LUKA, LUKA – ČIPA, ČIPA (vzhodna Kitajska)

No, pa je prišel… končno zaslužen oddih med prvomajskimi prazniki. Z malo sreče, sva z možem dobila dodatne dneve dopusta okoli prvomajskih praznikov in se odločila za potovanje z agencijo po Cesarski Kitajski. Prvi pomisleki glede Azije so bili vezani seveda na »razne« bolezni, še posebej na Ptičjo gripo, ki je kao prisotna ravno na Kitajskem. Ampak sva se z Andrejem po »tehtnem« premisleku  le odločila, da greva na to dogodivščino, ki je bila res super zanimiva. Potovanje je trajalo 15 dni in pričeli smo v Pekingu kamor smo prileteli po 9-ih urah iz Dunaja. Nočni let je potekal gladko in brez turbulenc. Vmes smo navili ure za šest ur naprej in vuola, Beijing je bilpod nami. Uf, končno, pretegniti noge in vse mišice, kajti po tolikih urah letenja, me je že prav pošteno vse bolelo. Prvi vtisi na letališču so bili že izven pričakovanja. Letališča so ogromna, prav s tem namenom, da ni opaziti nobene gneče.

Naše potovanje se je pričelo v Pekingu,kjer smo bivali tri dni in si ogledali vse sorte, od Nebeškega templja Tiantan, ki je najpomembnejše svetišče v starem cesarskem predelu, do Kitajskega zidu pri Badalingu,

kitajski zid

grobnico dinastije Ming, Prepovedano mesto, trg Nebeškega miru, tempelj Lama. Moramo vedeti, da so Kitajci po večini budisti in teh templjev je bilo videti vsepovsod. Najbolj fascinanten mi je bil Kitajski zid, zaradi dolžine. Prvotno je bil dolg 10.000 km, ostalo ga je samo še 6.000 km, namenjen pa je bil obrambi pred severnimi plemeni (današnja Mongolija). Zgrajen je bil pred cca. 3.000 leti. Širok pa je za širino pet konjenikov. Po nekaterih delih je izredno strm, zato so tudi stopnice in so prav neprijetno ozke in neenakomerno visoke. Že midva sva imela težavo hoditi po teh stopnicah, kaj šele Kitajci, ki so kar precej nižji od naju. Že tako sem se počutila med njimi kot kakšen velikan,kise je zgubil tam nekje v njihovi deželi J.  Vsi, ki ste gledali film Zadnji kitajski cesar, se boste spomnili vsebine in pa prizorov, ki so bili snemani v Prepovedanem mestu in zadnjega kitajskega cesarja Pinga, ki je stopil na prestol star komaj tri leta in vladal cela… tri leta. Do svoje polnoletnosti pa je bil zaprt v Prepovedanem mestu, skupaj z ostalimi prebivalci le-tega zaradi spremembe režima. Konec vam je znan, če pa ne, pa priporočam, da si film ogledate, ker je res zanimiv.

V samem Pekingu mi je najbolj ostala v spominu nočna tržnica, ki jo postavijo zvečer povečini za  nas turiste, saj je to ene vrste atrakcija. Zakaj, se boste vprašali? No, tisti, ki ste videli vse moje slike, vam bo

takoj jasno J Naj povem, da na tej tržnici prodajajo hrano in sicer od zelenjave, mesa, mrčesa, sadja. Skoraj

nočna tržnica v Pekingu

vse! Seveda so nas najbolj zanimali pečeni škorpijoni, sviloprejke, kače, stonoge itd. Vse si lahko poskusil za borih 200 sit  v obliki ražnjiča. Samo izbrati je bilo potrebno in ugrizniti v sveže pečeno »meso«. Zanimiva dogodivščina, ki si jo ne bi privoščila doma. Ko sem šla na Kitajsko sem si obljubila, da bom jedla kačo, in sem tudi jo; na tržnici sem jo prvič poskusila, drugič pa kasneje s celotno proceduro vred v kraju Yangshuo. Zanimivo. Peking je 12 milijonsko mesto, ampak niti ne opaziš te veličine, ker je raztegnjeno na veliki površini, tako kot vse pri njih. Prostora imajo ogromno, zato tudi gradijo tako megalomastične zadeve, kot so letališča, železniške postaje, industrijski parki itd. Povprečna plača v Pekingu je 300 USD, kar je za Kitajsko veliko, še višji standard je v Shanghaju, vendar o tem kasneje. Vidiš lahko popolne kontraste socialnega sloja, od totalno revnih ljudi do popolnih bogatašev. Prav tako je to lepo vidno že po arhitekturi. Zelo veliko je prodajalcev »Lolexov«. Ti prodajajo ponaredke znanih proizvajalcev ročnih ur (Rolex, Omega, Rado itd), po smešno nizki ceni cca. 300 sit. Ko prideš domov, imaš pa problem na carini, ker je prepovedan vnos ponarejenih ur. Ljudje so zelo prijazni, vendar se nam pojavijo težave, če ne znamo Mandarinščine (uradni jezik na Kitajskem), ker zelo malokdo zna govoriti angleško. Tako velja tudi za prodajalce na stojnicah, ki so se naučili le malo angleških besed, samo toliko, da te pritegnejo. Največkrat je za slišati izza vse tiste pisane šare: LUKA, LUKA (look – pogledati), ČIPA, ČIPA (cheap – poceni), kar pomeni, da poglej, ker ima res poceni robo. Ob tem ne razumejo, da ti nekaj ni všeč ali da ni prave velikosti (pri oblačilih). Mislijo samo na ceno, in da ti ni všeč cena, ker je previsoka…Zanimivo je še to, da je na Kitajskem veliko narečij in se province med sabo celo ne razumejo. Ko pride nekdo iz juga na obisk v Peking, ga tam nihče ne razume, če ne govori uradnega jezika, ki se ga vsi učijo v šolah. Sedaj je osnovna šola obvezna in imajo le še 20% nepismenost pri 1,5 milijarde prebivalcev, kolikor jih je na kitajskem. Po drugi svetovni vojni so ocenili strokovnjaki, da je bila 90% nepismenost. Po večini zato, ker ni bilo obvezno šolanje. Po moje pa tudi zato, ker se je njihovo pisavo (pismenke) zelo težko naučiti, vsaj nam.

čevljarska četrt

Zato pa tudi imajo težave z angleščino (predvsem pisavo), ker je to čisto drug način pisave, kot so jo navajeni. Vseh pismenk (kitajskih črk) je okoli 50.000, vendar jih je dnevno v uporabi (v časopisih) 3.000. Če jih poznaš 3.500 si že dober, če pa obvladaš 5.000 pismenk, si pa že »dasa«. V šoli so uvedli en obvezen tuji jezik, in se odločijo za angleščino ali pa japonščino. Večina se jih odloči za drugo varianto. Da ne bo pomote, japonščina se zelo razlikuje od kitajščine, in ni podobnosti tako kot pri nas hrvaščina in slovenščina.

Nadalje nas je pot vodila z nočnim vlakom v naše naslednje mesto Louyang, kjer smo si ogledali Šaolinski tempelj/samostan, ki je poznan predvsem po šoli borilne veščine Kung-fu. To je bilo spet nekaj novega za vse nas, ki nismo ravno ljubitelji kung-fujevskih filmov. Fantje in punce stari od 6 do 18 let, ki hodijo v osnovno in srednjo športno šolo, so nas definitivno prepričali v svoje borilne sposobnosti, spretnosti, hitrosti in gibčnosti.

Sledilo je mesto Xian in blizu je kraj Lintong, kjer se nahajajo svetovno znani glineni vojščaki, čuvaji grobnic prvih kitajskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1974 čisto po naključju, ko so trije kmetje kopali vodnjak. Na teh njihovih njivah se sedaj nahajajo ti vojščaki, in ti trije kmetje so postali sedaj tako znani in pomembni, da samo še podpisujejo knjige in se srečujejo s svetovnimi veljaki, kot so sam g.Bush, in njemu podobni.

glineni vojščaki

Izkopavanja potekajo še danes; na ogled so tri dvorane, kjer se nahajajo deli več kot 8.000 kosov zaščitenih kipov. Ti vojščaki so bili originalno poslikani, z orožjem v rokah, prisotna je bila tudi konjenica s kočijami. Stari so okoli 2.500 let in so v naravni velikosti 1,8 m. Ko sem gledala obraze, se mi je zdelo, da niso podobni Kitajcem, temveč Mongolcem, ki so tudi višji po rasti. Kmalu za tem, so jih sovražniki izropali, podrli rove, zato nihče do pred kratkim sploh ni vedel za to pomembno odkritje. Zanimivo je, da so telesa delali po kalupu, glave z obrazi pa se razlikujejo tako, da tudi dva nista enaka, zato predvidevajo, da so delali omenjene kipe, po pravih vojščakih.

Od tam smo poleteli z večernim letom v Guilin, od koder smo se naslednji dan z ladjico opravili na pet urno plovbo po leni reki Li. Opazovali smo čudovito kraško pokrajino polno zelenih gričkov. Ta reka je res univerzalna za domačine. V njej perejo posodo, oblačila, kopajo se v njej, lovijo ribe, vozijo turiste z bambusovimi splavi itd. In tako smo že prispeli v Yangshuo, kjer smo si sposodili kolesa in švrk na njihovo podeželje med riževa polja. To pa je bil za mene vrhunec potovanja. Tako drugačno, tako zelo lepo. Vozili smo se ob riževih poljih, v daljavi pa smo gledali te visoke kopaste griče. Fenomenalno. Yangshuo je tudi zelo turistično mesto, kamor hodijo tudi Kitajci na počitnice. Mestece je polno trgovinic, lokalčkov, barantanje je obvezno, čeprav je bilo tukaj že čutiti, da se ne barantajo preveč radi, ker imajo itak veliko kupcev. Drugače pa je praksa na Kitajskem, da se baranta za vsako malenkost, ki jo kupiš na stojnici ali celo v trgovini, kjer so postavljene cene. In problem je ugotoviti, v kateri trgovini se lahko barantaš, in kje ne. Drugače pa ni vse tako zelo poceni, kot si mi mislimo. So določene zadeve, ki so smešno poceni (kupljene na stojnicah), in so izdelki (kupljeni v trgovinah), kjer je ista cena kot pri nas. Recimo znamke oblačil, kot so Nike, Adidas, nakit iz zlata, novi avtomobili (Audi, Volkswagen, Hyundai) so ista cena kot pri nas. Kdo bi si mislil. Tehnika je le malce cenejša, a ne vsa. Pri tehniki je treba paziti, da ne kupiš ponaredka, čeprav si v originalni trgovini. To opaziš šele doma, ko res stestiraš zadevo do konca in presenečeno ugotoviš, da zadeva dela nekje do polovice, potem pa zmrzne, tako kot nesojeni USB ključ, ki sva ga kupila v Pekingu… No ostala sem v idiličnem kraškem mestecu, kjer smo si zvečer, le izbranci (beri pogumneži in firbci) privoščili kačo. Ampak celotno ceremonijo. Glede na to, da vas nekatere zelo zanima kako to poteka, sem se odločila, da bom opisala postopek J za druge, ki ne prenesete te gurmanske dogodivščine, pa preskočite naslednji odstavek:

Če si želiš poskusiti kačo, jo moraš prej rezervirati in se napovedati, da ti prinesejo živo kačo, iz katere po zahtevnem postopku naredijo filete. Sedmim nadebudnežem je naš lokalni vodič rezerviral v neki restavraciji kačo za zvečer. Cel dan smo se spraševali kako bo zgledalo in se ob tem nasmihali, če bomo imeli pogum. Brez problema. Ob naročeni uri smo se prikazali, vsak iz svojega konca, v restavraciji. Čez par minut je prišla ena mamca iz vasi in v vreči prinesla še živo kačo (nestrupeno). Vzela je nek lavor in jo pred nami začela pripravljati za zrezke J . Najprej je s škarjami odstrigla glavo, kri spustila v poseben kozarec, razparala kačo po dolgem (slišalo se je, kot da para blago), slekla kožo (kar potegnila jo je dol), drobovje potegnila ven. Potem je še hrbtenico potegnila ven in ostali so samo fileti. Posebej je odstranila žolč, tudi v poseben kozarec. Pri vsem tem je bilo zanimivo to, da so živci kače delali do konca in še, ko je bila kača čisto rastrančirana, je rep še vedno migal, kot da je živa. Ne vem, s čim so ga v kuhinji umirili. Sprašujete se, zakaj kri in žolč posebej? Zato, ker je to posebna ceremonija, ker če želiš jesti kačo tako kot se to dela, moraš prej popiti kri in žolč. No pa smo tudi to poskusili. Natakarica je v pol deci krvi (toliko ga je kača premogla in verjetno ne bi bila primeren kandidat za krvodajalca), vlila 2,5 deci riževega žganja (grozno, kot špirit, fuuuul močno), drugo polovico pa v kozarec z žolčem (barva je bila kot kivijev sok). Ta dva »koktejla« smo morali zeksati, potem pa smo lahko jedli pripravljeno kačo z zelenjavo in rižem. Moram reči, da sem bila presenečena, ker je bilo zelo okusno. Že kačji ražnjič v Pekingu mi je dal vedeti, da je okus, kot bi jedla perutnino. Sedaj pa sem se prepričala, da je res tako. Meso je belo, srednje mehko, okus pa skoraj po piščancu. Stranskih učinkov ni bilo, in torej priporočam, je zelo okusna reč.

No zdaj pa lahko berete tudi tisti, ki ste ta odstavek preskočili (če sploh kdo). OK, naslednji dan, preden smo se zbrali na odhodu iz tega mesta, je moj Andrej potešil še svojo raziskovalno žilico in raziskal lokalno tržnico. Po slikah in posnetkih sodeč, je bolje, da sem ostala še malo v postelji, kot pa da bi se mu pridružila pri tem. Prehrambene tržnice za turiste in tržnice za domačine se zeloooooo razlikujejo, tako po čistoči, kot

pravljični grički

tudi po ponudbi. Tam dobiš res vse živo in že obdelano. Tržnica je bila razdeljena na tri sklope, zelenjavna, ribja in mesna. V mesnem predelu me je najbolj pretreslo to, ko sem videla na posnetku pse zaprte v kletki in so čakali na svojega kupca. Moram povedati, da je na Kitajskem zelo malo hladilnikov, zato tudi hrano kupujejo svežo. To pomeni, da žival pokončajo pred kupcem, da se le-ta prepriča, da je meso sveže. Kitajci sami za sebe pravijo, da pojejo vse kar ima štiri noge, razen mize, in vse kar leti, razen letal. Zato se tudi ni treba čuditi raznovrstni ponudbi, ki je bila na nočni tržnici, kot tudi tukaj. No pa dosti o hrani, ki je bila drugače zelo okusna, zelo raznolika in zdrava, saj vsebuje veliko zelenjave, riža in mesa (po večini svinjine in govedine, zelo malo pa je perutnine). V južnih predelih pa je veliko ribje ponudbe. Sladic, takšnih kot jih mi poznamo, nimajo, imajo pa ocvrto in sveže sadje. Sladoleda ne delajo, ravno tako tudi ne čokolade (jo uvažajo), zato to tudi ni »raj za čokoladkote«. Midva sva imela čokoladno zalogo kar lepo s sabo.

Zvečer smo nadaljevali z večernim letom na severovzhod proti Hangzhou, kjer je Zahodno jezero in ga obkrožajo številni griči in vrtovi. Obrežje tega jezera pa je polno templjev in paviljonov. To je kraj, kamor hodijo premožnejši Shanghajčani na dopust ali izlet, ali na vikend J. Tu se je zelo poznal dober standard njihovih turistov. Prvič pa sem tudi občutila grozno gnečo, ki se je pričela z enotedenskim dopustom med prvomajskimi prazniki. Med prvomajskimi prazniki imajo Kitajci prost teden, in takrat občutiš migracije proti turističnim znamenitostim. Evropejci pa smo bili deležni tudi posebne pozornosti, saj so si nas ogledovali  z vseh možnih kotov, nas slikali, se nam smejali (naši fizionomski  drugačnosti) in nas prav prijazno pozdravljali. Prvič sem občutila začudene poglede in rahla posmehovanja. Za Azijce smo Evropejci in Američani »dolgonosci«, poleg višine smo jim zanimivi tudi zaradi nosov. Jaz pa pravim, da je še dobro, da smo si tako različni, kam bi pa prišli, če bi bili vsi enaki. To sploh ne bi bilo zanimivo. Ogledali smo si še plantaže čaja. Značilen je zeleni čaj, ki ga lahko kupiš in piješ skoraj na vsakem vogalu, tako sveže kuhano, kot tudi v plastenki, ki ga proizvaja Coca-cola in Nestea z raznimi sadnimi dodatki. Moram priznati, da je njihov pravi zeleni čaj zelo močen in precej drugačnega okusa, kot je ta »naš Mercatorjev«. Ta čaj, ki ga tukaj kupujemo, je mešanica, zato je tudi bolj prijetnega okusa. Pravi pa je bolj grenkega in trpkega okusa. Je pa zelo zdrav, vendar ni priporočljivo pitje zelenega čaja več kot pet skodelic na dan, ker vsebuje dosti kofeina. Po tem, je sledila prava paša za ženske oči in sicer nas je pot vodila v tovarno, kjer izdelujejo nakit iz Biserov. 90% vseh biserov na svetu je pridobljenih na Kitajskem. Ločimo sladkovodne in morske bisere, vendar je samo 0,1% naravnih biserov, vsi ostali so podtaknjeni tujki v školjko. Morska školjka proizvede samo en biser, medtem, ko jih sladkovodna školjka proizvede od 20 do 25. Zato so ti tudi cenejši. Ločijo se tudi po obliki in barvi. Prvovrstni so samo pravih okroglih oblik, zato dosežejo tudi vrtoglave cene.

Po vizuelnem počitku smo pot nadaljevali v Suzhou, to je mesto na vodi, ki mu pravijo tudi Kitajske Benetke. To je mesto trgovcev in obrtnikov, lepih žensk, umetnikov in zdravnikov. To je manjše kitajsko mesto s

kitajske Benetke

samo 1 mio prebivalcev. Te številke so smešne za nas, in si jih sploh ne znamo predstavljati. Naš lokalni vodič, ki nas je spremljal (poleg agencijske vodičke), pozna bivšo Jugoslavijo, tako kot tudi vse jugoslovanske vojne filme, in pravi, da so Kitajci presenečeni, kako jugoslovanski igralci dobro govorijo kitajsko na filmih (seveda, če je pa vse sinhronizirano!!), poleg tega pa si ne predstavlja kako zgleda naša država, če nas je pa samo 2 mio. Vprašal nas je, če mi to živimo »kukr v kakšnem manjšem mestu??« Ne morejo si predstavljati mesta manjša od 400 tisoč prebivalcev. No, mi si lahko J včasih je še tam gneča, predvsem na cestah. Torej Benetke, ogromno mostov nad kanali, templji, klasični kitajski vrtovi, pagode, Tigrov hrib in seveda tovarna svile. Seznanjeni smo bili s procesom izdelave svile, ki je bil še posebej zanimiv. Sviloprejka se prehranjuje izključno z listi murve (grmički) in živi do 60 dni. Če bi jo pustili da živi naprej, bi postala metulj. Torej morajo prej poskrbeti za kokon sviloprejke, kjer je navite nitke 1 do 1,5 km. Za eno nitko svile potrebujejo 8 nitk sviloprejk (tako tanka je ta nitka). Preden začnejo odvijati nitko, morajo sviloprejko v kokonu naprej uničiti (potisnejo v peč), drugače buba uniči nitko. Prikazali so nam ročni proces odvijanja, večina pa to počnejo v strojnem postopku. In na zadnje že spet modna revija končnih izdelkov in seveda shoping v njihovi ogromni trgovini. Kitajska je raj za shopingiste, ker »ni da ni«.

Po počitku je sledila vožnja še do Shanghaja, ki ni bil prav daleč. To pa je mesto, ki ga morate videti. Ogromno 17 milijonsko mesto, ki pa je že čisto zahodno velemesto (za primerjavo, New York ima 12 mio prebivalcev). Je na 4 metrih nadmorske višine in je 40 km oddaljeno od morja. Shanghajsko pristanišče je postalo največje in je že prehitelo Rotterdamsko. Povprečna plača je 400 USD, s tem, da moramo razumeti, da v to povprečje padejo vsi zaposleni tako tujci (ki imajo zelo dobre plače), kot tudi domačini, po večini

Shanghai - Pudong

delavci. Letna gospodarska rast je 14%, težijo k temu, da bo naslednje leto 16%! Si predstavljate 14% letno gospodarsko rast?? Je pa res, da se ogromno investira v Kitajsko, potenciali so ogromni, gradi se 24 ur na dan, vse dni, zaposleni so zelo pridni in marljivi. Delajo od 10 do 12 ur na dan, vendar me je nekaj presenetilo, vmes malo pospijo oz. pridremajo. Padla sem v smeh, ko sem šla mimo neke restavracije, kjer je jedla cela družina in medtem, ko so člani družine jedli, je en starš malo pridremal ob mizi. Ostale to ni motilo, saj je očitno to čisto OK. Če si utrujen, pač malo pospiš. Ravno tako sem opazila neko receptorko v kraški jami, ki je na izhodu za svojo mizo kar malo dremala naslonjena nad mizo. Zanimivo. Naši delodajalci bi se takoj vprašali, če se to šteje v delovni čas. Poleg noro velikega mesta in vse silne razsvetljave zvečer, ki jo ugasnejo ob 23-ih zaradi varčevanja elektrike in ekološke osveščenosti, smo si ogledali spet tempelj, tokrat Bude iz belega žada (Kitajska je dežela žada – poldrag kamen), ki je težak 1 tono. Pluli smo tudi z ladjico po reki Huangpu in imeli čudovit razgled na Pudong (novi del mesta), ki ga krasijo prekrasne nove stolpnice in pa seveda mogočna Pearl TV tower in druga najvišja v Aziji Jin Mao s kar 88. nadstopji. V tej stolpnici je najvišji hotel Grand Hyatt Hotel, najvišje ležeča pošta, najvišji atrij, od koder se iz 88. nadstropja, kjer je razgledna ploščad te stolpnice, vidi v 62 nadstropje na recepcijo tega hotela (v notranjosti). Noro!! Atrij je visok 152 metrov in se ti kr malo zvrti, ko pogledaš dol in vidiš direktno kaj se dogaja na recepciji, z daljnogledom seveda J.  Stolpnica ima 68 dvigal, ki jih uporabljajo zaposleni, kjer so pisarne in hotel. Do vrha dvigalo pripelje v pičlih 45 sekundah, vendar ni prenevarno za želodce, potegne kar kulturno. Sprašujete se zakaj ravno 88 nadstropij? Hja, pri Kitajcih vse nekaj pomeni, in vse je za nekaj dobro (tako kot kačja večerja verjetno). Recimo rdeča barva »rula« pri njih in pomeni srečo. Prav tako pa številka 8. Čista sreča. In dve osmici pa pomenita Double Happiness (dvojno srečo). Kot vsaka taka zadeva ima za sabo podkrepljeno zgodbico, tako tudi dvojna sreča, ampak je predolga za povedati. Mogoče o tem kdaj drugič, predlagam pa vam, da jo sami poizveste, kar na kraju samem.

Tako smo naše popotovanje končali še s hitrim magnetnim vlakom Maglev, ki vozi iz centra na Shanghajsko mednarodno letališče. Vozi s hitrostjo 430 km/h in prevozi 30 km, kolikor je do letališča, v pičlih 7 minutah. Super, še ena dogodivščina več za tehnične »frike«. Nazaj smo leteli 11 ur, ker smo leteli spet po isti trasi kot smo prišli, torej iz Shanghaja nad Peking, nad Ural, Moskvi smo pomahali, prav tako Varšavi in že smo se pripravili na pristanek na Dunaju. Potem pa let na Brnik.

Vtisi in občutki so bili enkratni, zato vam priporočam, da si jo tudi vi sami enkrat ogledate in jo doživite kar najbolje. Do naslednjega branja vam želim eno veliko rdečo 88!

Duška Praprotnik

Naročite se na RSS

Arabia Felix – Srečna Arabija.
Tako so v antičnih časih imenovali območje na južnem delu Arabskega polotoka. Pred več kot 3000 leti je bilo tam nekaj bajno bogatih držav. Med njimi je morda še najbolj znana Saba in svetopisemska zgodba o kraljici Bilkis, ki je z bogatimi darovi obiskala kralja Salomona v Jeruzalemu. Bogastvo je izviralo predvsem iz izvoza kadil, ki so jih na veliko žgali v svetiščih od Egipta do Mezopotamije. Še danes rastejo v pokrajini Hadramaut kadilna drevesa (latinsko Commimphora myrrha) iz katerih pridobivajo dišečo smolo, ki se ji reče po hebrejsko mira, angleško pa frankincense.

Jemenska vrata

Kasneje so iz Afrike in Indije z ladjami tovorili tudi začimbe, tkanine in drage kamne. Karavanske poti so vodile od pristanišča Kana skozi Marib, glavno mesto Sabe, proti Egiptu in Nabateji (Petra) ter naprej proti Mezopotamiji. Zgradili so jez in velike površine puščave z namakanjem spremenili v plodna polja. Blagostanje Sabejcev je začelo pojemati šele z vdorom Rimljanov iz Egipta na Arabski polotok in se simbolično končalo z zrušenjem velikega Maribskega jezu sredi 6. stoletja. Na jug Arabskega polotoka se je širilo judovstvo in krščanstvo, v 7. stoletju pa je v deželi prevladal Islam. Danes o nekdaj cvetoči civilizaciji Sabejcev pričajo samo še ostanki templjev boga meseca in boginje sonca ter zapornic starega jezu. Večina prebivalstva se je umaknila v hudourniške struge in v težko dostopne gorske predele, kjer še vedno samozadostno živijo v obzidanih kamnitih mestecih. V goratih območjih današnjega Jemna so nekoč pridelovali prvo kavo na svetu in jo izvažali iz pristanišča Moka, po katerem je tudi dobila ime. Ko so sadike pretihotapili na druga območja, se je pridelava kave zmanjšala. Kavne grme je danes večinoma nadomestil kat – zeleno zlato. Terasasta polja segajo do najvišjih vrhov, skoraj 3000 metrov nad morjem.

Devet kosov strelnega orožja na prebivalca?
V deželi so se oblikovale različne verske ločine in plemena, ki so si še danes pogosto v laseh. Tu še vedno vlada plemensko pravo in krvno maščevanje. Lokalni šejk ima večjo oblast kot državni aparat. Moški so oboroženi do zob in radi kažejo svoje kalašnikovke. Po neuradnih podatkih naj bi bilo v državi po 9 kosov strelnega orožja na prebivalca, kar je ogromno, čeprav je med njim veliko trofejnih primerkov, ki služijo le za okras. Celotni Jemen šteje okrog 19 milijonov prebivalcev, od tega več kot polovico predstavljajo otroci, saj jih vsaka ženska rodi do 10. Ni čudno, če pri vsem orožju od časa do časa pride do prelivanja krvi med sicer mirnimi in na videz dobrodušnimi Jemenci. Po razpadu ortodoksnega imamata okoli leta 1960, je bilo več krvavih državljanskih vojn. Manj poseljeni južni del, ki je imel nekaj časa komunistično ureditev, se je še pred kratkim upiral združitvi v eno državo s Severnim Jemnom, kjer igra vodilno vlogo pleme šiitskih Zaidov. O tem pričajo preluknjane zgradbe in minska polja ob nekdanji meji. Leta 1990 je bila ustanovljena Republika Jemen s parlamentarno ureditvijo. Domačini ji pravijo Jaman. Po še zadnji krajši državljanski vojni leta 1994 je zavladal relativen mir. Oblast si je, pod vodstvom predsednika Alija Abdullaha Saleha, zadala za glavno nalogo izgradnjo šol, cest in vodovodov ter elektrifikacijo.

Tradicionalno življenje je še močno zakoreninjeno.
Dežela spada med najrevnejše arabske države, a z vse hitrejšimi koraki leze iz srednjeveškega fevdalizma v moderno družbo. Jemen se v sredstvih obveščanja ne omenja pogosto, razen kadar tam lovijo kakšne teroriste. Občasno poročajo tudi o ugrabitvi turistov, s pomočjo katerih nato plemena barantajo z oblastmi. S turisti ravnajo kot z dobrodošlimi gosti, v najslabšem primeru jo odnesejo s pokvarjeno prebavo zaradi preobilne hrane in kata. Kriminala je malo. Turistična infrastruktura je skromna, zato najbrž ni v deželi niti sto tujcev naenkrat. Ni velikih turističnih atrakcij, najbolj fotogenični so ljudje in narava.

V gorovju Haraz živijo ljudje v kamnitih srednjeveških gradovih in citadelah, Vadi Hadramaut je poln stolpnic iz blata, puščavski beduini živijo v šotorih, v nižinski Tihami ob Rdečem morju pa so prave afriške kolibe iz palmovih debel in listja. Moški hodijo gizdalinsko oblečeni v krila, z džambijami (noži) in mobilnikom za pasom ter brzostrelko na rami. Zato pa žensk v javnosti skorajda ni videti, če pa že, so od glave do peta pokrite s črnimi oblačili. Samo velike temne oči se bliskajo skozi tanko režo. Če si med delom na polju nadenejo še visok koničast slamnik, pa se že skoraj počutiš kakor med čarovnicami na Slivnici. A tudi ženske se danes šolajo in vključujejo v družbo. Kljub temu smo slišali, da je bila na zadnjem izboru za Jemenko leta imenovana Slovenka, ki že dolga leta živi v državi in je bila med drugim direktorica banke. Orači z grbastimi bivoli in lesenim ralom orjejo skrbno negovana terasasta polja. Na dolgih peščenih plažah ob indijskem oceanu se srečuješ samo z rakovicami, ko nabiraš velike pisane školjke. Ko na višini preko 2000 metrov stopiš iz avtomobila, brcneš v kupe okamenelih školjk. Proti večeru hodijo moški z ogromno bulo kata v ustih, da jim eno lice belo štrli iz rjavega obraza.

Mali kovač

Prijazno te povprašajo kako ti je ime in od kod si, včasih hočejo vedeti ali maraš Amerikance in Izraelce. Kupi otrok s kričanjem »sora, sora« zahtevajo, da jih fotografiraš. Tudi moški radi pozirajo s svojim orožjem. Hiše v glavnem mestu Sanaa so kot iz pravljice o Janku in Metki. Pa raznobarvna steklena okna in čudovita rezljana ali kovana vrata. Kje je še mogoče videti lesene ključavnice in ključe? In srednjeveški prizori kovačev, mizarjev, tkalcev in drugih obrtnikov na 40 sukih v stari Sani.

Slastna hrana.
Naješ se že za 50 do 100 rialov (približno toliko tolarjev), sladek čaj stane 10, za zajtrk ti postrežejo s fižolovo čorbo. Sicer je glavna hrana riž, pečen piščanec, jagnjetina in zelenjavna čorba in seveda dober hops, kot pravijo kruhu, ki ga sproti mesijo pred teboj in spečejo v okrogli, vodnjaku podobni peči. Včasih sveže pečenega zmeljejo in ga postrežejo k hrani kot nekakšne mlince. Obcestne okrepčevalnice so videti kot »menza pr’ korit’«.

Pri mesarju

Plinski plameni švigajo do stropa, ogromen kotel riža stoji visoko na podstavku, v enem kotu pečejo hops, v drugem brbota čaj, v tretjem se vrtijo piščanci. Jejo na tleh z desno roko. Tujcu izjemoma pogrnejo mizo s časopisom in lahko dobi tudi malago, kot se reče žlici. Pripravljajo okusne sadne sokove iz manga, papaje in pomaranč. Slaščice so orientalsko sladke. Zabadi je ime za dober jogurt. Edina stvar, ki občutljivega popotnika v začetku moti, so kupi smeti in vrečk na krajih, kjer se odvija trgovanje. A za to niso krivi toliko sami, kot je kriv prodor civilizacije v obliki plastike, stekla in pločevine. Stoletja so metali na tla organske odpadke, ki so jih nato požrle ovce, koze ali kamele in se le s težavo navajajo na zabojnike, ki so v večjih naseljih že postavljeni. A tudi to ne zaleže, saj nato odpadki končajo v jarku zunaj kraja, veter pa jih raznese vse naokrog, da osamljeni grmi izgledajo kot drevesa želja. V nasprotju z okoljem pa je notranjost hiš urejena in čista. Jemenci imajo poseben odnos do bivanja in uživanja, radi posedajo na blazinah v udobnih mafradžih s polnimi usti katovega listja in razpravljajo, pa tudi pojejo in plešejo.

Devetletni šoferji poltovornjakov.
Večino cest med glavnimi kraji že pokriva asfalt, v katerem pa so tudi luknje. Prvi hip dobiš vtis, da na cestah gospodarijo poltovornjaki ali terenska vozila neznane znamke TOYO ali YOTA. A kmalu spoznaš, da je v resnici le del napisa zadaj prekrit z registrsko tablico. Toyota je zakon, saj druga vozila niso kos strmim gorskim makadamom, suhim rečnim strugam in puščavskim sipinam. Ni rečeno, da imajo vsi šoferji vozniški izpit, saj je mogoče videti tudi še ne desetletne dečke, ki po neznanskih strminah prevažajo na poltovornjakih po 20 vaščanov. Avtomobilov ne vzdržujejo.

Prodajalka cvetja

Če kaj odpove se najprej malo zamislijo in posvetujejo, nato pa s skupnimi močmi odpravijo okvaro. Avtomobilski servisi so običajno kolibe iz lesa ali pločevine. Bencinske črpalke izgledajo le malo bolje. Ko v džipu nenadoma zasveti oranžna lučka za zračni filter, naslednji dan pa še rdeča od elektrike, se nihče ne sekira. Avtomobilski plašči so večinoma brez profila in vozijo z njimi dokler ne razpadejo. Ob cestah leži na kupe strganih pnevmatik vseh mogočih velikosti. Vozijo z odprtim oknom in se sporazumevajo z rokami ter trobljo. Radi prehitevajo čez polno črto in v škarje. Kadar pride do prometne nesreče, pa je pokol. Eno od takih nesreč je v začetku aprila povzročil prevrnjen tovornjak, ki so mu odpovedale zavore tik pred naseljem. Med drsenjem je zmlel vse pred seboj. Prvi dan so poročali o sedmih mrtvih in 60 ranjenih, kasneje je umrlo še 15 ljudi. Najslabše so jo odnesli prodajalci kata v svojih tesnih lopah. Za prvi vtis o deželi poskrbi že taksi na sanskem letališču, ko voznik prastarega Peugeota stakne tri žičke pod volanom in motor zahrumi. Turiste pa po deželi prevažajo Toyotini Land Cruiserji, ki jim šoferji pravijo Monika. Na strehi je vsa oprema za taborjenje, potnike s prtljago pa stlačijo v notranjost. Na poti proti podeželju konvoj spremlja policijski avto, kar je stalnica skoraj ves čas križarjenja turistov po Jemnu.

Šolarke

Spremstvo se v večjih krajih zamenja, z njim pa tudi barva policijskih uniform. Na goratem severu dobiš cel vojaški vod s težko strojnico na tovornjaku. Skozi puščavo si v družbi oboroženih beduinov. Najbolj zabavno je, ko policaj v spremljevalnem vozilu po zvočniku nenehno dela red na cesti. Policisti si včasih krajšajo čas s streljanjem v zrak. Brzostrelke in težke strojnice je sem ter tja slišati tudi ponoči. A hrupa ne gre vedno pripisati svatbi, včasih se ponoči spopadeta sosednji hribovski plemeni in se obstreljujeta, dokler ne zmanjka streliva. V glavnem mestu Sanaa nihče ne hodi naokoli s strelnim orožjem, zato te toliko bolj presune prvi prizor na podeželski tržnici. Vsi domačini imajo preko ramen obešene brzostrelke ali puške, kakšen celo dve. Pravi Rafal City! V naslednjem kraju te oboroženci že manj motijo, čez nekaj dni pa se veselo fotografiraš z njimi. Seveda so oboroženi tudi vozniki, ki prevažajo turiste.

Indijski ocean in Rdeče morje.
Ko se z visoke planote cesta začne strmo vijugati v dolino, džipi po celodnevni vožnji pristanejo ob Indijskem oceanu, ob vznožju ostankov starega mesta Kana. Velik napis napoveduje turistično območje. A razen ograje z lučmi in stavbe pri vhodu v avtokamp ni nikjer ničesar.

Dober ulov

Potniki postavijo šotore na mivko ob plaži, vozniki pa skuhajo sladek čaj, začinjen s kardamomom in klinčki. Nad žerjavico spečejo neoluskane ribe. Ves čas jih pečejo samo na eni strani, zaradi česar so spodaj čisto zažgane. Meso, ki ga izluščiš iz neožgane strani pa je dobro pečeno in okusno. Pozibavaš se v toplih valovih in preganjaš rakovice, ki si gradijo gradove v mivki. Zrak je suh in prijeten. Pravo nasprotje doživiš na obali Rdečega morja, kjer se sopara ne poleže vse do jutra. Zato pa uživaš v dolgi jutranji vožnji po plažah ob pogledih na flaminge v plitvi vodi. Za zajtrk poješ slastne ocvrte ribe na ribji tržnici v Al Hudajdi. Toliko rib na kupu zlepa ne vidiš. Velike morske pse dovažajo kar z vozovi. Iz trebuhov pisanih ribiških čolnov prihajajo množine velikih rdečih, rumenih in drugih rib, ki jih ribiči kriče ponujajo kupcem. Oslički prevažajo bloke ledu.

Tradicionalnemu prenočišču se reče funduk.
Pravi hoteli so v Jemnu redki, kar je dobro, saj je zato v vsakem malo večjem kraju tradicionalni funduk v družinski lasti. Sprejmejo te kot osebnega gosta. Razvajajo te s sladkim čajem in okusno hrano, zraven pa ob divjem ritmu bobnov plešejo plemenske plese z džambijami v roki. V Manaki te razvneti domačini potegnejo v nori ples, ki mu ni konca. Med daljšim bivanjem v deželi kmalu spoznaš, da plesi niso namenjeni delu folklorne ponudbe za turiste, temveč spadajo med običajna vsakdanja opravila moških, ki pri tem neizmerno uživajo. Še posebej ob petkih, ko je muslimanski dan počitka in se odvijajo tudi poroke, vsepovsod srečuješ bobnarje in plesalce z noži.

Ples z džambijami

Džambija je obvezni del osebne opreme, a nož ponavadi nima uporabne vrednosti, saj je izdelan iz pločevine in rezilo ni ostro. Vtaknjen je v okrašeno zakrivljeno nožnico, ki tiči za širokim izvezenim pasom. Kadar pride do spora med dvema pripadnikoma plemena, oba obredno izročita svoji džambiji lokalnemu šejku, ki nato zadevo razsodi.

Najmanj teden dni se splača preživeti v severnem pogorju Haraz, okoli 3000 metrov visoko. Najvišji jemenski vrh Džabal an-Nabi Šuajb je visok 3760 metrov , a zaradi vojaških naprav žal ni dostopen. Zato pa se pod vodstvom domačinov lahko vsak dan dolge ure sprehajaš med kamnitimi gradovi in citadelami, terasastimi polji in po barvitih kanjonih, ki jih je voda izdolbla v vulkansko kamnino. Iz utrjenega gorskega mesteca Šahara se preko kamnitega mostu nad prepadom spustiš v dolino. Povsod te pozdravljajo zdravi in zadovoljni otroci z velikimi rjavimi očmi. S koničastimi kapicami spominjajo na palčke.

Palčice

Mobilni telefon dela! Pošta tudi.
Telekomunikacijsko omrežje je dokaj razvito. Povsod so satelitske antene – tudi na slamnatih kočah, s pomočjo katerih spremljajo državne TV programe ali katarsko Al Džaziro in druge arabske programe, pa tudi CNN.

Mali muzikant - Taiz

Večinoma vrtijo arabsko zabavno glasbo, kjer besedila obvezno vsebujejo besedo habibi (po naše najbrž ljubica oz. dragica). Fiksna telefonija je razvita v večjih mestih, kjer je tudi precej telefonskih govorilnic. Mednarodne zveze so izvedene preko satelitov Intelsat, Intersputnik in Arabsat. Mobilna telefonija pokriva skoraj vse ozemlje – tudi gorate predele in puščave. Aparati so prilagojeni za arabsko pisavo. Slovenski telefoni GSM delujejo normalno. Občasno lahko pride do izpada mobilnih telefonskih zvez, kadar želijo oblasti preprečiti taktično sporazumevanje pri strelskih spopadih med sprtimi plemeni. Internetne lokale je videti v glavnem mestu Sanaa, pa tudi v Taizu in v drugih večjih mestih. Poštni uradi so skoraj povsod, a lokalne dostave ni. Prebivalci dvigajo pošto preko poštnih predalov. Mednarodni poštni promet je zanesljiv. Imajo lepe razglednice in znamke.

Dežela je dve uri pred našim časom, a potovanje do tja traja dobrih 24 ur. Vendar je vredno prestati kalvarijo avtobusnih in letalskih prevozov ter posedanj na letališčih in obiskati Jemen še preden bodo prebivalci dokončno podlegli mamljivim »pridobitvam« zahodne civilizacije in bodo džambije zamenjali s kravatami.

Stane Tomšič

Mekong je daleč, veš. In ogromen je tudi. Kjer je najširši, ima v deževni sezoni kar 14 kilometrov. In tam – torej tu, na jugu Laosa, na meji s Kambodžo -  je po njem posejanih kar štiri tisoč otočkov! Nepojmljivo, kajne. Na enem teh se zdaj potepam jaz.  Pijem laoško kavo. Mislim nate, nizam dogodke minulih tednov … Ni ti jasno, kako sem se znašla v Laosu. Tudi meni ni bilo, a zdaj, ko sem tu, je vse zelo samoumevno.

((((Laos – eden zadnjih mirnih kotičkov na zemlji. Zelo prvinski, neraziskan, marsikje težko dostopen ali sploh ne. Zelo gorat. Obdan je s Tajsko, Burmo, Vietnamom, Kambodžo in Kitajsko.  250.000 kvadratnih kilometrov, pet milijonov prebivalcev. Le 22 odstotkov jih živi v mestih. Tu je še zmeraj komunizem in v marsikaterem večjem kraju so jutranja budnica razni govori in koračnice, ki donijo iz zvočnikov, napeljanih po  glavni cesti. Nekaj več kot polovica je pismenih, od tega 70 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk. V šolah se učijo laoščino, obvezna je petletna osnovna šola, vendar je mnogi nikdar ne končajo.)))

Pred hišo

V Laosu je približno 6.500 kilometrov cest, od tega le tisoč asfaltiranih. Vendar tudi ta asfalt ni tak, kot smo ga vajeni doma – do tebe zdrsnem po avtocesti v nekaj več kot pol ure; v tukaj bi za to razdaljo potrebovala po asfaltu vsaj še dvakrat toliko časa; po makadamu, ki je tukaj izvirno luknjast, še nekajkrat toliko; po reki  s čolnom, zbitim z desk, skoraj ves dan; z bambusovim splavom še dlje … Če bi živela v Laosu, bi redkeje skupaj pila kavo. Morda pa bi jo ves čas, ker takole življenje »na pol« … v to deželo pač ne sodi.

Skoraj mesec dni živim brez elektrike. Le večja mesta jo imajo po nekaj ur na dan (Oudom xay, Phonsali, Phonsavan) in le redka ves dan (nekdanja prestolnica ob sotočju Mekonga in Khana Luang Probang, zdaj mesto pod zaščito Unesca, z več kot 30 budističnimi templji, in zdajšnje glavno mesto Vientiane; morda še katero). Si predstavljaš, da sem večino tega časa preživela v džungli, po skoraj nedotaknjenih rekah, med plemeni na severu Laosa …

Makovo polje

Nihče ne ve, kako razširjeno je tu plemensko življenje. Uradniki ga niti ne priznavajo, poznavalci pa menijo, da jih tako živi nekaj tisoč do nekaj deset tisoč. Različnih plemen je približno trideset, ta pa se združujejo v tri osnovne skupine glede na lego, kjer prebivajo: v nižinah, višje in najvišje (Lao Loum, Lao Theung, Lao Sung).

…Vse se dogaja na tleh. V temi, ob soju sveč, z veliko mačeto sekljam zelenjavo, s sopotniki pripravljamo večerjo za vse nas in gostitelje. Ken, naš laoški prijatelj in vodnik, sumljivo pogleduje. Ne zaupa? Povsem drugače in nespretno se lotevamo kuhe. Bo ostal lačen? Ga bomo spravili v zadrego pred temi srčnimi ljudmi, ki so nam odprli vrata, nam zaupali vse, kar imajo … Počutim se kot v stari črni kuhinji z muzejskih razglednic. Svetlana z ustekleničeno vodo, ki smo jo v nahrbtnikih prinesli iz doline, umiva surovine in kuhinjske pripomočke. Pazi na vsako kapljico. Silvo v velikem voku meša in praži vse, kar mu zrežem. Pomešano z rižem in obilico ingverja ter sojine omake bo zelo slastno! Del zelenjavne mešanice odstopi Darji, ki v drugem voku vre vodo za juho. Še poparjeni riževi rezanci in … Odlično. Soba (30m2) se v trenutku spremeni v jedilnico. Približno petdeset jedcev nas je z domačini vred in vsaj še toliko jih opazuje. Ne le, da smo med njimi Slovenci prvič; tudi sicer skoraj nihče ne zaide k njim. Kar nekaj dni smo z ladjicami pluli po džungelski reki Nam Tha in se s tovornjaki prebijali v ta del dežele, nedaleč od meje s Kitajsko. Po treh urah hoje po strmem gozdu – spremljal jo je močan in trajajoč naliv – je bil sprejem v vasi plemena akha najlepše darilo. Povsem premočeni smo se zatekli v hišo, kjer zdaj tako slavnostno večerjamo. Po tramovih visijo naša oblačila, slastno večerjo pa že zalivamo s priljubljeno domačo pijačo laolao – z riževim žganjem. Plemenski poglavar ima »slavnostni govor«, potem pa nam v čast zapoje. Zapeti mora tudi naš »poglavar«. Oskarju se pesem po navadi zatika, zato mu pomagamo. Slovenska pesem se vse glasneje razlega na drugem koncu sveta.

Jutro po deževni noči

Plemena so večinoma samozadostna. Sama pridelajo, kar potrebujejo, sicer pa med njimi poteka izmenjava. Denar si postopno utira pot tudi k njim. Prirejajo tržne dneve. To so pravi prazniki. Pridejo bližnji in daljni, s hribov, z druge strani reke … Nikdar ne bom pozabila, kako so nas pričakali, nas, zanje drugačne, ko smo se izkrcali na nabrežju. Počutila sem se kot v dokumentarcu.

…Otroci so skakali, stegovali ročice, njihovi obrazi so bili sam smeh in žareče temne oči. Zvedavo so opazovali, kako se nerodno spravljamo s čolna in s sandali v rokah bosi brodimo po kalni vodi. Ovešeni z oblačil, fotoaparti, nahrbtniki smo bili zanje najbrž zanimivi. Počutila sem se kot tujek v džungli, čeprav vem, da sem bila sprejeta morda bolj kot marsikdaj doma; domačini so nam bili naklonjeni in zelo širokosrčni. Zaželela sem si, da bi bila kot oni. Pobožna želja. Ženske so povsem drugačne. Gibke, vitke, mile in divje obenem. Kar koli delajo, počno to elegantno: nosijo tovor na obeh straneh palice, ki varno sloni na njihovih ramenih; sklonjene ali sede pripravljajo hrano; ovite v saronge se umivajo v reki, s prsti češejo in ovijajo dolge temne lase. Zelo lepe so. Kdo ve, kako vidijo ti ljudje nas. Najbrž se jim zdimo vsi enaki in to, da imam poležane lase, pogrižene nohte in zmečkano majico na sebi, vem le jaz. Sprehajam se med stojnicami, navdušeni so, ko se zanimam za njihovo domače platno. Čudovito tkejo te ženske. Temno blago z izstopajočimi pisanimi vzorci. Lepo se jim podajo krila, ki jih nosijo – niso zašita, le blago spretno preganejo in si ga opasajo. Veliko je izdelkov iz bambusa: košare, v katerih prenašajo kure ali pujske, nekakšne pletene polkrogle – pokrovi, pod katerimi se varno pasejo piščanci, podstavki za kozarce, pladnji, torbe … Veliko pletenja je tudi iz palmovih listov: od embalaže, do okraskov in raznih uporabnih košar. Bosi otroci v čistih, a včasih razcefranih majicah se zbirajo v gruče in se igrajo. Podobno kot smo se mi včasih s frnikolami, le da imajo plodove raznih dreves. Žvečijo sladkorni trs. Na obrobju tržnice prijetno diši in v pisana oblačila odeta ženska z otrokom, povezanim čez ramena, spretno peče bananine cvrtke. V veliki ponvi, oprti na dva kamna, med katerima je zakurila. Privoščim si slasten obrok …

Ko na pot pride reka

Med plemeni vlada animizem, svet šamanov, duhov, vraž. Na hitro vsega tega ni mogoče spoznati. Seveda pazimo, da se pri vstopu v vas ne dotaknemo vrat. Ta imajo simbolični pomen. Verjamejo, da v vasi domujejo le dobri duhovi, onstran vrat, torej v džungli, so pa vsi, tudi slabi. Če bi se kdo dotaknil vrat, morda ne bi bili več varni pred slabimi in morali bi postaviti nov vhod … Spet pri drugem plemenu zelo spoštljivo zremo v papir, pribit na steno,  z zlatim kvadratom na sredi. Nihče se ga ne sme dotakniti. Razlogi so podobni kot pri vratih.

… Vstajajo zgodaj. Žene nahranijo živali, pripravijo zajtrk za družino. Po navadi skledo že znane juhe – z rezanci, veliko zelenjave in močno začinjeno. Moški gredo na delo (razen pri mongih, kjer se moški ukvarjajo predvsem s svojimi štirimi ženami in otroki, žene pa opravljajo domala vse in za moževo pozornost krepko garajo). Opravil ne zmanjka. Sekajo bambus, delajo na polju, »zidajo« hiše. Lesene hiše »preživijo« nekaj let, potem postavijo nove. Po navadi drugje, saj se selijo, ko se zemlja, na kateri pridelujejo zlasti riž, izčrpa. Posekajo gozd, ga požigajo in tako pripravljajo nove terene za polja in naselje. Riž je zahtevna kultura, potrebujejo dobro zemljo in jo tudi zelo izčrpa. Je pa tudi osnovna hrana. Kako slasten je pravzaprav! In koliko vrst ga je. Najbolj všeč mi je tisti, ki ga grabiš v velikih kepah kar z roko in ga namakaš v razne pikantne omake (sticky rice). Otroci ga v posebnih pletenih košaricah nosijo za malico v šolo, odrasli na polje. Hiše imajo tudi svoje priročne vrtičke, na katerih raste vse tisto, kar mora biti gospodinji pri roki. Včasih so ti vrtički na visokem, na posebnih nosilcih (palicah), da so na varnem pred kurami. Najbolj nenavadni so pujsi. Ti so ščetinasti, črni. Ja, pa tudi rjave sem videla. Bili so mladiči in če ne bi imeli značilnih ušes, bi mislila, da so psički …Pujsev je v vaseh veliko. Sčasoma se navadiš, da ti opletajo med nogami. Kakšne bi bile te vasi, če jih ne bi bilo … Pujsi namreč pojedo vse ostanke hrane, človeške iztrebke in še marsikaj. Kar pripodijo se za teboj, ko se skušaš malo umakniti in opraviti eno temeljnih človeških potreb…

Laoška podoba

Življenje tukaj teče počasneje. Tako je kot včasih ob najinih nedeljah. To pismo ti pišem na eni od teras, nagnjenih nad Mekong. Vsa družina je zbrana naokrog. V pleteni košari že debelo uro spi dojenček, v kotu terase se igrata njegova brat in sestra. Oče ima svoje trenutke ob pipi, stara mama sedi, opazuje dogajanje in se smehlja. Brklja po kuhinji, skuhala mi je kavo, ponuja mi riž z zelenjavo, a sem že zelo sita. Ker nič drugega ne naročim, mi nosi naravne poslastice. Pravkar nekakšen strok, v njem pa so temno rjave koščice, obdane z okusnim mesom. To me spominja na džem iz fig in sliv. Makhamvan se imenuje, če sem razumela prav. Okus mi je všeč, gospa me zalaga. Prinesla bom koščice, torej semena. Morda bodo uspevale na tvoji gredi – ti imaš zmeraj roko za cvetje, za vrt.

Med bambusi

Čez nekaj ur se bo začelo mračiti. Vaški utrip bo zaokrožilo običajno umivanje v reki. Ko sem se sinoči tudi sama umivala v njej, sem skušala zaplavati proti toku. Zamahovala sem in zamahovala, a ostajala na mestu. Tudi današnjo nedeljo bom zaokrožila v Mekongu. Zadnja nedelja v tem koncu sveta. Za zdaj. Dobro se počutim tukaj. Vse je tako preprosto, naravno. Potrebovala sem drsenje s čolniči po rekah, grizenje kolen v strmine, poskakujoče potovanje s tovornjaki po poteh visoko v hribih, prižiganje sveč, spanje na trdih tleh, včasih v mrežah proti komarjem … Prihodnjo nedeljo bom – doma. Pripovedovala ti bom laoške zgodbe.

Lučka

      Moj prijatelj Oskar

   Na Zagrebačkom velesajmu postoje različite međunarodne izložbe, pa tako i izložba posvećena turizmu. Naime, vjerojatno znate da Hrvatska nastoji biti turističko odredište, no kako puno ljudi dođe u Hrvatsku, onda mi, koji tu inače živimo, jako želimo otići nekamo izvan granica. I zato obilazimo naše brojne turističke agencije ili se dopisujemo s nekim agencijama izvan Hrvatske – naravno, ako znamo adresu na koju bismo pisali. No, prije spomenuti Sajam turizma donosi veći ili manji broj prospekata, pa se tako nedavno tu našla i zelena knjiga Agencije Oskar. Tvrdim da kompjuter neće tako skoro zamijeniti knjige (jer s knjigom možeš leći u krevet, a s kompjuterom to nije tako zgodno), pa sam tako jedne večeri počela čitati spomenutu «Oskarovu knjigu» i vidjela da bi moglo doći do našeg druženja…I napišem ja pisamce Nini, kako bih rado išla s Agencijom Oskar u Iran, a radoznala Nina mene odmah nazove! I ne samo da me pita što bih željela, nego mi odmah ispriča sve što moram i mogu napraviti, brine za mene, naprosto me u potpunosti «zagrije» za putovanje (što nije bilo teško, jer su temperature tih dana bile preko 30 stupnjeva). Tako sam se, zahvaljujući brižnom i mudrom marketingu (u dobrom smislu te riječi) odlučila za putovanje. Dapače, u Iranskoj ambasadi u Zagrebu svi su odmah znali da putujem s Oskarom, pa sam zaključila da je ime agencije po popularnoj filmskoj nagradi Oskar. Otprilike, mi se trudimo, pa smo najbolji. Međutim, ne! Postoji Oskar…. Vjerujem da ću nakon ovog i slijedećih putovanja moći reći, moj prijatelj Oskar.

S ljubavlju

Olga Vujović

(nastavak teksta «Moj prijatelj Oskar»)

Odabravši među putovanjima Turističke agencije Oskar ono pod nazivom «Iranska pustolovščina» u trajanju od 6.do 27. srpnja 2008. godine, nisam obraćala pažnju na brojku 4, koja podrazumijeva «avanturističko putovanje». Pa i ovaj pojam «pustolovina» shvaćala sam uglavnom pjesnički, a ne doslovno- kako se kasnije pokazalo! Naime već pri obilasku prelijepog sela Kandovana, a naročito drugog dana pri obilasku citadele u Makuu, odnosno armenske Crne crkve (Qareh kalisa) , shvatila sam da sam se priključila grupi pod tajnim imenom «Ljudi s planine». Čim bi moji suputnici ugledali i najmanju kosinu- bilo kakvu prirodnu ili umjetnu uzvisinu, oni bi se, predvođeni vodičem Gvidom po njoj uzverali. U početku sam ih čekala u podnožju, pa na pola puta, sve dok se i sama  nisam uključila u veranja- postoji uzrečica «s kim si, takav si».Jer, zaista, stajati podno Alamuta a ne vidjeti ostatke utvrde fanatičnih Hašašina ili samo slutiti kakvi su bili pogrebni običaji u Tornju tišine pokraj Yazda, bila bi neoprostiva pogreška. A Iranci su upravo majstori za izgradnju izrazito visokih stuba- mora da su nekada nosili «Čizme od sedam milja»…..Ipak, pred kraj putovanja sam se opet malo pobunila- trebalo je preći potok (kasnije se vidjelo da je to bio svojevoljni izbor naše vesele vodičke Sepideh!) kako bi se , nakon obaveznog veranja, mogla sagledati panorama prelijepog crvenog sela  Abyaneha. I tako, svi preskoče potok osim mene- preširok je, mokar je, sklizak je- ukratko neprelaziv. Ali, legendarni vodič Gvido, poznavatelj partizanskih filmova iz razdoblja jugoslavenske kinematografije , nije odustajao, obrazloživši mi da «Prozor mora pasti» ( za mlađi naraštaj- Prozor je bosansko mjesto koje je moralo biti osvojeno u jednoj ratnoj akciji). I tako, uz pomoć domaćeg pučanstva, pažljivog razgledanja terena i mudro izvedene akcije forsiranja potočkih obala, pridružila sam se neozlijeđena i suhih nogu mojoj strpljivoj skupini, koja je vrlo marljivo obrađivala nekoliko stabala marelica i jabuka. Zanimljive su bila njihova razmatranja o tome kako sam prešla potok- a) na magarcu koji je pasao u blizini b) preko polegnutog Gvida c)skinula sam se gola i takva pregazila potok  i d)Gvidovo objašnjenje- sagradili smo branu radi suženja vodenog toka,  a zatim most.

   Budući da su mnogi već opisivali, a mnogi će to još učiniti, ne bih pisala  poučno pisala o Iranu. Mogu samo reći, da mi je bilo prekrasno, jer sam vidjela Perzepolis koji pripada među najuzbudljivija arheološka nalazišta, Esfahan na čijem se Imamovom trgu nalazi neopisivo lijepa mala džamija (djevojačka), uspjela uhvatiti duh jedne velike zemlje bogate tradicije zahvaljujući mudro izbalansiranom programu u kojem se izmjenjuju gradovi i pejsaži….Bilo mi je, naravno, naporno hodati zamotane glave, ali to je tako mala cijena za sve ono što mi je Iran dao.

   Usput rečeno, pri povratku u Zagreb, odlučila sam da ću paziti na broj kraj «Oskarovih» putovanja…Sada nisam više tako sigurna u to- ako ću i ubuduće imati tako sjajne suputnike kao na ovom putovanju, znam da nema frke- Prozor će pasti.

     Olga Vujović

Udobno se namestite, izklopite vse možne vmesne motilce, ki vam ne dovolijo, da bi zaplavali v domišljiji, in sledite tem vrsticam, ki vas bodo popeljale v moje podoživljanje otoške državice, znane po čiliju, slonih in čaju. Velika je za približno tri Slovenije, prebivalcev pa ima 22 mio, uradna sta dva jezika, in ima izredno mlado prebivalstvo, saj je povprečna starost 30 let in je četrtina prebivalstva mlajšega od 14 let. Še vedno ne veste katero deželo opisujem? Še en podatek vam zaupam, in sicer ta, da je od njene južne obale le 6.000 km morja in nič drugega, zato ne plavajte predaleč, ker lahko priplavate do Antarktike in tam srečate pingvine, ki pa so že v drugi zgodbi. Ja, seveda, mislim na otoško državo v indijskem oceanu – Šri Lanko (v prevodu Blagoslovljena Lanka). Deželo opic, čilija, slonov in črnega čaja, kjer se vse dogaja in živi ob čaju.

Čaj pijejo namesto kave, ravno tako cel dan, lahko z mlekom ali brez. Nam je bil bolj všeč z mlekom in malo sladkorja, s katerim smo se pustili razvajati kot kakšni kolonialni Angleži, ki so imeli tam kolonijo vse do leta 1948 – kar 150 let. Pustili so vidne sledi v celotnem napredku dežele tako v infrastrukturnem kot tudi v družbenem pogledu.

tuk-tuk

obiralke čaja

Sicer pa se je Šri Lanka »bojevala« s kolonijami že od leta 1505, ko so na otok prvi prišli Portugalci in pričeli s trgovanjem. Niso kaj dosti pripomogli k samemu razvoju, zato so domačini prepustili kolonijo Nizozemcem, ki pa so v svet ponesli cimet ravno iz te dežele. Tako je še danes Šri Lanka domovina cimeta in ga letno proizvedejo 12.000 ton, kar je dve tretjini svetovnih zalog. Ravno tako je največja proizvajalka čaja na svetu – 300.000 ton letno. Skozi zgodovino so izvažali tudi drago kamenje, katere dežela premore še danes in njihovi dragi kamni kot so smaragdi, safirji in podobni so znani tudi pri nas. Marsikatera potnica si jih tam »privošči«, ker so »tapravi«. Jaz si le-teh nisem kupovala, saj dokler sama ne prepoznam razlike med steklom in dragim brušenim kamnom, ne grem v tak drag špas. Sicer so »šopingi« tam zelo poceni in lahko si privoščiš zelo veliko različnih izdelkov npr. drage kamne, svilo, čaj, začimbe, športne tekstilne izdelke znanih blagovnih znamk, saj jih veliko ravno tam izdelujejo, ter seveda suvernirčke, mimo katerih ne moreš, pa če si še tako zelo želiš. Cene so nizke za naš standard, saj stane 1,5 l ustekleničene vode okoli 50 šrilanških rupij. Za en euro dobiš okoli 150 rupij. Imajo pa zanimivo razmerje med cenami, saj stane ena majica en eur, ravno tako en ročno poslikan suvenirski slonček ali pa en obrok hrane. Samo, da ne bo pomote, vse te cene so izven turističnih krajev. Ko zaideš med turiste, je čisto druga zgodba, saj se marsikdo ne pogaja in pristane na prvotno ceno, ki pa je ponavadi zelo visoka. Mimogrede te lahko prinesejo okoli, če se prej ne spogajaš ali pa vsaj povprašaš za ceno. Ta nasvet še posebej velja pri prevozih s tuk-tuki. To je taxi v obliki mopeda na treh kolesih s kabino. Šiba kot veter, trobi, potnik pa v zadnjem delu na klopci uživa v vožnji, ki je zelo drugačna od naše, saj promet poteka na levi strani ceste (angleški sistem) in s precej vrivanja, vendar vse brez slabe volje in jeze. Za Šrilančane je zanimivo, da se ne jezijo in niso slabe volje (vsaj pokažejo je ne). Vse prenašajo z nasmehom na ustih ob tem pa pokažejo vse zobe, ki izgledajo ob čokoladni barvi kože, kot beli peperminti. Z lahkoto se nalezeš nasmeha, saj se ti vsak nasmehne, ko te zagleda in tudi tebi nehote potegneta kotička ustnic navzgor. Tako ustvariš dobro voljo in boljše počutje. Pa čeprav le za kratek čas.

stupa

slonček - pozer

Drugače pa so po verskem prepričanju budisti in tudi delujejo v tem smislu, kar ne moreš narediti v tem življenju, boš pa v naslednjem. Zato se ne živcirajo in niso agresivni tako kot mi, ki moramo vse takoj postoriti, ne glede na vse. In mogoče imajo zaradi takšnega načina življenja in prepričanja tudi tako slab gospodarski standard, saj zasluži učitelj približno 35 eur mesečne plače. Plače so izredno nizke, zato si ljudje pomagajo preživeti tudi z dvema službama oz. v prostem času vozijo tuk-tuk ali pa prodajajo suvenirje turistom. Nekje v Anuradhapuri smo srečali poštarja, ki je povedal, da ima za približno 2 – 3 ure dela na dan, potem pa je prost. Kupček pošte je zanemarljiv in lahko si med delovnikom privošči proste urice za prijatelje ali pa zase. O plači ga raje nismo spraševali, saj je verjetno sorazmerna delovniku. Enkrat višjo plačo imajo obiralke čaja. Na dan zaslužijo cca 400 rupij vendar imajo normo, saj morajo na dan nabrati 18 kg čaja. Po večini so obiralci čaja Tamilci, ki izvirajo iz južne Indije in se gibljejo bolj v višavju.

Mi smo pričeli in končali z gibanjem in spoznavanjem dežele v Colombu, glavnem mestu, kamor smo prispeli po dolgem letu, nadaljevali vzdolž obale na sever proti Anuradhapuri, kjer smo prvič na Šri Lanki prišli v stik z budizmom in mogočnimi stupami ter templji. In kjer je zibelka otoškega budizma, največja stupa na svetu le nekaj metrov nižja od Keopsove piramide v Egiptu, ter dokumentirano najstarejše sveto drevo – body drevo. V Polonaruwi nas je čakala prijetna ježa slonov, ter seveda slonji tuš, ki je izgledal kot v risanki J. In pa seveda Sigiriya, ki je ne smeš izpustiti, če si želiš ogledati deželo. Tu je visoko na pečini kraljevalo za kratek čas mogočno mesto, katerega je ustanovil človek, ki je dal ubiti svojega očeta – kralja. Zaradi strahu pred ljudstvom se je tako zatekel na pečino in vladal z nje. Do vrha vodi kar nekaj stopnic, a to je bila le uvajalna vaja in mala malica za vzpon, ki nas je še čakal na Adamov vrh. V mestu Kandy ne moreš mimo botaničnega vrta, ki je prekrasen in ima edinstvene primerke rastlinja na svetu. Med drugim ima drevo z največjo krošnjo na svetu in meri 2.300 m2 metrov (javanska figa – fikus benjamin). Tam ne smeš spustiti tudi templja, kjer še vedno hranijo Budin zob, katerega pa seveda ne moreš videti, ker je skrbno zaklenjen v mnogih škatlicah, po principu babuške, torej ena v drugi. Varovanje je strogo zaradi preteklih napadov in pred vhodom v templje je potreben osebni pregled posebej žensk in posebej moških. Zanimiva izkušnja, ni kaj…

V Pinaweli pa je bil za mene osebno višek potovanja, saj smo prispeli v slonje zatočišče – sirotišnico. Že od nekdaj sem si želela priti v stik s slonom in ga začutiti med božanjem pod prsti. Zanimivo je, da slon daje občutek mogočnosti, nerodnosti, moči, grobosti, v resnici pa je zelo nežna in čutna žival. Posebej mi bo v spominu ostalo hranjenje par mesecev starega slončka, ki je bil še tako nevešč hranjenja, da si sam ni mogel vzeti banane. Morala sem mu jo olupiti in dati v usta, da jo je lahko pojedel. Revček mali, prav vtisnil se mi je v spomin… Sicer pa je to zatočišče, kjer imajo trenutno 85 slonov, kamor pripeljejo mladiče, katere starše ubijejo domačini, ker jim delajo škodo po poljih, ali pa se ponesrečijo, ko padejo v kakšno jamo. En slon poje 200 – 300 kg hrane na dan in tam imajo redno oskrbo vključno s kopanjem v lokalni reki. Torej pravi hotel za slone J. Imeli smo dvodnevni »počitek« v naravnih hiškah po principu »grizli Adams« v tropih. Predstavljajte si hiško iz lesa, odprto z vseh strani, in ponoči, ko greš še ves zlepljen na wc, uzreš ogromnega pajka nad splakovalnikom, nadposteljne mreže proti komarjem in šumenje reke, v kateri je naslednji dan sledil rafting in ogled postopka pridobivanja lateksa.

to sem pa jaz

Sledil je krajši počitek pred popoldanskim vzponom na Adamov vrh, visokim kar 2.243 m. Do vrha vodi 5.200 stopnic in je romarska pot vseh štirih ver: budistične, hindujske, krščanske in muslimanske. Na tej poti ni razlik med verami in ljudmi. Vsi imamo en cilj in sicer priti na vrh. Naš vzpon je trajal tri ure in premagali smo kar 1.000 m višinske razlike in to vse po stopnicah, ki so strme in neenakomerno visoke. Preden sem videla vrh sem bila prepričana, da bom zmogla, na pol poti pa se mi je to prepričanje že začelo oddaljevati. Vendar mi je uspelo in ponosna sem sama na sebe. Tak vzpon še nisem dala skozi in planinci pravijo, da je vzpon na naš Triglav mala malica v primerjavi s temi stopnicami. No kakorkoli, sedaj me ni strah iti na Triglav. Mogoče bi moral Oskar organizirati še vzpon na Triglav po Oskarjevo. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo in zabavno.

Ja, danes mi je zabavno ob misli na vzpon, takrat mi ni bilo. Ob prihodu na cilj je bila prisotna ogromna sreča in veselje ob spoznanju, da mi je uspelo nekaj, za kar nisem verjela, da mi bo in za kar sem morala vložiti ogromno energije. Odpadel je ves dvom ter vsa utrujenost in premogla sem ogromno sreče in adrenalina za ŠE. A stopnic je zmanjkalo J. Po krajšem premoru je sledil še sestop, ki je trajal naslednje tri ure – v temi. Ja, ravno takrat je bil električni mrk in morali smo sestopiti z naglavnimi svetilkami, kar je bilo po svoje spet zabavno in teamsko.

V Nuwara Eliyi smo si ogledali predelovalnico čaja, kjer so nas podrobno seznanili s postopki pridobivanja čaja, ter seveda shoping na lokalni tržnici, kjer smo se opremili z anoraki, windstoperji in bundami vse originalnih znanih svetovnih znamk. Pa ne, da bi nas pri 33 stopinjah zeblo, samo tako smešno poceni je bilo, da bi bil kar greh, če si česa nebi kupili J. Naslednji dan je sledilo živopisno 3 urno potovanje z lokalnim vlakom v kraj Ella. Živopisno zato, ker je ta vlak po principu »ko to tamo peva«. V celoti leseni vagoni, notri so klopce rahlo razpadajoče, okna pusti pri miru, ker se ne dajo zapreti, in tudi če ti rata, se ti bodo v naslednji minuti odprla nazaj. Vrata vagona se izmenično odpirajo zaradi razpadajoče ključavnice, cvetka vagona pa je definitivno wc, katerega se ne da zapreti, prav tako zaradi razpadajočih vrat in iz katerega se širi neznosen smrad. Našim moškim je uspelo popraviti vrata wc-ja in potovanje se je lahko nadaljevalo. A kljub temu smo slišali iz sosednjega vagona petje in zabavo in očitno domačinov take cvetke ne zmotijo. No, če po pravici povem, tudi nas niso, saj smo se bolj zamotili s fotografiranjem panorame in »občudovanjem« drugačnosti udobja.

razkošje na vlaku

Adamov vrh

V Yali smo obiskali narodni park in upali, da uzremo poleg vodnih bivolov, pavov, krokodilov in slonov tudi leoparda, vendar ga nismo. Pa vseeno izlet z jeepi ni bil zaman, saj smo lahko videli vse te živali v svojem naravnem okolju.

Počasi se je naše potepanje končalo še v kraju, kjer je najlepša plaža – Unawatuna. Še danes se poznajo posledice pred tremi leti uničujočega cunamija, v katerem je umrlo na Šri Lanki 30 – 40 tisoč ljudi. Zelo hitro obnavljajo nepremičnine, a kljub temu vidiš podrte in zapuščene hiše, priložnostna pokopališča ter polomljena debla palm ob plaži. Kar malo neprijeten občutek, če veš, da je tam umrlo kar nekaj ljudi, ti pa sedaj ležiš na plaži in spiš v hotelu, ki so ga pred kratkim šele obnovili, ne veš pa kako hudo je bilo pred tem.

Skozi celotno potovanje nas je spremljalo lepo vreme od sončnega, vročega vremena na severnem delu, do hladnejšega v višavju in spet do tipično tropskega vremena na obali. A tudi tu se poznajo vremenske spremembe. Namesto sušnega obdobja na jugu nas je pričakalo intervalno deževje (10 min dežja, 10 min sonce).

vztrajni ribiči

Pošteno smo se najedli riža s curriyem, kotu-ja in na jugu ob obali ribjih specialitet. Vso hrano je obvezno spremljal čili – precej čilija in pa brezalkoholno ingverjevo pivo, ter čaj z mlekom.

Šri Lanka me je presenetila, saj si je nisem tako predstavljala. Nisem vedela, da je to druga Indija z vsemi barvami, vonjavami in načinom življenja. Je živa, a hkrati umirjena.

Le bolj podrobno jo moraš spoznati in jo pogledati še z druge plati. Tako odkriješ marsikaj, kar se še lahko od nje naučiš. Takšna je ta Blagoslovljena Lanka – Šri Lanka.

Duška Praprotnik