OGLEDALI SMO SI ROJSTNI KRAJ NAJVECJEGA POTOPA V ZGODOVINI – TITANICA, MI PA HITIMO NOVIM GUINNESSOM NAPROTI.. ŽEJA PAČ, SONCE NEUSMILJENO PRIPEKA.. .SEAN

Naročite se na RSS

Pocasi zakljucujemo nas maroski planinski krog. Se malo, pa spet Slovenija. m.

Potopili smo Titanik in plavamo prvemu guinnessu nasproti..moji Irci&moi

Potopili smo Titanik in plavamo prvemu guinnessu nasproti..moji Irci&moi

zanima me, kaj so to zlata leta, ki jih omenja Sara pri potovanju v Maroko lp

 

JEDI ZA ŠPARGLJEV KALEJDOSKOP

 

 

ŠPARGLJEVA KREMNA JUHA  S POPEČENIMI KRUHOVIMI KOCKAMI

 

1 kg zelenih špargljev

0,05 l oljčnega olja

0,1 kg šalotke

strok česna

0,3 l bistre zelenjavne juhe

belo vino (polsladko)

sol, ščep sladkorja, noževa konica belega popra

muškatni orešček

2 dl sladke smetane

0,05 kg masla

0,07 kg koruznega škroba

4 žličke kisle smetane

popečene kruhove kocke

Šparglje najprej operemo in olupimo (če je špargelj svež, ga ni potrebno lupiti, razen belih špargljev). Približno 5 cm dolge vršičke špargljev odrežemo od poganjkov in jih spravimo.Preostale šparglje zrežemo na majhne koščke. Na oljčnem olju popražimo sesekljano šalotko, dodamo narezane šparglje in popražimo. Dodamo malo strtega česna in  zalijemo z zelenjavno juho, začinimo (sol, poper, belo vino, muškatni orešček) in zavremo. Malo pokuhamo, damo vanjo špargljeve vršičke in jih 8 minut pokrite kuhamo.Koruzni škrob zamešamo z nekaj hladne vode (ali hladne bistre juhe) in z njo zgostimo juho in jo nato oplemenitimo s sladko smetano in maslom.Juho serviramo in tik pred zdajci potresemo popečene kruhove kocke.

 

 

ŠPARGLJI NA ŽARU V PRŠUTU

 

sveži zeleni šparglji

pršut

oljčno olje

sol, poper

Šparglje očistimo in odstranimo olesenele dele. Poganjke tanko premažemo z oljčnim oljem in jih ovijemo v tanke rezine pršuta. Pečemo jih na srednje razgretem žaru in jih vsake 3 minute obračamo, dokler niso mehki kot želimo. Okus jedi obogatimo, če pokapamo še z olivno tapenado ali baziličnim pestom.

 

ŠPARGLJEVA RIŽOTA Z RAKOVIMI REPKI, MLADIM SIROM IN PARMEZANOVO PENO

 

0,5 kg špargljev (beli ali zeleni)

0,05 l oljčnega olja

0,1 kg pora

0,5 kg rakovih repkov (gamberi ali škampi)

0,4  kg riža (arborio ali carnarolli)

belo vino(polsuho)

1 l  špargljeve osnove

0,06 l smetane

0,05 kg masla

nariban parmezan (grana padano)

0,05 kg suhih paradižnikov

0,1 kg mladega sira

sol, sveže zmlet črn ali bel poper

sveža zelišča (peteršilj, bazilika)

Na oljčnem olju prepražimo tanko narezan por. Šparglje narežemo na majhne koščke in dodamo k poru, popražimo ter dodamo rakove repke. Dodamo riž in premešamo. Prilijemo špargljevo osnovo, začinimo (sol, poper) in dodamo vino. Pustimo, da rižota zavre, zmanjšamo ogenj in kuhamo počasi. Riž naj bo skuhan ‘al dente’. Tik pred serviranjem dodamo rižoti še sesekljan peteršilj in baziliko, suhe paradižnike, mladi sir, maslo, smetano in parmezan ter premešamo. Rižoto pustimo 2 – 3 min stati, da se okusi spojijo. Rižota naj bo rahlo tekoča in kremna. Ko jed serviramo, jo obogatimo z naribanim parmezanom in dobrim domačim oljčnim oljem.

 

 

ŠPARGLJEV SAUTE S PIŠČANCEM, ČEŠNJEVIM PARADIŽNIKOM IN POMLADNIMI ZELIŠČI

 

0,4  kg špargljev (beli in zeleni)

0,1 kg pora

0,05 l oljčnega olja

0,5 kg piščančjih prsi

0,1 kg koromača

špargljeva osnova za zalivanje

sol, poper

belo vino

zelišča (bazilika, timijan, peteršilj, koriander)

0,1 kg češnjevega paradižnika

0,2 l sladke smetane

0,1 l kisle smetane

Šparglje očistimo, po potrebo olupimo in narežemo . Meso narežemo na kocke, pred tem še odstranimo maščobo. Por narežemo na rezance in ga posotiramo na oljčnem olju, dodamo narezano meso, začinimo s soljo in popramo, popražimo, dodamo še narezane šparglje, koromač in vse skupaj na hitro popražimo. Zalijemo z osnovo ter dodamo še sveža zelišča ter podušimo, da se zmehča. Pred serviranjem dodamo še narezan češnjev paradižnik, sladko in kislo smetano ter premešamo, da je jed bolj gostljata. Na koncu po potrebi izboljšamo slanost jedi.

 

ŠPARGLJEVA FRITALJA

 

0,5 kg špargljev (beli in zeleni)

6 jajc

3 žlice oljčnega olja

šalotka

sol, poper

Na oljčnem olju rumeno prepražimo čebulo in dodamo sesekljane sveže šparglje. Pražimo, dokler šparglji ne popustijo. V posodici razžvrkljamo jajca in jih ob neprestanem mešanju na zmerni temperaturi dodamo praženim špargljem. Po želji jedi lahko dodamo razne dodatke kot so sir, slanina, paprika,….

 

 

DOMAČI KROMPIRJEVI SVALJKI S ŠPARGLJI, MUŠKATNO BUČO IN PREKAJENIM LOSOSOM

 

0,5 kg zelenih špargljev

0,5 kg domačih krompirjevih svaljkov (lahko so tudi kupljeni)

0,03 l oljčnega olja

0,07 kg šalotke

0,1 kg muškatne buče

špargljeva osnova

belo vino (polsuho)

0,2 kg tankih rezin prekajenega lososa

0,1 kg sira brie

1 žlica limoninega soka

sol, poper

sveža zelišča (timijan, koriander, koromač)

0,1 kg krema mascarpone

parmezan (grana padano)

Šparglje očistimo, po potrebi olupimo in narežemo. Na oljčnem olju popražimo sesekljano šalotko, primešamo na kocke narezano bučo, malo premešamo ter dodamo še narezane šparglje. Dodamo česen, da zadiši in zalijemo z malo špargljeve osnove. Začinimo s soljo, poprom, belim vinom, limoninim sokom, svežimi zelišči in pokuhamo. Na to dodamo še narezan losos in  sir bire, da se stopi. Primešamo še kuhane krompirjeve svaljke, na rahlo premešamo, po potrebi še začinimo in dodamo žlico kreme mascarpone ter potresemo z naribanim parmezanom.

 

 

     Bila je sladka, slajša in na koncu najslajša. Kot turška kava. Najprej je sladka, ko se še trudiš, da bi naročil kavo z malo sladkorja. Potem se naučiš tistega klasičnega orta šekerli in je malce slajša. Na koncu ugotoviš, da je najlažje naročiti le kavo in dobiš tisto najslajšo. Saj drugače ne gre in prav tista je najboljša. Bila je naša in nepozabna.

     Dan v Istanbulu je minil kot v sanjah. Veličastne zgradbe, prve turške poslastice in popoldansko barantanje na bazarjih. Nepopisna množica, toplo pomladansko sonce, vedno večje mesto. Okupirali smo prodajalca šerbeta in popili vso njegovo zalogo osvežilne pijače. Le kako je vedel, da mora biti točno tam, ob točno tistem času, ko človek pomisli, da je malce žejen? Skoraj cel dan smo hodili, da smo nazadnje le zagledali morje. Tisto morje, preko katerega potuje na dan tisoče in tisoče ljudi na poti po vseh mogočih opravkih… Kajti mesto leži na obeh delih morske ožine. To smo občutili naslednji dan, ko smo vstali skupaj s soncem in se odpeljali vzdolž azijskega dela mesta proti pristanišču in od tam čez morje. Veter v laseh, vroč čaj v roki, lovimo obzorje…

     Pokosilna siesta in že smo zašli iz glavne ceste nekam tja v neznano. Se ustavili v prvi vasici in okupirali glavno vaško čajnico. Le kam so izginile vse ženske? Kmalu smo ugotovili, da vaščani bolj fotografirajo nas kakor mi njih. Bili smo prave zvezde in cela vas se je zbrala, da pogleda kaj se dogaja in zakaj le smo se kar od nekod vzeli mi. Veliko smo se smejali, kajti to nam je bil najbolj skupen jezik od vseh. Nasmejani smo odšli v večer ter prespali tam nekje med vasicami v mestu, kjer je nekoč kraljeval slavni antični Pergamon.

     In je zdravil še bolj slaven Galen. Morda poznate jutranjo hojo bosih nog po rosi? Pa blatne kopeli in še in še… Veter nas ni pregnal, nekaj kapljic tudi ne. Okrepčali smo se s svežim sokom granatnega jabolka, ki je pravi eliksir zdravja in že drveli tja proti obali, kjer nas je čakalo… Mooorje!

     V dežju smo preizkusili staro grško gledališče in zapeli skupaj z našim Janezom, kar tisto o našem, Janezu Kranjskem Janezu. Naš glas je odmeval po vsej dolini Velikega Meandra. In ugasnil dež, čeprav za nekaj kratkih minut, a le. O, kakšno srečo imamo, da vidimo deževno Turčijo. Sicer nikoli ne bi vedeli, kako to izgleda. Pozitivni in navdušeni smo zagrizli v cestico med ogromnimi balvani nenavadne okolice. Ko so se pojavile. Kar naenkrat. Iz vseh koncov so vrele na plano. Vedno več jih je bilo. Smo mar ogroženi?

     Napadle so nas iz vseh strani. In na koncu je nihče ni odnesel brez vsaj ene rutke ali zapestnice. Bile so namreč vaške gospe, ki v prostem času prodajajo vse mogoče. In se obveščajo, ko katera od daleč opazi avtobus poln nič hudega slutečih obiskovalcev. Saj ne moreš, da ne bi česa kupil. Če ne drugega vsaj kakšno domače milo iz olivnega olja, katerega skrivajo najglobje v svojih cekarjih. Skupina se je dvakratno povečala, ko so gospe hodile z nami vštric proti cilju nad vasico. Prelep razgled in še en čudovit sončni zahod je zapolnilo čebljanje nasmejanih in zasopihanih podjetnic. Bilo je naravnost čarobno.

     Po namakanju v šampanjski Kleopatrini kopeli smo oddrveli naprej proti velikim jezerom. Ob poti se kar naenkrat pojavi veliko polje maka. Ki pa ni bil klasične rdeče barve, pač pa svetlo do temno vijolične. Kaj je zdaj to? To je haš – haš, pravi Janez. Polja opijevega maka, namenjena pridobivanju morfija. Nadzoruje jih država, tudi s pomočjo satelitov. Seveda smo se ustavili, da zadevo pogledamo pobliže. Ni pretekla minutka, ko pred nami zavre avto Jandarme, nekakšne policijske varnostne službe. Zdaj smo pa tam. Kaznovali nas bodo. Fantje stopijo ven, oboroženi s puškami. Mi se poskrijemo v avtobus. Gledamo, kako se Janez pogovarja z njimi in upamo na najboljše. Najprej pride na avtobus Janez s kislim obrazom. Kaj pa je? Usta se mu razlezejo v širok nasmeh. »Fantje bi vas radi prišli pozdravit,« pravi. In potem vstopijo trije sramežljivi varnostniki in nam zaželijo dobrodošlico v njihovi deželi. Poslikamo se, nasmejimo, rečemo besedo ali dve. In že šibamo dalje. S skrivoma utrgano cvetico haš – haša.

     Haš – haš smo kasneje poskusili z jogurtom in medom, lokalna specialiteta. Energijska bomba, so nam povedali domačini. Kako lepo. Energije je vedno lahko še več. Mimo baze komandosov, ki so kar na pobočje hriba napisali, kako pogumni so, smo se spustili k Egirdirskemu jezeru. Odsev lučk na vodi, še več vetra in težko prislužena odlična večerja. Mashallah.

     Naslednji dan smo ubrali staro karavanarsko pot proti mesečevi deželi. Se vmes ustavili kot so to počeli že nekoč. Tisti krajši, tehnični postanki. Z obveznim čajem ali kavo. Pa še tisti daljši, ko smo si privoščili malce več. Tudi kakšno odlično, svežo in pravo turško, baklavo. Spet smo ujeli najlepše barve sončnega zahoda, ko smo ugledali prve nenavadne podobe dežele Kapadokcev. Kako je lepo zaspati v trenutku, po takem dnevu. In podobe še enkrat zaživijo v tistem drugem svetu…

     Med peščenimi kamelami in stožci, gobani in opravljivkami, po dolinah mnogih samostanov in cerkvic. Sveži sok so stiskali prav tam v dolini ljubezni. Ah, ljubezen. In mnoge zgodbice, ki so se stkale tam v dolinah in jamah, skrivnih zatočiščih in v labirintu podzemnih mest. Preverili smo, če leteča preproga res obstaja in obdelovali avanoško rdečo glino. Pogledali vso to pravljično deželo še s ptičje perspektive. Si privoščili odličen kapučino (ja, kapučino v Turčiji!), ki nam ga je postregel gospod Ibrahim. Bolj je razumel naš jezik kot angleško in turško. Življenje res ne pozna naključij. Lepo je bilo najti košček našega tam daleč stran…

     Predzadnji večer in noč smo preplesali. Dihali skupaj s plesalko, ob katere plesu nam je zastal dih. In se izgubili med sedmimi tančicami, ki so plavale po zraku. Tudi to je Turčija.

     Neskončnost velikega slanega jezera. Veličina zadnjega počivališča ustanovitelja moderne Turčije. Še malo prave turške hrane. Prestolnica države. Nekaj čajčkov, veliko masaže na masažnih stolih, ki so prav na vsaki cestni postojanki. Obisk Srečkotove družine v spalnem naselju pred Ankaro. Simpatičen pregled celotnega potovanja, ki sta ga pripravili moji čudoviti pomočnici. Pot proti večnemu mestu je takole minila zelo hitro. Spletli smo nove zgodbe. Naše, turške, zabavne, začinjene, najslajše, nasmejane, sončne, nepozabne, tiste prave. Kot najslajše kavice, ki prinesejo 40 let prijateljstva, kot verjamejo Turki.

Širin

Več … Klasična Turčija

 

Prvič potujem  z letalom – razburljivo, prvič  sem v Afriki – neverjetno, prvič vidim cedrov gozd – občutek majhnosti, prvič se sprehodim po oazi – voda je res vir življenja, prvič vidim puščavo – spomnim se šale.

Prideta dva Črnogorca v puščavo in ob pogledu na prostrane sipine eden reče: »Beživa hitro od tod, preden pripeljejo cement!«

Prvič jaham kamelo – naslednjič grem peš, prvič nekdo ponudi zame 1000 kamel in 10 kg zlata – imam ceno,  nakar izvem, da so za mlajšo sopotnico ponudili 3000 kamel in hišo –  kruta realnost! Prvič se do solz nasmejim, preden plačam…In tako naprej.

Kaj vse je bilo prvič?

Potovanje z agencijo Oskar – zagotovo ne zadnjič!

Katjino prvo samostojno vodenje po Maroku – v splošno zadovoljstvo, vse čestitke!

Potovanje Maroški kalejdoskop lahko poimenujemo Maroška pravljica.

OŠ Mojstrana

 

Kratko in sladko je bilo naše druženje v Maroku s skupino slovenskih zamejcev iz Italije, ki smo ga izpeljali v sodelovanju z Adriatico Trst.
»Le kaj vodi na potovanje človeka, katerega emšo je blizu emšu mojih starih staršev?«, sem se spraševala na letu od Rima do Casablanke, ko nas je v zraku premetavalo od hude turbulence.
»Le zakaj bi se človek odpovedal udobju in lagodju, ki ga je vajen doma v zameno za prilaganje, odpovedovanje in napor? Doma je vendar vse veliko lažje in enostavneje. Pa vendar, nekaj mora biti, kar prevesi na tehtnici.«
Vprašanje sem mlela v glavi tekom celega potovanja in opazovala, s kakšnimi tegobami se srečujejo starejše generacije in zavedla sem se, da tudi mene, tako kot vse ostale čaka ista zgodba.

Išias, težave z vidom in sluhom, počasnost, krčne žile,..če naštejem samo nekaj od teh.

Pa vendar so vsi do zadnjega kazali odkrito veselje, energijo in tisto čemur pravimo otroška radovednost, želja po učenju, spoznavanju in odkrivanju novega.
Noben, prav noben se ni pritoževal nad dolgimi vožnjami, sprehodi. Prav nasprotno, vsako jutro so me presenetili s kopico vprašanj o deželi in ugotavljali smo, da nam bo zmanjkalo časa, da bi obdelali vse teme. Ni druge, v Maroko se bo treba še kdaj vrniti!
Naši potniki pa se lahko pohvalijo, da potovalna iskrica v njih še tli. Kapo dol!

Sara