Maroko – kraj za nakupe??

Predzadnji dan v Maroku, dan za nakupe. Se vam kdaj zgodi, da imate dan, ko bi cel dan z užitkom hodili po trgovinah, pomerjali oblačila in veselo zapravljali, spet drug dan pa vam postane slabo, ko že pomislite na shopping? Za mene je bil ta dan v Marakešu na žalost slednji… Celo pot sem bila vzdržna pri nakupih, ker je Marakeš res najboljši kraj za tovrstni šport. Ampak ne danes… Vroče, 35 stopinj, gneča… Ampak, kar se mora, se mora!

Odpravim se na tržnico ali po arabsko – suk. Na tisoče malih trgovinic z več ali manj isto robo. V mislih si ponavljam, kako bom našla prijetno malo trgovinico, kjer bom dobila vse na enem mestu. Zagledam srajčko, ki mi je všeč. Mlad prodajalec, kasneje izvem, da mu je ime Mohamed, me že prijazno vabi v svojo 3 x 2 metra veliko trgovinico, naj si ogledam še preostalo ponudbo. Medtem ko pomerjam oblačila, skoči Mohamed po metin čaj, ki mu pravijo kar maroški viski. Izberem si par stvari, Mohamed pa skoči do sosednje trgovine po druge modele in barve. Zaželim si še eno majico – ni problema, čez par minut jo imam. Kaj pa cena, poskušam?

Počasi, mi pravi, spijva najprej čaj… V trgovini se ustavi ženska, ki plete košare, in čeprav je ne potrebujem, je ena res čudovita; ročno pletena, oblečena v čipko… Čeprav je brez ročajev, ni problem. Mohamed odhiti in čez 10 minut ima tudi moja košarica ročaje. Po uri in pol se začne barantanje: dol, gor, dol, gor… Mohamed je precej nepopustljiv. Preračunavam v evre, še vedno mnogo ceneje kot pri nas. Na koncu popustim. Konec koncev imam veliko lepih stvari in daril, pa še vse na enem mestu  Poslovim se od Mohameda in se odpravim nazaj na trg, kjer se že začenjajo priprave na večerni šov. Za pičlih 30 centov si privoščim sveže stisnjen pomarančni sok, nakupim še nekaj dateljnov in oreškov ter se odpravim proti zbirnemu mestu. Očitno se lahko tudi negativno razpoloženje do nakupov v Marakešu kaj hitro spremeni…  Alenka

Naročite se na RSS

Nam je bilo super – ponovno smo se srečali, poklepetali, se pozabavali in seveda uživali tudi ob naših izbranih aktivnostih. Napišite, kako je bilo vam, veseli bomo vašega odziva!

[View with PicLens]

Sedim pred preprosto, z jakovim govnom obloženo hišo in srkam čaj. Zgodaj zjutraj je še in sonce še ni prišlo izza gora. Glede na njihovo višino, ga čaka še dolga pot. V nepalski Himalaji sem! Ne moram verjeti razgledom okoli sebe – bele ogromne kreacije snega in skale, ki jih je človek poimenoval gore, se dvigujejo skoraj vse do neba. Lepo je! Sežem po fotoaparatu, da bi naredil še en posnetek, pa se zavem, da fotografija, ne mora pričarati tega trenutka. Tako malega se počutim v tem okolju, a hkrati tako živega.

Če si katera dežela na tem planetu zasluži ime »Dežela v kraljestvu gora«, je to prav gotovo Nepal. Tukaj je doma kar 8 od desetih najvišjih gora na našem planetu in ena izmed njih, je tudi najvišja gora sveta Mount Everest. Skoraj 80% vsega nepalskega površja pokriva Himalaja. Na območju velikem za 7 Slovenij (to je velikost Nepala), lahko ljubitelji gora, adrenalina, estetike, narave, živali, vodnih športov, kulture itd., najdejo svoj raj na Zemlji.

Kljub temu, da tam prevladujejo gore, pa to še zdaleč ni vse. Samo 50 kilometrov se spustimo južno od Himalaje in prišli bomo do območja, kjer se večni sneg in led, srečata z vročino in pragozdovi, ki mejijo na Indijo. Kot, da bi prišli v novo deželo. Kontrast je očiten in skoraj zmede človeka, ko se en dan spogleduje z najvišjimi vrhovi sveta, naslednji dan pa ga pričaka ravnina, riževa polja in džungelski pas južnega Nepala. Prav ta raznolikost, daje pestrost tej deželi in zaradi tega ponuja široko paleto rastlinstva in živalstva. V Himalaji živijo snežni leopardi, medvedi, volkovi, bele opice, jaki (himalajsko govedo),… Na jugu, pa je kot da bi se preselili nekam v afriški nacionalni park, kjer prebivajo sloni, nosorogi, krokodili, številne ptice in ostale divje živali, ki so značilne za bolj džungelsko območje. Še bolj kot vse divje živali, pa buri duhove JETI. Mistično bitje, ki je po legendi pol žival – pol človek, bi naj živelo v nepalski Himalaji in ga vse do danes še ni nihče prav videl, kar nekaj ljudem pa se zdi, da so ga. Številni raziskovalci in avanturisti so prav obsedeni z idejo, da bi prvi našli in fotografirali jetija. Vendar jeti je še danes na varnem in še danes se zagotovo ne ve ali obstaja ali ne. Tudi sam se večkrat ozrem naokoli za jetijem, ko sem v Himalaji in si kasneje mislim, da je za jetija najbolje da ga ne najdemo, tako ima vsaj svoj himalajski mir!

Tako kot narava in živalski svet, pa je pestro tudi prebivalstvo. Nepal je etično izredno mešana dežela. Ko potuješ po deželi, srečuješ različne pripadnike ljudstev in temu primerni so tudi različni obrazi in pestra kultura. Na tem območju, bi naj živelo kar 90 različnih ljudstev. Po večini so tibetansko-burmanskega izvora in indoevropskega. Imajo vsak svoj pogovorni jezik, skupen vsem pa je nepali (nekoč je to bil jezik kraljeve dinastije iz Gorke), ki je tudi uradni jezik Nepala. Nepal pa je tudi edina uradna hindujska država na svetu! Do leta 2008, je bila tudi edina hindujska kraljevina na svetu, vendar je v zadnjih letih prišlo do oboroženega upora proti kralju, s čimer so ga prisilili, da je razpisal več strankarske volitve. Na volitvah so največ glasov dobili nepalski maoisti in uresničili svoje želje in cilje – ukiniti monarhijo. Takoj za tem je Nepal postal federativna demokratična republika (leta 2008) in je s tem postal najmlajša republika na svetu.

Ko kot turist in raziskovalec potuješ po tej skrivnostni deželi, sprva sploh ne opaziš, da Nepal spada med najmanj razvite dežele našega planeta. Naravne lepote te tako vsrkajo, da socialni položaj ljudi, obiskovalec kar nekako spregleda. V Nepalu industrije skoraj da ni, zato so ljudje predvsem odvisni od kmetijstva in turizma. Tako Nepal ponuja široko turistično ponudbo. Kljub precej razvitemu turizmu, pa bomo tukaj še vedno našli precej odmaknjenih in neokrnjenih kotičkov, kjer niso navajeni turistov, saj je cestna infrastruktura precej slaba, poleg tega pa je Himalaja po večini neprevozna, zato so edino sredstvo premikanja v odročnih krajih naše noge in pa včasih tudi konji.

Vsako potovanje pa se nekje konča. In to je v Nepalu ponavadi Katmandu, saj je tam glavno letališče za prihode in odhode iz države. Tukaj pridejo na svoj račun arhitekturni in kulturni sladokusci. Katmandujska kotlina ima kaj za ponudit, prednjačijo pa številni templji in palače. V dolini so mesta, ki še vedno nosijo legendo o najmogočnejšem nepalskem kralju Shahu iz 18 st. V njegovem času so nastale številne mogočne palače in templji in spadajo med prave mojstrovine arhitekture. Med temi zgradbami se človek kar vrne par stoletij nazaj in si predstavlja kako je takrat bilo. Ta občutek preteklosti traja vse do takrat, ko za tabo zatrobi rikša, da se ji umakneš…

Prav gotovo je Nepal dežela, ki ne pušča obiskovalce ravnodušne. S svojo izjemno raznolikostjo in lepoto, ponavadi popotnika »prisili«, da se po prvem obisku vrne nazaj. Tudi sam to vem, saj se v Nepal vračam zadnjih 5 let in sem tam preživel številne magične trenutke in prehodil marsikatero himalajsko pot. V glavi pa se ves čas obiska zavedam Zaplotnikovih besed: »Nepal je tu, da bi te spremenil, ne pa da bi ti njega«.

Tomaž Petek

Zdaj gre pa zares…

Zdaj gre pa zares, tokrat bom sama! Rečem si, prepusti se, ker to je edina možnost. İn že je tu večer, ko spakiram svoje stvari in se odpeljem z ladjo v Evropo in do letališča. Že je tu trenutek, ko zaslišim: ‘the plane from Ljubljana has landed.’… Zdaj šele občutim, da sem sama. Tu je sicer še lokalni vodnik, ki je na svoji tretji zaporedni turi… kdo ve kaj razmišlja. Dvomi hitro izginejo, skupina prispe in že smo na poti! Uvodni govor ni samo to, ampak prvi stik z novo skupino, razbija led… Nekaj smeha in že se zastopimo!

Istanbul zabriše meje in postanemo pravi sopotniki. Všeč so mi prva vprašanja in prvi čaj, ko smo vsi utrujeni – takrat nastanejo prve vezi. Naslednji dnevi tečejo gladko, sem in tja se še lovim, a počasi ujamem ritem… Skupina je super, vsem je vse všeč in nič ne jamrajo! Skupinski duh nas ponese po 700 stopnicah na vrh trdnjave in kasneje na zelo vroče oglede starih antičnih mest… ki očarajo…

Že na začetku naučiva z lokalnim vodnikom sopotnike nekaj turških besed, da se bodo znali zmeniti kakšno stvar, naročiti hrano. Tudi hrano spoznamo in mnogi so presenečeni nad zanimivo in dobro hrano…

Morje sprošča in tako tudi skupina na morju postaja vedno bolj enotna. Pa soteska, to je bilo veselja! S skupnimi močmi nam je uspelo! Uživam s skupino na poti, delo res postane pravi užitek. Življenje postane še lepše kot je že. Seveda vsi postanemo Turki in se povsod predstavimo s turškimi imeni. Tudi sopotniki dobe več popusta pri nakupih, če se predstavijo po turško. Malo za hec…

Na sredi poti nas zapusti ena družina. Slovo je kar težko… Nahecali smo Durana, da nam zapoje v slovo in res nam je, super! Odločili so se za počitnice na enem kraju in gredo po svoje. Ni naključje, da se še dvakrat potem srečamo na naši poti.

Tako malo je potrebno, da se družina počuti varno in udobno. Samo malo več skrbi in pozornosti in že je vse ok. Naša najmlajša člana sta ves čas uživala, nikoli zajamrala in pogumno vztrajala povsod – tudi na turškem večeru, kjer sta ostala z nami do konca! İn ko sem na koncu ob slovesu dobila od deklice nek okrasek, ki ga je naredila sama, sem vedela, da je to to. Na pravi poti…

Zadnji dan me je skrbelo toliko stvari, a navsezadnje se je vse izteklo tako, kot se mora. Res, da me je na koncu poti nekega večera zdelala kratka slabost, a sem zlahka preživela tudi to! Volja, moč, želja… Še bolj močna želja početi to, ker vodenje je res najlepši poklic na svetu. Tudi Turčija sama postaja vedno bolj moja dežela, jezik vedno bolj domač in ljudje vedno bolj prijatelji… Seveda je bil dan, ko sem bila jezna zaradi neke nepomembne zadeve, a tudi to je šola, naučiti se reagirati v takih trenutkih! In na koncu so ostali sami lepi spomini!

Vodnica Ajda …

Sutlač

Prvi dan sem razlagala sopotnikom o turški hrani! Prav sutlač je bil tisti, ki se je najbolj vtisnil v spomin. Takoj sta se našla dva junaka, ki sta prva poskusila ta odličen rižev puding in sprožila pravo manijo med ostalimi. Zato smo dan na dan iskali – sutlač. Zvečer v Antalyi je kar 15 sopotnikov iskalo sutlač!

Zadnje dni smo ga iskali vsi! Kajti dan brez sutlača ni bil več tisti pravi (malo za hec)! Na koncu smo prišli do sklepa: vedno je pravi čas za sutlač! Novi oskarizem, so rekli sopotniki!

Poturčenje

Yavaš, yavaš, smo se hitro navadili… pa tudi čajank, sutlača, pid, kebaba… turških imen in nekaj turških besed! Ko so me sredi dneva v Kapadokiji spraševali, kdaj bo čaj in dobili odgovor, da čez kako uro, so me postrani pogledali! Hm, saj zdaj smo pa res že čisto pravi Turki, so rekli! Poturčenje je uspelo, pravi sopotnica! Le kaj je na potovanju lahko lepšega!

Štefan

Je bil naš šofer! Ime so mu nadeli sopotniki, kot tudi Janezu, turškemu vodniku! Že takoj se je Štefan vklopil v skupino in postal njen pomemben del, pravi sopotnik in kolega. Rezal nam je lubenico, skupaj z nami ponoči plaval v jezeru in se podil za žogo med odbojko na plaži. Ne bomo pozabili, kako je sredi Kapadokije na prazni cesti ustavil bus, šel ven in nam nabral svežih marelic! Res je lepo, če voznik postane del skupine, kajti to sprošča in tudi sopotniki so mu bolj zaupali…

Vodnica Suher

Nasli smo Budo, nad nami je bil navdusen, popeljal nas je v nirvano, samo za trenutek, nato pa vrnil v realnost. Doma smo,…. Selamat Indonezija

Kleopatra+Anubis,Hor+Hator,Nefertari+Ramzes,Tot,Hacepsut,Nefertiti,Nut in Izida smo srecno prispeli domov!Ma salama Egipt!

Pol skupine ze leti proti domu ostali pa uzivamo v gorskih razgledih. Vceraj smo imeli pravo avanturo zaradi dezja.sproti gradili ceste,resevali

Hrvaski del ekipe postavlja tezko filozofsko vprasanje: zakaj Wadi rum, zakaj ne vadi whiskey?

citat sopotnika:”ce si proti tazinu,si proti Maroku,si proti islamu…Torej si nevaren clovek!;-)”