Začetek turške sezone – zahodna Turčija

 

Vedno se veselim prve ture v sezoni in tudi leto ni bilo nič drugače. Z veseljem sem se pripravljal nanjo in jo že nestrpno pričakoval. Seveda sem bil presenečen ko sem v obvestilu prebral da se tokrat odpravljamo s popoldanskim letom. Nato je prišel dan odhoda in iz ljubljanskega letališča smo poleteli proti Istanbulu. TO mesto mi vedno vzbuja prijetne občutke, vendar pa je bilo tokrat še toliko bolje. Namesto da bi prileteli v zgodnjih jutranjih urah, smo se lepo in udobno v hotel pripeljali okoli 5ih popoldne in imeli še en prijeten spoznavni večer. Ob nargili (vodni pipi) seveda. S skupino smo si ogledeli nekaj znamenitosti in že smo zaplavali v turško doživetje, tako ki ga lahko preberete v knjigah. Z obilico akterjev, z močnimi čokatimi, temnimi in brkatimi Turki. Prav tako pa z brhkimi mladenkami ki se tukaj sprehajajo po ulicah in so bile včash lepe le za domače, danes pa vzbujajo prijetne občutke tudi popolnim tujcem. Prav tako srečamo tu tradicioalno ženico, ki prodaja zelenjavo in zraven nje tradicionalnega turka – ki kot smo navajeni kadi kot Turek. Ja to mesto je res polno različnosti, zabave in doživetij. Tako smo preživeli začetek turške sezone – v Istanbulu!

Osman

Naročite se na RSS

 

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Mošeja pa – Sulejmanova, seveda!

Sulejman Veličastni, sultan, v čigar času vladanja je Osmanski imperij dosegel sam vrh, je bil velik zaščitnik umetnikov. Sulejman je odkril verjetno najpomembnejšega arhitekta v obdobju Osmanske nadvlade v Anatoliji, Mimarja Sinana.

Pravijo, da je Sinan preminil v 92. letu starosti. Delal je za tri sultane in naredil načrte za izgradnjo več kot 5.500 zgradb; mošej, mavzolejev, teoloških šol, kuhinj, knjižnic, palač, karavansarayev, kopališč, bojnih zgradb itd. Nam najbližje Sinanovo delo se nahaja v Mostarju, v Bosni in Hercegovini; to je znani mostarski most, ki je bil med zadnjo balkansko vojno porušen in potem obnovljen, danes je pod zaščito UNESC-a.

S potniki sem se odpravila k mošeji Suleymanie – največji mošeji v Istanbulu, ki jo je dal zgraditi Sulejman Veličastni, žal pa so jo obnavljali in smo si lahko ogledali le mavzoleje Sulejmana Veličastnega, njegove edine ljubezni Roxelane in vzdrževalca mošeje. Nato smo se odpravili na ogled manjše mošeje, ki jo je naročil Sulejman Sinanu v spomin in čast velikemu vezirju in dobremu prijatelju Rustem Pashi. Zgrajena je bila v prvi polovici 16. stoletja.

Skrito v labirintu bazarja smo jo našli ravno, ko je služila svojemu namenu. V njej se je odvijala glavna petkova molitev. Iz spoštovanja do vernikov smo počakali v bližnji trgovinici z oreščki in sladkarijami na konec molitve.

Mošejo zaznamuje več posebnosti. Molilna dvorana in dvorišče se nahajata v prvem nadstropju, v pritličju pa so trgovinice. Z najemninami za trgovinice poskrbi varovalec mošeje za obnavljanje in čiščenje. Mošeja je namenjena molitvi delavcev in obiskovalcev tržnice. Trgovci so večino trgovin za trenutek zaprli in odhiteli na molitev.

Ker je bila zgrajena za vezirja in ne za sultana, ima en sam minaret (stolp, s katerega verski vodja kliče na molitev). Ker je bil ob gradnji Rustem Pasha že mrtev, se v notranjosti razmeroma majhne zgradbe nahaja neverjetnih 10.000 ploščic iz Iznika. Ploščice imajo simbolični pomen povezave z onstranstvom, najdemo jih predvsem v mavzolejih. 116 različnih motivov arabesk, ki se ponavljajo v neskončnost, nas je sprostilo in očaralo. Izniške ploščice so posebne zaradi abstraktnih rastlinskih motivov in rdeče barve, ki so jo Osmanski umetniki izumili šele slabi dve desetletji pred gradnjo te mošeje. Rdeča je barva, ki jo je pri izdelavi keramike najtežje pridobiti.

Videli smo tipično pohištvo mošeje; mimber ali prižnico za petkovo molitev,

mihrab ali molilno nišo, ki nakazuje smer molitve – proti muslimanom najbolj svetemu kraju – Kabi v Meki. Presenetila nas je zanimiva in redka upodobitev Meke na keramični ploščici.

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Tako sproščeni smo nadaljevali naš sprehod po Istanbulu, mestu, za katerega celo življenje ni dovolj dolgo, da bi ga spoznali. Za vsakim vogalom čaka novo presenečenje čarobne in skrivnostne prestolnice Osmanov.

Ana Marija Grbanović

 

     Bila je sladka, slajša in na koncu najslajša. Kot turška kava. Najprej je sladka, ko se še trudiš, da bi naročil kavo z malo sladkorja. Potem se naučiš tistega klasičnega orta šekerli in je malce slajša. Na koncu ugotoviš, da je najlažje naročiti le kavo in dobiš tisto najslajšo. Saj drugače ne gre in prav tista je najboljša. Bila je naša in nepozabna.

     Dan v Istanbulu je minil kot v sanjah. Veličastne zgradbe, prve turške poslastice in popoldansko barantanje na bazarjih. Nepopisna množica, toplo pomladansko sonce, vedno večje mesto. Okupirali smo prodajalca šerbeta in popili vso njegovo zalogo osvežilne pijače. Le kako je vedel, da mora biti točno tam, ob točno tistem času, ko človek pomisli, da je malce žejen? Skoraj cel dan smo hodili, da smo nazadnje le zagledali morje. Tisto morje, preko katerega potuje na dan tisoče in tisoče ljudi na poti po vseh mogočih opravkih… Kajti mesto leži na obeh delih morske ožine. To smo občutili naslednji dan, ko smo vstali skupaj s soncem in se odpeljali vzdolž azijskega dela mesta proti pristanišču in od tam čez morje. Veter v laseh, vroč čaj v roki, lovimo obzorje…

     Pokosilna siesta in že smo zašli iz glavne ceste nekam tja v neznano. Se ustavili v prvi vasici in okupirali glavno vaško čajnico. Le kam so izginile vse ženske? Kmalu smo ugotovili, da vaščani bolj fotografirajo nas kakor mi njih. Bili smo prave zvezde in cela vas se je zbrala, da pogleda kaj se dogaja in zakaj le smo se kar od nekod vzeli mi. Veliko smo se smejali, kajti to nam je bil najbolj skupen jezik od vseh. Nasmejani smo odšli v večer ter prespali tam nekje med vasicami v mestu, kjer je nekoč kraljeval slavni antični Pergamon.

     In je zdravil še bolj slaven Galen. Morda poznate jutranjo hojo bosih nog po rosi? Pa blatne kopeli in še in še… Veter nas ni pregnal, nekaj kapljic tudi ne. Okrepčali smo se s svežim sokom granatnega jabolka, ki je pravi eliksir zdravja in že drveli tja proti obali, kjer nas je čakalo… Mooorje!

     V dežju smo preizkusili staro grško gledališče in zapeli skupaj z našim Janezom, kar tisto o našem, Janezu Kranjskem Janezu. Naš glas je odmeval po vsej dolini Velikega Meandra. In ugasnil dež, čeprav za nekaj kratkih minut, a le. O, kakšno srečo imamo, da vidimo deževno Turčijo. Sicer nikoli ne bi vedeli, kako to izgleda. Pozitivni in navdušeni smo zagrizli v cestico med ogromnimi balvani nenavadne okolice. Ko so se pojavile. Kar naenkrat. Iz vseh koncov so vrele na plano. Vedno več jih je bilo. Smo mar ogroženi?

     Napadle so nas iz vseh strani. In na koncu je nihče ni odnesel brez vsaj ene rutke ali zapestnice. Bile so namreč vaške gospe, ki v prostem času prodajajo vse mogoče. In se obveščajo, ko katera od daleč opazi avtobus poln nič hudega slutečih obiskovalcev. Saj ne moreš, da ne bi česa kupil. Če ne drugega vsaj kakšno domače milo iz olivnega olja, katerega skrivajo najglobje v svojih cekarjih. Skupina se je dvakratno povečala, ko so gospe hodile z nami vštric proti cilju nad vasico. Prelep razgled in še en čudovit sončni zahod je zapolnilo čebljanje nasmejanih in zasopihanih podjetnic. Bilo je naravnost čarobno.

     Po namakanju v šampanjski Kleopatrini kopeli smo oddrveli naprej proti velikim jezerom. Ob poti se kar naenkrat pojavi veliko polje maka. Ki pa ni bil klasične rdeče barve, pač pa svetlo do temno vijolične. Kaj je zdaj to? To je haš – haš, pravi Janez. Polja opijevega maka, namenjena pridobivanju morfija. Nadzoruje jih država, tudi s pomočjo satelitov. Seveda smo se ustavili, da zadevo pogledamo pobliže. Ni pretekla minutka, ko pred nami zavre avto Jandarme, nekakšne policijske varnostne službe. Zdaj smo pa tam. Kaznovali nas bodo. Fantje stopijo ven, oboroženi s puškami. Mi se poskrijemo v avtobus. Gledamo, kako se Janez pogovarja z njimi in upamo na najboljše. Najprej pride na avtobus Janez s kislim obrazom. Kaj pa je? Usta se mu razlezejo v širok nasmeh. »Fantje bi vas radi prišli pozdravit,« pravi. In potem vstopijo trije sramežljivi varnostniki in nam zaželijo dobrodošlico v njihovi deželi. Poslikamo se, nasmejimo, rečemo besedo ali dve. In že šibamo dalje. S skrivoma utrgano cvetico haš – haša.

     Haš – haš smo kasneje poskusili z jogurtom in medom, lokalna specialiteta. Energijska bomba, so nam povedali domačini. Kako lepo. Energije je vedno lahko še več. Mimo baze komandosov, ki so kar na pobočje hriba napisali, kako pogumni so, smo se spustili k Egirdirskemu jezeru. Odsev lučk na vodi, še več vetra in težko prislužena odlična večerja. Mashallah.

     Naslednji dan smo ubrali staro karavanarsko pot proti mesečevi deželi. Se vmes ustavili kot so to počeli že nekoč. Tisti krajši, tehnični postanki. Z obveznim čajem ali kavo. Pa še tisti daljši, ko smo si privoščili malce več. Tudi kakšno odlično, svežo in pravo turško, baklavo. Spet smo ujeli najlepše barve sončnega zahoda, ko smo ugledali prve nenavadne podobe dežele Kapadokcev. Kako je lepo zaspati v trenutku, po takem dnevu. In podobe še enkrat zaživijo v tistem drugem svetu…

     Med peščenimi kamelami in stožci, gobani in opravljivkami, po dolinah mnogih samostanov in cerkvic. Sveži sok so stiskali prav tam v dolini ljubezni. Ah, ljubezen. In mnoge zgodbice, ki so se stkale tam v dolinah in jamah, skrivnih zatočiščih in v labirintu podzemnih mest. Preverili smo, če leteča preproga res obstaja in obdelovali avanoško rdečo glino. Pogledali vso to pravljično deželo še s ptičje perspektive. Si privoščili odličen kapučino (ja, kapučino v Turčiji!), ki nam ga je postregel gospod Ibrahim. Bolj je razumel naš jezik kot angleško in turško. Življenje res ne pozna naključij. Lepo je bilo najti košček našega tam daleč stran…

     Predzadnji večer in noč smo preplesali. Dihali skupaj s plesalko, ob katere plesu nam je zastal dih. In se izgubili med sedmimi tančicami, ki so plavale po zraku. Tudi to je Turčija.

     Neskončnost velikega slanega jezera. Veličina zadnjega počivališča ustanovitelja moderne Turčije. Še malo prave turške hrane. Prestolnica države. Nekaj čajčkov, veliko masaže na masažnih stolih, ki so prav na vsaki cestni postojanki. Obisk Srečkotove družine v spalnem naselju pred Ankaro. Simpatičen pregled celotnega potovanja, ki sta ga pripravili moji čudoviti pomočnici. Pot proti večnemu mestu je takole minila zelo hitro. Spletli smo nove zgodbe. Naše, turške, zabavne, začinjene, najslajše, nasmejane, sončne, nepozabne, tiste prave. Kot najslajše kavice, ki prinesejo 40 let prijateljstva, kot verjamejo Turki.

Širin

Več … Klasična Turčija

Počasi se je bližal večer dneva, ko smo vandrali po prelepi pokrajini kapadokcev, za tiste ki ne veste malih, a navihanih palčkov z rdečimi nosovi in rumenimi kapicami čudnih oblik. Tako smo bili že dodobra utrujeni, ko smo prišli na trdnjavo Učhisar (3 trdnjave).

Vendar pa se naš dan poln doživetij še ni bližal koncu. Že sam pogled z vrha trdnjave nam je rezkril nekatere skrivnosti te pravljične pokrajine.

Vendar pa smo se odločili da jo spoznamo do potankosti. Tako smo se podali peš v dolino, ki ji smrtniki pravimo golobja dolina. Vendar pa je bila pot vse prej kot vsakdanja.

Že takoj smo se srečali z nekaterimi lokalci, ki so nas nadvse prijazno vabili v svoja domovanja, čajnico v stožcu, hišo 1001 noči, vendar pa jim ni uspel načrt odvrniti nas od našega cilja. Tako smo z veliko težavami in samokontrolo preslišali vse te mamljive ponudbe in korakali dalje.

Pa nas iznenada ustavi eden izmed starejših kapadokcev po imenu Mustafa. Povabil nas je na čaj in glede na to, da smo bili že nekaj časa na poti smo se ustavili za kratek čas, na čaj ali 2. Naš gostitelj je bil prijazen starejši kapadokec, seveda v svoji človeški obliki. Zelo spretno nam je postregel čaj in nas povprašal po naših imenih. Seveda smo se brez zadržkov predstavili: Osman, Ismet, Burak, Alev, Nazli in ostali člani naše vesele expedicije.

Posedli smo se v krogu in on se je vsedel med nas, postregel čaj in glej ga zlomka že je bila tu debata, od kod smo, kaj tu počnemo. Vse seveda v jeziku kapadokcev. Čaj je bil izvrsten in kmalu smo bili že pravi prijatelji, tako da nam je predstavil eno izmed tradicij pri kapadokcih, ki jo poznajo le najstarejši med njimi.

Ne, ne bom je razkril, naj ostane skrivnost. Lahko pa vam zaupam, da je vsak izmed nas prejel lepo darilce in preden smo odšli smo izvedeli še marsikaj o deželi in njenih naseljencih, preizkusili njihova tradicionalna oblačila in še mnogo več. Za konec nam je za povrh pokazal še svoj navihan nosek in svoje pokrivalce.

In BUM že ga ni bilo več in na kraju kjer je bila prej nejgova čajnica smo zagledali le staro figo in votlinico. Tako smo mi odšli novim dogodivščinam naproti in skrbno oprezali za navihanim škrateljcem, kdo ve kaj nam bo še zagodel v prihodnosti.

Osman

Merhaba! [Živjo]

V četrtek, 18. 3. 2010, smo se dijaki gimnazije Jesenice odpravili na pet dnevno ekskurzijo in se spustili v vrtinec svetovne metropole, mesta štirih imen, ki leži na dveh celinah. Istanbul, Carigrad, Bizanc,  lahko tudi Konstantinopel.

Po napornem večernem letu smo se ob 4. uri zjutraj namestili v hotel in se ob jutranjem petju mujezina, ki je klical k prvi molitvi, pogreznili v globok spanec, ki pa ni trajal dolgo, saj so nas čez nekaj ur že čakale vznemirljive dogodivščine.

Že prvi pravi dan v Carigradu smo doživeli pravi utrip te 1600-letne prestolnice. Najprej ogled  znamenite mošeje Sulejmanije. Njena velikost in čudovitost je vsem, kljub onemogočenem vstopu v notranjost mošeje, vzela sapo. Še prej smo se seveda zbudili s tradicionalnim turškim čajem. Izbirali smo lahko med pravim ali elma [jabolčnim] čajem. Že takoj prvi dan smo lahko zapravili večino denarja, za spominke, seveda. Uživali smo v neverjetnem vzdušju Egipčanske tržnice, kjer smo nabrali zaloge tradicionalnih čajev, slaščic in začimb. Malo kasneje pa smo se zlili z vrvežem in se izgubili v vrtincu vzhodnjaškega vzdušja. Slavni Grand Bazar [Pokrita tržnica], ki nas premami z raznovrstnim blagom v več kot 5 500 trgovinicam. Tam bi lahko ostali več dni in še vedno se nam dozdeva, da ne bi vsega videli. Naučili smo se celo barantanja z uličnimi prodajalci na barvitih tržnicah. Prvi turški večer je bil zelo vroč. Seveda s tem namigujemo predvsem na hrano. Pikanten kebab je bil za mnoga dekleta prevelik zalogaj, toda fantje so uživali v občutku gorečih ust. Za nagrado pa smo se lahko zlili s turškim načinom večerno preživetega časa in sproščeno poklepetali v družbi nargile [vodna pipa].

In že je bil pred nami nov vznemirljiv dan. Antični hipodrom z egipčanskim obeliskom in ostalimi starodavnimi spomeniki nam je v domišljijo vpeljal takratni način zabave in vsi smo si lahko le predstavljali adrenalin in napetost, ki je žgala tako gledalce kot tekmovalce na slavnem hipodromu, kjer smo v tistem trenutku stali mi. Prvič smo občutili pravi pomen muslimanske vere, ko smo se ženske  zavile v rute in se bosi odpravili v znamenito Modro mošejo. Njen čar je vse osupnil in očarala nas je vrednost 21.000-ih ročno izdelanih modrih ploščic, ki so nas obkrožale.

Nato nas je s svojo velikostjo zapeljala palača Sultanov na rtu med dvema morjema – Topkapi. Obiskali smo branik krščanstva na vzhodu, slovito cerkev svete modrosti, Hagia Sofia. Tu smo lahko obnovili nekaj pridobljenega znanja zgodovine in očarani opazovali umetniške mozaike. Za konec pa še potopljena palača. Odsev luči v vodi, med mnogimi stebri nam je jemal dih in to je bil prizor, za katerega smo nedolgo nazaj mislili, da obstaja le v pravljicah. Zvečer smo se z lokalnim trajektom odpravili v Azijo. Zahajajoče sonce je v vseh zbudilo kanček otožnosti, saj smo se zavedali, da bo našega potovanja vse prehitro konec. Kljub vsemu smo se v restavraciji s čudovitim pogledom na središče mesta imeli sijajno in resnično potešili lakoto. Ko smo se s trajektom vračali iz Azije, smo  se lahko vživeli v nogometno slavje ob zmagi Fenerbahçe nogometnega kluba.

Naš zadnji dan v čarobnem Bizancu. Že zjutraj smo si privoščili izlet po Bosporju in uživali v čudovitem razgledu. V zadnji možnosti nakupa spominkov, smo vsi še zadnjič občutili pestro dinamiko turškega življenja, ki jo bomo za vedno ohranili v najlepšem spominu. Zvečer pa še zaključna sprostitev. Večerja v elitnem nočnem klubu, kjer so predvsem fantje uživali v spretnih gibih trebušnih plesalk , vendar folklorni program tudi deklet ni pustil na cedilu. Tudi sami smo nekoliko zaplesali in tako zagotovili, da je bilo naše potovanje zares energično in vredno vsakega napora.  Ker je bil naš odhod na letališče oddaljen še nekaj ur, smo odšli v disko, kjer smo še zadnje moči namenili plesu. Letalo nam je nudilo zaslužen spanec in tako smo vsi, polni novih vtisov in izkušenj fantastičnega potovanja prišli domov, v upanju, da nam novo skupno potovanje v nadaljnjih letih ne bo ušlo. INȘALLAH!!! [če nam Alah to nakloni]

Za konec bi se zahvalili sproščenim profesoricam  gospe Poloni Avsenak, Nataši Meglič in Milenki Kuralt, ki so nas spremljale in s svojimi izkušnjami še začinile naše potovanje, ter vodičkama Alji in Ani Mariji, ki sta nas zanimivo in strokovno popeljali skozi čarobno, zgodovinsko mesto.

Vtise zapisali carici

Gaja Čebulj in Nika Teran

V času » krompirjevih počitnic » se je  v agenciji Oskar rodila nova uspešnica, ki sliši na ime Likijska pot. To je 509 km dolga označena pešpot, ki se začne v kraju Fethiye na zahodni turški obali ter konča v Antaliji. Po izboru britanskega Sunday  Times spada med 10 najlepših pohodniških poti na svetu, najlepše odseke pa smo prehodili tudi mi.

Za opis te poti je težko najti paleto besed in jih postaviti na pravo mesto, zaradi raznolikosti krajev, ki smo jih v dobrem tednu dni prehodili. Naužili smo se prelepih razgledov, tako na 2000 metrov visoke gore, kot na turkizno sredozemsko obalo, se spustili v Dolino metuljev,

uživali v odlični turški hrani, se sprehajali med ostanki likijske civilizacije, občudovali večne ognje Himere in da, tudi za kopanje v morju se je našel čas.

Skupaj z še 17 soborci smo orali ledino in uspelo nam je. Pot je primerna za vse generacije, ljubiteljem planinarjenja in narave, kot tudi ljudem, ki si enostavno želijo odklopa v drugačnosti. Toplo priporočam.

Začetek julija in vroče poletje. Turčija nas sprejme, topla, sončna, klepetava, nasmejana, prebrisana, izzivalna, nenavadna in vedno polna presenečenj. Tista uhojena pot od prejšnjega leta je bila že spet nova, pa čeprav sem jo že večkrat dodobra spoznala. Prvi dan vedno mine kot v sanjah, preskok v drugi svet in mesto na dveh kontinentih, ki vsakič znova prevzame. Takoj popoldne vstop v tisto pravo Turčijo…

Znani obrazi in nasmehi, kamorkoli pridem. Lepo, da se ponovno vidimo, veseli smo drug drugega. Osvojimo črno trdnjavo sredi polja in za nami teče fantič. Nosi celo škatlo plastenk ledeno mrzle vode, da nam ja ne bi bilo vroče… Pokupimo vse, čeprav smo vodo vsi vzeli s sabo…

Antična mesta so bila tudi tokrat zelo vroča, a navdušujoča. Še posebej ker smo s sopotniki odkrivali nove pomembne malenkosti. Med drugim smo preizkusili, ali je akustika antičnih gledališč res tako dobra. Je. Presenetil nas je kotiček ob jezeru Bafa, kjer smo med prijaznimi domačimi živalcami (pajki, komarji in drugimi žuželkami) preživeli prijetno noč. Res je bilo prav čarobno. Zjutraj pa smo odkrivali novo slovensko smer proti zapuščenemu samostanu med veličastnimi balvani pod goro Latmos. Pravljice oživijo kar same pred nami, potopimo se v preteklost in pred nami zaživi ljubezenska zgodba o Seleni in Endimionu… Seveda nas spremlja zvesti Šejtan, ponosen pes, gorski vodnik. Tokrat ima s sabo tudi vajenca, simpatičnega Gepparda.

Likijske grobnice, velike želve kareta kareta, ladjica v mesečini, kozarček rdečega šarapa in dolga peščena plaža… Dalyan. Začnejo se tiste prave počitnice… Preseneti nas mesto duhov, kjer se sprehodimo na poti ob obali. Kaj je privedlo do tega, da so morali ljudje zapustiti deželo, ki je bila stoletja njihov dom? Opomin vnaprej so prazne hiše, ki žalostno zrejo v svet…

V Kašu odpeljemo naše fante k brivcu in se zabavamo. Brivec namreč ne samo obrije ampak tudi požge odvečne dlake, zmasira (po predhodnem dogovoru)… Po britju si zaslužimo nargilo v odmaknjenem vrtu na platojčku z mehkimi blazinami in dobrim metinim čajem.

Naslednje jutro nas v pristanišču čaka ladja Nergiz in postane naš novi dom. Kapitanov pomočnik na prvem postanku vzame v roke harpuno, masko in si obleče neopren ter gre lovit večerjo. Omer je uspešen, torej večerja bo! Uživamo v samotnih zalivčkih, odkrijemo izvire sveže vode, ki menda pomlajujejo. Zvečer pa zvezdno nebo, nočno kopanje v planktonu, nežna glasba Beatlov, okusna večerja in dobra družba. Je sploh lahko še lepše? Mlečna cesta nas popelje v najlepše sanje…

Pot nas zvesto čaka in pelje čez hribe v tisto pravo Turčijo. Ni več širokih cest in velikih trgovin. Mesta postajajo vasice in ob poti srečamo tudi yayle, premične kmetije. Na eni si privoščimo kosilo, pri pripravi katerega sodeluje tudi naš Ali, večni Srečko. Ves nasmejan obrača okusnega gorskega piščanca in si prepeva pesem. Prijazni sosedje nam razkažejo svojo hišico. Ja, tudi brez televizije, radia, postelje, kopalnice, pralnega stroja,… se da preživeti z nasmehom na ustnicah. Otroci so videti zadovoljni brez vozičkov in kupa igrač…

Proti večeru zagledamo Taškent. Pa ne tisti v Uzbekistanu, ampak mesto z prbl. 3000 prebivalci, kjer imajo en hotel in eno restavracijo. Prav ta restavracija ima na jedilniku najboljšo sač kavurmo in svežo izvirsko vodo, ki jo zajamemo v kozarce kar izpod skale. Šef hotela nas povabi v sobico, kjer imajo razstavljene izdelke, nastale pod spretnimi rokami domačink…

Naslednje jutro je naš Srečko oblečen v zlikane hlače in srajco, nenavaden prizor. Mevlana, pravi. Potujemo namreč v Konyo, kjer je pokopan Mevlana, mož ki je živel za ljubezen in našel pot do mnogih src. V mavzoleju je res nekaj v zraku, ali pa je to vsa ta energija, ki jo prinesejo množice vsakodnevnih obiskovalcev.

Po Konyi se pokrajina spremeni in povsod okrog nas je samo še ravnina. Smo na starodavni karavanarski poti in predstavljam si, kako je bilo potovati nekoč. Najbolj pomembno je bilo priti še za čas dneva v karavanski dvorec. Za nas je to danes mala malica. Karavanski dvorec osvojimo v hipu in do sončnega zahoda dosežemo že nov cilj, deželo pravljic. Dežuje in pogledi so tokrat drugačni… Kljub vsemu nam je naslednja dva dneva Alah naklonjen in sonce posije vedno, ko stopimo iz avtobusa… Če pa se vendarle močno ulije dež, so tu vedno prijetne čajnice, kjer lahko vedrimo…

Slike moža s sinje modrimi očmi in resnim pogledom nas spremljajo povsod. In na koncu le pridemo v »njegovo« mesto, prestolnico Ankaro. Tam kraljuje na hribu njegov mavzolej. Sicer si je želel skromen grob, a to kar so mu zgradili, govori brez besed… Prevzeti se z novodobnega mesta, kjer smo med drugim odkrili tudi mehke ovce, vračamo nazaj v večno mesto. Tem za pogovor, ki se zavleče v noč, nikakor ne zmanjka.

Suher

Merhaba, dober dan – prijatelji! Takoj zatem pa vprašanje, od kod prihajam, po turško seveda, in ko je človek videti zgubljen, tudi v polomljeni angleščini. Slovenia – odgovor je večini prav  tako neznan kot je meni turščina. Tam nekje v Evropi, v bivši Jugi, pa še maršala Tita navržem, da je vsaj starejšim bolj znano. Sicer pa je prav vseeno, od kod sem – tu sem, ker želim videti svet bolj od blizu, ker mi ne zadošča znanje iz knjig, zemljevidov, interneta, televizije…In ‘doživeta Vzhodna Turčija’ je moj poletni cilj, preden nadaljujem pot  - enkrat drugič – še po osrednji in zahodni, potem pa v neznani Iran, ter po svileni poti še mogoče kdaj tudi dlje na vzhod. Tokratna Turčija pa je za nekaj časa moj predmet premišljevanja, spominjanja.

 

Prvi dan v Mezopotamiji

Prileteli smo v povsem turško, pravzaprav kurdsko mesto Diyarbakir. Velika lubenica na glavnem trgu je njegov simbol, ki se je s pogledom na rodovitno zemljo, tudi polno lubenic, izkazal za pravilnega. Kar težko verjamem, da se v tekmovanju za najtežjo lubenico ustavi tehtnica pri 96 kilogramih. Ja, saj to je teža velikega in kar rejenega odraslega človeka! Zemljo že od najstarejše dobe, ko je človek zamenjal lov in nabiranje sadežev s kmetovanjem, napajajo vode Tigrisa in Evfrata – ozemlje med obema pa nosi naslov ‘medvodja’ ali Mezopotamije. Neverjetno, kako lepo obdelana polja so se zvrstila že med pristajanjem  letala in še bliže med nekajurno vožnjo z našim avtobusom. Sama ravnina na obe strani, in če je Diyabakir res najbolj vroče turško mesto, nam je klima prišla zelo prav. Suho puščavsko podnebje pa na poljih ‘hladi’ Atatürkov jez! Postanek za kosilo in prvi tipični turški čaj v mestecu Silvan, ki ga krasi ogromna mošeja iz 12. stoletja, ki je bila v 10.stoletju še bizantinska – brez kupole in minaretov. Še seldžuški most iz leta 1147 je pred nami, silno podoben tistemu slavnemu iz Mostarja, okoli njega in pod njim pa veliko delovne sile, saj Turčija pospešeno gradi širše ceste. Zato je zrasel že tudi novi, širši most, in moderna cesta, ki nas je po že bolj razgibani pokrajini pripeljala v Bitlis. Bitliška vrata – ozka soteska, ki teče čez samo mesto, pa pomeni prehod v Vzhodno Anatolijo. Debele deževne kaplje so nas stisnile ob pločnike, kjer smo kot mokre ure iskali obljubljeni ‘kebab’ ali kaj boljšega, predvsem pa ‘tuvalet’. Spoznali smo, da je stranišče res vedno ob džamiji. Pa še čudna napisa za ‘moške’ in ‘ženske’  smo se morali naučiti – bay in bayan. Na citadelo iz Aleksandrovih časov nismo krenili, smo jo pa zaslutili skozi deževno in megleno popoldne. Spoznala sem, da je vprašalnica ‘Nered?’ – Kje? Zelo uporabna turška beseda. Kot tudi ‘Kač para?’ Koliko stane? Vse drugo  se da pokazati s prstom, pa tudi številke. Ker so cene praviloma nizke, sem se dokaj hitro naučila šteti do pet.

Vzhodna Anatolija, od Vana proti armenski meji

Vzhodna Anatolija je največja, najvišja turška pokrajina, z najvišjim vrhom Araratom, največjim turškim jezerom Van in najhladnejšim mestom Karsom, kjer zapade tudi več metrov snega, ki obleži kar tri mesece. Tako smo se gibali na višini okoli 2000 m, vroče sploh ni bilo, čeprav je skoraj vedno sijalo sonce, zeblo nas pa tudi ni.

Iz mesteca Tatvan ob Vanskem jezeru smo se z manjšimi kombiji povzpeli na sam krater ugaslega ognjenika Nemrut 2.200 m visoko. Pod nami se je prikazalo jezero Van v vsej svoji velikosti, pred nami pa zelo dolga sedežnica, ki omogoča petkilometrski spust po prostranem pobočju. Gradijo tudi velik smučarski hotel. Ima ta del Turčije smučarsko prihodnost? Naravni tereni so idealni, le malo daleč je, pomislim. Snega je pozimi ogromno,  smuka lahko traja do pomladi. A tokrat smo poletni gostje, tudi okopali smo se v enem izmed petih vulkanskih jezerc, ki ležijo v samem kraterju. Da ne bo pomote – zadnji izbruh tega nekoč več kot štiritisočaka je bil leta 1440 pr.n.št. Ustvaril je ogromen krater, ko je konica vulkana odpadla in nastalo je pet jezer. Izbrali smo najtoplejšega, a se je izkazalo, da so vrelci vroče vode bolj osamljeni. Lokalni vodič, ki je med šolskim letom tudi učitelj angleščine na neki vanski srednji šoli, je poznal enega izmed res vročih izvirov, v katerem pa ni bilo veliko prostora. Ko se je na široko vlegel, sta lahko ob njem sedela le dva. Ker zelo rada plavam, sem bila med prvimi, ki so se namočili v nepoznane jezerske vode. Kako zelo je prijala velika lubenica po končani kopeli! Čeprav se je skoraj skotalila po strmem bregu in je na pladnju dajala videz hrane za prašiče!
Naslednji dan pa premik na drugo stran jezera, kamor sicer dvakrat tedensko vozi tudi trajekt, v samo mesto Van. Slikovita lega ob jezeru istega imena na višini
1.727 m,  živahne ulice, prvi stik s poštnimi uslugami, ki so možne le na pošti, kjer uradnik žigosa in vrže kartice kar na tla, srečanje z vanskimi mačkami – posebno raso angora bele barve (kot je moja mačka doma), a s to razliko, da je eno oko modro, drugo pa rumeno. Največje doživetje pa je vsekakor plovba po tem velikanskem jezeru (za eno petino Slovenije ga je!), obisk lepo ohranjene armenske cerkve, dosegljive na otoku Čarpanak preko ‘ptičjega’ hriba in pa bolj znane Akdamar cerkvice z značilnimi reliefnimi podobami iz stare zaveze tako zunaj kot znotraj na tri kilometre oddaljenem otočku, ki je zelo obiskan izletniški cilj. Pluli smo kar dolgo, se vmes tudi pošteno naplavali v slani alkalni vodi, ki ni puščala nobenih sledov. Morda pa smo se v njej celo namilili! Dobra volja nas je spremljala vso pot, tudi na kosilo naši vodiči niso pozabili. Burek v dveh oblikah, zame je bil boljši ‘ta mehek’, pa še običajni piščančji deli na roštilju in preveč solate…Za poslastico pa je ostala še precej strma citadela s sončnim zahodom in prekrasnim pogledom na nekdanje urartsko mesto Tušpa, ki je cvetelo pred 3000 leti. V mestnem muzeju smo naslednjega dne lahko občudovali urartske izdelke iz zlata, brona, keramike. Neverjetno!In preskusila sem lahko nov digitalni fotoaparat Kodak, ki je precej boljši od starega, ki se je moral posloviti ob močni svetlobi, ko je še nekako posnel fresko zgodnjekrščanskega svetnika v kar preveč poslikani notranjosti armenske cerkve na otoku Akdamar.

 

Po svileni poti v območje Ararata   
Delček starodavne svilene poti, ki je potekala kar 1.500 let, smo doživeli v sončnem dopoldnevu, ko smo se mimo slapov Muradije , zaradi blatnega dostopa občudovanih le z vrha, povzpeli ob zanimivih lavinih jezikih, peščene in temnejše, skoraj črne barve do našega naslednjega cilja – Dogubeyazita na skoraj 2.000 metrih. Prašno mestece, z eno samo glavno ulico, iranskim bazarjem, kjer je vsepovprek nametana krama, vendar s pomembnim ozadjem – v sneženo kapo odetim Araratom. Naslednjega jutra me je zbudilo ropotanje pod oknom, saj se je večja skupina planincev odpravljala z džipi na ta veličasten vzpon. Bili so sami moški, opremljeni le z manjšimi nahrbtniki, saj jim vodiči preskrbijo bivakiranje na dveh višinah pred zaključnim vzponom. Prijaviti se je treba že nekaj mesecev vnaprej. Nam je ostal le še sončni vzhod s pogledom na Ararat, pa obisk urartske trdnjave in utrjene palače Isak Paše  v bližnji okolici. Izlet po kurdskih vaseh in do domnevnega najdišča Noetove barke je zapolnil večino dne, a bližina iranske meje nas je silila, da smo si pobliže ogledali stražne stolpe. Vendar ne tako neopazni, kot je bilo sprva videti. Ob ogledu meteorskega kraterja se nam je približal oboroženi vojak in mirno, skoraj zelo prijazno pregledal naše fotoaparate, ki so seveda slikali le v krater! Obrnili smo se nazaj, na podeželje in si natančno ogledali kurdsko družino pri vsakdanjem delu. Mati štirinajstih otrok je pekla poseben palačinkast kruh, dekleta so bila doma, najmlajše so se igrale z udomačenim jagnjem, oče nam je s pomočjo prevajalca razložil svoje življenje na tem obrobju sveta. Ovce pasejo sinovi, pozimi, ko je tod veliko snega, se grejejo v pritlehnih stavbah s posušenimi ovčjimi iztrebki. Šola je obvezna in dekleta že znajo nekaj angleških besed in videti so vesele našega obiska. Ponudile so nam ajran – ovčji jogurt pomešan z vodo, pa tudi čaj, saj brez čaja na turškem res ne gre. Po nekaj dneh se ga navadiš, kava kot poživilo ni več potrebna. Samo mati je bila nekam zadržana in zatopljena v peko številnih ‘palačink’. Zato pa je oče sedel med nas in zadovoljno pripovedoval o svojem delu in veliki družini. Starejša dekleta je kar ponudil našim fantom, pa so se znašli, češ da imamo že svojih dovolj! Ženske smo na tovrstnih potovanjih res v večini, a zakaj? Se moški prej utrudijo, naveličajo, zbolijo? Smo bolj radovedne? Če sklepam po sebi, je vse to res!

Ararat se je počasi oddaljeval, ko smo se okrenili proti severu in se preko velikih sipin pripeljali do Tuzluče in solnega rudnika. Vhod je moral biti res širok in rovi tudi, saj naš turški šofer sicer ne bi zapeljal kar v notranjost.Tema kot v rogu je bila, dokler se ni od  nekje pojavil deček in kmalu za njim še oče – očitno oskrbnik. Prižgala sta luči in pokazala napravo za lomljenje soli, ki je v tem rudniku ne bo tako kmalu zmanjkalo.

Azerbejdžanski meji smo se približali ob neverjetni grajski razvalini Seytan Calesi ali Hudičevemu gradu. Pot, ki je vodila iz manjše vasice navzgor, je vabila k čudovitemu pogledu na neokrnjeno naravo, katere stražar je še vedno na mestu, četudi je hudič že davno izgnan! Proti mestu Kars se je nebo stemnilo, in v pričakovanju dežja smo se najprej namestili v manjšem hotelu z hamamom, iz katerega pa so kukali bolj čudni moški v brisačah in obvezno cigareto v roki. Izgleda, da je vreme delovalo tudi name utrujajoče, saj se nisem prijavila ne za večerjo v menda zelo lepi ‘pideriji’ (kjer so na mizi ‘pide’ – podobne evropskim picam!) in ne za obisk hamama. Vendar je vreme zdržalo, da smo si lahko še pred nočjo ogledali 45 km oddaljeni Ani, nekdanje cvetoče mesto ob Svilnati poti, ki pa je po mongolskih vpadih v 13.stoletju in močnem potresu popolnoma zastalo. Kaj vse se je dogajalo na tem delu Turčije? Armenci, Uralti, Perzijci, Grki, Kelti, Rimljani, Seldžuki, Križarske vojske, Osmani od leta 1288 do konca 1.svet.vojne! Mesto duhov, oziroma sakralnih objektov, ki napol podrti še kljubujejo času, tako kot tudi obzidje na eni strani. Naravne vodne meje so nespremenjene. Le most Marka Pola v globoki soteski je popolnoma neprehoden, saj sta mu ostala samo kamnita opornika na obeh bregovih. Mesto Kars (pomeni ‘sneg’) je eno najbolj zasneženih turških mest. Nad njim je mogočen grad, ki glede na svojo lego spominja na ljubljanskega, če si odmislim vse mošeje pod njim. Nudi pa prekrasen razgled na mestece pod njim!

 

Svet ozkih dolin in gora – veličastne Pontske Alpe

Nekdanje gruzijsko kraljestvo, povsem drug svet, s skrbno obdelanimi njivicami ob dolinah rek, vkleščenih med visoko gorovje. Vijugaste ceste, ki počasi peljejo do zaželenega cilja. Naš je bila Ishanska gruzijska katedrala in vasica ob njej, z obveznim minaretom, in mujezinovim napevom že navsezgodaj. Zakaj gruzijska? Ker so bili v 11.stoletju etnična skupina v Turčiji. Gradili so cerkve po armenskem vzorcu in v srednjem veku dosegli s kraljico Tamaro velik razcvet. Po svileni poti je bila poznana tudi na zapadu. Nažalost so kraljevino premagali Mongoli, zatem Perzijci. Rešili so jih šele ‘Rusi’, ki so tako kot v ostalih državicah nekdanje Sovjetske zveze vladali vse do leta 1991. Večerjo na žaru je pripravil naš pogumni šofer, zadovoljni smo bili tudi z bolj ‘stisnjenim’ spanjem v preprostem penzionu. Jutranji spust v dolino je bil vsekakor prijetnejši kot večerna vožnja z avtobusom skoraj navpično po ozki cesti. Mestece Yusufeli nudi dve vrsti dogajanja in s tem dobrega zaslužka – spust z rafti po reki Čoruh in vodništvo na trekingu v gorovje Kačkar. Udeležili smo se obojega in ob pohodu do baznega tabora na 3000 m za nameček še dolgotrajno vožnjo z džipi do našega izhodišča na 2.200 m. A pot je bila poplačana z izjemnimi razgledi na tritisočake, z žuborenjem potočka, ki nas je vso pot spremljal in prijetno hladil, pa seveda z veseljem, da vse to tudi zmoremo, da si zaslužimo, ker smo se pač tako odločili. Nepozabni so pogledi na hribovske vasice, ki se oprijemajo turizma po svojim močeh – skromnih penzionih, dobro založeni trgovini, kjer se je ob spustu najbolj prilegel mrzel ajran. Tekoči, nekoliko slan jogurt je v Turčiji res vsepovsod  na razpolago, prija h kosilu ali pa le za žejo. Pri nas bi se na veliko nacejali s pivom, a mislim, da je ta napitek učinkovitejši. Stavbe na tej višini so podobne tistim v Dolomitih – kamen in nad njim les, veliko lesa. Poleg ovc so tod še mule, pa osli, in tudi kakšen konj, da pomagajo popotnikom nositi potrebno prtljago do baznega tabora – šotore, odeje, pripomočke za kuhanje. Nekateri so bili skoraj do tal natovorjeni. Mi smo vse zmogli prinesti sami,  izvirne vode je bilo povsod dovolj, sicer pa smo se v baznem taboru Bukla Tur zleknili po mehki travi, namočili noge v potočku in se posladkali z vsem, kar je bilo v nahrbtnikih na voljo. Doma, v lepem penzionu ob ribogojnici, smo bili deležni ‘super’ večerje s pečenimi postrvmi. Proslavili smo tudi rojstni dan naše najbolj natrenirane petdesetletnice, kateri sem zavidala, da se v ta leta ne morem več vrniti. Sicer pa je zavist tako zelo negativno čustvo, da sem ga hitro pregnala ob zavedanju svoje nič kaj zavidljive situacije, ki ji uspešno  kljubujem z vso skorajda mladeniško močjo. In to me pelje naprej, do izpolnitve naslednjih želja! Naslednjega dne smo zapustili višinsko področje, se spustili po vijugavi cesti do ogromnega jezu, ki je že nekaj časa v gradnji in bo kmalu končan – takrat pa mesteca Yusufeli ne bo več na zemljevidu, poplavljeno bo celotno področje reke Čoruh in vasice, ki smo jih dva dni občudovali. Nova višinska cesta pa bo še vedno približala Kačkar in menda tudi staro Gruzijsko katedralo. Res neverjetno velik jez, bagri in žerjavi so bili na terasastih gradbiščih videti kot igračke, ljudi pa sem ugledala le na trikratnem zoomu moje nove kamere. Na razglediščno točko ob cesti so postavili manjše gostišče, potrebni ‘tuvalet’ (stranišče), nasadili rože in speljali učno pot navzdol do niže ležečega razgleda. Pravi biznis!

Čaj in lešniki ob Črnem morju
Bobro, da se nismo že kar na prvem parkirišču vrgli v morje, kajti dosegli smo Črnomorsko obalo in mestece Rize. Morje je prijetno toplo, zelo malo slano, a ozračje kar kipi od vlage. Tudi tu nas je naš šofer presenetil s strmo skoraj nočno vožnjo do citadele, od koder so se prikazale obalne luči v velikem  zalivu. Vlaga pomeni subtropsko podnebje, primerno za gojenje čaja, katerega prav v mestu Rize tudi največ predelujejo. Oskrbeli smo se s številnimi škatlami zelenega čaja, ki je primerno darilo, kajti drugih posebnosti tu ni na izbiro. Malo pozneje smo se zagledali v ogromne nasade lešnikov, ki se vlečejo vzdolž obale okoli Trabzona, ki smo ga dosegli naslednjega dne prek karavanske poti svile in začimb, kot se natančneje imenuje svilena ali tudi svilna pot. Še zanimiv postanek v mestecu Mačka, kjer se je odvijal sejem in v pravem živžavu smo le odkrili gostilnico s pripravljenimi jedmi. Kaj sem že jedla? Aha, nekaj dobrega, podobnega mesni obari. Manjkali so ajdovi žganci, zato pa je njihov kruh, ki ga je vedno v obilju, zelo slasten! Zraven pa nepogrešljiv ajran. Kupila sem še dva para nogavic v značilnem rdeče-črnem folklornem vzorcu. Za darilo niso primerne, so pač zame. Popoldanski ogled smop zaključili ob zelo znanem in obiskanem bizantinskem samostanu Sumela globoko v hribih, skritega za skalami. Pravzaprav je v steno vklesana cerkev z dobro ohranjenimi freskami, prav  tako meniške celice. Prepoved fotografiranja s flešem v notranjosti, kjer so dragocene freske, pa ni prepričala mladih Rusov – enostavno so se zaprli v bližnjo celico in se veselo ovekovečili s svetniki na stenah!
Pot navzdol nas je spet približala Trabzonu, in najpomembnejši stari zgradbi – poznobizantiski cerkvi Svete Sofije. Na njej so vidni vplivi krščanstva, pa tudi Osmanskega obdobja, ko je bila preurejena v mošejo. Danes je kulturni spomenik.

Izmed treh vhodov je najbolj znamenit južni, ki na reliefih prikazuje življenje Adama in Eve ter njun izgon iz paradiža. Na obokih v notranjosti so mnogi svetniki, kot tudi Jezusova zadnja večerja. Osrednja kupola ima dvanajst vogalov in s pomočjo posebnega foto trika sem jo uspela posneti v vsej barvitosti geometrijskih likov, pomešanih z božjimi bitji. Še zadnje plavanje v temnem morju, tokrat na res povsem temnem, skoraj črnem nabrežju. V plastično stekleničko sem si nabrala nekaj tega črnega peska, ki me še doma spominja na tisti kraj. Morje imam res rada.Tudi Črno!

 

Tradicionalne turške vasice in srednja Anatolija

Z lešnikove dežele smo se poslovili s krajšim postankom v obcestni prodajalni lešnikov, ki so jih nekateri tudi kupili. Predvsem sem jih poskušala in drobila s posebno napravo ‘terminator’, ki sem jo tudi kupila. Saj gre lažje v kovčeg kot kila lešnikov. Doma jo bom preskusila, na suhih lešnikih namreč, saj na svežih ne deluje.

Spet smo se strmo dvignili, najprej do značilne turške vasice z veliko domačimi živali in veselimi otroki. Velik ovčar nas je spremljal vso pot, tudi mačke so se pustile slikati! Obvezen čaj v bližnji čajnici, in že smo se peljali vse višje. Prelaz na 2.200 metrih je bil povsem zimski, na njem pa manjša stojnica z domačimi pridelki in velik vodnjak z izvirno vodo, ki smo jo pridno dotočili v napol prazne

stekleničke. Kdo bi si mislil, da je tu naš avtobus zakuhal? Vseeno nas je varno popeljal do cilja – prijetne vasice pod mogočnim srednjeveškim gradom, z dolgim imenom Šebinkarahisar. Karahisar pomeni ‘črna utrdba’ in takih je v Turčiji polno,  zato pred njo še ime Šebin. Bili smo v središču dogajanja, na ulici celo loščilec čevljev in trgovec z lešnikovim namazom, ki ga je stepal kar pred vrati. Še pred nočjo smo po dokaj strmi poti dosegli glavni stolp utrdbe, s turško zastavo in železnim Atatürkom. Mujezin je ravno oznanil sončni zahod, ko smo se vrnili v vas in nas povabil k ogledu  mošeje. Naslednje jutro smo že vedeli, da je naš avtobus negotov, da ga na hitro ne morejo popraviti. A pot smo nadaljevali in se nekajkrat vmes sprehodili, da je šofer dotočil vodo. Tudi kopanje na umetnem jezeru smo izkoristili in si ogledali trop ovac, ki je s sosednjega brega neverjetno hitro prečkal cesto in se spustil do obale, da se odžeja. Počasi smo krenili dalje, se spet malo peljali, pa pešačili. Zagledala sem tovornjak z dvema pokritima prikolicama in za hip pomislila, da bi se lahko peljali z njim! Neverjetno, čez pet minut se je naš vodič res dogovoril, da se peljemo do prvega večjega naselja, kjer bo lahko naročil ‘dolmuš’ – minibus. Nepopisno veselje nas je zagrabilo, ko smo zlezli na voz, še nekoliko pokrit s senom in tričetrturno vožnjo popestrili z vsemi znanimi pesmimi, od Trzinke do Hej brigade! Potem smo se še bolj nabasali v edini dolmuš, ki nas je srečno dostavil v hotel v Amasyji. Naš bolni avtobus pa je priromal kaki dve uri pozneje. Tega večera se je začel tudi ramazan, zapovedani muslimaski post, ko ne smejo uživati ničesar od sončnega vzhoda do zahoda. Poleti je res najhujši, saj je dan najdaljši, zato imajo zajtrk že ob štirih zjuraj, na večerjo pa tudi komaj čakajo. Začetek ‘uživanja’ je poleg mujezinovega speva oznanil tudi močan topovski strel, ko smo se ravno poslavljali od največje džamije, kjer smo bili nekaj časa v muslimanskem vzdušju ob poslušanju začetkov islama in petih stebrov te zanimive vere. Koran nažalost ni vedno prav razumljen, če pomislim na maščevalne napade v arabskem svetu.  Kdo je kriv? Obe strani, kot vedno.

Za zadnji dan so ostali le še Pontski grobovi, vklesani v skalovje nad mestom, pa Atatürkov spomenik na glavnem trgu, svedrasti minaret, in seveda shopping, ki mu ni bilo konca. Zakaj? Počakati smo morali na popravljen avtobus, kar  se je vleklo tri ure dlje kot predvideno. Še dobro, da je mestece tako lepo, stisnjeno med gorovje, z mostiči prek Zelene reke, z lepo obnovljenim nabrežjem in tipičnimi otomanskimi hišami nad reko. Po obisku Pontskih grobnic iz 4.st. pr.n.št., ki so zdaj seveda prazne, sem se zgrozila ob krutosti tedanjih kraljev, ki so po svoji smrti v te votline želeli ob sebi in tako zazidali tudi žive žene, služabnike, konje – vse bogastvo. V globoki veri, da jim je to dovoljeno in da je pravično. Res je težko razumeti človeško naravo, ko ne ubija le zaradi strahu preživetja, strahu pred sovražnikom, ampak tudi iz poželenja! Časi se vseeno spreminjajo na bolje. V Turčiji ni vidnega nasilja, ni pijancev ob cesti, ni zaničevanih in zakritih žensk, otroci so lepo oblečeni, se radi učijo, povsod so nas prijazno ogovorili. Pa še tako dober kruh pečejo, da ne govorim o baklavah, ki se prodajajo na kilo, pa o sladoledu, tistem ledenem, ki se ne stopi tako kmalu, kot tudi ne spomin na to turško doživetje! 

Marinka Vehar, 24.08.2009

Če bila bi jaz poet,

Kot Homer je Odisejo,

jaz pa turško bi turnejo

z Oskarjem ponesla v svet.

 

Ker pač nisem jaz poet,

skromne stihe sem sklepala,

ko sladko je spal moj Pala,

dala jih bom pa na splet.

 

Najprej kratka zgodovina:

vem, da nisem jaz edina, ki ima jih petdeset,

(marca jih imel je Adi),

Tisti, ki me imajo radi,

so poslali me v ta svet.

 

V glavo mi je misel padla,

pesem moja ni sonet,

dalo bi se jo pa pet,

Adiju sem vižo ukradla.

 

11.7.

Ne gremo domov še,

Ne gremo domov še!

Ostali bomo kar v Turčiji.

Hrana je odlična,

Sara vodička mična,

ki o Turčiji ogromno ve!

 

»Stvar je taka« pravi,

Zgodovino nam predstavi

in še kakšno pravljico pove.

Ko pa se napravi

z rutico na glavi,

dobra mačka naša Sara je!

 

14.7.

Imena nam je dala,

jih z Esatom je zbrala

z občutkom,

da se vsem nam dobro zdi.

Se turšk´ govor´t učimo,

da se ne zgubimo,

ko Sara v mesto same nas spusti.

 

Boris naš šofer je,

ki nas daleč pelje,

z njim počutimo se varni vsi.

Esat zdaj je Janez,

vsak dan kakor danes,

urno spretno vse nam uredi.

 

14.7.

Kaj pa če je žeja,

pa blizu je mošeja?

Piva tu gotovo ne dobiš!

Kaj te potolaži,

če vroče je na plaži?

Z ayranom lahko se osvežiš.

 

15.7.

Je turkizno morje,

ga vsak po svoje orje,

veter nas na plaži osuši.

Oskar fige časti.

na štantih med balasti

Vsak zase pa spominček kupi si.

 

15.7.

Otroci so vsi pridni,

med plesom pa nevidni,

na barki rajamo le starci mi.

Ko pa želodec kliče,

čorba, kebap, piliče

se v restavracijah lahko dobi.

 

16.7.

V kanjon smo se podali,

po vodi čofotali

in čez gladke kamne plezali.

Na platojih smo ležali,

na hrano dolg´ čakali,

gozleme so pa vse pomešali.

 

KAŠ 16.7., 17.7.

Smo v Kašu spet plesali,

saj v živo so igrali

po naših željah blues nam ta večer.

Smo plažo našli sami,

Ko Sare ni b´lo z nami,

ker dala nam je prosto za svoj mir.

 

Pri brivcu b´la je vrsta,

saj masaža čvrsta

obrite moške čisto prerodi.

Še mladci golobradi

obrili bi se radi,

bili so pa samo zmasirani.

 

18.7.

Mladina hazardira,

nikol´ ne da si mira,

kartala bi do jutra ranega.

Potem v vodo skoči,

nihče je več ne loči,

prijat’li bodo tudi še doma.

 

Nas ladja daleč pelje,

vsem nam je v veselje,

ko vetrič skoz´ lase nam zapihlja,

zaplujemo v »akvarij«

plavalcev s sedmih ladij

v kristalni vodi dosti čofota.

 

Kosilo se prileže,

Vsak sam si ga postreže,

Siesta kratka le potem sledi.

Skakalci mladi zbrani

pa sprožijo cunami,

ki Zdenko našo močno poškropi.

 

Na ladji smo prespali,

zvezde opazovali,

program kulturni se še ni začel.

A Sara Pala obrača,

Smrčati se mu splača,
da nežni sliši njen ta nočni spev:

»Gospod Franci smrčite, obrnite se prosim.«

 

19.7.

Na hrano smo čakali,

kokoši opazovali,

še petelin glasno je zapel.

Mesa mal´, zelenjave

pa dosti je vse trave

kot da po štirih sem smo prihitel´.

 

Smo zadnje pivo pili,

ko smo se poslovili

v Antalyijih jih sedem je odšlo.

Ko so doma pristali,

so SMS poslali:

10 stopinj samo je tam bilo.

 

TAURUS 20.7.

Pri čobanu kosilo –

bilo ga je obilo,

postrvi slastne smo pospravili.

Na yayli bi ostali

in kravco past´ bi gnali,

pa kaj, ko se še dalje nam mudi.

 

Potem spet kilometre

pokrajine prelestne

z vzdihi mi občudovali smo.

Ko čez vse serpentine naš avtobus prerine,

pa Borisu zaploskamo močno.

 

Sara da povelje,

Boris sam se pelje,

mi pešačimo v vročini tej.

Turčija »ta prava«

več nas ne zabava,

Boris, prosim, pelji nas naprej!

 

KONYA 21.7.

Šli k dervišem , Mevlani –

zelo so obiskani,

šele v džamiji smo našli mir.

Pokrajina prostrana

je z žiti posejana,

Vmes pesa, buče, sončnice, krompir.

 

KAPADOKIJA 22.7.

Kameljo glej dolino,

ki buri domišljijo:

Marijo glej! Sirena! Sokol je!

Veselo smo plezali,

en drug´mu pomagali,

Če kdo v razpokah se zagozdil je.

»PIMPEK WALLEY«

Po ogledu te doline

nas preplavijo skomine,

A Sari se že spet naprej mudi.

gremo med razvaline,

da želja nas kar mine,

in rahlo smo že vsi utrujeni.

 

22.7.

Turški večer – folklora,

plesalcem se kar rola,

derviše vrteče gledamo.

Trebušni ples odkrije
nove energije:

Jana res vsi občudujemo.

 

23.7.

Cerkvic je nešteto,

jih damo na rešeto,

le štir´ od teh si mi ogledamo

V podzemlju smo racali,

klavstrofobijo pregnali,

na vrhu pa si spet oddahnemo.

23.7.

Zdaj malo manj je vroče,

vsak počne kar hoče:

na kosilo, v šoping smo odšli.

 

Smo v hamamu spotili se

drugi so nas umili, pregnetli nas,
močno zmasirali.

 

24.7.

Med vožnjo smo zaspani,

sedimo kot vkopani,

naš avtobus je kakor sarkofag.

Nas Sara nežno zdrami,

poslušamo jo zbrani,

čimveč bi zvedel ,

si zapomnil vsak.

 

K Tuzgolu smo zavili,

kam bomo sol vtaknili?

saj kovčki naši so prepolni vsi.

Je Ankara bogata,

je pravi dec Turk Ata,

smo v mavzoleju se prepričali.

 

So Turki res prijazni,

le kelnarji porazni

»spred nosu z mize vse pospravijo.

»You come from?«

jih zanima,

a vsakdo le prikima,

ko omenimo Slovenijo.

 

Bili smo dobra družba,

ki se nikjer ne gužva.

Moški rojstni dan so imeli vsi!

Za Efes so dajali,

smo dosti se smejali,

da smeh vsak dan nam zdravje okrepi.

 

Uboga naša Sara,

le kdaj se boš naspala?

Te Oskar šparati prav nič ne zna!

 

Zahvalit se želimo

ti – preden odletimo:

 

HOŠBULDUK!

        GORUŠURUZ!
                  
                    ČOK YAŠA!

 

Zadovoljni potniki;

 

Marija – MELEK

Borut – MURAT

Matic – ASLAN

Jan – MERT

Vesna – BAHAR

Aleš – YAVUZ

Martin – OZGUR

Alenka – YILDIZ

Anton – KERIM

Žan –  OZAN

Tjaša – GAMZE

Dora – AMINE

Alenka – BUKET

Iztok  –  UMUT

Jan  –  METIN
Maruša – ČIČEK

Gorazd – UGUR

Zdenka –  SEVDA

Nuša – BURCU

Mihael – HALIS

Franc – PALA

Metka – BERAK

Pa ne samo češnje. Tudi ajran, merčimek, sutlač, kebab, pivo Efes, turška glasba, čaj, narava in še bi lahko naštevala…. Predvsem so pa ljudje tam doli »zakon«. Prijaznost jim ni tuja, ravno tako ne nasmeh in prijazna beseda ter gostoljubnost. In spet se vračamo k dejstvu, da so ljudje prijazni in dobri, če si ti dober do njih.

Na naši poti po vzhodnem delu Turčije smo doživeli veliko lepih trenutkov, prijaznih besed, zanimivih pogledov in vabil na domači čaj. Seveda se ga nismo prav nič branili, saj je izredno dober in paše prav v vsakem delu dneva. Tako zjutraj, čez dan ali zvečer. Nikoli ga ni preveč in vedno ga je premalo. Ko se ravno privadiš na prijetno čajčkanje v senčki, z dvema kockama sladkorja, pa od nekje zaslišimo Borisov glas: Ajde gremoooo . Vprašali se boste, od kje pa Boris v Turčiji? Hja, preimenovali smo našega šoferja, mu nadeli slovensko ime Boris, v zameno pa smo mi dobili turška imena. Mene so za čas potovanja preimenovali v Yildiz (zvezdica), Andrej pa je bil po novem Hakan (sokol). Na začetku se nam je zdelo smešno, da bi se preimenovali, vendar smo s časoma na poti ugotovili, da je prej kot ne koristna zadeva. Ko so nas domačini spraševali po imenih, smo se jim ponosno predstavili po turških imenih. Beseda je takoj lažje stekla in takoj so nas imeli »za svoje«. Sicer pa je itak na tem potovanju

poudarek prav na stiku z ljudmi in naravo. Nekoliko manj pa na kulturnih znamenitostih. Pa vseeno je bilo kaj za videti.

Pričeli smo z ogledom jezera Van, ki je nastalo v antičnem obdobju in ga je zajezil vrh gore, ki ga je odneslo ob izbruhu vulkana. Je največje naravno jezero v Turčiji in je veliko približno 5 tisoč km². Sama voda je bazična – milna in v jezeru živi samo ena vrsta krapa, ki pa baje nima prav dobrega okusa. Torej ne predstavlja kulinaričnih užitkov, razen za tiste, ki si želijo žajfastega okusa . Kopalci si lahko ohladijo vroča telesa v jezeru, saj je primerno za kopanje. Po kopeli ne potrebujete body lotiona, saj je koža mehka in gladka. Tudi na slapovih Muradiye si spočiješ oči, najbolj pogumni pa se tudi okopajo ali izvajajo skoke s pečin v globino reke. Narava se skozi vožnjo spreminja iz ure v uro in ponuja svoje lepote na ogled. Panorama vabi k fotografiranju in uživanju v žametnih hribčkih, cvetočih poljih, gorah, jezerih… Kot bi mignil smo prispeli v Dogubayazit. Kraj ob iranski meji, od koder se planinci  povzpenjajo na najvišjo goro Ararat (5.136 m). Redko se oblaki razgrnejo in prikažejo Ararat v

celoti. Nam se je razkazal ob našem odhodu.

Noetova barka nas je počakala in z mnogo domišljije smo videli, da je barka res prava Arka. Najlepši del tega dela potovanja pa je nedvomno izlet v kurdske vasice, sprehodi po poteh ob tisoč in eni cvetlici, neskončni zeleni travi. Le bližnje karavle opozarjajo, kje se nahajamo (ob iranski meji). Pa ne opozarjajo samo s svojo prisotnostjo. Tudi streljali so na nas. No, na avtobus, mi pa smo pešačili poleg. No, ne ravno na avtobus, bili so samo opozorilni streli, da naj se odpeljemo dalje in ne fotografiramo preveč okoli. Vem, sliši se grozno, pa ni bilo ravno tako hudo. Tudi če bi vpili, jih nebi slišali, zato so pač streljali. Ustrašili smo se pa vseeno . Obiskali smo Izak pašino palačo. Prečudovito. Rečem lahko samo to, da je tip vedel kje mora zgraditi »bajto« . Razgled, da dol padeš! Tudi iranski zrak smo šli povohati. Samo toliko, za vzorec. Vodiča smo fehtali, da bi šli čez mejo na kakšen čajček, pa nismo imeli urejenih viz. Drugače bi si malo popestrili izlet. Smo si ga pa itak, ko smo prispeli v Kars, najbolj hladno mesto v Turčiji, kjer pozimi zapade od 7-9 metrov snega in temperature padejo krepko

pod ničlo. V bližini so ostanki stare armenske prestolnice Ani. V 9-10 st.n.št. je bila to veličastna prestolnica in je spadala med tri največja svetovna mesta (Bagdad, Konstantinopel, Ani). Sto let je mesto raslo in se razvijalo. Po prihodu vojn, raznih osvajalcev (13-14 st.n.št.), velikega potresa je mesto razpadlo. Nikoli več se ni vrnilo v svoj prvotni razvoj in svilena cesta ga je zaobšla. Vemo pa, da  ko je mesto svilena pot zaobšla, ni bilo več šans, da bi takšno mesto še kdaj obstalo in si povrnilo ugled in uspeh.

Sledil je foto stop na tromeji Gruzije, Armenije in Turčije in že smo prispeli do vasice od koder nas je steza vodila do Hudičevega gradu. To je zapuščeni grad v kanjonu obdan…. Kaj bi vam pisala, sami si preberite mojo pravljico o tem gradu (Zvezdice v očeh): http://agencija-oskar.si/blog/archives/1321

Tudi na prvem delu turške poroke smo bili prisotni visoko nad kanjonom, kjer ni in ni bilo konca vijugaste ceste. Poroka poteka v treh zaporednih delih. Torej vse skupaj tri dni. Na koncu sta ženin in nevesta utrujena do onemoglosti, pa še »zakonsko dolžnost« morata opraviti in dokazati, da je nevesta nedolžna…

In končno je sledil sespust do reke Čoruh in turistični rafting. Tako bolj na easy. Sama se raftinga nisem udeležila, ker sem bila kamera in fotoman obenem. S šoferjem sva lovila kotičke, kjer sva pričakala raftarje, da so nama lahko malo pozirali.

Vse tako prehitro mineva, in tako tudi naše potovanje. Kot bi mignil smo se že spuščali proti obali Črnega morja, mimo čajnih nasadov do obmorskega mesta Rize. Pričakalo nas je slabo vreme in celo malo dežja. Pa tako smo se veselili, da bi bili malo črni od črnega morja . Malo mestne civilizacije ne škodi, smo si rekli, in odvihrali vsak na svojo stran, se razkropili po mestu in zvečer prilomastili v hotelsko sobo vsak s svojo vrečko dobrot. Omenila sem, da imajo fenomenalno sadje. Temu se res lahko reče Sadje z veliko črko. In spet smo pri češnjah. Tako velikih, hrustljavih, temnih in dobrih češenj še nisem jedla. Nekateri bi dejali, da so naše goriške »ta naj ta bul«. Pa je daleč od tega. Moj Andrej se je odločil, da jih bova prinesla dve kili domov. In tako je bilo. Izgledal je sila smešno, ko je po mestu iskal posode za hrambo češenj in še bolj, ko sva jih tlačila v nahrbtnik. Ampak, ko sva jih doma pohrustala z užitkom, je bil ves ta smeh poplačan. Še enkrat bi to storila. Tokrat s petimi kilami .

Sledil je Trabzon in z njim tudi v previsni skali krščanski samostan Sumela. Žal smo imeli zelo slabo vreme in z dežjem tudi meglo. Zato se Sumele od daleč ni videlo. Lepo ohranjen samostan drugačen od ostalih, ki smo jih vajeni, zato ga tudi ne bom opisovala. Splača se ga videti in sami presodite, kakšen je. Naj ostane skrivnost.

Črnomorska obala je največji nasad lešnikov na svetu. To pomeni, da smo se jih najedli do sitega, za domov

so nam jih prodali, pa še jih je ostalo . Sama nisem oboževalka lešnikov, ampak priznam, da so izredno dobri in okusni s posebno aromo. Kar vprašajte tiste, ki so jih jedli .

Sledil je obisk mesta Amasya ob Zeleni reki in ogled v skalo vklesanih pontskih grobnic. Safranbolu pa je bil posladek za konec. Tako iz pogleda arhitekturne lepote kot tudi iz pogleda nakupovalne lepote . Safranbolu je na Unescovi zaščitni listi in je muzej na prostem. Mesto obnavljajo v enakem stilu, kot je bilo nekoč. Staro mestno jedro je urejeno in še vedno so na ogled različne ročne delavnice in obrti. Skoraj vsi izdelki, ki so jih tam prodajali so bili izdelani kot tamkajšnja značilnost (razni leseni izdelki, ratluk, marmelada iz vrtnic, bakrene posode itd.).

Vedno pa na koncu potovanja, zadevo pokvari ena stvar…. In sicer ta, da je treba domov! Pa ravno takrat, ko se človek že vživi v deželo, začne uživati na polno in bi še, in še potoval in raziskoval. To naj bo skomin za naslednje potovanje, ki ga že komaj čakam. Inshallah!

Duška Praprotnik