Che je mrtev. Naj živi naš Che!

 

Lep pozdrav Oskar!

Verjetno si že vse obveščen o poteku prve revolucije na Kubi, tako da ni potrebno izgubljati besed! Pa vendar, tole ti moram povedati:

CHE JE PREŽIVEL in ob tem je prav tako  uspela prva Oskarjeva revolucija na Kubi! Vsi revolucionarji in revolucionarke preživeli borbe na poti, kjer so potekali pravi krvavi boji a kljub hudim ranam se vsi srečno vrnili domov. Niti vulkani nas niso ustavili!

A kar je bistvo te zgodbe je, da sem odkril “RAJ”. Ja prav berete – na Kubi obstaja pravi “RAJ, PARADIŽ, NEBESA…” in ta raj se na Kubi imenuje Tropicana! Čeprav lahko omenim, da je celotna Kuba en sem tropski paradiž katerega je že omenjal Krištof Kolumb leta 1492! Pa se raje vrnem k bistvu.

Tropicana je show, kateri te popelje v pravi raj! Tradicija sega že tam v leta 1937, ko so uprizorili prvi predstavo in do danes traja vsak dan kljub vsem vremenskim pogojem. Če pada dež ali sije sonce Tropicana sije v vsem svojem sijaju! Tokrat prvič samo za Oskarjeve revolucionarje!

Že sam prihod na prostor dogajanja je veličasten, saj te pričaka orkester ki igra prepoznavne kubanske skladbe in celo telo takoj zavibrira v ritmih, kolena postanejo mehka in glava že odplava v pričakovanje, ki sledi. Vsak najprej dobi darilce; ženske prelep nagelj in to na Kubi, moški pa tako kot se šika – cigaro. Res lepo.

Potem vsi posedemo in že drhtimo, se spogledujemo in zlivamo vase prvi kozarček ruma za lažji prehod k tistemu, kar sledi. Nad nami milo nebo, kjer se svetlikajo zvezde in obkroženi z veličastnimi drevesi, ki že leta in leta okrašujejo celotna dogajanja.

Vsi postajamo nestrpni – potem pa se veličastno začne. Odpre se RAJ, prižgejo se luči, orkester začne z igranjem glasbe in pred nami, nad nami, za nami vse zablesti v barvah raja, katerega predstavljajo prava zagorela vroča dekleta, fantje na pol goli in oblečeni v prelepe kostume živih  svetlečih se barv.

Celoten prostor zaživi in zazdi se, kot da bi sanjal. Vsi se pogledujemo in se sprašujemo ali je to mogoče, prav tako celotna dvorana obnemi.

Že prva točka prikaže ves sloves, ki ga nosi Tropicana. Približno 50 deklet se prikaže na odru v vsej veličini, lepoti v gibanju plesa in vročih teles! Nepredstavljivo!!

Sledijo točke, ki ti vsaka vzame sapo in ne moreš sneti pogleda z odra. Prav tako vsaka točka   predstavlja kubansko zgodovino in nacionalne plese Kube. In tako skozi dve uri non-stop brez premora zremo v vsa ta  pregreta, vročična telesa, kostumov raznih barvnih kombinacij in modelov. Ne najdem več besed, ki bi opisovala te sekunde, minute preživele v “raju” na zemlji!

Vendar, vsak “raj “na zemlji se enkrat konča in tudi ta se je. Ob odhodu sploh nisem mogel verjeti ali so bile samo sanje ali realnost. Še danes mi spomin na ta “raj” v glavi zbudi neponovljive občutke in upam, da ta paradiž delim tudi z vami! Se splača, glede na naše kratko življenje… Še toliko bolj, če preživim še eno revolucijo in se vrnem sem… pa čeprav mogoče tudi sam….

lp Che

Naročite se na RSS

 

Pozdravljeni Oskarjevci!

Sicer ni najlepša navada, da isti dan ko človek pride iz potovanja sede pred računalnik, ampak vseeno. Izkoristit moram trenutek, ko so spomini še živi. Še sam Oskar pravi, da je občutke potrebno takoj spraviti na papir, preden zbledijo oz. se izgubijo.

Danes smo Ilirska skupina oskarjevcev zapustili Dublin in se ponovno vrnili v domačo Slovenijo. Sicer se človek nekoliko počuti žalostnega, ker se je vse skupaj končalo, ampak kljub temu ostaja spomin na pretekli teden lep in poln doživetij. Nekje v vaši popotniški knjižici sem zasledil misel, da je doživetje odvisno od posameznika, kako je pripravljen doživetje sprejeti (nekaj takega, točno se ne spomnim ), kljub temu pa menim, da je zelo odvisno od ljudi okoli njega in samega načina predstavitve dežele v katero se obiskovalec spušča.

Na tem mestu želim predvsem izpostaviti našega vodiča, člana, sopotnika ali kakor koli ga hočemo poimenovati. Dobra volja, strokovnost, občutek do drugega človeka, znanje, požrtvovalnost. Če te besede strnem v eno osebo, zagotovo jih vse vsebuje naš Gorazd. Kljub temu, da je bilo to njegovo prvo vodenje Oskarjevcev po Irski, je bilo izpeljano tako, da mi bo zagotovo ostalo v spominu še dolgo, dolgo časa. Če se obrnem nazaj, nebi želel spremeniti niti trenutka. Doživel sem Irsko s takim navdušenjem, s tako globino kot še nobeno deželo do sedaj. Upam, da bom imel v prihodnje še kdaj čast potovati s takim sopotnikom.

Hvala za tako čudovito potovanje. Hvala, ker ste nam dali vašega, našega Gorazda.

Navdušen in zadovoljen popotnik

Martin

Najprej obstajajo »predpopotnik«, način potovanja in dežela, relief.  Potem pride trajanje kot nežno prepletanje in medsebojna igra vseh treh – potovanje. In na koncu rezultat kot vedno nepredvidljiva posledica – moč doživetij. To je pravi vrstni red. Drugo so le slike.

Predpopotnik je tak kot je, žrtev stanja v trenutku pred potovanjem, vpet med svoje obremenitve in mostove, ki vodijo prek vabljive studenčnice sedanjosti. Način daje ali jemlje moč trenutkom potovalne sedanjosti, relief omogoča – poudarja ali blaži. Takšna je razporeditev vlog.

Ni pomemben predpopotnik s svojimi pričakovanji in željami, temveč potovanje samo: prepustitev, pozaba lastne pomembnosti, potop vanj – v njegov način in relief. To je pravi čar, čar sladokusnega uživanja prelestnih dobrot. S časom in pozornostjo, polnim čutenjem vse večje enosti sebe in reliefa. To je višek, a vendar le ena slika.

Teh pa je veliko. V Sulawesi sem vstopil kot tujec. Bil je vlažen topel tropski večer. Ladja je pristala … hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič prijetnega ni bilo: prebijanje džungle vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava agresija okolice. Nek nori svet, v znojnem nelagodju, tuj in neznan. Prekrit z nočjo v vlažni tropski vročini. Nikogar ne poznam, nikomur ne zaupam … majhni čokoladni možici v sencah noči. Kot bi se vsi stegovali za moj denar – beli človek s svojo senco.

Stik dveh neprilagojenih reliefov, dveh samobitnih različnosti, tujcev. Trenje, negotovost. Za Sulawesi le še en Misterrr – belec pač. Zame le še en relief – Sulawesi.

Tako se je začelo. Tako se vedno začne. Vedno isto nelagodje srečanja dveh različnih zgodb, življenj. Potem previdno ogledovanje in prvi nezaupljivi stiki. Morda prav zato nepotrebno grobi, neokretni, brez elegance ali šarma. Bolj na silo in z odporom, kot vsiljena sopotnika, nebodigatreba drugemu, a združena na najinem delu poti. Nekako je treba pač živeti skupaj.

* * *

A to je le prva slika; narivanje površin dveh reliefov, trenje … trajanje, stopnjevanje.

Pok!.

.. in sprostitev, čutenje …

Konec vsiljevanja, začetek sprejemanja, spoznavanja. Prva skupna razumevanja, odprte povezave, pretok informacij. Spletanje dveh različnosti… Sulawesi vstopa vame in jaz vstopam vanj.

Vedno močneje, z vse večjo strastjo, rahločutno nežnostjo, globjim čutenjem. Odkriva se nova razsežnost – globina. Tako se vedno dogaja, a še nikoli – ne prej in ne potem – s tako silovito, a preprosto in nevsiljivo čutnostjo.

* * *

Da, jalan, jalan (ind. Potovanje) po Sulawesiju je hkrati dvojno potovanje _ vanj in vase; hkratnost dvojnih prodiranj v nove in nove skupne imenovalce. Vstopanje v Sulawesi je odkrivanje lastnih globin.

Vendar, ali za prav vsakogar? Kaj je tropski raj tistemu, ki zanj ne ve? Kako naj samobitnost sulaweškega drobovja prinese bogastvo hrupa in zabave željnemu mladincu, kako naj bi arhaična preprostost življenja predstavljala veselje udobja vajenemu turistu hiltonovskega prestiža, kako naj bi prvinska narava navdušila prenapetega samopomembneža, ki misli, da živi visoko nad njenimi krošnjami?

Pravo razmišljanje, tako se zdi. A morda le ena slika. Slika posvečenih in neposvečenih, tako pogosto videna na vseh straneh neba.

Resnica je preprosta – prav za vsakogar, ki hoče doživeti sebe, Sulawesi in njuno strastno razmerje. Ostalo so predsodki, megla in pesek v oči. Turizem in udobje peljejo površine po površini, odstopanja so majhna, cena pomembna, vsakdo potuje zaradi tistega, kar plača.

Sladokusno popotništvo pa pelje v hkratnost površin, v globine in čutenja; plačaš le za površino, vse kar je globlje pa je čisti višek – profit, od katerega ne boli glava – lastno bogastvo. Z vse večjo globino doživljanja se manjša pomen udobja… Ko postanem glavni igralec v lastnem filmu se mi dogaja… Le vstop je včasih bolj težak.

* * *

Dva meseca kasneje. Vračam se domov.

Bil je vlažen in topel tropski večer; ladja je pristala, hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič neprijetnega ni bilo. Džungla vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava milina poznane okolice.

Prijeten, običajen svet. Nikogar ne poznam, a nobenega strahu, nobenega nezaupanja do teh prijetnih čokoladnih možičkov, nasmejanih v sencah zvezdne noči.

Ladja odhaja. Ali odhajam tudi sam? Le najini sliki, Sulawesi, najini zgodbi gresta svojo pot. A v moji zgodbi živiš svoje življenje dalje, del tvoje zgodbe zdaj potuje v meni. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Vedno je tako. Vedno se tako konča.

Konča? To je morda tudi ena slika …

Oskar, 1996

 

(slike so iz Iriana – služijo namenu)

Veselje je vedeti, da si ljubljenec bogov. Prav posebno navdušenje ovije človeka ob spoznanju, da se nahaja na prizorišču enkratnih trenutkov zgodovine – ko se nekaj prvič dogaja…

…ko vulkanski pepel ovije Evropo in letalski promet ohromi… ti pa kot poveljnik s 40-imi izbranimi borci doživljaš, kot so nemški soldati doživljali svojo pot tja nekam v neznano prihodnost.

Zaiskrijo se zvezdice v očkah, začenja se zanimiva zgodba…

 

INTONACIJA – »MORALNO VASPITANJE«

»V levi roki držimo kup iztrebkov, v desni pa slastno hruško,« sem začel pripravljati skupino: «Od vas je odvisno, s katero roko boste nosili v usta.«

Še neobjavljen oskarizem, vedno aktualen, vedno vžge.

Smeh.

»Oblak je dejstvo, letališča so zaprta in letala ne letijo,« sem nadaljeval: «Lahko smo jezni, panični in nebogljeni ali pa uživamo vsak podarjen trenutek zgodovinske priložnosti.«

Tako se oskarizem lepo spusti na realna tla.

Malo manj smeha, pa vendar še potegne skozi skupino.

»Odločitev je vaša. V demokraciji je vsaka odločitev je prava. Vsakdo naj iz situacije potegne tisto, kar potrebuje in išče.«

Tretje mentalno sidro za ravnotežje.

Spet smeh.

Smeh torej, super. Skupina je v sferi rdečega – neodvisna od stvarnosti, v zgodbi. Čudovita skupina, pravi borci, vam rečem. Z vami tudi na rusko fronto, če bi bilo treba.

Pa smo šli.

 

ZAPLET – NEMŠKA VOJSKA NA RUSKO FRONTO

V Lizboni smo se lepo najedli. Kot bi bilo zadnjič, sem pomislil. Ker, kdo ve, kdaj bo naslednjič. Na vožnji na letališče smo se lepo zabavali. Vsak po svoje, komentarji so padali. Škoda, da jih nisem snemal.

Na letališču so nas vkrcali le do Madrida. Sem vprašal, naj nas čekirajo do Benetk, pa mi je prijazni uslužbenec povedal, da TO PA NE?! Ok, smo vedeli, koliko je ura. Do Madrida torej.

»Kot kaže, se nam obeta nenačrtovan žur v Madridu, čudovit kraj za podaljšanje počitnic. Pa še alibi imamo. A ni to fajn?« dodatno podžigam skupino.

Vmes pa pokličem Aljošo in ga prosim, da nam za vsak slučaj le uredi nemogoče – hotel. Da ne bomo spali na letališču. Skupini o tem ne govorim – naj se ji dogaja.

Na madridskem letališču se zgodi vse po pričakovanjih. Večer je, zadnji let za Benetke je odpovedan. Gremo na transferni “desk”, postavim se v dolgo vrsto brezupnih primerkov, ki čakajo na rešitev. Skupini priporočim bife: »Ampak držite se skupaj – za vsak slučaj!«

Čakam lepo v vrsti, in čakam… Potem zagledam nekega človeka v uniformi, ki hodi po  letališču gor in dol in kliče – Italia, Italia…

Skočim do njega in ga vprašam za kaj gre?!

»Dodatno letalo za Rim,« mi govori v hitri sapi: «Nabiram potnike, če je še kdo. Kmalu bo poletelo!«

Pa to je kot na dolmuš postaji v Turčiji, ko vozniki kličejo potnike, da vstopijo na kombi do naslednje vasi!

“HITRO, GREMO”! In že skupina drvi na drugi konec letališča.

 

 

 

ZAPLET V STILU JAMESA BONDA

Zdaj se začenja odvijati film kot v napeti kriminalki Jamesa Bonda. Priletimo na šalter in uslužbenko sprašujem – a bo prostora za 41 ljudi?

»Ja, seveda, hitro dajte karte, letalo je že na odhodu!«

»GREMO!« In začne se čekiranje in oddajanje prtljage – kar tako, malo povprek, na 6-ih šalterjih hkrati.

Špička, si rečem – to pa je veselje! Hvala vrhovni šef, za pomoč. Veselje je vedeti, da si njegov izbranec!

Le nekaj mi še pravi: «Oskar, daj še malo počakaj, mogoče pa le še pride do zanimivega vrhunca! Prelepo je, da bi bilo res. V zraku je nekaj – samo še zgoditi se mora!«

 

VRH DRAME – ORESTOVO SPOZNANJE!

 »Konec prijav,« naenkrat zakliče uslužbenka na šalterju: «Letalo je polno!«

»Kako polno? Pa saj nas je čekirana komaj polovica!!«

»Polno!« me zavrne uslužbenka: «Pojdite hitro na letalo, čez 15 minut se zapirajo vrata!«

»Pa saj ste mi rekli, da je mest dovolj za celo skupino!« se razburjam v navalu nemoči in presenečenja.

»NI VEČ PROSTORA. LETALO JE POLNO!!«, me z brezkompromisnim glasom ošvrkne španska šefica iz šalterja, tudi že vsa zmozgana od napetega šihta. Ej, ni jim prijetno, vsi na njih kričijo, pa niso nič krive…

»Potem jaz ostanem TUKAJ! Prosim zamenjajte moj sedež za enega od potnikov!« zahtevam nemogoče. Doumem, da sem naredil nezavedno napako – ko sem šefici z mojo karto razlagal kaj in kako za celo skupino, me je prvega čekirala. Zdaj pa bi moral ostati z delom skupine, ki ostaja v Madridu.

»NEMOGOČE!« me spet zavrne isti glas: «Vaša prtljaga je že v letalu! Pohitite, sicer letalo poleti brez vas.«

Obnemim. Polovica skupine zdaj ostaja v Madridu, sam letim z drugo polovico v Rim.

Priganjajo nas na letalo. Vse je v kaosu. Tisti, ki imajo sedež za Rim ne vejo kam, tisti ki nimajo sedeža so še bolj zmedeni in sploh se v gruči ne ve, kdo ima kaj in kdo kam gre…

 

RAZPLET PRVE PRAVLJICE

Popoln kaos – a le za trenutek! Potem se začne klobčič odvijati. Potnike za Rim usmerim na varnostno kontrolo, potem najdem Damjana iz druge skupine ter mu deklamiram kontaktne številke in navodila.

Letim proti letalu in kličem Aljošo – daj prosim pomagaj! Pol skupine je ostalo v Madridu, kontakt je Damjan, tel.… Nič ne sprašuj, usmeri jih v tisti hotel, ki sva ga hvala bogu rezervirala in jih namesti do nadaljnjega… Naslednji 2 uri nisem dosegljiv. Sic/

Aljoša je super. Vem, da bo vse uredil, kot je treba. Zdaj se posvetim drugi polovici zgodbe.

»Pavle, letimo na Rim. Daj prosim pošlji avtobus čim prej, da nas pobere v Rimu,« izstrelim skoraj v zadnjih metrih pred letalom…

»O ne…«, slišim glas na drugi strani telefona…

»Ej, nič ne sprašuj, že sedim na letalu. Naslednje 2 ure nisem dosegljiv. Ti samo pošlji avtobus v Rim, bomo počakali dokler ne pride!«

Zdaj me stevka zadnjič opozori, da ugasnem telefon. Letalo se premakne. Pogreznem se v tišino lastne meditacije z mislijo – lepo je imeti ekipo sodelavcev, ki jim popolnoma zaupaš. Naredili bodo vse, kar je mogoče. Objame me spanec.

 

KATARZA – SANGRIA ŽUR

V Rimu je šlo vse gladko. Dooolgo smo čakali na prtljago in gledali neskončno vrsto pred »Lost&Found« šalterjem Iberije. Pa smo jo na koncu vsi dobili.

Kličem Damjana v Madrid. Najprej zaslišim samo bučen gostilniški vrvež in Damjana sploh ni slišati.

»Kako gre?«

»Super Oskar, Sangria pary v polnem teku. Vsi zbrani. Nihče ne manjka. Smo v hotelu in vse je pod nadzorom. Jutri ob 8h moramo biti na letališču. Ej, nimam časa… Žur je žur!«

Kličem Pavleta za avtobus:

»Sem zrihtal. Avtobus je iz Žirov krenil pol ure po najinem pogovoru. Kake 5 ur boste morali počakati – okoli 6h zjutraj vas pobere na letališču.«

»Hvala Pavle. Še ena ZMAGA!«

 

KATARZA – RIMSKO LETALIŠČE

Čakanje na rimskem letališču še zdaleč ni bilo udobje, vsekakor pa zanimiva in enkratna izkušnja.

Srečali smo fante iz slovenskega okteta, ki so se vračali iz Argentine in jih je doletela podobna usoda…

Noč smo sobivali z množico desperadosov iz celega sveta, ki so tavali po letališču vsak s svojo zgodbo…

Zanimiv je bil pogled na uglajene poslovneže v tip-top oblačilih, ki so kot klošarji spali na tleh, pogrnjeni s cajtng papirji…

Čudovit fotosafari na speče, odprtih ust, vsak po svoje, vseh barv in ras, iz vseh koncev sveta.

Italijanska organizacija se je spet izkazala – sendvičev in hrane je zmanjkalo že ob 1h zjutraj, bilo je mrzlo in zračno, so nam pa enkrat ob štirih prinesli plastenko vode.

Potem je prišla odrešitev – ob pol 6h je pripeljal odrešilni Pečelinov avtobus z dvema nasmejanima šoferjema.

»To je pa akcija,« me pozdravita: «Ajde hitro gor, gremo domov!«

Zgodba je zaključena. Začenja se udobje in počitek na avtobusu – vožnja do doma  in prihod v zgodnjem večeru. En del pravljice je zaključen.

 

RAZPLET DRUGE PRAVLJICE

Madridski del skupine se je zjutraj pojavil na prepolnem letališču. Okoli 13h prejmem klic:

»Ej Oskar, tukaj čakamo in se nihče ne zmeni za nas! Že od zjutraj čakamo in smo se prijavili eni gospe, pa je prijazno rekla, da naj kar malo počakamo. Potem pa se ni nič več dogajalo. A lahko kaj narediš?«

Kličem v agencijo in vprašam, če lahko kaj naredimo? Polona iz našega Avia se loti reševanja. Išče proste sedeže in skuša skupino spraviti domov.

»Počakaj kakšno uro Oskar, morda mi le uspe nemogoče,« me vzpodbuja.

Potem okoli 14h spet Damjan iz Madrida:

»Ej Oskar, tukaj so nam zrihtali let za Dunaj. Vse je ok. Zgleda da čez uro in pol poletimo. Vse ok torej.«

Potem pa še zadnji zaplet v zgodbi. Damjan prestrašeno kliče:

»Ej Oskar, tle nekaj ne bo v redu, poslali so nas na let za Miami! Po mojem so nekaj zamutili. Zdaj pa ne vem, če bomo ujeli tisti let za Dunaj na drugem koncu letališča?«

»TECITE!«

In so ujeli. Prileteli na Dunaj. Spet se je izkazal Pavle in so na avtobus čakali le dve uri. V Kranju so bili enkrat ponoči.

 

MED DVEMA SVETOVOMA

Enkrat ponoči…

…ko sem sam že pakiral kovčke za naslednji mesec vodenja po Bližnjem vzhodu.

Vstajanje ob 3h zjutraj, vožnja na Mariborsko letališče, rahla zamuda letala proti Ammanu…

… med dvema svetovoma…

… tistim za mano, ki se je iztekel…

… in tistim pred mano, ki me pričakuje z novimi zgodbami…

 

EPILOG – NEMŠKI VOJAKI NA RUSKI FRONTI – TOKRAT ZMAGA!

Zgodovina se lahko ponavlja, lahko tudi spreminja.

Čvrsta ekipa soborcev in sodelavcev je tokrat osvojila zmagovito pot do doma.

Čez temne oblake ognja in dima, vonja po smodniku in mnogih presenečenjih…

… zdaj varno doma.

Vsa zahvala čudoviti ekipi sopotnikov, katerih usoda je bila postati heroji in ostati živi.

Vsa zahvala Aljoši iz Španije in Pavletu iz Žirov za nesebično 36-urno dežuranje in bliskovite akcije.

Vsa zahvala sodelavcem v Agenciji Oskar, ki so ves čas budno spremljali naše gibanje in dogajanje in zgodbo doživljali z nami.

Če bi Nemci takrat imeli take borce, bi padla tudi Kitajska!

Oskar

Smo že pristali in pregledali kovčke. Uf, kakšno olajšanje,da se za njimi ne vleče mastna sled. A od česa? Od španskega deviškega oljčnega olja. Njami.

Danes pa dela adrenalin. Najprej odpovedan let, potem najavljen nov. Sedaj se le še sprašujemo, če bo tistih 5 litrov oljčnega olja preživelo v prtljagi.

Zapuščamo Andaluzijo. Del nas si bo vedno želel nazaj v mesta, kjer se ogledala zapirajo sama.

Ali ste vedeli, da je bilo Karlu V. žal, da je dal porušiti del Nasridovih palač. Rekel je,da renesančne palače najdeš za vsakim vogalom, mavrskih pa ne.

Danes nas čaka biser potovanja, Nasridove palače v Granadi. Ja, pravljice iz tisoč in ene noči so bile sigurno navdahnjene tukaj.

Čez nekaj časa pa je dodala: ampak (malo tišine) kar je pa tvoje, je pa tudi moje. Ni zgodovinskih podatkov, kaj je na to rekel Ferdinand.