno zapeljejo nad globinami. Kar čutiti je, kako med opazovalci naraste vznemirjenje, ko globoko pod seboj zagledajo takrat še majhno piko, ki se elegantno vozi gor in dol med stenami kanjona. Potem se prikažejo še druge pike, ki postajajo vse večje in večje in ki vse bolj dobivajo pravo obliko. Krepak trup, glava obrobljena z belim »šalom«, na vsako stran pa ogromna krila, ki se končajo s kot prsti razprtimi peresi. Neslišno se vozijo gor in dol ter v naročju vetra nabirajo višino. Kar naenkrat so v višini opazovalcev, potem le malo premaknejo peruti na repu in že so daleč, na oni strani prepada. Toliko elegance in toliko mogočnosti je v njihovem letu … in kot da bi se tega zavedali, včasih preletijo radovedne obiskovalce tik nad njihovimi glavami, včasih tako blizu, da skoraj čutiš piš vetra, ki ga ustvari mogočni velikan.

Vedno večje kroge delajo in vedno više so, dokler spet ne postanejo drobne pike, potem pa odletijo med zasneženimi vrhovi gora nekam daleč proč.

Radovedneži odidejo, trgovke, oblečene v barvita krila in bluze pospravijo svoje, iz alpakine volne pletene puloverje v velike cule in odidejo v male vasi visoko nad dolino. Cruz del Condor se spet za en dan pogrezne v tišino in samoto in kondorji se zvečer, daleč od oči radovednih opazovalcev, vrnejo domov v svoja gnezda, skrita v votlinah nad prepadom.

El Condor Pasa. Malo je pesmi, ki bi tako dobro zadele tisto kar opevajo, kot ta.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Marakesko sonce je utonilo v cudovitem bordo rdecem afriskem zahodu.Maroko pocasi pripravlja nas odhod domov,a se ne damo!Caka nas se MORJE:-)romantiki