Darjeeling

DARJEELING,

najbolj slavna med vsemi indijskimi gorskimi postojankami

Vozi me vlak v višave

Indija se rada pohvali s svojimi še delujočimi gorskimi železnicami, ki so jih v času kolonizacije zgradili Britanci, da so se iz vročih nižin laže umaknili na svež gorski zrak. Gorske železnice so ozkotirne, po njih pa vozijo vlaki, katerim domačini radi rečejo igračke zaradi njihove majhnosti v primerjvi z ostalimi vlaki. Navadno je potovanje z gorsko železnico izjemno počasno, saj se vlaki vzpenjajo preko hribov proti visokim ciljem. Je pa zato takšno potovanje tudi čudovita priložnost opazovati okolico in uživati v menjajočih se slikah, ki bežijo mimo okna. Najbolj slavna med indijskimi gorskimi železnicami je sigurno tista, ki vozi v Darjeeling. Kraj je postal slaven zaradi različnih razlogov. Od tega, da tam raste eden najboljših čajev na svetu, do tega, da je bil gorsko letovišče vsej vladajoči kolonialni eliti, ki je živela v prestolnici Britanske Indije, Kalkuti. Darjeeling je kmalu postal tudi sinonim za izhodišče v veličastno Himalajo, tam so ustanovili gorski inštitut in od tam se na najbolj jasne dni že lahko vidi snežene kape najvišjih vrhov sveta. Železnica pa točno tisti dan, ko sva se znašla na postaji, ni obratovala. In namesto počasne, 6 – urne vožnje z majhnim vlakom, smo se v Darjeeling odpravili kar z džipi in potrebovali slabe 3 ure do cilja. Vožnja je bila prav tako zanimiva in vratolomna ter verjetno precej hitrejša kot vlak. Indijske železnice imajo za takšne primere lepo pripravljeno tudi alternativo in sicer ponujajo v Darjeelingu dvo – urno vožnjo z malim vlakcem, da imajo prav vsi možnost se peljati s to legendarno železnico, ki jo je zaradi starosti in inovativnosti zaščitil tudi Unesco.

Šampanjski čaj in kako težko je priti do skodelice v mestu samem

V okolici Darjeelinga so prve čajne nasade uredili Britanci v sredini 18. Stoletja in poskrbeli za fenomen, ki ga še danes imenujemo »šampanjec« med čaji. Kajti njegov okus je žlahten, nevsiljiv, ravno prav je močan in se s svojo značilno aromo razlikuje od ostalih vrst čajev. Čaj sam je sicer zelo zanimiva rastlina in je v resnici ena sama vrsta, iz katere pa kasnejša predelava pripelje do čajev vseh mogočih okusov in moči. Prav črni čaj je tisti, ki pozna največ različic in je izjemno občutljiv, saj je v njegovi predelavi tudi postopek fermentacije, ki odloča o končnem okusu čaja. Zato obstajajo čajni mojstri, strokovnjaki, poznavalci,… In odločajo o tem, kam se kakšna vrsta čaja uvršča. Nekako velja, da višje na nadmorski višini kot je čaj gojen, boljši je! Darjeeling leži na prbl. 2000 m, odvisno od tega, kje v mestu se nahajate. In plantaže v okolici se lahko dvignejo tudi par sto metrov više. In to naj bi bil eden od razlogov, zakaj je prav čaj iz okolice Darjeelinga tako okusen! Kakorkoli že je, povpraševanje po tem čaju je veliko, plantaže so obširne in ko ga imaš enkrat v skodelici pred sabo, se hitro strinjaš z vsemi ugotovitvami… A kako si privoščiti skodelico tega okusnega čaja prav v Darjeelingu? Težko. Kajti tukaj se pogosto zgodi, da celo mesto stavka, ker si prebivalci želijo neodvisnosti. Neodvisnosti znotraj Indije, svoje državice Gorkha. Seveda je bilo tako tudi v mojem primeru. Mesto je stavkalo kar tri dni in zaprte so bile vse trgovine, restavracije, čajnice… Nič ni pomagalo. Nihče ni vedel, kdaj bo stavke konec. In povem vam, kako težko je, ko ne moreš v trgovino niti toliko, da bi si kupil kaj za pojest. Seveda so nam gostitelji postregli z rižem, da smo potešili lakoto. A najlepše je bilo opleniti eno od lekarn, ko se je odprla in smo ugotovili, da med drugim prodaja tudi piškote in čokolado! Čaj pa sem si privoščila ob prihodu domov. Bil je kupljen v enem od naših supermarketov, britanske znamke a pravega porekla, iz Darjeelinga.

Je to sploh še Indija?

V Darjeelingu boste med svetimi kraji lahko obiskali budistične pagode in templje, tibetanske samostane, krščanske cerkve in seveda tudi hindujska svetišča. Vsega po malo, bi lahko rekli. Kraj je namreč strateško lepo postavljen prav na križišče, kjer se srečujejo vsi mogoči narodi. Tibetanci, Nepalci in Indijci so sicer v večini, ne manjka pa tudi ostalih. Krščanstvo je seveda zapuščina kolonizatorjev in mnoge lepo ohranjene cerkvice iz 19. stoletja še vedno stojijo. Mesto ima zaradi te mešanice različnih ver tudi mnogo praznikov skozi celo leto. Zakaj pa ne bi praznovali vsega, če pa so prazniki tako super! Poleg kulture se tukaj zamenja tudi hrana. Še vedno je sicer moč dobiti vse specialitete indijske kuhinje, a ob njih se pojavijo tibetanske posebnosti, kot so momoti, nekakšni z mesom ali zelenjavo polnjeni in na pari kuhani cmoki, thukpa, tibetanska juha z rezanci, shakpalay, tibetanski kruh, polnjen z mesom. Čaj še vedno ostaja najbolj priljubljena pijača. Ampak tudi temu slavnemu indijskemu chai-ju v Darjeelingu dela družbo tibetanski čaj z jakovim maslom. Vse to je le začetek odkrivanja zanimive kulinarike v Darjeelingu, saj zanimivim jedem nikakor ni konca. Tudi zunanja podoba mesta je drugačna. Kolonialne hiše in lepo urejene ulice na prvi pogled zavedejo obiskovalca, da je prišel v čisto drug svet. A skok na tržnico spet razkrije tisto pravo Indijo. Kakorkoli že je, najlepše je zvečer. Takrat je pogled na mesto tako romantičen z vsemi tistimi lučkami, razprostrtimi po mnogih hribčkih.

Uzreti prve bele lesketajoče se kape najvišje gorske verige na svetu

Skozi trdo temo se vozila prebijajo proti razgledni točki v bližini Darjeelinga, imenovani Tigrov hrib. Tam se že zbirajo obiskovalci v upanju, da bo novo jutro prineslo jasen razgled na tretjega med najvišjimi vrhovi sveta. To je za hindujce sveta gora po imenu Kanchenjunga, nadvse impresivna s svojimi 8595 m višine. In na jasen dan je tako lepo vidna s Tigrovega hriba, na kar so še kako ponosni v Darjeelingu in tudi na to, da se tu in tam, na še posebej jasen dan, lahko uzre celo slavni Mount Everest. Prvi sončni žarki Kanchenjungo neizmerno lepo obarvajo. Kljub temu, da smo tukaj že precej bližje visokim hribom, smo hkrati še vedno tako zelo daleč. Počutimo se majhne ob vsej tej mogočnosti, a hočemo več! Hočemo bližje k tej lepoti, katere privlačnost je neopisljiva in nerazložljiva. Začne se torej v Darjeelingu in še kako zanimivo izhodišče je to za vse, ki si želijo več. Hribov, narave, pustolovščin,…

Ajda Šter 

[View with PicLens]

Naročite se na RSS

Kdaj pridemo v Asuan? Inshallah, ko pridemo!

Ko se z nočnim vlakom iz Kaira odpravljamo v Asuan, vedno znova od potnikov dobivam kopico takšnih in drugačnih vprašanj. Skoraj na vsa vprašanja mi nekako uspe odgovoriti, le na enega ne. In to je, koliko časa se bomo vozili? Hmmm. Ja, po moje to ve le ’tisti zgoraj’. Mislim, da še voznik vlaka ne bi vedel odgovora na to dotično vprašanje.

Vse se začne že pri tem, kdaj naj bi vlak prišel na železniško postajo v Gizah? Če na karti piše ob 22.uri, je to le predviden čas. Zgodilo se je, da smo šli že 20 minut prej, ali pa tri ure kasneje. Moram priznati, da vlak v zadnjem času pride skoraj da točno, s kakšno petnajst do dvajset minutno zamudo. Torej po egiptovskem času bi lahko rekli, da pride točno. In če smo včasih vedeli, da bomo do Asuana, ki je približno 890 kilometrov oddaljen od Kaira, vozili 12 ali 13 ur, zdaj temu ni več tako. Vozili smo se tudi že sedemnajst ur! Zato, res ne vem, kakšen naj bi bil odgovor na vprašanje, koliko časa se bomo vozili do Asuana. Včasih sem potnikom na to vprašanje še odgovarjala s številkami, zdaj pa le preprosto odgovorim tako, da skomignem z rameni in pojasnim, da smo v preteklosti za to razdaljo potrebovali od dvanajst do sedemnajst ur.

Kje naberemo toliko zamude, je težko reči. Ker prvi dve uri, ko smo vsi še budni, se lepo vozimo, brez kakšnega ustavljanja na različnih postajah. Misterioznost dolge vožnje, se pojavi medtem ko mi spimo, tam nekje med prvo in peto uro zjutraj. Takrat se očitno dogajajo nam neznani postanki. Zanimivo pa je tudi, da se to dogaja le na vlaku s tako imenovanimi letalskimi sedeži. Misterioznost dolge vožnje se na spalnem vlaku ne dogaja. Le-ta vlak vedno vozi 12 ur.

Ni pa ta vožnja z nočnim vlakom na ‘letalskih sedežih’ razburljiva le zaradi skrivnostnega nabiranja zamude. Tu je še klima, ki je ponavadi prižgana do konca in včasih dobimo občutek, da se vozimo po Sibiriji, ne pa po Egiptu. A kot pravi eden od oskarizmov: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti domaJ. Vagoni so tudi celo noč razsvetljeni, tako da tisti ki ne morejo spati lahko berejo, štrikajo, kvačkajo ali kartajo celo noč. Če nas slučajno ponoči zagrabi žeja tudi ni nobenega problema, saj gospod ki prodaja čaj in kavo celo noč hodi naokoli in ponuja vroča napitka. Tudi za glasbo je poskrbljeno, in to za zelo raznovrstno glasbo. Lahko poslušate več glasno smrčanje v najrazličnejših variantah. Ali pa arabsko muziko, ki se oglaša iz telefonov vsakega drugega domačina, če s tem niste zadovoljni pa lahko prisluhnete neskončno dolgim mobilnim pogovorom domačih potnikov. S tistim, na oni strani telefona so se zmožni pogovarjati ure in ure dolgo. Ko pa jim zmanjka štrene, pokličejo nekoga drugega in tako znova mine kakšna urica.

Res je pestro na teh nočnih vožnjah proti Asuanu. Včasih mi je kar malo žal, ker sama ponavadi vse vedno prespim. In kakšen je recept za dobro spanje? Spalka, čepki za ušesa in ruta za čez oči. Seveda malo boli križ in noge, ker človek ne ve, kam naj jih vtakne in kako naj se najbolj udobno namesti na sedežu. A hvala bogu za čepke, spalko in dobro voljo. Tako počasi mine čas in nekako le pridemo do čudovitega nubijskega mesta Asuan.

Kdaj pa torej pridemo do Asuana? Pojma nimam, ko pridemo in inshallah pridemo.

Nina Mavrič

Prvič sem jih spoznal na Borneu, bili so očitno višji in temnejši od Malajcev, “furali” so se na dolge pričeske. Obalno mesto je bilo polno takih “čudakov”, večeri so se mi zdeli precej nevarni, vsaka kanta za smeti je imela svojega Filipinca, zbirali so se v skupine, mrzlično kadili in popivali, pred njimi sem se zapiral in prav nobene želje nisem imel, da bi kdaj obiskal njihovo deželo vse dokler je nisem.

Zdaj ko sem doživel Filipine in spoznal njihovo preprostost, sem hkrati spoznal drugačne Filipince, popolnoma drugačne od prej poznanih. So najbolj krščanski narod v Aziji in kljub temu, da med seboj komunicirajo v Tagalogu je tukaj angleščina najbolj govoreč tuj jezik. Vsak Filipinec jo obvlada. Na to vpliva bližina dežele strica Sama, prav tako na njihov življenski stil, zato ni nič neobičajno, da Filipinci danes uživajo v nakupovanjih po velikih modernih nakupovalnih središčih, množičnih izhodih na večerje, mrzličnem “chatanju” s prijatelji, poslušanju radija, stalnem gledanju televizije. Raziskave so ugotovile, da so Filipinci prav zaradi televizije postali zelo leni in da raje gledajo TV kot pa da bi se informirali, zabavali ali brali. Ista raziskava je ugotovila, da so Filipini dežela lenih, kar 94% vprašanih se je tako deklariralo. Glede na to, da jim delo najbolj ne diši, so Filipini posledično ena od najmanj razvitih dežel JV Azije in zelo skorumpirana. Preživeti od dela je praktično ne mogoče, zato se mnogi Filipinci odpravljajo delat v tujino kot poceni delovna sila v rudnikih, na ladjah, naftnih ploščadih ipd. Praktično noben moški Filipinec ne zavrne ponudbe iz tujine. Amerika je pri tem odskočna deska, veliko pa se jih znajde tudi drugod.

Na podeželju živijo drugačni Filipinci, vsakodnevno umirajo od dela na riževih poljih, vrtovih, gozdovih in rudnikih, roke so žilave, telo zgarano, zobje preteklost iz boljših časov. Njihov vsakdan se prične zgodaj zjutraj in konča ob sončnem zahodu za razliko od npr. Manile kjer se življenje prične šele ob sončnem zahodu. Prav tako je njihovo življenje vpeto med tradicionalno naravno okolje in amerikanizacijo. Najljubša zabava so večerne karaoke in brenkanje po kitari. Skoraj ga ni Filipinca, ki ne bi znal vsaj par akordov. Pozni popoldnevi pa so odličen čas za športna druženja in skoraj v vsaki vasi se nahaja košarkarsko igrišče, košarka je njihov šport.

V sami notranjosti Luzona živijo potomci lovcev na glavo, pleme Ifugao, graditelji slovitih Uneskovih teras. Oni so zgodba sama zase. Ljudi več ne obglavljajo, razen občasno, in raje se prehranjujejo s podganami, kuščarji, kačami, pesmi,… Bil sem zraven ganljivemu prizoru, ko se je stara gospa poslovila od svojega kužka, oba sta vedela zakaj, čez dve uri smo se že vsi mastili. Kulinarika je sila preprosta, a hkrati okusna, v tej preprostosti se znajdemo tudi sami. Na koncu večerje se usta splaknejo z domačim ginom ali rumom, sledi žvečenje betelovega oreščka in pljuvanje temno rdečih izcedkov, karaoke, kitara in bobnanje po predalu.

V turističnih krajih je vse podrejeno turistom, za čuda so tukaj Filipinci delovno aktivni. Domačini vsakodnevno ribarijo in obdelujejo polja, ženske masirajo in ponujajo večerno nadgradnjo. Dogovor se sklene že s samim pogledom. Ni naključje, da se je na Filipinih istočasno ljubilo kar 6124 parov in da so tukaj doma ene najlepših žensk (Miss sveta 2011). Tukaj je vse preprosto, tako zelo, da si pri nas tega sploh ne znamo, niti ne moremo predstavljati.

Od Filipincev me je najbolj presunila njihova preprostost in enostavnost, iskreni pogledi iz velikih rjavih oči, lesketajočih se izpod zalizane svetleče se frizure, in njihova dobrovoljnost, dobronamernost. Ko bi vsaj delček tega imeli doma, bi bila naša deželica popolnoma drugačna, tako pa… učimo se od Filipincev o lepotah in vrednotah življenja v danem trenutku, brez vse bolj popularnih skupinskih seans in globokoumnih pogojenih filozofskih razprav brez konca. Filipini so dežela ponosnih ljudi. “Mabuhay Pilipinas”

Cabigat – Senad Osmanaj

[View with PicLens]

Ojla punce!

Najprej en topel tropski pozdrav! Če bi vedele kje se trenutno nahajam bi mi bile ziher vsaj malo fouš, ampak pot do sem je bila pa “krvava” … a če greš na potovanje, ki ga vodi Oskar je itak vedno tako

Prvi del:

Indonezija je res raznolika, vsak otok svoj svet. Težko je vse opisat, težko si je sploh vse zapomnit, toliko se je dogajalo teh 14 dni. Začeli smo z božičnim večerom v kitajski restavraciji, saj smo v Jakarti bivali v kitajski četrti. Le eno dopoldne smo imeli za aklimatizacijo, ko smo se sprehajali po Jakarti, potem pa se je začelo zares. Notranji let nas je dostavil v Yogyakarto, kjer smo se sredi sicer muslimanske Jave spoznavali z hinujskim templjem Prambananom in naslednji dan še z budističnim templjem Borobudurjem.

Indonezija je krasen primer kako lahko muslimani, hindujci, budisti, animisti, kristjani in ostali živijo skupaj brez kregarij. V Yogyakarti smo spoznali tudi sorodnika pravega sultana, ki nas je vodil po sultanovi palači in drage moje, to bi morale videti. Mali striček tam pri 90-ih letih, malo grbast, z enim res groznim velikim umetnim očesom in nožem (krisom) za pasom je racal pred nami in momljal nekaj sebi v brado. Če sem ga kaj vprašala je rekel le yes, yes in odmaširal naprej (si upam trditi, da je bil precej naglušen). Vročina taka, da smo komaj dihali, a ata se ni dal. Povedal je vse kar je imel za povedat, vodil nas je sem pa tja, gor in dol in ko sem se enkrat ozrla okrog sem opazila, da mi sledi le še kakih 5 potnikov (od 26). Počasi so vsi cepali kot muhe … jao, jao, čisto nas je uničil J.

Tisti dan sem se naučila še eno pomembno stvar. Indonezijci nikoli ne odgovarjajo z ne. Povsod, na ulici, v hotelih, v restavracijah, tudi naši lokalni vodniki, vsi. Karkoli jih vprašaš ti rečejo yes, yes, tudi če te sploh ne razumejo. Si lahko predstavljate kako naporno je to, če res potrebuješ kakšno informacijo ali želiš kaj organizirati. Vse je yes, yes, na tebi pa je, da razvozlaš kaj v resnici mislijo. Misija nemogoče.

Iz Yogyakarte smo šli z nočnim vlakom pod vulkan Bromo. Tam nas je čakal bus s točno 29 sedeži (toliko nas je bilo vseh skupaj) in toliko prostora za prtljago, da smo lahko notri stlačili točno dva kovčka. No, kam bomo pa dali ostalo prtljago? Uuuuuhhhhh – to je drugi najpogostejši odgovor Indonezijcev (poleg yes, yes). Oni enostavno nič ne razmišljajo in ko pride do kakšne zagate (kot je bila npr. naša) rečejo le uuuuuuhhhhh in se popraskajo za ušesi in čakajo, da jim daš ti navodila … in igra z naslovom  ”A lahko zrihtaš večji avtobus” se začne …

Yes, yes. In se gledamo. Kakec, treba bo postaviti vprašanje tako, da se ne odgovori z da ali ne. Kar poskusite, nam ni uspelo. Oskar je na koncu poklical v partnersko agencijo, katere lastnik Tralala (to je njegov pravi, resnični priimek) je k sreči situacijo razrešil – tako da sem jaz počakala s 30-imi kufri na parkirišču, ostali pa so šli na zajtrk. Bila sem prava atrakcija in eden od taksistov, ki so bili v bližini je bil dovolj pogumen, da me je ogovoril in vprašal, če potrebujem taksi. Sem rekla yes, yes. Me vpraša, če je to vse moja prtljaga, pa sem rekla yes, yes. Pa ga jaz vprašam, če lahko stlači vso prtljago v taksi … pa me pogleda in reče … zdaj najbrž že veste kaj … uuuuuhhhhhhh. Ja, tako to gre v Indoneziji.

Zrihtali so nam še dodaten kombi za prtljago in smo šli po indonezijskih cestah (proticelolitni tretma) proti vznožju vulkana Bromo. Najprej smo imeli učno uro iz tropske botanike … rambutan, mango, papaja, kačji sadež, banana, ananas, ricinus, bambus, mangostin, smrdljivi durian, jack fruit, mimoza, slonova zel, tamarila … vse si sploh nisem zapomnila. Zvečer smo crknjeni popadali po posteljah, zjutraj pa ob 3.00 bujenje – gremo na vulkan. Malo z jeepi, malo (precej) peš, da smo prišli do enega najbolj aktivnih vulkanov … ja drage moje, ta stvar je še kako živa. Manj kot leto dni nazaj je pobruhal vse naokrog in da ga pomiriš mu moraš kaj žrtvovat …

Tudi mi smo kupili nekaj butar in mu jih zmetali v žrelo. Nas je pustil pri miru.

Drugi del:

Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.

To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi. 

Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …

Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!

Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela - rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.

Ostanite v cvetju. Baj, baj!

Tretji del:

V prvem delu sem vam pisala o dogodivščinah na Javi, zadnjič sem vam zapisala čarovnije in zgodbe, ki so se dogajale na Sulawesiju. Zdaj sta na vrsti še rajski Bali in Lombok. 

Po prihodu na balijsko letališče Denpasar nas je najprej udarila huda vročina. Kar oblilo nas je. Sonce, neznosna vročina in vlaga. Do Balija smo namreč imeli bolj ali manj oblačno vreme (zdaj je deževna doba), na Sulawesiju pa smo se gibali na približno 900 m nadmorske višine, kjer so temperature prijetnejše. 

Na ogledu templja Tanah lot (otoški tempelj, eden od tisočerih na Baliju) smo bili videti, kot bi ravnokar pretekli maraton – preznojeni in zmatrani kot cunje … Ampak da vidite razliko, ko smo prišli v Ubud, kjer je polno štacunic s cunjicami … Folk je bil kot prerojen. Do takrat namreč še nismo imeli prilike šopingiranja in vsi so navalili na majčke, oblekce, klobučke, saronge (velika cunja za okoli riti) … Končno nas je Oskar spustil s štrika. Mimogrede smo šli še v opičji gozd, kjer se je ena potnica spopadla z makakijem – rezultat: globok ugriz v podlaht. Tam so zgleda takih ugrizev precej vajeni, saj so jo zelo hitro zrihtali. Naš šaman Marjan in manjša ekipa potnikov se je naužila energije pri ogromnem drevesu fikusu benjaminu, ostali pa smo kot vajenci to le poskušali. Učinek: meni neznan, saj smo kljub tej energiji na busu proti hotelu vsi pospali.  

Naslednji dan pa osvajanje Balija … Najprej predstava Barong (o dobrem in zlem, pošastih,  demonih, čarovnicah, opicah, princih), potem ogled tipične balijske hiše (tu ima vsaka hiša svoj družinski tempelj), peljali smo se na rob zunanjega kraterja še enega aktivnega vulkana Batur (peš do notranjega kraterja se nikomur ni dalo), za konec pa še ogled osrednjega templja Besakih, kjer smo imeli priložnost videti pogrebno slovesnost … Trupelce so že zažgali (Balijci so hindujci), mi smo videli le sprevod kakih stotih ljudi, oblečenih v belo in nič kaj žalostnih … To je pač del življenja. Oni itak verjamejo v reinkarnacijo, zato je smrt le nov začetek. 

Nasploh smo si glave napolnili z njihovo filozofijo življenja, katerega smisel je ustvarjanje harmonije med dobrim in slabim (zato v njihovih zgodbah in legendah zlo ne umre, ker ni fora, da ga uničiš, ampak da ga sprejmeš in nadzoruješ). Zato balijski hindujci seveda darujejo bogovom, darujejo pa tudi zlim demonom – njih je namreč treba pomiriti, da bodo dali mir … Poučno in dá misliti, res. 

Zadnji dan na Baliju smo se zapeljali še v Kuto, da vidimo in občutimo tudi masovni turizem … Saj veste – hoteli, plaže, surferji, lokali, štacune, Avstralci in Američani … Ne hvala, gremo raje na Lombok! 

Na Lomboku zaključujemo naše potovanje. Nekaj dni čistega užitka v luksuznem resortu med fikusi in palmami v lesenih hiškah, pokritih z bambusom in slamo, kjer ti čedkani fantje in dekleta primaknejo stol in položijo prtiček v naročje, ko prideš na zajtrk, kjer ti zvečer odgrnejo posteljo in poškropijo sobo proti komarjem, kjer imaš le 20 korakov do morja in še manj do bazena, kjer ti prinašajo pijačke k ležalniku, če se ti ne ljubi vstat, in kjer ti v kopalnici rasteta bambus in bananovec in ob slabem vremenu pada dež, ko se tuširaš – pa ne zato, ker bi bilo šlampasto narejeno, ampak ker je tako zrisal arhitekt. 

No, pa da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo šli en dan še na izlet na Gilije (gili po lomboško pomeni mali otok), kamor smo pripluli z eno staro barkačo, ki ji je (k sreči blizu pristanišča) začel crkavati motor, tam malo posnorkljali ter se nagledali koral in pisanih ribic. Nazaj grede proti resortu smo se ustavili še v prodajalni biserov (na Lomboku imajo veliko farm morskih biserov) in na veliki blatni tržnici s hrano, kjer prodajajo vse, kar se dá jesti – vse vrste znane in neznane zelenjave, sadja, začimb, mesa, rib … 

En dan smo izkoristili za izlet po otoku. V Sukarari so nas naučili tkati. Na Lomboku se dekle ne more poročiti, dokler sama ni sposobna stkati songketa (oblačila za posebne priložnosti). Enega mora narediti za bodočo taščo, enega za bodočega tasta in enega za ženina. Tudi poročni običaji so nekoliko nenavadni: fant ugrabi dekle in jo odpelje k prijatelju za tri dni (tam spita v ločenih sobah, nič henkipenkija), potem prijatelj obvesti fantove starše, oni obvestijo dekletove starše, in če jim fant ni všeč, skušajo dobiti dekle nazaj (ali pa jo izobčijo iz svoje družine). Če je fant sprejemljiv, se lahko poročita z manjšim obredom v mošeji (potem pa je henkipenki že dovoljen), a prave priprave na poroko se šele začnejo … Dekletovi bratje od ženina lahko zahtevajo kar koli (denar, bivole …). Če jim ženin ne ustreže, dekle izobčijo iz družine, če pa zbere vse, kar zahtevajo (to lahko traja več mesecev), pa se začne pravi žur (ohcet) in seveda potem vsi srečno živijo do konca svojih dni.  

Izlet po Lomboku smo zaključili s sprehodom po blatnih riževih poljih, in kot se za Oskarja spodobi, smo to storili med hudim nalivom. Povsod je bila voda, v poljih, na blatnih stezicah, iz zraka je lilo kot za stavo! Mi pa smo lepo hodili in ne morete verjeti, pri tem ful uživali! Padali so komentarji, da kaj takega pa v življenju še nismo doživeli … Na koncu riževih polj nas je za nameček čakala še deroča reka, ki smo jo morali pregaziti, voda pa je segala nekaterim tudi do pasu. No, ko smo vsi premočeni kot cucki pričofotali do bližnje vasi, so nas seveda obkrožili vsi vaški otroci, ki najbrž že dolgo niso videli prismojenih turistov, ki v dežju brodijo po blatu.  

Naša skupinska avantura se zaključuje in jaz počasi vstopam v novo zgodbo … Mesec in pol bom sama iskala rajske kotičke na širnem otočju. Kdaj se vam ponovno oglasim – če me v kakšni odmaknjeni vasi kar ne poročijo – pa je odvisno tudi od dostopnosti interneta … 

Uživajte! 

Nina

Na Madagaskarju živi 18 plemen, 18 med seboj različnih skupnosti: Merina, Betsileo, Betsimisaraka, Antankarana, Antandroy, Bara … Ločijo jih ozemeljske meje, korenine prednikov, zgodovina in jezik. Včasih se jim priključi še 19. pleme, ampak to je bolj poredko. Ta izjema nastane takrat, ko pride skupina belih turistov. Kličejo nas Vazaha, kar pomeni strmeti v nekaj, dokler ne izgine iz vidnega polja, ali po domače ‘buljiti’.

Vsem plemenom, razen 19., pa je nekaj skupnega in sicer so to fadiji. Kaj sploh je fady? Je del jezika, del malgaške mentalitete in način razmišljanja. Je del družinske tradicije in je močnejši kot zgodovina. V prevodu pomeni prepovedan in označuje nevarnost. Je prepovedano delovanje, so prepovedani predmeti, so prepovedane besede, so prepovedani kraji.

Postavili so ga predniki, lahko bi celo rekli, da so to ukazi prednikov. Običajno so to napotki v odnosu, pri nalogah, hrani, o dnevih v tednu, ko je nekaj nevarno, za živali, rastline … praktično cel aspekt življenja je prekrit s fadiji. Fadiji so kot nekakšni kažipoti, nenavadni vodiči, ki pravijo: ‘Ne po tej poti, pojdi po drugi!’ In prst kaže na posledice, ki čakajo kršitelje.

Je opozorilo, svarilo pred nevarnostjo. Je red, ki se ga ne sme podreti. Je nenapisan zakon, ki se ga ne sme prekršiti.

Fadiji so različni od družine do družine, od skupnosti do skupnosti in celo od posameznika do posameznika. Nimajo namena, da bi posamezniku okrnili svobodo, ampak mu želijo zagotoviti srečno in kvalitetno življenje.

Malgaši si ne izmišljajo fadijev, to bi bilo za njih preveč strašljivo.

Malgaška beseda za oprostite je azafady, kar pomeni: osvobodi me vseh fadijev.

Nekaj primerov fadijev za avtoriteto: starejši otrok ne sme obuti čevljev očeta, če je ta še živ; sin se ne sme briti, če je oče še živ (lahko pa odkupi pravico); otrok ne sme brcati zid doma, ker je to isto, kot če bi brcal starše; strogo prepovedano je hoditi pred očetom; prvi riž mora najprej jesti oče, potem ostali; očetu je prepovedano jesti zadnjico katerekoli živali…

Primer fadija za obiskovalce: pokazati napačno pot obiskovalcu je fady.

Primer živalskih tabujev: za nosečnico je strogo prepovedano uživati meso ježa, zaradi ježeve narave, ki lahko poškoduje zarodek; za kače verjamejo, da v njih živi duh prednikov, zato jih ne preganjajo in ne ubijajo. Ko pride v vas ji ponudijo med, mleko in rum, nato se ji zahvalijo za obisk. Iz istega razloga so tudi krokodili svete živali; fady je uničiti gnezdo, ker dom je zelo težko zgraditi in če ga uničiš, lahko škodiš svojemu domu.

Primeri fadijev do umrlih: ko obveščaš sorodnike, da je nekdo umrl, je tabu reči, da je mrtev (resno je bolan); ko je grobnica narejena, ne sme biti prazna (ker je lačna); porodnica ne sme jokati in se udeležiti pogreba, čeprav umre mož ali otrok; fady je pustiti truplo pri miru (velja tam, kjer obračajo trupla – famadihana); fady je izgovoriti ime umrlega….

Primeri fadijev za nosečnice: ne sme obiskati ženske, ki je pravkar rodila; pazljivo mora izbirati hrano, ker lastnosti hrane vplivajo na otroka; ne sme jesti meso krave, ki je umrla med kotenjem; ne sme iti z drugimi moškimi, ker lahko plod umre; ne sme se udeležiti obreda obrezovanja…

Znanih je več primerov, ko so posamezniki jedli hrano, ki je za njihovo vas veljala kot fady. Dokler niso vedeli, je bilo vse v redu, ko pa so tej osebi povedali, kaj so mu pomotoma postregli, je dobil močne krče in težko zbolel, včasih pa celo umrl. 

Moč fadijev je tako velika, da ko je prišlo na otok krščanstvo, jim kljub težkim naporom fadijev ni uspelo zmanjšati. Strah pred posledicami, pred neizvajanjem fadijev je bil večji, kakor pa novi vplivi.

V današnjem času je vse več preseljevanja ljudi v mesta. Tudi na Madagaskar je prišla satelitska televizija, internet, boljše izobraževanje in vpliv nas, belih prišlekov ali Vazah. Vpliv fadijev je danes v vaseh nezmanjšan, medtem ko v mestih fadiji čedalje hitreje izgubljajo na pomenu. 

In še dogodek v zvezi s fadiji: Ko smo nekaj let nazaj potovali s skupino skozi ozemlje plemena Betsileu, sem razlagala kateri fadiji veljajo za to pleme. Pleme Betseileu je zelo pisano pleme, saj nosijo okoli ramen ogrnjene pisane lambe (ogrinjala). Za moža noseče žene je prepovedano nositi lambo vrženo preko ramen, ker lahko sproži prezgodnji porod, oziroma splav. Ustavili smo se v mali vasici in šli na sprehod. Nekje v literaturi sem zasledila, da je moški z lambo ogrnjeno preko desnega ramena poročen, z lambo preko levega ramena pa je prost. Vzdušje v skupini je bilo razigrano, okoli nas je bila gneča in nenadoma uzrem mladega fanta z lambo preko levega ramena. Pokličem lokalnega vodnika in ga prosim, da naj vpraša fanta, če se lahko skupaj slikava. Vodnik pristopi k njemu in spregovorita par besed, nakar se fant obrne vstran in se še bolj zavije v lambo. Vodnik pa mi pravi: ‘Rekel je, da je fady za njega, da bi se slikal z Vazaho.’ Vsi se smejemo. Nakar vodnik doda: ‘Takih fadijev ni. Nerodno mu je in se ni mogel spomniti ničesar drugega.’

Breda Dular

Z beduinskim vodnikom po sinajski puščavi, Faragom Salehom, sva se spoznala pred štirimi leti v majhni, utesnjeni pisarni beduinskega kampa na Sveti Katarini. Takrat sva oba prvič skupaj vodila našo skupino po čudoviti sinajski pokrajini in sva se želela še pred skupnim potepanjem spoznati in se dogovoriti glede programa potovanja.

Ko sem vstopila v pisarno, je za mizo sedel beduin, oblečen v belo galabejo in beduinsko zimsko ogrinjalo. Na glavi je imel lično zavezano zeleno ruto. Zatopljen je bil v pisanje na neke že na pol pomečkane papirje. Na mizi pred njim se je v kozarčku kadil vroč čaj, ki se je mešal z dimom njegove cigarete. Ob mojem prihodu je dvignil glavo in popolnoma resen, strog obraz me je vprašujoče pogledal. Pojasnila sem mu kdo sem in da iščem vodnika s katerim naj bi šli naslednji dan za dva dni s skupino raziskovat deželo peska.

”Da Nina, jaz sem Farag. Prosim sedi. Bi mogoče popila kozarček čaja,” me je vprašal  z mirnim glasom in s še vedno enakim izrazom na obrazu. Pritrdilno sem mu odgovorila in se tiho usedla na stol, saj je njegova stroga prisotnost v meni vzbudila kar nekako čudno plah občutek.

Med dogovarjanjem in usklajevanjem programa so mi misli nenehno uhajale na naslednji dan in na to, kako bom speljala ta kratek obisk Oskarjeve skupine v sinajski puščavi s tako resnim in togim vodnikom.

Naslednje jutro so se pred hotel pripeljali džipi. Iz enega izmed vozil je izstopil tudi beduin v jeansu in srajci, z ruto na glavi in sončnimi očali. Pristopil je do mene in me vprašal, če smo pripravljeni. Jaz ga malo zmedeno gledam, nato pa ugotovim, da je to moj vodnik. V ”zahodnjaški” obleki ga sprva sploh nisem prepoznala, a njegov miren dostojanstven glas me je spomnil na najino srečanje večer prej. Znova sem začela premlevati , kako se bo vse skupaj izšlo. Tako pustega vodnika pa še nisem srečala, sem si mislila. A v tistem trenutku za seboj zaslišim smeh potnikov in veselo razpravljanje v angleškem jeziku glede povezovanja rut na glavah. Še pred nekaj sekundami ”puščoba od vodnika” je zdaj kot živahen dečko potnikom okoli glav zavezoval rute, se z njimi hecal in fotografiral. No, mogoče pa bo vendarle šlo, sem si dejala po tihem in se zbasala v džip.

Med vožnjo sva se z Faragom začela pogovarjati in v zdaj že malo bolj sproščenem tonu mu pojasnim, da mi deluje zelo strogo in resno. Začudeno me je pogledal, bil nekaj trenutkov tiho in dejal: ”vem, da dostikrat delujem strogo. Ampak kot šejk našega beduinskega plemena moram delovati dostojno.”

Široko sem odprla oči in ga še enkrat vprašala, če sem ga prav razumela, da je šejk plemena Gebeliya. ”Da, prav si me razumela,” mi je znova s tisto mirnostjo odgovoril Farag.

Cel dan sem razmišljala o njegovih besedah, zvečer pa sem le zbrala toliko poguma, da sem znova odprla to temo. Farag  me je pogledal in me z nasmeškom na ustih vprašal: ”Res misliš, da bi bil zdaj tu z vami kot vodnik, če bi bil šejk?” Potrepljal me je po ramenih in mi dejal, da je bila to le njegova potegavščina ter da je strašansko užival ob pogledu na moje začudenje.

Tisti večer sva še dolgo sedela ob ognju, pila čaj in imela neskončno dolge pogovore. In tako je bilo vsakokrat, ko sva delala skupaj. Postala sva tesna prijatelja. Sčasoma me je predstavil njegovi družini in vsi skupaj smo se začeli družiti tudi v zasebnem življenju. Z njegovo ženo in sinkom smo se dostikrat odpravili na kampiranje v puščavo ali hribe, in njegova hiša je postala moj drugi dom.

Vedno pa sva oba uživala ob potegavščinah najinih potnikov, ko sva jim dejala, da je Farag v bistvu šejk beduinskega plemena, a da pa vendarle opravlja službo vodnika. Včasih sva šla v potegavščinah celo tako daleč, da sva potnike prepričala za kakšen dan ali dva, da sem jaz njegova druga žena in da vsi skupaj, s prvo ženo vred, živimo v isti hiši. Nekoč je neka skupina res srečala njegovo ženo. In prvo vprašanje potnikov, ki so ga namenili njej je bilo, ali sem jaz res Faragova druga žena. Fatma je vedela za vse skupaj in odgovorila da je temu res tako. A še preden smo se s potniki razšli, smo jim povedali, da je bil vse skupaj samo hec. Bilo je polno smeha na ta račun in na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se Farag, Fatma, njun sinko in jaz postavili pred fotoaparate naših potnikov. Potegavščina jim je bila tako všeč, da so z njo nadaljevali še doma, ko so svojim prijateljem kazali spomine s potepanja po Egiptu in Sinaju.

Nina Mavrič

Farag, tole je napisano v tvoj spomin. Pogrešamo te.

Počivaj v miru.

Nina Mavrič

Želite prebrati prvi del – kliknite tukaj!

Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.

To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi. 

Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …

Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!

Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela - rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.

Ostanite v cvetju. Baj, baj!

(nadaljevanje prihodnjič)

Nina

Kaj pričakovati od Madeire?
(oktober 2011)

Opisati Madeiro z besedami je težko, ampak samo zato, ker si jo verjetno vsak predstavlja malo po svoje, dokler je dejansko ne obišče. Kaj za vraga se skriva na tem otoku, pozabljenem sredi Atlantika, nekje med Afriko in Evropo? Kot vajenec na uvajalni turi, sem pred potovanjem prebiral o Madeiri a si kljub temu nisem znal predstavljati kaj vse nas bo pričakalo tam. Ok, predstavljal sem si otok večne pomladi in dobre hrane, ter lepo urejenih sprehajalnih in izletniških poti. Ampak nisem si pa predstavljal, koliko različnih svetov obstaja na tem relativno majhnem otoku.

Prvo presenečenje je bil pristanek na letališču v Funchalu, ki je zgrajeno na stebrih – na otoku je namreč premalo primernih ravnih površin, da bi lahko zgradili letališče, zato je bilo potrebno pisto zgraditi na podpornih stebrih. Divje. Pristali smo v vetrovnem in deževnem vremenu, zato smo za naslednji dan naročili sonce. A naslednje jutro ob 7:30 sonca še od nikoder! Tema, trda, črna tema. Ko smo zajtrkovali v jedilnici hotela smo se nejeverno spogledovali, no, na našo srečo je sonce nazadnje le vzšlo in polni optimizma smo zakorakali v obljubljeno pustolovščino.

Na Madeiri je potrebno biti pripravljen na vse vremenske razmere, zato ne bi bilo prav nič smešno, če bi imeli na sebi oblečene kopalke in kratke hlače, čez njih pa topel pulover s kapo in rokavicami vred. Z avtom se lahko povzpnemo do 1818m visokega Pico de Arieiro, kjer zna biti zelo hladno, nato pa smo v dobre pol ure že ob morju, kjer lahko odvržemo vse odvečno in gremo poležavat na plažo.

Naš simpatični šofer in lokalni vodič Dino nas je prevažal po otoku, bežali smo pred oblaki in zasledovali jasnino. Bilo je namreč ravno po koncu deževnih dni in želeli smo ubežati še zadnjim pretečim oblakom. Za naprej smo itak imeli naročeno lepo vreme, ampak tudi z vezami je potrebno malo počakati, da se vreme ustali. Tako smo dobesedno skakali iz sveta v svet, iz enega podnebja v drugega, od 5°C do 25°C v pol ure in podobno. Da je to možno, se gre zahvaliti izobilju tunelov na Madeiri, kot švicarski sir je otok preluknjan z njimi.

Na ta način je otok možno v celoti prevoziti in prevandrati zelo hitro, kar je bilo v preteklosti zaradi neverjetno hribovitega reliefa praktično nemogoče. Ko že misliš, da si videl vse, se odpelješ preko hriba in tam novo presenečenje, dobesedno drug svet. Vsa ta mala območja so bila v preteklosti med seboj izolirana, zaradi topografije terena so Madeirčani dolga stoletja živeli v med seboj ločenih skupnostih in razvili različne navade ter dialekte. Tudi razvoj je v okrajih potekal različno hitro in intenzivno. Šele pred kratkim so novo zgrajene ceste, skupna politika in popularna kultura združili Madeirčane v enotnejšo družbo. Še vedno pa obstaja razlika med glavnim mestom Funchalom in t.i. podeželjem. Zelo hribovita jê Madeira, zdi se, da bi Madeirčani stali krivo, če bi jih postavili na ravno. Verjetno prav zato svoj posel tako dobro obvlada tudi slavni nogometaš Cristiano Ronaldo, ki se je rodil in se nogometa učil na Madeiri.

Druga stvar, ki jo je na Madeiri v izobilju je voda, ki včasih celo prestopi hudourniške bregove in poplavi. Madeira je prepletena z levadami – namakalniškimi kanali, ki so jih speljali po vsem otoku z namenom, da so vodo speljali iz območij bogatih z vodo tja, kjer jo je primanjkovalo. Poti ob levadah so dobro vzdrževane, zato so danes ob levadah urejene sprehajalne poti. In prav izleti po levadah so ena največjih atrakcij Madeire. Drži, da Madeiro najbolje spoznaš tako, da jo prehodiš. Zanimivo, kakšno moč inspiracije ti dajo ti sprehodi. Sam bil nisem ravno nek strašni ljubitelj pohodništva, ampak po treh dneh sem tako kot večina v skupini želel videti še več.

Zame je bil vrhunec sprehod  – ki se je spremenil v pohod, ker nismo želeli odnehati preden dosežemo cilj – do rta Sv. Lovrenca (Ponta de São Lourenço) na skrajnem vzhodu otoka. Že po poti narava ni skoparila z mogočnimi klifi in panoramami, nagrada za naš trud pa je prišla po zadnjem vzponu preko 420 lesenih stopničk: nepozabni razgled, ki ga lahko opiše edino slika…  

Na splošno, življenje na Madeiri teče v nižji prestavi, zgleda, kot da se nikomur nikamor ne mudi. In super je, da je ta ležernost hitro nalezljiva, zato resnično odmisliš stres vsakdana in se prepustiš prijetnemu in gostoljubnemu ritmu otoka. Zdi se, da vozniki ustavljajo pred prehodom za pešce, če te v le vidijo stati ob njem, tudi nimaš nikakršnega namena prečkati ceste. Restavracije bi lahko imenovali tudi “slow food” – natakarjem se ne mudi, računa ne izstavijo pogosto, drobiž nosijo v žepu… Vendar pa to ne pomeni, da je kakovost hrane slaba – nasprotno, na Madeiri sem lahko po mili volji najemo najrazličnejših dobrot: eksotične ali nam bolj domače vrste sadja in zelenjave, morske hrane in ribe (predvsem polenovke in morske ščuke, imenovane espada), različnih juh, mesa, predvsem govejih ražnjičev (espetada), do kostanja na 101 način. Ne manjka pa tudi dobre kapljice, predvsem slavnega madeirčana – vina z dodanim žganjem.

Madeira ima nizek odstotek kriminala, čeprav nam je nekega dne tudi naš Dino potožil, da so ga skoraj pretepli. Zanimalo nas je zakaj in povedal nam je, da ga je nekdo obtožil, da je njegovi punci rekel “linda”, kar v portugalščini pomeni “luštna” oz. “prikupna” in že je bilo dovolj, da ga je ljubosumni možakar zgrabil za vrat. Dino je sicer zanikal, da se je spogledoval ampak saj vsi vemo kakšen sloves imajo “latinci”. Torej previdno, če je vaši ženi, punci ali prijateljici ime Linda, se zna zgoditi, da zaidete v težave… Prav tako ni priporočljivo spraševati koliko stane bunda, če bi vas slučajno zeblo. Zakaj? Ker “bunda” po portugalsko pomeni zadnjica. O lepoti in pasteh portugalskem jezika pa kdaj drugič.

Iztok Mervič