Doživeta Šri Lanka, november

Danilo se je, ko sva z Mahanamo stala za ograjo in pričakala najine potnike. Vsako tako čakanje je nekaj posebnega. Poskušala sem biti brez pričakovanj. Malo treme, prvi stiski rok, domač pozdrav in že smo drveli po naši poti. Ekipa je bila fantastična. Predvsem pa nasmejana… Že smo skupaj hodili med kupi svežih rib in druge morske hrane ter naročali vsak svoj sveže olupljen in nasekljan sočen tropski ananas.

Šri Lanka mi je bila tokrat še bližje. Lepo je bilo srečati znane obraze… In obiskati znane kraje… Prijazna tropska dežela. Pozdravila nas je s ploho, ki nas sploh ni motila. Naš Pradheep je vsako jutro vrgel kakšen kovanček v tisto majhno luknjo v ograji vsakega templja. Za srečno pot in lep dan, je rekel… Res je bilo točno tako. Na Šri Lanki kovančki delujejo. Vsak dan je bil nekaj posebnega. In tam, kjer bi dejansko po vseh pravilih moralo deževati, ni… Zato smo lahko v miru na sončku srkali vsak svoj kraljevi kokos medtem ko so nas iz vseh strani neutrudno oblegali prodajalci lesenih izdelkov in starin. Tisti najbolj vztrajni so bili poplačani. Že samo zato, ker se niso dali…

Tudi mi se nismo dali in premagali prve resnejše stopnice na levjo skalo Sigiriyo. Noro je bilo stati na vrhu in se upirati močnemu vetru. In dobra vaja za Adamov vrh… Stopnice so pač del Šri Lanke in najbolje se jih je hitro navaditi. So nekakšen preizkus naše volje in vztrajnosti. Ker nihče pač ne more imeti tiste prave dobre kondicije za stopnice. Smo pa vztrajni in skupinska moč nas vedno vleče naprej. Če kakšen dan ni bilo nobenih stopnic v programu, smo jih že pogrešali…

Prigod je bilo veliko. Jamske templje Dambulli smo obiskali ravno v času jutranjih balgoslovov. Zato so bili vsi templji zaprti in smo morali lepo počakati. Posedli smo na skalo in občudovali prekrasno okolico ter se spoprijateljili z menihi. Navdušenje je bilo obojestransko in težko je prešteti, kdo je koga poslikal večkrat. Oni nas ali mi njih. Jame same so bile še toliko bolj zanimive, ker je bilo treba malce počakati na vstop…

V Kandyu smo popravljali sopotnikova rahlo uničena očala. Najprej so nas napotki prinesli do ene od delavnic. Hitro nas je našel »nekdo«, ki nam je povedal, da je delavnica že deset let zaprta. Ampak on je poznal boljšo rešitev. Zato smo šli za njim in kmalu srečali še »nekoga«, ki pa je rekel, da tista delavnica obratuje in da je neka druga že deset let zaprta. Spet smo šli pogledat v ozko uličico posebnega vonja in našli mojstra v majhni delavnici, kjer je prostora komaj za enega. Očala so popravili. A ko jih je šel sopotnik iskat, se mu je po nesreči razletela še ura. Tako da je dal pač popravit še uro in nazadnje je vse štimalo. Velja omeniti še, da se je ob prihodu na obalo pokvaril še drug del očal… In smo ponovno iskali optika in dogodivščin z optiki kar ni bilo konec. Seveda so cene za isto storitev zelo različne… Da ne omenjam, koliko je bilo smeha na račun te zgodbe…

Živali so ključni dejavnik vsakodnevnega življenja na Šri Lanki. Tudi potovanja. Nič kolikokrat so nam prekrižale pot… Pa naj so bile to vedno prisotne krave ali meter in pol dolg kuščar, ki je plaval v kandyskem jezeru. Seveda smo ga srečali na našem sprehodu ob jezeru, ker se mu je zahotelo malo se sprehoditi ob robu. Videti je bil popolnoma nenevaren. Manj kot recimo polži, pajki, kače… Teh smo imeli največ v džungli. Najbolje se jih je bilo navaditi, saj v resnici nam oni sami nočejo nič. S tem se ne bi strinjal prav vsak! Seveda so tu tudi velike živali. Še posebej radi smo opazovali slone… Ta ogromna in nenavadna žival tako blizu nas, na dosegu roke… Lepo jih je opazovati, kako se kopajo v reki… In topotajo po cesti… Trgajo velike palmine veje… Si prekrižajo rilce med sabo, kajti tako se namreč pozdravijo… Obiskali smo slonje sirotice… Ostali so brez staršev kot posledica črnega lova in vojne… Na koncu smo srečali še velike želve in bili navdušeni nad temi prekrasnimi živalcami. Kako lahko iz enega majhnega jajca zraste taka žival, ki živi lahko tudi do 200 let…

Adamov vrh smo preživeli in naslednji dan uživali v mnogih čajčkih ob naši poti. Vstopili smo namreč v deželo čaja… Kje pa so tisti hribi, kjer raste samo čaj, me vpraša sopotnik. Še nekaj ovinkov in že smo tam. Da je vse skupaj še bolj popolno uživamo ob skodelici sveže pripravljenega črnega čaja in svežih jagodah s pogledom na prelep slap. Tudi to raste v tem hribovju. Poleg še mnogih nam znanih poljščin… Naslednji čaj so spremljale čokoladne tortice…

Iz višavja smo se spustili z lokalnim vlakom. Seveda je vlak zamujal, a na našo srečo samo dobre pol ure. Opremljeni s prigrizki smo presenečeni na vlaku srečali mnoge prodajalce raznih dobrot. In prišli na pravo zabavo. Nekdo je namreč s sabo prinesel boben in orglice, pel in igral tako, da je kar odmevalo. Takoj smo se pridružili in tudi malo zaplesali. Vožnja je hitro minila v družbi prijaznih nasmejanih domačinov, ki so nam ponujali hrano in pijačo… Največja zabava je bila, ko je vlak zapeljal v tunel in so vsi zakričali, podobno kot na vlakcu smrti v zabaviščnih parkih… Kako malo je potrebno za toliko veselja! Ko smo izstopili v Elli, so domačini mahali za nami in nam stiskali roke…

Zadnji dan, ko smo se spuščali proti obali, je močno deževalo. Nismo se dali in Buda nam je bil naklonjen. Vsakič, ko smo se ustavili, je prenehalo deževati. Odličen šrilanški jogurt pa smo si v velikih glinenih posodicah privoščili kar v avtobusu. Zadnji tempelj in zadnje stopnice na naši poti. In veliko debate o sodobni Šri Lanki. Zavedeli smo se, da je naša prelepa dežela še vedno v državljanski vojni. In še vedno povsod srečevali nasmehe ljudi, ki so bili resnično veseli da nas vidijo, kaj šele spoznajo… Ugotovili smo, da so pomembne majhne stvari. Koliko topline pričara nasmeh neznanca…

Šri Lanka je še bolj postala »moja« dežela in kar težko jo je bilo zapustiti. Vsi ti lepi dogodki, tako lepi prav zaradi dobre družbe. Sopotniki, največje potovalno bogastvo, zaradi katerih vse dobi svoj smisel…

Ajda

Naročite se na RSS

Cel dan imamo dober veter.

Dopoldne izplujemo okoli desetih. Mešam dneve in mešam ure. Zdi se mi, da je četrtek, pa se izkaže, da je že petek. Tudi odhod danes ni bil fiksiran z uro, ampak s pitjem drugega čaja, nakupom dateljev in sladkarij za na pot po Nilu in na koncu še s čakanjem na velik kos ledu, ki nam bo lajšal vročino…

Vse se začne dobro. Veter je odličen. Najprej nas potegne do policijske postaje na polotoku, kjer nas natančno popišejo in si ogledajo naše obraze. In potem je dan naš!

Šele potovanje s feluko pomeni doživeti Nil.

Voda prijetno diši. V jadro se je ujel veter, ki prijetno šumi, zaslišimo ptice in malo naprej jih tudi zagledamo med ločjem in obrežno travo. Feluka se pozibava z vetrom. Vsak sopotnik si je uredil svoje ležišče in hkrati bivališče za naslednje dni. Mahmoud in njegov nečak Mohamed natančno upravljata feluko. Razumeta se brez besed. Le kretnja je dovolj ali pa celo pogled. Sonce odbliskava od rahlo vzvalovane gladine Nila. Nehote nas zapeljeta v prijeten dremež in kmalu nato v trden spanec…

Šele vonj po nečem slastnem in občutek, da se je feluka ustavila, me prebudi. Saj ni res! Večer je. Od groze planem pokonci. Spala sem več ur! To se pa res ne spodobi za vodičko… Spati sredi delovnega dneva! Oblije me rdečica. Malo naprej se mi smehlja Mahmoud, njegove oči so temne in prijazne, prst položi na ustnice češ psssst! Pogledam naokoli in zavzdihnem od olajšanja. Prav vsi sopotniki trdno spijo! Naslonim se nazaj… Mahmoud pa reže naprej paradižnike za solato.

Počasi se cela ekipa prebudi. Iz priročne kuhinje zdaj že močno diši. Po juhici, praženi zelenjavi in pečenem piščancu. Nam pa zadiši Nil. Ni treba dosti. Skok v kopalke in potem skok v Nil. O, prijetno hladno – topel je! Plavanje proti toku…

Tako presenetljivo mirno teče Nil, ta življenjska sila Egipta, da nas plavanje proti toku povsem preseneti. Ne gre. Dva veslaja naprej in že nas potegne nazaj. Poskusimo spet! Ne gre. Tudi najmočnejši med nami obupajo.

Prav, pa se spustimo s tokom! O, to je pa čisto nekaj drugega! Le droben zamah je potreben in že nas nese skozi ločje , oh čudovito je, kot bi se peljali na počasnem toboganu…

Pot nazaj je čisto “obnilska”. Na sipini zlezemo iz vode in potem hodimo po robu namakanih polj. Mimo osličkov, ki nas začudeno gledajo, krave se mirno pasejo, prilepi sed nam potepuški pes in nas ne zapusti več. Zreli mango sadeži nam kar sami skočijo v usta. Sicer pa jih je toliko, da jih prav nihče ne pobere niti ne je.

Med tem časom je nubijska večerja kuhana. Sredi feluke je velik prt, na njem pa same dobrote…

Daša Šter

Kje končajo ukradeni avtomobili?

Ja kje neki, v Kirgiziji! To smo imeli možnost doživeti že pri samem prečkanju meje, ki je bilo tokrat bolj normalno in tekoče. Že cariniki so se kazali v Audijih, Oplih, BMWjih in podobnih zahodnih znamkah. Kako neki, če pa imajo tako nizek standard, nas je zanimalo. Po eni strani siva ekonomija dobesedno cveti, po

samo še sestaviti je potrebno

drugi strani pa so to povečini ukradeni avtomobili iz zahodne in srednje Evrope. V najbolj zakotnih koncih stojijo ob cesti ali pa pred jurtami BMW serije 5, A6 in podobni. Nekako so jim pri srcu nemški avtomobili. Najbrž dajo veliko na kvalitetno izdelavo.

Omenila sem jurte, ki so bile naš stalni in redni spremljevalec v Kirgiziji. To so ogromni šotori postavljeni tako, da najprej postavijo leseno ogrodje sestavljeno iz deščic, čez pa obdajo s klobučevino. Na vrhu je streha deloma odprta, ki pa se po potrebi zakriva. Predvsem ponoči, saj temperature poleti padejo tudi na ničlo. In lahko si samo predstavljate, kako zgleda prenočevanje v jurtah. Po eni strani romantično, po drugi pa hladno, ker notri ni ogrevanja. V nekaterih jurtah so sicer male pečke (gašperčki), katere domačini zvečer na prošnjo zakurijo, vendar posušeni kravjeki (edino gorivo) hitro pogorijo. Tudi zrak je bolj redek, zato moraš paziti pri pretiranem poskakovanju, ker ti

zasneženi vršaci

kaj kmalu zmanjka sape. Kako nebi, saj smo bivali na tri tisočakih. Jap, v Kirgiziji je bilo hladno. Vsaj meni, ker sem se ravno navadila na prijetnih 40 stopinj, tu pa so mi »postregli« s samo 12 stopinjami. Dežela je gorovita (94% ozemlja zavzemajo gorata območja) in temu primerne so tudi temperature. Ima značilno celinsko podnebje pa vendar ne pretoplo. Ima kar dve tretjini površine višje od 3.000 m in od tega je skoraj polovica ledenikov in zasneženih vrhov in kar nekaj 7 tisočakov. Naravna voda je odlična, a kljub temu smo kupovali ustekleničeno vodo, za vsak slučaj saj v jurtah ni wc-jev in ni ravno prijetno ponoči hiteti in iskati čučavac nekje zunaj pri nuli.

Najpomembnejša in najuspešnejša gospodarska panoga je živinoreja, ki je razširjena v goratem osrednjem in vzhodnem delu države. Na pašnikih poleg ovac in goveda pasejo še konje in koze. V višjih legah pa je tudi veliko jakov (gorska goveda). Drugače pa velja

Kirgizi

Kirgizija za enega bogatejših rudnih območij, vendar zaradi odročnosti nahajališč in slabih prometnih poti, pomanjkanja finančnih sredstev, slabe tehnologije, ne izkoriščajo svojega bogastva. Država ima enega največjih svetovnih nahajališč zlata, največji naravni orehov gozd za svetu, povprečna nadmorska višina je 2.750 m, jezero Isik Kul z globino 702 m drugo najvišje ležeče gorsko jezero. Še eno dejstvo je zelo zanimivo: Kirgizija je najbolj oddaljena država med vsemi na svetu od svetovnih morij in oceanov.

Ima 5,3 mio prebivalcev od tega jih pol milijona živi v glavnem mestu Biškek. In ko prideš iz jurt na tri tisočakih spet nazaj v »dolino« v mesto, si spet v civilizaciji. A kaj sploh pomeni civilizacija? Hja, za vsakega nekaj drugega. Jaz sem se čisto civilizirano počutila med domačini v jurtah in mesto je samo neka

Tash Rabat

druga oblika bivanja. Vsepovsod smo se počutili dobro, dobrodošlo in varno.

In če strnem vtise vseh treh držav bi lahko rekla, da je bil v Turkmenistanu poudarek na ljudeh, v Uzbekistanu na arhitekturnih znamenitostih in v Kirgiziji na naravnih lepotah.

Na koncu bi rada podala še par pomembnih podatkov o Svileni cesti, katere smo prepotovali en mali delček. Sama karavanska svilena cesta je potekala od  Xiana na Kitajskem pa do Rima v Italiji dolga kar približno 8.000 km in dejansko ni šlo samo za eno cesto-pot temveč za mrežo cest, ki se je skozi zgodovino spreminjala. Zgodovinsko sega začetek svilene ceste v 1. stoletje pr.n.št. na kateri je potovalo tako raznovrstno blago in ideje ter znanje. Sama trgovina je cvetela od 2. do 13. st.n.št., nakar je prišlo do zatona s samim mongolskih osvajanjem Džingiskana in Timurja ter razvojem pomorstva v 15. in 16.st. ko pomorščaki odkrijejo nove pomorske poti od Indije do Kitajske. Vsaka regija je imela nekaj svojih izdelkov s katerimi so lahko trgovali.

svilena cesta

Omenila pa sem že, da so se poleg blaga pretakale tudi ideje – vere, medicinsko znanje, znanstveni dosežki in razni izumi. Iz Kitajske na zahod je prišel papir, porcelan, magnetni kompas, v Mongoliji so iznašli potne liste. Iz Osrednje Azije pa prihajajo veliki matematični dosežki iz algebre in astronomije.

Vse te tri dežele so zanimive, vsaka na svoj poseben način in če bi lahko, bi vam jih priporočila, da jih obiščete. Ironično pri tem pa je to, da več kot bo turistov, bolj se bodo spreminjale, po večini na slabše. Zato pa, če že odrinete v Osrednjo Azijo, jo poskusite čim manj spreminjati in jo sprejmite takšno kakršna je – naravna. In takšna je najlepša.

Duška Praprotnik

Šašlik bez mesa?

Prehod Turkmensko – Uzbeške meje je bil spet po svoje zanimiv, že zaradi obrazcev, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati v dveh izvodih. Enega nosiš do izstopa države vedno s seboj. Poleg tega moraš shranjevati vsa potrdila hotelov, kjer si nočeval dokler ne zapustiš države. Pojma nimam zakaj? Najbrž tudi to izvira še iz preteklega režima, kot tudi dejstvo, da je potreben ovir vseh tujcev, ki se gibajo po državi. Med pokrajinami so policijske kontrole zavarovane z rampami in vsakič ko prečkaš pokrajinsko mejo se moraš pri njih

prehod meje

»registrirati«. Mi smo to dosledno upoštevali in ni bilo problemov in zapletov z morebitnimi kaznimi. Sicer pa je Uzbekistan dokaj velika država po številu prebivalcev v primerjavi z njihovimi sosedi Turkmeni, saj jih je kar 26,6 mio in se gibajo na površini veliki za približno 22 Slovenij. Glavno mesto je Taškent, vendar ne ponuja kakšnih posebnih zgodovinskih znamenitosti, saj je videti ogromno starih ruskih blokov in podobnih arhitekturnih »lepot«. Za razliko od le-tega pa so ostala zgodovinska mesta, ki smo si jih na poti ogledali. Pričeli smo v Khivi, nadaljevali v Bukharo in doživeli presežek lepote v Samarkandu. Vsa ta mesta imajo lepo ohranjeno in obnovljeno arhitekturo in izvirajo tam nekje od desetega stoletja n.št. naprej. Vse te mošeje, medrese, minareti se bleščijo v modro zelenih ploščicah in kar vabi k fotografiranju. Že v prvih ogledih smo opazili, da bo tukaj kar gneča vsaj kar zadeva turistov, saj je slika popolnoma drugačna. Že hoteli so temu primerno opremljeni, ravno tako restavracije in znanje

neskončna modro-zelena

domačinov angleškega jezika. Vendar na mene hoteli ne puščajo vtisov, ker ne dam preveč na kakšno pretirano komoditeto. Jaz osebno na potovanjih pričakujem posteljo, wc in po možnosti tuš. Vse ostalo mi je v hotelu tretja skrb in se raje posvečam vtisom, ki jih pridobim mimogrede na ulici in bazarju. Ampak kljub temu, da je Uzbekistan dokaj turistična destinacija, kjer mrgoli Italijanov,  Francozov in Izraelcev, spet nisem uspela dobiti suvenirske majice. Naletela sem na edini primerek v Bukhari. Zanimivo je, da trgovci sploh nimajo občutka za cene. Ne znajo primerjati artikle med seboj in temu primerno postaviti razmerje v ceni. Škoda, saj imajo veliko lepih in zanimivih suvenirčkov, ki so ročno izdelani po tradicionalni metodi (npr. izdelki iz filca). V spominu mi bodo ostale njihove poroke – ohceti in gostoljubnost. Verjamejo v prinašanje sreče, če se turist slika z mladoporočencema. Izkažejo nam  posebno pozornost pri prisostvovanju slavja. V Samarkandu sva z možem slučajno naletela na eno tako poroko, nakar so naju povabili v ženinovo hišo – dvorišče, kjer se je poročni dogodek odvijal še nekaj časa. Poročijo se lahko katerikoli dan v tednu, samo slavje poteka podobno kot pri nas, s to razliko, da se ohcet

midva po uzbeško

uradno konča dokaj zgodaj npr. ob 22.uri. Nekateri svatje odidejo domov, fantje, prijatelji ženina pa pospremijo mladoporočenca na njegov dom na prav poseben način z baklo in v sprevodu. Ženina in nevesto peljejo vzporedno med množico do doma in ko prispejo, mora ženin nevesto na rokah odnesti do dvorišča. Ženin vmes zapleše s prijatelji, razrežejo torto in pogosti še preostale svate in ko se nevesta odloči, da je utrujena, moramo vsi zapustiti prizorišče dogajanja, zaželeti srečo v zakonu in oditi domov. Prav na ta dan sva imela tudi midva z možem peto obletnico poroke, tako da je bilo to doživetje zame prav posebej prijetno, saj sem se tudi sama začela spominjati najine poroke. Ko sva povedala, da tudi midva danes praznujeva, so nama čestitali, kot bi se midva poročila. Če bi vedela, da je vse skupaj tako prijetno in lepo, bi se udeležila poroke že dan prej, pa se zaradi strahu nisem upala, ker je vse skupaj zgledalo zelo strašno. Vprašali boste zakaj? Zato, ker mi tega nismo navajeni in sam proces spremljanja mladoporočencev zgleda kot kakšen protest ali pa shod razjarjenih mladih fantov, ki protestirajo nad sojenjem na kakšni tekmi (vpitje, na pol petje, bakle). Nevesta ni bila ravno preveč navdušena in razpoložena, saj tudi tukaj velja, da so poroke dogovorjene in v zameno dobi nevestina družina dokaj bogato doto. Čeprav sama država nima ravno bogatega standarda, tega v mestih ni čutiti. Tudi vozni park je precej drugačen od Turkmenskega, saj se po Uzbeških cestah vozijo pretežno Daewooji, ker imajo Daewoojevo tovarno v dolini Fergane.

Drugače pa je država bogata z naravnimi viri plina, nafte, premoga, bakra, železa in zlata. Je v svetovnem vrhu po pridelavi bombaža, ki ga pridelujejo v omenjeni dolini Fergane, ker je izredno rodovitno področje. Imajo celinsko podnebje s toplimi poletji in hladnimi zimami. Občutili smo precej več vlage, in kljub 40 stopinjam je bilo kar težje prenašati temperature kot pri Turkmenih. Imajo Aralsko morje in 420 km obale, vendar le-ta izginja zaradi pomanjkanja pritoka vode. Težava je namakalni sistem, ki ga izkoriščajo iz reke Amu Darje, le-ta je najdaljša reka v Osrednji Aziji, dolga kar 2.540 km.

Kaj pa kulinarični užitki? Fenomenalni za tiste, ki so »mesojedci«. Vegetarijanci tam nimajo kaj iskati, ker bodo lačni do zadnjega dne. Najedli se bodo kruha in solate. V naši skupini sta bili dve in velikokrat je bila

počitek ob čaju

kar težava razložiti natakarju, kaj točno lahko prinese na mizo. Značilna jed so šašliki, po domače »ražnjiči« na katerem so nataknjeni kosi govedine, ovčetine, perutnine ali pa kar mleto meso (čevapčiči na ražnjičih). Okusno je bilo 100 na uro in dobili smo jih vsepovsod. Vic dneva je bila izjava, če bi lahko ena od vegetarijank dobila šašlik bez mesa. Lokalna vodička jo je debelo pogledala in ji ni bilo nič jasno. To vendar pomeni samo kovinska palica brez mesa. Po kratki diskusiji smo ugotovili, da želi vegi šašlik. To je bilo že bolje in tudi tega je bilo potrebno poskusiti. Ampak se z mesom ne da primerjati, ker meso je le meso. Poleg tega imajo okusne lahmane, to so debeli špageti, in so pripravljeni v juhi z zelenjavo ali pa žareni – praženi. Raznovrstne in zelo okusne hrane je bilo še in še, samo srečen si bil lahko, če si dobil tisto kar si dejansko naročil in v taki količini. Natakarji včasih pobrklajo naročila in pač potem poješ, kar prinese. Kregati se nima smisla in za povrh predolgo čakaš na pravo rundo. Še najbolj komično je, če naročiš kakšno jed z zelenjavo v kateri oni ponavadi strežejo meso. Ko so jo prinesli na krožniku, in si pripomnil, da želiš brez mesa, ti ga pred tabo odstranijo brez problema in ti rečejo: Evo, zdaj je brez mesa. Ni jim jasno in oni tega ne razumejo, da si nekdo želi jesti jed brez mesa. In v Osrednji Aziji je zanimivo mišljenje, bolj kot je vroče, mastnejša je hrana. Domačini pravijo, da morajo jesti mastno, ker je vroče. Zanimiv narod, ni kaj.

se nadaljuje…

Duška Praprotnik

Ruta v ustih in zlati zobje.

Že sama ideja o potovanju po Svileni cesti je bila zanimiva. Še bolj zanimivi pa so bili odzivi znancev, sorodnikov, sodelavcev skratka vseh, ki sem jim omenila, kje nameravam preživeti svoj »dopust«. Priznam, tudi sama nisem točno vedela, kje je potekala Svilena cesta. Ok, tam nekje gor, ampak kje? In ko imaš v roki program agencije in zemljevid, je mnogo lažje. Najbolj me je nasmejalo vprašanje znanke: A pa vidva upata it tja, a tam ni vojne? Ne, tam ni vojne, tam ni terorizma, tam ni turistov. No, skoraj ni turistov. Vsaj v

branjevki

Turkmenistanu jih ni, kjer je bila naša izhodiščna odskočna deska za nadaljnje tri tedensko potepanje. Že ko prispeš v to državo, te ostanki ruske birokracije streznijo in prizemljijo, saj lahko za navaden vstop v državo čakaš tudi po par ur. Pa čeprav imaš vse že prej urejeno (viza, dovoljenje itd.). Bili smo majhna skupina in zato je tudi temu primerno potekalo vse hitreje. Pa še »panimaje pa ruski« smo se kar ujeli. Sicer ne s policijo in carino, ker so dokaj nedostopni, temveč z ostalimi uslužbenci na letališču. Imeli smo lokalne vodiče v vseh treh državah (Turkmenistan, Uzbekistan, Kirgizija) in vsi so obvladali poleg ruskega še angleški jezik. Kako nebi, saj so bili Rusi živeči v teh državah. Dva od treh vodičev, pa sta se tudi doma s starši pogovarjala angleško.

Sama dežela poskrbi za presenečanja vseh nas, ki nismo več vajeni visoke inflacije, cene s pet ali šest ničlami, črnega trga valut, nizkih cen bencina, čistega bio sadja in zelenjave…  Ko sem se pripravljala na to deželo, sem si prej ogledala tečajnico valut na BS. Ne boste verjeli, saj je le-ta odstopala od dejanskega črnega trga za celih 620%. Denar smo zamenjali kar na ruskem bazarju  in sicer po tečaju 1 eur za 32.000

kip

manatov. Ko smo v zameno za eure začeli dobivati cele vrečke denarja, nam ni bilo nič jasno in v smehu smo se spraševali kam naj spravimo ves ta kup denarja. Takrat sem se pa res počutila kot milijonar J. Tudi cene so temu primerne, torej za naš žep precej poceni. Tako si lahko privoščiš kosilo za 2 do 3 eur. Plastenka 1,5 l vode stane 18 centov. Totalni šok pa smo doživeli, ko smo se ustavili na bencinski črpalki. Liter bencina je 1,2 centa. Ja prav ste prebrali in ni tipkarska napaka. Liter bencina je cenejši od vode. Turkmenistan je bogat z naravnimi viri plina in nafte. Sami pravijo, da ko bo zgrajen plinovod do Kitajske bodo vsi živeli kot šejki. In ko se primerjajo z nami, že sedaj ugotavljajo, da bolje živijo kot Slovenci. Ne boste verjeli, ampak najbrž imajo prav, če upoštevate dejstvo, da imajo vsi brezplačno šolstvo, zdravstvo, plin, elektriko, vodo. Bencin pa je praktično skoraj zastonj. Povprečna plača znaša cca 200 eur, hrano si veliko sami pridelujejo. Sami premislite in si ustvarite mnenje, kje je bolje. Hja, kakor za koga boste rekli, in prav imate. Tako živijo tisti, ki imajo redne službe, veliko pa je ljudi na vaseh, kjer ni služb. Viden je zelo velik kontrast glavnega mesta – Ašgabad (550.000 prebivalcev) kamor se je zlival ves državni denar do pred kratkim, ko je bil še na oblasti Turkmembaši. Decembra 2006  je umrl in z njim del fanatizma, ki ga je gojil vse od svojih ranih let. V mladosti mu je umrl oče, kmalu zatem pa še mati in oba brata v velikem

domačini

potresu leta 1948, ki je podrl skoraj celo mesto in v njem umrlo 110.000 ljudi (dve tretjini prebivalstva). Fanatizem pa omenjam zato, ker je ogromno arhitekturnih zadev poimenoval, posvetil svoji družini, predvsem materi. Na vsakem kipu, vodometu je vidna mati in seveda mali pozlačeni Turkmembaši v njenem naročju. Lahko bi rekla, da tega nikoli ni prebolel. Zanimivo je to, da vlada ni dovolila objave podatkov o številu umrlih v tem potresu in so za pet let zaprli mesto za vse tujce, dokler niso našli vseh trupel. Takrat je bil Turkmenistan še pod Rusko federacijo, leta 1991 pa je postal samostojna država, ravno tako kot Uzbekistan in Kirgizija. Vsem tem trem državam je skupna zgodovina, tako stara kot novejša. Vse so se istega leta osamosvojile, vendar je v vseh še čutiti ruski pridih. Tako v kulturi kot v jeziku, politiki, birokraciji. Je pa zanimivo to, da so povečini muslimani. Danes Turkmenistan šteje okoli 6 mio ljudi,  in se razprostira na 488.100 km². 80% dežele je puščava in sicer je to črna puščava Karakum. Podnebje je kontinentalno puščavsko, kar pomeni, da imajo zelo hladne zime in vroča poletja, kar smo tudi sami izkusili. Imeli smo srečo z vremenom in temperaturami, saj je bilo kar znosno pri 43 C^o. Ljudje so izredno prijazni, gostoljubni, vedoželjni in gost je v teh deželah dobesedno ob boga poslan in to občutiš, če le pustiš odprto srce. Imeli smo priložnost preživeti dva dni pri domačinih v

turkmenska gospodinja

Nokhurju, v mestnih hotelih, kjer so nas popikale bolhe, preživeti noč v črni puščavi (karakum) in prespati v ruskem kolhozu, kjer so se spet bolhe mastile z nami. Čeprav se sliši (bere) grozno, ni bilo hudo in je bilo neponovljivo. Predvsem naslednje jutro, ko smo šteli pike in se spraševali, kdo jim ima več. Zanimiva je tržnica Tolkučka v Ašgabadu, kjer vidiš vse sorte šare od uporabne do totalno neuporabne, podzemni »bazen« z vročo termalno vodo,  krater plina, ki je ostanek ruskih poskusov črpanja plina, vozni park kjer prevladujejo stari ruski modeli od osebnih avtomobilov, kamionov, avtobusov (Ko to tamo peva) do znanih ruskih kombijev sive barve. Doživeti moraš 1001 lubenico in melono, zlatih zob (več kot jih je, bolje je), žensk z rutami v ustih… Zakaj pa žveči ruto, sem pogledala debelo? Zato, ker to izvira iz tradicije. Tam so poroke še vedno dogovorjene in ženska se priženi k ženinovi družini ter skrbi za njih. Nadene si ruto in v prisotnosti tašče in tasta drži konec rute v ustih v znak spoštovanja. To pomeni, da je v njuni prisotnosti vedno tiho in »ne priča gluposti«.

Turistov pa ni, tudi za vzorec jih nisem videla, razen na letališču ene štiri. Ponavadi si kupim kakšno suvenirsko majico na poti, tokrat pa sem ostala praznih rok, saj jih nikjer niso imeli. Logično, turistov ni, oni jih pa tudi ne bodo nosili. To je dokaz, kako preprosta in neturistična država je Turkmenistan. A ja, pa še za vse tiste, ki ste v Turkmenistanu že bili: Zemzena (velik puščavski kuščar-krokodil, ki doseže v dolžino do 1,8 m) nismo videli in verjetno se le izbranim srečnežem pokaže in jih očara s svojo prisotnostjo.

se nadaljuje…

Duška Praprotnik