Gilf Kebir Egipt

Gilf Kebir je veličastno potovanje, skrivnostno in neopisljivo, pokrajine se menjajo kot čudovit film na največjem možnem platnu. Vse je čisto in tiho. Vsekakor je to pokrajina, ki te posrka vase.
Močno sem vesel, da sem eden izmed tistih redkih zemljanov, ki jim je usoda namenila dotakniti se te veličastne lepote.

In kako naj po vsem tem kar smo videli razložim doma kaj smo delali 14 dni v puščavi??
-Neverjetno!
-Ko že misliš, da smo videli prav vse, kar je možno v puščavi pa se prikaže še en neverjeten prizor, še lepši od vsega do sedaj!

5er Eržen

Naročite se na RSS

Igra za glavo!

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Sprva nad idejo nisem bil navdušen, kajti v glavnem sem Olympos poznal poleti. Pravljične Kadirjeve hiške na drevesih in spontano razpoloženje z bogato mednarodno potovalno druščino je sicer vrhunski kotiček za preživljanje počitnic, nikakor pa v takem razpoloženju nisem videl konstruktivnega okolja za moj namen.

Kadirjeve hiške

Če že drugega ne, tukaj vsi po vrsti kadijo kot Turki… Olympos je gotovo raj za kadilce, saj je treba z lučjo sredi dneva iskati nekoga, ki bi vsaj od daleč lahko razumel, zakaj nekdo sploh HOČE nehati kaditi, kaj šele, da je za to pripravljen vložiti veliko časa in napora. Zakaj nekdo vstaja ob 6-ih zjutraj in teče proti plaži in se dve uri pozneje vrača ves poten in utrujen na zajtrk, medtem ko drugi polni energije na ta sveti jutranji obred vstopajo naravnost iz še toplih postelj…

Poletna vizija Olymposa pa ima glede na moj namen še druge slabosti – preveč je dogajanja in dobre družbe, ki te mimogrede potegne zraven, h kakemu pivcu in k dobri debati, k večernemu tabornemu ognju… kjer vladata užitek in zabava tja dolgo v noč… Poletni Olympos je gotovo kraj za užitek tudi zaradi poletne vročine, ko se sredi dneva ni pametno kaj dosti premikati, temveč bolj poležavati ob morju, se kopati in počivati – poletno dogajanje predvsem preveša v popoldne, večer in daleč v noč… Za redke izbrance pa tudi v jutro in zgodnje dopoldne (če se uspejo zbuditi).

Kadir pa mi je govoril – Oskar, pridi v Olympos pozimi! To je v Olymposu najlepši čas! Ni gneče in ni vročine. Čudovito odmaknjeno vzdušje je kot nalašč za raznovrstne aktivnosti, ki se jih sam spomniš… Do izraza lahko pride tvoja lastna spontanost in ustvarjalnost… izreden čas je za gibanje! »Pridi pozimi, za dlje časa,« mi je govoril Kadir. »Pozimi je Olympos tisti, v katerem  spoznaš:

-      dlje ko si v Olymposu, bolj ga vzljubiš…

-      dlje ko si v Olymposu, hitreje ti beži čas…

-      prav v tem času je prava mera vsega – nič preveč, nič premalo…«

...na drevesih

To pa je kot naročeno za moj namen in letos sem sprejel Kadirjevo vabilo. In zdaj me Kadirjeve hiške gostijo že tretji teden.

* * *

Iz vsake še tako malenkostne in nepomembne stvari se lahko naredi velika zgodba. Za to sem baje zelo nadarjen. Je pa v tem tudi dobra plat medalje – postane zanimiva, pritegne pozornost. Če pa v zgodbo z nepredvidljivim razpletom in koncem vložiš sebe kot glavno stavo, hej, potem lahko še tako nepomembna malenkost postane strastna pustolovščina!!

Tako je tudi z mojim sedanjim »projektom« prerojenja. Iz čistega miru (in ne zaradi potrebe ali nujnosti) se izpostavim igri z izjemno ostrimi pogoji – ukinem vse strasti in slasti (navade in razvade) življenja, ki so me v preteklosti privlačile, ter jih zamenjam z vsem tistim, kar sem v življenju zanemarjal. Ukinem in presekam vse dejavnosti, ki so mi v preteklosti pomenile 90 % vsega časa in življenja, in jih nadomestim z novimi (ali ničem).

Zgodba je zanimiva že v zasnovi, kajne? Ker se preprosto ne more vedeti, kaj se bo dogajalo, še manj pa kaj bo na koncu iz vsega tega nastalo. Meni je zgodba je še toliko bolj zanimiva zato, ker temelji na osnovah vodniške šole, filozofiji Agencije Oskar in oskarizmih… kar že dolgo izvajamo v praksi, zdaj pa je treba to 1. preizkusiti na lastni koži (auč, boli…) in 2. najti prava nadaljevanja za razvoj.

* * *

V Olympos sem se odpravljal silno mešanih občutkov in s tesnobo v srcu. To bo pravo soočenje, to je prava priložnost! Zdaj se v ostrih pogojih preporoda gotovo razkrijejo že zdavnaj pozabljene nezavedne zgodbe…

Dobro namreč vem, da so cigareti in kajenje le vrh ledene gore – da je to način življenja, ki prikriva prave vzroke… da je kajenje le posledica nekih neskladij, ki usekajo na plan in se nemilostno razlijejo skozi polje zavednega… Prav zanima me, kateri so tisti pravi vzroki, zaradi katerih sem moral v preteklih 24-ih letih pokaditi preko 520 000 cigaret!

To bo prava borba duše s telesom, borba z zastarelimi in okostenelimi miselnimi vzorci, ki so botrovali moji prvi cigareti tam na začetku študentskih dni… V teh pa je skrita nezavedna mladost in zdavnaj pozabljene zgodbe… ki se nepovabljene vrivajo v trenutek sedanjosti, da ne morem živeti sebe toliko, kot mi je dano!

To bo torej veličastna borba starega in novega! Ko se miselne, čustvene in fizične inercije starega usekajo z ostrimi pogoji novega in novimi pravili…

Čudovita narava

Rdeča nit novega scenarija je prenehanje kajenja, kar bo sprožilo vsaj 50 % dodatne energije, ki so jo zdaj ubijali cigareti… hkrati pa pričakujem soočanje z brutalno nikotinsko apatijo in depresijo ob njegovem pomanjkanju. Sledi odpoved vsem poživilom, kot so kava in čaj, kar bo skupaj z odsotnostjo kajenja naredilo čisto blokado razumu, da sploh ne bo mogel več misliti in povezovati… da se začutiš čistega idiota in nesposobneža…

Od tu do bankrota visokoleteče samopodobe ni več niti pol koraka razdalje več. Ob nikotinski apatiji in popolni blokadi razuma se stara samozavest in samozaupanje raztreščita na nerazpoznavne koščke. Še včeraj preproste in samoumevne stvari postanejo danes skoraj nemogoče… V človeka se naseli nemoč in negotovost, izpostavijo se strahovi in dvomi, ki so dolgo nerazpoznavno tleli v poltemi opojnega dima… Tur se razpre in seveda – razlije…

V bistvu gre za neznosna stanja, polna lastnih soočanj in razočaranj nad samim seboj… Stanja prav fizične »potrebe in lakote« po starem… lakote po opojnem dimu in stari samopodobi, lakote po starih užitkih in starem samozaupanju… Lakote po slastni misli – življenja na lovorikah preteklosti! Za sestopanje iz lastnega piedestala (umišljenih dignitet, ki si jih človek nepazljivo pripisuje v hitrem življenju…). Ki se jih nikoli ni treba sramovati, a ko jih enkrat spoznaš, jih nikoli več nočeš živeti… Ki jih ne plačuješ z denarjem, temveč z vsakim trenutkom svojega življenja!

Zato je bistveno, da v ta neznosna stanja vstopaš KER SAM TAKO HOČEŠ (in ne zato, ker moraš)! Kajti potem veš, zakaj tako. Preprosto vidiš nek vrh in VEŠ – TJA HOČEM PRITI!! In potem hodiš proti njemu – če je treba skozi globoka močvirja ali ostra skalovja… In v nobenem trenutku se ne sprašuješ – zakaj sem tu? Kaj tu počnem? Ali ni boljše poti?

Zakaj? Ker vem – hočem na TA VRH!

* * *

Zimski Olympos je za moj namen padel kot muha na med. Pravljičnost Kadirjevih hišk in njihova preprostost sta že sama po sebi preobrat na preteklo poznano in prej obstoječe. Zimski Olympos je skozi zimo čudovito INDIFERENTEN in nevtralen – lahko si najdeš družbo ljudi iz raznih kotičkov sveta… lahko najdeš družbo kopice domačinov, ki pri bogu nimajo kaj drugega početi kot se družiti s tabo… a si lahko hkrati sam s seboj in tak kot hočeš biti – pa nikomur ni treba polagati računov ali se zagovarjati.

Predvsem pa je zimski Olympos vrhunska naravna scena, v kateri lahko vadiš lastno spontanost – danes tak sprehod in jutri drugačen, danes s kolesom in tek… pa skok v poznonovembrsko morje… jutri pohod po gričevju in kaj vem, kaj še vse…

Zimski Olympos je torej diskretna scena, kjer se lahko igra velika igra. Scena, ki sama sebe ne meče ven… Scena torej, ki izpostavi tvojo igro. Kot jo igraš, kot se dogaja. Vrhunska scena, z vsem kar potrebuješ – tu so statisti in stranski igralci… Ej, samo igrati je treba!

Zimski Olympos je prava scena za VELIKE IGRE! Tiste velike, kjer človek zastavi sebe kot glavni vložek na ruleti življenja… in potem kroglica švisne po številčnici… in se kotrlja… in kotrlja… in kotrlja… in… (nadaljevanje prihodnjič)

Sreda, 26. november 2008. V svetovni kavarni Sputnik v Ljubljani se je tega dne, nekaj minut čez 19.uro, srečala skupina svetovnih ljudi. Zgodilo se je popotovalno srečanje skupine, ki je med 22. oktobrom in 3. novembrom tega istega usodnega leta potovala po Egiptu. Deželi sonca in peska.

Popotniški utrinek

Kako prijetno toplo se je bilo znova srečati s prijatelji. Marinka, Laura, Damjan so prišli prvi. Veseli smo bili, da se znova vidimo. Martina,Tomaž in skrivnostni metuljček, za katerega nihče ne ve kdo je, so nas prav tako prišli pozdravit. Nasmejana Jana, po novem navdušena nad kanjoni, je v prostor prav tako prinesla delček naše zgodbe in povedala, da je Katja na poti. Brez pršuta ne gre. Tega sta zastopala Tjaša in Gregor. Branimira in Andrej sta že legendi, zato sta se mimo ostalih Oskarjevih skupin komaj prebila do nas (veste, Andrej je prava zvezda, fotografija njegovega kondorja iz Peruja je na razstavi v Sputniku!). Angela in Oton, srčna popotnika, seveda nista manjkala. Nato pa zgornji prostor lokala ‘zavzamejo’ naši Palestinci. Ne gre za kakšne islamske skrajneže. Karmen in Jure ter Helena in Matjaž so Mojco (z novo frizuro) in Eda prišli pospremit, da končno le oddata anketi. Zvesti samim sebi in našemu potovanju, tudi tokrat na njihovi glavi ni manjkal njihov zaščitni znak. Za kakšen zaščitni znak gre, pa ostaja naša skrivnost. Hrana je na mizi in kdo je ne bi jedel. Jejmo takrat, ko je za jesti! Komaj ugriznemo v dobrote, pa prideta naša mladoporočenca Mojca in Žiga. Sploh ne vesta kako ponosni smo sami nase, da smo lahko prisostovali na vajinem poročnem potovanju. In medtem, ko razglabljamo koga še ni, izza vrat pokukata Alja in Franjo. Kljub natrpanem urniku sta si vzela čas za potovalne prijatelje.

Tradicija in moderna tehnika

V obujanju toplih spominov sredi mrzle Ljubljane pa smo vseeno pogrešali Ireno in Viktorja, Mihaelo in Vlea, Diano in Igorja, Natalijo in Gregorja ter seveda naš mladi cvet deklet, Janjo, Matejo in Nino. Deklice, kje ste? Resda sem se sredi Sinaja dogovorila za vašo ženitno pogodbo, a vendarle. Malo nas skrbi, da niste že tam. Ste na Sinaju, mogoče v Hurgadi? Ni problema. Cela skupina bo veseljem prišla k vam na obisk. Prišli bi za kakšen teden, ki pa se z lahkoto zavleče tudi v nekaj mesecev.

Egipt - starodavna kultura

Ja, s tem pozdravnim uvodom, res vse skupaj lepo pozdravljam, dragi potovalci. Hvala, da ste se udeležili popotovalnega srečanja. Lepo smo se imeli na potovanju, kajne? Govori se že o nekem posebnem potovanju, ki bi bil samo za nas. Da bi znova skupaj odšli novim dogodivščinam naproti. Ima kdo kakšno idejo?
To potovanje je bilo tako kot je bilo, ravno zaradi vas, dragi moji sopotniki. Prijetno, spontano in veselo. Tudi, če je prišlo do kakšnih zapletov, smo jih skupaj rešili. Tako, kot sta na popotovalnem srečanju ugotovila Oton in Matjaž – tudi, če se je pokvaril avtobus na poti do letališča, smo našli rešitev, ki si jo bomo zapomnili kot eno izmed najbolj sočnih dogodivščin na našem potovanju. Drugače pa, dragi prijatelji, moram vam priznati, da ste na popotovalnem srečanju v meni vzpodbudili marsikateri lep spomin. Ne bom jih naštevala, ker nočem ničesar izpustiti.
Lepo je bilo in upam, da se kmalu spet srečamo. V imenu celotne skupine, pa si Martino in Tomaža drznem prositi, da nam prihodnje leto vendarle sporočita kdo je skrivnostni metuljček, ki je potoval z nami.

Nina Mavrič

Pozdrav svima nakon male šetnje kroz Peru.

Bili svugdje, vidjeli svašta. Bilo je super.
Penjali se po strmim liticama.
Pojele nas mušice.
Bili na 5000m visine.
bilo nas glava od visinske bolesti.
Plovili po tihom oceanu i gledali kolonije ptica i morskih lavova.
Letjeli iznad Naske te se divili crtežima u pustinji.
U Machu Picchu cijeli dan padala kiša po nama.
Hodali pustinjom koja je najsušnije mjesto na zemaljskoj kugli.
gledali zidine uzidane od kamenih blokova teških i do 40t a nitko
ne kuži odakle i kako su tu postavljene.
plesali kolo u selu od trske koje plutaju na Titikaki.
I još masu toga. Da ne pišem dalje

PS.
Kako imam gomilu fotografija slat ću vam povremeno.
Ako to nekome smeta neka se buni.

Dražan

Četrtek

Naslednji dan dopoldne sprehod po Mukalli, jutranji utrip, nismo izpustili mangovega in ingverjevega soka. Tone pa je oddal svoje razglednice v star, železen nabiralnik, ki je stal pred pošto. In v oblakih se odpravimo iz Mukalle. Čez kake pol ure nas je že zajel dež, ki je bil padal, padal in padal. Ko smo se vzpenjali proti planoti Al Joul, ki v nedrjih skriva nenavadne doline, smo si mislili:« saj ni panike, bomo že slikali, ko se bomo vračali po isti poti…«. Zagledamo prve slapove, jaz sem bila še navdušena, kajti edinkrat do sedaj, sem jih videla aprila 2006, ko je deževalo v Khureibi dve uri. Navdušeno ftografiranje prelepe doline: Wadi Ayn, v katero smo se zapeljali. Takrat si nismo mislili, da marsikatera naša slikana hiša, danes ne stoji več. Pridemo do zastoja na cesti. Kaj se dogaja?

Čez vodo v Wadi Ainu

Takoj sem pomislila na nastalo reko in res je bilo to. Tovornjaki, nizki taxi avti so stali pred reko in gledali, da bo usahnila. Landcruiser pred nami se pogumno odpravi v reko in jo prebrede. Mi za njim. Pa smo zmagali…. Ni bilo 10 minut, ko se pojavimo pred drugo reko…..in jo prečkamo. Vsi v avtu smo čutili, kako moč vode pritiska na bok avta in ga poskuša premakniti. Še dobro, da smo uspešno prečkali. Za nami Yousif, potem Mohamed in nazadnje Ali, katerega slika je v časopisu…. Vsi potniki so opazili, da je šlo na tesno. Skočijo iz avta in navdušeno fotografirajo reko. Šoferji pa niso bili ravno veseli…priganjajo nas, da se premaknemo naprej, ker se bodo reke še večale, saj se je voda, kot iz ogromne mize, povrsine 120 000 km2, stekala v ozke špranje, doline Hadramawta. In v eni večji špranji smo bili mi. Sedaj tudi potniki razumejo, zakaj je ta široka dolina, široka…ob takih deževjih se v njo steka voda iz največje površine in še vsa voda iz njenih stranskih dolinic.

Čakamo, čakamo

Nadaljujemo pot. Pridemo do tretje reke, kjer so ustavljeni avti. Gremo ven, takoj nam je jasno, da tu čez ne bomo šli. Povrašamo možakarja in le ta takoj pove, da je pred nekaj minutami odneslo en landcruiser s petimi potniki – prav tistega, ki je pred nami preččkal prvi dve reki (film odneslega avta imamo….). Reka je bila velikosti Save. Drla je s hitrostjo gorskega potoka. Ni kaj, nekaj časa smo bili tam, potem pa smo se odpravili nazaj, do vasice, kjer je bila ena restavracija in šli na čaj, na dva, na tri. Začeli kaditi šišo. Vmes je Walid hodil na izlete do reke, ki je sicer upadala, vendar bila še vedno visoka. Vse bolj je kazalo na to, da bomo morali prespati v naši restavraciji. Že celo popoldne smo se hecali okoli tega in potniki so nekako to dejstvo sprejeli – ja seveda, kaj pa hočemo. Waleed je klicaril turistično policijo in ministrstvo za notranje zadeve. Malo jih pa je skrbelo, če smo Ok, ko pa so se pogovarjali z vojaki iz naše vasi, so videli, da bodo domačini poskrbeli za nas in to jih je razveselilo, kajti ukvarjali so se z ljudmi, ki jih je odneslo, ali pa jim je odnašalo domove. Waleed se je dogovoril z lokalnim sheikhom, prijaznim gospodom, da nas vzame k sebi. Pripravili so nam dve sobani, spodaj so bili naši fantje, ženske pa zgoraj, v ženskem nadstropju. Ravno, ko smo se namestili v hiši, je začelo spet strahovito deževati.

Še več vode

Lilo je kot iz škafa, od devetih zvečer, pa do šestih zjutraj. Jaz nisem nič spala, Sonja iz Železnikov prav tako ne. Njeni spomini na njihove poplave (na rojstni dan moje Ranye) so bili namreč še precej živi. Jelka, mama od družinice, ki je potovala z nami, je bila tudi v skrbeh. Okoli dveh zjutraj nekaj poči. Z Jelko sva obe mislili, da se je odkrušila kaka skala, ki so grozeče visele na strmem pobočju…naše hiše pa pod njimi. Jaz grem ven in sheikhov sin mi pove, da so pri sosednji hiši zaropotala pločevinasta vrata. Gremo nazaj ležat, ampak ne spat. Malo čez štiri zjutraj, potrka na vrata naše sobe sheikhova žena in mi pove, da je skozi hišo začela teči voda. Grem pogledat. Pod pragom vrat je šel skozi hišo potok. Skrbelo jih je, da se hiša sesuje ali vdre. Sledila je evakuacija, ki je potekala brez najmanjše panike. Z vsemi stvarmi so nas preselili v neko drugo hišo, malo višje, ki je bila tudi v lasti sheikha. Tam je bil ogromen mafraj, skupna soba, kajti hišo je zgradil za sovaščane, za njihove skupne dogodke, poroke, pogrebščine… Soba je bila dovolj velika za vse nas, za šoferje in še je bilo prostora.

Petek

Po preselitvi, smo se seveda čisto prebudili in seveda so bili naši poskusi spanja zelo klavrni. Žalosten je bil pogled skozi okno, kajti v daljavi smo videli reko, podobno Donavi. Ob sedmih zjutraj nam sheikh prinese zajtrk, res so bili prijazni.

Še ne gre čez

Potem se je pa začelo počivanje, v bistvu smo bili vsi neprespani, ujeti v vasi, zunaj je še vedno deževalo, tako da še na sprehod nismo mogli….ženske smo se potem šle porisati s kano. Vse, od prve, do zadnje. Moški so lenarili. Potem smo šli na izlet do vode, in nas je kar malo minilo ob pogledu na Donavo…. Ampak takrat je bila po širini že kakih 15 metrov krajša kot zjutraj, ko je šel tja Waleed. Na nasipih ob vasi so nasedli mini tovornajki, ki jih je voda prinesla nekje iz zgornjega dela doline. Potem smo šli v našo restavracijo na kosilo, popoldne pa smo se hecali, slikali z domačini, kadili šišo, si pogledali na TV prizore iz Mukalle in nismo mogli verjeti, da smo se se včeraj sprehajali tam, kjer je bila danes globoka reka. Našo cesto iz mesta proti letališču, je na večih mestih popolnoma prelomilo in odneslo. In naš Tone, ki je tako vneto iskal poštni nabiralnik in ga le našel v Mukalli, je videl, da lahko na svoje oddane razglednice kar pozabi…..
Dobra stran vsega popoldne je pa bila, da je nehalo deževati in reka je postopoma upadala. Proti večeru smo jo šli še enkrat pogledati in vse je izgledalo bolj optimistično. Malo pred tem je en avto poskušal priti čez, ker je prišel iz nasprotne strani in mu je uspelo. No, drugič mu ni in še ta avto je odneslo.

Zavetišče pri sheiku

Kljub temu, da nismo nič konkretnega počeli preko dneva, smo bili okoli devetih zvečer že vsi zaspani in popadali spat. Jaz sem kasneje šla do reke in bila je samo še ozka, vendar hitra rečica na mestu, kjer je odneslo oni avto. Preko dneva sem preračunavala kaj narediti s programom, da bodo videli čimveč. Planiranega programa ni bilo več moč izvesti, ker je cesto Sayun-Mukalla odneslo na širokem delu. To sem izvedela, kakšno je stanje v Wadi Doanu pa nisem, ali je Sayun dostopen tudi nisem…telefoni so bili blokirani, ker je v Mukallo in kasneje v Sayun priletel predsednik. Morda zato sms-i od Agencije Oskar niso nikoli prispeli do nas.

Sobota

Prebudili smo se v lepo, sončno jutro, kot je »običajno« v Hadramawtu. Zgodaj smo startali proti Sayunu. Na stičišču Wadi Ayna, z Wadi Doanom, smo videli žalosten prizor, most, preko katerega smo morali, je bil razsut. Menda naprej v vadiju razsuta še dva mostova…. Ni kaj, nadaljevati smo morali proti Sayunu. Kakih 40 km pred Sayunom smo se znasši pred 15 kilometrskim jezerom. Jezero je bilo kasneje visoko več metrov in ni kazalo, da bo ta voda usahnila. Opeljali smo se v bližnjo restavracijo in tam preživeli naslednji dve uri. Midva z Waleedom sva bila zaposlena s klicarjenjem MNZ in Turistične policije. Zanimale so nas predvem prave informacije. Ali lahko v Wadi Doan pridemo po eni drugi poti ali ne. Kajti kogarkoli smo vprašali, je govoril drugače. Waleed je bil v navezi z operativo MNZ in kasneje so nas poklicali, da bomo v Wadi Dan nekako lahko prišli, da so usposobili poti mimo razrušenih mostov.

Zdaj bo pa šlo

Takoj smo krenili na pot in res prišli čez prvi problem. Kmalu zatem smo se znašli pred širokim vadijem, kjer je razsulo most in se je vse kopalo v blatu. Sredi vsega tega je obtičal en tovornjak, ki je poskušal priti čez, pa je obstal na sredini. Vsi moški tam, plus nasi šoferji, so bili v akciji za odstranitev tega tovornjaka, ker je stala na edini mozni poti (ki je bila dovolj trdna za priti čez). »Neverending story«, so menili naši potniki. Pa jim je le uspelo in mi smo šli potem čez ta drugi problem. Pot naprej je bila možna, razsuta, a prevozna. Celoten vadi je izgledal, kot da bi čezenj za tri dni položil veliko preprogo, ki je polezala vse. Vsa drevesa, grmovja, so upognjena ležala blizu tal.

Nedelja

Lepo jutro smo začinili z vzponom na planoto in imeli super razgled na naš Wadi Doan. Potem smo šli pozdraviti še Bin Ladnove in se odpravili. Kam? Ne vemo, kamor bomo lahko prišli ! Novim dogodivščinam naproti !

Bila je cesta v Wadi Doan

Na čaju v eni izmed kasnejših vasic, je do nas pristopil šef tamkajsnje policije in nam rekel, da je povsod nevarno in da moramo čakati tu in prav tu. Ne smemo ne naprej, ne nazaj. V protestu smo klicarili na vse možne strani in dosegli to, da so nas spustili v drugi konec Wadi Doana, kjer smo videli opustošenje. Palmova debla, zarita v hišice iz blata, ki so se ob tem hitro razsule. Čakali smo na klic operative, ki je prej rekla, da bodo cesto do Sayuna najbrž usposobili. Vmes sem v večkratnih klicih na turistično policijo skušala doseči, da nam uredijo dovoljenje za pot v Sano preko puščave-Mariba-po asfaltu. Urejala sem tudi potencialen let v Sano, kar bi bila edina rešitev, v primeru, da dovoljenja za pot preko Mariba ne dobimo.
Waleed je v vse vpregel svojega bratranca, ki je minister za ceste, mostove, da bi izprosil dovoljenje in močno spremstvo za nas preko Mariba. Ni šlo. Tudi vodja beduinske službe, sheikh Sharif je težil MNZ-ju, pa ni šlo.

Poplava v puščavi

No, ampak do Sayuna še nismo prišli. Poklicali so nas, da je pot prevozna. Na mestu včerajšnjega jezera, je bilo še vedno jezero, nekaj km krajše, ampak pot so speljali naokoli do gore in potem so po pobočju gore, za hiškami improvizirano skopali nekaj potk, po katerih je v trenutku, ko smo hoteli čez, bilo z obeh strani še kakih 1000 avtov, ki so hoteli čez. Vse potke so bile enosmerne in če povem, da seveda ni bilo tam nikogar, ki bi malo urejal zadeve, in so vsi hoteli iti hkrati čez…veste, da je bil totalen kaos. Poleg tega so bili vmes taxi avti, ki so bili prenizki za vožnjo po teh hribovskih rovtah in so se zagozdili…pa se Jemenci niso pretirano sekirali in so enostavno avto porivali dokler ni šel čez, tudi če so spodaj vse razsuli. Imajo pač tak sistem.

S potjo v Seiyun ne bo nič

V akcijo smo stopili mi. Zaprli smo kolono iz druge strani, jih nagnali malo nazaj, da so naredili prostor za avte z naše strani (kjer smo avte z naše strani bolj zadaj tudi blokirali) in potem smo se premaknili in zato so se kasneje lahko tudi drugi premaknili…skratka naši potniki so aktivno sodelovali v tem kaosu in se čisto zabavali. Ko smo se prebili čez ta pobočja in prišli na asfalt, nas je od Shibama do Sayuna čakalo spet eno jezero, veliko »le« dobre pol metra, skozi katero smo vozili. Večerni Sayun in tamkajšne palačinke. Potem pa v hotel. Zvečer Agencija Oskar odobri polet v Sano. HURA! Če ne, bi bili v Sayunu še naslednjih 4 dni, do naslednjega možnega poleta, kajti ceste do Mukalle še niso usposobili.

Ponedeljek

Jutranji ogled sultanske palače v Sayunu, malo prostega časa za limonado in kosilo in že smo šli na letališče.

Poplavljeni Wadi Hadramawt

Dobili smo boardinge, ponoven HURA! Slovo od šoferjev, ki so se sami odpravili po, za nas prepovedani, cesti v Sano. Sedaj mora le še letalo priti (kar v Jemenu ne veš, dokler ne sediš v letalu). Letalo je imelo zamudo, ker so spuščali predvsem vojaška letala, ki so prihajala s pomočjo. V živo smo skozi okno letaliske stavbe gledali točno to, kar je zvečer kazalo na TV. Uspešen polet v Sano in nori pogledi na pokrajino Hadramawt, na veliko mizo, z ozkimi špranjami, ki so se svetile od nastalih jezer. Pravi panoramski let, ki ga ne bomo pozabili.

Če bi se v četrtek 6. 11. potikali kje v bližini škofjeloškega MKC-ja, bi vas po vsej verjetnosti dosegli zvoki arabskih ritmov in vas premamili, da vso zadevo pofirbcate od blizu. Vstopili bi v Ostrigo, ki je za ta večer postala oaza za vse tiste, ki sovražimo deževne novembrske dni in ki smo želeli obuditi spomine na tople kraje, na večno sonce in svobodne širjave Turčije.

Pravzaprav se je začelo z našim maturancem v zadnjih dneh avgusta. Večina se nas je do tedaj držala Zahodne Evrope in le redki so že prej potovali tako »daleč« na vzhod. Mogoče se je zato zgodilo… -Turčija nas je očarala. Imela je nekaj ležerne spontanosti in brezčasnosti, kateri se z vrnitvijo domov nismo hoteli odpovedati. (To bi lahko pojasnilo tudi naše neresne začetke pouka in klavrne prve ocene.:) Kakorkoli že, jesen je postajala vse krutejša, z dežjem, vetrom in meglo vred in vsem so se v misli vse večkrat prikradle slike toplega turškega sonca.

Ko smo imeli dovolj, smo se odločili, da organiziramo večer, v prvi vrsti namenjen vsem nam, ki smo skupaj doživeli to deželo, vsekakor pa tudi tistim, ki mogoče še nikoli niso zašli v tiste konce. Da se za nekaj uric zleknemo na blazine, s toplim čajčkom v rokah, kakšno rečemo in se spomnimo naših turških pripetljajev.

Z nekaj potrpežljivosti, trme in skupinskega dela (!)nam je na koncu vseeno uspelo. In to dobro!

6.11. je za vrati škofjeloškega mladinskega kulturnega centra Pri rdeči ostrigi (po turško prekrščenega v Deniz kernizi istarkoz) obstajala Turčija. Po dvoranici, obloženi s takimi in drugačnimi preprogami, se je vonj dišečih palčk prepletal s sladkim vonjem vodnih pip. Ljudje so zbrani okrog majhnih mizic sedeli po tleh, naslanjajoč se na blazine. Ob smehu in navdušenih komentarjih smo gledali slike z maturanca, ki so se vrtele na platnu, in obujali spomine na tiste krasne avgustovske dni. V kotu se je kuhal legendarni elma cay, (Hvala Monika!), od mize do mize so romali krožniki baklav in drugih sladkih turških zadevic. Ušesa nam je polnila turška glasba in na noge spravila marsikoga izmed nas.Vzdušje je bilo, vse do zgodnjega jutra, popolno.

Ko se je ura premikala proti tretji zjutraj in smo, kolikor nas je še ostalo, kadili zadnje ostanke tobaka ter v en glas hvalili uspeh večera, nam je padlo na pamet, da smo pozabili obesiti turško zastavo, ki smo jo pobarvali prejšnji večer. (Ostala je v ateljeju. Če še ni bila prej, je sedaj gotovo že suha:) «Turški večer brez turške zastave ni ničemur podoben«, je rekel nekdo.

Se strinjam. Zgleda, da bo treba narediti še enega- inshallah!

Katja Jezeršek

Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…

Povsem logično je, da sem prišel spreobrnjenje in lastno prenovo delat semkaj. V objem mogočnih borovih dreves, čudovitih pogledov, mehke mediteranske klime in množice prijetnih potk za sprehode in tek… Pa hkrati le korak od civilizacije, kjer lahko le uro in pol daleč v živo poslušaš koncert Iva Pogoreliča…

Zame je Olympos gotovo najlepši delček turške, pa si upam trditi tudi celotne Sredozemske obale! Ne gre zgolj za lepoto, temveč splet stvari, ki se prav v Olymposu zaokrožajo v svojevrstno celoto… Gre za feeling, »posebne energije«, neke vrste »umeščenost« v ta prostor…

Gospod Kadir

Gotovo del občutka »domačnosti« v tej deželi izhaja tudi iz posebnega prijateljstva s Kadirjem, lastnikom Kadirjevih hišk in avtorjem prav posebnega vzdušja v njih, ki je ime Olympos ponesel po celem popotniškem svetu… in je turški Olympos danes bolj poznan kot grški…

Ja, s Kadirjem naju druži posebno prijateljstvo. Ne le jaz, tudi naši potniki začutijo gostoljubje in njegovo srčno širino, ko bivajo v Olymposu. Ja, počutimo se kot cenjeni gosti, nekaj posebnega… in ne le delček neosebne turistične množice. Ja, počutimo se domači, umeščeni v ta prostor.

Kadirjeve hiške na drevesih

Z Olymposom sem se prvič prekrižal pred 14. leti, ko sem na koncu 2,5 mesečnega izgubljanja po vzhodni Turčiji zašel v to ozko dolinico… ostal dobra dva tedna in dokončal lastna razmišljanja o življenju in sebi, postavil zadnje temeljne kamne Agencije Oskar in zastavil operativni načrt – kot se danes izkazuje, za naslednjih 14. let mojega življenja.

Skozi leta divjih potovanj in aktivnosti me je v ta čudoviti kotiček le redko vodila noga. Pa še takrat na hitro, le dan ali dva… morda kot kratek počitek med dvema potovanjema… Veliko premalo, da bi ga začutil, da bi se mu lahko prepustil…
A sem vedno čutil – ja, sem se vrnem, ko pride pravi čas… in ostanem, dokler bo potrebno.

Olympos, Turčija

Zdaj je prišel pravi čas! Potreba po postanku, preobrazbi, spreobrnjenju… Čas, ko je treba očistiti navlako in smeti, ki se naberejo po bogatem, a hitrem in aktivnem domačem življenju… Se očistiti okostenelih miselnih in čustvenih vzorcev, zajeti novega vetra v krila… da ptica poleti visoko, visoko tja pod svobodno nebo!

Zato Olympos, moja inspiracija, kot adut za čase, kot so tile… Kajti če je kje kotiček, kjer bi Oskar na tem svetu želel pognati korenine, naj bo to tukaj.

In kako sem si zamislil tole pisanje?

Kot nadaljevanko v živo. Kot opis Olymposa in življenja v njem, mojega bivanja in dogajanja, pa tudi bivanja in dogajanja v Kadirjevih hiškah… Pisal bom o lastnih mislih o sebi in svetu, pa o mojem projektu čiščenja in preobrazbe… Objavljal pa bom vsakih nekaj dni na teh straneh.

Lep pozdrav iz Olymposa
14. dne nove dobe

Objavljeno 19. nov 08

Na otvoritvi razstave fotografij naših članov v svetovni kavarni Sputnik je bilo prav lepo, če verjamete ali ne. Poglejte si le nekaj utrinkov.

Pišite nam!

Si želite več takih dogodkov? Katere destinacije bi radi, da razstavimo na naslednji razstavi? Če ste si razstavo ogledali, vam je bila všeč?

Otvoritev razstave

Strogo ocenjevanje

Priprave

Dream Team

Simon Eržen je končno dočakal trenutek, ko bo začel s svojo kolesarsko turo po svetu. Po končanem pakiranju se je iz Dunajskega letališča odpravil proti Novi Zelandiji, kjer se bo spoprijel s prvimi kilometri.

Ponovno se bo javil, ko bo za njim že nekaj poti. Potek etape lahko spremljate na spletni strani http://www.bikingtheglobe.net, kjer se nahajajo njegov blog, slike in filmi. Vpišete se lahko tudi na mailing listo in prejemate sveže novice v vaš nabiralnik.

Simonu pošiljamo lep pozdrav v deželo kivijev.

15. dan – 11. maj  – DAN KAR TAKO, drugič

Še en dan na Bolilangi s približno enako vsebino kot prejšnji. Dve palačinki za zajtrk, partija odbojke, pink ponk, namakanje, kosilo (riba, riž, kumarice, lombok, papaja), foto safari, urca sončnih žarkov, sprehod, pogovori pod palmami, večerno plavanje v sončni zahod (a sonce spet pade v oblake), ki ga sicer z naše plaže ni bilo moč videti, pa je večer tu in pakiranje z njim, jutri odrinemo z otoka. Po večerji si po taborniško privoščimo kres na obali, domačini pobrenkavajo po kitari, posedamo po pesku in se tiho zblebetavamo v noč.

16. dan – 12. maj  – ORANG TURIST BRODOLOM

Bujenje ob 6h nam razkrije prvo sončno jutro na otoku. Bog se res heca z nami, danes odhajamo. Sloves od simpatične družinice, ki nas je te dni oskrbovala, sloves od paglavcev in skatov na najini plažici, čao nočne prikazni, rakovice, rakci v školjkah, čao simpatične hiške in luškan otoček.

Palme

Plovba med otočki Togiana, na vršacih pa se že nabirajo nizki oblaki in naznanjajo … ja kaj le!? V rahlem dežju se povabimo na obisk v cigansko vas na drobnem otoku. Vse hiše so postavljene na kolih ob otoku, v njih živi kakšnih 300 družin, vsaka ima okoli 5 otrok, skratka najgosteje poseljen otok daleč naokoli. V trenutku izkrcanja se okoli nas zbere nepregledna množica otročadi čokoladne polti, eni so oblečeni v šolske uniforme, drugi nagci skačejo naokrog, od malih do velikih, vse nas spremlja na poti skozi vas, na vsakogar se prilepi kakšen otročaj in ga ves čas spremlja. Simpatična nasmejana pupa si me je izbrala za tarčo, Davorinu pa je nekoliko starejše dekletce pošiljalo poljubčke, »I love you« in k meni »sorry miss«. Postali smo njihove igrače, peli so si »orang turist je prišel v vas«, zganjali norčije in privabljali vsem nasmeh na obraz. Orangutan je v prevodu človek iz gozda, nas pa so okronali za orang turist, se pravi, človek s fotoaparatom, ki pride, se bedasto smeje in izgine…

Skrajno preprosta vasica, ki živi v glavnem od morja, vsaka hiška ima pod sabo mrežo z nalovljenimi ribami, pa gredo po ribe tako kot mi v vrt po peteršilj. Prihod skupine turistov je za njih verjetno največji dogodek v vasi in še dolgo zatem, ko smo počasi pluli od pomola, se je otročad vesila po pomolu in hiškah ter mahala, pošiljala poljubčke in v nedogled ponavljala »hello mister« in »hello miss«.

Potovanje nam je obljubljalo delno avanturistično stopnjo in porcijo svojevrstnega avanturizma smo kaj kmalu tudi doživeli. Kapitan je nekako spregledal oznake za koralni greben in čuden zvok iz podpalubja je naznanil, da smo … nasedli! Kakšen kilometer stran od ciganske vasi, na plitvini koralnega grebena, je naša barka nemočno obtičala na trdih skladih koral in prav nobena akcija moških mišic tega ni spremenila. Čudni zvoki že tako razpadajoče lesene barkače so kapitana prepričali, da se je potrebno rešiti tovora, zato smo vsi pristali v vodi. Prihajala je oseka, barka je z vsako minuto ostajala bolj na suhem in večja je bila nevarnost, da se njen trup poškoduje ali da se celo prevrne. Česar pa definitivno nismo želeli, saj je nosila dragocen tovor – naše torbe, naše fotoaparate, kamere, spomine. Torbico s tehniko v roke in gremo stat v vodo do trebuha. Pet minut, deset minut, petnajst… Stojimo, se sprašujemo, kako in kaj naprej, iz ciganske vasi pripluje čoln, pogajalska delegacija se vkrca, mi pa še kar stojimo sredi vode s svojo najdragocenejšo prtljago v rokah in se kislo nasmihamo. Ah kaj, vse se bo še rešilo. Seveda, vi pa kar stojte sredi vode in si ne delajte problemov. Morda pa danes ne potujete več nikamor. Pa saj to je del avanturizma, kajne?

Pogajanja so stekla, cigani so imeli na svojem pomolu prav veliko ladjo, njen kapitan pa se med kosilom menda zelo nerad pogovarja, zato so se zadeve malo zavlekle, tudi pristop z vsakdanjim klepetom se je obrestoval, šele na koncu so prešli k poslu, tukaj se pač vse počne počasi in temeljito, čez kakšne pol ure je v bližino naše barke priplula ciganska in organizacija je stekla. Gremo naprej, štopali bomo cigane na ribiški barki – pot do nje pa je bila naporna, s torbami v roki smo nerodno štorkljali po visoki vodi, lomili krhke korale, ki se prav nesramno zarežejo v kožo, naša glavna prtljaga pa je s čolnički plula do nove ladje. Po hitrem postopku vkrcani na našo novo gostiteljico smo pomahali stari nasedli barkači in  kapitanu, ki mu je bilo vidno žal zaradi pripetljaja. Barkačo je lahko rešil šele navečer, ko je prišla spet plima, takrat pa smo bili mi že daleč, daleč stran.

V dežju je sledilo izkrcanje nazaj na obalo in čakanje na obljubljena dva kombija. Prtljago so navezali na streho kombijev in jo provizorično prekrili s plastiko, mi pa smo se strpali v obupno majhen kombi z dvema trdima klopema, premočeni, nejevoljni zaradi vsakodnevnega dežja in se neprostovoljno predali divji vožnji čez drn in strn, čez ovinke in luknje in prav vsem po vrsti nam je bilo slabo. Ejjj ljube sulaweške ceste in njihovi čudoviti kombiji! Po neki logiki večina avanturistov izbira neudobna lokalna sredstva, da se mazohistično doma hvalijo, kako so potovali strpani kot sardine, viseč s tovornjakov, blablabla, ampak mi smo v tem pristali čisto brez izbire. Okusiti deželo na vse načine, kajne?

Večerno vkrcanje na trajekt pa je ponudilo že pravi luksuz. Navadne množice so se natrpale po plastičnih sedežih, nam pa so kapitan in posadka odstopili svoje kabine na vrhnji etaži. Precej noro, najina sobica je premogla dve postelji, umivalnik, mornarsko uniformo, luč, ventilator, klimo in ščurka!

Nočna plovba na severni del otoka počasi poziba v spanec in v odpiranje oči te prisili šele glasna muslimanska molitev nekje zgodaj zjutraj na spodnji palubi.

17. dan – 13. maj  – TUDI NA SEVERU DEŽUJE

Turobno nebo nas je pričakalo tudi na severu, kavica po izkrcanju ni nič pripomogla k izboljšanju stanja, še manj pa dejstvo, da nas tudi tokrat čakata dva specialna kombija, definitivno azijske izdelave, saj so bili sedeži tako ozki in tako skupaj, da smo se prekrivali z rameni in grizli v kolena med vožnjo. Vse lepo in prav, marsikaj je treba potrpeti, konec koncev je toliko novega in lepega za videti in doživeti na tem pisanem otoku, ampak nam je vseeno zmanjkovalo prave pozitivne energije, izpijalo nam jo je slabo vreme in potujoče konzerve, zadnje dni pa je potovanje res bilo samo to – eno samo potovanje, počasno premikanje po zemljevidu, brez posebnih užitkov na poti. In 17. dan pri tem ni bil nobena izjema. Sprehodili smo se po 350 stopnicah na portugalsko trdnjavo z razgledom na izpuhtevajoče jezero. Še zmeraj po malem kaplja z neba. Nekaj krajših postankov za čaj in juho z rezanci in pretegovanje kosti. Simpatična pokrajina se odkriva na severu otoka, tu se tropski gozd razredči v redko zasajene palmove gozdove, po hribčkih se raztezajo velike zaplate goste zelene trave, iz zemlje ponekod štrlijo črne skale, obale prekriva nenavaden črni pesek in nekaj deset metrov od obale se vrstijo prav simpatični otočki. To pokrajino bi si prav gotovo izbrala za kakšen celodnevni postanek, ampak … tudi s polurnim se je bilo treba zadovoljiti. Tudi vojska je prišla na čaj, cela skupina razštelanih uniformirancev se nam je nasmihala in se slikala s puncami. En vojak v škornjih, en bos, en v natikačih, en v majici, en v srajci, en take barve, drug spet v drugačnih odtenkih, en s kapo, en z rutico, en s klobukom – prava mala vojaška maškarada.

Aja, mimogrede, če se kdo želi kopati, naj izvoli, na voljo je 20 minut, potem gremo naprej. Super, ne?

Požremo še eno bučo, požremo slabo voljo, požremo mravljo, požremo vse, kar se požreti da in zvečer smo v Lolaku, spet nas vsakega čaka svoja hiška blizu obale, na večerjo pa se odpeljemo v center mesteca na riž in ribe. Tokrat so naše hiške zidane in ometane, ampak očitno malo uporabljane in slabo vzdrževane, vlaga vdira v vseh kotih, urediti tekočo vodo je precejšnja znanost, o kakšni čistoči pa bi tudi lahko razpravljali.

Morda pa bo jutri lep dan, morda bo posijalo sonce in vulkanski sever bo zasijal v vsej svoji lepoti.

A, saj res, kaj pa »požremo mravljo«? Dobesedno, na neki razgledni točki smo posedali v travi in med bilkami so se plazile rdeče mravlje. Nakar Brane izjavi, da evo to pa so tiste mravlje, ki se jih da poskusiti. Vzameš med prste, posvaljkaš, daš v usta, pogrizljaš, izpiješ prijeten okus citronke, ostanek pa izpljuneš.

Dober tek!

18. dan – 14. maj  – VULKANSKI SEVER

Jutranji sprehod po ne ravno čisti obali črnega peska nama razkrije žalosten prizor. Morje je naplavilo mrtvega delfina, verjetno so ga v svoje mreže ujeli ribiči z dvema velikima ribiškima ladjama, ki sta zasidrani nekoliko izven zaliva. Kadaver opazi tudi domačin z otrokom, izvleče ga na pesek in ponosno razkazuje čokoladnemu otročku. Bizarno, prvič se dotaknem delfina, ampak mrtvega delfina! Le kaj bodo naredili z njim?

Lolak očitno živi od sadov morja, zjutraj se ob obali zbere desetine mož, na videz jih je več kot petdeset, prav vsi pa so potrebni za zlaganje ogromne ribiške mreže, razprostrte čez obalo. Morje jim daje hrano za preživetje, ampak kaj klavrn občutek imam, da ne dobi nič v zameno. Prav nič poduhovljeni ali pa vsaj hvaležni za darove narave se mi ne zdijo tile domačini.

Zajtrk v preveliki, prazni in zapuščeni jedilnici. Nekaj popečenega kruha, že zdavnaj pokvarjeni zavitki margarine in kozarček ananasove marmelade. Za posladek papaja. Spet buče. Počasi se počutim že kot pujs. Otok vre od raznovrstnosti rastja in sadja, mi pa vsak dan jemo le buče in kakšno banano.

Sprehod po vasi ni bil nič kaj drugačen od ostalih otoških sprehodov. Domačini nas opazujejo, se nasmihajo, se čudijo, zakaj slikamo njihove revne hiške. Na severu hiške niso več na kolih, več je zidanih kot lesenih, bolj so barvite, bolj so podobne hiškam v svetu, ki je ena sama vas. Na dvorišču ene izmed hiš se odvija trening petelinjih bojev. Petelini imajo v moškem življenju očitno še precejšnjo vlogo in njihovi boji so prava nacionalna vrednota. Iz legend, ki izvirajo iz Tane Toraje, se nekoč dva moška nista mogla dogovoriti, kdo ima prav, pa jima je modrec predlagal, naj vzameta vsak svojega petelina – zmagovalni petelin bo svojemu gospodarju prinesel pravico. Od takrat je v Toraji petelin poleg bivola najpomembnejša žival, vsak moški ima svojega petelina, petelinji vzorci pa se pojavljajo tudi na ornamentnih ploščicah tongkonanov, na okrasnih stebrih in še kje. Kakšno vlogo ima petelin na severu otoka mi sicer ni znano, vsekakor pa moški strašansko uživajo v pernatih bojih. Petelina, ki sta se borila po dvorišču, sta lastnika vsake toliko časa umila z vodo, potem pa sta se spet zakadila drug v drugega. V pravem boju petelinom na noge privežejo ostra rezila, ki ob skoku poškodujejo tekmeca in ga v končni fazi ubijejo.

Slaba volja preteklega dne obrodi sadove in ta dan nam privoščijo udobnejši kombi. Pokrajina kokosovih palm nas spremlja ure in ure, vmes pa se ustavimo na plantaži, kjer pridelujejo kopro. Kokosov oreh je sestavljen iz več plasti; zunanji ovoj je iz vlaknovine, ki jo uporabljajo za vrvi in platno. Notranja lupina pa je sestavljena iz trde olesenele lupine, v kateri se nahaja mehko belo jedro in tekočina. Tekočina, ki ji naivno rečemo kokosovo mleko, je okusa običajne rahlo sladkane vode. Če ji dodajo zmlet kokos, šele nastane okusno kokosovo mleko. V pridelovalnici kopre olupijo vlaknat del na posebnih kovinskih kolih, trdno luščino presekajo na polovico in izlijejo vodo. Takšne polovičke posušijo nad ognjem, da bel kokos postane rjavkast. Rjavkasto tkivo izdolbejo iz trdega ovoja, zmeljejo in to je kopra, surovina za številne predelave v industriji. Kokosove orehe pa nabirajo vsakodnevno na plantaži urni plezalci, ki z mačeto poplezajo po visokih steblih palm, oberejo zrele orehe, nato pa jih naložijo na lesene vozove in z volovsko vprego pripeljejo do predelovalnice.

Ob cesti se nizajo vasice, podobne so si kot jajce jajcu, selamat datang (dobrodošli) na vstopu, selamat jalan (nasvidenje) na izstopu, ob cestah ni stojnic, ki bi nudile pridelke kot na jugu otoka, so pa stojnice, kjer prodajajo bencin v steklenicah kokakole in fante. Ponekod imajo ob cestah postojanke, kjer ustavljajo promet in pobirajo denar za nove mošeje ali cerkve, nekdo poseda na stolu in kriči v zvočnik, ostalih nekaj brzi po cesti s škatlami za prispevke. V nekaterih vaseh je ogromno število cerkva, ponekod za vsakih nekaj hiš stoji manjša cerkev, novejše gradijo iz betona v obliki kvazi katedral, frontalni del z zvonikom nakičano okrasijo, zadaj pa je preprosta ladja z navadno dvokapnico.

Postanek za sprehod po japonskih jamah, izklesali so jih vojni ujetniki v skalovje v II. sv. vojni za potrebe skrivanja japonskega orožja, danes pa so neuporabljene. Pač običajni rovi v skalah, s katerimi ne vedo, kaj bi počeli.

Vulkanska pokrajina nam razkrije prvi biser, vulkansko jezero zeleno bele barve, voda povsod brbota, dviga se para in vonj po žveplu polni zrak. Ne verjamem podatku, da v takem okolju živijo ribe. Eno instant kuhano žvepleno ribo, prosim! Tudi pokrajina okoli jezera je prepojena z drobnimi izpuhi vročega žveplenega zraka. Po travnikih pa rase nenavadna rožica, sramežljiva gospodična so jo poimenovali, svoje bujno listje v trenutku stisne v obliko mrtvega stebla, če se je dotakneš. Kakšna sramežljivka!

Tomohon je eno večjih mest na severu, sprehod po ulicah razkrije prijazne domačine, tukaj že marsikdo razume in pove kaj angleškega, belcev so vajeni in nas ne opazujejo kot Marsovcev. Zanimiva sprememba, očitno smo nazaj v nam znani civilizaciji. Očitno imajo tudi boljši standard, precej ljudi je lepo porejenih, videti pa se da lepo število albinov, ki prav zanimivo izstopajo iz čokoladne množice s svojimi slamnatimi lasmi in nenavadno svetlo poltjo. Po dolgem času najdemo supermarket, trgovine s pohištvom, s čevlji, s čimerkoli hočeš, vse se dobi, od Nike copatov do Philips televizije. In tisti simpatični čevlji, ki imajo kotalke integrirane v podplat, ki se jih pri nas še ne dobi, tudi že imajo. Vsaka luknja je fotokopirnica, premorejo celo kakšen računalnik ali celo dva fotokopirna stroja.

Na hribčku nad mestecem se razteza posebna četrt, kjer gradijo lesene montažne hiše po naročilu. Pred svojo hišo mojstri postavijo v roku približno enega leta bolj ali manj veliko leseno mojstrovino, narejeno v celoti na roke, od gradbenih konstrukcij do drobnih detajlov, vse je iz lesa, običajno iz tikovine, ki jo uvažajo z Bornea. Noben žebelj menda ne zabijajo do konca, saj po končanem delu hišo razstavijo, zložijo v zabojnike, prepeljejo kupcu na katerikoli konec sveta ter jo ponovno sestavijo. Idealno za vroče kraje, za naše razmere pa bi hiške potrebovale marsikakšno modifikacijo.

Vožnja skozi obrobje mesta razkrije še predel bogatejših hiš, ena med njimi je grajena v samem marmorju, s pozlačeno fasado, zatemnjenimi stekli, impozantnim vhodom. Bogatejši sloji se v Tomohonu očitno počutijo prav dobro.

Tudi pokopališča so nenavadna, vsi grobovi so obloženi s keramičnimi ploščicami, pri čemer nas vodič opozori, da keramika izhaja z območja Irana.

Nad mestom visoko bdi vulkanski stožec, neprestano ga skrivajo oblaki, ki me spet spravljajo v slabo voljo, saj bi bil pogled iz naših novih lesenih hišk prav enkraten – mogočen vulkan nad zeleno cvetočo pokrajino. Luštni leseni bungalovčki sredi urejenih cvetočih gredic nas gostijo ta večer in najin je še posebno prostoren in udoben. Tudi kopalnica je presenetljivo opremljena s tušem in toplo vodo, za spremembo pa nama ne delajo družbo ščurki, ampak nekaj polžev na kopalniških ploščicah.

Tudi naš oskrbnik je prav posebne sorte – za vsako opravilo si vzame točno določen čas in vse natančno premisli tako, da ima kar največ možnega dela. Za vsakega posebej gre v kuhinjo po palačinko, vsakemu posebej tudi prinese račun, gre v nadstropje, mu vrne drobiž, se posveti naslednjemu, pri tem pa je potrebno paziti, da kdo komu na časti kakšnega piva, ker potem se mu sistem zruši in nič več ne funkcionira kot bi moralo. Vsekakor je za svoj IQ nadpovprečno marljiv in vreden pohvale.

19. dan – 15. maj  – ŠOKANTNA TRŽNICA IN VULKANOLOGIJA

Megleno jutro je še zmeraj skrivalo vulkan, pod katerim smo spali. Zapustili smo simpatične hiške v cvetju in šli raziskovat Tomohonsko tržnico. Bila je nedeljsko prazna, pa vseeno dovolj polna življenja, da smo razumeli njeno bistvo. Tukaj smo očitno že dovolj blizu jugu Kitajske, ljudje so vajeni pojesti vse kar leze in gre. Sistem pa je takšen: potrebuješ ulovljeno žival, plinski gorilec, krtačo, kakšno palico in stojnico. Na palico natakneš žival, jo nekajkrat pokuriš v vročem ognju, da črno zogleni njena koža, skrtačiš skurjene dlake, položiš na stojnico in čakaš kupce. In kaj se da kupiti tako prijetno hrustljavo skurjenega? Ni panike, kar ti srce poželi, podgane, netopirji, kače, psi, zadnjo taco, gobec, prsni koš, po želji!

Seveda premore tržnica tudi standardno ponudbo svežih in posušenih rib, svežega mesa vseh vrst, zelenjave, začimb, moke, riža, gomoljnic, tekočih zadev, sladic, posebno vzdušje vlada na tekstilnem oddelku, kjer se prodajalec usede sredi kupa oblek in zganja nepopisen hrup, vse je enkratna roba, napol zastonj, kdor prej pride, prej melje, in strategija vžge, kupci se kar drenjajo ob stojnici in grebejo po tekstilnih izdelkih.

Polni presenetljivih prizorov se odpravimo do vznožja vulkana Mahawu, lepotca, ki bdi nad pokrajino s svojimi 1319 metri. Slabo uro hoje najprej skozi prijeten gozd, nato skozi redko poraščeno pobočje in nazadnje čez velike praproti in trave, pa se z vrha odpre čudovit razgled na pokrajino in na sam vulkanski krater, v katerem se skrivata dve žvepleni jezerci. Na trenutke veter prinese vonj po žveplu na obronke kraterja, kjer je med visokimi travami speljana pot za nam podobne firbce. S konkretnim vetrom v laseh se razgledujem po pokrajini daleč pod sabo in se sprašujem, kakšne posledice bi prinesel izbruh vulkana, za katerega ne vem, kdaj je bil nazadnje aktiven in koliko živ je v resnici.

Spust v dolino in kratek postanek v Manadu, največjem mestu na severu otoka. Svoje ovčice je Brane spustil iz kombijev pred velikim novim nakupovalnim centrom, in ovčice so se zapodile vanj, si privoščile pico, kokakolo in firbcanje po trgovinah. Če bi nas spustil na pašo v kakšnem barakarskem naselju, bi bili prav tako zadovoljni in bi si privoščili porcijo riža na umazani stojnici…

Potem pa smo iz civilizacije spet poniknili čez hribovja po ovinkastih cesticah, mimo revnih vasic, s pogledom na dva impozantna vulkanska stožca, ki se imenujeta »dva brata«. Vrh vulkana občasno ovijajo puhasti oblaki in meglice, nasploh dobiš vtis, da so tod oblaki zelo nizko nad tlemi in bi se jih lahko skoraj dotikal. Ovčice je Brane pognal sredi gozda v hojo po asfaltni cesti, ovčice so ubogale in se zvečer kesale, saj bi raje tiste pol urice izkoristile na čudoviti plaži, ki smo si jo šli, zato ker smo pač silili, ogledat v skoraj polni temi.

V mraku smo namreč prispeli v Tangkoko, oz. nekam tam okoli v Tarsius park. V preprosti koči z velikim hodnikom smo se natiščali v miniaturne preproste sobice in negodovali, saj nam je večerni sprehod naredil lušte po sprostitvi na simpatični peščeni obali nedaleč stran. Kaj pica v nakupovalnem centru in šetanje po asfaltni cesti res odtehtata urco ali dve na črnem vulkanskem pesku ob sončnem zahodu?

20. dan – 16. maj  – IZ SVETA OPIC V TURISTIČNI BALI

Bujenje že nekaj pred četrto uro, požirek čaja in kratka vožnja skozi nočni gozd, nato pa peš med bujnim rastjem, da pričakamo najmanjšo opico na svetu, ko se v zgodnjem jutru vrača na domače drevo. Tarsius spectrum se imenuje. S svetilkami križarimo po ozkih potkah med drevjem, ki počasi iz teme že kaže svoje obrise. Posedemo okoli ogromnega drevesa, katerega deblo je prepleteno iz nešteto drobnih debelc, ki se ovijajo v višavo in tvorijo nepregleden splet lesovja. In res pride naš mali Tarsius, skoraj bi ga lahko skril v dlan, velikooko rjavo bitjece z dolgim repom, na miniaturnega gremlina spominja, popleza po veji, se spoštljivo ustavi, da ga pofotografiramo, šiba naprej in izgine nekje visoko v krošnji. Na sosednjem drevesu še eden, pa potem še naslednji, s svetilkami spremljamo njihovo gibanje in se čudimo njihovi majhnosti.

Po uhojenih potkah tavamo po gozdu, ki postaja vse svetlejši in iščemo črne makake. Dolg jutranji sprehod bi lahko popestrili z botaničnimi informacijami, kajti obkrožale so nas prav zanimive velikoliste rastline in nenavadna drevesna debla. Sprehod je očitno namenjen le sam sebi, vrnemo se na izhodišče k vozilom in se odpeljemo. Ampak glej glej, opice so pametnejše od nas in nas čakajo kar na cesti. Kakšnih deset, morda dvajset črnih makakov poseda po grmovju in si nas z zanimanjem opazuje, nekoliko na distanci, prav tako kot mi. Mlade opice so nekoliko bolj zvedave in odprte za nove stike, ampak starešine jih hitro naučijo reda, če se katera preveč približa človeku. Sopotnica je skoraj ostala brez torbice, tako se jim je zdela zanimiva. Pomešali smo se med grmovjem, črni makaki in beli homo sapiensi in se z zanimanjem opazovali.

Dve urci sta nam ostali za zajtrk, pakiranje in občudovanje plaže, potem pa smo se kaj kmalu znašli nazaj v Manadu, na letališču, s prvim letom smo poleteli nazaj na jug otoka v Makassar, nato pa z letala za Bali zadnjič pomahali Sulawesiju v slovo. Gotovo je vsak premleval svoje vtise s potovanja, neizbežno se mu je bližal konec in preobilico vtisov je bilo zares možno podoživeti šele doma.

Skozi drobno avionsko okence spremljam čudovit sončni zahod. Vrnemo se v nam že znan hotel, ampak kdor še ima kakšno željo po ogledih, zapravljanju denarja, nakupovanju spominkov in firbcanju po turistični Kuti, mora pohiteti, saj se čez nekaj slabih uric trgovine zaprejo, jutri pa ne bo več časa za kaj takšnega. In kot pravi obsedenci smo se vrgli na nakup spominkov, ki jih Sulawesi, v bistvu na srečo, sploh ne premore veliko. Kuta se zdi kot vsako drugo evropsko mesto, polno življenja, trgovinic, nakupovalnih centrov, restavracij, McDonaldsa, stojnic. Tukaj se lahko počutiš skoraj kot doma. Na željo Mc ljubitelja sledi večerja v McDonaldsu, ampak izbira sploh ni bila slaba, tukaj se najde na meniju tudi pohana kurja bedrca in v pari kuhan riž.

Za večerni posladek se odpraviva na obalo, kjer se ogromni valovi zlivajo po dolgi peščeni plaži, nad pokrajino pa bdi polna luna. Nekoliko mirnih trenutkov za romantiko v mesečini…

21 dan – 17. maj  – ODISEJADA NA 10 KM VIŠINE

Zadnje jutro v Indoneziji sva si postregla z ležernim zajtrkom, sprehodom v sosednjo ulico ter namakanjem v hotelskem bazenu in lovljenjem zadnjih sončnih žarkov.

Od tod naprej pa ena sama zgodba o letališčih in letalih, v Denpassarju smo se na letališču vsi trudili zapraviti zadnje rupije za drobne spominke. Zapestnice, masažna olja, albumi iz palmovih listov (ki jih potem opaziš tudi v Sloveniji na policah skoraj vsake trgovinice z darili, seveda po rahlo zasoljenih cenah).

Airbus nas odpelje v Kuala Lumpur, kjer se počutimo že skoraj kot doma. Tokrat preživimo nekaj ur časa pred naslednjim letom v hotelu Empress, kjer čaka ruski bife za večerjo. Tri ure pred naslednjim letom smo že na letališču, vseeno čas hitro mine in na krilih Boeinga 777 poletimo proti domu.

22 dan – 18. maj  – DOMEK SLADKI DOMEK

Zunaj je črna tema, utonemo v spanec, ob svitu pa mimo desnega krila potujejo z jutranjim soncem osvetljeni čudoviti vrhovi Kavkaza, plavajoč nad poljano goste megle. Nad črnim morjem zagledamo ognjeno kroglo.

Spet pogled na pokrajine domačega kontinenta in čudovito kultivirano pokrajino v okolici Frankfurta. In še polet z Adrijinim aviončičem.

In doma se šele zares začne podoživljanje vsega doživetega. Šele takrat potovalni tempo izpuhti in prepusti človeku, da v miru strne vtise, in jih, takole po nekaj mesecih, tudi na kratko (jaaa, priznam, lahko bi bilo VELIIIKO daljše!) strne za spomin.

Andreja Ravnak, poleti 2005