BUDINA SOLZICA

Jutro je in počasi se odpravljam na železniško postajo. Šrilanški vlaki vedno zamujajo, tako da imam še dovolj časa… Na postajo pridem tri minute pred načrtovanim odhodom vlaka in se lepo počasi sprehodim proti okencu, kjer se kupuje karte… V tistem zaslišim trobljenje lokomotive in okrog mene zašumi… Ja, to je moj vlak. Tri minute prezgodaj! Kupim karto in skočim v prvi vagon, ki ga vidim… Kajti če Šrilanški vlaki že zamujajo, iz postaje vedno odpeljejo hitro… Ta vagon, kjer se znajdem, je tretji razred. Seveda je poln do zadnjega kotička in na klopici za tri osebe jih sedi šest in tudi več… Otroci veselo hodijo naokrog in grickajo tople arašide… Zvedavo me opazujejo, ko stojim na prehodu med dvema vagonoma in uživam v svežem zraku… Kajti Šrilanški vlaki imajo vedno na stežaj odprta vsa vrata in okna…

Januar je in novo leto je že tukaj. Tega ne občutim tako kot zmeraj do sedaj… Novo leto nima več takega pomena. Potujem na jug prelepega otoka in najboljši način je vlak. Vso pot vozi ob obali in pred nami se kot v filmu vrtijo slike… Colombo v vsej svoji gneči in jutranjem kaosu… Na drugi strani morje. Včasih vlak vozi počasi in takrat lahko od blizu vidiš, kako živijo ljudje ob železniških tirih. Nekdo kuri velik kup smeti, drugi se tušira ob počeni cevi vodovoda, tretji pere oblačila v mlaki… Neverjetno je, kako so njihova oblačila bela… Ko jih vendarle vidiš prati perilo v umazanih jezercih ali mlakah in potem sušiti na soncu na travi, strehi, ograji… Bela so kot sneg…

Vlak pelje naprej in približa se mi gospod brez noge. V rokah ima plastificirano listino, ki dokazuje, da je vojni invalid. Prosi za pomoč… A že takoj zjutraj, pomislim… Naprej pomislim na dobra dejanja in da me v bistvu tistih nekaj rupij ne stane nič… Pričara pa nasmeh na obraz in topel stisk roke, kratek klepet…Vsako dejanje šteje, pravi Buda. Na naslednji postaji gospod izstopi in po vlaku že hodi nekdo drug, ki ne vidi… Vlak se počasi prazni, ko se peljemo na jug. Vendarle pa ne želim zamenjati svojega položaja ob odprtih vratih za sedež… Prizore predmestja Šrilanškega glavnega mesta, ki ima 2 milijona prebivalcev zamenjajo hoteli in neskončne peščene plaže na eni strani… Na drugi se še vedno menjajo mesteca in vasi… Na Šri Lanki namreč ni veliko mest, dobi pa človek občutek, kot da se ves čas vozi skozi nekakšno dolgo vas…

Po manj kot treh urah vožnje se pripeljemo v Galle… Mesto z bogato zgodovino, kjer so Nizozemci zgradili trdnjavo… Vlak nadaljuje pot proti Matari. Prav tisto pot, po kateri je šel 26.12.2004 in nikoli dosegel svojega cilja… Jaz izstopim in vzamem prvi tuk tuk, ki ga vidim, se zmenim za ceno in že drviva naprej. Tuk tuk je res nekaj najboljšega… Je majhen, hiter, ekonomičen, učinkovit. Naenkrat se lahko v njem pelje od 1 do 5 oseb… Tisti z domišljijo pa jih lahko noter stlačijo še več… Nov tuk tuk stane okrog 3000 €! So povsod in so najboljše sredstvo za potovanje na krajše razdalje… Moj voznik je zgovoren in takoj se zapleteva v debato o vsem mogočem. To, da včasih pogleda nazaj in potrdi kako zadevo, medtem pa tuk tuk zavije po svoje, je pač postranskega pomena. Pove, kako mu je ime in v trenutku se spomnim nečesa. Izvlečem svojo staro zeleno beležko, ki je kdo ve kako zašla v mojo prtljago in notri najdem prav to ime skupaj s telefonsko številko. Veselje je neizmerno… Ko sem šla zadnjikrat po isti poti, je bil prav on tisti, ki me je peljal. Zdaj sva prijatelja. Takoj me povabi k sebi domov na kosilo ali večerjo…

Unawatuna… Tukaj se počutim tako domače… Pri prijateljih me že čaka soba in čaj… In seveda toplo morje… Predvsem pa veselje ob ponovnem srečanju… Kaj je lahko še lepšega… Dnevi hitro minevajo in »moja« terasa pred sobo se je spremenila v pisarno, s čudovitim pogledom na prekrasen zaliv… Zadnji večer me je eden od prijateljev povabil k sebi domov na večerjo. Za darilo smo prinesli sladoled. Hiša je izgledala prazna, a prijetna. Miza pogrnjena in se je kar šibila pod težo vseh dobrot… Stoli v sobi s televizijo so bili zaviti v polivinil in na enem od njih je sedel starejši gospod, se prijazno smehljal in nas povabil naprej. Od nekod je prišla nasmejana gospa, mama in pomignila, naj sedemo. Pogrnjeno je bilo točno za tri. Kaj ne bomo jedli vsi skupaj, se sprašujem… Ampak taka je navada. Pogostiti goste skupaj s tistim, ki jih je povabil… Ostala družina pa čaka nekje… Kmalu sem odkrila, da za tistimi zavesami, ki so se sumljivo premikale in izza njih se je slišal pritajen smeh… Za večerjo smo imeli odličen lamprais, jed iz riža in zelenjave, pripravljeno zavito v list bananovca. Zraven še solatko, nekaj curryev, papadam in sambol… Prava Šrilanška pojedina. Odlična! Za posladek smo zmazali celo posodo bivoljega jogurta, ki mu tukaj rečejo curd… Radovednost je premagala majhno prijazno bitje velikih temnih oči, ki je pokukalo izza zavese. Sledila sem ji in v majhni sobici odkrila ves preostali del družine, nekaj otrok, teto, sestrično, bratranca… Hitro smo se spoprijateljili… Dovolj je bil nasmeh in nekaj besed. Naslednji dan sem zapustila prijetno vasico ob morju in šla nazaj proti severu, kajti na poti so že bili moji novi sopotniki, s katerimi smo se odpravili odkrivat Budino solzico…

Prva dva dneva je deževalo… Kljub temu se nismo dali in bosi čofotali po lužah pred najlepšimi spomeniki Šrilanške zgodovine. Veliko jih je verskih in tam je treba izkazati spoštovanje s tem, da se sezujemo, pokrijemo ramena in kolena ter odkrijemo lase. Zato prav pride sarong, tradicionalno moško oblačilo. Gre za skupaj zašit velik kos blaga, ki se lahko nosi kot nekakšno dolgo krilo, lahko tudi krajše… Ženske ga nosijo med umivanjem v reki ali jezeru… Deževalo je tudi, ko smo jahali slone in ko nismo vedeli, ali dež pada z neba, ali prihaja od zemlje. Premočeni do kože, a nasmejani in z vedno več energije. Naslednji dan so fantje v avtobusu kupili veselo marelo. Gre za dežnik sive barve z lesenim ročajem. V trenutku, ko sem jo vzela s sabo za vzpon na levjo skalo Sigiriyo, je prenehalo deževati. Vesela marela je ostala na sedežu vso našo pot. Deževalo ni več vse do konca naše poti. Naključij verjetno res ni. Vesela marela pa je odgovorna tudi za kar nekaj smeha na našem avtobusu…

Na kaj pomisli človek, ko sliši ime Šri Lanka?

Sloni… Slone smo jahali, jih hranili… Dolg slonji rilec je raziskoval notranjost našega avtobusa skozi voznikovo okno, ko smo to veliko žival srečali prav sredi ceste… Obiskali smo slonjo sirotišnico in uživali ob pogledu na majhne slončke, ki se ravsajo z rilci in njihove mame, ki nadzorujejo situacijo… Na koncu smo jih srečali še v naravnem okolju, v narodnem parku Yala…

Čaj… Dežela čaja je na Šri Lanki višavje. Višje, ko je čaj gojen, za boljšega velja… Vse tiste preproge čajevih nasadov so nas spremljale in med njimi tu in tam kakšen slikovit slap… Kaj je lahko lepšega, če hkrati človek uživa ob skodelici pravkar skuhanega najboljšega cejlonskega čaja in sveže pečeni čokoladni tortici? Smisel življenja… Še posebej zato, ker smo dan poprej splezali na Adamov vrh! Všeč so nam tudi obiralke čaja… Tako lepe zgledajo med lepo postriženimi čajnimi grmički. Vse so izključno ženske. Tamilske ženske. Kajti ko so Angleži prinesli čaj na tedanji Ceylon, so domačini odklonili, da bi delali na čajnih plantažah… Zato so prišli Tamilci… Čaju na Šri Lanki rečejo tudi zeleno zlato. Visoko gojeni cejlonski čaj se uvršča na drugo mesto po kvaliteti in aromi na svetu, takoj za indijskim darjeelingom. Čaj je tudi odgovoren za posek velikega dela džungle v Šrilanškem višavju. Še okrog leta 1900 je bilo 70% otoka poraslega z gozdom. Danes je poraslega z gozdom približno 20% otoka…

Tamilski tigri… Državljanska vojna, ki še vedno traja… In naj bi bila končana v nekaj mesecih… Ki je prizadela ljudi na vse mogoče načine… Zelo globoko zakoreninjen spor, ki bo le težko rešen… A vlada napreduje. In vsakič, ko zavzamejo novo mesto, ki ga branijo tigri, se zasliši pokanje raket in nastopi vsesplošno veselje. Ampak tigrov ne smemo enačiti s Tamilci… Tamilcev danes živi na Šri Lanki približno 4 milijone. In zelo dobro shajajo tudi s Sinhalci, večinsko etnično skupino… Najlepše je, ko vidiš tempelj, v katerem je en del posvečen Budi, drug del pa Ganešu ali kakemu drugemu od hindujskih bogov… Seveda je v isti vasici še majhna mošeja in krščanska kapelica…

Buda… V mnogih oblikah, velikostih… Ali samo odtis stopala. Kajti sam Buda ni želel, da bi ga upodabljali… Zato so se pojavili odtisi stopal… Dagobe… Vsekakor se povsod čuti vpliv prevladujoče vere na otoku, budizma… Prijaznost domačinov, dober odnos do vsega živega… Buda je učil, da je najbolje hoditi po srednji poti. Buda ni bog. Je samo prebujeni, človek ki je pokazal pot. In prišel bo tudi novi Buda, takrat ko ga bo človeštvo potrebovalo. Šrilančani sledijo theravada budizmu in mu pravijo tudi originalni budizem. Gre za to, da se mora posameznik natančno držati Budine poti. Le tako bo lahko dosegel vrh… »bodi sam svoja luč«, je rekel Buda. Verjamejo, da le menih lahko preide v nirvano. Zato cela skupnost podpira menihe, da jih ima čim več možnost napredovati… Za najlepše Budine kipe veljajo kipi Gal Vihare v Polonnaruwi. Tam se čuti neka posebna energija in vsakič, ko s sopotniki občudujemo neverjetno umetniško delo, se razvije debata o življenju, o smislu… Budino učenje nam da misliti…

Pot domov je bila dolga… Kar nekako težko se je bilo posloviti od Budine solzice in prijaznih nasmehov. Od riža s curryem in ingverjevega piva, odd luknjaste ovinkaste ceste s prekrasnimi razgledi… Od živo zelenih palm in pisanih rož, pa najboljših začimb in ajurvedskih masaž… Zabavno je bilo v Ammanu nakupovati jordanske vize… In piti vroč čaj po ogledih v mrazu… Kar naenkrat kratki rokavi niso bili dovolj… Ko smo prispeli v Carigrad, je deževalo. In čeprav vesele marele ni bilo z nami, se je razjasnilo v trenutku, ko smo stopili ven iz letališke stavbe…

Drži, da so sopotniki največje potovalno bogastvo in brez njih bi bilo vse drugače… Hvala vsem za ves tisti smeh in večno energijo in pripravljenost na vse tudi takrat, ko smo bili utrujeni do konca… Bilo je fantastično!!

Ajda

Naročite se na RSS

Iran je strašno „nevarna“ država. Vprašajte vsakogar, ki tam še ni bil, z zagotovostjo vam bo to povedal. Vprašajte kogarkoli, ki je tam bil in dobili boste vrsto nenavadnih odzivov, ki bodo vaše sumičenje le potrdili.

Ponavadi se obrazne mišice vprašanih raztegnejo v malce preširok nasmešek (in spreleti vas nenavaden občutek ob hrbtenici) ali pa se oči vprašanih nekam sanjavo uprejo v daljavo in nato se iz njihovih ust začnejo valiti neke besede, ki nimajo nobenega smisla: Arian (Goleman), Persepolis, ahh, pa Esfahan, Hafez, kebabi, princeske, ohh, galion, galion, pa berim, cuker… in podobno.
Ne preostane vam drugega, kot da si to skrajno nevarno deželo greste še sami pogledat, v imenu vašega duhovnega miru. Saj ste vendar popotnik, ki je na lovu za neodkritimi zakladi in izgleda, da je ta Iran res še velika skrivnost, ki se ji ni približalo veliko radovednežev. Z obiskom te dežele verjetno samodejno padete v tisto skupino ljudi, ki imajo nenavadne odzive na besedico Iran, zato je na mestu nekaj opozoril:
-    V Iranu lahko odkrijete, da imate nenavadne sposobnosti komuniciranja. Z enim nasmeškom in s pogovorno slovenščino lahko z domačini barantate po bazarjih, se pogovorite o vaši družini in razložite glavne stvari o domačem kraju. In potem v odgovor dobite vse sočne podrobnosti družine vašega sogovornika (kdo je s kom poročen, število otrok, s katerim bratom se lahko poročite… kako so cene ženskih tangic prav nesramno poskočile, itd).
-    Odkrijete lahko, da je položaj moških v Iranu precej drugačen od vaše predstave. Tudi zanje veljajo stroga pravila oblačenja po zadnji teheranski modi. To je stvar podrobnosti in včasih lahko le z natančnim opazovanjem ločite, kdo je pravi dedec in kdo se le pretvarja s svojo izbiro oranžnih natikač.
-    Okraski po mestnih središčih vas lahko tako navdušijo, da si zaželite kupiti nekaj neonskih luči (po možnosti zelenih in oranžnih), ker ste ugotovili, da bi kaka svetleča palma na dvorišču elegantno zaključla zunanjo podobo vaše hiše.
-    Ugotovite lahko, da so suhe fige neverjetna pogruntavščina, ki vam pomagajo, če vam je vroče, če vas zebe, ste lačni, ali samo malce zdolgočaseni. Učinki so zagotovljeni. Za telesno moč poskusite še z dateljni, ki se vam stopijo v ustih, tako da vas nenadoma zaskrbi, da boste v navalu sladkosti po pomoti pogoltnili še koščico (če je pa tako mičkena!).
-    Nekega dne se lahko znajdete pod mostom v Esfahanu, s polno škatlo princesk, čajem in vodno pipo. Potem čas merite po princeskah in po rundah čaja. Medtem pa padajo neskončne debate o življenju, vesolju in veselju.
-    Potem se lahko zamislite v mošeji in ne morete mimo občutka, da se na teh posvečenih krajih izjemno dobro počutite. Da ima vse en smisel, da bo vse dobro. Ker nekdo tudi tukaj (mogoče v malce spremenjeni obliki) pazi na vas in vam želi vse dobro.
-    V Perzepolisu se povzpnete na grič, s katerega imate čudovit pogled na to čudo sveta in ugotovite, da so tiste sposobnosti komuniciranja izpuhtele nekam v zrak. Samo sedite tam in gledate, vašo notranjost pa polni nenavaden občutek toplote in občudovanja.
-    Še beseda o ženskah: drage dame lahko ugotovijo, da je njihova prtljaga polna rut (ki jih je mogoče nositi na mnoge, nepredstavljive načine) in raznih kompletov v različnih modnih barvah. Prime vas lahko celo misel, da bi se take pojavile v službi: elegantne, v stilu, poudarjeno ženstvene in malce misteriozne.
-    Kadar se vam zazdi, da ni nič več tako na tem svetu, kot bi moralo biti, se posvetujete s svojim novim prijateljem Hafezom. Ta vam da takoj primeren nasvet: Zapleši z mano… in potem malce navijete radio in si osvežite besedilo vaše najljubše popevke leta.
-    Ugotovite lahko, da v Iranu vladajo drugi fizikalni zakoni in da se vaše potovalke sčasoma krčijo. Vedno manj imate prostora in na koncu podležete zakonitostim narave in kupite dodaten „kufer“. Za tisto preprogo, vodno pipo, 3 kile pistacij. 2 kili dateljnev, za vse poslikane filme, 10 rut za darila, skodelice novega kavnega servisa, 5 kil najboljšega riža na svetu, iranske modne revije, nekaj novega zlata (kar pač tisti dan ne nosite), beležko z naslovi novih prijateljev in podobne drobnarije.

To je le nekaj malih opozoril. Ostala boste dobili na licu mesta. Saj se kmalu vidimo, a ne? Orožje in predsodke pa pustite doma. Iran je nevaren le dolgočasju, na človekovo dušo pa prav blagodejno vpliva.

Khoda hafes,
od najbolj okužene z Iranom v Agenciji Oskar, vodnice Alenk

Na poti skozi iransko puščavo smo enkrat spali v neki oazi. Stran od ceste, na robu sipin. Na pesku, pod tamariskami. V bližini je bilo eno polje in ena hiša. Nič drugega. Bila je to majhna oaza.

Doživeti puščavo

Revna domačija za kmeta in njegovo družino. Prijazni ljudje. Njihov dom je naš dom, so nam ponujali prenočišče. A smo se odločili prespati na prostem, kar tako, na blazinah. Doživeti puščavo.
Smejali so se nam. Se čudili. Puščavo?
Oni so se čez dan zadrževali v hiši. Zunaj, v senci, je bilo blizu petdeset stopinj.
Sonce je žgalo do nezavesti. Ponoči se je za malenkost osvežilo. Toliko, da se je dalo spati.

Kmet

Sredi noči sem se zbudil. Na polju je nekdo pel. Prepeval enolično pesem. Ne veselo, ne žalostno. Enolična melodija. Bil je kmet. Ponoči je obdeloval svojo njivo. On in njegova družina. Bogve o čem je pel.

Nekaj časa sem ga poslušal. Premišljeval o njegovem življenju. O puščavi. Oazi. O nas, ki smo samo potovali mimo. Drugo noč bomo spali v mestu, v hotelih. V sobah s klimo, s kopalnicami in z mrzlo pijačo v hladilniku. Samo eno noč. Potem spet gremo dalje, dokler…

Zaspal sem. Mirno. Spokojno. Vse je bilo v redu. Nekdo je bedel nad nami. Kmet na polju. Najprej on. In potem ves nebesni svod z vsemi zvezdami nad puščavo.

Od takrat je minilo kar nekaj časa. Leta. Pozabil sem marsikaj s tiste poti skozi puščavo.

Ne spomnim se več vseh ljudi, ki so bili z mano, ne obraza kmeta iz oaze, niti žeje in vročine, ki sta nas takrat zdelovali. Da je bilo naporno, to verjamem, spomnim pa se ne.

Kar mi je ostalo v spominu, pa je zvezdno nebo nad puščavo, ki si nas je ogledovalo skozi krošnje tamarisk. In enolična melodija kmetove pesmi, ki sem jo poslušal tisto noč v oazi. Gola melodija. Ne vesela, ne žalostna. Še danes jo imam v glavi. Če želite, vam jo zapojem – ?

Milan Petek
Iranska pustolovščina 2001 (prvo Neznano!)

OSKAR – to popotniški so gadje,
Ki se pulijo za naše d`narje;
Vedno nove ture gor tiščijo,
da popotne šeme znova pridobijo.

Tu na jugu z nami upravlja Gvido,
Dnevno pod klobuke nam porine močno odo,
O junakih iz pretekle zgodovine.
Nekaterim!  zgodba ne zaide med spomine.

Oni dan pojavil se je v dopetačah
Kot, da našel jih je pri igračah,
Sem pomislil le do kam mu moškost seže
In, ali se morda zadeva kaj priveže.

Pogumno se predstavlja, da je pevec,
Baje pripravljen je zapeti nam prvenec.
Liro bom zabrenkal in pritegnil še ostale,
V prešerni družbi zarje – bodo zaplesale.

Epilog :

Ko doma družina spomine si ureja
In prešteva cvenk, ki obilno ji ostaja,
Ponudbice popotne mizo hišno obtežijo –
Izbor je OSKAR, saj spomini ga zlatijo!

Napisal potnik Peter iz Radovljice – Saravanan

Gvido

Prav posebej očarljivo za popotnika po sodobnem Iranu je srečanje z nasprotnim spolom. Imam Homeini, veliki islamski revolucionar, je leta 1979 spet uvedel stroga muslimanska pravila, po katerih mora biti vsako dekle od 7 do 120 let starosti v javnosti spodobno oblečeno – to je tako, da lahko radovedno moško oko vidi zgolj obraz in roke do zapestja. Uradno mora biti vsak lasek skrit vsaj za ruto, a danes je že kar obsceno razburljivo, ko v večjih mestih dekleta drzno kažejo čudovite pramene običajno gostih črnih las… da ti misel kar sama poleti v nebo – kaj mora biti šele zadaj!!
Črnina ni obvezna, jo pa oblast rada vidi. V javnih ustanovah, službah in podjetjih se ni priporočljivo oblačiti v druge barve. V čadorje (v prevodu šotor) so zakrite predvsem starejše in bolj verne ženske – tiste, bližje bogu. Na ulici pa danes lahko uzreš množico ustvarjalnih ženskih prijemov, kako se da tudi v obstoječem “krutem” svetu diskretno poudariti žensko in dekliško lepoto. Z ljubko spretnostjo in drobnimi potezami, okraski in poudarki vsaka izraža svoje glavne adute. To je za zahodnjaka prav mamljivo skrivnostno, saj se mora oko nanje navaditi in jih razpoznati. Kljub temu vam ni treba biti dolgo v Iranu, da spoznate, kako lepa so arijska dekleta. Po daljšem času veš, da so najlepša na svetu. Tudi, ker drugih pač ni.

V muslimanskem svetu je stik med dekletom in fantom v javnosti prepovedan. Življenje je urejeno s tankočutno natančnostjo, da tak stik skoraj ni možen. Tudi pogled zahodnjaka ne more kar prosto zreti po nežnih mladih obrazih. Odkrit pogled hitro najde ljubosumen ali svareč pogled s strani ki govori – tole dekle ni usojeno tebi, raje ga ne glej, sicer te omami njegova lepota in potem boš bolan in nesrečen! Naj bo oče ali brat, mama ali prijateljica… pač, katerikoli spremljevalec. V restavracijah in čajnicah so posebni prostori za družbice, ki vključujejo ženske člane… moški pa moramo sedeti ločeno in se gledati med sabo. Kakšna izguba časa.
Po ulici dekleta najraje hodijo v spremstvu družine. V tem okrilju se počutijo varne. Ob sebi imajo nekoga, na katerega se lahko brezrezervno naslonijo. Hej, takrat njihovi pogledi švigajo po okolici, da se kar kadi. A vendar diskretno, radovedno in neopazno raziskujejo svet… kot tujec večkrat ujamem kak dolg pogled, ki se pase po meni…dekle me morda primerja s katerim poznanih, meni pa se zašibijo kolena. Hvala bogu, še vedno.
Včasih po ulicah hodijo dekleta v parih in sama. Takrat so zelo sramežljiva in zaprta. Verjetno ne čutijo potrebne varnosti in opore od zadaj, na osnovi katere bi lahko čvrsto uprle pogled navzven. Pogled je usmerjen nekam naprej proti tlem – tako, da se ne zaletavajo v obcestne svetilke, a vendar tako, da je nemogoče ujeti njihov pogled. Da, zahodnjak bi lahko mislil na kruto vzgojo in vajen, sramežljivo podrejen ženski položaj njihove glavice… A to je velika napaka. Večkrat sem bil priča, kako se navidezna podrejenost spremeni v vražjo dejavnost, kako presenetljivo čvrsto in močno deluje v okolje… vsaj enkrat bi težko našel primerjavo tudi doma.
V moški družbi me je ogovorila marsikatera deklica – da malo vadi angleščino ali zgolj iz radovednosti od kje sem in kaj počnem v življenju. Takrat so bila dekleta hudo dejavna, moški spremljevalci pa so stali ob strani in v glavnem molčali.

Ob neposrednem stiku z očarljivo ženskostjo sem bil vedno najmanj očaran. Ne, v teh dekletih ni bilo nobene podrejenosti ali sramežljivosti, nobenega strahu ali mrkega, trpečega obraza. Njihovi obrazi so naravnost sijali v pristnem navdušenju stika z drugačnostjo, pogovoru s tujcem v domačem kraju. Iz njih je žarela neprikrita radovednost in spontana pozornost je bila usmerjena zgolj v najin pogovor… S spretno umetelnostjo, a povsem otroško spontanostjo sem začutil neubranljiv šarm dekliške pozornosti. Ni moč spregledati, kako v vsaki kretnji iz nje izžarevata čar in lepota. Iz nje veje čista, še otroško naivna in od vseh življenjskih težav dobro zavarovana ženska duša. Nič ji ni bilo nerodno naplesti stika in priti k meni, se tujcu predstaviti in vprašati, ali se lahko pogovarja z mano. Pa se vprašam, kako bi na slovenskih ulicah debelo pogledali, ko bi k vam priskakljala mična gospodična, vam pogledala globoko v oči in vas vprašala, če vam lahko posveti vso svojo pozornost. Najbrž bi se ji izmaknili z izgovorom, da hitite na poslovni sestanek!

Seveda pokimam. Z veseljem, dekle – zate sem pripravljen zamuditi letalo!
“Od kje si?” “Iz Slovenije.”
“Aha”, prej vame uprte očke se za trenutek zazrejo v tla. V glavici premleva, ali je kdaj slišala za to eksoto. Seveda ni, saj ko bi, bi se ji obrazek razprl v srečen nasmeh in bi ji ročice spontano poskočile kot – Eureka! – imam jo! In takoj bi padla prva beseda, ki bi bila v njeni lepi glavici povezana z našo deželo… morda Zahovič, a gotovo ne Drnovšek ali Rode. Ampak v teh glavicah ni potrebe po takšnih pojmih. Za trenutek se zamisli, a samo za trenutek… njena želja za pogovorom je močnejša, z lahkoto in brez zadrege se prebije do naslednjega vprašanja:“Kako ti je ime?”
“Oskar,” ji odgovorim. Neobičajno ime za te kraje. Spet skloni glavico in za trenutek upre pogled proti tlom, a tudi s tem imenom ne najde kakšne povezave. In gotovo ima pripravljeno že novo vprašanje, kajti njenega zaleta ni moč kar tako ubiti z mojo neodzivnostjo, a ji vseeno priskočim na pomoč in postavim nov most med naju:“In kako je ime tebi?”
“Širin”, mi olajšano odgovori. Ta slaščica (širin = sladka) se sploh ne trudi skrivati veselja ob mojem vprašanju… ne zaradi vsebine, kajti na mojem mostu proti njej potuje moj interes zanjo, moja voljnost in odprtost za sodelovanje v pogovoru. V 21-letnem dekletu ni moč prezreti ugodja in za vprašanje sem nagrajen sprva s spogledljivim pogledom od spodaj, potem pa se njene velike in sočne oči kar naravnost zavrtajo v moje. Zgolj za hip, potem pa nadaljevanje steče v pogovor in ko ne bi bilo vedno bolj nestrpnega spremljevalca (na katerega je povsem pozabila), bi lahko govorila še mesece in mesece.

Oskar