Bistvo je dežela potovanja

V zadnjih dneh, ko na naši spletni strani prebiram egiptovske programe, članke potnikov in članke nas vodnikov, se vedno znova ustavim pri osem dnevnem aranžmaju Oskarjevega oziroma klasičnega Egipta. Program potovanja je zastavljen tako, da naj bi dopust začeli v Kairu in končali v Hurgadi. V primeru, da potovanje začnemo v Hurgadi in končamo v Kairu, pa ste seznanjeni z ‘obratno smerjo potovanja’. In ravno zaradi slednje oznake je nastalo tole besedilo.

Katera je ‘prava’ smer potovanja in katera ‘obrnjena’? Je ‘prava’ ta, da začnemo v Kairu in končamo v Hurgadi, ali ravno obratno? Kaj pridobimo, če začnemo v Kairu? In kaj izgubimo, če začnemo v Hurgadi? Drage moje, dragi moji, moram vas razočarati. Popolnoma nič ne pridobimo pa tudi ne izgubimo, če začnemo potovanje v prestolnici, ali pa v obmorskem letovišču. Zato se mi zdi pomembno poudariti, da ‘obrnjena oziroma obratna smer potovanja’ nima nobene negativne predoznake. Oba programa ponujata na razpolago enake možnosti. Vsi ogledi in izleti so enaki, povsod je treba zgodaj vstajati in pri nakupovanju barantati. Oba programa ponujata enake aktivnosti in enak stik s tradicijo. Skratka bistvena je dežela in mi v njej. Ne pa obratna, neobratna, zaokrožena, obrnjena na levo ali desno in ne vem kakšna še smer potovanja.

Nekje pač moramo začeti in nekje končati naše potovanje. Tisto, kar je najbolj pomembno smo torej mi sami. Naše lastno čutenje in doživljanje dežele. In ravno tu lahko pridobimo, ali pa vztrajamo pri lastni zaprtosti in nedotakljivosti.

Zadnja dva potovanja smo začenjali prav v Hurgadi in izkazalo se je, da tudi ta ‘smer’ več kot  funkcionira. Takoj na začetku potovanja se namreč ponuja možnost izleta na koralne grebene Rdečega morja (v obratni smeri torej na koncu potovanja). Kar s štartom v Hurgadi pomeni, da cel dan preživimo z nepoznanimi ljudmi na plovilu, ki ne nudi prav veliko ‘osebnega’ prostora. Vendarle, sta se naša izleta izkazala kot odličen začetek potovanja. Vsi smo se med seboj spoznali in se navadili eden na drugega (celo imena drug drugega smo obvladali že takoj na začetku potovanja!). Dopustniško, sproščujoče, zabavno smo zaplavali v našo potovalno zgodbo in se isti dan naprej proti Luksorju odpravili že kot pravi prijatelji.

Seveda pa mnogokrat začenjamo naša potovanja tudi v Kairu. Jaz egiptovski prestolnici pravim mravljišče. Ker tu živi več kot 20 milijonov ljudi, vsak s svojim ‘opravilom’. Tako kot to poznajo mravljice. Sploh nima smisla, da bi kot vodnica v prvem dnevu vožnje skozi Kairo, na avtobusu  kaj posebno pomembnega razlagala. Kairo je namreč mesto, ki se predstavi sámo. Z vso svojo mestno velikostjo, razkošnostjo in bizarnostjo. Od potnikov v prvih vrstah avtobusa je ponavadi slišati le ‘oohhh’, ‘joooj’, ‘kaj je ta nor, ali kaj’, saj vsi spremljajo promet in umetnost vožnje, ki sta kairska posebnost. Zadnji del avtobusa pa kriči, da zmrzuje zaradi klime v vozilu, kar je vsesplošna posebnost  vseh Egipčanov. Bolj je mraz v vozilih in bolj so odprta vsa okna, bolj Egipčani uživajo. Ne glede na letni čas. Moram priznati, da te obsesije, po vseh teh letih vodenja v Egiptu, tudi sama še vedno ne razumem. V Egiptu, tudi meni, vse prevečkrat pride na misel oskarizem, ki pravi: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti doma.

Kakor koli že, egiptovska potovanja vedno pričenjamo v urbanih okoljih, ki prikazujejo novo, moderno zgodbo Egipta; in fino je, ker našo potovalno zgodbo pričnemo na mehak način, ki je drugačen od domačega, a vseeno ponuja zavetje ‘navajenosti’ in Mc Donald’sa. A dežela ponuja veliko več, kot to. Ponuja genialnost njihovih predhodnikov. In res je, da so ostanki iz preteklosti posejani po celotnem Egiptu. Naj si izberemo še bolj odmaknjeno vasico ali oazo, vedno nas bodo njeni prebivalci presenetili s kakšno staro grobnico, z ostanki davnega naselja, s poslikavami iz bližnje jame, z amforami, s papirusi in kovanci, s starimi izvodi svetih besedil in ikon, z brki ali deli oblačil svetih mož,…. Jaaa, Egipt nas na vsakem koraku pričakuje z dobrodošlico preteklosti, ki je še kako krepko začinjena z zdajšnostjo.

Mesto Luksor, ki ga obiščemo na naših potovanjih, v zadnjih letih intenzivno spreminja svojo podobo. Zaradi bližine zgodovinskih ostankov, ta nekdanja prestolnica faraonov doživlja pravi razcvet. Gradijo se nove ceste, pločniki, avenije, trgovski centri in luksuzne soseske. Vendar pa vam priporočam, da Luksor oziroma njegovo največjo znamenitost, Dolino kraljev, obiščete čim prej. Tako imenovana Dolina kraljev je kraj, kjer so faraoni med leti 1570 in 1070 pred našim štetjem pokopavali sebe in svoje najbližje (takrat ni bilo nič neobičajnega, da si sam sebi za časa življenja kopal svoj grob). V času novega kraljestva staroegiptovske zgodovine je šlo pri gradnji grobnic za revolucionarno dejanje, saj so faraoni začeli svoje grobove skrivati. Famozne grobnice v obliki piramid takrat niso bile več v modi.

Zdaj egiptovska vlada intenzivno razmišlja o zaprtju Doline kraljev. Ta prostor namreč vsako leto obišče več milijonov turistov in posledica tega je vedno večja vlaga v samih grobnicah. Rast vlage pa povzroča razmnoževanje določenih bakterij, ki grobnice, predvsem njihove poslikave, uničujejo. Tako se zna zgoditi, da bo v prihodnje Dolino kraljev lahko obiskala le peščica ljudi, v zameno za plačilo astronomsko visoke cene za vstopnico.

Asuan je tretje največje mesto v Egiptu in hkrati najjužnejše, katerega prav tako spoznamo na naših potovanjih. Če vprašate mene, je to tudi najlepše mesto v Egiptu. Z mestnim okolišem šteje okrog dva milijona prebivalcev, a ker je mesto zelo razpotegnjeno vzdolž nilove obale, nimamo občutka, da smo v velemestu. V Asuanu živijo predvsem Nubijci, ljudje, ki prihajajo iz Sudana. So sodobniki faraonov, ki so se na tem območju obdržali vse do danes. Še vedno govorijo svoj jezik (čeprav le med štirimi stenami), ponosni so na svoje korenine in na svojo tradicijo. To so ljudje, ki z umirjenim življenjskim ritmom in spoštovanjem reke Nil Egiptu prinašajo domačnost in sproščenost. Nubijci so visoki temnopolti ljudje, ki ponazarjajo to, da je Egipt vsekakor na afriški celini.

Skratka ljubi moji bralci, smer potovanja res ne igra pomembne vloge. Kjer koli začnemo egiptovska potovanja, se imamo prijetno. Uživamo v večnem egiptovskem poletju, fotografiramo kot Japončki, čajčkamo z domačini, barantamo kot pravi stari mački, veselo lulamo po puščavi in vmes še popravimo avtobus. Predvsem pa spoznavamo bistroumnost starih Egipčanov, ki ji ni meja in katero v malo drugačni obliki, med zdajšnimi prebivalci, spoznavamo tudi danes.

Čeprav je več kot osemdeset odstotkov Egipta ena sama puščava, to še ne pomeni, da gre za pusto, turobno deželo. Egipt je barvit kolaž različnih možnosti in doživetij. Ostaja pa vaša odločitev, kakšno mavrico boste napletli in se ogrnili z njo. Se vidimo v Egiptu!

Nina Mavrič

Naročite se na RSS

1. Zakaj si se odločil za ta poklic in kdaj?

V bistvu se je zgodilo samo. Diplomiral sem iz ekonomije in skoraj magistriral iz financ.  Obetala se mi je lepa kariera v poslovnem svetu.  Sem pa vedno rad potoval in kravata in obleka sta me zategovali kot obešenca vrv okoli vratu. Enkrat je počilo in sem dal odpoved matričnemu domačemu življenju.

Odpravil sem se v svet. Kot vedno sem ga močno doživljal. Vedno ko sem se vračal, so me ljudje z veseljem poslušali. Spraševali so me: “Kako bi tudi mi doživljali tisto, kar se dogaja tebi?”

Na potovanjih sem veliko spoznaval, tudi razmišljal in doživljal. Enkrat, bilo je pri 32-ih sem si rekel: “Res, zakaj pa ne bi delal potovanj kjer bi moji prijatelji, znanci in kdorkoli že prav tako lahko doživljali, kot jaz!” In jaz jih bom vodil, jim dajal svoje znanje in izkušnje, spoznanja in jih doživljal preko pestre različnosti…

Ta misel se mi je zdela imenitna. Začutil sem, da je zanjo vredno živeti. V njej sem se videl in se vidim tudi danes. Vključuje neko poslanstvo, zame in sopotnike. Zame definitivno, za sopotnike pa toliko, kolikor želijo vzeti iz bogato obložene mize potovalnih doživetij.

To je bilo sosledje dogodkov, da sem postal (tudi) “turistični” ( raje potovalni) vodnik!

 2. Kakšne osebne lastnosti so potrebne?

Odvisno kakšne vrste vodnik želiš biti. Če to delaš iz ljubezni in z inspiracijo, je najbolj pomembno imeti RAD LJUDI in ŽELETI DAJATI. In seveda ČUTITI, ko ti sopotniki, skupina to vračajo.

Vodnik bi moral biti VEDOŽELJEN in RAZISKOVALEC! Ker ko mene nekaj zanima bom temu prišel do dna. ko pridem do dna jaz, bodo v tem lahko uživali tudi sopotniki. Brez raziskovalske žilice, se mi zdi, vodenje kmalu lahko postane dolgočasno.

Vodnik naj bi bil KOMUNIKATIVEN – a to ne pomeni gobčen in najpametnejši – veliko bolj to pomeni, da znaš izraziti lastne misli in teme, ki jih razlagaš… da imaš posluh za soljudi in jim znaš prisluhniti… predvsem pa je za vodnika čudovito, če je lahko zaupanja vreden – tak torej, da mu potnik zaupa in se potovanju lahko prepusti (ne pa da stalno razmišlja o tem, če bo s tem vodnikom preživel…). Komunikativnost po naši vodniški šoli pomeni ustvarjanje “ravnotežnega ODNOSA”.

Super je, če vodnik UŽIVA V POTOVANJU, da ga ob odhodu zajame potovalni veter in vzpodbudi v dušno (beri lahkotno, vzneseno, inspirativno) stanje. Če je vodniku potovanje veselje, potem je vodnik v veselje potnikov. Če sam trpi, trpijo potniki z njim.

Srečna boš, če boš naletela na vodnika, ki potovanje (in življenje) jemlje kot IGRO, torej lahkotno in hkrati stvarno! Na potovanju se vedno lahko zgodi karkoli (včasih to vrednotimo kot slabo, nepričakovano… drugič drugače). A je mega, če vodnik vse jemlje kot del igre, se z izzivi na potovanju (naj bo dežela, dogodki ali sopotniki) z veseljem spoprijema in tudi iz navideznih minusov ustvarja dvakratni plus.

Aja, naj ne pozabim – vodnikov EGO je smrt za skupinsko dinamiko in sopotnika. Nasprotje tega je človečnost, razumevanje in sočutje – ne pa tudi to, da delaš to kar potniki želijo (ampak seveda tudi to!) z namenom, da te bodo potem hvalili. To je prodajanje samega sebe., prostitucija.

Ni odveč, če je vodnik SPOSOBEN opravljati to delo. To še zdaleč ni samoumevno, je pa koristno. Tu je velik poudarek prav na obvladovanju SEBE, SKUPINE, pregled na položajem… V turistiki to ni tako izpostavljeno, na brezotjih severnega Pakistana ali na tibetanskih višavjih pa ključnega pomena. 

To bi bile po mojem glavne OSEBNE lastnosti vodnika, kot jih vidim sam.

Aja, za dekleta mora biti vodnik še LEP, UGLAJEN, ŠARMANTEN… ampak eni to tudi nismo.

 3. Katere so dobre in katere slabe strani poklica?

Vrednotenje (dobro/slabo) vedno vključuje izhodiščno točko, iz katere gledaš na stvar. Kar je za nekoga dobro je lahko za drugega slabo. Kaj je torej to? Toliko o tem.

Če vodnik svoj poklic jemlje kot poslanstvo (vpr. 1) z opisanimi lastnostmi (vpr. 2), je vse del iste zgodbe, vse ima smisel in moč, kakorkoli že je.

Če vodnik čudi in doživlja površinsko pa je tako, kot z vsakim poklicem – utrujenost, stalna angažiranost in potovanje, veliko dela z ljudmi (to pravijo, je težavno), stalen in neprenehen študij skozi celo življenje, vedno nove situacije, ki jih je treba razreševati… A ni potem lepše sedeti v klimatizirani pisarniški celici, pred računalnikom med delom in TV-jem po njem… Potovanja so TRPLJENJE, če v njem ne vidiš nečesa več. Tisti pa, ki brez “nečesa več” potuje se v naši družbi imenuje MAZOHIST. (Vodnik pa je potem SADIST, ker uživa v trpljenju drugih). Pa imamo klasično S/M sceno – tole je off the record.

Dobra stran poklica (če tako gledaš) je ta, da si relativno samostojen (na potovanjih, ne pa tudi na počitnicah, kjer sploh niso “vodniki” temveč uniformirani (klonirani) predstavniki…), da si lahko kreativen in ustvarjaš vzdušja in sopotnikom pričaraš doživetja… da se lahko preko poklica čudovito samoudejanjaš (najvišja človekova potreba po Maslowi lestvici potreb), da poznaš veliko veliko ljudi in z mnogimi stkeš prijetne človeške vezi… Da lahko potuješ, kar daje veter svobode v krila… Da spoznavaš in se spletaš z mnogimi deželami, svetovi in življenjskimi načini… Vse to so enkratne priložnosti za tistega, ki jih čuti in živi. Lahko pa velika bremena tistemu, ki se s tem bori.

Aha, pa še ena veliiika prednost vodnika – ko dela, je daleč od šefa! To šteje!!

Hudo pa je, če je “šef” v tebi. Kriza, ampak gre.

4. Kolikšna je povprečna plača turističnega vodnika?

Vodniško delo ni REDNO DELO – da hodiš v službo in delaš 5 dni na teden, 200 dni na leto, 9000 dni v življenju. To je svoboden poklic, kjer je vodnik plačan NA DAN DELA. Ko ne dela, “ni jela”. Tako je mesečni zaslužek odvisen od tega- 

- koliko dni vodnik vodi,

- kaj vodi

- kako vodi.

Turistični vodiči na počitnicah ne zaslužijo več kot 25-40 EUR na dan, potovalni vodniki pa nekje 60 – 150 EUR na dan. Zadnji znesek dobijo tisti z odličnimi vezami (beri: očka/mamica) ali pa res vrhunski/avtorski vodniki, ki dodajajo veliko vrednost potovanju.

Serijski (tiski, pavšalni, masovni) vodniki lahko delajo veliko – tudi do 200 dni na leto in več. Kvalitetni potovalni vodniki delajo največ 100 – 150 dni na leto. Sicer začne KVALITETA vodenja padati. Tudi zato morajo biti plačani nekoliko bolje.

Vodenje je 24-urna zgodba – vodnik običajno dela 14-18, tudi 20 ur dnevno. Človeška “amortizacija” vodnika je zato veliko hitrejša. Je pa zato lahko vsak trenutek močnejši. Kot Alfa Romeo – težko ga je imeti 20 let, ampak leti pa tja do 250km/h. Seveda so vodniki, ki so spački, folksvagni, eni so tako kot dizel ladijski motorji, so pa tudi Alfe med njimi. Gre za moč trenutka, ne za tek na 100 metrov.

5. Kakšna izobrazba je potrebna?

Uradno je dovolj srednja šola in izpit za vodnika pri Gospodarski Zbornici Slovenije. Tukaj dobimo vodnika z licenco. Potem pa se začne – preberi odgovor pod vpr. 2. Vodenje je stalno izobraževanje – vrhunsko obvladati sopotnika/skupino, ki se giblje po tuji deželi skupaj z znanjem in poznavanjem dežele je za en faks. Kolikor destinacij, toliko faksov. Pa še kakšen doktorat iz psihologije, skupinske dinamike, obvladovanje sopotnikov v plavajočih razmerah… nikoli ne bi škodil. In seveda – vodniška šola Agencije Oskar (šala mala)!

Ko govoriva o POTREBNI izobrazbi, je prva vrstica čisto preveč za vsakega, ki MORA. Vse ostalo pa je čisto premalo za tistega, KI HOČE. 

6. Kako izgleda delovnik?

Potovalni vodnik dan začne prejšnji večer. Preuči zamisel naslednjega dne, se pogovori s sodelavci (šofer, lokalni vodnik…) ter določi OKVIR dogajanja naslednjega dne. Vsak dan je samosvoj, vedno je treba začeti tako.

Potem “refrešira” predavanja za naslednji dan – podatke, logike, vsebine… Ne gre za študij (to ni mogoče), ampak nalaganje tem za naslednji dan.

Zjutraj vstaja vsaj pol ure pred skupino in preveri glede bujenja, zajtrka… Potem se zgodba začne – usklajevanje gibanja, predavanja, razmišljanja o WC pavzah, pa hrani in pijači, o dajanju pravih navodil… Vse to gre tja do večera. Potem se zgodba ponovi. Kolikor zgleda tale opis rutinski, pa je silno zabaven in vsak dan znova je enkraten. Če ga človek živi in čuti. Jaz že ne bi menjal!

Je pa res, da mora biti človek malo “norejši” od ostalih, da v tem še uživa. Jst mam srečo.

7. Na kakšen način osebno najraši potuješ in kam?

Kako? Različno.

- velikokrat bi plačal, da lahko vodim. Pa me še plačajo za to.

- rad raziskujem nove dežele in si privoščim lastna vandranja,

- rad si privoščim počitek ob morju ali v luksuznem hotelu (za nekaj dni),

- v bistvu je odvisno od stanja, v katerem se nahajam. Vedno rad potujem, kakorkoli, kjerkoli – ker če se sam dobro počutim, je vse ostalo vseeno. To je stanje duha.

- najraje pa bluzim brez cilja, kar tako, po trenutnem navdihu. Tak sem bil že od malega. Pa so se vsi trudili, da bi bilo drugače.

Kam? Spet – v bistvu kamorkoli. Rad se vračam v Turčijo in Indonezijo. Ti dve deželi me navdajata s človečnostjo, občutkom, prvinsko naravo in umirjenostjo. Morda bolj, kot ostale. Aja, pogosto se vračam tudi domov.

8. Kakšna so tvoja osebna spoznanja, ki si jih pridobil skozi opravljanje tega poklica?

Joj, tole je pa vprašanje za debelo knjigo! Ampak – pa poizkusimo z nekaterimi. 

- vsakdo je ustvarjen po božji podobi (ne po moji), tudi jaz. Pustimo boga na nebu, poduk pa je – da je je SPREJEMANJE, RAZUMEVANJE tisto, ki rojeva in VREDNOTENJE ter OBREKOVANJE tisto, ki ubija.

- največje bogastvo je RAVNOTEŽEN ODNOS. Kdor obvladuje odnose, obvladuje življenje. Vse ostalo so le posledice.

- pot do zmage gre skozi mene – ko eno smetko sčistim iz sebe, je svet zame drugačen.

-  poglej še druge oskarizme na www.agencija-oskar.si. Predvsem pa si zapomni tegale: ŽIVLJENJE JE LEPO, VSE OSTALO JE ILUZIJA!

- pa še tegale ti priporočam: ŽIVLJENJE JE IGRA. IGRAJTE SE, A OSTANITE POZORNI. (Ali po Arabsko: veruj v boga, a vseeno priveži kamelo!)

9. Katere destinacije ljudi najbolj privlačijo?

Tiste privlačne. Večino vabijo tiste destinacije, v katere je vloženo največ reklame. Kot pri drugih stvareh, se tudi destinacije obnašajo po sistemu mode – danes so v modi minice in jutri široka dolga krila…

Najprej so tu počitniške destinacije – tu res nisem močan, vendar lahko rečem – Dalmacija, Grčija – otoki, Turčija – Antalya, Španija – Costa del Sol, Ibiza, Tunis…  Cenejše ko so in več ko tje zvezdic nad hotelskimi vrati – bolje je. Čista fizika.

Potem so tu “klasične” turistične destinacije – Egipt, Grčija, Italija, Španija… tudi Turčija. Nekako vezane za našo civilizacijo. Tu je vse bolj zanimiv tudi Bližnji vzhod, pa seveda Izrael (verska dediščina in Kristusove zgodbe).

So pa tudi ljudje (vedno več nas je), ki nas privlači DRUGAČNO, NEZNANO, ODBITO, NORO, NOREJŠE IN NAJNOREJŠE – recimo Jemen in severni Pakistan, Sulawesi in Irian Džaja, Tibet in Gilf Kebir… Iran in npr. Libija ali Turkmenistan. Tu gre z preseganje pojmovnega sveta (mentalna, dušna sfera). Odvisno od zrelosti duše. Sam sem med temi. Čeprav nimam predsodka do ničesar in z veseljem vodim vse – kajti ko vodiš ljudi, je to TO! Če pa vodiš destinacijo, je pa drugače.

Popularnost pa je odvisna tudi od domačega kraja. Beduin hrepeni po zelenju… Slovenca privablja puščava… Najbrž gremo na potovanje zaradi tistega, česar nimamo doma. Ali pač, ne vem za kaj bi se sicer mučili na pot.

10. Ali si se pri tem poklicu začel dolgočasiti (postaja rutina)?

Sam nikoli. Sta pa rutina in naveličanost tudi v vodniških vodah prisotna tako, kot kjerkoli drugje. To ni stvar poklica, temveč STANJA DUHA in OBČUTLJIVOSTI. Dolgočasje je v človeku, žari jo iz sebe karkoli že počne. Bog pomagaj.

Gorje sopotniku, ki ima rutiniranega in naveličanega vodnika, ker bo tako tudi potovanje. Pogreb s pogrebci in tabo kot mrličem! Na srečo so tudi druge možnosti.

11. Kaj je drugače od tvojih pričakovanj, ki si jih imel na začetku opravljanja poklica?

Pričakovanja ubijajo doživetja (še en Oskarizem). Pa kaj naj ti rečem Anja, v zgodbo sem vstopil z idejo in žarom. Tako kot v vsako potovanje. Nikoli ne razmišljam, kako se bo potovanje odvijalo ali končalo, ali bodo potniki zadovoljni… To ni odvisno od mene, temveč od njih. Sem pa pozoren na vsak potovalni trenutek in skušam delati v vsakem trenutku kar najbolje. in če mi uspe, uspe tudi potovanje. That’s it.

Lahko pa ti povem, kako to čutijo novinci v naših vrstah. Skozi močan in “krut” trening vsi doživljajo PEKEL. Ko shodijo in jim uspeva so vsi v RAJU. Potem pa kakor kdo – odvisno od njegovega stanja duha. Eni gredo samo gor, drugi nihajo, tretni grejo dol. Vsi pa kar nekaj časa potujejo.

Drugače od mojih pričakovanj? Skozi 15 let vodenja sem odkril, da obstaja ne le to, kar sem pričakoval, temveč še veliko več. Vsako odkritje me znova in znova navduši. Domet je torej veliko večji – to je drugačno. Tako kot je verjetno pri smetarju – sprva je kot je, potem pa se začne navduševati nad smetmi, preko njih spoznava kaj ljudje jedo in celo življenje lahko razbereš iz njih. Tudi smeti se spreminjajo!

12. Ali bi se za isto delo odločil tudi če bi se ponovno odločal?

DA. Ker to ni delo temveč UŽITEK, POSLANSTVO in OSEBNI RAZVOJ. Pa še plačajo ti za to priložnost. Samo človek mora biti pravi. So pa tudi druga mnenja.

Zadnji dan potovanja po Siriji nas je čakala res dolga in vroča pot . Predno smo se podali do sirsko-jordanske meje, nas je čakal še ogled rimske Bosre, zatem pa smo počasi že postajali nestrpni pred novo deželo, Jordanijo. A še predno smo vanjo vstopili, nas je čakal še eksotični prehod meje. Eksotični prehod že zato, ker se nikoli točno ne ve, kako bo potekal.

S taksiji se pripeljemo do sirske strani meje, kjer je potrebno urediti vse formalnosti. Ko so vsi potni listi bogatejši  še za en žig in podpisani vsi papirji, mi je preostalo samo še to, da potnikom vrnem potne liste. A potni listi so ostali v carinikovih rokah, saj se je odločil, da hoče videti vsakega potnika posebej in mu osebno izročiti dokument.

Tako so morali vsi potniki iz avtomobilov. In se je začelo, ….prvi potni list, carinik preveri sliko v potnem listu, ga izroči. Naprej drugi, tretji…. in četrti. Pri četrtem potnem listu se carinik ustavi. Njegov obraz se kar naenkrat zresni.

”Kaj je narobe?”, ga vprašam?

”Gospodična Špela?”

”Tukaj sem.”

Carinik gleda njo in potni list, obrača strani, jo gleda….spet obrača strani. Napetost narašča. Še enkrat vprašam, če je kaj narobe….pogledam še vodiča Ahmeda…pove, da nekaj ni u redu s tem potnim listom…. »Kaj je narobe?«.  Ahmed še ne ve. Špela postaja vedno bolj bleda, na njenem obrazu se zrcalita napetost in groza. Vprašam jo, če je slučajno potovala po kakšni »kritični« deželi in pravi, da še nikjer ni bila. Hmmm…carinik še vedno gleda njo in njen potni list. Ostali potniki brez besed opazujejo in čakajo, kaj se bo zgodilo….njihovi obrazi so kajpak zelo resni.

Pogledam carinika, pogledam Ahmeda…odločimo se, da je dosti napetosti. Obrnem se proti Špeli, se nasmehnem, in ji predam paket baklav. Kajti to ni bil navaden dan, to je bil Špelin rojstni dan. Vse najboljše!!!

Marjana

Tako kot imamo Slovenci štose o nas Gorenjcih, imajo Jordanci štose o Tafilčanih. To so prebivalci male gorske vasi Tafila blizu naravnega parka Dana.

• Je šel Tafilčan kupovat nov avto v Aman. Ko kupi pravo mrcino, se usede v avto in odpelje. Med vožnjo ugotovi, da ima novi avtomobil tudi radio. Prižge ga in iz radijskega sprejemnika se zasliši glas: ”Poslušate prvi program radia Aman”. Med vožnjo po mestu Tafilčan navdušen nad nakupom posluša radijski program, nato pa se ga naveliča.

Začne premikati gumb in iskati novo postajo. Najde tisto, kar mu je všeč in posluša izbrano. Iz radijskega sprejemnika se oglasi nov glas: ”Poslušate radio BBC, direktno iz Londona. Na vrsti so poročila”.

V tistem trenutku se Tafilčan ustavi in ne more verjeti svojim ušesom: ‘kaj?! Direktno iz Londona? Pa ne da sem že v Londonu? Vau, moj nov avto je pa res hiter, ko strela!’

• Nekoč je neki Tafilčan želel postati kmet. Ker ni vedel, kako lahko postane kmet, se odloči da bo šel po nekaj nasvetov h bogatemu kmetovalcu v dolini. Pride tja in pravi kmetu:

- ‘Rad bi postal kmet, pa ne vem kako. Imaš kakšen nasvet?’

- ‘Od kod pa si’, ga vpraša kmet.

- ‘Iz bližnje vasi Tafila’.

- ‘Aaa’, reče kmet, ‘no ti bom razložil. Najprej potrebuješ en velik kos zemlje, ki ga preorješ v njivo. Nato vzemi deset kilogramov sladkorja in ga lepo enakomerno porazdeli po njivi. Vse skupaj dobro zalij in počakaj dva tedna, da zrastejo male krave. Tako boš imel njivo in krave in boš postal kmet’.

- Tafilčan res vesel odide domov in domačim sporoči novico, kako preprosto je postati kmet. Kos zemlje za hišo preuredijo v njivo, pazljivo posejejo sladkor, skrbno zalijejo in nato čakajo. In čakajo in čakajo. Čez dva tedna odidejo na njivo in opazijo, da je tam, kjer so posejali sladkor polno mravelj. Veseli se spogledajo in si rečejo: ‘joj kako so kravice luštne, ko so še čisto majhne.’

Če je res kaj na tem, kar pravijo vici na račun Tafilčanov, presodite sami. So namreč vedno izredno veseli vsakogar, ki jih obišče v njihovi odmaknjeni vasici.

Nina in Marijana

Ja,ja tale Kuba. Ta obljubljena dežela Krištofa Kolumba, ki je ob svojem prihodu na otok pripomnil: Najlepša pokrajina, kar so jo videle človeške oči. Ja, res je lep ta otok, poln naravnih lepot, prelepo Karibsko morje, arhitekture… Po treh tednih potovanja lahko zagotavljam to skozi moje oči ne Kolumbovih. Vendar tudi polna dualnosti. V prelepih kolonialnih hišah živijo ljudje, ki nimajo niti vode, na cestah se prevažajo z avti, katere mi lahko občudujemo le v muzejih, a vsi nimajo niti za bencin, da bi lahko pokazali te svoje prelepe konjičke. Lahko bi se našteval in  našteval a se raje ustavim pri enem prav tako zaščitnem znaku Kube, to je glasba!

Res odmeva iz vsakega kotička tega prelepega otoka, kjerkoli se je dalo slišati pa je povezana tudi z plesom. Sta kot eno tu na Kubi, eden brez drugega ne bi preživela. Sem si pa najbolj zapomnil enega popoldneva, ko sem taval po prelepem kolonialnem mestecu Trinidad – enem najbolj ohranjenih kolonialnih mest na Kubi. Ker sem vedel, da imam  proti večeru avtobus za Camaguey in da moram še preveriti določene muzeje, ves stresen in prepoten šibam po ulicah Trinidada, si ogledujem, iščem, sprašujem, loteva se me panika, nakar iz enega preprostega dvorišča zaslišim prelepe kubanske zvoke. Se ustavim in zagledam res opuščeno staro dvorišče, vse se podira, na dvorišču pujska z malimi pujski, ko tavajo sem ter tja, v kotu prelep Cvevy iz 50 let… in na sredini band, ki z iskricami v očeh prepeva prelepe son in bolero meledoje Kube. Kdo ne pozna skladbe Chan, Chan…pa Hasta siempre Comandante… in ostale znane melodije Kube, ki jih pozna cel svet. Kljub stresu si vzamem čas, se posedim na klopco in cel bend v tistem trenutku igra samo zame. Kakšni občutki, kot bi se prestavil v neko drugo dobo. Zaprem oči in telo se začne pozibavati. Misli, mi odplavajo in telo pretresajo mravljinci. Res prelepi občutki! Iz mojega dremanja me prebudi prijateljica in že nama igrajo prelepo romantično balado. Brez besed se pogledava in si porečeva kako malo je potrebno za doživljanje teh prelepih trenutkov, ki nam jih življenje ponuja, vendar si moramo za njih vzeti čas!!!

Ko skupaj uživava še v preostalih melodijah, se začnem spraševati, kje so vsi ostali turisti, ki jih je bilo na ulicah polno. Pogledujem proti vratom in opazim, da vsak samo pomoli glavo v prostor, naredi fotografijo in odide naprej. Kot bi strašilo tu notri. Čudno, vendar pridem do ugotovitve, da verjetno ne znamo več uživati majhnih trenutkov, ki nam jih življenje ponuja, ampak samo hitimo in hitimo, hitimo……kam?….Škoda……

Lep pozdrav Che

Pozno smo prišli v hotel v Sevillji, naslednje jutro pa še bolj zgodaj odrinili naprej. Šef pravi da je še dolga pot pred nami. To je bil res čuden dan, oblačen in ponoči je deževalo. Vse je šlo narobe. Hvala bogu da je do Cordobe samo ena ura vožnje. Tukaj zavij desno navigira Angelca (avto-pilot) Bredi. ‘Tukaj pa že ne, poglej kako je čuden zavoj, ozkih ulic ne maram več’, odvrne Breda. Ker Angelca vedno najde najkrajšo (beri časovno najdaljšo) rešitev, nas pošlje skozi center Sevilje.

Ko smo končno na avtocesti, šef izkoristi čas vožnje za razlago tukaj živeče manjšine. Predava o ciganih, v Španiji imenovanih Gitanos (izvedenka iz »Egipčanos«, od koder naj bi sem prišli).

Cesta je ravna, z Bredo sva utrujena, šef pa je razpoložen za predavanja. Prisluhneva, ker je zanimivo. Od obsežne razlage nama ostanejo v spominu med drugim tudi besede slavnega Cervantesa, ki je napisal še bolj slavnega Don Kihota: »Cigani so rojeni lopovskim staršem in odraščajo v lopovskem društvu. V življenju se izučijo za lopovski poklic in ko umrejo zapustijo ta svet kot diplomirani lopovi.«

Vmes se oglasi Angelca in pove da zavijemo desno, vendar Oskar pravi da te ženske ne smemo poslušati. Razlaga o ciganih je bila tako zanimiva, da smo peljali mimo Cordobe in skoraj že prišli v 200 km oddaljeno Granado. Šef se sredi razlage zdrzne, ko opazi, da je na veliki tabli na avtocesti označena samo še Granada. Breda pol krožno obrne in že se peljemo nazaj proti Cordobi. Šef nadaljuje z razlago in zopet je zelo zanimiva. Kar naenkrat opazimo pred nami tablo Sevilja (naše začetno izhodišče), ki je tik pred nami. Breda obupa, zapelje na prvo počivalšče in nesrečno izjavi, da je zares že utrujena, še manj pa pozorna na table. Šef še vedno v elementu skoči za volan, Breda nazaj, Senad pa še naprej popravlja Angelco in opravlja njeno delo.

Šef tokrat zaupa Angelci, ki ga iz avtoceste spelje po »bližnjici«… Spet že znani prizori iz belih vasic. Breda zavpije šefu: »Ne vozi po teh ozkih ulicah, spet se bodo ogledala sama zapirala!«. Vendar šefi nikoli ne poslušajo, zato pohodi stopalko in spet se znajdemo v hribu in labirintu ozkih ulic. Leva stran ozkega cestišča je popolnma zaparkirana, ulica pred nami se bolj strmo vzpenja kot bi se lahko, zavoj v širšo levo ulico je prepovedan, zavoj v desno pa gre pod ostrim kotom strmo naprej. V avtu se čuti smrad skurjenih gum, ki obupno cvilijo na poti navzgor. Spet se po že znanem scenariju prebijamo naprej. ‘STOP’ zavpije šef, ‘gremo na kavo’. V upanju da smo že zelo blizu Cordobe nam mimoidoči senjor pove da se nahajamo v vasici blizu Seville. Jutranja kava natanko ob 12:00 uri, v lokalni kafetariji je zaznamovala nov začetek dneva. Spet smo začeli znova. Tokrat šef ni več razlagal o ciganih ampak Senad o Cordobi. Uf, pomisli Breda, če bomo imeli srečo bomo še danes v Cordobi in si zadaj rezervira sedež za prenočevanje. Tudi Senad razlaga zanimivo z vsemi detajli. Upamo, da zaradi razlage ne bomo zgrešili mesta še enkrat. In tudi nismo. Prišli smo na željeni cilj. Ura je kazala 14:30 namesto planiranih 09:30. Ko smo iskali razloge in krivca za pozen prihod, smo složno ugotovili, da so nam cigani na poti ukradli Cordobo.

Takšno je bilo našo prvo srečanje s španskimi Gitanosi.

Smo pa na poti odkrili marsikaj – o ciganih in o Cordobi, pa tudi skrivnostno andaluzijsko mestece, v katerem smo se kar stopili od sproščenega vzdušja. Z vrha obzidja smo bili priča otroški igri, ko so oblečeni v viteze napadali glavna mestna vrata. Čudovite fotke so nastale, lepo bi bilo tukaj postati s skupino in začutiti pravi andaluzijski utrip… če ne bi bili v njem zgubljeni in bi vedeli, kje je in kako se do njega pride… O tem pa morda kaj več naslednjič…

Breda in Senad

CORDOBA

Na slaven položaj so jo postavili Mavri, ko je v 10. st. postala največje in najbolj razvito mesto v Evropi. Že takrat so imeli tlakovano in ponoči osvetljeno ulico, milijon prebivalcev, čez 100.000 hiš in 80.000 delavnic, 900 kopeli, 80 bolnic, na stotine mošej in nekaj knjižnic z več kot 400.000 knjigami. V umetnosti, znanosti in kulturi so konkurirali mogočnemu Bizancu in Bagdadu. Zgradili so veliko mošejo z več kot 1.200 stebri v sami notranjosti, najlepšim mihrabom, ki predstavlja samostojen prostor sam zase, izumili tehniko dvigovanja notranjih prostorov in prvič povezali mošejo z delom palače. Takrat so Cordobo razglasili za kalifat, ki je trajal vse dokler je niso osvojili španski kralji. Cordoba je bila kot brušen dragulj, ki je svetil čez zahoden svet.

Visoko nad oblaki, še preden oko uzre pisane kontraste zemeljskih barv, se marsikdo sprašuje o dejanskem utripu dežele pod njim, o nasprotju življenjskih navad nepoznane dežele, in še in še. Zaželel sem si doživeti nasprotje veličine Slovenije, tako v številu prebivalcev kot tudi v številu kilometrov. Zaželel sem si začutiti kako neki se počutijo ljudje na čisto nasprotni strani zemeljske oble, kjer hodijo po površini našega planeta »z glavo navzdol«, kot so nas strašili v predšolskih letih. Če boš v peskovniku izkopal pregloboko luknjo boš prišel do njih, so mi govorili.

Prišel je čas, ko jih želim videti; videti neprehodno množico črnolasih drobnih postav nizke rasti. Želim doživeti nepregledne množice kolesarjev, skratka, želim dobršen del meseca dni preživeti brez žlice in vilic…., z lesenimi palčkami. Bo šlo….?, ali pa bo to samouničenje ob polnem krožniku riža!

Sredi sanjarjenja se jekleni ptič strmo spusti in ne preveč nežno dotakne tal dežele z več kot 1,3 milijarde prebivalcev. Mar smo bili dobrih 6 ur v »rokah« pripravniškega kandidata, je prešinilo marsikaterega od nas. Vendar pa smo bili ob misli na pestro zgodovino dežele in odlične poznavalce raznih alternativnih metod z mislimi že daleč naprej.

Glede na to, da v meni ni pretiranega navdušenja nad ogledovanjem kulturnih spomenikov in muzejev, temveč strast raziskovanja uličnega življenja, doživljanja vsakdanjega utripa, se klub temu ni bilo mogoče izogniti veličastnemu Prepovedanemu mestu in ravno tako Trgu nebeškega miru, kjer pred dobrimi desetimi leti ni bilo nič kaj nebeškega, morda pa le, za duše, ki so izpod tankovskih gosenic odhajale v zaslužen raj. Tudi moja duša je zažarela ob večernem sprehodu po ulici Night market-a kjer si človek izbira prehrano, nad katero bi se na sončni strani Alp pošteno zgražali. Pa pekinška raca, ki jo ob 11. uri zvečer, ko se »izbirčneži« vzdržijo zaužitja vsakršne jedi še posebno pa tovrstne, z užitkom podaš s palčkami in začetno nerodnostjo na svoj jezik, da brbončice začutijo vso paleto slastnih okusov ter začimb, ki jih premore Kitajska.

Veličastna tisočletna veriga…

Kilometri, ki še dandanes predstavljajo sinonim za tretjo največjo deželo sveta, potekajo po najbolj neobljudenem terenu. In ti kilometri ne bi bili nič posebnega, če ne bi nekdaj pomenili jedro zaščite pred vdori tujih zavojevalcev. Še več, tudi prvo obrambno linijo do zob oboroženih mož je lahko razporediti kamorkoli se strategu bojevanja zaželi, ne glede na zahtevnost terena. Če pa ti kilometri predstavljajo kamen na kamen ter kamen poleg kamna zgrajeno utrdbo dolžine 6000km, široko za konjsko vprego, ki kljubuje vsem evolucijskim spremembam zemeljskega površja že tisočletja, se zastavlja na tisoče vprašanj, vprašanj kolikor je let v vsakem osnovnem gradniku Kitajskega zidu. Začeli so ga graditi v času dinastije Qin (221do 207 p.n.š.). Sprva so bili to le ločeni odseki masivne arhitekturne mojstrovine po tedanjih provincah, ki so ščitili posamezne dinastije. Kasneje so bili ti odseki povezani v več tisoč kilometrov dolgo obrambno verigo od Jiayuguan-a v puščavi Gobi do Shanhaiguan-a na vzhodni obali. Strmine kakršne mora premagovati »veličastna veriga« peščene barve so neverjetne. Za obiskovalce, nevajene napornejše hoje, se karavanska pot od stolpiča do stolpiča kmalu spremeni v težko kalvarijo. Marsikateri obupajo že po nekaj desetih stopnicah in tako postanejo prelahek plen prodajalcev suvenirčkov ali pač ne, če uživajo ravno v tem. Na vročem soncu so vsiljivi kot obadi nad zapeljivo, debelo, živo rdečo lubenico. Redki, ki pa se podajo proti stolpičem, ki ponujajo čudovit razgled na morje kvadratnih kilometrov pod seboj – do koder jim seže pogled, se lahko počutijo dejansko kot zmagoslavni poglavar dinastije izpred tisoč let. Neredko se dogodi, da obiskovalci dobijo »vodičko z suvenirčki« že na prvi stopnici. Ženske s polnimi malhami raznovrstnih, resnično prekrasnih razglednic in knjig o veličastni tisočletni verigi, skušajo oceniti potencialne kupce svojih artiklov in odjemalcev »vodniških storitev«. Resnično so neverjetno kondicijsko pripravljene še posebno ob pogledu na njihovo primitivno obutev, saj strmine veličastne arhitekturne mojstrovine dosegajo tudi 70º. Le redki od turistov se lahko kosajo z njimi, z izjemo seveda »nekih« Slovencev izpod sončne strani Alp. Od njihove strokovne ocene je seveda odvisno ali vidijo v popotniku svoj uspeh pridobivanja dolarjev, saj zaokrožujejo (beri postavljajo) cene kar v dolarjih. Prav zanimivo jih je opazovati kako se v nerazumljivem jeziku prepirajo med seboj za svoje stranke, ko je »na obzorju« skupina turistov.Tiste z daljšim delovnim stažem imajo seveda prednost pri izbiri. Ob prepiranju se neredko dogodi, da radovedni obiskovalci pobegnejo že daleč naprej, ko se one šele dogovorijo in skujejo bojni plan ter jim tako ne preostane drugega kot, da jih v teku dohitijo. Najboljša efektivna učinkovitost pa je dosežena, če jim uspe kaj prodati že na prvi četrtini celotne poti do vrha. S tem namreč pridobijo na času (se lahko takoj vrnejo na začetek k novi skupini) in prihranijo moči, saj jim ni potrebno čisto na vrh.

Brzeči kilometri…

Glavno doživetje po katerem hrepeni popotniška duša na vsakem potepu je uporaba lokalnih prevoznih sredstev. Le tako dejansko doživiš zelo »tesen« utrip življenja kateremu ne manjka tudi tretja dimenzija t.j. govorica, ki jo ne razumeš ter raznovrstne vonjave. Saj tudi vsaki hrani, od katere živi telo in duša, poda svoj glavni pečat njena aroma ozlajšana s pripadajočimi začimbami. Na Kitajskem, deželi prostranstev, se »nekam pride« le z letalom ali pa vlakom. Prva varianta odpade že v startu, saj ni v skladu s popotniškimi nazori, če pa pomislim na naš »pripravniški pristanek« pa dobim še lepši izgovor za drugo varianto – vlak. S slednjim pa se »vidno napreduje« le ponoči, saj je potrebno, da se mali kazalec na uri zasuče za celih 360º, da se pozna kaj na kilometraži. Vsakdanji šok Kitajske realnosti pa so seveda njihove pismenke, še posebno ob nakupu karte za vlak na kateri je potrebno dešifrirati svojo bodočo pozicijo. Ob pomoči stroge kondukterke, s kravato in mrkim pogledom, končno uzreš svoje mesto v »kupeju« za nadaljnjih 12 ur. Kot povsod poznajo tudi v »riževi deželi« več vrst vlakov od hard-seater-jev do sleeperjev. V slednjih so ležišča nameščena v treh nivojih drug nad drugim. Ob nakupu karte je potrebno vso pozornost posvetiti na najboljše ležišče t.j. na drugem nivoju. Najvišje, tik pod stropom, je včasih vprašanje tudi preživetja, saj so kitajci tako strastni kadilci, da je kar težko verjeti. Vsa koncentracija cigaretnega dima ima tako idealno priložnost, da se tekom noči in tudi že prej »prefiltrira« skozi čista popotnikova pljuča. Na spodnjem nivoju, v »pritličju« pa tako ali tako vsi sedijo tako, da pride popotnik do svojega »zakupljenega« sedišča oz. ležišča šele, ko se vsi odpravijo k počitku. Seveda pa obstaja preizkušena metoda kako okupirati svoje ozemlje še pred kitajsko zasedbo, če že ni večje sreče pri nakupu kart. Enostavno, svoj ne preveč majhen nahrbtnik nemarno »zabrišeš« na ležišče, ga malo razpreš, da na plano prilezeta kakšni dve že uporabljeni pomečkani majici in problem je rešen. Navkljub vsemu predstavljaš še vedno sterilno čistočo v primerjavi z ostalimi »domorodci«, saj predstavlja pri njih potovanje z vlakom nek poseben, edinstven, ritual. Ritual, železna srajca in užitek! Neverjetno, a resnično! Ob prvem pisku in, ko se pričnejo odštevati kilometri v vagonu zašelestijo vse mogoče šumeče in nešumeče vrečke polne razne hrane, slaščic in raznovrstnih bučnih semen. Odpirajo se sokovi, mizice se šibijo pod težo termovk s čajem ter preostale hrane, ki »mora zadoščati« za celo pot. Človek se vpraša ob kod taka vitkost Kitajcev, ko pa se neprestano bašejo s hrano?! Mimo pa prihiti tudi že kondukterka s termovko vrele vode, ki jo nalije v posodo z instant nudli, kdor jih je seveda uspel kupiti v trafiki še na železniški postaji. Nehote se vsiljuje vprašanje kam z vsemi temi odpadki po končanem obroku. Enostaven odgovor! Na tla! Kot da bi tekmovali kdo bo bolj zasvinjal svojo okolico, za nameček pa še nekaj mastnih pljunkov ob uživanju najmočnejših kitajskih cigaret. Skratka kot na bojišču kjer je šlo za življenje in smrt! A vse to zopet razreši kondukterkin obhod z metlo in kanto v roki na vsakih 30 minut! A bilo je tudi nekaj svetlih izjem, med njimi tudi nasproti sedeč droben možak, katerega brazde na obrazu so mu pisale leta, ki sem jih poskušal uganiti. Srebal je čaj iz svoje termovke, mene pa je prevevala negotovost in radovednost glede na poznane kitajske starostne rekorde. Mirno je opazoval riževa polja, bežeča pred njegovimi očmi nad katerimi je bila poveznjena obledela »maovka« z obrisom rdeče zvezde na modri podlagi saj je bila le ta verjetno odstranjena šele pred nekaj leti. Enakomerni ritem zibanja ter mrak nad riževimi polji sta ga prepričala, da je čas za počitek saj bo izstopil sredi noči v vasi katere edina povezava s »svetom« je železnica. Sopotnica, ki je poleg mene tudi še obvlada slovenski jezik se je z zajetnim šopom razglednic presedla na hodnik in pričela s pisanjem. Joj, spet me bo bolela roka od podpisovanja, sem se zamislil. Ta čas pa je izkoristila druga črnolasa sopotnica, ki pa ji je bila slovenščina tuja in je potovala s svojim očetom, kot sem izvedel kasneje. Na mizici poleg okna, ki naju je ločevala, je pred menoj porinila listek. Z začudenjem sem ga preletel….What`s your name?….Where do you come from?…, je bilo zapisano. Ko sem jo pogledal, se mi je nasmehnila in pogovor je stekel v polomljeni angleščini. Le s težavo nama je šlo premagovanje njenega kitajskega naglasa, zato sva si še nadalje pomagala z listki kot dva zaljubljenca. Njen oče je prelistaval časopis s pismenkami imel pa sem občutek, da bolj spremlja najino komuniciranje kot pa najnovejše časopisne novice. Kmalu se je razvedelo za dva tujca in neopazno se je nagnetel cel avditorij občudovalcev. »Pisateljica«, ki je bila dva koraka stran, me je z razglednicami komajda našla in se le s težavo prebila skozi »živi obroč«. V očeh sem ji prebral, da bova preložila podpisovanje saj se je debata pošteno razplamtela. Upal sem samo, da ima stari mož nad nami trden spanec, saj nam drugače ne bo odpustil.

Veličastno mesto…

Mesto, ki mu ni para tako po utripu vsakdanjosti kot tudi po arhitekturni zasnovi. Marsikatera mesta so se v svoji zgodovini nastanka obdala z obzidjem pred nezaželjenimi osvajalci. Tudi Xi`an je kljuboval barbarom, ki so prodirali iz današnje Mongolije. V času dinastije Tang (617 do 907 n.š.) je bilo mesto največje v takratni Aziji, obdano z obzidjem 10km×8km, širine 16m v spodnjem in 12m v zgornjem delu ter višine 12m. Enajst mogočnih vrat je dovoljevalo vstop v mesto samo dobro namernim. Sistem ulic v mestu je tvoril pravokotno mrežo, kar je bila v tistem času revolucionarna novost. Do 9 stoletja je bil Xi`an prestolnica – srce takratne Kitajske. Že v času dinastije Qin (221 do 207 p.n.š.) in njenega vodje Qin-Shihudun-a, kateri je slovel po največji krutosti in tiranstvu ter zasnovi administrativnih institucij, provinc, pisave ,…., je bil Xi`an prestolnica dinastije in hkrati karavansko križišče iz centralne Azije proti vzhodu. Od tod tudi Svilena trgovska pot, saj se je vse »začelo in končalo« v Xi`an-u, takratnem Chang`an-u. Ko popotnik prestopi prag veličastnih obokanih vrat, se z veseljem izgubi v labirintu ulic. Kot nagrada, za uspešno orientacijo v živopisanem labirintu, pa je muslimanski predel s pripadajočimi ulicami in nadvse podjetnimi pogajalskimi prodajalci. Ta predel Xi`an-a velja za avtentično muslimanski del. Popotniška duša poleti med stojnicami v tisočletja dolgo obdobje preteklosti. Predrami jo samo vljudnostna gesta lastnika uličnega lokalčka, kjer se odpočiješ ob naročilu opoldanskega obroka, ko ti prinese vilice in žlico. Jedilni pribor imajo namreč kot zlato rezervo, če se slučajno kdaj za njihovo mizo pojavijo kakšni ne-Kitajci. Predrami pa se tudi on ob zavrnitvi, da bodo palčke čisto dovolj. Saj ne veste kaj delate, si misli. Ko pa prinese slastno pripravljeno zelenjavo z rižem ter piščancem, s pravšnjo mero kitajskih začimb, se njegov mali naraščaj glasno hihita v vroči črni kuhinji in pritajeno opazuje skozi vrata. Čez minuto ali dve vsi obnemijo ob spretnosti popotnikov s palčkami. Bioritem življenja se jim pokvari za teden dni, če pa se ob odhodu zahvališ še »po njihovo«, pa so zmedeni kot ob prvi ljubezni. Za posladek pa si pri sosedu še postrežeš s slaščicami katere bi jim zavidale še naše babice. Toliko raznovrstnih še nisem videl na enem mestu.

Želja po spoznavanju prvinskega življenja, še tako rekoč nedotaknjenih krajev, ni dovoljevala lagodja ter tako »dvigala« nadmorsko višino do 3000m, kjer je tudi v zgodnje poletnih mesecih kar osvežujoče. Obrobje Tibeta naseljujejo vzdržljivi, vremenskim neprilikam prilagojeni, razposajeni otroci rdečih lic, kot tudi ostali prebivalci s tako rekoč neobčutljivo kožo, debelo kot »afriški podplat«. Življenje v odročnih vasicah, tako rekoč pozabljenih od ostalega sveta, je fascinantno, neverjetno. Da pa je nekdo deležen te fascinantnosti, pa mora predhodno prestati tudi nekaj psihičnih preizkušenj. Med največjimi je seveda lokalni avtobus, ki se po serpentinah strmo vzpenja in predvsem, in še enkrat predvsem, vratolomno strmo spušča preko prelazov. No, saj ne bi bilo nič posebnega, če pnevmatike ne bi imele tako zavidljivega profila, saj bi ga skorajda lahko zapisali z negativnim predznakom. Da način hlajenja zavor sploh ne omenjam. Mogoče pa le, za sladokusce! Na strehi avtobusa med prtljago je ponavadi namreč večja posoda z vodo, ki skozi cevko zaliva žareče zavore, žareče kot rdeče vrtnice. Voznik pa ima seveda poleg volana pipco, ki jo po potrebi odpira, da mu seveda vode prekmalu ne zmanjka. Bog ne daj, da bi se zagovoril s kakšno zgovorno sopotnico in pozabil pripreti pipco. Seveda pa so dokaj pogoste tudi policijske kontrole, saj med uradnimi kitajskimi oblastmi in Tibetom še vedno velja neka politična napetost. Vendar pa so to skoraj nepomembne življenjske podrobnosti v primerjavi s predhodnimi. Ko pa je »molitev« o srečnem prispetju na cilj uslišana, je z razgledom na zasnežene vršace in mesto, katero se koplje v sončnih žarkih, poplačano potovalno trpljenje. V mesto se zgrinjajo živo pisane barve oblačil po vsakodnevnih opravkih iz bližnjih vasic v blatnih čevljih, iz bolj oddaljenih pa na konjskih hrbtih, tako žene kot možje in otroci. Občudovanja vredne ženice skrbno zlagajo v kopico drobna jabolka in druge pridelke, ki v teh krajih le s težavo dozorijo in zopet ugibam starost zgubanega čela.

Sodobno velemesto…

Z »vetom« sem bil preglasovan ob nasprotovanju obiska velemesta s katerim se celotna Kitajska, upravičeno, tudi ponaša. Kaj pa naj bi bilo tako zanimivega med »brezosebnimi« betonskimi stolpnicami Shanghajskega mesta? Nepregledne množice, kot mravljinci v labirintu že skoraj ne-kitajskih ulic. Z nekaj truda ob iskanju »zanimivih« ulic na karti mesta in malo več korakov, se popotnik zopet najde v svojem elementu. Skoraj neprehodna ulica. Srčni utrip se poveča, kot maratoncu v zadnjem krogu, ob pogledu na kitajske branjevke in ostale ponudnike raznovrstnih suvenirčkov za tujce, ki so za Shanghajčane nujno potrebne vsakodnevne dobrine. Priložnost zamujena ne vrne se nobena! Zato je potrebno zasesti strateške položaje za mizo in nadaljevati z vsakodnevnim preizkušanjem specialitet kitajske kuhinje. Iz črnega prostora, kot rudarskega rova, prijetno zadiši. Kljub okrepitvi želodca se ni možno ukloniti po nekaj prehojenih metrih sveže pečenih piškotov. Da, resnično a neverjetno! Na ulici, pred mimoidočimi, pečejo piškote. Po odlični degustaciji pade odločitev za polovico kilograma hrustljavih zavitkov. V večerni družbi bodo hitro spremenili »agregatno stanje«, boj pa se bo vnel tudi še za sladke drobtinice. Ritual, ki ga ne gre zamuditi, pa je večerna promenada ob reki Huangpu, še lepši pa je nočni pogled iz nasprotne strani počasne reke in sicer iz 340m visoke razgledne terase hotela Grand Hayatt Shanghai. Eden izmed najvišjih hotelov seveda sodi v tretjo največjo deželo sveta na »vzhajajoči strani« zemeljske oble, deželi, kjer postane prehranjevanje s palčkami prava zasvojenost!

AC

Adamov vrh. Približno 5000 stopnic. Cilj, ki si ga zadanemo prvi dan potovanja po Šri Lanki. Cilj, za katerega treniramo prav vsak dan. Kajti kot nalašč do večine budističnih templjev na Šri Lanki vodi kar nekaj stopnic. Premagovanje le – teh je nekaj posebnega v tropski vročini in vlagi ali celo dežju. Kajti na našem novoletnem potovanju nas je dež rad spremljal. A dež na Šri Lanki je vse kaj drugega kot nevšečnost. Čofotanje po lužah, nakup pisanega dežnika, veselje ko si suh po nekaj minutkah… In prav tisto popoldne, ko smo se bližali vznožju Sri Pade (kot domačini imenujejo Adamov vrh), se je nebo potemnilo. Kaj hočemo, smo si rekli. Tako pač je. In se sprijaznili s tem, da bomo stopnice premagovali v dežju. Ko smo se ob 1h zjutraj zbrali pred hotelom, pripravljeni na nočni vzpon (kot narekuje tradicija), je bilo nebo povsem jasno in polno zvezd. Hvala dobri karmi…

Četrtič sem začenjala vzpon po stopnicah. Prvič sredi noči. Po zvočnikih se je slišalo govorjenje, petje, spodbujanje… Za vsakim ovinkom so nas pričakali spodbudni nasmehi, odobravanje. Zagrizli smo v prve stopnice. Si kmalu privoščili prvo kavico… Kaj si človek sploh še lahko želi? Toliko postojank, da bi se lahko ustavil vsakih 5 minut! In povsod te sprejmejo z veseljem, ti postrežejo vroč čaj ali kavo, kuhano zelo slano čičeriko ali sočno jabolko, majhno čokoladko ali zgolj žvečilni gumi. Morda le spodbudna beseda in tistih nekaj angleških besed, ki jih poznajo.

Mi premagujemo stopnice, opremljeni športno, kot za hribovski vzpon. Domači romarji so oblečeni v najlepša oblačila. Dekleta v bela krila, moški v bele hlače… Pomagajo si in sem ter tja koga tudi nesejo. Še posebej navzdol, ko izdajo boleče mišice… Vsi nosijo kape. Dober posel ima tisti, ki jih je začel prodajati ob vznožju. Sem in tja ti želi kdo v zameno za nekaj rupij zavezat trakec za zaščito okrog zapestja. Moj je že star in obrabljen, zato ga zamenjam.

Bolj kot hodiš navzgor, bolj vidiš samega sebe v ogledalu. Stopnicam kar ni videti konca. Treba je hoditi počasi, v vrsti. Utrujene mišice niso navajene prehoditi toliko stopnic in ob takem času… Na začetku smo klepetali. Bolj proti vrhu pa hodi vsak sam zase… In se potopi v misli… To je res pravi izziv. In ja, to bo dobre karme! Z vsako stopnico premagujemo trpljenje in plačujemo za nazaj… Buda pravi, da je življenje trpljenje.

A tudi trpljenja je enkrat konec. Ne še takoj, ko dosežemo vrh ob zgodnji 4. uri. Kajti takrat se šele začne. Množice na majhni ploščadi… Nekaj pokritih prostorov, kjer so prenočili najbolj zavzeti. Hladno je, veter piha, zavetišča ni. Tam nekje spodaj so zakurili ogenj v čast bogovom. Stopimo dol. V ogenj mečejo prav vse. Smrdi. Malo pa le pogreje… Da le veter ne piha naravnost v obraz, pa smo že na boljšem… Vsi v istem zosu, bi rekli po domače. Lahko bi šli dol. A se ne damo. Če smo že prišli, ga bomo dočakali. Sončni vzhod namreč. Na najbolj svetem od vseh vrhov na Šri Lanki… Čas pa teče počasi. Grejemo se z pogovori, čutimo skupaj… Napetost se stopnjuje proti uri vzhoda, vsi želijo na vrh, k svetemu odtisu. Bosi na mrzlih tleh, premraženi do kosti… Dočakali smo.

Veličastno pride. Z neverjetnimi barvami. Ob divjem zvonenju. Prerivanju množice. Vsak si želi biti tam zraven. Tu je nov dan, sonce vzide in ves trud je poplačan. Cilj je dosežen. Čez nekaj minut na nasprotni strani od sonca v zraku obvisi fantastična senca Adamovega vrha. Kot popolna piramida je. Prav nič ne spominja na vrh sam. Nenavaden prizor, ki traja le nekaj minut…

Zatem se začne tisto najtežje. Pot navzdol. Gneča je, vsem se mudi… A sploh ni pomembno. Cilj je osvojen, občutki nepozabni. Nekje na sredini srečam enega od fantov iz hotela. Dajva, teciva, mi reče. Hm, pa ni nezdravo tečti navzdol po stopnicah? Ah daj, zabavno bo. Prav. In že letiva. Kot bi mignil sva pri vznožju, saj ubereva prav vse možne bližnjice in skoraj poletiva v nov dan. Vmes srečava še mnogo nasmehov… In nekje spodaj sveže obraze dela naše ekipe. Malinda pravi, da enostavno ne funkcionira, če se dobro ne naspi. Vsakemu svoje. Vsi zadovoljni in navdušeni. Dobre karme naberemo toliko, da smo do konca potovanja uspešno lovili »ne mokre« trenutke in ležali pod palmami v soncu. Zajtrk, ki nas je pričakal v hotelu, pa je bil kljub svoji preprostosti najboljši na celi poti!

Sumudu

SreČno prispeli v Koromandijo.  Prve indijske slike bežijo mimo nas.  Gvido

Naporno jutro se prevesa v lepo popoldne na bazarjih… Alja in gimnazijci