Novice s potovanja: Jemenska pravljica, 20.11.2009-6.12.2009

Na rajski plazi se nekateri predajamo brezdelju in zvecenju qata, medtem ko nas Ivan odkriva sabejske zaklade stare Qane. Ah, zivljenje je lepo! Marijana & jemencki

Naročite se na RSS

in spet smo v jemnu! Le kaj nas tako vlece sem?? Marijana in jemencki

Začelo se je s telefonskim klicem. Bila sem v Turčiji, na obisku pri prijateljih.

»Si že bila kdaj v Španiji?« spašuje Oskarjev glas. Dolgo je že tega, pomislim. In takoj zatem…, Španija? Do večera imam čas za razmislek. Če bom za je najbolje, da grem čim prej tja.

V bistvu sem bila takoj za. In zvečer je bil plan narejen. Čez dober teden sem že potovala v Barcelono.

To je bil pravi preskok. Iz Azije v Evropo. Vmes en dan doma, ki ni bil dovolj da bi sploh začela razmišljati o Španiji. Sposodila sem si vodnik in prepakirala stvari, se pripravila na mrzlo vreme in po nekaj letih odprla španski frazni slovar.

Barcelona je pozdravila takšna kot je. Morska, odprta, zanimiva, pisana… Pravi izziv je bil najti prenočišče v milijonskem mestu. Potem pa torbo na rame in gremo na potep. Sploh ni bilo hladno in prijeten vetrič je pihljal z morja. Ozke uličice starega dela mesta so se prepletale in v njih trgovinice, živahni tapas lokali… Vrvež najbolj znane ulice Ramble in številni umetniki, ki tam poskušajo zaslužit za preživetje. Od tu in tam se zasliši petje. Nekje ob strani ulice je vhod v pisano tržnico, kjer najdeš vse od tropskega sadja do rib najbolj nenavadne oblike in polžev, pripravljenih za v omako.

Kaj je lepšega, kot zjutraj s svežo cafe con lecche v roki pohajati po zanimivih ulicah nikoli spečega mesta. Ali ugotoviti, kako dobro deluje podzemna železnica. Se sprehajati po parku, kjer se prepletata narava in umetnost. Na zakotni ulici poslušati operno pevko, odkriti butik z rabljenimi oblačili. Presenečen občudovati razgled z zelenega griča sredi mesta. Ugotoviti, da ima mesto tudi plažo. Nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom…

Dva dneva Barcelone sta hitro minila in bila dober uvod. Na letališču se srečam s črnim panterjem, ki za naslednje tedne postane drugi dom. Nina reče samo »Oh Ajda«. Pove dovolj… Oskar pove približen načrt poti oz. smer v katero sva namenjena. Zemljevid v roke in gremo.

Nekje na avtocesti zavijeva desno, ker se nama zdi, da bi tam znalo biti kaj zanimivega. Prikaže se simpatična vasica z trdnjavo, cerkvico, nekaj lokali, slikovitimi hišami… Prijeten postanek. Malo naprej po cesti pa odcep kaže, da je tam nekje največje špansko jezero. To je sigurno nekaj posebnega. Prikaže se polje z manjšim jezercem, ki je v večini izsušeno. Pustinja, ozke ceste in majhne vasice. Nikjer znakov življenja.

Popoldne cesta zavije bolj proti hribom in pojavi se nekaj več zelenja ob poti. Še nekaj ovinkov in tu je Albarracin. Mesto kot iz pravljice. Stoji na veliki skali, pod katero je vrezan predor za vozila. Barva hiš se zliva z okoljem. Nad mestom se dviga trdnjava. Ozke uličice so pravi labirint. Če slediš ozki potki, lahko zaideš na majhno, prijetno dvorišče kake od hiš. V barvah sončnega zahoda vse izgleda še posebej pravljično. Sprehod ob trdnjavi in odkrivanje skritih kotičkov. Zelo težko srečaš še kakega drugega sprehajalca. Kava v lokalu, ki se je ravnokar odprl in je eden redkih v mestu. Vrata, ki se odprejo v veliko trgovino in so pravo odkritje.

Večer v mestecu je miren in tih. Naslednje jutro pot pelje naprej. Najprej je tukaj naravni kamniti park. Super za jutranji sprehod. Ista cesta vodi naprej proti Cuenci. Tam so menda neke hiše, ki nevarno visijo čez skalne previse…

Cuenca je bila zabavno doživetje. Vijuganje po ozkih ulicah in tukaj čni panter dobi prvo majhno praskico. Mesto je pravi labirint, čeprav ni veliko. Tu je novi del brez oznak in tam je stari del z oznakami in zelo ozkimi uličkami. Nikoli ne veš sigurno tudi, če je morda katera od njih enosmerna… Treba je kar v stari center in tu je vse na dosegu roke. Viseče hiše, hudičev most, mestna katedrala in Plaza Mayor.

Pot iz Cuence vodi v deželo Don Kihotovih mlinov. Kar naenkrat pred mano zaživi zgodba o pogumnem vitezu. Zaželim si videti enega od mlinov. Oskar pa si zaželi bencinsko postajo, ker je črni panter žejen. Kot bi mignil se sredi pustinje prikaže oboje, eno ob drugem. Skoraj zapuščena bencinska črpalka in čez cesto velik lep mlin. Lastnika črpalke sva zbudila iz popoldanskega dremeža v njegovem kotičku ob hiši, od koder nadzoruje, če morda pride kak kupec. Jaz občudujem mlin in si predstavljam Don Kihota, kako se bliža od daleč…

Čez nekaj kilometrov se prikaže še več mlinov. Ni dobrega dostopa, zato zapeljeva kar na polje in jih vsa navdušena poslikava. Kdo pa bi vedel, da je to samo začetek…

Ajda Šter

Zgodilo se je čisto po naše – v trenutku in bliskovitemu nadgrajevanju. Po celoletnem gnitju doma (neka bolezen pač) se v ponedeljek ozavestim, da odmiram pri živem telesu. Nekam je treba pobegnit, silno me vleče spet na neko raziskovanje! Duša kriči, HOČE, nemogoče se ji je upreti.

Ja, nekaj novega rabim… čutim neke nove vibracije lastnega izziva! Želim se soočanja s samim seboj, napasti blokade in omejitve v lastnem pojmovnem svetu, jih osvetliti, sčistiti in preseči. Kajti to je vrhunsko doživetje, vrhunski avanturizem! Soočiti se s samim seboj!

V trenutku pade ideja – ne nekaj novega, temveč nekaj »starega novega« rabim. Zbuditi v sebi prastare spomine in doživetja tistih romantičnih štoparskih časov, ki so me pred 25-imi leti nezadržno vlekli in premetavali po stari celini. Ja, potegniti jih ven v pozornost, ter jih prežarčiti s seboj danes.

Vau, Evropa! Zalogaj, s katerim sem začel in se ga v celem obdobju Agencije Oskar kar nekako izogibal. Zdaj je pravi čas, da se stare dame lotim z novo pametjo in vsem spoznanji in izkušnjami… da sprejmem izziv in tudi Evropo pripravimo po naši, Oskarjevi potovalni filozofiji!

* * *

Tri dežele mi padejo na pamet – Grčija, Irska s Škotsko ter Španija. Še isti dan, v torek torej skličem posvet, na katerem pade končna odločitev – mene pošljejo v Španijo, Uroš in Boris raziščeta Irsko, Grčija pa bo na vrsti naslednje leto.

Ok, pa naj bo Španija. To je bilo v ponedeljek. Ful navdušen, ej, sam da grem! Kar jutri se odpravim! To so prve misli, bi že kar začel pakirati. Pa pridejo vprašanja… kako, kam, koliko časa… Sama sitna vprašanja…

V sredo sem žvečil variante. Sprva sem mislil, da bi skočil v Španijo z letalom le za kakih 10 dni… tam pa bi vzel rent-a-car in gremo… Potem mi pride na misel, da bi vzel na raziskovanje še vsaj enega vodnika, s katerim bi na licu mesta predebatiral stvari in doživetja, ter tako začel ustvarjati »evropsko« vodniško ekipo. Hitro se uskladimo, da bi bila super za to naša Ajda. Ajda je takoj ZA, še preden ji sploh dobro povem za kaj gre. Ampak ona je v Turčiji in pride domov šele naslednjo sredo! Meni pa se nikakor ne čaka! Šel bi takoj!!!

Prav, si rečem, grem pa sam in pride ona za mano. Prvi del zgodbe je bil določen. Ampak če Ajda pride šele čez en teden, potem moram malo raztegniti prvotni načrt – ker nima smisla, da bi bila Ajda v Španiji zgolj dober teden. Vsaj tri tedne torej! Prvotna ideja se že razširja…

Potem pride nadaljevanje… če pa bo raziskovanje trajalo vsaj tri tedne, potem pa bi šel kar z lastnim avtom – kaj je lepšega mlademu vozniku (s skupaj 3.000 prevoženih km), kot taka dolga pustolovščina! Pa še z mojo Alfo, da jo malo poženem po evropskih daljavah!! Evo, pa je padla še naslednja odločitev. Vse to je bilo v sredo.

Ampak zgodbe še ni konec! Če pa grem z mojo Alfo, potem pa, če sem že tako daleč, nima smisla raziskati samo enega konca Španije, ampak kar celo, v enem šusu, uh super… kar dlake se mi ježijo od navdušenja… Ja, vse naenkrat, da z enim potovanju zaobjameš cel spekter vzdušij in ti dežela vstopi pod kožo!!! Tako se »najmanj 3 tedne« v trenutku spremeni v »bomo videli, koliko časa…« Ful dobro! Prihodnost je prazna množica!

Ampak če pa že grem z Avtom v Španijo, pa res nima smisla, da bi šel sam. Sicer se ne bojim, ampak zakaj ne bi izkoristil prilike in še koga vzel s seboj. Za družbo, pa da me nauči še malo vozit… Pa še kaj koristnega se vedno izcimi iz tega. A kdo bi šel kar tako, preko noči za vsaj 10 dni z mano? V sredo še nikogar ne najdem. Pa kaj, v petek krenem, pa konec, če sam pa sam.

* * *

Četrtek je bil dan priprav na potovanje. Kupim si Garmina (so rekli, da je super), pa tečaj španščine, da se na dolgi vožnji sproti učim »habla espanjol« (da ne omenjam prijetnega ženskega glasu za družbo, na žalost iz CD-ja) in pridem v Agencijo na zadnja usklajevanja. Vsi so veseli, komaj čakajo da grem. Vsi smo torej veseli! Kaj lepšega. Bilo je okoli 12h.

V Agenciji srečam vodnico Nino, ki v prostem času pomaga pri pripravi potovanj.

»A greš z mano v Španijo?«

»Grem. Kdaj?«

»Jutri zjutraj!«

»OK!«

Stvar je torej rešena, imam sopotnika in »habla espanjol«, Garmina (zaradi glasu sem ga preimenoval v Garmino – pa še špansko se sliši…), popoldne še zadnje mrzlične priprave in na koncu stiska – ej, kaj pa zdaj vzeti s seboj? Prvič potujem z avtom od doma! Pa to je pravo razkošje! Vzamem lahko kar hočem! Prostora je v izobilju!

Pa se domislim – seveda, zeleni čaj in coffe maker, sladkor in žličko… za jutranji ritual in »meditacijo«, v avto vržem še dve spalki, podlogi in šotor… za vsak slučaj, ful mi je všeč, da je prihodnost prazna množica in si nanjo pripravljen.

V petek zjutraj nastavim števec na ničlo in GAS!

Lepa zgodba (že zato, ker je življenje lepo!), prava dušna lepotica, ko iz osnovne ideje iti nekaj raziskovat za 10-14 dni pustiš duši leteti, ko ideje naletavajo na idejo in se na koncu zgodi čisto nekaj drugega. Tako, kot je na potovanjih najlepše, ko potovanje udari neko svojo pot…

Tisto zadnjo noč sem bil silno vzburjen. Skoraj nisem mogel spati, le za kake 3 ure sem morda zatisnil oči. Počutil sem se kot prvošolček, ki se odpravlja na svoj prvi šolski dan. Morda sem rdel, pa me nihče ni videl. Takega veselja in radosti že dolgo nisem začutil. Srečen, da po tolikih letih potovanj še vedno čutim to prvobitno slast, kot slast prve poročne noči. Slast izziva, vetra v laseh in ognja v očeh…

Oskar

V času » krompirjevih počitnic » se je  v agenciji Oskar rodila nova uspešnica, ki sliši na ime Likijska pot. To je 509 km dolga označena pešpot, ki se začne v kraju Fethiye na zahodni turški obali ter konča v Antaliji. Po izboru britanskega Sunday  Times spada med 10 najlepših pohodniških poti na svetu, najlepše odseke pa smo prehodili tudi mi.

Za opis te poti je težko najti paleto besed in jih postaviti na pravo mesto, zaradi raznolikosti krajev, ki smo jih v dobrem tednu dni prehodili. Naužili smo se prelepih razgledov, tako na 2000 metrov visoke gore, kot na turkizno sredozemsko obalo, se spustili v Dolino metuljev,

uživali v odlični turški hrani, se sprehajali med ostanki likijske civilizacije, občudovali večne ognje Himere in da, tudi za kopanje v morju se je našel čas.

Skupaj z še 17 soborci smo orali ledino in uspelo nam je. Pot je primerna za vse generacije, ljubiteljem planinarjenja in narave, kot tudi ljudem, ki si enostavno želijo odklopa v drugačnosti. Toplo priporočam.

Maroko je definitivno čisto  zanimiva dežela. Ujet med skrajnosti  Zahoda in Vzhoda, je od nekdaj veljal za zadnjo točko Afrike na poti proti severu, tja v »obljubljeno« Evropo. Še danes se v tem pogledu ni veliko spremenilo …

A kljub vsemu, je Maroko lepo vsidran v tradicijo izvorne Afrike in močno prisotnega kasnejšega Islama.  Kadar v deželi iščem Islam, gotovo naletim na afriške vplive in kadar iščem Afriko, se srečam s prerokom  Mohamedom ali katerim od njegovih potomcev. Da je zelij še bolj bogat pa so svoje dodali še Evropejci, ki so v obdobju »zaščite« (protektorata) v skoraj štiridesetih letih prisotnosti tukaj pustili nekatere svoje navade, arhitekturo in marsikatero inštitucijo, ki v Maroku še danes uspeva. Ena takih je pošta, ter za severno Afriko zelo  bogata mreža železniških tirov.

Kljub vsem vplivom, pa Maročane pri sebi težko stlačim v kakšno od teh kultur. Še najlažje bi jih povezala v neko prisrčno in posrečeno mešanico vseh treh. Kadar razmišljam o njihovi izvorni, prastari kulturi, ne morem mimo animizma, ki mi je zelo drag. Ne verjamem v velike religije, ampak raje v manjše, bolj intimne povezave z naravo. In teh je v vsakdanjem življenju domačinov ostalo še veliko… še vedno se brez problema posvetuješ o na primer svojih težavah s svojimi predniki, z enim od vračev, ki ima svoj štant razprostrt po tlakovcih glavnega trga v Meknesu, ali pa si daš namešati zvarek ki te bo ščitil in prinašal ljubezen pri drugem starcu v Marakešu, ki ima pred seboj na tleh prav podobno malo razstavo vsemogočih predmetov. In kadar mi vse te obljube boljše komunikacije s predniki in prihoda ljubezni v moje življenje ne pomagajo, se obrnem na drug sistem.

Če bi le smela, ker želim si že! … Potem bi se že enkrat za vedno naučila tisti glavni stavek »La illahe ilallah Muhammedur resululah« (Ni drugega boga kot Allah in Mohamed je njegov prerok), ki bi mi v Maroku odprl vrata v muslimanska svetišča, da bi si tam lahko izprosila vse želje ob katerem od grobov svetnikov. In edini problem ni ta stavek, marveč dejstvo da ne spadam v muslimansko skupnost in kot taka lahko vso lepoto bleščečega zelija in svetlikajočih zlatih črk na vrhu grobov, opazujem le od zunaj. Allah je velik in zato računam, da mi ni treba vstopati v mošeje, ampak me bo uslišal tudi odzunaj! (Sicer pa, kot že povedano, tako ali tako raje sledim »preprostejšim« veram.)

Še najbolj nezanimiv del Maroka je del, za katerega so zaslužni Evrpejci. Ob mogočnem stiku s tradicijo in običaji Maroka, se je ponosnemu francoskemu generalu Louis Hubert Gonzalve Lyautey- ju omehčalo srce in je zaukazal vsak urbanistični poseg v mestih omejiti na nove četrti, gradnjo v starih delih mest pa prepovedal in s tem zaščitil vse maroške medine. Ne vedno, včasih pa sem mu res hvaležna za ta razumevajoč poseg v kolonialno miselnost! Mogoče prav zaradi njega, lahko danes zadihamo s  staro feško medino, ki še vedno živi in deluje tako kot pred šeststo, in več, leti. Zato pa se v primeru novih francoskih četrti, vedno čudim, kako nedojemljivo brezkompromisno so Francozi do potankosti sledili svoji tradiciji, ko so sredi Afrike zidali številne široke bulvarje in avenije. Edini del teh prestižnih ulic, ki spominja na Maroko, so sloke,  večinoma datljeve, palme. In če ne bi iz vsake kavarnice vel vonj po svežem maroškem metinem čaju in me ne bi obkrožali domačini s svojo maroško naglašeno arabščino, bi brez težav pomislila, da sem nekje v južni Franciji!

In vedno znova, kadar premišljujem o Maroku se zavem, da se tam počutim povsem domače. Naj bo to zato, ker je podnebje ravno pravšnje, ker je umetnost tako živa, ali pa zato, ker so ljudje okoli mene tako prisrčni. Maročani so sicer malce zadržani, a vseeno »prisotni« in pristni. In kadar se ukvarjajo s problemi, so ti problemi realni in rešljivi, če (in kadar) pa to niso … se z njimi ne ukvarjajo! Vedno znova vzamem delček tega stika z realnostjo s seboj v Slovenijo, kjer pa se (žal) v kakem tednu dni, počasi raztopi in ponovno zlije v domači, slovenski  vsakdan …

Alja Mravljak

Zadnji dan. Z džipi se vračamo proti letališču Adis Abeba. Postanek. Sedimo ob kavi in čaju na terasi restavracije približno 300 km južno od Adis Abebe. Vračamo se. Martinčkamo se na prijetnem soncu, poletno oblečeni na 2200 nadmorske višine. Po vročini in prahu na jugu med plemeni se nam prileže čisti gorski zrak in rahel vetrc. Skupaj preživetih šestnajst dni je iz posameznikov, neznancev oblikovalo skupino dobrovoljnjih popotnikov, ki smo v tem času postali tovariši v tropski vročini in visokogorskem mrazu, soncu, dežju in celo snegu v taboru na 3600 m nadmorske višine, v dveh nočnih evakuacijah iz poplavljenih šotorov, prečkanju narasle reke na mulinih hrbtih, padcu mule s popotnico v sedlu v poraščeno globel in še mnogih drugih dogodkih.

Eden od popotnikov modro ugotovi, da smo dobili mnogo več, kot je nudil program potovanja. Upa, da agencija ne bo zaračunala dodatka na preživete neprogramirane avanture. Strinjamo se, da je bilo potovanje neverjetno dinamično. Da to popotovanje sodi v trojko? Nikakor ne!

Pričakujemo, da nas danes nič več ne more presenetiti. Pomota. Vkrcamo se na ladjico na jezeru Chamo gledat krokodiljo tržnico, ki tržnica sploh ni. Popeljemo se po jezeru barve bele kave. Na gladini jezera zagledamo hitro vrteča se ušesca povodnih konjev, dviganje in potapljanje njihovih hrbtov v počasnem ritmu. Občasno kdo od družine dvigne celo glavo iz vode in veličastno zazeha. Škljoc škljoc, če ga utegneš ujeti v kamero. Nadaljujemo vožnjo proti plitvini, deloma blatnotravnati deloma poraščeni z visoko slonjo travo, na kateri se sončijo krokodili. Tako velikih primerkov na dosedanjih poteh po Afriki in Aziji še nismo videli. Nepremično uživajo v soncu, večina s široko odprtim zobatim gobcem, mi pa uživamo v pogledu nanje. Zdrs krokodila v jezersko vodo je višek elegance. Se gre v vodo hladit? Si bo poiskal kaj za pod zob? Mu je morda všeč vsebina naše barke?

Stotine pelikanov nepremično stojijo v plitvi jezerski vodi, nekateri si čistijo perje, drugi plahutajo, se spreletavajo sem in tja. Le od kod je priletel tistile osamljen maribu?

Na preostanku poti proti Adis Abebi, ko že razmišljamo, kako bomo ubili šest do sedem ur čakanja na polet, nas čaka novo presenečenje: gremo v etno-restavracijo z etiopsko hrano in s pevsko-plesnim-glasbenim programom. Hrana je raznovrstna, mesna in vegetarijanska z obvezno indžero. Poskusimo enset (nepravo banano), ki smo ga videvali rasti ob naši poti. Etiopski vodič Yigo nas ob koncu po običajih dežele obredno nahrani z grižljajem indžere z omako iz njegove roke v naša usta. Olikan gost grižljaja ne sme odkloniti, saj bi bila to žalitev za gostitelja. Yigo je fejst fant, vodič z dušo in srcem.

Etno plese izvajajo trije fantje in tri dekleta ob glasbeni spremljavi štirih glasbenikov na bobne, piščal in dve vrsti godal. Glasba je za naša ušesa malce tuja, ponavljajoča se, enolična, nenavadni plesi pa navdušujejo z neverjetno hitrim sunkovitim, a očarljivim gibanjem ramen, vratu, glave in s poskoki. Ples potrjuje eksplozivnost in vročekrvnost Etiopcev, s katero smo se srečevali med potovanjem. Pri plesih se moški in ženska ne dotikata. Plesalci so pravi virtuozi. Ob dobrem managementu bi se lahko prodajali tako dobro kot Irci. Ali sem že povedala, da so Etiopci, posebno dekleta zelo lepi ljudje s plemenitimi potezami in plemenito držo?

Naj se od zadnjega potovalnega dneva povrnem na začetek! Kaj smo počeli od 2. do 18. oktobra?

S prihodom v Etiopijo smo se vrnili v leto 2002, kajti dežela se ravna po Julijanskem koledarju, po katerem je leto razdeljeno na 12 mesecev po 30 dni, trinajsti mesec pa šteje pet ali šest dni. Od tod turistični slogan »trinajst mesecev sonca«. Tudi ure imajo naravnane drugače kot mi, čas merijo od sončnega vzhoda naprej.

Etiopija je velika dežela s 1.112.000 km2 površine, kar je dvakratna velikost Francije, z 80 milijoni prebivalcev. Leži od 4 do18 stopinj severno od ekvatorja na vzhodu Afrike. Skoznjo teče Great Rift Valley – tektonska prelomnica, ki je nastala v terciarju pred 20 milijoni let in sega od Libanona preko Rdečega morja v depresijo Danakil (- 130 metrov), Etiopijo, Kenijo, Tanzanijo, Malawi in se konča v Mozambiku. Dežela je pretežno gorata, proti jugu pa se spušča do 400m nadmorske višine v dolini reke Omo. Popotovanje od severa proti jugu razkriva travnato-gozdnate površine. Koder je mogoče, jih obdelajo z lesenimi plugi, katere vlečejo voli. Etiopcem se splača obdelati vsak košček zemlje, saj vedo, da bodo lačni, če hrane ne bodo pridelali. Občudujemo vzorno obdelane terase plemena Konso, ki spominjajo na sulaweške gorske riževe terase. Pokrajina se od bolj suhe spreminja v bogatejšo vodnato in zeleno s tropskim sadjem in zelenjavo. Je zeleno zelena. Po nekaj urah vožnje preide v savano in puščavo.

Organizirati časovno omejeno popotovanje v tako raznovrstno deželo je težka zadeva. Naše potovanje je imelo nekaj osnovnih poudarkov.

Glavno mesto Adis Abeba (= novi cvet) s 5 milijoni prebivalcev brez uličarjev, s sedežem Afriške unije, največjo univerzo na celini, etnografskim muzejem v palači Heile Selasieja, katedralo Svete Trojice, največjo odkrito tržnico v Afriki Merkato, številnimi spomeniki, ki slavijo junaštvo etiopskega naroda, ki je s kopji premagalo italijanske kolonialiste že koncem 19. stoletja in kasneje med drugo svetovno vojno. Etiopci so izjemno veren narod, ortodoksni kristjani. Cerkev je povezovalni dejavnik. Je arhaična in stroga. Vernost se meša z legendami. Na stenah in stropih cerkva so živahne poslikave, ki pretežno nepismeni popolaciji (42%) pomagajo razumevati verske nauke. Pogosta simbola sta judovski lev in Davidova zvezda. Pojasnijo nam, da Etiopci niso črnci, ampak so »burnt faces«(zagoreli obrazi), kar beseda Etiopija v prevodu pomeni.
Izvir Modrega Nila je iztok iz jezera Tana. Nekoč ogromni slapovi so zdaj manjši zaradi hidroelektrarne. Modri Nil teče 800 km po Etiopiji, po 1450 km pa se v Khartoumu združi z Belim Nilom. Prečkali smo portugalski kamniti most iz 15. stoletja, ki je prvi takšen most v Etiopiji. Srečujemo se s podeželani in smo zanje kar zanimivi, saj v deželo prihaja le okrog 350.000 turistov letno. To je dežela otrok in mladih, saj je le 2% populacije nad 65 let.
Na gorovje Simien pridemo preko Bahar Darja, Gondarja in Debarka z avtobusom.V Gondarju si ogledamo grad in kopališče cesarja Fasiladasa iz 17. stoletja in prekrasno cerkev Debra Berham Selasie s 144 angelskimi obrazi na stropu. Od številnih svetnikov v številnih cerkvah nam ostane v trajnem spominu sv. Jurij, ki ubija zmaja, saj nam v flaškah piva gasi žejo po vsej Etiopiji po ceni 10 birrov, kar je približno pol evra. Simiensko gorovje nas očara. Meri 15.000 km2, od tega je 232 km2 narodni park pod Unescovo zaščito. Dviga se od 3000 m navzgor. Srečujemo velike družine gelada baboonov – endemičnih pavijanov krvavečega srca. Ocenjujejo, da jih je okrog 5000. V breg pešačimo nekaj ur med drevesastimi bradatimi erikami – vresjem in orjaškimi lobelijami. Preden lobelija zacveti, traja 25 let, nakar požene podolgovato socvetje do višine 10 metrov, nakar umre. S sabo imamo kuharja, hrano za dva dni, šotore, rezervne mule. Na 3000 m imamo postavljene šotore. Naslednji dan se povzpnemo na goro Imet Gogo, 3960 m.. Lep topel sončni dan, malo vetrca, nepozabni razgledi po bazaltnem gorskem masivu s tisočmetrskini globelmi, vsepovsod polno gorskega cvetja, ki mu ne poznam imena. Gorovje po veličastnosti spominja na Grand Canyon, le da so barve lepše.
Lalibela je v Etiopiji najbolj obiskana. Kralj Lalibela je porabil 25 let, da je obiskal cerkve v Jeruzalemu, nakar je v 12. stoletju zgradil 11 cerkva, od tega 8 vdolbenih v živo skalo. Cerkev Abu Leban, posvečeno svoji ženi, je s pomočjo angelov zgradil v 24 urah. Mesto je med junijem in septembrom zaradi deževne sezone nedostopno. Cerkve je Unesco zaščitil z nelepimi pločevinastimi strehami.Ko se zjutraj peljemo iz Lalibele, se nam naproti valijo množice pešcev, ki nosijo in vozijo pridelke na tržnico. Kakor da bi iz sedanjosti skočil v biblijske čase! Hribovita pokrajina je redko grmičasto poraščena, a krasijo jo rumeno, oranžno in rdeče cvetoče aloje in mogočna rdečecvetoča slonova drevesa (elephant tree).
Plemena: z džipi se podamo na jug. Pokrajina se spreminja v tropsko, kasneje v savane in puščavo.Vegetacija se spreminja. Ceste so slabe, mestoma nikakršne, šoferji se mučijo, eden od džipov stalno pomalem crkava. Ravno slaba dostopnost ohranja prvobitnost plemen. Država gradi na jugu ceste, mnoge od njih s pomočjo Kitajcev, kar bo v nekaj letih spremenilo tudi življenje plemen. Še pravočasno obiščemo plemena Arbore, Karo(= riba), Hamerje, Mursije, Konsoje. Pripadniki plemena so večinoma animisti, bolj ali manj nasilni, narejeni na denar, in se razlikujejo po fiziognomiji, telesni poslikavi, frizurah, brazgotinjenju, posebnih zapovedih za ženske (žebelj v spodnji ustnici, krožnik v spodnji ustnici ali v ušesih, nakit), glinene kape pri moških kot znak junaštva, patriarhalnem načinu življenja, jeziku. Imeli smo edinstveno priložnost, da si ogledamo iniciacijo mladeničev med odrasle s preskakovanjem bikov in bičanjem žensk z znak sočustvovanja s »trpljenjem« mladeničev. Ženske so z vso ihto zahtevale, da jih premlatijo s tankim bičem, saj jim brazgotine od tepeža prinašajo večjo čast v plemenu.Turisti smo na žalost že pokvarili domorodce z denarjem in drobnimi darili. Zaradi nas se namreč okrasijo s čudnim neplemenskim okrasjem, ki ne sodi v njihovo tradicijo (pokvarjene ure, deli očal, obpasne torbice), da bi bili bolj atraktivni za fotografiranje, katerega cena je zrasla od enega birra pred letom dni, na dva do 10 birrov danes. Sicer pa je cena stvar pogajanja. Visoka sloka Mursijevka s sesajočim dojenčkom v eni roki in puško v drugi je zaradi majhnega povpraševanja drastično spustila svojo ceno, saj je tudi zanjo vrabec v roki boljši kakor golob na strehi.

Ob koncu zapisa bi se vrnila k oskarizmu: Na potovanju si zapomnimo tisto, česar ne pričakujemo. Pričakovala sem uresničitev danega programa. Dobila sem več. Zapomnila si bom še več.

Potnica Ana

Ze cakamo v Sani na letalo proti Istambulu.  Malo utrujeni a polni vtisov.  Jemen je res izjemen.

Na ribji trznici je bilo res zivahno. Par metrski morski psi, ogromni skati… ups a to res vse plava v tem morju? Potem pa se trek po terasah kave.

Tukaj prav nic ne disi po zimi. Danes smo imeli 35 stopinj ob rdecem morju. Komaj cakamo hribe. Sadni juci so se vedno zakon.