Telemark – svetovno prvenstvo v Bohinju

V Bohinju so sodelovale države: Norveška, Švedska, Nemčija, Danska, Finska, Avstrija, Švica, Francija, Italija, Češka, Španija, Britanija in Slovenija. Oba dneva je bil zmagovalec Lau Philippe, medtem ko smo se slovenski tekmovalci uvrstili takole: David Primožič četrto in peto mesto, Luka Pintar 14. in 12. mesto, sam pa sem bil prvi dan na 18. mestu, drugi dan pa sem odstopil.

Najboljši rezultat v življenju sem dosegel letos v Raurisu v Avstriji, kjer sem zasedel 12. mesto na svetovnem pokalu, lani pa sem na svetovnem prvenstvu v treh od štirih disciplin dosegel srebro in bil v četrti disciplini 5. Vnaprej nas letos čakajo še tekme v okviru norveške in ameriške turneje, Španija in  zaključek sezone v Franciji.. Zaradi študijskih obveznosti in financ se bom udeležil le tekem v Španiji in Franciji.

Telemark smučanje je prvobitna smučarska oblika, iz katere so se razvile vse druge oblike smučarskih športov. Izhaja iz Norveške, sodobni telemark pa se je razvil v ZDA v sedemdesetih letih kot odgovor na vse večje nevarnosti alpskega smučanja z namenom vračanja k izvoru, h koreninam smučanja. Dandanes je telemark prav tako športno dovršen kot alpsko smučanje, v Svetovnem pokalu pa tekmujejo tekmovalci iz celega sveta. Na olimpijskih igrah v Rusiji čez 4 leta bomo morda prvič promocijsko vključeni tudi mi.

Tekmovanje zajema tako veleslalom kot tudi skoke in tek, vse na isti progi, zato zahteva ta šport predvsem vsestranskost in spretnost smučarja. Zavoje je obvezno treba izpeljati v položaju s pokrčeno notranjo nogo, v nasprotnem primeru nepravilen zavoj sodniki kaznujejo s kazensko sekundo… Tudi na skoku je določena dolžina, ki jo tekmovalec mora obvezno preskočiti, doskok pa mora biti v telemark položaj. Ponesrečen skok te lahko stane tudi do 3 sekunde pribitka…

Tudi znotraj telemark tekmovanj pa obstajajo tri discipline:

- klasični telemark, ki je nekakšen telemark maraton,

- šprint (najbolj pogosta disciplina) – krajša oblika klasičnega telemarka in se tekmuje dve vožnji,

- veleslalom, ki je podoben klasičnemu alpskemu veleslalomu, le da je v telemarku pri vsaki disciplini obvezen skok. 

V angleški vojski že nekaj let deluje telemarkerski bataljon, ki se je izkazal za zelo učinkovitega in mobilnega za premagovanje zasneženih pokrajin. V Sloveniji se s telemarkom ukvarjajo predvsem turni smučarji, ki jim alpska tehnika ne predstavlja več izziva, saj je vožnja s prosto peto veliko bolj sproščena in elegantna.

Jan Lavtar

Sponzor: Agencija Oskar

Naročite se na RSS

Nocoj sem v vsej zmedi po potovanju intenzivno sanjal, pa kot običajno, sem tudi hodil po nekih drugih svetovih.

Glavni del sanj je bil, da smo še na Šrilanki. Prišli smo v neko vas, kjer ni bilo hotela, tako da so nas namestili na neke improvizirane ležaje kar pod tisto drevo, ki ima največjo površino krošnje na svetu.

Ležaji so bili kar na gosto nametani, tako da smo se komaj prebijali vmes.

In sanjam jaz naprej, da moram lulat. Seveda se pojavi problem, saj ni wc-ja in sem se dvignil iz postelje (tu še vedno sanjam), se počasi prebil mimo spečih, ob tem sem bil previden, da koga ne zbudim, ter zapustil prostor in se znašel zunaj drevesa, kjer je bilo dovolj mesta za tisto, kar sem mislil narediti. Sem pa še malo užival v sveži tropski noči. 

Kar naenkrat pa se zavem (tu pa nisem več sanjal), da sem gol na balkonu naše hiše, vse zasneženo, okrog sebe tipam sneg, mene pa zebe za znoret. Ugotovil sem, da sem v sanjal odšel na balkon, se vmes prebil mimo kavča in foteljev v dnevni sobi in ob prihodu na balkon, ko me je dovolj zazeblo, ugotovil, da sem doma in da je wc na druga vrata.

V nadaljevanju pa odšel lulat in v posteljo, saj sem bil premražen.

sopotnik Nalin, šrilanški nadimek (novoletna Doživeta Šrilanka)

Razvajen s presežno eksotiko sem v Španijo odhajal s kar nekaj notranjega razburjenja. Po petnajstletnem premoru z naslovom SVET se vračam v novo tujo, tokrat domačo deželo… Pripravljat nove zgodbe, po katerih bodo potovali in odkrivali deželo sopotniki… Zdaj, po mesecu in pol raziskovanja in dobrih treh mesecih medenja vtisov vam lahko zaupam nekaj drobcev, kako vidim deželo in potovanja po njej. Več o tem… na kakšnem izmed potovanj!

Kot evropska dežela mi je Španija ponujala manjšo RAZLIČNOST kot mi jo ponuja eksotika “drugačnih” dežel. Predvsem bi se kot “hitri” popotnik v njej zlahka ujel v klasično past glavnih znamenitosti, ki so strnjene v večjih mestih ter zaokrožene v srednjeveških središčih. Tu so veličastne katedrale in dvorci, muzeji in cerkve… Vsaka zase je nekaj enkratnega in najbolj veličastnega, a vse to sem čutil kot istorodni dražljaj. Gotovo bi se tega hitro naveličal. “Preveč naenkrat,” mi je potožila znanka iz enega tistih potovanj, ki želi v čim krajšem času VIDETI vse!

Srečo imam, da sem šel v Španijo po ZGODBO, želel sem jo torej DOŽIVETI. Tako, da deželo začutim skozi vseh 6 čutil in petplastno. Po veličastnih zgradbah sem si privoščil sprehode po naravi, potikanje po podeželju in vasicah, kavico z domačini… Po neskončni valoviti ravnini mi je več kot prijal izlet v kakšno “sierro”, da se oko spet razgiba na dinamični podlagi in prav čudoviti so bili sprehodi po gozdovih plutovih hrastov in stoletnih domačih kostanjev…

Vpletel sem se v metež raznovrstnih dražljajev in vtisov – in zdaj sem začel šele prav uživati, kot tudi doživljati. Na sprehodih sem iz površinskega spomina čistil mesta in znamenitosti, jih medil in vsrkaval v globlje doživetvene plasti. Z raznovrstnostjo sem čištil monotonijo istovrstnosti. Postajal sem vse bolj občutljiv na vse več podrobnosti okoli sebe.

Zdaj je Španija šele “zaplesala” okoli mene… Začutil sem jo in v njej zaživel. In glej ga zlomka, z veseljem sem občudoval tudi peto katedralo na poti, ki je bila pravi blagor po dolgem sprehodu po hrastovem gozdu. Saj je bila del ZGODBE, moje zgodbe.

Začutil sem rešitev mojega španskega “poslanstva”. Le sebe sem opazoval in v sebi vas, mnoge sopotnike in vaše odzive na različne dogodke. Videl sem se (z vami vred) na izhodu velike katedrale obkrožen z mnogimi turisti, ki smo utrujeno bolščali predse brez iskric v očeh. Bilo je lepo, a zakaj tako? Videl sem se pa tudi polnega žara pri donkihotovskih mlinih, po raziskovanju uličic odmaknjenega Truhilla…

Začenjal sem ČUTITI špansko zgodbo, kot je nisem mogel prebrati v nobeni knjigi. Kar vstopila je vame. Mesece je trajalo, da vam jo lahko govorim.

Prav takšne naj bodo tudi človeku prijazne španske zgodbe (potovanja) – raznovrstna torej, dinamična in celovita. Raje kak dan daljše, pa zato toliko bolj sladokusne in doživete. V njih naj bo ravno prav vsega – velikih mest in slavnih spomenikov, pa tudi sedanjosti in narave, tradicionalnih okolij in doživetih sprehodov… Da nas potovalni veter vsrka v dogajanje in se začnemo dogajati tudi sami!

Ko se zdajle spominjam meseca in pol španskega življenja vem, kako ubog bi bil ko bi se mi mudilo in bi hotel videti vse naenkrat. Ko se mi utrinjajo vtisi se le redko znajdem v bučnih središčih in med mogočnimi zidovi… Ja, gotovo so to prave “vabe”, ki človeka spravijo v to deželo in kot bleščeči spomeniki neke dobe izjemno dragoceni. A ni ga močnejšega vtisa kot prelestna sedanjost, torej naša zgodba, ki jo zaživimo v pestrem potovalnem vetru NAŠE ZGODBE.

ŠPANIJA – potovalno

V Španijo sem se odpravil kot teliček, kar po dolgem in počez. Zdaj to vem, vem pa tudi, kako bi se je lotil naslednjič – da bi jo kar najmočneje in celovito doživljal, z vsemi šestimi čuti in v vseh 5-ih plasteh.

Gotovo bi se dežele lotil v srčiki – v Don Kihotovi deželi, osrednji Španiji. Da začutim špansko bistvo, identiteto in SRCE. Da spoznam njeno zgodovino, začutim srca konkvistadorjev in se vživim v Don Kihota (tudi v sebi). Zdaj razumem špansko bit in prelivajočo toplino.

Potem bi “čisto” Španijo nadgradil s temperamentno Andaluzijo, mešanico španskega in južnjaškega, obogateno z bližino morja. Tu bi lahko občudoval špansko zgodbo, kako se je nadgradila z afriskimi vplivi mavrov ter vplivi osvojenega sveta zlate španske dobe… Od morja do visokih gora… Doživetje razpona, da začutim južnjaški španski temeprament!

Potem bi jo mahnil na SEVER, v kalejdoskop španske raznolikosti, v kateri se špansko srce veliko bolj tankočutno spleta s keltsko zgodbo. V dežele Galičanov, Asturijcev in Baskov… ki so španski zgodbi dodali svoje zgodbe v nove celote. Tu že potrebujemo tankočutnost, da nas prevzamejo podrobnosti… ali pa ne. Tu dojamem špansko umirjenost in odmaknjenost.

Za konec bi si privoščil Katalonijo – najbolj živo in vibrantno Barcelono ter raznovrstno okolico, ki vrvi od kontrastov in dogajanja. To bi bila pikica na i, sproščena in ustvarjalna zgodba dalijevskega stila, ko le še lebdiš nad stvarnostjo in si od nje že neodvisen.

Povsod pa bi me spremljala neskončna španska ljubezen do hamona (pršut) in dobre kapljice (vino), vrhunski siri in ljubezen do “tapasov” na ulici, krona čez vse pa je kava z mlekom.

Pri tem se bom tudi v naprej neskončno zabaval z “Oskarjevo” španščino, ki spravlja v smeh in začudenje tudi hladne Galičane in ljudi iz visokih pirenejskih dolin. Svojevrstno mešanico italijanskega in francoskega razumejo povsod, turške in arabske besede so bolj razumljive na jugu… Slovenščino in angleščino zelo mešajo na don Kihotovem podeželju (oboje jim je isto), v iskreno veselje pa mi je bil “Marsovski” občutek kot ga doživiš na Kitajskem – ko govoriš, pa ti vsi kimajo čeprav te nihče ne razume. In seveda navdušenje nad tem, da si v Guadelupe dopovedal natakarju da si vegetarianec, pa dobiš za “darilo restavracije” kot predjed čudovit kos krvavice!

Oskar

V ritmu flamenka – več o južni Španiji (Andaluziji) – kliknite tukaj

Donkihotova dežela – več o osrednji Španiji – kliknite tukaj

»Veš Nina niso vsi Egipčani taki. So dobri in malo manj dobri ljudje. A Bog vidi vse, ne skrbi«, mi je dejala Fatma, ko sem ji razburjeno pripovedovala, kako grozno sem se kregala s taksistom v Kairu. Seveda sva se z gospodom, ki je vozil taksi, že prej zmenila za ceno, kar je nuja v teh krajih, ampak tokrat ni šlo. Glasno sva se prepirala sredi ulice, preklinjala drug drugega, vsak v svojem jeziku, mimoidoči pa so se ustavljali in opazovali kdo bo zmagal. Pohlep z njegove strani je bil prevelik in trma z moje strani enako velika. Zato nisva prišla skupaj. Tako se je lep sončen dan v Kairu zame v trenutku prevesil v živčno vojno. Na koncu je vsak malo popustil in se besna razšla.

Ko sem prišla v svoj dom v Kairu, mali hostel sredi 23 milijonske prestolnice, sem vse skupaj najprej zaupala Karimu, lastniku te prave male hotelske oaze, kjer bivam. Karim je odreagiral na pravi ‘moški arabski način’ . »Zakaj me nisi poklicala, bi že jaz poračunal z njim. Takih ljudi nimam rad«, se je jezil name in razlagal, kako bi opravil s taksistom. Kakor koli že, v situaciji nisem poklicala njega, ker sem stvar vendarle nekako rešila. Vseeno pa sem kasneje morala zgodbo povedati še Fatmi, ki malo bolj razume naš ženski svet.

Fatma je moja ljuba prijateljica, beduinka s Sinaja. Spoznali sva se letos poleti, obe sva bili takoj navdušeni druga nad drugo; ona, da se od mene lahko uči angleščine, jaz, da se od nje naučim arabščine. Ko ji pripovedujem zgodbo s taksistom, mi pravi: »Ne bodi tako razburjena. Umiri se. Pomisli kakšne ljudi spoznavaš v moji deželi ob drugih priložnostih. Kdo smo, zakaj smo taki in ne drugačni«, se smeji Fatma.

Ob njenih besedah sem se malo umirila, in se res vprašala, kdo so ljudje, ki jih spoznavam v Egiptu. Predvsem pa sem začela razmišljati, zakaj imam to deželo tako neskončno rada. Kaj me vedno z vsem srcem žene v to deželo, ki jo čutim kot prijazno in domačo? V hotelski sobi sem ležala in razmišljala o tem dneve in dneve. Drugega nisem počela, kot da sem razmišljala o tem, kaj ima Egipt, da me tako strašansko privlači?! Odgovori so prihajali hitro, a z vsemi nisem bila zadovoljna. ‘Lepi fantje, lepo in poceni življenje, zgodovina dežele, drugačna pokrajina, kultura, tradicija, uspešni shopingi, drugačnost lastnega življenja’ …

Nato se malo nejevoljna in razmišljujoča nekega dneva odpravim na kosilo v bližnjo lokalno restavracijo. Vedela sem, da ne potrebujem veliko denarja za piščančjo shawarmo in felafel, nisem pa preverila, koliko denarja imam v žepu. Ko sem prišla v restavracijo, sem ugotovila, da imam štiri funte premalo (okoli pol evra). Nisem vedela, kaj naj storim. Nekaj sem dobesedno ‘bluzula’ tam v restavraciji, nato pa mi blagajnik reče: »gospa, ne bodite nervozni. Vsak dan vas vidim, ko hodite mimo nas. Očitno tu blizu živite. Pojejte obrok, denar boste prinesli kasneje. Bolj je pomembno, da pojeste vaše kosilo, kot pa da se obremenjujete z denarjem,« mi reče in potisne hrano pred mano.

Ko sem prežvekovala tisto kosilo, sem se res počutila neumno, saj se mi je ogovor na vprašanje ‘kaj me privlači v tej deželi’ pokazal kot na dlani.

Ljudje. Egipčani so tisti, ki danes delajo Egipt to, kar je. Egipčani, cela množica jih je, okoli 83 milijonov je tistih, ki delajo to deželo neponovljivo in vedno znova enkratno. Pa ne zaradi tega, ker so popustili pri mojem kosilu, ampak zaradi sočutnosti, ki jo znajo pokazati. Zaradi njih samih. Egipčani so tankočutni in hkrati temperamentni ljudje. Tako kot mnogi Arabci.

Ob razmišljanju pri kosilu sem se spomnila na dogodke predvsem pa na ljudi, ki doprinašajo k moji ‘zaljubljenosti’ v Egipt. Spomnila sem se Mohameda, ki ima čajnico na Khan al Khaliliju in je vedno vesel, če imam kaj jemenskega tobaka v rezervi, Karima, ki je že vajen, da k njemu pridemo na stranišče in ob tem dobimo še čajček. Ibrahima, ki nam cel dan kuha in nas zvečer še zabava z nubijsko glasbo. Dalal, ki nas vedno znova preseneti z njeno spretnostjo barvanja z kano. Mohamed v Asuanu nam proda odličen karkade. V tej čarobni deželi živi tudi Marwa, moja učiteljica arabščine, ki me hoče na vsak način omožiti, pa Farag, puščavski vodnik, ki je včasih kar ljubosumen, ker si imava z njegovo Fatmo toliko za povedat. Halima je beduinka, s katero sva se spoznali pri nabiranju čaja na Katarini. Dekle se je zdaj malo tudi zaradi moje spodbude odločila za študij prava in je prva ženska iz njene vasi, ki se je vpisala na univerzo. Osama je najboljši vodnik v deželi in vedno znova me preseneti s kakšno novo slovensko frazo. Predsvem pa sta tu Gabaly in Selama, s katerima se imamo najraje.

To so samo nekateri izmed ljudi, zaradi katerih se splača vračati v deželo. Torej v Egipt, ki ponuja pestrost, barvitost, strastnost, veselje. To je dežela, ki osvobodi duha in ko duša poleti visoko nad oblake.

Nina Mavrič

Kdo bi si mislil,da je najbolj strupena kaca tako majhna in varovalne barve.. Mi gremo rajsi kar na plazo,koktejl v roke in lezanje pod palmo!

Tamle bivol podi sakala,na drevesu pociva leopard,skozi grmovje se plazi medved..safari ekipa se z vsemi prezivelimi pelje na zasluzeno vecerjo!

Ze zjutraj dosegli konec sveta,a se odlocili,da gremo kar naprej in to z vlakom,med hribi in dolinami,cajnimi nasadi in templji,nekam dalec proti jugu..

Osvojili indijske hribe, izgubljamo se med nasadi caja, slovenska pesem lepo odmeva na jugu Indije. Topel objem v domovino. Gvido in Indijci

Odplacali karmo za nazaj,prehodili 5000 stopnic do Sri Pade.. Zdaj pa z bolecimi misicami v soncku na skodelici caja in cokoladni tortici!

Brez vecjih zrtev skozi brzice dzungelske reke Kelani,kjer so davnega leta 1957 snemali most na reki Kwai,ob polnem cajniku z bobni v ozadju!