Novice s potovanja: Indija Koromandija, 6.1.2010-21.1.2010

Izgubljamo se v mnozici odtenkov zelene barve. Sprehodi med polji kokosovih palm, voznja s colni po kanalih Kerale, klepet z nasmejanimi obrazi. Je to ze raj? Objem z juga Indije.

Gvido in njegovi Indijci

Naročite se na RSS

Salam! nekateri ze doma, drugi pa se predajamo brezdelju na socotri. Kaj pa ce bi se podaljsali? marijana in jemencki

Levja skala osvojena v soncu in toploti!nasmejani v vsak nov dan,se nas cakajo izzivi in mnogo stopnic!mi smo hondai!

Ayubowan! Po razrukani glavni cesti prispeli na cilj, premagali prve stopnice in ujeli soncni zahod, uzivali v posebnostih srilanske kuhinje-riz in curry!

Po opravljeni jutranji Puji nasa barka varno pljuje po jugu Indije. Obcasni nalivi dezja nas ociscujejo. Gvido in njegovi Indijci.

Nekoč gospodarsko razvita in močna država, se je kaj hitro razvila v turistični biser Karibov s središčem v kolonialni Havani, eni izmed sedmih prvotnih španskih naselbin. Po sporu z ZDA in razpadu pokroviteljske Sovjetske zveze je njena moč začela upadati, turizem pa je ostal. Danes ni več niti turizma takšnega kot bi človek pričakoval, ostalo je prosjačenje in usmiljenje, turisti pa smo postali glavni vir za preživetje tega naroda.

Že prvi dan ko sem priletel v Varadero in se nastanil v zasebni hiši imenovani »Casa particulares«, v sosednjem mestu Matanzas, sem kaj kmalu ugotovil da mojih 700 evrov »budgeta« za tri tedensko potovanje ne bo zadostovalo za golo preživetje. Prevoz do mesta, namestitev in oderuška provizija pri menjavi ameriških dolarjev je olajšalo moj žep za cca. 10 odstotkov planirane porabe in to že prvi dan. Kaj kmalu sem ugotovil da Kuba, le ni tako poceni država kot so to vse-vedavo zatrjevali moji prijatelji. Nekoč se je še dalo kupovati z razvrednotenimi nacionalnimi pesosi, danes pa sploh ni več »štacun«, v kateri bi sploh kak domačin kaj prodajal za lokalni pesos. Za pesos lahko dobiš edino pizzo, sladoled, sendviče in podobno hitro pripravljeno hrano ter na ulici prodajano hrano. Skratka nič konkretnega za prazen želodec.

Kratek pregled pomembnih dogajanj

Kuba je zacvetela s prodajo sladkornega trsa, ki so ga na otok pripeljali Španski kolonizatorji. Takrat so pokrivali skoraj celotne potrebe svetovnega prebivalstva po sladkorju. Največji odjemalec so bile ZDA, katere so začele s Kubo tesneje sodelovati. Dobičkonosno usmerjeni Američani so že takrat pokupili najdonosnejša Kubanska podjetja vse dokler se niso pojavili revolucionarji na čelu s Fidelom Castrom in podporo Che Gevare. Po gospodarskih reformah, ki jih je ob zamenjavi na oblasti uvedel Castro, so Američanom odvzeli dobri dve tretjini vseh Kubanskih cvetočih podjetij oz. jih v lepšem žargonu rečeno nacionalizirali, gospodarske vezi so se prekinile, Američani pa prekinili vse diplomatske odnose in uvedli embargo na Kubo. Tako še danes zaradi embarga izgubljajo obojni velike vsote denarja. Kuba bi se znašla v močni krizi, če nebi tedanja Sovjetska zveza obljubila odkup odvečnih količin sladkornega trsa. Tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo je na Kubo prineslo številne sovjetske izdelke in njihov politični sistem na čelu s komunizmom. V zamenjavo za močno gospodarsko podporo, so Kubanci pošiljali svoje vojaške enote predvsem v Afriške nemirne države, Sovjeti pa so jih oskrbovali tudi z raketami daljšega dometa v primeru vojaškega napada sosednjih ZDA. Kaj kmalu je propadla še Sovjetska zveza in z njo tudi gospodarska moč Kube. Ostali so Castro in njegov režim, komunizem in turizem.

Danes vladajo na Kubi številni posli na črno iz enega samega razloga, potreba po golem preživetju. Z mesečno plačo in rednimi mesečnimi državnimi subvencijami preživi ena družina 7 do 10 dni. Največji prihodek državnemu proračunu predstavlja turizem in ni težko ugotoviti da smo potem takem turisti na stalnem udaru. Spretni in temperamentni Kubanci pa spretno in vsakdanje, nikoli naveličani, praznijo naše žepe. Metode so vedno enake. Sprva se ti približa s svojim temperamentom, nasmehom in ljubeznivim pogledom, sledi pogovor s katerim ti želi odpreti srce in te pripraviti na to da razumeš njihovo vsakdanjo stisko in ujetost v ne obetajoč politični sistem zaradi katerega najbolj trpijo. Ko osvojijo tvoje srce in te pripravijo tako daleč da ne zmoreš reči NE te prosijo za denar. Taka zgodba se ponavlja iz dneva v dan. Poleg omenjenega služijo še na drugačne načine; nekateri prosjačijo, številni goljufajo, drugi animirajo. In potem stopi še do mene neka ženska in začne z že toliko znanim načinom lova na denar. Pokaže mi hišo, ki si jo gradi že 15 let in je nikakor ne more dokončati, ker nima denarja, bojda da težko živi. Ima se za revico in mi noče verjeti da je pri nas in v drugih deželah sveta še večja revščina in da ona sploh ni revica kot se prikazuje. Nagnal sem jo da se je skadilo za njo. Odfrčala je, ne da bi kar koli pripomnila. Sam ne zmožen svojega lastnega preživetja na tem otoku, vi pa me vsakodnevno in neutemeljeno prosjačite za pomoč iz usmiljenja, si pravim. Po drugi strani ima večina njih zelo vredne stare ameriške avtomobile, s starinskim in ohranjenim pohištvom urejena stanovanja, novejše avdio-tehnične naprave, poleg tega pa cele dneve nič ne delajo in so tako imenovani »luft bremzerji«. Kubanci še vedno ne morejo prestopiti meje svoje države zaradi samosvojega političnega sistema in zaradi tega tudi nimajo vpogleda v resnično svetovno revščino. Sami se imajo za reveže a to niso, morda si to želijo. Šele tisti Kubanci, ki jim uspe priti v razvite države, spoznajo blagostanje, ki so ga imeli doma. Nekateri obogatijo, mnogi ne. Takrat se želijo vrniti, a se več ne morejo.

Šport in glasba

Država kot taka zelo podpira razvoj športa in ima vse pogoje za velike športne dosežke, tudi v svetovnem merilu. Kubanci so prvi, ki so v zgodovini športa porazili Američane in domov prinesli več zlatih kolajn kot slednji. Bilo je na Pan-ameriških igrah. Na OI v Sydney-u, leta 2000, so z desetimi zlatimi in srebrnimi ter nekaj bronastimi zasedli deseto mesto v skupni razvrstitvi, na zadnjih igrah v Pekingu pa komaj 28 mesto s skupaj 24 medaljami. Med športnimi zvrstmi so trenutno najmočnejše atletika, wrestling, judo in boks. Običajno nimajo konkurence v dominu, v šahu pa se vedno nahajajo blizu vrha.

Glasba je zagotovo tisti izvozni artikel Kube, ki ga turisti najbolj kupujemo. Večkrat se mi je zazdelo da je Kuba glasba in da Kubanci v njej utapljajo svojo žalost zaradi neplodnega političnega režima (poleg Mojita seveda), se sproščajo, rekreirajo in zanjo živijo. Prvotno Kubansko glasbo, opisujejo kot ljubezensko afero med afriškimi bobni in špansko kitaro kot glasbeno zvrst Son, ki jo je prvotno izvajalo šest izvajalcev. V svetu se je zvrst zelo hitro razširila ob izdaji albuma Buena Vista Social Club. Ko so v latinskih predelih New Yorka »harali« jazzerji, se je pod vplivom rumbe in sona razvila še salsa. Leta 2000, je naj salsa kubanski band Los Van Van osvojil glasbeno priznanje Grammy. Salsa in Son pa nista edina izvozna glasbena artikla, tukaj poleg drugih obstaja še Trova, kot glasbena zvrst ritmične balade. Še pomnite tovariši vsem znani refren Guantanamera, guajira guantanamera…. Da, to je glasba, to je Kuba, življenje ob katerem ti srce poskakuje!

Cvetovi turizma

Že ob samem začetku potovanja, sem se ustavil za nekaj dni v turistično prepoznavnem Varaderu, ki velja za turistični meko otoka. Sami turistični resorti, en ob drugemu, se nahajajo nekaj km iz mesta proti koncu polotoka, kjer je vsakodnevno življenje drugačno. Tukaj namreč ni temperamentnih vsiljivcev, smrdljivih smeti in razbitega stekla na peščenih plažah, pijanih družb lokalnih veseljakov (beri Havana club odvisnežev) ob večernih urah, uličnih restavracij in hrupnega prometa. Vsakodnevno monotonost dopustovanja zmoti turistična ponudba plavanja z delfini v globinah Atlantskega oceana. Za »samo« 80 evrov, te popelje »All inclusive« jahta najprej na snorkanje, potem pa še na odprto morje. In res, poglej, sredi morja so razširjene mreže, v katerih plavajo delfini. Žalostno a resnično. Kakorkoli že, delfini so zdresirani tako, da poljubijo vsakega plavalca, potem pa se jim pustijo še pobožati a zgolj za pol ure, ko se moramo vrniti nazaj na jahto. In spet po starem; koktejli, jastogi, veter v laseh, pekoče sonce in odsev turkiznega morja, … Oh, ta Kuba.

Izmed ogleda vrednih turističnih znamenitosti naj omenim na prvem mestu naravni park Vinales, zaščiten od Unesca. S svojimi številnimi podzemnimi jamami, apnenčastimi vzpetinami in podzemnimi rekami nudi spektakularne poglede na širšo okolico, napolni oko in umirja duha, težko ranjenega od vsakodnevnih natezanj z narodom, ki ga samostojni popotnik še kako občuti. Tudi ljudje tukaj so drugačni, živijo bolj umirjeno življenje in hkrati znajo spoštovati turista kot človeka, niso nadležni in so precej gostoljubni.

Nadalje velja omeniti staro kolonialno špansko mestece Trinidad, prav tako zaščiteno od Unesca, ki s svojo staro in urejeno arhitekturno podobo vliva občutek kot da čas stoji. Nekoč je mestece bilo zatočišče številnih gusarjev in trgovcev, ki so tod trgovali po morju. Takrat še ni bilo ceste do tega mesta. V času velike gospodarske rasti so tukaj cveteli nasadi sladkornega trsa s številnimi mlini. Simbol teh velikih obdelovalnih polj je visok stolp na področju, ki je ponovno zaščiteno od Unesca. Na stolpu so lastniki polj nadzorovali delavce in s pomočjo zvona označevali čas za pričetek, odmor in konec dela. Ker so Španci izkoreninili (beri pobili) prvotno prebivalstvo otoka, so za naraščajoče potrebe po obdelovanju sladkornega trsa začeli uvažati sužnje iz Afrike predvsem iz Konga. Le ti so s seboj prinesli svojo kulturo in verovanje. Danes tvorijo poleg belcev, v glavnem potomcev Špancev iz Evrope, večino prebivalstva. Kasneje je zaradi mešanih zakonskih razmerij nastala po barvi kože nova rasa-mulati. V neposredni okolici Trinidada leži dolga peščena plaža Playa Ancon, znana po črnem koralnem grebenu in seveda številnih ostalih.

Nadalje omembe vredno je zagotovo stari predel Havane, ki s svojo staro in bogato arhitekturo priča o nekdaj močno razvejanem turizmu v tem mestu. Takrat so se tukaj srečevali najvplivnejši državniki, diplomati, umetniki in ostali. Še posebej je prepoznaven hotel v katerem je prebival Ernest Hemingway, rojen na Key Westu na Floridi, in bar v katerega je najpogosteje zahajal utapljati svojo žalost ob kozarčku že znamenitega Mojita. V Havani je obvezen ogled revolucionarnega muzeja in Capitola, replika Bele hiše iz Washingtona, le da je arhitekturno bolj bogata. Vsekakor pa ne smemo mimo znamenitega trga revolucije, kjer je imel Castro najpomembnejše govore ob nagovarjanju ljudstva in na katerem se nahajajo številna ministrstva izmed katerih vizualno izstopa prav ministrstvo za notranje zadeve s Che Guevarinim portretom. Argentinec, dr. Che Guevara, se je boril za človeka in bil njemu blizek in ne vzvišen, odtujen. Kot revolucionar je podpiral take vrste gibanj po številnih državah, tudi v Kubi, kjer je bil tesen sodelavec Fiedela Castra in njegovega brata Raula, kjer se je še najdlje zadržal. Kot narodu zelo priljubljen človek, človek z velikim ljudskim srcem, je dobil državljanstvo in službo v ministrstvu. Vendar pa nikdar ni mogel iz svoje kože, bil je revolucionar in to ostal vse dokler ga niso pokosili smrtonosni naboji Bolivijskih vojakov. Danes se ga spominjamo po zanj značilni izjavi HASTA LA VICTORIA SIEMPRE! Pa naj živi vsaj Che Guevara, če že Kuba tone vse bolj pod lastno težo!

Senad Osmanaj

Spoštovani sopotniki,

Vesel sem priložnosti, ko vam lahko kot vaš bodoči vodnik zaupam nekaj skrivnosti, ki jih sicer povem šele takrat, ko se sopotniki ne morejo več odjaviti ali s potovanja pobegniti.  

Vsakič, ko me spomin ponese na katero izmed Doživetih Šrilank se najprej spomnim mamice, ki mi je (po potovanju) zaupala:”Prve dni se sploh nisem imela časa bati za otroke, ker sem imela toliko opraviti sama s sabo… Spraševala sem se, če bom JAZ preživela!” Toliko za prvi vtis.

Druga misel ob Doživeti Šrilanki pa je Budina zgodba, ki pravi nekako takole:

-  v začetku je življenje trpljenje (nič prijetnega!)

-  ampak obstaja pot iz trpljenja (vau, to je že lepše!)

-  je tudi stanje, ko je življenje užitek (super!)… ampak

-  obstaja (osmera) pot iz trpljenja v užitek – to pa je Doživeta Šrilanka.

Oskarizem dodaja: “Pot v raj gre skozi pekel!”

Šrilanka je Budina solzica in če jo želimo DOŽIVETI, se Budini zgodbi vendar želimo prepustiti!

Da pa le ni videti tako hudo, se spomnim nedavnega oskarizma, ki pravi nekako takole:

“Kjer je vizija jasna, tudi trpljenje postane užitek!”

Se takoj boljše počutimo, kajne? Toliko za intonacijo.

* * *

Potem je tu Šrilanka, na videz nedolžna Budina solzica, ki pa v sebi skriva velike skrivnosti. Naj vas ne obvladata obup in malodušje že ob prvih potovalnih taktih, ko se trenutki stopnjujejo iz groznega v groznejše…  ko se zavemo da je vse najlepše za nami in vse manj vemo, kaj je pred nami… ko prihodnost postaja vse praznejša množica in se zavemo ključnega cilja – zgolj preživeti in se vrniti domov!

Doživljajte in se prepustite! Kajti ko pridemo do dna, vse poti vodijo samo navzgor. To pa je dobra novica!

* * *

Program potovanja je zgolj spisek želja, ki smo ga nekoč zapisali in vsi v Agenciji iskreno upamo vanj! Na Doživeti Šrilanki je razlika med sopotnikom in vodnikom le v tem, da sopotnik misli, da vodnik ve kaj se bo zgodilo. Vodnik pa ve, da nič ne ve – razen tega, da bo tako kot se bo zgodilo najboljše za vsakega med nami in vse nas. To mu pomaga preživeti – vedno svetujem sopotnikom, naj tudi oni razmišljajo tako!

Vsakdo pa to doživlja po svoje! Eni se smejejo in drugi jokajo, eni kričijo in drugi krilijo z rokami. Eni pa so tiho, sem in tja kaj rečejo… ali pa sploh nič. A ne, kako zanimivo, pa na istem potovanju! Ja, tudi to je vodniku znano in vesel je, da je lahko tako. Da ima vsakdo prav, tudi vodnik, tudi če nima prav.

 * * *

Kako naj se na potovanje pripravimo? Opustimo vsa pričakovanja, sproščajmo se vsakih misli na prihodnost in na potovanje samo! Vsak dan preberite tele vrstice. Bo pomagalo, ko se nanje navadite. Mi pa vam z veseljem zagotavljamo – da bo točno tako, kot BO!

Poleg pa vzemite tudi vse potrebno za potovanje po spodnjih priporočilih.  In ne skrbite – za spanje, hrano in pijačo se bomo že nekako znašli! Nikoli ni bilo, da ne bi nekako bilo.

 * * *

Vesel sem, da sem si lahko olajšal dušo in notranji nemir prenesel na vas. Zdaj grem lahko mirno spat, vaše potovanje pa se je pravkar začelo.

 Lep pozdrav, Oskar

Zdaj pa še uradni del:

Tole naprej je itak brez veze. Krneki…

Konec septembra se je dogajanje v Agenciji Oskar začelo počasi umirjati. Krompirjeve počitnice so bile pred vrati, vse za odhode na potovanja je bilo pripravljeno in končno smo malo zadihali. Bil je četrtek, 24.9., in okoli 12. ure, ko se je pri moji mizi ustavil Oskar, malo postal, potem pa: »Ej, veš kaj sem razmišljal, a bi šla ti jutri zjutraj z mano v Španijo, za kake 10 dni?« Nastala je kratka tišina, nekaj sekund. Skozi možgane so mi s svetlobno hitrostjo švigale misli, obveznosti… Ah, z malo volje se bodo vse »važne« stvari dale urediti tudi čez 10 dni… bo že nekako… »Ja, grem.« In je steklo. Akcija. Kakšen je plan? »Plan je, da plana ni.« Tudi v redu, tega smo v Agenciji Oskar navajeni. Delala bova po inspiraciji. »A znaš kaj špansko?« »Ne, zakaj vprašaš?« Še bolje, se bova vsaj veliko smejala.

ODHOD

V petek sva z Oskarjem cel dan in celo noč preživela v avtu. Ustavila sva se toliko, da sva kupila zemljevide. Italija. Francija. Po 15. urah vožnje je Oskarja zmanjkalo, zaspal je na zadnjih sedežih in na vrsti za vožnjo sem bila jaz. Še dobrih 200 km Francije, potem pa že ciljna destinacija – Španija.

PRVI VTISI

Sredi noči na bencinski črpalki sem se prvič srečala z dejstvom, da Španci govorijo le špansko. Pravi izziv je bil že priti do goriva. Ponoči ni bilo žive duše, le jaz in za neprebojnim steklom fant, ki je gorivo prodajal. Črpalka ni delala, grem vprašat, kako in kaj. Veliko ročnih spretnosti je bilo potrebnih, da sem dognala, da moram najprej plačati in šele nato bo iz pipice kaj priteklo. Ker avto ni bil moj, nisem imela blage veze koliko litrov naj natočim, tudi kalkulator v glavi je bil v nočnih urah na off. Nekako 50,00 € se mi je zdela primerna številka. Hm, raznobarvne pipice mi tudi niso olajšale dela. Eh, če je črn avto bom tankala iz črne pipice, pa bo kar bo. In sem zadela. Ha, prva zmaga. A vse to dogajanje me je povsem izčrpalo. Ura se je bližala 5. zjutraj in premagoval me je spanec. Zavila sem s ceste, ustavila pred nekim obcestnim lokalčkom in mrknila. Oskar se ves ta čas ni niti premaknil.

GREMO DALJE

Ko se je začelo daniti, tam okoli 8. ure, sva se tudi z Oskarjem počasi začela prebujati. Po jutranjem čajčku je padla odločitev – greva kar na vzhod, do Santiaga de Compostela. Dobila sem malo kruha in sira, pa eno čebulo (je zdrava, veste) in spet v avto. Usposobila sva navigacijsko napravico (ni šlo brez zapletov in pomoči iz Slovenije), jo krstila za Garmino (ima pač ženski glas) in se ji prepustila. Delo je opravila kar dobro, le v Santiagu naju je na vsak način hotela zapeljati v ulico prepovedano za promet. Parkirala sva in vzela pot pod noge. Po vseh teh dolgih urah vožnje pravi balzam. Sem torej hodi na tisoče romarjev, peš iz Francije, tudi od drugod. Že sama misel na to daje kraju poseben pečat. Konec septembra sicer mesto spi, a moč volje vseh popotnikov, ki po dolgih tednih prispejo na cilj, lebdi v zraku.

IZZIVI ZA VEGETARIJANCE

Proti večeru se mi je resno začel oglašati tudi želodec, ki le s kruhom, sirom in čebulo ni bil več zadovoljen. Z Oskarjem sva se podala v lov na špansko hrano. Ker je Oskar novopečeni vegetarijanec sva se znašla pred pravim izzivom, saj sva hitro ugotovila, da so severni Španci čisti mesojedci. Tisti, ki jeste ribe in morske sadeže boste sicer zadeli terno, vsi ostali vegetarijanci pa se pripravite na shujševalno kuro. Tudi vegi-jedi vsebujejo vsaj kako lovko hobotnice ali rakca, da o jajcih sploh ne govorim. Tudi če naročite solato, pričakujte, da bo v tej solati prevladovalo meso (šunka, morski sadeži,…), kakšen perešček zelene solate pa se tam znajde bolj po naključju. Če ne znate špansko je vse skupaj še bolj zabavno, saj severni Španci težko dojamejo, da resnično ne jeste niti jajc, niti morske hrane. Če imate res srečo, bo v restavraciji kakšen gost, ki zna angleško in vam bo z veseljem pomagal, a vseeno se je pred hranjenjem bolje oborožiti s slovarji, od katerih se tudi z Oskarjem nisva nikoli ločila.

RAZISKOVANJE ODROČNIH KRAJEV

Zvečer sva kupila nekaj knjig o severni Španiji. Angleška literatura je prava redkost, zato sva kupovala tiste z veliko slikami in malo teksta. Na hitro sva sestavila plan potovanja, potem pa spat, spat, spat, končno postelja.

Zjutraj k sreči ni bilo potrebno zgodaj vstajati, saj so Španci, kljub temu, da imajo srednjeevropski čas, kaki dve uri za nami in se malo pred 8. uro šele začenja daniti. Mahnila sva jo proti jugu, bolj na podeželje. Severna Španija je precej podobna Sloveniji in plan je bil poiskati tisto, po čemer se razlikujemo. In sva našla. Ne takoj, sploh ne takoj, saj se je Garmina odločila, da bo stavkala in morala sva se znajti sama. Po stranskih cestah sva opoldne prispela do kanjona Sil.

Uvav. Odročni kraji, ki so jih odkrili že menihi pred nekaj stoletji, si tam postavljali samostane in uživali v lepih razgledih in miru. Žal ni bilo dovolj časa za sprehode in uživancijo v tej tišini, pa sva šla raziskovat kar z avtom. Nekje se pride okoli… sva prebrala, pa sva šla pogledat. Pot je bila vedno bolj ozka, pa še bolj ozka, pa široka ravno toliko da je šel avto mimo, pa naenkrat konec poti in nikjer prostora za obrnit. Stara ženka, ki se je grela na soncu pred hišo, naju je mirno opazovala, nekoliko bolj nemirna pa je postala, ko je Oskar prestavil vzvratno, saj druge poti ni bilo. Vse je šlo na centimetre in morda se vam to ne zdi nič posebnega, a naš Oskar je imel vozniški izpit kake pol leta in spomnite se kako ste takrat vozili in parkirali vi.

Jaz sem seveda z avta izstopila in se ob tem kar zabavala, Oskar je pa prvič resno zašvical. S hiše sta pritekla še mož in žena, ki sta se verjetno malo zbala za ubogo mamo tam na stolu pred hišo, in s skupnimi močmi je Oskarju vendarle uspelo, da se je (brez praske!) skopal iz godlje v katero sva zapeljala. Ja, nazaj grede sva ugotovila, da sva rinila po pešpoti – tako je to, če v Španiji ne znaš špansko.

Prehranjevanje je bilo spet zabavno, vsaj zame, za Oskarja malo manj, ker je od mize vstal lačen, saj niti ena jed ni bila vsaj približno vegetarijanska, nikakršne solate ni bilo na jedilniku. Žal (zanj) je bila to edina gostilna daleč okoli, tako da je spet mlatil kruh, sir in čebulo.

Pot naju je potem vodila po tisoč ovinkih preko kanjona, mimo terasastih vinogradov, nazaj priti severu – cilj: priti čim bližje severni obali, Viveiru. Garmina je še vedno stavkala in dobila sem novo zadolžitev: »Jaz moram vadit vožnjo, ti pa navigiraj.« Omenila sem že, da je imel Oskar takrat šele nekaj mesecev izpit za avto in verjemite, vaje je bil še kako potreben…

A navigiranje se sliši veliko bolj enostavno kot je bilo v praksi. Če imate le tavelik zemljevid Španije, vozite pa se po malih vasicah in mini mestih je to približno tako, kot bi se z zemljevidom srednje Evrope prevažali po Goričkem. Najboljša orientacija je bila sonce, ki naju je k sreči spremljalo celo pot.

A slaba stran tega je bila, da sonce pač zaide in ko se je začel delati mrak sva se znašla sredi ničesar. »Po avtocesti se že ne bova vozila, to je dolgčas.« Ok, pa vztrajajva na stranskih poteh. V Lonley planetu sem prebrala, da je tu naravni park Fragas in naivno sem mislila, da se bo kje sigurno dalo tudi prespati. In zapeljala sva v gozd. Vedno bolj temno je bilo, gozd vedno bolj gost, cesta vse ožja, nobenega avta nasproti… Oskar je bil sicer čisto navdušen, ko je odkril da gre za evkaluptusov gozd in je klepetal in premleval kako zanimivo je to, meni pa so po glavi hodile čisto druge stvari: kaj če se nama pokvari avto… mobi ne vleče… nikjer žive duše… a v Španiji živijo medvedi in volkovi… (v tistem prečka cesto mala lisička, a meni se je zdela kot največji divji merjasec)… kje bova spala… kje sploh sva??

»A je še daleč do Viveira?« me sprašuje Oskar. Delitev dela – on vozi jaz navigiram – je vzel namreč smrtno resno. »Ne, ni več daleč…« mu odgovarjam (saj poznate tisto o Ata Smrku). Ko je tudi on počasi začel spoznavati, da tu okrog ni nobenih prenočišč in da že kako uro nisva srečala nobenega avta in da počasi postaja utrujen, me je to spraševal vse bolj pogosto in vedno je dobil isti odgovor: »Mislim, da sva že blizu.« Groza, upam, da ne bo popenil. Po kakih treh urah gozda pa kar naenkrat eno veliko križišče, široka dvopasovnica in tabla Viveiro 120 km. Ups. Blizu, daleč, pa vse je relativno, glavno da sva na pravi poti.

Nina

Salaam.Gorski del Jemna je za nami,ravnokar smo prispeli v mrzlo Sano. Zdaj sedimo v centru suqa in jemo najboljsi kebab v mestu. Marjana in jemencki

Od 28. avgusta do 12. septembra 2010 bo v Turčiji potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Več o le-tem tukaj  (klikni). Ker je Turčija skoraj naš drugi dom in na SP nastopajo tudi naši fantje, tako velikega dogodka ne bomo izpustili. Za začetek gremo v Istanbul na dve za nas najbolj zanimivi tekmi v predtekmovanju: Slovenija – ZDA in Slovenija – Hrvaška. Sledile bodo še druge možnosti, a je ta še posebno ugodna (ta cena velja le do 30.aprila!!!) in zanimiva, saj združuje tako oglede glavnih znamenitosti, kot tudi možnost ogleda tekem.
V času priprave potovanja še ni možen nakup posameznih vstopnic (le paketi). Takoj ko bo nakup posameznih vstopnic možen, bomo po želji posredovali tudi pri tem.

Spoznajmo Istanbul in podprimo Slovenijo v najbolj zanimivih tekmah!