KEBAB – MASHALLAH (zahodna Turčija)

No, pa je prišel še poletni čas počitnic in brezskrbnega capljanja okoli. Najino potepanje se je tokrat dogajalo v Turčiji. Pridružila sva se skupini, ki je potovala na turi Po uhojenih poteh zahodne Turčije, preko agencije. In res je bila že uhojena, ne toliko turistična, a vendar…Potovanje se je pričelo z nočnim letom. Prileteli smo direktno v Istanbul.

Merhaba…so nas prijazno pozdravili Turki, ko smo vstopili v njihovo deželo. Turčija.. ogromna, zanimiva,

polna zgodovine in naravnih lepot. Samo dve uri leta iz Brnika in že si v Istanbulu, edinem mestu na svetu, ki leži na dveh celinah (Evropi in Aziji). V starem delu v Evropi se trguje in dela, medtem, ko se v novem Azijskem delu stanuje.  Istanbul ali Carigrad ali Konstantinopel (več imen za to mesto) ima 18 mio prebivalcev. Med tema dvema celinama je Bosporska ožina, povezuje pa ju 4. največji viseči most na svetu dolg kar 1.060 metrov. Meščani lahko gledajo na dve morji hkrati, in sicer na Črno in Marmorno morje. Turčija ima 8.000 km obale in kar štiri morja (Črno, Marmorno, Egejsko in Belo ali Sredozemsko).

Utrujeni smo se podali v hotel, kjer naj bi se v treh urah naspali (če letalo ne bi imelo zamude, bi imeli več časa za spanje). No pa nismo tukaj, da bi spali, ampak da bi si ogledali kar največ. In smo si. V Istanbulu, kjer je bil naš prvi dan ogledov, smo šli v Modro Mošejo, ki je znana po šestih minaretih. Modra ji rečemo turisti zato, ker je v notranjosti strop iz modrih keramičnih ploščic, na katerih so lepi vzorčki. V mošejah je prisotne veliko modre in zelene barve, saj naj bi ti barvi očistili misli. Šest minaretov je nastalo po čistem nesporazumu v komunikaciji, saj se tedanji cesar, ki jo je dal zgraditi in arhitekt nista razumela, »kao«. Cesar je rekel, da želi mošejo z ALTi minaretom (pomeni zlato),  vendar je arhitekt med gradnjo ugotovil, da bo imel premalo denarja za zlat minaret. Da pa bi svojega cesarja vseeno ubogal, se je spomnil zvijače in zgradil mošejo s šestimi minareti. Ko je cesar prišel nazaj iz vojskovanja, ga je skoraj kap, saj je vedel da ima že mošeja v Meki šest minaretov. Arhitekt je rekel, da ga je razumel da hoče z ALTI minaretom (pomeni

šest). Ni se hotel zameriti Islamu in se spomnil, rešitve. Ta je bila, zgraditi dodatni minaret v Meki. In tako je bilo. Nujno je bilo videti tudi Aya Sofijo – četrta največja cerkev na svetu. To je cerkev svete modrosti, ki je bila zgrajena v krščanski obliki, zgradili pa so jo Bizantinci. V času, ko je Turčijo zajel val muslimanstva, so jo predelali v mošejo. Zanimivo za videti. Tam blizu je tudi podzemni rezervar, ki izgleda kot podzemna palača. Tudi to so zgradili Bizantinci in je na površini 9.800 kvadratnih metrov, strop podpira 336 stebrov visokih 9 metrov. Za nas turiste so jo lepo uredili z zvočnimi in svetlobnimi efekti, v kateri je še vedno cca  pol metra vode. Še vedno so vidne sledi, do kod je segala voda, ki so jo uporabljali za pitje, pranje, umivanje, kuhanje.

Popoldne smo se nekateri odpravili z vlakom spalnikom proti Pamukalam. Preostali del skupine pa lepo na avtobus. Zbirno mesto je bilo mesto Denizli. Tam smo se dobili nekateri bolj, nekateri manj naspani in spočiti. Sama priporočam spalnik.

Nastanili smo se v prijetni vasici pod Pamukalami, ki so znane po ponvicah iz kalcijevega karbonata. Nastale

so tako, da se je po hribu začela zlivati voda z veliko vsebnostjo kalcijevega bikarbonata. Ko je ta voda prišla v stik z zrakom je reagirala in ostal je ogljikov dioksid in kalcijev karbonat – apnenec (zato je tudi bela barva). Neverjetno kako so zmožni masovni turizmi uničiti naravo. Še danes se vidi ostanek umazanije in rjave barve v teh ponvicah, ker so se v 50. in 60-ih letih tam masovno kopali turisti. Vlada je v 80-ih letih sklenila temu narediti konec, dala podreti vse hotele ob teh ponvicah in obnoviti naravno lepoto. Danes umetno polnijo te ponvice z tovrstno vodo iz bližnjih izvirov in je prepovedano stopiti v te bazenčke. Vidi se že razlika, spet se lepo belijo nazaj. Po ogledu mesta mrtvih in Pamukal smo se okopali še v Kleopatrinem šampanjskem bazenu, kjer so vrelci tega kalcijevega bikarbonata. V tem bazenu so na dnu vidni vdrti in podrti stebri, ki so podpirali strop v bazenu iz časov teh megalomanskih hotelov v 60.letih. Ko so podirali kompekse, so pustili bazen s podrtimi stebri. Izgledajo totalno naravno.  Ta kopel naj bi kopalce pomladila, ozdravila in naredila lepše. Zanimivo je, da je bilo v

bazenu več moških. Po lepotni kopeli smo se okrepčali in si pričarali svoj raj dneva v Mehmed’s Heaven s Heaven Kebabom. Končno kebab. Njami. Turki bi rekli Mašallah. Sami pravijo, da se ne obremenjujejo s preteklostjo in prihodnostjo. Zato za vse kar se je zgodilo v preteklosti rečejo Mašallah (hvala Bogu), in za vse kar naj bi se zgodilo Inšallah (če bo Bog dal). Nadaljevali smo s tradicionalnim čajem in vodno pipo, kjer smo se ga »zakadili« do konca.

Zjutraj je bila budnica že ob petih saj nas je čakala dolga vožnja do Didima. Še prej pa smo se ustavili v Efesu, kjer naj bi bilo zadnje bivališče Svete Marije (Jezusove matere) z Janezom Krstnikom. Na istem mestu je obnovljena hiša v kateri je sedaj mini cerkvica. Efes pa je znan tudi po najlepše ohranjenem rimskem mestu, v katerem je prebivalo cca. četrt mio ljudi. Mesto je bilo trgovsko, ki pa je z leti propadlo in zamrlo zaradi vojn in bolezni. Ob koncu dneva smo obiskali tipično turško vasico, v kateri so moški sedeli v čajnici

(kamor ženskam ni dovoljen vstop, izjeme so turistke, ki nas jemljejo kot srednji spol-včasih je očitno tudi to bolje), ženske pa so posedale pred hišami. Oboji pa so obravnavali dnevne vaške čenče, reševali svet in modrovali ob čaju, ki je zelo pogosta pijača tako kot Ayran. Čaj je pravi in ga Turki spijejo od 5-10 meric na dan. Ayran pa je pijača narejena iz navadnega jogurta (60%), vode (40%) in soli. Ponavadi ga pijejo-mo pri jedi, da pospeši prebavo ali pa kar tako za osvežitev. Je dobrodošla sprememba po sokovih in vodah, ki jih turisti pijemo na potovanjih. Da ne pozabim, tudi pivo Efes je odlično in pitno. Vas smo prehodili kar tako, po uhojenih poteh, čez dvorišča in mimo zunanjih kuhinj, ter vaških wc-jev. Na koncu (klancu) vasi se nam je odprl prečudovit razgled nad dolino, ki je vodila do morja, nekje daleč v daljavi. Daleč zato, ker je nekoč pred davnimi časi reka Meander premaknila pristanišče nazaj s tem, ko je naplavljala mulj na svoje bregove. Počasi je spremenila strugo in zasipala prejšnjo strugo, morje pa se je pomaknilo nazaj. Zvečer smo prispeli v Didim, letovišče, ki je popularno za Angleže. Tako zelo, da so cene poleg turških lir kar v angleških funtih. Mimogrede ena turška lira je vredna 120 sit. Menjalni tečaj pa je drsen in je zvečer slabši kot zjutraj.

Naslednje jutro pa spet auf in proti Dalyanu. Vmes pa še postanek v vasi na poti, ki si jo bomo zapomnili po … domačinkah. Zakaj, boste vprašali? Zato, ker bi samo 3 take domačinke rešile marsikatero prodajo v naših podjetjih. Sposobne so prodati vse sorte šare komurkoli. Tudi najbolj trdovratnim turistom, ki so zabetonirani v misli, da 100% ne bodo kupili ničesar, ker tudi ničesar ne potrebujejo. Ni ga bilo takega junaka, ki nebi kupil vsaj eno zadevo, ob tem pa smo se barantali, da se je kar kadilo. Težko se je bilo pogajati in dolgo je trajalo. A na koncu mi je uspelo in dobila sem svojo ceno a le za 1 kom več. Tako, da je bila volja obeh zadoščena. Super za obe. Ženice so tako simpatične, polne energije in kondicije, tako fizične kot jezične. Nakupe smo končali in čas je bil za še en čaj. Omenila sem že, da ženskam v čajnico ni dovoljen vstop razen turistkam in ženi lastnika. Ta je bila slučajno ena izmed prodajalk kiča, čipk in prtov. Ko so ostale ženice videle, da nekateri kupujejo od nje, so vdrle v čajnico in vnele prepir med moškimi. Treba je

spoštovati tradicijo in ne kupovati v čajnici. To ni kraj, kjer bi se to počelo. Takoj je bil »cel hudič« dokler se mi nismo spokali ven. Ženic ni bilo moč odstraniti. Vam pravim, prav vztrajna bitja so. Ukvarjajo se s kmetovanjem in priložnostno prodajo kiča. Drugače pa je Turčija izredno rodovitna dežela, saj zraste vse, kar vtakneš v zemljo in tudi dobro podnebje ima. Poleg tega pa ima ogromno vode. Turčija ima 1% svetovne zaloge vode in to se opazi vsepovsod. Proizvede 80% svetovnega tobaka in skoraj vse je državna last. Kmeti ga gojijo in ko je tobak goden za prodajo, ga lahko odprodajo samo državnim firmam. Nekaj se ga goji tudi za prodajo na črno in lastno porabo. Če ga prodajajo na črno doseže vrednost 20 lir za kilo posušenega tobaka. V Turčiji pa še nekaj pridelujejo na veliko. In sicer ogromno bombaža. Zato pa je veliko svetovno znanih tekstilnih firm prav v Turčiji. Tobak ima 2 letini. Bombaž pa celo 3. Prva je slabše kakovosti, druga je najboljša in tretja je najslabše kakovosti. Grmički bombaža so polni trnja in je ročno obiranje bombaža dobesedno krvavo delo. Prav tako kot je s tobakom, je tudi z pridelovanjem maka. Mak vsebuje 21 sestavin. Od tega je 20 sestavin iz katerih delajo eterična olja, ena pa je narkotičnega opoja. In prav zaradi te ene sestavine, je mak v državni lasti.

Zvečer smo prispeli v letoviško mesto Dalyan. Pridružila sem se naši lokalni vodički Aiše v frizerskem salonu, kjer niso »specializirani« samo za frizerske usluge, temveč poskrbijo tudi za manikuro, pedikuro, depilacijo itd. Ne bom komentirala kvalitete uslug, povedala bom samo dejstvo, da Turkinje ne nosijo kratkih frizur tako kot me, in temu je tudi primerno znanje frizerk glede kratkih frizur. Ostalo preverite sami. Strogo se ločijo ženski od moških frizerjev. Moški so v glavnem tudi Berber-i torej brivci in od tukaj naprej gre usluga. Najprej obrijejo, zmasirajo obraz, potem pa požgejo dlake v nosu in ušesih in še uredijo frizuro. Spet celovita ponudba ampak samo glave. Cene so primerljive z našimi, vsaj kar se gostilen in frizerjev tiče. V trgovinah z živili pa je druga pesem. Tam so osnovna živila (kruh, mleko, sir, jajca) do 5 krat cenejša. Alkohol in cigareti so dražji kot pri nas. Na vseh kovancih in bankovcih je Atatürk in najmanjši kovanec v obtoku je 0,10 lire. Cene temu niso prilagojene in je smešno, ko pogledaš v blagajno v trgovini. V predalčku za kovance ima še bonbončke. Ko blagajnik ne more vrniti manj kot 0,10 lire, ti da bombonček. Prav smešno. Kot bi pri nas v avtomat za kavo metali bombončke. Ne vem, če bi bil Avtomatic (skrbnik avtomata) zadovoljen.

Zjutraj smo se s čolničem odpeljali skozi kanale, kjer se sladka voda meša v morsko, do Želvje plaže. Lepa plaža posuta z mivko, morje pa je kristalno čisto. Želvja zato, ker na tej plaži ponoči želve ležejo jajca. Seveda domačini poskrbijo za zaščito le-teh in jih z železnimi kletkami označijo, da jih slučajno kopalci ne uničijo s tem, ko bi ležali tam. Označen je pas, na katerem ne smemo ležati, lahko gremo samo mimo. Zanimivo. Še super, da smo se odpravili pred 12. uro, ker so se takrat začele zgrinjati množice kopalcev po večini turistov. Po kanalu smo se odpravili nazaj do blatne kopeli. Blatne dobesedno! Rock Otočec je v primerjavi s tem začetnik, amater. Ta kopel naj bi nas spet pomladila, polepšala, ozdravela itd. Vse sami superlativi. Po tem, ko smo se dodobra okopali (beri povaljali) v blatu smo šli ven, da se to blato posuši na telesu. Je pa dobra zaščita proti žgočemu soncu, ker nas ni ožgalo sonce skozi blato. Vsaj za nekaj je dobro…Ko se je blato posušilo, smo morali nazaj v blato, da se odmoči, in direktno pod tuš. Po temeljitem tuširanju, pa smo se ogreli (kot da nas je zeblo sredi 40 stopinj) še v termalnem bazenu, kjer je imela voda 39 stopinj.  Kljub tuširanju in termali, težko spraviš kamenčke blata ven iz ušes in las. Ko smo se očedili smo bili tako lepi, da smo bili že kar kičasti. Upam, da bo ta lepota držala dlje od enega dneva, drugače bo treba doma ponoviti blatno kopel. Opozorila bi s sledečim znanim stavkom: Otroci, tega ne počnite sami doma. Zvečer smo se nakrcali v čolnič in se odpeljali na sredino jezera, kjer smo uživali v turški glasbi in plesu, ko se je stemnilo smo poskakali v jezero in uživali v topli vodi. Je prav pasala po celodnevnem kopanju.  Privoščili smo si osvežitev z lubenico in melono, ter spet nadaljevali s plesom. Pričarali smo si presežek romantike. Predstavljajte si ponoči čolnič na jezeru, lučke nekje v daljavi, mesec, ter ob tebi ljubljena oseba…. Dodatne besede niso potrebne.

Naslednje dopoldne je sledil še en obisk plaže, tokrat najlepše prodnate plaže Oludeniz. Voda je bila kar hladna in ne prav čista, verjetno zaradi ladjic, ki so čakale na turiste, da jih odpeljejo do bližnjih zalivčkov in otokov. Popoldne smo šli raziskovati vintgar, direktno po vodi. Na začetku je imela voda 6 stopinj, ko smo to prebrodili, smo nadaljevali v globino soteske. Prizori mi niso bili prav všečni, saj je voda vsebovala veliko mulja, zato so bile tudi stene soteske sive. Z vsakim dežjem in nalivom vode skozi sotesko se ta »pešpot«

spreminja. Ponekod je vode skoraj za vzorec, drugod pa nam je segala kar krepko višje čez pas. Meni je bilo najtežje plezati in se povzdigovati po drsečih skalah višje, da sem sploh lahko nadaljevala pot. Navzgor smo plezali tako, da smo si en drugemu pomagali in se vlekli gor. Dol je bilo bolj srhljivo, saj mi drugega ni preostalo, kot da se spustim kot po toboganu z vodo po skalah. Problem je v tem, ker nisem vedela, kako globoka je voda spodaj in bi lahko z nogami zapikirala direktno na skalo. Sama soteska je dolga 11 km, mi smo jo prehodili 2. Če bi želeli naprej, bi potrebovali plezalske sposobnosti in opremo. Meni je to zadostovalo in tega nebi več ponovila, ker je preveč grozeče, ko prideš pred skale in ne veš kako naprej. Vse drsi, pa še voda je muljasta, da se nič ne vidi. Še najboljši užitek so bili plavajoči platoji na reki in gözleme. To so ogromne turške palačinke polnjene z vsem mogočim od sira, špinače, mesa, do čokolade, medu, sadja, oreščki… Torej so slane in sladke. Z Andrejem sva si privoščila tople gözleme z bananami, medom in čokolado. Vse v enem. Super. Turki bi rekli iiii. To pomeni dobro, več kot je i-jev, boljše je. Pa ne samo za občutek pri hrani, tudi ko te vprašajo kako si, rečeš iiiii (seveda če si dobro) in mi smo bili. Zelo počasi smo se odpravili v obmorsko mestece Kaš, kjer so si zvečer moški privoščili Berbera. Moram priznati, da je Andreja lepše postrigel, kot ga njegova frizerka. Berber ni znal angleško, torej smo se zmenili z rokami in vsak po svoje…, pri nas pa še po slovensko velikokrat ne moreš nikakor dopovedati frizerju, kaj bi rad. Zelo veliko je berberov, vendar to ni ravno prestižen in spoštovan poklic. Družine se za otroka bolj odločajo za poklice kot so zdravnik in razne strojne poklice. Osnovna šola je obvezna, vendar je ne obiskujejo vsi otroci. Na vzhodu in pa v kmetijskih predelih jo ne obiskujejo v 30%, v zimskih mesecih pa je skoraj 100% udeležba (že zaradi pismenosti). Privat šolstvo obstaja v vseh treh nivojih, od vrtca, osnovne šole, srednje do fakultet. Pismenost je 90% od tega so moški skoraj 100%, ženske pa okoli 80% pismene. Za privat šole se odločajo le bogati, tako kot tudi za plačilo vojaščine. Služenje vojaškega roka je obvezno in sicer traja za tiste, ki so končali srednjo šolo 1,5 leta, za diplomirane pa eno leto. Možno se je tudi izogniti služenju vojaščine, če družina plača 5.000 eur (28 dni vseeno odlužijo na »šnel kursu«), kar je za tamkajšnje razmere izredno veliko, če vemo, da je v celi Turčiji povprečna plača 300 lir. Ta podatek nam ne pove dosti, ker se vzhodna močno razlikuje od zahodne in predvsem od Istanbula. V zahodni Turčiji je povprečna plača 500 lir. V Istanbulu pa je 2 krat višja. Tako so tudi stroški življenja višji in sicer je najem stanovanja (80-90 kvadratov) okoli 80 naših tisočakov. Vse pa je spet odvisno od lokacije in opreme bloka. Ceno stanovanjem zvišuje dejstvo, da ima blok dvigalo, klimo itd.  Zaposljivost v večjih mestih je 50% žensk in 50% moških. Pričakovana starost žensk je od 70-75 let, moških od 60-65 let. Št otrok na žensko v zahodni Turčiji je 1,5 otroka, medtem ko je v vzhodni nad 3.

Naslednji dan smo se okopali še v brezhibno lepem zalivčku, kjer je bila mivkasto prodnata plaža, čudovite

barve morja in visoki valovi. Spet dopoldne in samo do poldneva, ko začne primanjkovati sence in vdrejo množice kopalcev.  Vse skupaj je zelo dobro organizirano, ker na vsa ta turistična mesta prihajamo v času, ko še ni ostalih in še ni hude vročine. Prehranjujemo se v lokalnih gostilnah ali fast foodih, če pa kdo ne želi pa ima čas in gre po svoje. Vse poteka bolj na izi ali kot rečejo domačini javaš, javaš (počasi, počasi). To se opazi na vsakem koraku, saj ne, da so Turki leni, le svoj ritem imajo in v tej vročini je to tudi prav. Čez dan skoraj nič ne jejo, vse to pa nadoknadijo zvečer, ko si privoščijo svoje. Hrana je odlična, veliko je zelenjave in mesa. Ker svinjine ne jedo, nadoknadijo z govedino, ovčetino in perutnino. Kot prilogo ponekod dobite riž ali pa sveže pečene lepinje. Čez dan pijejo prave čaje, jabolčne čaje in pa ayran.  Svojo ležernost sva nadaljevala zvečer v Secret garden-u, kjer sva se razkomotila na njihovem »podestu« oblazinjenem s tradicionalnimi čilimi in polštrčki. Ni naju bilo moč spraviti od tam v hotel saj sva neskončno uživala.

Sledilo je dopoldansko vkrcanje na barkačo, kjer si lahko predstavljate klasično lenarjenje in ležerno dopustovanje celih 24 ur! Kopanje, kartanje itd., soncu smo se izogibali, ker je bilo premočno, smo se pa zato kopali kolikor nas je bila volja. Zvečer smo se popeljali mimo potopljenega mesta. Potopljenega zato, ker ga je morje v 1. stoletju našega štetja zalilo. V tej dolini so bila 3 mesta, ki so bila pod morsko gladino. Ob močnem potresu se je

naravna pregrada (hrib) zrušila in tako je morje zalilo celo dolino. Ostanki so vidni še danes. Povspeli smo se še na ruševine gradu nad vasico Simena, in tam dočakali sončni zahod. Sledila je večerja na naši barkači in nočitev na blazinah pod zvezdnatim nebom na palubi. Romantično, ni kaj…

Dopoldne je še sledilo kopanje v prijetno hladnem morju, nato pa odhod v Olympos, nekdanja utrdba in naselbina piratov. Tam na Likijski obali so živeli kar 3 tisočletja. Sicer pa je Olympos še danes priljubljena točka backpackerjev in hipijev. Tam ni klasičnih hotelov, temveč samo lesene hiške na tleh in drevesih. Zvečer pa so bili najlepši večni plameni Himere. Pod ogromno kamnito ploščo je žep plina, ki zagori ob stiku z zrakom. Zelo lepo je bilo videti te prizore ponoči. Vendar Turki nebi bili Turki, če nebi stalno nekaj pekli. Tudi tukaj so prinesli gor s sabo ražnjiče in izkoristili ogenjčke.

Skozi Antalyo in Egirdir smo prispeli do Konye, ki je znana po mislecu in filozofu Rumi Mevlani in plesočih derviših. Njegov mavzolej je krasen prav tako tudi samostan, ki je nastal po njegovi smrti. V njem je bil red plesočih dervišev. To so menihi, ki stopijo v stik z bogom skozi ples. To izgleda tako, da se po več ur vrtijo okoli svoje osi in tako padejo v trans. V tem trenutku so z bogom. Zanimiva so tudi turška pokopališča. Tu se zopet vidi, da na umrle in na preteklost ne dajo prav veliko. Na pokopališču ni nekega simetričnega reda, vse je nekako na počez in križem kražem. Svojci obiščejo grob enkrat letno, ga malo uredijo in mogoče imajo kar tam piknik. Turki imajo veliko piknikov, kar tako, za razvedrilo ali pa hobi. Na nagrobnih kamnih

sta ponavadi dve letnici smrti: muslimanska in navadna. Muslimani so 622 let za našim štetjem in tudi leto ima manj dni, ker so njihovi meseci dolgi 28 dni (po luni). Zanimive so tudi postojanke za karavanarje. Eno smo si ogledali že v Kapadokiji na poti do naše naslednje destinacije Göreme. Skozi Turčijo je vodila svilena cesta. Po tej cesti se je prevažalo v karavanah vse sorte blaga iz vzhoda na zahod. Karavana je dnevno potovala po 40 km. Ob tej cesti so bile tovrstne postojanke in karavana je lahko bivala notri maximalno 3 dni. Ob vstopu v državo je plačala visok davek, potem pa so imeli vse zastonj v teh karavanskih dvorcih (npr. konzumacija). Postavljene so bile na cca. 40 km.

V pokrajini Kapadokija se nahajata dva vulkana, ki sta pred ogromno milijoni let bruhala pepel in lavo. Ta pokrajina se razprostira na 25.000 kvadratnih kilometrih. Značilna je po stožcih, ki so iz sesedenega pepela Tufa (z lahkoto se preoblikuje) in lave. Dolgo nazaj so si ljudje v teh stožcih uredili bivališče tako, da so notranjost preoblikovali. Z vsakim dežjem, pa se te stožci, dimniki, hiške, palčki (kakor jih poimenujejo) spremenijo. So krhki in ne moreš plezati po njem, ker ti lahko spodnese korak.

So vam znane besede: burek, čaj, čilim, sokak, kašika, jok, šečer? No nam so bile, saj jih še danes uporabljajo v Bosni. Obstaja knjiga, kjer je navedenih 1000 turških besed, ki se še danes uporabljajo v Bosni. To ni nič čudnega če vemo, da so Turki pred mnogo leti poturčili južne kraje. Zato se je obdržala vera, navade in jezik. Danes je Turkov 80 mio, od tega 70 v Turčiji. Od tega je 99% muslimanov, ostali odstotek pa se razdeli na ostale vere.

Zanimivo je še podzemno mesto, ki smo ga videli v Derinkuyu. V radiu 30-ih km se je nahajalo cca. 100 podzemnih mest, ki so bila med seboj povezana z rovi. Pod zemljo so si mesta naredili zato, ker so se tako skrili pred napadi in vdori Arabcev. V globino so merila do 16 nadstropij. V zgornjih so bile štale z živino, kuhinjo itd. Bolj kot je bilo v globino, bolj so bila nadstropja varovana. Dimniki in zračniki iz kuhinje so bili speljani kilometre stran, da sovražnik ni mogel ugotoviti točne lokacije mesta.

Na koncu pa je sledil še krajši ogled Ankare, ki je danes glavno mesto Turčije. Pred vladavino Mustafe Kemala Atatürka je bil to Istanbul. V letih njegove vladavine (1921-1938) pa je spremenil poleg tega še to, da je uvedel obvezno šolanje, ukinil je nošenje ferenđe (tančica čez nos in usta) in feza (klasično moško pokrivalo rdeče barve z čopkom). Hotel je novo moderno Turčijo in zato je tudi posledično uvedel kup sprememb. Njegova stranka je bila tako močna, da je takrat prišlo tudi do končne ukinitve Osmanov (cesarjev), ki so vladali še v Istanbulu. Turška zgodovina je zeloooo zanimiva in vam predlagam, da si jo preberete, ko boste imeli čas, saj je obširna.

Naše uhojene poti so se tako srečno zaključile. Polne lepih doživetij in krasnih spominov. Vsaka dežela ima svoj čar, in Turčija ga ima definitivno. Sami preverite. Moje naslednje odkrivanje čarov dežel? Inshallah!

Duška Praprotnik

Naročite se na RSS

Nemčija. Za nekatere obljubljena dežela, za druge sinonim grozot druge svetovne vojne, za tretje zanimiva turistična destinacija in spet za nekatere vzor natančnosti, točnosti in urejenosti. Sama dežela šteje cca 82,5 mio prebivalcev in je razdeljena na 16 regij. Največja je Bavarska regija, katero sva raziskovala in si

ogledovala naravne in kulturne znamenitosti celih 5 dni. Začela sva pri spodnjem delu in prva destinacija vredna ogleda je segala celih 120 let nazaj v čas Ludvika II točneje gre za grad Neuschwanstein, ki naj bi predstavljal višek lepot bavarskih gradov. Za nekatere presežek arhitekturne lepote takratnega časa, za druge spet »načičkan presežek« in primer zapravljanja denarja takratnega kralja, ki je skoraj pahnil svoj narod na rob propada zaradi prezadolžitev. Dal je zgraditi tri gradove, razne počitniške »hiše« in najbrž bi se še kaj našlo, kar bi zagotovo potešilo njegovo bivanjsko potrebo. Ni imel družine in potomcev in je pri 41 letih skrivnostno umrl. Njegova smrt je še danes uganka, saj ne vedo, ali je storil samomor, ali so ga ubili plačani vojaki. Oboževal je umetnost tako glasbeno, gledališko kot tudi arhitekturno, in temu primerne so opreme gradov. Vsak grad je nekomu ali nečemu posvetil. Kakšnih 50 km naprej se nahaja grad Linderhof, katerega je uporabljal sam in se prišel spočit za kakšna dva tedna, potem pa spet zamenjal lokacijo in grad. Danes bi se reklo, da je šel na vikend. Tretji, ki pa je na še lepši lokaciji (otoček sredi jezera), pa je kopija francoskega Versaija in ga je posvetil francoski aristokraciji in sončnemu kralju Ludviku IVX, katerega ni nikoli spoznal, saj je živel 200 let kasneje.

Te gradove je vredno pogledati, potrebujete pa nekaj kondicije, saj sami ogledi niso časovno dolgi, so pa dolgi individualni sprehodi okoli gradov, saj boste uživali v prelepih parkih in pogledih po okolici in naredili nekaj zunanjih fotografij gradov, saj notranjosti gradov ni dovoljeno fotografirati. Seveda vas na koncu čaka obvezna trgovinica z raznimi spominki, knjigami in razglednicami ter okrašenimi vrčki za pivo, kateri je glavna pijača na bavarskem in brez katerega si ne predstavljam te ture! Poleg piva sodijo tudi obvezne pokušine nemških klobasic. Baje jih je okoli 1.000 vrst, sama sem poskusila tri in prav vse so bile zelo okusne. Sama kulinarična ponudba je zelo dobra in pestra, če pa prisegate ne vegetarijanstvo, pa se boste morali zadovoljiti z zeljem in krompirjem. Lahko pa si v okolici München-a privoščite eno izmed mnogoterih različnih restavracij iz vseh kontinentov sveta. Mesto je internacionalno in ljudje, ki prihajajo iz drugih držav večkrat odprejo svoje restavracije. Razširili so se že na vasi in tako sva nekje v neki zakotni vasici naletela na grško restavracijo, kjer sva si privoščila zares dober grški gyros v kombinaciji z nemškim »dunkel«

pivom. Povem vam, da je kombinacija odlična.

Preden sva si ogledala mestno jedro Münchna, sva si vzela še en dan za ogled koncentracijskega taborišča – Dachau, kjer te na takratne grozote še danes spomni napis nad vhodom: »Arbeit macht frei«. Taborišče je delovalo 12 let in je sinonim za vsa nemška koncentracijska taborišča po Evropi. Tam so preizkusili razne variante grozot in jih dograjevali še po ostalih taboriščih. Registriranih je bilo 206.000 zapornikov, veliko pa jih je bilo še neregistriranih. SS – zdravniki so ujetnike uporabljali za nečloveške poizkuse npr. podhladitvijo, malarijo in mnogimi podobnimi grozotami. Ujetniki so umirali od lakote, bolezni, izčrpanosti, ponižanj v pobojih z mučenjem… Ves čas sem razmišljala o tem, kako sem srečna, da ne živim v tistem času in kako sem lahko vsak trenutek hvaležna, da lahko izbiram med različnimi možnostmi, ki so mi dane v življenju. Ko si enkrat zaprt tam notri nimaš več nobene možnosti, vzamejo ti dostojanstvo in nimaš več ničesar. Poslušala sem razlage in posnete izpovedi preživelih taboriščnikov, pred očmi so se mi začele vrteti prikazane slike, ter razni prizori iz že videnih filmov s podobno vsebino. Ni mi bilo do ničesar; pozabila sem na lakoto, žejo, utrujenost, fotografiranje. Po moje kraj ni primeren za fotografiranje saj to niso fotografije, ki jih shraniš za v album in jih z veseljem pogledaš čez čas. Tega se pač ne želiš spominjati. Želiš čim prej pozabiti in iti naprej v lepšo prihodnost.

V najinem primeru na ogled mesta, ampak šele naslednji dan, saj sva bila z možem že preveč utrujena za ta dan, tako fizično kot psihično.

Predzadnji dan je bil lepši, saj se je tudi vreme že uredilo in je bilo primerno za pohajkovanje po mestu. V samem centru mesta, razne agencije ponujajo vodene oglede po različnih cenah. Takšna tura traja od dve do tri ure. Vodič te dodobra seznani z znamenitostmi, pove kakšno anekdoto in na kratko razloži zgodovinski

potek razvoja mesta. Se splača, saj ni predrago. Sama sva si izbrala »brezplačno« turo, ki deluje po principu napitnine, ki jo daš na koncu ogleda vodiču, vendar se je najin kanadski vodič Ricky tako trudil, da si je zaslužil polno ceno. Človek se je tako vživel v razlage, da ga je bilo užitek poslušati, poleg tega nas je stalno opozarjal na to, da se gibamo po zgodovinskih krajih, kjer se je to in ono pomembnega dogajalo… Popotnik ima na voljo več različnih tur, odvisno od interesa posameznika, med drugim tudi pivsko turo po pivnicah in podobno. Lahko pa si sami poiščete informacije na info točkah, kupite karto za U bahn (podzemna železnica), in pot pod noge. Nujno se morate povzpeti (z dvigalom, da ne bo panike) na stolp v Olympic parku visokem 185 m, s katerega je prečudovit razgled po okolici in na sosednjo tovarno BMW. Mesto je zelo zanimivo in  vredno si ga je ogledati ter »žrtvovati« vsaj tri dni za sam ogled mesta.

In na koncu se še vsi skupaj lahko zamislimo nad naslovom. Ja, ves blišč, zlate stene, okrašeni lestenci neprecenljivih vrednosti, do totalne bede, uničenja, poniževanja, izgube dostojanstva. Očitno se vse lahko zelo hitro spremeni, in še dobro, da je tu zgodovina, ki nas spominja, seznanja in opozarja, da se nikoli več nebi ponovilo.

Ja, vse to in še več je možno v pičlih 50-ih letih.

Duška Praprotnik

V času sejma za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani smo organizirali nagradno igro – potovanje v Jordanijo!

Sopotniki so na lističe zapisovali – iz katere naše destinacije je slika, ki smo jo na sejmu razstavili.

Nagrada je bila mamljiva in prejeli smo cel koš izpolnjenih listkov. Med listki smo izžrebali srečno dobitnico – ki bo uživala v lepotah Petre, puščavskega Wadi Ruma, Mrtvega in Rdečega morja…

Čestitamo srečni dobitnici in ji želimo prijetno potovanje.

Agencija Oskar

Pridružite se razpravi o prispevku na forumu.

Izobraževanje Agencije Oskar 2009

Postopek kandidiranja zaključen 7. januarja 2009

Ni naključij, so le meje našega razumevanja!

Postopek izobraževanja vodnikov Agencije Oskar je zastavljen s ciljem največjega učinka. Temelji na 10-letnih izkušnjah in odličnih rezultatih – vodniki Agencije Oskar vse bolj predstavljajo pojem kvalitete.

Kandidat je lahko vsakdo – ki hoče in katerega vizija je skladna z vodniškim delom, sprejemanjem izzivov in željo po osebnem razvoju. Gre za resno delo in velik vložek, ki se bogato obrestuje.

Cilj vodniškega izobraževanja je vključitev v ekipo vodnikov Agencije Oskar. Agencija Oskar vodniku v ekipi nudi stalen razvoj in dodatno izobraževanje (nadaljevalno izobraževanje), korekten dohodek in preživetje. Prav tako tudi sodelovanje v domačih aktivnostih Agencije Oskar, ter eventualna kasnejša absorbcija v Agencijo Oskar.

Osnovno izhodišče vodniške šole Agencije Oskar je LIK VODNIKA, iz katerega izhaja njegovo delovanje. Lik vodnika zahteva tudi vodnikovo širino in globino ter razbremenjenost ego-čustvenih vzorcev. Zato je vstop vodnikov v vodniške vrste Agencije Oskar zahteven in oseben projekt, ki vodi v osebno rast, so pa rezultati nadpovprečni.

1. ZA KOGA

Vodniška šola v razpisani obliki je pripravljena za novinca, ki ima močno željo, vendar še nima vodniških izkušenj. Za kandidate z vodniškimi postopki se dogovori posebej glede na situacijo, več pa najdete pod točko 9.

Vodniška šola Agencije Oskar je za vsakogar:

-          ki hoče postati dober vodnik in je za ta cilj pripravljen vložiti veliko energije in časa,

-          ki hoče spoznati vsebine potovalnega procesa in vodenja sopotnikov,

-          ki hoče sistematično graditi retoriko, tehnična in organizacijska vodniška znanja,

-          ki uživa v delu z ljudmi in mu podajanje lastnega znanja in izkušenj,

-          ki rad potuje in raziskuje značilno drugačnost, je aktiven in dinamičen, rad sprejema izzive,

-          katerega vizija življenja je osebna rast in mu vodenje pomeni poslanstvo,

-          ki se vidi v kriterijih LIKA VODNIKA Agencije Oskar in je za to pripravljen veliko narediti.

Priporočajo se:

-          lastne potovalne izkušnje,

-          humanistična znanja in široka splošna izobrazba,

-          izkušnje pri vodenju, organizaciji, delu z ljudmi,

-          znanje angleškega jezika,

-          obvladovanje običajnih računalniških programov (Word, Excell…)

-          dokončana srednja šola (pogoj za licenco).

2. CILJ

-          Kandidata usposobiti za dosego minimalnih standardov za aktivno vodenje v Agenciji Oskar,

-          da kandidat postane aktivni vodnik Agencije Oskar (cilj – vodenje prvi maj ali poletje 2009),

-          pospešiti osebni razvoj v smislu LIKA VODNIKA Agencije Oskar.

3. SISTEM DELA

1. DOGOVOR o nameri:

Pogovor s kandidatom in ugotovitev stanja ter razjasnitev pogojev. Dogovor o individualnem scenariju. Sprejem kandidata v vodniško šolo in dogovor za prve korake (uvajalno potovanje).

2. SKRBNIK Agencije Oskar

Na osnovi sprejema kandidata v vodniško šolo se kandidatu določi skrbnika, ki je angel varuh kandidata v času njegovega izobraževanja. Skrbi za kandidatove odnose z Agencijo, vpeljuje kandidata v posamezne naloge, usmerja kandidata v odpravljanje napak ter izboljševanje rezultatov, svetuje in spremlja kandidata od začetka do konca izobraževalnega procesa.

3. VREDNOTENJE rezultatov kandidata

Konec vsake faze v točki 4 se izvrši ocena stanja – vrednotenje dela in uspešnosti kandidata in sicer:

-          razvoj glede na predhodno oceno stanja,

-          šibke točke (ozka grla) kandidata,

-          močne točke (aduti) kandidata,

-          predlog za dodatne pozornosti v naslednji fazi študijskega procesa.

Merodajna je ocena Agencije Oskar, skrbnika ali v primeru nekonsistentnosti, ocena sveta skrbnikov.

4. ČASOVNI IN VSEBINSKI RAZPORED

1. del Uvajalno potovanje – definicija stanja

Kandidat potuje na enem izmed 8 – 15-dnevnih potovanj (po predhodnem dogovoru), kot kandidat sovodnik, z vodnikom-mentorjem Agencije Oskar. Priprava na dogovorjene teme in predavanje, pomoč pri vodenju in izvajanje vodniških del. Do potovanja ima kandidat asistenco skrbnika Agencije Oskar.

Uvajalno potovanje se plača po razpisnih pogojih.

Cilj:

-          definicija stanja – kandidat vidi kakšno je dejansko delo vodnika Agencije Oskar,

-          tripartitna ocena primernosti/ocene stanja kandidata – lastno poročilo, ocena vodnika -mentorja in ocena sopotnikov,

-          potrditev obojestranskega interesa za nadaljevanje,

-          pridobitev pomembnih izkušenj za nadaljnji proces,

-          odločitev o nadaljevanju.

Na osnovi rezultatov uvajalnega potovanja se izvrši analiza kandidata in pogovor o nadaljevanju. Kandidat ali Agencija Oskar lahko odstopita od nadaljnjega sodelovanja.

2. Pripravljalni del – teorija in praksa doma:

1. Začetek – uvodni vodniški seminar 1 dan – Agencija Oskar (17. jan. 2009),
2. vaje iz retorike in konstrukcije predavanj – priprava na seminar
   1. (22jan, 29jan,05feb – 18.00)
   2. vsebinsko predavanje in delavnica iz zadanih tem
3. izobraževalni seminar – 3-dnevni brain storming – Krvavec (06 – 08. feb. 2009),
4. vaje iz retorike in vsebinska gradnja znanja za študijsko potovanje
   1. (12feb, 19feb, 26feb, 05mar – ob  18.00),
   2. vsebinsko predavanje in delavnica iz zadanih tem

Cilj:

-          razumevanje procesa potovanj, tehnika in logistika potovanj,

-          razumevanje potovalne filozofije Agencije Oskar,

-          razumevanje potovalne psihologije potnik – vodnik – sodelavci v deželi,

-          retorika in koncepti, priprave predavanj,

-          lik vodnika Agencije Oskar.

3. Praktični del – Študijsko potovanje 6. – 15. marec 2009 (razpis naknadno):

-         Team-Building na terenu, simultana menjava vlog, vaja vodenja v normalnih in izjemnih okoliščinah,

-         čiščenje napak in nedoslednosti z iskreno kritiko sopotnikov,

-         izvedba teoretičnih primerov iz točke 2. v praksi,

-         gradnja lika vodnika v praksi.

4. Individualno nadaljevanje:

Na osnovi rezultatov študijskega potovanja se izvrši ocena stanja vsakega kandidata. Na osnovi ugotovitve ozkih grl, se pristopi k individualnemu programu usposabljanja vsakega vodnika glede na njegove specifike in dokončna priprava kandidata za samostojno vodenje.

-          Sovodenje z izkušenim vodnikom na prvi destinaciji (predvidoma april),

-          trening vodenja manjših skupinic,

-          dodatne vaje iz retorike in priprave konceptov potovalnih predavanj,

-          druge individualne oblike treninga za dosego cilja.

-          lastno raziskovanje dežele …

5. STROŠKI

Stroški vodniške šole vključujejo le neposredne stroške, ki so potrebni za kvalitetno izvedbo študijskega procesa. Obstaja tudi možnost dogovora glede amortizacije zneskov na daljše časovno obdobje ali delno odplačilo s kasnejšim vodenjem. Pomemben je PRAVI ČLOVEK, ki hoče, s katerim se potem skupaj potrudimo najti najboljšo kombinacijo.

Fiksen strošek izobraževanja je 300 EUR (točka 1). Ostali stroški so odvisni od ugotovljenega stanja ter napredovanja kandidata.

1. Akontacija za študijski proces in pokrivanje splošnih stroškov: 300 EUR

Ob dogovoru. Akontacija je nepovratna.

Vključujejo stroške dela skrbnika, vodnikov – mentorjev, najemi prostorov, 3-dnevni seminar na Krvavcu, in drugih stroškov, povezanih z izobraževanjem doma skozi cel proces izobraževanja.

1. Strošek uvajalnega potovanja – po razpisnih pogojih Agencije Oskar.

Ob prijavi na potovanje oz. potrditvi udeležbe.

Kandidat dobi potovanje kot je, poleg tega ima možnost izkušnje – preizkusiti se v elementih vodenja, pridobiti prepotrebne izkušnje za kvaliteto in razumevanje nadaljnjega procesa izobraževanja.

1. Strošek študijskega potovanja (okvirno 700 – 800 EUR)

Po izvršenem 3-dnevnem brain-stormingu (Krvavec, 6. – 8. feb. 09).

V primeru odličnega napredka kandidata ter njegove resnosti, se v primeru interesa Agencije Oskar lahko dogovori, da strošek vodniškega potovanja prevzame Agencija, oziroma se sklene poseben dogovor glede tega.

1. ROK PRIJAVE

Rok prijave: do 23. oktobra oziroma do zapolnitve prostih mest.

Uvajalna potovanja se vršijo v novoletnem času.

V izobraževalni proces vodnikov se lahko kandidat vključi tudi med letom ali v različnih fazah izobraževalnega procesa. Kvaliteta procesa in učinek sta daleč najboljši v razpisanem zaporedju

7. ŠTEVILO UDELEŽENCEV

Število udeležencev je omejeno.

8. OPOMBE

LICENCA TURISTIČNEGA VODNIKA OZ. SPREMLJEVALCA

Je obvezna za vstop v vodniške vrste Agencije Oskar, ni pa obvezna za udeležbo v izobraževalnem procesu. Izobraževalni proces ni usmerjen v pridobitev licence, vendar vam skrbniki učinkovito svetujejo pri pripravi.

NADALJNI PROCES IZOBRAŽEVANJA

Agencija Oskar izvaja tudi nadaljevalno izobraževanje vodnikov Agencije Oskar, ki pa je namenjen izkjučno vodnikom v ekipi Agencije Oskar.

9. KANDIDATI Z VODNIŠKIMI IZKUIŠNJAMI

Vodniška šola za kandidate z vodniškimi izkušnjami se prilagodi ugotovljenemu stanju glede na poseben dogovor.

V tem primeru načeloma uvajalno potovanje ni potrebno.

Opomba:

Če želite, si lahko celoten članek v obliki word dokumenta prenesete tukaj, v primeru, da imate dodatna vprašanja vas tudi vabimo, da sodelujete v debati o izobraževanju vodniških kandidatov na forumu.

Šrilanka, Indija, Indonezija, Madagaskar, Jemen, Egipt, Libija, Maroko

Novosti – Myanmar, Malezija, Tajska, Mehika

Izkoristite novoletni čas za daljša potovanja (samo 6 dni dopusta za 15 potovalnih dni, 11 dni dopusta za 22 potovalnih dni!!). Oktober je pravi čas za odločitev.

Oskarjevo novo leto vključuje izrazit kontrast preko 40-ih raznovrstnih potovalnih dogodivščin – največ doživetih in avanturističnih potovanj vas popelje ali v tropsko poletje ali v puščavske pravljice. Tu so še krajša in bolj klasična potovanja.

Če nihate med potovanji ali se ne morete odločiti – zapišite svojo dilemo/vprašanje v tole klepetalnico. Z veseljem vam odgovorimo ali vsebinsko primerjamo potovanja med seboj.

Povezave:

1. Novoletno bujno zelenje in tropska morja…

2. Indija

3. Puščavska potovanja

4. Turistična potovanja

Ugodno:

Burma – V deželi smejočih ljudi in Bangkok

Malezijski Borneo – Onkraj monsunskih vetrov

Novosti:

Mehika, Gvatemala in Belize 20 dni

Malezijski Borneo – Onkraj monsunskih vetrov

Indijska potovanja – podaljšek na Andamanih

Jemenska potovanja – podaljšek na Sokotri

Madagaskar – tri raznovrstne možnosti

Individualna potovanja in podaljški…

To so gotovo »mehka« in čutna potovanja za užitek! Vpeljejo vas v naravo in samobitnost, zasanjajo v tropsko mehkobo in drugačnost… Mehak izklop iz vsakdanjosti in potop v spontano čutnost gostujočih dežel.

Najbolj romantično in tudi najmočnejše potovanje je gotovo Sulawesi ter Java in Sulawesi, saj vas preprosto vsrka v tropsko stvarstvo. Hrabri Irian je nekaj posebnega, saj vas popelje na trekking po najbolj odmaknjenih in aboridžinskih kotičkih sveta!

Ostala tropska potovanja so v smislu »travel in style«, lagodni mehki doživeti avanturizem – vsako s svojimi poudarki in vsebinami, po potovalnem načinu pa gre za tisto prijetno tropsko uživanje in soočanje z lastnimi izzivi, ki je med našimi sopotniki tako zelo priljubljeno. Veliko sprehodov, veliko narave in tradicije, veliko spontanega in neznanega… A tudi veliko novega in zanimivega!

Zanimivo, naši tropski sopotniki se gibljete v določenih zaporedjih. Če vas zanima to – vam z veseljem povemo!

Doživeta Šrilanka 15 -17 dni lahko vsakomur služi za uvod. Sicer lagodno in prijetno potovanje je pestro in zanimivo – domiselno pripravljeno in zasnovano – pravo doživetje! Cenovno ugodno. S tem potovanjem lahko začnete odkrivati trope ali pa tudi naše trojke.

Onkraj monsunskih vetrov 15 dni (Malezijski Borneo) - NOVOST -- je zastavljen po okusu vseh, ki vam je bila všeč ali Doživeta Šrilanka, pa tudi indonezijska potovanja. Doživeto, pa vendar lagodno. Atraktivne prepletajoče vsebine, od užitka do samobitnosti. Celovito potovanje, na katerem doživite vse enkratnosti dežele – glede na učinkovitost in vključena letala – zelo ugodna cena.

V deželi smejočih ljudi in Bangkok 17 dni (Burma) – NOVOST – prenovljeno potovanje v samobitnost ene najbolj odmaknjenih dežel… Svojevrsten kontrast za potovalne sladokusce – ugodno in vsebinsko polno potovanje, bolj lagodno in kar udobno (upoštevajoč pogoje dežele). Letošnje novo leto pričakujemo še manj tujcev kot sicer – zato je to priložnost, da samobitnost dežele še posebej doživite!

Indonezijski trojček 17 dni (Java, Bali, Sulawesi) - čudovito potovanje v tri značilno drugačna vzdušja – hindujski Bali, muslimanska Java z največjim budističnim samostanom na svetu ter samobitni Sulawesi. Vsebinsko pestro in doživeto, a lagodno in kar se da udobno. Cenovno nekoliko zahtevnejši.

V lemurjevi deželi 16/22/24 dni Madagaskar potovanje je zasnovano kot lagodno doživljanje svojevrstnega otoka – narave in tradicije… Radovedni lemurji nas premamijo in podamo se v džunglo, kanjone in gozdove… Človeškost ljudi in spontani dogodki na poti ublažijo tresenje po cestah, eksotična hrana zapelje naše brbončice… Za piko na i pa poskrbijo malgaške plaže – raj ni daleč

Sulawesi 24/26 dni – gotovo zadetek v črno in najmočnejše potovanje za vse, ki želite polno doživeti tropsko deželo in njeno samobitnost. Otok moči in čutenja, kateremu se želimo prilagoditi, da nam to poplača z vrhunskim potovalnim bogastvom! Pravo potovanje za vse, ki bi želeli vstopiti v svet naših štiric ali polno doživeti novoletno poletje!

Hrabri Irian (15 dni, z Lombokom 22 dni) pa je naša petica! Glavna poanta potovanja je 6-dnevni trekking v deželo domorodnih plemen, v enkraten svet kjer se je nekoč ustavil čas – doživeti nekaj, kar hitro izginja! Po doživetju, nad katerim si potovalni sladokusci in raziskovalci najbolj odmaknjenih kotičkov sveta obliznejo prste, pa je najlepše nekaj dni preživeti na nižinskem Lomboku in v lenarjenju na koralni plaži!

Indija Koromandija 16 dni (južna Indija). Sopotniki temu potovanju pravijo »mehka, prava Indija«. Za razliko od njenega bolj kontrastnega severa je indijski jug bolj tropski, potovalno mehkejši in toplejši. Pot nas vodi ob morju, med veličastnimi templji in čokoladnimi prebivalci… Običajno sopotniki najprej obiščete severno Indijo, kmalu pa se znajdete tudi na njenem jugu!

Mehika, Gvatemala in Belize 20 dni – NOVOST!

Atraktivna novoletna kombinacija – podamo se po poteh Majev… Začnemo z velemestno džunglo Mexico city-ja, nadaljujemo z manjšimi in tradicionalnimi kraji vse do Gvatemale. Skriti biser srednje Amerike, dežela vulkanov in jezer, pisanih tržnic in nasmejanih domačinov pusti pečat v vsakem sopotniku! Za konec pa se naužijemo sonca in sinjega karibskega morja – da se napolni naša duša in telo!

Indija je Indija – in tu ni šale! Močna dežela, ki nikogar ne pusti hladnega! Tej deželi ni mogoče uiti, sooča nas z njo in samimi seboj. To je dejstvo. Od tu naprej pa zdaj lahko izbirate med SEVERNO in JUŽNO Indijo. Severna je bolj kontrastna in izzivalska, južna pa bolj tropsko mehka in čutna. Potovanja po severni Indiji lahko nadgradimo z obmorskimi počitnicami na Andamanih, potovanje po južni Indiji pa s počitnicami v Goi. Povprašajte za individualne možnosti!

V kraljestvu Šive 15 dni (severna Indija) – glavne znamenitosti in množica vzporednih kontrastov – doživeto in močno potovanje, pa vendar bolj lagodno, saj se v srednjem delu potovanja umiri in zaključi v mestu smrti Varanasiju in budistični Bodghayi… Poleg Džajpurja, Agre in Delhija torej v srednjem delu potovanja obiščemo sproščeno Orčo in erotični Kadžuraho.

V kraljestvu Šive, Amritsar in podhimalajska Indija 15 dni (severna Indija) – Glede na prejšnje potovanje bolj intenziven in napet – za to pa doživite še sikhovski Amritsar in podhimalajsko budistično Indijo.

Radžastan, sveti Ganges in Himalaja 23 dni (severna Indija). To potovanje pa je najbolj celovito potovanje po severni Indiji. Najprej globoko v puščavski Radžastan, potem preko osrednjega dela Indije (Agra, Delhi, Džajpur) v Varanasi ob reki Ganges… potem pa še v sikhovski Amritsar in podhimalajsko Indijo k Dalajlami. Bolj sproščen ritem, veliko več vzdušij in tradicije, tudi narave in lastnega časa. Priporočamo.

Indija Koromandija 16 dni (južna Indija). Sopotniki temu potovanju pravijo »mehka, prava Indija«. Za razliko od njenega bolj kontrastnega severa je indijski jug bolj tropski, potovalno mehkejši in toplejši. Pot nas vodi ob morju, med veličastnimi templji in čokoladnimi prebivalci… Običajno sopotniki najprej obiščete severno Indijo, kmalu pa se znajdete tudi na njenem jugu!

Vsa puščavska potovanja vključujejo tudi glavne znamenitosti dežele ter omogočajo raznovrstna doživetja. Najbolj puščavski od vseh potovanj sta Puščavska libijska pravljica ter Zahodna puščava, kjer glavni poudarek prav globlje doživetje puščave. Glede vključenega puščavskega doživetja sledi Od Faraonov do Beduinov, pri ostalih potovanjih pa je puščava ena od potovalnih vsebin z vsaj eno nočjo pod puščavskim nebom.

V kraljestvu zahajajočega sonca – 12/17 dni (Maroko) - glavna tema potovanja je »neznani« južni Maroko – puščava in berbersko tradicionalni hribi. Narava torej in naše sožitje z njo. Potovanje z džipi izven uhojenih poti – civilizacijski odklop….

Klasični Maroko in V kraljestvu zahajajočega sonca 17 dni je atraktivna kombinacija, saj se preko »znanega in turističnega« Maroka v prvih dneh vpeljemo v deželo, potem pa vstopimo v kraljestvo maroške samobitnosti. S tem doživite vse, kar Maroko ponuja tudi raziskovalskemu popotniku.

Puščavska libijska pravljica 15 dni – polno doživetje ene najlepših puščav nasploh. Po ogledu glavnih libijskih znamenitosti si privoščimo dolgo uživanje v še neokrnjeni puščavi, s še neokrnjenimi vozniki džipov in domačini. Prava puščavska zgodba v Libiji, deželi, ki jo je turizem komaj oplazil!

Od Faraonov do Beduinov 15 dni (Egipt) – v prvem delu obiščemo glavne znamenitosti Egipta »na poseben način«, potem si privoščimo dvodnevni izlet s feluko po Nilu… potem pa vstopimo v divji kontrast sinajske puščave in Rdečega morja. Močna romantična in doživetvena komponenta, ki sopotnika vpleteta v raznovrstna vzdušja. Najmočnejše potovanje po Egiptu in Sinaju!

Zahodna puščava 10 dni (Egipt) – zahodno od Nila proti libijski meji je svet velike Sahare, svet oaz, svet bele in črne puščave ter največjega morja peska na svetu! Čarobna Siwa, za nameček pa še doživetje sredozemske Aleksandrije! Kombinirano potovanje z džipi in prava puščavska vzdušja. Za raziskovalske sladokusce! Kratko, a močno in doživeto!

Jordanija in Sinaj 10 dni - atraktivna vendar bolj lagodna kombinacija – na začetku glavne znamenitosti Jordanije (Amman, Mrtvo morje, Petra in Wadi rum) potem pa kontrast sinajske puščave, samostana sv. Katarine in vzpon na Mojzesovo goro… in za konec še Rdečega morja. Gre torej za bolj »klasičen« koncept počasnega vpeljevanja v drugačnost – preizkušeno potovanje s puščavo kot vrhuncem.

Jemenska pravljica 17 dni, 24 dni s Sokotro – Jemen je pravljica, Jemenska pravljica pa je pravljično potovanje v pravljico. Skozi tradicijo ene najbolj tradicionalnih dežel (pravi muzej na prostem) začutimo puščavski, oceanski, rdečemorski, gorski in mestni Jemen. Priporočamo najdaljše potovanje, ki si ga lahko privoščite. Nadaljujete lahko z obiskom Sokotre.

Srečna Arabija in Sokotra 12/19 dni – Doživeto turistično potovanje vas popelje po vseh glavnih vzdušjih in znamenitostih dežele. Držimo se bolj velikih mest in asfaltiranih cest, odstopi od “turističnega” so manjši in potovanje hitrejše, bolj intenzivno. Smetana na torti pride na koncu – lahko se odločite in potovanje podaljšate na eksotični Sokotri, ki se spogleduje s prvimi obiskovalci.

Sokotra in Jemen (individualno) 15 dni – NOVO – tole je v bistvu najbolj odštekano potovanje za vse, ki želijo res popoln odklop, prvinsko naravo in tradicijo. Pripravljen za individualne potnike (diskretnost, intima, svoboda, prilagoditev lastnemu ritmu). Glavni poudarek je na Sokotri, Jemna je le toliko, da ga začutimo in vemo – naslednjič pa v Jemen! Pravljična Sana in atraktivni hriboviti predeli okoli nje!

Carigrad 5 dni. Večno mesto, ki ni zaspalo že 1600 let in je danes budno bolj kot kadarkoli poprej. Naše 5-dnevno potovanje vas popelje po glavnih znamenitostih tega mesta, seveda pa vas z veseljem odpeljemo tudi po manj znanih predelih in s tem dodamo piko na i temu potovanju. Varno in udobno – v standard (3*) in nadstandard (4*) različici. Ne pozabite na možnost preživetja novega leta v Carigradu (pri tej lahko novo leto preživite na dveh kontinentih hkrati – edinstveno!!!).

Jordanija 6/7 dni – potovanje nas lagodno popelje med zgodovinske in naravne skrivnosti dežele. V obeh konceptih obiščemo vse glavne znamenitosti dežele – Petra, Wadi Rum, Jeraš,… s tem, da je v 7-dnevnem konceptu nekaj več časa za obisk prestolnice Aman. Seveda pa Jordanija skriva marsikatero presenečenje, kot je na primer Dana… zaradi česar bomo dobili tudi malo drugačen, ne zgolj turističen pogled na deželo. Odhod je s čarterskim letalom iz Ljubljane direktno do Jordanije.

Izrael 6 dni – potovanje nas v kratkem času popelje po bogatih Izraelskih poteh in mestih, ki slovijo po mnogih zgodovinskih zgodbah in dogodkih. Izredna pestrost kultur in religij, bogata in nemirna bližnja in daljna zgodovina. Potovanje nam smiselno odgovori na marsikatero vprašanje, ki se nam poraja v mislih. Okusimo pa tudi utrip Jordanije med “Rimljani” in počitnikarji. Odhod je s čarterskim letalom iz Ljubljane direktno do Jordanije.

Jordanija in Izrael 7 dni – atraktivna kombinacija dveh dežel. Za začetek spoznamo Jordanijo z njeno “kraljico” Petro in puščavo. Nato počasi potujemo po prelepi “kraljevi avtocesti” proti severu, kjer kmalu prestopimo mejo v Izrael. V Izraelu obiščemo Jeruzalem, Betlehem, Jafo in Nazaret. Vsebinsko močno potovanje v bolj klasični turistični izvedbi. Odhod je s čarterskim letalom iz Ljubljane direktno do Jordanije.

Klasični Maroko 8 dni – v dobrem tednu doživimo glavne znamenitosti Maroka. In ta dežela ima kaj za pokazati!! Neverjetno pestrost narave lahko občudujemo od Atlantskega oceana preko Atlaških gora do mogočne Sahare… Kraljeva mesta nam pripovedujejo zgodbe maroške zgodovine, slikovite tržnice, čajnice in restavracije pa nas vpeljejo v Maroko danes. Oglejte si tudi možnost podaljšanja v avanturo – potovanje Kraljestvo vzhajajočega sonca!

Klasični Egipt 8 dni – klasično potovanje nas v tednu dni popelje po glavnih vzdušjih dežele ob Nilu. Piramide in muzej v Kairu, Dolina kraljev v Luxorju in še bi lahko naštevali… Nato se prepustimo nubijski deželi okoli Asuana – neprimerljivi Abu Simbel, vožnja s feluko, najlepša puščava na poti in asuanski jez… pa seveda najbolj eksotična tržnica v Egiptu! Za konec pa obmorska Hurgada in koralni grebeni Rdečega morja… prava osvežitev za dušo in telo!

Križarjenje po Nilu 8 dni - lenobnemu uživanju na ladji, kjer uživamo v pogledih na življenje ob reki Nil, se sončimo ali preprosto uživamo v udobju ladje, ki je pravi hotel, smo dodali oglede egipčanskih zanimivosti – templje v Kom Ombu in Edfju-ju, vožnjo s feluko po Nilu, dodali pa smo tudi glavne zanimivosti Luxorja in Kaira ter šarmantnega Asuana…. Klasično potovanje, ki mu lahko dodamo tudi pridih drugačnosti!

Klasični Egipt in Sinaj/Hurgada 12 dni – Zelo atraktivna kombinacija – spoznavanju faraonske dežele dodamo doživeto dogodivščino – vzpon na Mojzesovo goro ter dvodnevni safari po sinajski puščavi, kjer se potovalna doživetja proti koncu stopnjujejo, ali pa našo potovalno zgodbo umirimo z letovanjem v obmorski Hurgadi. V osnovi bolj klasično potovanje, pa vendar puščavski višek na koncu!

8. dan – 4. maj  – VOZI ME VOZI, KONZERVA BELA

Bujenje ob petih ni razkrilo posebno lepih prizorov. Žal ne bo videti sončnega vzhoda, nebo se je čez noč zaprlo in začelo je deževati, kaj deževati, prav lilo je. Po zajtrku nas je čakala celodnevna pretežno deževna vožnja. Vlage smo bili že tako ali tako vajeni, le da je tokrat izhajala iz dežja.

Celodnevno premagovanje kilometrine so nam krajšali s postanki za lubenico, pa za čaj, pa za ogled bučečega slapu, pa farme pitonov in krokodilov. Pitone odrejo, kožo razpnejo s pomočjo žebljičkov na dolge deske, postavijo na sonce in sušijo. Meso pa zmečejo krokodilom, ki lenarijo v svojih betonskih bazenih.

Cesta nas je popeljala čez gorski prelaz, ki je označeval uradno mejo Tane Toraje, nazaj v soparno nižavje, nato pa spet v višavja centralnega Sulawesija proti jezeru Poso.

Nekje vmes smo imeli prav poseben postanek za čaj. Zanikrna luknja, umazane stene, nepopisna vročina in vlaga, nekaj plastičnih stolov in miz, zadaj črna kuhinja, po tleh vse umazano, mokro, smrdljivo, nekaj je spominjalo na ognjišče, zraven pa je bilo stranišče, moker in posvinjan čučkavec brez vode. Brrr, marsikaj lahko pričakuješ na poti, takšnih točk pa smo si še najmanj želeli.

Posedali smo na klopci pred gostilnico in okoli nas se je kmalu zbral lep zborček domačinov in nas zvedavo opazoval. Kaj tako čudnega, kot je mazanje nog s kremo še nikoli niso videli – tisti njihovi izbuljeni pogledi, ko si je nekdo od sopotnikov mazal oluščeno kožo na mečih, to je spominjalo najmanj na pristanek Marsovcev na dvorišče. Saj za njih smo bili pravi Marsovci, tod potuje zelo malo turistov, še posebno belcev, večina jih pripotuje za par dni v Torajo, potem pa odletijo na sever otoka ali kam drugam, čez centralni del otoka pa potujejo redki in temu primeren je tudi odnos domačinov.

Zvečer smo že v temi prispeli na etapni cilj, na jug jezera Poso. Po osvežilnem namakanju v prijetno topli in čisti sladki vodi smo se razkropili po sobicah v pritličnih hiškah, ki jih je od obale ločevalo jezerce, polno cvetja in lokvanjev.

9. dan – 5. maj  – KAJ JE RAJ TISTEMU, KI ZANJ NE VE?

V oblačno jutro so nas prezgodaj prebudili razni zvoki od zunaj. Šoferja sta ob glasni glasbi prala avtomobile in glasno ropotala. Tri palačinke z ananasovo  marmelado, te (čaj), kopi (kava), su-su (mleko), zajtrk na terasi nad spokojno gladino jezera, ki bo naš celodnevni gostitelj.

Po tenki deski se vkrcamo na sampan, ozko in dolgo barkačo z nizko kabino in nekaj odprtinami, na obeh straneh opremljeno z dolgimi stran štrlečimi rogovilami, ki stabilizirajo plovilo in prijetno režejo valove. Najlepša je vožnja kar na strehi, sploh ko se jutro začne prebujati s prvimi sončnimi žarki izza oblakov, ki se počasi umikajo in odkrivajo hribovito pokrajino okoli jezera, poraščeno z bujnim in gostim gozdom. Kot vodni pajki drsimo po brezhibno čisti gladini z vetrom v laseh in soncem na koži. Nekje za poraščenim hribčkom nas čaka čudovit zaliv za predajanje neokrnjeni naravi. Turkizna voda, rumenkasti kamenčki, peščena plaža v zavetju velikih dreves, ki segajo iz gosto poraščenega gozda, na robu pa kočica oskrbnika, ki je tukaj zasadil nekaj ananasa, hibiskusovih grmov in orhidej. Z rdečim cvetom hibiskusa v laseh se predajam razvajanju sončnih žarkov v našem malem raju. Res, kaj je raj tistemu, ki zanj ne ve? Prav z otroškim veseljem smo čofotali po topli vodi, brskali po kamenčkih, eni so izvajali akrobacije s sampana, punce so v pesek zakopale našega šefa in ga okrasile s cvetjem, pomazali smo se s kremo za sončenje in neizmerno uživali v samoti rajske plažice. Potem pa smo dobili družbo, od nikoder se je vzel cel kup otrok, lokalni šolarčki so se z učiteljicami posedli na drug konec zaliva in v senci drevja prepevali odo radosti! Glasbena spremljava večne melodije iz nedolžnih otroških ust sredi rajskega ambienta – kako popolno!

Čez nekaj časa so otroci pomalicali, nato pa se jih je lep kupček zapodil v vodo prav blizu nas. Za igro je bila dovolj kakšna lesena veja, da so se je oprijemali v vodi, kakšno deklico oblečeno zvlekli v vodo in se iz srca smejali, se lovili po vodi, eni v kopalkah, večinoma pa kar oblečeni, otroško veselje se je razlivalo po zalivu in prav nič motilo našega malega raja.

Lepo sončno popečeni smo se popoldne vkrcali nazaj na sampan in oddrseli na severno obalo jezera, tiho smo se stiskali zdaj vsi v ozki in nizki kabini ter skrivali kožo pred žarki, ki so nas hecali skozi okenca barke; brnenje motorja in šumenje vode, ki jo lesene plavuti sampana nežno režejo, pa sta nas prijetno uspavala.

Za poslastico smo se z avti zapeljali kakšnih deset minut stran v osrčje gozda in nekaj minut popešačili navzgor po z zemljo in ploščatimi kamni utrjeni shojeni potki ob gozdni rečici. Malo višje pa so nas sredi gozda čakali pravljični štručkasti slapovi. Od vode zlizano črno štručkasto skalovje, po katerem se lahkotno preliva hladna voda. Na trenutke položno, potem spet strmo, tu in tam globok tolmun, pa spet nežno prelivanje po zaobljenih skalah. Človeške roke ne morejo ustvariti kaj tako lepega, niti barcelonske pojoče fontane  nimajo vsaj polovico čara te naravne stvaritve. Nekateri so se namočili v hladne tolmunčke, ostali pa smo se spoprijeli z izivom hoje navzdol po slapovih. Vse je izgledalo tako spolzko in brzeče, začetni previdni koraki in omahovanje nad strmino pa so bili odveč, saj tam, kjer voda liže skale, bosa noga nudi prav dober oprijem. Tam pa, kjer izven vode zrastejo kakšni mahovi, tam res drsi. Simpatična različica našega canyoniga, kakšnih 15 minut hoje navzdol po strmini kamnitih štruc in hladni vodi, nenavadno estetska in doživeta izkušnja! In ambient tropskega gozda s svojimi nenavadnimi drevesnimi vrstami samo še dodaja čar. Nekatera drevesa imajo korenine kot ogromne razpete jambore, ki se dvigajo navzgor po brezhibno ravnem deblu daleč do visokih krošenj.

Vrnemo se na izhodišče, kjer v skromni kočici pomalicamo vsak svojo juho z rezanci, ugotovimo, da doma v Sloveniji sploh ni več videti piščancev, ki tukaj tekajo okoli vseh vogalov, pa da res nihče nima doma tako velike božične zvezde, kot je tista tamle ob rečici, velika za celo drevo…

Sprehodimo se še skozi nenavadno vas, kjer živijo sami priseljenci z Balija. Hiške so grajene, ograjene in polne cvetja, vsaka pa ima svoje svetišče, ki drugo z drugim kar tekmujejo, katero bo veličastnejše in bogatejše. Preseneti me rdeče izrisan znak svastike, ki se bohoti z nekaterih stebričev. Se pravi, da je Hitler ta znak pravzaprav prinesel iz hinduističnih pojmovanj in ga žal večinoma poznamo le s te plati.

Sicer je Sulawesi nenavadna mešanica kultur, kar mu bo v prihodnosti prineslo še marsikatero nestrpnost med ljudmi. Ker je sam otok razmeroma redko poseljen, nekateri drugi indonezijski otoki pa so že prenaseljeni, se izvaja politika priseljevanja različnih skupin iz prenaseljenih koncev v manj naseljene predele tega otoka. Tako so nas na poti marsikdaj spremljali prav nenavadni prizori. Vasi, ki so se nizale ob cesti, so prav na hitro odkrile svojo versko pripadnost. Prva vasica ima vsaj pet manjših cerkvic, naslednja ima dve mošeji, potem kakšna vmes je polna hindujskih svetišč in potem se zgodba ponovi, predvsem z muslimani in kristjani. Navidez mirno sožitje različnih verstev je krhko in po pričevanjih zgodovine vsake toliko časa izbruhnejo nemiri, vojaški spopadi in teroristične akcije. Po pričevanjih popotnikov izpred nekaj let, je bilo takrat povsod veliko vojakov, orožja, kontrol, vojaškega spremstva. Ob našem obisku vojakov skoraj ni bilo opaziti, zadeve so se očitno do tolikšne mere ohladile in smo srečno šnofljali po otoku v mirnih časih. No, vsaj zdelo se nam je tako. Drugačno zgodbo nam je (na srečo) šele po vrnitvi domov razkrilo mesto, v katerem smo ta dan prespali – Tentena.

Vožnja skozi Tenteno je dajala mešane občutke. Sprašuješ se, katera izmed čudnih stavb ob cesti bo naše naslednje prenočišče. Ustavimo se in res, izgleda… čudno. V ozek vhod stiščana recepcija, odprt prostor z mizo za obedovanje, sobe v nadstropju nedograjenega objekta. Žarnice smo si morali nekateri izfehtati, v kakšni sobi ni delala voda, no, pa saj tega smo bili že vajeni. Št. 77 je bila najina sobica, z ganka pred vhodom je bil razgled na nekaj krošenj dreves, kjer so igrivo poskakovali nenavadni ptički, pravih oken ni bilo, le odprtine z mrežami proti mrčesu, za katere si upal, da nimajo preveč lukenj in ti poleg ščurkov ponoči ne bodo delale družbo tudi razne ogromne vešče in drugi nočni žužki.

Ampak večerja, ta pa je bila okusna, da ji ni para! Tokrat ne le riž in ribe, celo pomfri je prišel na mizo in okusno pripravljeno meso jegulje, ki da jih je v jezeru Poso precej, le nihče nam tega ni povedal, ko smo se brezskrbno namakali v njem. Kulinarične užitke ni motilo niti dejstvo, da je zmanjkalo elektrike, ob dveh svečah in roju letečih mravelj smo nadaljevali s požrtijo, s sten pa so nas opazovali plazeči gekoti. Za sladico brezmejna količina okusnega mangostana, vijoličastega sadeža velikosti manjšega jabolka, ki v svoji trdi lupini skriva nekaj mehkih sočnih belih jedrc izvrstnega okusa. Večerni čvek ob svečah je počasi izzvenel in počasi smo odkapljali v svoje sobe. Res smo se z vsakim dnem bolj zlivali z naravo, vsakič kakšna druga živalca v sobi in vsakič preprostejša kopalnica. Tokrat sta jo predstavljala dva velika čebra vode na sredi kopalnice, WC brez kotlička, ter, ojej kakšna sreča, delujoča tuš ročka z mrzlo vodo. In po osvežilnem tuširanju nas je uspavalo potrkavanje dežnih kapelj po strehi.

10. dan – 6. maj  – ZAPRTI ODDELEK NA TRANS SULAWESI HIGHWAY

Po zajtrku je sledil sprehod po tržnici v Tenteni. Spet smo kot Marsovčki, glavna atrakcija tržnice, vsi se ozirajo za nami, se nam nasmihajo, nam prigovarjajo. Mlade punce in fantje ti v polomljeni angleščini laskajo z »I love you« in »Beautiful«, si ogledujejo tvojo belo polt od glave do peta in kažejo svoje bele zobe na nasmejanih temnih obrazih. Poseben užitek jim je opazovanje punc v kratkih hlačah, kako zanimive noge da imajo. Ne silijo te z nakupi, v miru si ogledaš, kar ti je volja, na »how much« ti tu in tam kakšen odgovori v angleških številkah, spet drugi vzame kalkulator in ti izpiše na njem znesek. Prijetno vzdušje na preprosti tržnici, kjer spet lahko kupiš vse, od pujsa do zavitka instant juhe, od kavbojk do cigaret s klinčki. Te cigarete so sploh zanimiva zgodba, že ko odpreš škatlico cigaret, iz nje nesramno zadiši po sladkem, da bi jih kar pojedel. Nakupimo nekaj sladkarij in vode, se zložimo v kombije in nadaljujemo pot proti Tominskemu zalivu.

Le nekaj dni zatem, ko smo varno pristali v zavetje svojih domov, so pretresljive novice zadele ob naša ušesa – v Tenteni, prav na naši simpatični tržnici, so nepridipravi podtaknili dve bombi. Umrlo je nekaj ljudi in na tem delu otoka so se spet zaostrile razmere med verskimi pripadnostmi. Nas pa so očitno spremljali dobri angeli varuhi!

Večino dneva smo prebili v kombijih. Dolga pot do Ampane se je zdela v vročini in vlagi že prav nemogoča. Najprej še opazuješ pokrajino, ki se pomika mimo oken, vse te še zanima, a počasi ti postane vse neudobno, nekako zaspiš, cel prepoten spet odpreš oči, v vročini se ti skisajo možgani, cesta je čedalje slabša, vožnja počasnejša, padamo iz luknje v luknjo, se vozimo po pol porušenih mostovih in čez poplavljene ceste, katerih del je odneslo že nekaj let nazaj, pa se od takrat menda še ni nič spremenilo, ponekod čez cesto lije cela reka,  rjava voda med vožnjo že vdira čez pragove kombija, spogledujemo se in se sprašujemo, če je to normalno, od kod toliko vode, zakaj toliko poplav, zakaj vsak dan dež, ko pa naj bi nas čakalo eno samo čudovito sonce na celi poti.

Sprašujem se, kdo izmed sopotnikov je bil bog dežja, ki je ušel iz knjig Douglasa Adamsa… Tale naša trans Sulawesi cesta je postajala iz ure v uro večja dogodivščina, iz luknje v luknjo čez kamenje in skale po vozišču, vmes ceste zmanjka in se spet pojavi za ovinkom, se nadaljuje z mostom iz nekaj naloženih plohov, nato pademo v naslednjo ogromno lužo, za ovinkom so na cesti krave, v vasi je na cesti pol prebivalcev, ki kot bi gledali televizijo opazujejo promet čez domači most, za naslednjim ovinkom se primaje nasproti vozeči do neba naloženi kamion in glasno hupa, mi pa, ah, se nam že malo blede, poslušamo zgodbice, govorimo neumnosti, počnemo vse, kar se v kombiju početi da, in še kaj zraven. Po treznem razmisleku se proglasimo za zaprti oddelek, iz kombija čez okno potisnemo odprt dežnik, da nam iz minute v minuto bolj deformiran dela senco…

Skoraj ni za verjeti, tik pred sončnim zahodom prispemo v Ampano na simpatično plažo pod kokosovimi palmami, med katerimi se ob obali nizajo simpatične lesene hiške na kolih – naši domovi do naslednjega dne. Vsaka hiška ima svoje ime po kakšni ribi, najina se imenuje Boronang. Spet smo ob morju, zremo v Tominski zaliv, kjer na obzorju sonce med zmeraj gostejšimi oblaki pada za horizont. Voda je topla, skoraj vroča, vendar pa ne deluje ravno čista, sploh če jo primerjaš s kristalnostjo jezera Poso, ki je z celodnevno vožnjo že daleč zadaj. Posedim na verandi Boronanga z nogami na bambusovi ograji, kavbojskim klobukom na glavi in zadnjim vzdihljajem sončne svetlobe izza oblakov. Nekako westernsko vzdušje pod krošnjami kokosovih palm. Saj res, koliko ljudi v Indoneziji umre letno, ker jim pade kokosov oreh na glavo? 700?

Za večerjo se je dalo poskusiti tudi netopirja, vendar tega ne bi opisala kot kulinarično poslastico, temveč bolj kot čili s kostmi. Glede na vsakodnevno prisotnost ščurkov v naših prenočiščih se sprašujem, kako da ne ponudijo še kakšnih praženih ščurkov za sladico.

11. dan – 7. maj  – PAZI BUČA BARKA

Dan za morske avanture. Podkrepljeni s palačinkami s koščki banan in papaje smo še nekaj časa posedali po verandah naših sanjskih kočic, preden je prišlo povelje za vkrcanje na barko. Ejjj, to pa je prava barka, stara lesena barkača v odtenkih zelene, z nekaj malega palube pred kapitanovo kabino, nizkim prostorom za potnike, pod njo kadeča se strojnica, zadaj pa, no, prav specialno stranišče – luknja v dvignjenem podestu, dve deski za stopalke in razgledna ploščad, da pomahaš svoji štručki, ko odplava v morske daljave.

Prtljago je posadka zložila nekam na dno barke zraven strojnice in težko je bilo verjeti, da jo bomo konec dneva videli suho. Naložili smo se po lesenem podestu nad strojnico, dva zagorela mulca sta pričela s prižiganjem motorjev. Trrr. Trrrrr. Plenk. Trrrr. Braaaaaaam se zatrese cela barkača, pokadi se iz podpalubja, da smo v trenutku vsi zakajeni, postopek se ponovi še z enim motorjem braaaaaaam, ratatata in barkača glasno kot parna lokomotiva odrine z obale.

Kam potujemo, pa nam ni bilo najbolj jasno. Že tako oblačen začetek dneva se je na horizontu prelival v divje črne oblake, za katere se je zdelo, da so le nekaj metrov nad morsko gladino in tam v daljavi neusmiljeno polnijo morje z novo vodo. In pluli smo naravnost v divjo črnjavo, zmeraj bliže, zapihal je veter, valovi so rasli in postajali že kar srhljivo veliki, potem pa so debele dežne kaplje neusmiljeno začele z bičanjem naše barkače, voda je curljala po lesenih stenah kabine, odprtine smo zastrli z modrim platnom in ga po najboljših močeh držali na svojem mestu, stisnjeni kot rahlo prestrašene sardelice na podest sredi barkače (samo tam se je še zdelo nekaj kvadratov suhe površine) smo brez besed poslušali enakomeren ropot ladje, šum vetrov, udarjanje valov, prelivanje vode. Kapitan že menda ve, kam plujemo, na odprtem morju pa ni vidljivost niti 20 metrov. Počasi se zložimo po podestu, pokritem z žaklovino in utonemo v spanec. Dim iz podpalubja sicer prijetno greje deske, telo ob telesu daje občutek varnosti, enakomerni ratatata motorjev pa prijetno uspava. Ko se zbudim, bo morda neurje mimo in posijalo bo sonce…

Nekje med potresavanjem, ropotom, dimom in umirjajočim se morjem prvi mežiki iz spanca razkrijejo obrise otokov Togian v daljavi. Otoki, otočki, otočiči, skalce, vsak zase poraščen z bujnim drevjem se bohoti sredi koralnega morja. Na koralnem grebenu, sredi vode, glej ga zlomka, stojijo na kolih simpatične lesene hiške sulaweških ciganov. Nenavaden prizor, ob desetinah neposeljenih otočkov si uredijo življenje kar sredi morja, lovijo ribe in se ne ozirajo na nikogar, saj ne živijo na nikogaršnji zemlji.

Nebo se je izpelo in samotni žarek je že posijal izza oblakov, čas za rekreacijo, turiste v vodo, na šnorkljanje, glejte in se čudite, kaj vam nudi togiansko koralno morje, potem pa vas zapeljemo na kosilo na najbližji otok. Kadidiri se imenuje in nekaj lesenih hišk na otoku so poimenovali s Kadidiri paradise, namenjen tistim redkim turistom, ki zaidejo v te oddaljene konce. Sulawesi je turističen na jugu in na severu, vmes pa je praznina za avanturiste in čudake. Na otočku je bilo moč srečati dva Nemca, sploh prva belca po nekaj dnevih potovanja.

Spet dolga plovba, sončni zahod, pred nami pa leži otok Bolilanga, obljubljeni paradiž za nekaj dni brezskrbnega predajanja tropskemu vzdušju.

Bolilanga je poseben otoček, dve vzpetini ga sestavljata, vmes pa je tanek pas peščene plaže, na kateri se niza kakšnih deset lesenih hišic, kritih s palmovim listjem. Na najožjem delu se nad vodo dviga loža – naša jedilnica in dnevna soba. Otok običajno nima prebivalcev, zaživi šele s skupinicami, kot smo mi; kupček turistov in družina, ki se takrat priseli na otok in poskrbi, da ni nihče lačen, da je dovolj vode in ognja. Ognja, seveda, tukaj ni elektrike, zvečer dobi vsak svojo petrolejko in občutek, da se je vrnil 100 let v preteklost. Tudi tekoče vode otok ne premore, vozijo jo s čolni s sosednjega otoka, z njo napolnijo mandi v vsaki hiši in to je to. Hiške so preproste, dvignjene s koli kakšen meter od tal, vhodna loža vodi v bivalni prostor – v njem razen kakšnega pajka in ogledalca na steni ne najdeš nič, sledi spalnica z leseno posteljo, prekrito z mrežo proti komarjem (tudi tam se očitno veliki pajki dobro počutijo), zadaj pa je mandi s čučkavcem. Mandi je klasična indonezijska kopalnica brez tekoče vode; v kvadratast bazenček kakšnega metra višine nalijejo vodo, s katero se potem polivaš po telesu s pomočjo plastičnega vrčka. Voda v bazenčku mora ostajati čista, med obredom pa je dovoljeno zmočiti celo kopalnico – to pa je tudi nekaj, a ne?

Hiške so iz lesenega ogrodja, stene so polnila iz bambusa, okna nimajo šip, le bambusove polknice, povsod pa je dovolj špranj za nepovabljene obiskovalce in zračenje.

Tukaj si res sredi narave, v objemu morja in zvezdnega neba, narava je gospodar, mi pa njeni gostje. Vseeno ne bi delila postelje in dnevne sobe s pajki, pa sem jih za nekaj dni izselila. Pot po obali je zvečer prav neobičajna, povsod pod nogami nekaj mrgoli in brzi. Rakovice so prave šprinterke in če bi se trudil, jih ne bi mogel pohoditi, tako se spretno izmikajo velikonogim bitjem. Prav poseben čar ima nočno namakanje v toplem morju. Vsak zamah z roko prebudi droben plankton, da se zalesketa kot desetine drobnih lučk. Med plavanjem te obkrožajo čarobni oblački svetlečih pikic, z neba pa ti mežikajo zvezde. Hmmmm.

12. dan – 8. maj  – RAZISKOVANJA

Bolilanga wake up, jutranje sonce je že daleč nad obzorjem. Prebudim se z grozljivo mastno kožo in občutkom neprijetne vlage po vseh tkaninah, kar se ponovi vsak dan. Nekatere stvari se že dneve niso uspele posušiti.

Po okusni omleti z bananami se vkrcamo na našo barkačo in prepustimo celodnevnemu potepanju po togianskih otočkih in koralnih grebenih. Vreme se po stari navadi skisa in plujemo v dež. Cel dan seveda ni za preždeti na barki, zato dežju navkljub poskačemo v vodo in šnofljamo po morskem dnu, skakanje s strehe barke postane popularen šport, na barki ni nič več suhega, vse je mokro od dežja in premočenih kopalcev, vidljivosti ni, vodna površina se polni s tisočerimi krogci dežnih kapljic. Korale in ribe so sicer raznovrstnih oblik, barvna lepota pa je s pomanjkanjem sonca ostala skrita vse te dni. Temu primerno je sledilo domače razočaranje ob razvijanju podvodnih slik, ki jih je ena sama monotona modrina.

V rajskem zalivčku otoka, ki prav gotovo nosi kakšno eksotično ime, uživamo kot mali otroci. Nekaj sončnih žarkov na beli peščeni plaži, poraščeni z visokimi kokosovimi palmami, črne zaobljene skale z votlinami, ki jih dolbejo valovi kristalno čiste turkizne vode. Raznovrstne školjke ležijo v belem koralnem pesku. Kot slika iz revije, ob kateri na domačem kavču globoko zavzdihneš. In čudovitih je tistih nekaj trenutkov, ki ti jih sonce podari na rajskih otočkih.

Privoščimo si še nekaj svežega kokosa, za kosilo je seveda riž z ribami in papaja za sladico, preostanek dneva mine v čofotanju in plovbi, na večer pa smo spet doma, na Bolilangi. Za večerjo je ogromna riba. In riž, seveda.

Spanec je bil nemiren. Precejšen veter je bučal skozi gozd in špranje hišk, valovi pa so tako glasno butali ob obalo, da se je zdelo, da nas bo zdaj zdaj odneslo s tistimi nekaj metri peščene plaže vred.

13. dan – 9. maj  – NA PLAVUTIH DELFINOV

Še en dan za raziskovanja. Zdaj se nam zdi razpadajoča, umazana in smrdljiva barkača že čisto prijetna in domača. Kapitan je prava oseba za barkačo, na prvi pogled spominja na temnopoltega neobritega krutega gusarja, ampak se izkaže za prav prisrčno otročjega in prijetnega možaka. To jutro pride po nas z razcefrano črno – rdečo rano na hrbtu. Motor mu je bil zgrabil majico in ga grdo ranil po hrbtu, frajer pa si je odprto rano razkužil kar s strojnim oljem.

Med plovbo naletimo na jato delfinov – ej, kakšno veselje so nam priredili s svojo predstavo, kapitan pa je obračal barko in plul za njimi, medtem ko so igrivo poskakovali iz vode, za trenutek izginili in se spet pojavili nekje na drugem koncu valov. Lep čas smo jih občudovali in sprašujem se, če si je še kdo zaželel, da bi zaplaval z njimi.

Tudi tokrat nas je čakala rajska plažica, še kako čudovita, vendar je bilo treba do nje preplavati kakšnih 50 metrov, zato so fotoaparati, žal, ostali na barkači. In za kratkih 15 minut je posijalo sonce na bel pesek in turkizno vodo, na obali so rumeno cveteli grmiči, vitke kokosove palme so se dvigale daleč nad nami, v plitvi vodi pa so valovi kiparsko dodelali desetine drobnih peščenih sipin, na katerih so tu in tam ležale školjke, vmes kakšna tako velika, da sta jo dva moška komaj dvignila iz vode. Ženske se prelevimo v nabiralke, eni brezskrbno čofotajo in se otroško veselijo tropskega raja … in bil je pravi raj, sonce je sijalo skozi luknjo v temnih oblakih, ki so sicer zapirali nebo in vse skupaj je pričaralo pravljične kontraste v modrem. Potem pa se je nebo zaprlo, valovi so narasli in lep trud je bil potreben pri plavanju nazaj do barkače.

Spet se ulije kot iz škafa, vajeni smo že vsakodnevnega dežja in redkih sončnih obdobij, kar psihološko ni bila lepa spodbuda za preživljanje pravljičnega dopusta, pa vendarle, če pomislim, kako dobro jo je odnesla koža, ki ni utrpela nobene preobilice sončnega sevanja in tudi kreme za sončenje se je zelo malo porabilo …

V dežju se izkrcamo na Taipi, še enega izmed kvazi turističnih otočkov, nekaj propadajočih lesenih hišk stoji na obali, turistov pa od nikoder. Na pokritem pomolu si privoščimo kosilo, v zapuščeni jedilnici pa sledi čajanka za tiste, ki čakajo, da ploha mine. Spet se prelevim v nabiralko školjk, dež mi curlja z nosa in brade, ampak zrak je relativno topel. Voda ob otoku je umazana, umaknemo se na koralni greben šnorkljat med pisane ribice in pestre korale. Od nekod spet priplava umazanija, sicer pa, kdo bi se čudil, saj tukaj zmečejo vse v vodo, pa tudi naša barkača je za sabo puščala mavričast oljni madež in je k temu lepo prispevala. Toliko o čistoči raja.

Na poti do Bolilange se ustavimo na sosednjem otoku, kjer leži preprosta vas. Hudo preprosta, lesene kočice na kolih, pod njimi blato, domače živali, ljudje si nas z zanimanjem ogledujejo (zakaj imam na tem otoku zmeraj občutek, da smo mi domačinom atrakcija, ne oni nam?), številčna otročad pa se podi za nami, si nas ogleduje, sredi blatne potke kičkajo, prepevajo in se zabavajo ob pogledu na čudake, ki so prišli na obisk.

Nekam utrujeni se lotimo velike ribe za večerjo, potem pa prav hitro odkapljamo v svoje hiške. Tukaj se hodi hitro spat in se zgodaj vstaja. Ponoči pa spet dežuje.

14. dan – 10. maj  – DAN KAR TAKO, prvič

Cel ljubi dan na našem otočku, sprva ti še ni jasno, kako ga boš preživel, potem pa kar nekako odbrzi sonce čez nebo. Vsak zase smo po svoje uživali v odkrivanju plažic na otoku, čofotanju, nabiranju školjk, lenarjenju v skritih kotičkih in na tako malem otoku na trenutku sploh ni bilo videt žive duše.

Za športne užitke si je bilo možno privoščiti namizni tenis na improvizirani mizi, vrvica čez dva kola pa je bila dovolj za odbojko. Vreme se je spet veselo poigravalo iz oblakov v dež in nazaj, vmes pa je celo za kratek čas posijalo sonce.

Ponoči močan veter previhra otok po dolgem in počez, sledilo je panično pospravljanje imetja v hiške in zapiranje s polknicami, sopotnika se zakleneta in morata skakati skozi okno, dež pa ne poneha vse do dopoldneva.