Otoki, vzhodno od Balija, predstavljajo čisto drugačno Indonezijo kot smo je vajeni, še popolnoma prvinsko in komaj da dotaknjeno. Tukaj so se med težko prehodnimi dolinami, med vulkanskimi vrhovi, uspeli ohraniti tradicija, animizem in nevavadni
Adat, hiška prednikov
Nekatera plemena, kot npr. pleme Lio, gradijo svojim prednikom lesene hiške pokrite s slamo, kjer predniki prebivajo. Take hiške so stare tudi po 500 let in več, ob pogoju da jih redno vzdržujejo. Pred samim vhodom, tik pod ostrešjem, je obešena lesena škatla z okostjem najstarejšega musalakija (oseba, ki ima sposobnost komuniciranja s predniki), ki uživa velik ugled in spoštovanje v družbi in širši skupnosti. Musalaki in njegova družina so edini, ki lahko vstopijo v hiško nenajavljeni, tukaj musalaki spočne otroka, tukaj se pripravlja ritual, tukaj s predniki komunicira in tukaj dokazuje ali je njegov otrok primeren potomec musalakijev. Ko se otrok rodi, dokaže svojo sposobobnost komuniciranja s predniki znotraj same hiške, na višini petih metrov, kjer mora neprekinjeno jokati dve minuti. Če ne zdži dve minuti ga nesejo ven, z glavo udarijo ob bananino drevo in ponovijo poiskus, to je hkrati tudi njegova zadnja možnost dokazovanja dane sposobnosti.
V vasici nas je sprejel naš gostitelj in dober prijatelj, sam musalaki, ki predstavlja že 15. generacijo za povrstjo. Dovolil nam je prespati v Adat-u, s tem smo postali četrta skupina, ki je v zadnjih petstotih letih prenočevala v hiški, seveda ob pogoju da je bil prej žrtvovan piščanec in da je musalaki prejel odobravanje njegovih prednikov. Povabil nas je k sebi domov na večerjo in medtem ko smo obedovali nam je nekdo iz druge vasi vdrl v kombi in odtujil naše stvari. Ko je v poznih urah za to izvedel musalaki je dvignil celo vas na noge in zahteval da moški vaščani poiščejo tatu. Tri ženske so se musalakijevi zahtevi, iz popolnoma čustvene in nepremišljene reakcije, uprle. Prislužile so si izgon iz vasi, skupaj vred z njihovimi družinami. Musalaki je izgon družin samo enkrat izrekel in nikdar več, naslednje jutro so družine zapustile vas, ne da bi se upirale njegovi odločitvi. Vendar noč je bila burna, nihče med nami ni spal. Okoli hiške so letali moški in debatirali o tatovih z grobimi nenavadnimi glasovi, ženske so cvilile in se drle, kasneje so vsi razglabljali še o treh družinah in tatovih. Nam so po glavi hodile čudne misli, ali se bo kdo spravil na nas, nas poklal ali vsaj zažgal hiško? Kljub temu da nismo ničesar zakrivili, je naša prisotnost zaznamovala prihodnost v vasi, družine so morale odditi, iskanje tatu se bo nadaljevalo (3 km iz vasi so našli nekaj kosov ukradenih predmetov) in zagotovo se bo naredila še kakšna ceremonija da se pomirijo duhovi v vasi. Vsaka ceremonija predstavlja velik finančni zalogaj in odvisno od njene pomembnosti se temu primerno v daritev žrtvujejo živali. Najbolj vreden je bivol, njegova cena pa se giblje med 800 in 10.000 evri in največkrat en sam bivol ne zadošča za potešitev duhov.
Čez boben nategnjena človeška koža in Caci
Na Sumbawi je živelo kraljestvo Mangarajev, predanih islamu, na Floresu pa krščanstvu. V vasici Todo, na Floresu, je živelo prelepo dekle, ki bi moralo pripadati kralju vendar so jo muslimanski mangaraji v svojih pohodih ugrabili in prinesli kralju na Sumbawi. Dekle in kralj sta se zaljubila vendar njuna ljubezen ni dolgo trajala, kajti dekle so iskali mangaraji iz Floresa. Da bi jih dekle preslepilo, je uporabilo magijo, s katero si je za hip postarala obraz. Ker mangaraji s Floresa dekleta niso našli so za pomoč prosili prednike in z njihovo pomočjo izsledili dekle. Ko so jo našli so se odločili da dekle ne bo pripadalo ne enemu ne drugemu kralju. Zato so jo ubili, razrezali trebuh in kožo napeli čez boben. Ta boben se danes nahaja v Adat-u in se uporablja zgolj ob najpomembnejših mangarajskih ceremonijah.
Daleč najodmevnejši mangarajski ritual je Caci, dvoboj z biči, ki se običajno odvija vsako leto dvakrat in sicer ob pričetku deževne dobe, ko prvič zasadijo riž in za čas državnosti ter ob posebnih morebitnih priložnostih. Dvoboj poteka izmenično, eden napada z bičem – moški simbol, drugi se brani z okroglim ščitem in vrsto loka – ženski simbol. Namen dvoboja je nasprotnika zadeti v oko in oslepiti ter s tem razvrednoti v širši skupnosti, hkrati pa prednikom dokazati ponižnost še živečega človeka. Bič je iz bivolje kože in vsak udarec po razgaljenem telesu pomeni krvavo rano, ki jo kasneje ob pomoči lokalnih musalakijev zdravijo dokler ne postane zaceljena brazgotina. Kot edini gostje, smo imeli posebno čast sodelovanja v Caciju. Dovolili so mi prvi udarec po nasprotniku. Če ga zadanem bo Caci krvav, v nasprotnem bo blažje oblike, kar zavisi od začetne motivacije. Vzel sem bič, ga zalučal po zraku, da se je v zraku slišal piš, ki je ob lučanju nastajal, skočil v zrak in spet še enkrat, dokler nisem nasprotniku odvezl pozornosti,… nato sem ga z vso silo mahnil prek telesa. Delno se je uspel obraniti, a krvava brazgotina na roki je ostala. Potem se je dvoboj začel zares. Običajno dvoboj poteka med sosednjimi vasmi. Kljub temu da so ti rituali s strani države označeni za barbarske in nezaželjene, so tudi deloma prepovedani. V očeh borcev smo lahko opazili njihovo vnemo in gorečnost ter izkazovanje spoštovanja do prednikov, ne glede na mnenje državnega vodstva, uokvirjenega med zakone in ustavo. Na koncu dvobojev ni nilo nobenega borca nepoškodovanega. Krvave brazgotine čez prsa, največkrat čez hrbet in roke, so postale del njihove prihodnosti. Dvoboje vedno spremlja ritual, pred dvobojem se obvesti prednike o nameri, žrtvuje se žival, za čas dvoboja pa borce motivira skupina kraljevih potomcev, ki z petjem animističnih pesem in igranjem na gong dviguje ritem dvobojev, spodbuja borce in ohranja stik z v zraku prisotnimi predniki.
Dvoboj z ratanovimi palicami
Na Lomboku živijo Sasaki, prvotni naseljenci otoka in nasledniki nekdanjih Sasaških kraljestev. Takrat je na otoku živela lepa Mandalika in vsak kralj jo je želel zase. Da ne bi prišlo do vojn zaradi dekleta, so se kralji dogovorili za medsebojne dvoboje s palicami narejenimi iz ratana, poln les trdnejši od hrasta. Vendar, ker Mandalika ni želela biti predmet spora med kraljestvi, je s čolnem odplula v južna lomboška morja in storila samomor. Dvoboj s palicami pa je ostal in se razvil tako daleč, da je postal pomemben dogodek v živjenju vsakega Sasaka. Vsak Sasak s sodelovanjem v dvobojih dokazuje hrabrost že od malih nog. Dvoboji so postali del rituala in pred vsakim začetkom se musalaki odpravi na vrh aktivnega Rinjanija (eden najvišjih vulkanov Indonezije s turkiznim kraterskim jezerom), kjer prebivajo predniki, jih prosi za njihovo moč, hkrati pa pripravi olja, iz tamkajšnjih travic, za morebitno maziljenje ran, nastalih v dvobojih. Vsak dvoboj traja ti runde, razen če se konča predčasno. Pred dvobojem se borec napolni z musalakijevo duhovno močjo, okoli pasu in glave si zaveže tkanino v kateri naj bi bila posredovana moč prednikov, sleče majico in vstopi v ospredje čakajoč na nasprotnika. Udarci so tako hitri, da palice sploh ne vidiš, namesto tega slišiš njen zvok, in tako močni so udarci da se zna še ratanaova palica večkrat prelomiti. Da je končen efekt še večji se palice zavije v kožo, s tem postanejo udarnine odprte rane. In ko je borec enkrat v elementu, več ne čuti ran, niti ne sliši okolice, edino kar ga še zanima je kako zadati čim več udarcev nasprotniku, ga onesposobiti in napojiti zemljo s krvjo.
V Krisu, akumulirana moč prednikov
Ljudje s posebno močjo, ki so obvladovali še magijo, so v ognju žgali železno palico. Ko je bila dovolj vroča, so tleče železo z golimi prstmi oblikovali v poseben meč-kris, pri tem pa izrekali posebne magične besede in ga tako dodelali v spiritualno orožje in predmet sreče za njegovega lastnika. Kris je s časoma postal del lokalne nošnje pri moških in se prenešal iz generacije po najstarejšem sinu. Z verovanjem v animizem in čaščenjem moči prednikov, so začeli verovati da se v krisu akumulira njihova moč. Svojo moč pa kris pokaže še danes, vsak četrek in vsako polno luno, se kris v popolnoma zaprtem in temačnem prostoru, brez oken, zasveti. Verjamejo da kris zdravi tudi glavobole, pitje vode v kateri je bil kris predhodno 20 minut namočen v trenutk rešuje omenjene težave. S krisom tudi komunicirajo vendar izključno s srčno komunikacijo. Srce nikoli ne laže, za razliko od besed, in če lastnik srčno s krisom komunicira, je slednji zmožen ubiti človeka. Komunikacija je torej dvosmerna, od srca do srca. Večina otočanov danes poseduje kris vendar ni vsak kris primeren za vsakega, nekomu ugaja bolj, drugim manj, tretjim sploh ne. Primernost krisa se ugotovi čez noč, ko se le ta položi pod vzglavnik in zagotovo procesira sanje, katere je potrebno razbrati. Vsak posameznik zase najbolje ve ali so bile sanje njemu naklonjene ali ne. To je tudi edini način ugotavljanja primernosti krisa. V primeru da podedovani kris ni naklonjenu svojemu lastniku, ga skuša slednji zamenjati ali se ga znebiti. V takih primerih prihaja tudi do redke, a vseeno prisotne, „trgovine“. Ustrezen kris lahko doseže ceno, v zameno za prenos lastništva, tudi nekaj tisoč evrov. In dober kris izgleda vedno slabo in noben njegov del se ne sme zamenjati, lahko se dekorira, čisti in vzdržuje, vsaka zamenjava dela pa pavzroča bolezni, prinaša nesrečo in finančno izgubo.
Mali Sundski otoki zagotovo predstavljajo čisto drugi svet, nam nepoznan in ne jasen. Človek živi da poteši apetite prednikov, kljub temu da vsako čaščenje predstavlja velik finančen zalogaj in da več kot polovico življenja vsak človek preživi za poplačilo s čaščenjem nastalih dolgov. Ljudjem je potešenje prednikov pomembnejše od trenutnega življenja na zemlji. Najpomembnejši ritauli se izvajajo ob rojstvu, poroki, smrti, začetku deževne in sušne dobe. Takrat je edina možnost da redek turist, doživi njihove nenavadne a za njih zelo pomembne rituale, od katerih bo zavisela njihova prihodnost in kakovost zemeljskega življenja.
Senad Osmanaj
Naročite se na RSS
Če bila bi jaz poet,
Kot Homer je Odisejo,
jaz pa turško bi turnejo
z Oskarjem ponesla v svet.
Ker pač nisem jaz poet,
skromne stihe sem sklepala,
ko sladko je spal moj Pala,
dala jih bom pa na splet.
Najprej kratka zgodovina:
vem, da nisem jaz edina, ki ima jih petdeset,
(marca jih imel je Adi),
Tisti, ki me imajo radi,
so poslali me v ta svet.
V glavo mi je misel padla,
pesem moja ni sonet,
dalo bi se jo pa pet,
Adiju sem vižo ukradla.
11.7.
Ne gremo domov še,
Ne gremo domov še!
Ostali bomo kar v Turčiji.
Hrana je odlična,
Sara vodička mična,
ki o Turčiji ogromno ve!
»Stvar je taka« pravi,
Zgodovino nam predstavi
in še kakšno pravljico pove.
Ko pa se napravi
z rutico na glavi,
dobra mačka naša Sara je!
14.7.
Imena nam je dala,
jih z Esatom je zbrala
z občutkom,
da se vsem nam dobro zdi.
Se turšk´ govor´t učimo,
da se ne zgubimo,
ko Sara v mesto same nas spusti.
Boris naš šofer je,
ki nas daleč pelje,
z njim počutimo se varni vsi.
Esat zdaj je Janez,
vsak dan kakor danes,
urno spretno vse nam uredi.
14.7.
Kaj pa če je žeja,
pa blizu je mošeja?
Piva tu gotovo ne dobiš!
Kaj te potolaži,
če vroče je na plaži?
Z ayranom lahko se osvežiš.
15.7.
Je turkizno morje,
ga vsak po svoje orje,
veter nas na plaži osuši.
Oskar fige časti.
na štantih med balasti
Vsak zase pa spominček kupi si.
15.7.
Otroci so vsi pridni,
med plesom pa nevidni,
na barki rajamo le starci mi.
Ko pa želodec kliče,
čorba, kebap, piliče
se v restavracijah lahko dobi.
16.7.
V kanjon smo se podali,
po vodi čofotali
in čez gladke kamne plezali.
Na platojih smo ležali,
na hrano dolg´ čakali,
gozleme so pa vse pomešali.
KAŠ 16.7., 17.7.
Smo v Kašu spet plesali,
saj v živo so igrali
po naših željah blues nam ta večer.
Smo plažo našli sami,
Ko Sare ni b´lo z nami,
ker dala nam je prosto za svoj mir.
Pri brivcu b´la je vrsta,
saj masaža čvrsta
obrite moške čisto prerodi.
Še mladci golobradi
obrili bi se radi,
bili so pa samo zmasirani.
18.7.
Mladina hazardira,
nikol´ ne da si mira,
kartala bi do jutra ranega.
Potem v vodo skoči,
nihče je več ne loči,
prijat’li bodo tudi še doma.
Nas ladja daleč pelje,
vsem nam je v veselje,
ko vetrič skoz´ lase nam zapihlja,
zaplujemo v »akvarij«
plavalcev s sedmih ladij
v kristalni vodi dosti čofota.
Kosilo se prileže,
Vsak sam si ga postreže,
Siesta kratka le potem sledi.
Skakalci mladi zbrani
pa sprožijo cunami,
ki Zdenko našo močno poškropi.
Na ladji smo prespali,
zvezde opazovali,
program kulturni se še ni začel.
A Sara Pala obrača,
Smrčati se mu splača,
da nežni sliši njen ta nočni spev:
»Gospod Franci smrčite, obrnite se prosim.«
19.7.
Na hrano smo čakali,
kokoši opazovali,
še petelin glasno je zapel.
Mesa mal´, zelenjave
pa dosti je vse trave
kot da po štirih sem smo prihitel´.
Smo zadnje pivo pili,
ko smo se poslovili
v Antalyijih jih sedem je odšlo.
Ko so doma pristali,
so SMS poslali:
10 stopinj samo je tam bilo.
TAURUS 20.7.
Pri čobanu kosilo –
bilo ga je obilo,
postrvi slastne smo pospravili.
Na yayli bi ostali
in kravco past´ bi gnali,
pa kaj, ko se še dalje nam mudi.
Potem spet kilometre
pokrajine prelestne
z vzdihi mi občudovali smo.
Ko čez vse serpentine naš avtobus prerine,
pa Borisu zaploskamo močno.
Sara da povelje,
Boris sam se pelje,
mi pešačimo v vročini tej.
Turčija »ta prava«
več nas ne zabava,
Boris, prosim, pelji nas naprej!
KONYA 21.7.
Šli k dervišem , Mevlani –
zelo so obiskani,
šele v džamiji smo našli mir.
Pokrajina prostrana
je z žiti posejana,
Vmes pesa, buče, sončnice, krompir.
KAPADOKIJA 22.7.
Kameljo glej dolino,
ki buri domišljijo:
Marijo glej! Sirena! Sokol je!
Veselo smo plezali,
en drug´mu pomagali,
Če kdo v razpokah se zagozdil je.
»PIMPEK WALLEY«
Po ogledu te doline
nas preplavijo skomine,
A Sari se že spet naprej mudi.
gremo med razvaline,
da želja nas kar mine,
in rahlo smo že vsi utrujeni.
22.7.
Turški večer – folklora,
plesalcem se kar rola,
derviše vrteče gledamo.
Trebušni ples odkrije
nove energije:
Jana res vsi občudujemo.
23.7.
Cerkvic je nešteto,
jih damo na rešeto,
le štir´ od teh si mi ogledamo
V podzemlju smo racali,
klavstrofobijo pregnali,
na vrhu pa si spet oddahnemo.
23.7.
Zdaj malo manj je vroče,
vsak počne kar hoče:
na kosilo, v šoping smo odšli.
Smo v hamamu spotili se
drugi so nas umili, pregnetli nas,
močno zmasirali.
24.7.
Med vožnjo smo zaspani,
sedimo kot vkopani,
naš avtobus je kakor sarkofag.
Nas Sara nežno zdrami,
poslušamo jo zbrani,
čimveč bi zvedel ,
si zapomnil vsak.
K Tuzgolu smo zavili,
kam bomo sol vtaknili?
saj kovčki naši so prepolni vsi.
Je Ankara bogata,
je pravi dec Turk Ata,
smo v mavzoleju se prepričali.
So Turki res prijazni,
le kelnarji porazni
»spred nosu z mize vse pospravijo.
»You come from?«
jih zanima,
a vsakdo le prikima,
ko omenimo Slovenijo.
Bili smo dobra družba,
ki se nikjer ne gužva.
Moški rojstni dan so imeli vsi!
Za Efes so dajali,
smo dosti se smejali,
da smeh vsak dan nam zdravje okrepi.
Uboga naša Sara,
le kdaj se boš naspala?
Te Oskar šparati prav nič ne zna!
Zahvalit se želimo
ti – preden odletimo:
HOŠBULDUK!
GORUŠURUZ!
ČOK YAŠA!
Zadovoljni potniki;
Marija – MELEK
Borut – MURAT
Matic – ASLAN
Jan – MERT
Vesna – BAHAR
Aleš – YAVUZ
Martin – OZGUR
Alenka – YILDIZ
Anton – KERIM
Žan – OZAN
Tjaša – GAMZE
Dora – AMINE
Alenka – BUKET
Iztok – UMUT
Jan – METIN
Maruša – ČIČEK
Gorazd – UGUR
Zdenka – SEVDA
Nuša – BURCU
Mihael – HALIS
Franc – PALA
Metka – BERAK
Turski radio sporoca: izgubljene slovence resil prijazen traktorist. Vse prasne in prerukane dostavil do prvega mesta!
Turski radio sporoca:sredi nicesar se je izgubila skupina slovencev…pokvarjen avtobus prazen pripeljal v bliznje mesto..
Caj in lesnike v Turciji obirajo samo zenske. Kaj pa pocnejo moski? Caj in lesnike prodajajo in obirajo..zenske! Osman,Sirin in Janez
Ekspedicija uspela. Prignali slovenske ovce do baznega kampa pod Kachkarjem. Trava je sveza in dobra,zrak osvezujoc..
Turške češnje so zakon! (vzhodna Turčija)
Pa ne samo češnje. Tudi ajran, merčimek, sutlač, kebab, pivo Efes, turška glasba, čaj, narava in še bi lahko naštevala…. Predvsem so pa ljudje tam doli »zakon«. Prijaznost jim ni tuja, ravno tako ne nasmeh in prijazna beseda ter gostoljubnost. In spet se vračamo k dejstvu, da so ljudje prijazni in dobri, če si ti dober do njih.
traffic jam
Na naši poti po vzhodnem delu Turčije smo doživeli veliko lepih trenutkov, prijaznih besed, zanimivih pogledov in vabil na domači čaj. Seveda se ga nismo prav nič branili, saj je izredno dober in paše prav v vsakem delu dneva. Tako zjutraj, čez dan ali zvečer. Nikoli ga ni preveč in vedno ga je premalo. Ko se ravno privadiš na prijetno čajčkanje v senčki, z dvema kockama sladkorja, pa od nekje zaslišimo Borisov glas: Ajde gremoooo 
. Vprašali se boste, od kje pa Boris v Turčiji? Hja, preimenovali smo našega šoferja, mu nadeli slovensko ime Boris, v zameno pa smo mi dobili turška imena. Mene so za čas potovanja preimenovali v Yildiz (zvezdica), Andrej pa je bil po novem Hakan (sokol). Na začetku se nam je zdelo smešno, da bi se preimenovali, vendar smo s časoma na poti ugotovili, da je prej kot ne koristna zadeva. Ko so nas domačini spraševali po imenih, smo se jim ponosno predstavili po turških imenih. Beseda je takoj lažje stekla in takoj so nas imeli »za svoje«. Sicer pa je itak na tem potovanju
sladoledar
poudarek prav na stiku z ljudmi in naravo. Nekoliko manj pa na kulturnih znamenitostih. Pa vseeno je bilo kaj za videti.
Pričeli smo z ogledom jezera Van, ki je nastalo v antičnem obdobju in ga je zajezil vrh gore, ki ga je odneslo ob izbruhu vulkana. Je največje naravno jezero v Turčiji in je veliko približno 5 tisoč km2. Sama voda je bazična – milna in v jezeru živi samo ena vrsta krapa, ki pa baje nima prav dobrega okusa. Torej ne predstavlja kulinaričnih užitkov, razen za tiste, ki si želijo žajfastega okusa . Kopalci si lahko ohladijo vroča telesa v jezeru, saj je primerno za kopanje. Po kopeli ne potrebujete body lotiona, saj je koža mehka in gladka. Tudi na slapovih Muradiye si spočiješ oči, najbolj pogumni pa se tudi okopajo ali izvajajo skoke s pečin v globino reke. Narava se skozi vožnjo spreminja iz ure v uro in ponuja svoje lepote na ogled. Panorama vabi k fotografiranju in uživanju v žametnih hribčkih, cvetočih poljih, gorah, jezerih… Kot bi mignil smo prispeli v Dogubayazit. Kraj ob iranski meji, od koder se planinci povzpenjajo na najvišjo goro Ararat (5.136 m). Redko se oblaki razgrnejo in prikažejo Ararat v
Ararat
celoti. Nam se je razkazal ob našem odhodu.
Noetova barka nas je počakala in z mnogo domišljije smo videli, da je barka res prava Arka. Najlepši del tega dela potovanja pa je nedvomno izlet v kurdske vasice, sprehodi po poteh ob tisoč in eni cvetlici, neskončni zeleni travi. Le bližnje karavle opozarjajo, kje se nahajamo (ob iranski meji). Pa ne opozarjajo samo s svojo prisotnostjo. Tudi streljali so na nas. No, na avtobus, mi pa smo pešačili poleg. No, ne ravno na avtobus, bili so samo opozorilni streli, da naj se odpeljemo dalje in ne fotografiramo preveč okoli. Vem, sliši se grozno, pa ni bilo ravno tako hudo. Tudi če bi vpili, jih nebi slišali, zato so pač streljali. Ustrašili smo se pa vseeno . Obiskali smo Izak pašino palačo. Prečudovito. Rečem lahko samo to, da je tip vedel kje mora zgraditi »bajto« . Razgled, da dol padeš! Tudi iranski zrak smo šli povohati. Samo toliko, za vzorec. Vodiča smo fehtali, da bi šli čez mejo na kakšen čajček, pa nismo imeli urejenih viz. Drugače bi si malo popestrili izlet. Smo si ga pa itak, ko smo prispeli v Kars, najbolj hladno mesto v Turčiji, kjer pozimi zapade od 7-9 metrov snega in temperature padejo krepko
kurdska deklica
pod ničlo. V bližini so ostanki stare armenske prestolnice Ani. V 9-10 st.n.št. je bila to veličastna prestolnica in je spadala med tri največja svetovna mesta (Bagdad, Konstantinopel, Ani). Sto let je mesto raslo in se razvijalo. Po prihodu vojn, raznih osvajalcev (13-14 st.n.št.), velikega potresa je mesto razpadlo. Nikoli več se ni vrnilo v svoj prvotni razvoj in svilena cesta ga je zaobšla. Vemo pa, da ko je mesto svilena pot zaobšla, ni bilo več šans, da bi takšno mesto še kdaj obstalo in si povrnilo ugled in uspeh.
Sledil je foto stop na tromeji Gruzije, Armenije in Turčije in že smo prispeli do vasice od koder nas je steza vodila do Hudičevega gradu. To je zapuščeni grad v kanjonu obdan…. Kaj bi vam pisala, sami si preberite mojo pravljico o tem gradu (Zvezdice v očeh): http://agencija-oskar.si/blog/archives/1321
Tudi na prvem delu turške poroke smo bili prisotni visoko nad kanjonom, kjer ni in ni bilo konca vijugaste ceste. Poroka poteka v treh zaporednih delih. Torej vse skupaj tri dni. Na koncu sta ženin in nevesta utrujena do onemoglosti, pa še »zakonsko dolžnost« morata opraviti in dokazati, da je nevesta nedolžna…
In končno je sledil sespust do reke Čoruh in turistični rafting. Tako bolj na easy. Sama se raftinga nisem udeležila, ker sem bila kamera in fotoman obenem. S šoferjem sva lovila kotičke, kjer sva pričakala raftarje, da so nama lahko malo pozirali.
božji hram
Vse tako prehitro mineva, in tako tudi naše potovanje. Kot bi mignil smo se že spuščali proti obali Črnega morja, mimo čajnih nasadov do obmorskega mesta Rize. Pričakalo nas je slabo vreme in celo malo dežja. Pa tako smo se veselili, da bi bili malo črni od črnega morja . Malo mestne civilizacije ne škodi, smo si rekli, in odvihrali vsak na svojo stran, se razkropili po mestu in zvečer prilomastili v hotelsko sobo vsak s svojo vrečko dobrot. Omenila sem, da imajo fenomenalno sadje. Temu se res lahko reče Sadje z veliko črko. In spet smo pri češnjah. Tako velikih, hrustljavih, temnih in dobrih češenj še nisem jedla. Nekateri bi dejali, da so naše goriške »ta naj ta bul«. Pa je daleč od tega. Moj Andrej se je odločil, da jih bova prinesla dve kili domov. In tako je bilo. Izgledal je sila smešno, ko je po mestu iskal posode za hrambo češenj in še bolj, ko sva jih tlačila v nahrbtnik. Ampak, ko sva jih doma pohrustala z užitkom, je bil ves ta smeh poplačan. Še enkrat bi to storila. Tokrat s petimi kilami .
Sledil je Trabzon in z njim tudi v previsni skali krščanski samostan Sumela. Žal smo imeli zelo slabo vreme in z dežjem tudi meglo. Zato se Sumele od daleč ni videlo. Lepo ohranjen samostan drugačen od ostalih, ki smo jih vajeni, zato ga tudi ne bom opisovala. Splača se ga videti in sami presodite, kakšen je. Naj ostane skrivnost.
Črnomorska obala je največji nasad lešnikov na svetu. To pomeni, da smo se jih najedli do sitega, za domov
potovati je luštno
so nam jih prodali, pa še jih je ostalo . Sama nisem oboževalka lešnikov, ampak priznam, da so izredno dobri in okusni s posebno aromo. Kar vprašajte tiste, ki so jih jedli .
Sledil je obisk mesta Amasya ob Zeleni reki in ogled v skalo vklesanih pontskih grobnic. Safranbolu pa je bil posladek za konec. Tako iz pogleda arhitekturne lepote kot tudi iz pogleda nakupovalne lepote . Safranbolu je na Unescovi zaščitni listi in je muzej na prostem. Mesto obnavljajo v enakem stilu, kot je bilo nekoč. Staro mestno jedro je urejeno in še vedno so na ogled različne ročne delavnice in obrti. Skoraj vsi izdelki, ki so jih tam prodajali so bili izdelani kot tamkajšnja značilnost (razni leseni izdelki, ratluk, marmelada iz vrtnic, bakrene posode itd.).
Vedno pa na koncu potovanja, zadevo pokvari ena stvar…. In sicer ta, da je treba domov! Pa ravno takrat, ko se človek že vživi v deželo, začne uživati na polno in bi še, in še potoval in raziskoval. To naj bo skomin za naslednje potovanje, ki ga že komaj čakam. Inshallah!
Duška Praprotnik
Lepo je, ampak tudi E.T. si je zelel iti domov…in na potovanje gres,da ves,kako lepo nam je doma..
Karavana sporoca: zamudili vstop v mestni han zaradi 18urnega delavnika,zato dali dve slovenski ovci v zameno za prenocevanje…
Amasya je najlepsa ponoci…Zelena reka sumi,iz vseh lokalckov se slisi glasba in petje…cok romantik