Planinska potovanja 2011

Poletje je čas potovanj in zahajanja v gore. Če oboje združimo, dobimo čudovito kombinacijo s katero ubijemo dve muhi na en mah – ogled dežele in osvojitev enega izmed atraktivnih vrhov ( Toubkal, Ararat, Demavend, … Kili…).

Za začetek vas že v juniju vabimo v Maroko na Toubkal.

Maroko je dežela, kjer se mešajo berberski, arabski, afriški in evropski vplivi… Pestro mešanico ljudi dopolnjuje prav tako pestra narava – od atlantske in sredozemske obale, ter zelenih ravnic ob njej, do visokih atlaških gora ter morja peščenih sipin… in da ne pozabimo na pestro arhitekturo – lepo ohranjene medine vas popeljejo v čas Tisoč in ene noči, berberske kasbe in ksarji v pravljični svet… francoski deli mest pa v zanimivo sedanjost dežele. Če vsemu temu dodamo še vzpon na 4176 m visoki Toubkal, je zgodba popolna. Več (kliknite) 

Po Maroškem ogrevanju sledi cela vrsta planiskih potovanj v juliju:

Vzhodna Turčija in vzpon na Ararat 5.137 m je gotovo planinski vrhunec. Biblijski očak je ugasli vulkan z večno sneženo kapo, prava “streha sveta”, osamelec, ki kot strelovod stoji med tremi svetovi: iranskim in vzhodnjaškim na vzhodu, semitsko-arabskim na jugu in arijsko-kavkaškim na severu. Vzpon nanj je užitek, trofeja in zadoščenje. Več (kliknite)  

Še malo bolj proti vzhodu nas pričakuje Iran s svojo bogato kulturo, zgodovino, slikovito pokrajino in gorami. Demavend je najvišja gora Irana. To je ugasli ognjenik, katerega pobočja so občasno delno pokrita s snegom. Kraljuje v gorovju Elbruz severno od Teherana, med perzijsko puščavo na eni in Kaspijskim morjem na drugi strani. Dostop na goro je mogoč iz vseh strani, mi se na vrh odpravimo po južni poti.  Vzpon na Demavend lahko nadgradite s katerim izmed naših potovanj po Iranu. Več (kliknite) 

Šopek julijskih potovanj zaključuje Kenija in Tanzanija, ki ponujata samosvoj preplet mnogih afriških zgodb. Od divjih živali do pestrega nočnega življenja, modernih mest in masajskih vasic, bogate tradicionalne kulture in moderne umetnosti. Ena močnejših zgodb je gotovo vzpon na Mt. Kenyo, drugi najvišji vrh Afrike, ki ga mnogi imenujejo tudi Afriška lepotica. Ne le vrh, ampak tudi pot navzgor je dramatična s samosvojim rastlinskim svetom in ekvatorialnimi ledeniki. Vzpon na Point Lenana (4985m) je izjemno doživetje in dobra priprava za naskok na Kilimandžaro.

Kimandžaro je sam zase nesporen vrhunec potovanja, vzpon nanj pa nepozabna dogodivščina. “Kili”, kot je njegovo ljubkovalno ime, je z 5895m najvišja gora Afrike in tudi najvišja samostoječa gora na svetu! Več (kliknite)  

V avgustu smo za vas pripravili dva vzpona:

V Gruziji na Kazbegi 5.033 m, ki je gotovo planinski cilj, vreden spoštovanja. Leži v visokem Kavkazu, v Gruziji, na meji z Rusijo, v čudovitem naravnem okolju. Mogočna bela špička je veselje že občudovalcu, vsi napori pa so poplačani tistemu, ki uzre pogled z njegovega vrha. Zgodba, ki jo s ponosom dedki pripovedujejo vnukom…Čeprav je cilj potovanja jasen – osvojitev trofejnega vrha, pa na potovanju doživimo tudi glavne znamenitosti Gruzije. Spoznamo življenje in zgodovino zasanjane dežele, ki nam ostane v prijetnem spominu. Pred vzponom imamo priložnost aklimatizacije na “sosednji hrib”, a bo dobra predpriprava in odlična kondicija pred odhodom najboljši boter vašemu uspehu! Več (kliknite)

V Indoneziji v višavje Irian Džaje. Vstop v svet domorodskih plemen, ki visoko v neprehodnih hribih živijo še vedno svoje prvinsko življenje. Nekateri pravijo – vstop v kameno dobo… A četudi so misijonarji opravili veliko sprememb, to še vedno ostaja nek drug, vzporeden svet. Raziščimo enega zadnjih neokrnjenih svetov – dokler se ne spremeni v turistično atrakcijo. Doživite ga še takšnega kot je…  

Vrhunec potovanja je raziskovanje odmaknjenih višinskih predelov doline reke Baliem s 6-dnevnim pohodom v svet brez cest in civilizacije, med prave domorodce in njihove vasice. Več (kliknite)

Naročite se na RSS

Zveneča imena: Hagia Sophia, Pamukkale, Efes, Kapadokija, Antalya, Pergamon, Troja, … Vse to je v Zahodni Turčiji. In še več, seveda. Še več zvenečih, slavnih, svetovno znanih imen, za katerimi se skrivajo vsi ti čudoviti kraji. Res so točno taki, kot jih opisujejo. Prevzamejo, navdušijo, navdahnejo, ostanejo za vedno v našem spominu. In še so besede, ki bi jih lahko opisale, prav vse s presežniki. Vendar je poleg njih še tisto nekaj, kar se skriva rahlo v ozadju, tam za prelepo kuliso. In tisto nekaj pripomore, da je pečat doživetja vtisnjen za vedno.

Dva svetova, eden zraven drugega

Pamukkale so izjemne. Čudo narave, neverjetna stvaritev, ki očara prav vse! Najbolj s svojo magijo zapeljujejo tik ob sončnem zahodu, ko se barve tako lepo prepletajo s snežno belino. Velika množica se prebija po edini dovoljeni poti do najlepše točke za fotografiranje. Prej so se sprehodili čez antični Hierapolis, zatem okopali v bazenu s pomlajujočo vodo, kjer se je kopala že sama krasotica Kleopatra in popili pijačo v prijetnem okolju zgodovinskega kraja. Kaj bi človek še dodal k takemu dnevu? Tam doli v vasici je doma prijazni Mehmet, ki ima nadvse gostoljubno restavracijo z nočnim razgledom na osvetljeni »bombažni grad«. Kebabi, turške palačinke, čorbe, ajran, čaj in vodna pipa za nameček! Mehmet pa se kar ne preneha truditi za nas in na koncu je seznam stvari, ki jih časti hiša, skoraj daljši od našega računa. Prisede in zapletemo se v pogovor o smislu življenja, poskusimo rešiti svet,… Ko potegnemo črto pod dnevom, so resda slike belih ponvic najlepše na prvi pogled. A le kdo bi pozabil prijateljskega Mehmeta, tako gostoljubnega, da mu je na začetku kar težko zaupati… O Turčija in tvoji prijazni prebivalci, ki nam dajo misliti!

Kapadokija, eno od čudes sveta?

Tudi Kapadokija je eden od tistih koncev sveta, ki jih je nadvse lepo videti! Fantazijska pravljična pokrajina, ki v sebi skriva več zgodb kot najbolj debela knjiga pravljic, je vedno unikaten in neponovljiv potovalni teren. Vsakokrat, ko se ji bližamo, se na ustih naše celotne ekipe nariše širok nasmeh: »O, Kapadokija, tu je tako lepo.«. Raznolike dolinice se menjajo ena za drugo, neresnične vasice so kot bi jih nekdo ustvarjal po svoji domišljiji, skrivnosti kar ne zmanjka in urice bežijo. Povsod so prijetne čajnice, neskončne vrste stojnic s spominki, dobre restavracije, prelepe razgledne točke. In podamo se še v eno od skritih dolinic, kjer po pol urice hoje naletimo na povsem novo čajnico pri Hasanu. Hasan se že od daleč smeji in nas pozdravlja. Sicer smo ravno po debeli uri ležanja ob čaju na platojih pri tetki Ajše, a kaj bi to. Eden ni nobeden, je rekel nekdo. Zato pustimo Hasanu, da nas razporedi po svojih blazinah na tleh v senčki murvinih dreves. Voda za čaj zavre na ognju, Hasan pa že razlaga svojo življenjsko zgodbo. Ko imamo vsak svoj kozarček »tulipanček« čaja v rokah, prinese polno vrečo nečesa. »Oh, zdaj bo pa prodajal. Pa tako lepo je izgledalo.« slišim od nekod. Hasan se usede na sredino med nami, se široko nasmeje in pove, da bomo imeli turnir z nagradnimi vprašanji in kdor pravilno odgovori, dobi nagrado iz vrečke. Vprašanj in darlic je bilo točno toliko, kot nas. In bila so taka, da je na vsako znal vsaj nekdo odgovoriti. Hasan nam pove, da je upokojeni učitelj in da ima čajnico le zato, da se lahko z ljudmi pogovarja in naveže nove stike. Ponovno nam da misliti. Svetovno znana Kapadokija, prelepa, mesečeva, s Hasanom postane še bolj nepozabna!

Efes in Priene, znano in neznano

Slavni Efes buri duhove mnogih obiskovalcev. Najlepše ohranjeno antično mesto v Anatoliji je točno tako. Lepo, zanimivo, poslastica. Odmisliš množice in zaživiš med podobami zgodovine. Kot »stari Rimljani« se pokloniš bogovom v templjih, okopaš v rimskih toplicah, olajšaš na javnih sanitarijah, izbereš knjigo v slavni Celziusovi knjižnici, pobarantaš na tržnici in si za veličasten zaključek še ogledaš predstavo v velikanskem gledališču. Sicer imaš sedež bolj visoko, ker so nižji sedeži dražji, a kaj bi to, saj so nekoč graditelji točno vedeli, kako deluje akustika. Zato na vrhu slišiš povsem enako, kot spodaj. Množice so za vzdušje še pomembne! Tudi v časih Efesa kot prestolnice Rimske province Male Azije, so se sigurno vile množice po marmornih ulicah… A tam, preko hribov, v dolini reke, ki je dala geografsko ime rečnemu okljuku – Meander, je še eno antično mesto. Skoraj povsem neznane Priene so starejše, predvsem pa popolnoma neobiskane. Lepa je primerjava z Efesom in še lepše je raziskovati samotne kamne brez čakanja v vrstah. Ko po celem mestu zadoni slovenska pesem iz gledališča, takrat je slika popolna. K temu dodajmo še dejstvo, da Priene ležijo na lepi razgledni točki in da je ob vznožju le te prava turška lokanta z najboljšim domačim ajranom!

Turška obala in njene mnoge skrivnosti

Antalya zveni z imenom že od daleč! In je taka, kot se oglašuje. Turkizno morje, dolge plaže, lepi hoteli. Restavracije s svežim ulovom iz morja na meniju, barčki z dolgim seznamom koktejlov, večeri ob glasbi, toplo sonce. Vse to drži! Tam nekje v ozadju pa je lepo ohranjeno staro mestno jedro Antalye, kjer se vijejo ozke uličke s številnimi izbranimi butički, butičnimi hoteli in lokalčki s posebnim vzdušjem. Koliko je skrivnih vrtov, za katerih vrati je medla svetloba izza pisanih lampijončkov in tam pripravijo vodne pipe najbolj nenavadnih okusov. Dolga turška obala seveda ponuja še marsikaj! Za zvenečimi, svetovno znanimi imeni, se skrivajo šarmantni kraji na bolj odmaknjenih koščkih ob turkiznem morju. Tam ni tako zelo glasno in svetovljanjsko, pač pa bolj »domače« in osebno. Kot pika na i oz. češnjica na vrhu smetane je tukaj plutje z ladjico po odmaknjenih zalivčkih. Ko ponoči svetijo le zvezde in je najlepše v dobri družbi s kozarčkom domačega turškega rdečega… In se zjutraj zbudiš s skokom v morje naravnost iz spalnice na palubi!

Istanbul, vsakič znova bolj večno mesto

Najbolj znamenito mesto Turčije je sigurno večni Istanbul, kjer se vse začne in vse konča. Tako vsaj pravijo domačini, z njimi pa se strinjajo tudi mnogi obiskovalci. To mesto je nemogoče opisati v nekaj stavkih, celo v mnogih je težko… Težko je kdaj sploh reči, da Istanbul dobro poznaš. Kajti ta neverjetni konglomerat ljudi, jezikov, zgodovine, kultur, navad,… je enostavno preveč presenetljiv in seveda tudi prevelik. Tudi zato pa je tako navdušujoč in edinstven. Na zunaj je poln presežkov in svetovnih znamenitosti. Vse drži! Hkrati pa je tukaj toliko skrivnosti in unikatnih posebnosti, da te vedno znova privlačijo in vabijo nazaj k sebi. Kava na eni od številnih ozkih uličic znotraj pokritega bazarja, najboljši jogurt na javnem trajektu, ki pluje po Bosporju, široka obmorska promenada na azijskem delu mesta, slasten burek v eni od najbolj preprostih lokant nekje v enem od številnih podhodov. Vožnja s prvo podzemno železnico na svetu, slikovitim trajektom, ki te prepelje iz Azije v Evropo v 20 minutah. Čudovito poslikana mošeja v eni od temačnih uličic Sultanahmeta in klepet z naključnim sosedom na tramvaju. Vse to in še več je Istanbul. Mesto, ki mu je nemogoče pripisati število dni, potrebnih za obisk. Kajti nikoli ni dovolj. In vedno je nekaj tistih prvič, ki te potem vabijo nazaj in hočeš več!

Nikoli ni dovolj vrstic, ki bi lahko bile dovolj, da bi opisale vse tisto, kar se v Turčiji dogaja za lepo in slavno kuliso. Še posebej, če najprej začneš pri kulisi. Kajti res je taka, še kako vredna ogleda in neštetih besed. A za njo se skriva tisti čar Turčije, tisto nekaj, ki te prevzame in potem vleče nazaj, znova in znova. Kako najti tisto nekaj? Najbolje se je Turčiji prepustiti in ji zaupati, potem se ti odpre in pokaže pot do svojega bistva.

Širin

Kam za 1. maj? Vsi v Turčijo!

-         bližnja dežela in hitre (direktne) letalske povezave,

-         ugodne cene in “veliko” za vložen denar,

-         pestra in raznovrstna potovalna doživetja,

-         varna in sproščena dežela.

Turčija – vsebinsko:

-         enkratna antika in bogata zgodovina,

-         zanimiva tradicija in “drugačnost” dežele,

-         čudovita narava in njena spremenljivost – vsak dan je druga slika!,

-         varnost, prijaznost in sproščenost življenjskega ritma in domačinov,

-         čudovite plaže za počitniške užitke,

-         v Turčiji se boste res spočili in “odklopili”, vrnete se bogatejši!

Agencija Oskar vam dodaja:

-         tankočutno pripravljeni programi potovanj (scenariji),

-         odlični vodniki (režiserji),

-         za spanje, hrano in pijačo se bomo pa že kako znašli!

Agencija Oskar je vodilna agencija za PRAVA potovanja v TO deželo!

.

Prvomajska potovanja v Turčijo:

Oskarjeva Turčija 12 dni, odhod 21. april (kliknite tukaj)  je najmočnejši prvomajski potovalni scenarij, saj vas po človeku prijaznem zaporedju popelje v celovito doživetje dežele in sebe v njej. A je to le podlaga, na katero vodnik Oskar vplete nežno tkivo doživetij.

Poudarek je na sopotniku, dežela je le scena! Obeta se nam lepa potovalna seansa! Pridite.

Klasična Turčija 10 dni, odhod 23. april (kliknite tukaj) vas v turističnem ritmu popelje po glavnih znamenitostih dežele. Potovanje krasita klasičen turistični pristop in ugodna cena.

Poudarek je na ogledu in doživetju dežele.

Počitnice, Kapadokija in Carigrad 8 dni, odhod 25. april (kliknite tukaj) je atraktivna kombinacija – najprej nekaj dni počitnic v naravnem raju ob čudoviti plaži, potem čudovita narava v Kapadokiji ter nekaj turške tradicije in mistike (Konya). Za konec pa še velemestna Ankara ter carigrajske tržnice…

Ugodno, aktivni počitek, veliko narave in sproščenosti… Le 2 dni vožnje!

Aktivni Olimpos 8 dni, odhod 16., 23. in 30. april, (kliknite tukaj) pa je enkratna priložnost za aktivne počitnice v objemu veličastne narave. Poleg ležanja na plaži in vonja borovcev vam to potovanje omogoči veliko več (seveda pa lahko tudi samo ležite na plažiJ).

Carigrad 5 dni, odhod 23. april (kliknite tukaj) pa je kratek skok v velemestno vzdušje največjega evropskega mesta, kjer lahko izbirate med uživanjem v vzdušju tržnic, ogledovanjem veličastnih ostankov preteklosti ali se preprosto izgubite v vrvežu in uživate na doner kebabu…

.

Ugriznite v zrelo hruško poletja 2011!

Prvi maj v Turčiji ima tisto Nekaj, ki popotniku pričara nepozabno potovanje! Ta dežela, kjer se je pisala svetovna zgodovina in kjer je Aleksander Veliki nekoč presekal Gordijski vozel, najlepše zacveti prav v tem času. Sveže oprana se po dolgi zimi pokaže v vsej svoji lepoti in povabi v svoj objem živih odtenkov prav vseh barv narave. To je čas, ko sonce pogreje ravno prav, za tisti najlepši kanček več kot doma! In ne le pogreje, tudi osvetli jo tako, da samo še poudari vse tiste močne in čiste barve okolice. Prvomajsko »turško« sonce ne izčrpa, ampak navda z energijo in se hkrati trudi, da raztegne dan kolikor se le da. Dolgi in ne prevroči popotniški dnevi pa so tudi idealni za pokušanje vseh tistih kulinaričnih specialitet turške kuhinje, ki teknejo le še bolj!

Trgovci na turških bazarjih imajo navado, da plačilo prvega kupca dneva pustijo ležati na tleh trgovine vse dokler se dan ne zaključi. Točno tako so v vseh tistih svetovno znanih krajih Turčije ljudje veseli prvomajskih obiskovalcev, saj so med prvimi v sezoni. Nasmehi so širši, ponudba je prilagodljivejša, zagnanost za privabljanje gostov še večja! Saj jih komaj čakajo po tistem dolgem, samotnem in tihem obdobju. Prvi maj prinaša v Turčijo prve dopustnike in ker jih je malo, se tudi počitniških obmorskih mest drži tista samotna čarobnost brez neskončnih množic. Za nameček so vsi ti prelepi kraji v prvomajskem času še prvovrstna poslastica za fotografe. Nebo je neskončno modro, sence so ravno prave in sončni zahodi se približujejo rajskim.

Tako je v Turčiji za čas prvomajskih praznikov. Kakorkoli se obrne, je vse »ravno prav«. Dodajmo še to, da na mestnih ulicah turških mest v tem času najdete na razdalji nekaj korakov sveže sočne jagode in dišeč, debel pečen kostanj! Krvavo rdeči cvetovi maka plapolajo v vetru in na stojnicah se cedi v kozarce sveže stisnjen sok granatnega jabolka, eliksirja zdravega življenja!

Vsi ti in še več jih je, tistih Nekaj, ki prvomajsko Turčijo naredijo točno tako, prvo!

Zahvala turistični agenciji Oskar, ki me je nagradila s tem potovanjem in mi nudila vse usluge.

Moram povedati, da je ta turška pokrajina Kapadokija izredno raznolika. Je vulkanskega izvora in njeno gorovje, je popolnoma drugačno. Kot, da bi se pesek zlepil skupaj in nastala bi kamenina. Tudi rastline so se prilagodile tem razmeram, zato je tudi nekaj zelenega.

Ljudje so znali to dobro izkoristiti in v teh kameninah ustvariti svoje domove, cerkve in utrdbe. Današnji ljudje pa so to dobro izkoristili za turizem in privabljajo ljudi iz celega sveta, da pridejo ta čudesa pogledat.

Krasoto Kapadokije lahko občudujemo iz zraka, saj je v Kapadokiji razvit tudi turizem z baloni. To sem tudi sama preizkusila in bila izredno navdušena nad mirnim letom in čudovitim pogledom, ki se mi je ponudil nad to pokrajino. Ljudje, ki so nas peljali na ta polet so bili izredno prijazni in uslužni. Prav tako je bil lep in zabaven Turški večer, kjer so nam nudili kar srce ti poželi. Razvajanje v turški savni je bilo sproščanje in počasen opomin, da je potrebno zložiti kovčke in odpotovati domov.

Zato Turčija – nasvidenje in še kdaj.

Vivod Elizabeta

PONOVIMO, KAJ SMO DOŽIVELI SKUPAJ V ZADNJIH DEVETIH DNEVIH

1.  DAN  + 2.  DAN

smo poleteli iz Ljubljane v ISTANBUL. Po kratkem počitku smo se odpravili na potep po čudovitem mestu, ki leži na dveh celinah: Evropi in Aziji. Obiskali smo največje zgodovinske znamenitosti iz starega časa Rima in islamskega cesarstva. Na glavnem trgu smo poslušali vodičko Ajdo, ki je lepo pripovedovala o Justinjanu, najbolj znanemu cesarju Bizanca. Ogledali smo si Modro mošejo, kjer smo se v znak spoštovanja sezuli in punce pokrile glave. Občudovali smo prelepo okrašeno notranjost, a ta se je skrila pred veličastno Ajo Sofijo. Včasih je bila bizantinska krščanska cerkev, potem postane po skoraj 1000 letih islamska mošeja, danes pa je muzej po zaslugi Ataturka. Popoldne smo se potopili med 336 stebrov palače in se prvič izgubili med turškimi začimbami, svilo, keramiko, sladkarijami,… velikega bazarja.

3.  DAN

smo se iz Istanbula z našim šoferjem Srečkom peljali v mesto BURSA. Vstopili smo v mavzolej – Zeleno mošejo, kjer nam je Imam pel, dokler ga ni poklical po mobitelu Alah. V Veličastni mošeji smo se načudili kaligrafiji – lepo oblikovani arabski pisavi. V prostem času smo lahko ugriznili v okusen kebab in se sprehodili po svileni tržnici še iz časa srednjega veka. Na poti do BERGAMA nam je lokalni vodič Mustafa (Janez) nadel turška imena. Se spomnite modne revije?

4.  DAN

smo dopoldan obiskali antično mesto PERGAMON, znano po pergamentu in najznamenitejši knjižnici. Ogledali smo si orlovo gnezdo (Akropolo), v gledališču prisluhnili naši Belgin in videli mesto, kjer je stal Zeusov oltar.

5.  DAN

smo se peljali ob Egejskem morju do starogrških PRIEN in preročišča v DIDIMAH, kjer so nam napovedali sončno vreme. Srečko, Ajda in Janez so nam pripravili presenečenje: vasica ob jezeru HERAKLEJA s podjetnimi domačinkami.

V obmorskem mestu KUŠADAŠI smo zjutraj opazovali valovanje morja iz hotelskih balkončkov. Peljali smo se na ogled starega rimskega mesta EFEZ, ki ima najlepše ohranjeno knjižnico in tempelj boginje Artemide.

6.  DAN

v vožnji med figovimi in oljčnimi nasadi smo se po dolini reke Meander pripeljali do PAMUKKAL. Uživači smo se namočili v termalni šampanjski vodi, kar je zelo »pasalo« po ogledu pokopališča v HIERAPOLISU. Po razvajanju v Kleopatrinem bazenu, smo se sprehodili po snežnih ponvicah, ki smo jih potem še lahko opazovali pri slastnem kosilu.

7.  DAN

spali smo v vasici ob jezeru, ki smo ga občudovali ob zajtrku. V svetem mestu KONJA smo obiskali grob velikega misleca Rumija Mevlane. Ajda nam je povedala še več o Seldžukih na karavanski postojanki.

8.  DAN

smo vstopili v pravljično deželo KAPADOKCEV, kjer smo opazovali umetnine očeta časa in matere narave iz rumenega, zelenega, rdečega, črnega tufa. Obiskali smo v skalo vklesane cerkve in samostane zgodnjega krščanstva ter labirint podzemnega mesta. Barantali smo lahko za svilene in bombažne preproge ter se nasmejali Tubi, ko je ustvarjala iz gline. Zvečer smo uživali v turškem večeru z derviši, trebušnimi plesalkami, šarmantnimi plesalci in glasbeniki, Kot ponavadi smo Slovenci zadnji zapustili prizorišče zabave, ki smo jo podaljšali v avtobusu.

9.  DAN

smo se peljali proti ANKARI in namočili noge v slanem jezeru. Pozorno poslušamo Ajdo, ki nam razlaga zgodovino Turčije in njenega ustanovitelja Ataturka, ki smo se mu poklonili ob mavzoleju. V muzeju anatolske zgodovine smo se izgubljali med Hetiti, Lidijci, Frigijci in njihovimi umetninami. Zatem smo se dvignili nad mesto skozi stari del in se na trdnjavi še zadnjič fotografirali. Zdaj pa smo se napotili po najdaljši poti do Istanbula, do letališča, kjer se poslovimo od Turčije.

Zaploskajmo SREČKU, da nas srečno pripelje, najlepša hvala OSKARJU, da nam je dal za vodičko AJDO, ki se ji iz srca zahvaljujemo, ker je tako »kul«.

Veliko smo se naučili, uživali v dobri družbi, hrani? in naravi.

Se bomo zagotovo vrnili, kajneda?!?

Tu nas bo naslednjič  čakal JANEZ, ki pa ga v zahvalo vabimo v našo deželo.

Prideš na obisk, Janez?!, da vidiš iz kje prihaja tvoje ime…

Najlepša hvala za razumevanje za morebitne napake in vašo pozornost.

10.  DAN

Letimo domov

Čiček in Aysu 9 in 11 let

Mrzel popoldan na Brniku in vprašanje: »Oskar?« »Ja, Oskar – Turčija«. Izmenjamo nasmeške, se na hitro predstavimo, zraven vsega pa dobimo še darilo, popotniški dnevnik, razglednice in prve in informacije o državi v katero se odpravljamo.

Naša malo skupinico je po pristanku v Istanbulu pričakal lokalni vodnik. Na poti do hotela nam je na hitro natresel še nekaj nasvetov. Ovčice tako prepuščene same sebi smo se takoj odpravile na večerjo. Našli smo eno oštarijo, kjer so sedeli sami Turki in sklenili da bo za nas prava. Pogumno smo naročili specialiteto šefa kuhinje, ki se je pokazala za zelo fino. Na mizo je prišla v lončeni posodi, bili pa so jajčevci z ovčetino in govedino v paradižnikovi omaki posuti s sirom in se enkrat zapečeni. Ful smo navalili, šef kuhinje pa je bil tako zadovoljen z našim apetitom, da nas je prišel slikat.

Zatem smo se odpravili na Taksim to je trg kamor se pride vsak večer pokazat pol Istanbula. Gneča je nepopisna, vozi tramvaj z živo muziko, hrane, pijače in dobe volje je v izobilju.

Zjutraj smo srečali našo vodičko Ano Marijo, ki nas je takoj popeljala na intenzivne oglede znamenitosti. Že ob 9. uri zjutraj je termometer kazal 39 stopinj. V lahnem drncu smo si ogledali Istanbul, se najedli in se že okoli 16. ure popoldan z našim avtobusom odpravili v naslednji kraj, Afyon. Nasa Ana Marija ima tako prijeten glas, da smo ob opisu zgodovine Turčije na poti iz Istanbula na avtobusu vsi zaspali kot ubiti. V naslednji hotel smo prišli pozno zvečer in takoj se je pokazala turška gostoljubnost. Zaželeli smo si pivo, ki ga v hotelu niso imeli (muslimanska država pač) ampak receptor se je takoj z motorjem odpravil v trgovino in nam prinesel mrzlo pivo. Pravo olajšanje.

Takoj zjutraj nas je Ana Marija gnala na ogled Črne trdnjave (samo 700 zelo visokih stopnic) pri temperaturi, ki je bila blizu 40 stopinj. Ogledali smo si se tipično osmansko hiško, spili šerbet, pa nazaj v avtobus.

Ana Marija in lokalni vodič Janez (Mustafa) sta nam podelila turška imena z nalogo, da sami ugotovimo kaj pomenijo. Naša ekipa se tako zdaj imenuje: Şirin, Leya, Tayfun, Mehtab, Huseyn, Dilek, Tuana, Fatih, Sybel in Hülya. Turško ime naše vodičke je Duygu, slovensko ime našega šoferja pa Srečko.

Prispemo v Pamukkale in čeljust nam pade na kolena, res taksne kot na sliki. Po kratki siesti se odpravimo na ogled nekropole v Hierapolisu, se vržemo v šampanjsko kopel in se takole čisto pomlajeni odpravimo med ponvice. Sonce zahaja, mi pa si damo duška s slikanjem.

Naslednji dan je na vrsti Efez, najlepše in najbolje ohranjeno rimsko mesto v Anatoliji, znano po Artemidinem templju.  Škoda le, da so vsi turisti, ki so trenutno v Turčiji sklenili, da si ga bodo ogledali na isti dan kot mi.

Po ogledu Efeza sledi Anina radijska oddaja, ki nas zaziblje v prijeten spanec in že so na vrsti Priene. Naša ekipa v gledališču uprizori starogrško tragedijo z naslovom Rojstvo Atene. Še prej so naši svečeniki žrtvovali Janeza (naš lokalni vodič) bogovom. Doživeli smo stoječe ovacije.

Počasi se pričenjajo trenutki čistega užitka. Naša pot se konča na obali dovolj zgodaj, da se vsi pomečemo v vodo. Kraj Kuşadasi je zelo turističen, zato smo kar zadovoljni, da gremo hitro naprej.

Duygu za nas pripravi presenečenje, ustavimo se v eni vasici, kjer nas takoj obkrožijo tetke, ki prodajajo prte in nakit. Ker je tam tudi razgledna točka, se najprej odpravimo tja, z nami pa seveda cela vas. Kljub prepričevanju, nihče nič ne kupi, zato se ena tetka spomni in nas povabi k sebi domov na čaj, česar smo zelo veseli. Zbašemo se v dnevno sobo, ona pa odide kuhat čaj. Tukaj namreč cele dneve pijemo turški čaj ali pa ayran (slan jogurt). Tačas ko je gospodinja kuhala čaj, je soseda pričela prodajat in ko je naša gostiteljica to videla, je izbruhnil pravi prepir. Po čaju smo potem v miru začeli sklepati posle, pri gospodinji je vsak nekaj kupil, sosede pa so se zunaj kujale, dokler ni gospodinja dovolj prodala, potem so smeli posle sklepati tudi one.

Na pot v Dalyan smo obiskali Apolonovo preročišče v Didimu. Prihodnost je še zmeraj neznanka.  Dalyan leži na obali jezera, zato smo se zvečer vkrcali na ladjico, se ob polnoči okopali v presenetljivo toplem jezeru ter ob vinčku preplesali celo pot nazaj.
Zjutraj smo lahko malo pospali in se ob devetih z ladjico odpravili na želvjo plažo. Vodič povleče po vodi rakovice in že jo vidimo, zelo veliko želvo vrste glavata kareta (kareta kareta). V iskanju hrane se ji kmalu pridruži še druga in uprizorita pravi ples. Sledilo je kopanje v morju. Morje in jezero sta namreč ločena le z ozkim pasom peska. Bili so ravno prav veliki valovi, da smo se do onemoglosti metali v vodo.

Popoldan se z ladjico odpeljemo do blatne kopeli. Skupinsko smo odpujsali v bazen z blatom, drug drugega namazali od glave do pete in se taki pujski posušili na soncu. Gladke koze smo prišli v hotel in se uredili za nargilo. Smo se dimili kot za stavo.

Vsemu temo uživanju je sledil res adrenalinski dan. Začeli smo z mestom duhov. Mesto je tako zapuščeno, da so ga zapustili tudi vsi duhovi. Ni treba povedat, da smo po hribu letali pri kakih 40 stopinjah. Po ayranu smo prijetno osveženi v avtobusu pozaspali po približno 30 sekundah.

Naslednji postanek, prodnata plaža, ki se je uvrstila med 8 najlepših na svetu. Plaža je res lepa, morje prekrasno, ampak sence pa niti za mišjo dlako. Kot kake stare mamke smo se po prihodu iz vode zamotali v karkoli smo že pač imeli. Takšni klošarji smo padli v eno čajnico (te so v Turčiji namenjene le moškim), kjer so nas kar malo ogorčeni gledali, vendar so Turki že zdavnaj obupali nad neotesanostjo zahodnjaških žensk in so nas postregli.
Po kratkem dremežu smo prišli v kanjon Saklikent. Po prečkanju najbolj ledene rečice, kar si jih lahko predstavljate (do tačas, da si prišel čez, si imel noge že v krčih), sem nam je za hip utrnila misel, kaj pa če ne bi … No, na srečo v besednjaku nase vodičke »ne bi« ne obstaja, zato smo nadaljevali. Voda v kanjonu ni bila mrzla in zaradi vročine je tudi ni bilo veliko. Pot nas je vodila po vodi, po blatu, preko kaskad in slapov. Seveda ni čisto nič zavarovana, zato je oživel timski duh, Janez in naši moški, pa so se izkazali za prave kavalirje. Vlekli so nas od zgoraj, porivali od spodaj. Včasih smo bili na vseh štirih, drugič spet do ramen v vodi. Približno na pol poti smo srečali Prašičkove, skupino mladih, ki se je sredi kanjona od glave do pet namazala z blatom. S timskim duhom nam je uspelo priti do konca kanjona, do slapu. Nase tri parčke smo poslali, da so se zlupčkali pod slapom, potem pa hajd nazaj. Nazaj je šlo malo lažje, saj smo se včasih kar dričali in tu pa tam z ta zadnjo zajezili pretok vode. Utrujeni in zadovoljni smo šli še na palačinke. Zvečer pa spet na nargilo. Od samega
adrenalina se nam je se do polnoči kar smejalo.

Vsemu temu razburjenju je sledil prost dan za kopanje in šoping, kar nam je tudi zelo prav prišlo.

Po zelo napornem dnevu počitka, šoping namreč človeka zdela bolj kot kanjon, smo se naslednji dan vkrcali na našo barko. Naš Oskar tim se je preimenoval v Vrečkarjeve oziroma v Migros tim (Migros je veriga supermarketov). Na ladjico nismo mogli nesti kovčkov, zato smo vse spakirali v vrečke.

Naš kapetan nas je zapeljal v prvi zaliv, kjer smo bili vsi takoj v morju. Po eno urnem užitku v vodi, smo pot nadaljevali v naslednji zaliv, kjer se je vse skupaj ponovilo. Naš vrli  kapitan je v tem času skuhal odlično kosilo. Ker se po jedi ne sme plavati, nam je preostalo le sončenje in spanje. Pa samo do naslednjega zaliva, kjer smo bili spet vsi v vodi. Janez nas je naučil turško igro, ki se imenuje OK, ki nas je čisto zasvojila.

Da le ne bi samo lenarili, smo si ogledali potopljeno mesto ob otoku Kekova ter vasico Simena s trdnjavo in plavajočim sarkofagom. Privoščili smo si še najboljši sladoled in ledeno kavo. Uf, trpljenje.

Dan je ob kopanju, igranju OK in ogledih hitro minil, kapetan pa je postregel z večerjo, ki je bila odlična, kot vse kar smo v Turčiji poskusili.

V vodi nismo bili že kaki dve uri, zato smo se v trdi temi spet pometali v vodo in ob plavanju uživali v iskrenju planktona. Noro!

Žal zvečer ni bila na vrsti stalna radijska oddaja naše Duygu, da bi nas nežno zazibala v spanec ampak je bilo kot na dirkališču formule 1. Ali drugače povedano, cela Turčija je priskrbljena z drvmi za zimo. Naš kapitan je namreč utrujen zaspal na palubi na hrbtu. Naši vodički je uspelo zadremati, vendar se je kmalu zbudila in vprašala: »Kaj je to za ena žival?«

Naslednji dan smo nadaljevali z intenzivnim kopanjem in se ob 11. uri žal že izkrcali iz naše barke. Pot nas je vodila proti Antalyi z vmesnimi kopanji. Utrujeni smo prišli v eno najbolj turističnih  mest v Turčiji, naš hotel pa na srečo ni bil en od turističnih silosov, ampak prenovljena osmanska hiška sredi mesta. Naj povem, da je bilo 40 stopinj in taka vlaga, da je že samo dihanje povzročalo obilno potenje.

Zjutraj smo odpotovali v gorovje Taurus, se ustavili v eni prijetni domači oštariji (hrana spet odlična, ženske že godemo o pridobivanju kilogramov), obiskali Kurde in zvečer prispeli v Taškent, majhnem mestu sredi hribov.  Utrujeni od poti smo šli kar spat. Še sreča, saj se je jutro začelo res zgodaj. Sicer smo se že naučili ignorirati prvi jutranji klic k molitvi, ki se zgodi okoli 5.  ure zjutraj, tokrat pa ni šlo saj se mesto nahaja v majhni dolini in se je zvok tako pomnožil, da smo vsi mislili, da imamo zvočnik iz minareta napeljan naravnost v sobo.

Pred nami je ta dan bila dolga pot. Prvi postanek je bila Konya. Utrdba Islama in dom pokojnega islamskega mistika Jelal-al-dina Rumija Mewlane, cilj mnogih romarjev. Popoldan pa smo že prispeli v Kapadokijo in naredili prvi sprehod med angeli v Dolini angelov. Ostali smo čisto brez besed.

V hotel smo prispeli pozno zvečer in se lačni odpravili v eno oštarijo, ki jo je priporočila Duygu. Prijazni stric nas je posadil za mizo in kot je to v navadi najprej vprašal od kod smo. Na odgovor iz Slovenije je zadovoljno kimal z glavo: »Aha. Oskar«. Jedli smo džuveč, ki pride v glineni posodi na vrhu katere je zapečen kruh. Njam.

Zjutraj smo se čisto optimistični zbrali na zajtrku, ne da bi slutili kakšen dan sta nam pripravila Duygu in Janez. Začelo se je že na prvi razgledni točki, ko smo po mnogih OHIH in AHIH odšli na sprehod naravnost po skalcah navzdol (vsi normalni turisti so šli na sprehod po cesti). Bilo je kot v kanjonu. Moški so vlekli od zgoraj in porivali od spodaj. Dol smo prišli prašni od glave do pete, predvsem pa bolj štrlečih delih, npr. joških. Normalni turisti so verjetno mislili, da smo bili zgubljeni kak teden. In tako je šlo ves dan. Če ni bilo skalc ali pa hriba pa je bilo 400 stopnic. In kakšna je bila temperatura? Samo 42 stopinj.

Do večera smo bili že cisto obnemogli, počitek pa ni prišel v poštev, saj nas je čakal turški večer. Vse so nas nabasali v en velik prostor, kjer je bil na sredini oder. Plača se vstopnina, potem pa lahko piješ kolikor zmoreš. Imajo vodko, rakɪ (janeževo žganje), vino, pivo in brezalkoholne pijače. Predstava je bila super, plesalci res dobri, k plesu pa so vključevali tudi turiste. V silni gneči so natakarji komaj zmogli, ampak mi smo imeli srečo, da je za nami sedel nek velepomembnež z ljubico. Da bi vi videli kako so ga natakarji obletavali. Ko je opazil, da trpimo žejo je smo pomignil z roko in pijača je bila spet na mizi.  Nekje proti koncu predstave sta naša Leila in Husein opazila, da je rakɪ na njegovi mizi drugačen. Ker smo se v Turčiji vsi hoteli kar največ naučiti, sta mu iz mize pljunila steklenico ta boljšega rakɪ-ja, seveda samo za to, da ugotovimo v čem je razlika.  Bil je seveda tudi mnogo boljši. Okoli 12. ure je bilo predstave konec in turisti so se pridno zbasali domov, mi pa smo zapeli »Rompompom še ne gremo domov«. Takoj je priletel glavni plesalec in nas povabil na Makareno. Plesa se je seveda udeležila skupina v celoti. Potem nam je prijazno razložil, da moramo domov, mi pa spet »Rompompom … » Velepomembnež je samo pomignil z roko pa smo se odplesali eno od Tarkana.

Zjutraj smo se zbrali na zajtrku v različnih stadijih polomljenosti. Najbolj pogosta izraza sta bila AU in JOJ. Ampak kaj smo hoteli. Kapadokija je čakala. Sredi dneva nas je v času kosila dohitela manjša nevihta, ki smo jo v zabavo domačih moških prevedrili v čajnici ob čaju in OK-ju. Kot poznavalci, smo tokrat počakali, da so nas v čajnico povabili.

Kot zadnjo smo obiskali dolino ljubezni ali po domače Lulekvil oz. Kurčidol. Kakšna ljubezen, čista pornografija. XXX

Pohodi so se ta dan zgodaj končali, saj nas je zvečer čakal še obisk hamama. Duygu je rekla, da smo ženske lahko zgoraj brez, saj so maserji profesionalci in se bodo jošk ognili. Naj rečem le, da upamo, da so masirali v pravo smer in se nam bodo joški povečali in ne zmanjšali.

Zadnji dan potovanja smo preživeli na poti do Istanbula s postankom v Ankari. Ta dan smo doživeli tudi najvišjo dnevno temperaturo potovanja, 45 stopinj.  Čisto omotični smo še zmogli moči, da smo si ogledali Atatürkov mavzolej in muzej. Potem pa spet na pot. Naš Srečko nas je varno dostavil na letališče in naše potovanje se je končalo. Čeprav smo potovali po uhojenih poteh, smo skupaj napisali popolnoma novo zgodbo.

Zapisala Helena Vogrinec – Hulya

Vedno se veselim prve ture v sezoni in tudi leto ni bilo nič drugače. Z veseljem sem se pripravljal nanjo in jo že nestrpno pričakoval. Seveda sem bil presenečen ko sem v obvestilu prebral da se tokrat odpravljamo s popoldanskim letom. Nato je prišel dan odhoda in iz ljubljanskega letališča smo poleteli proti Istanbulu. TO mesto mi vedno vzbuja prijetne občutke, vendar pa je bilo tokrat še toliko bolje. Namesto da bi prileteli v zgodnjih jutranjih urah, smo se lepo in udobno v hotel pripeljali okoli 5ih popoldne in imeli še en prijeten spoznavni večer. Ob nargili (vodni pipi) seveda. S skupino smo si ogledeli nekaj znamenitosti in že smo zaplavali v turško doživetje, tako ki ga lahko preberete v knjigah. Z obilico akterjev, z močnimi čokatimi, temnimi in brkatimi Turki. Prav tako pa z brhkimi mladenkami ki se tukaj sprehajajo po ulicah in so bile včash lepe le za domače, danes pa vzbujajo prijetne občutke tudi popolnim tujcem. Prav tako srečamo tu tradicioalno ženico, ki prodaja zelenjavo in zraven nje tradicionalnega turka – ki kot smo navajeni kadi kot Turek. Ja to mesto je res polno različnosti, zabave in doživetij. Tako smo preživeli začetek turške sezone – v Istanbulu!

Osman

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Mošeja pa – Sulejmanova, seveda!

Sulejman Veličastni, sultan, v čigar času vladanja je Osmanski imperij dosegel sam vrh, je bil velik zaščitnik umetnikov. Sulejman je odkril verjetno najpomembnejšega arhitekta v obdobju Osmanske nadvlade v Anatoliji, Mimarja Sinana.

Pravijo, da je Sinan preminil v 92. letu starosti. Delal je za tri sultane in naredil načrte za izgradnjo več kot 5.500 zgradb; mošej, mavzolejev, teoloških šol, kuhinj, knjižnic, palač, karavansarayev, kopališč, bojnih zgradb itd. Nam najbližje Sinanovo delo se nahaja v Mostarju, v Bosni in Hercegovini; to je znani mostarski most, ki je bil med zadnjo balkansko vojno porušen in potem obnovljen, danes je pod zaščito UNESC-a.

S potniki sem se odpravila k mošeji Suleymanie – največji mošeji v Istanbulu, ki jo je dal zgraditi Sulejman Veličastni, žal pa so jo obnavljali in smo si lahko ogledali le mavzoleje Sulejmana Veličastnega, njegove edine ljubezni Roxelane in vzdrževalca mošeje. Nato smo se odpravili na ogled manjše mošeje, ki jo je naročil Sulejman Sinanu v spomin in čast velikemu vezirju in dobremu prijatelju Rustem Pashi. Zgrajena je bila v prvi polovici 16. stoletja.

Skrito v labirintu bazarja smo jo našli ravno, ko je služila svojemu namenu. V njej se je odvijala glavna petkova molitev. Iz spoštovanja do vernikov smo počakali v bližnji trgovinici z oreščki in sladkarijami na konec molitve.

Mošejo zaznamuje več posebnosti. Molilna dvorana in dvorišče se nahajata v prvem nadstropju, v pritličju pa so trgovinice. Z najemninami za trgovinice poskrbi varovalec mošeje za obnavljanje in čiščenje. Mošeja je namenjena molitvi delavcev in obiskovalcev tržnice. Trgovci so večino trgovin za trenutek zaprli in odhiteli na molitev.

Ker je bila zgrajena za vezirja in ne za sultana, ima en sam minaret (stolp, s katerega verski vodja kliče na molitev). Ker je bil ob gradnji Rustem Pasha že mrtev, se v notranjosti razmeroma majhne zgradbe nahaja neverjetnih 10.000 ploščic iz Iznika. Ploščice imajo simbolični pomen povezave z onstranstvom, najdemo jih predvsem v mavzolejih. 116 različnih motivov arabesk, ki se ponavljajo v neskončnost, nas je sprostilo in očaralo. Izniške ploščice so posebne zaradi abstraktnih rastlinskih motivov in rdeče barve, ki so jo Osmanski umetniki izumili šele slabi dve desetletji pred gradnjo te mošeje. Rdeča je barva, ki jo je pri izdelavi keramike najtežje pridobiti.

Videli smo tipično pohištvo mošeje; mimber ali prižnico za petkovo molitev,

mihrab ali molilno nišo, ki nakazuje smer molitve – proti muslimanom najbolj svetemu kraju – Kabi v Meki. Presenetila nas je zanimiva in redka upodobitev Meke na keramični ploščici.

V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…

Tako sproščeni smo nadaljevali naš sprehod po Istanbulu, mestu, za katerega celo življenje ni dovolj dolgo, da bi ga spoznali. Za vsakim vogalom čaka novo presenečenje čarobne in skrivnostne prestolnice Osmanov.

Ana Marija Grbanović

     Bila je sladka, slajša in na koncu najslajša. Kot turška kava. Najprej je sladka, ko se še trudiš, da bi naročil kavo z malo sladkorja. Potem se naučiš tistega klasičnega orta šekerli in je malce slajša. Na koncu ugotoviš, da je najlažje naročiti le kavo in dobiš tisto najslajšo. Saj drugače ne gre in prav tista je najboljša. Bila je naša in nepozabna.

     Dan v Istanbulu je minil kot v sanjah. Veličastne zgradbe, prve turške poslastice in popoldansko barantanje na bazarjih. Nepopisna množica, toplo pomladansko sonce, vedno večje mesto. Okupirali smo prodajalca šerbeta in popili vso njegovo zalogo osvežilne pijače. Le kako je vedel, da mora biti točno tam, ob točno tistem času, ko človek pomisli, da je malce žejen? Skoraj cel dan smo hodili, da smo nazadnje le zagledali morje. Tisto morje, preko katerega potuje na dan tisoče in tisoče ljudi na poti po vseh mogočih opravkih… Kajti mesto leži na obeh delih morske ožine. To smo občutili naslednji dan, ko smo vstali skupaj s soncem in se odpeljali vzdolž azijskega dela mesta proti pristanišču in od tam čez morje. Veter v laseh, vroč čaj v roki, lovimo obzorje…

     Pokosilna siesta in že smo zašli iz glavne ceste nekam tja v neznano. Se ustavili v prvi vasici in okupirali glavno vaško čajnico. Le kam so izginile vse ženske? Kmalu smo ugotovili, da vaščani bolj fotografirajo nas kakor mi njih. Bili smo prave zvezde in cela vas se je zbrala, da pogleda kaj se dogaja in zakaj le smo se kar od nekod vzeli mi. Veliko smo se smejali, kajti to nam je bil najbolj skupen jezik od vseh. Nasmejani smo odšli v večer ter prespali tam nekje med vasicami v mestu, kjer je nekoč kraljeval slavni antični Pergamon.

     In je zdravil še bolj slaven Galen. Morda poznate jutranjo hojo bosih nog po rosi? Pa blatne kopeli in še in še… Veter nas ni pregnal, nekaj kapljic tudi ne. Okrepčali smo se s svežim sokom granatnega jabolka, ki je pravi eliksir zdravja in že drveli tja proti obali, kjer nas je čakalo… Mooorje!

     V dežju smo preizkusili staro grško gledališče in zapeli skupaj z našim Janezom, kar tisto o našem, Janezu Kranjskem Janezu. Naš glas je odmeval po vsej dolini Velikega Meandra. In ugasnil dež, čeprav za nekaj kratkih minut, a le. O, kakšno srečo imamo, da vidimo deževno Turčijo. Sicer nikoli ne bi vedeli, kako to izgleda. Pozitivni in navdušeni smo zagrizli v cestico med ogromnimi balvani nenavadne okolice. Ko so se pojavile. Kar naenkrat. Iz vseh koncov so vrele na plano. Vedno več jih je bilo. Smo mar ogroženi?

     Napadle so nas iz vseh strani. In na koncu je nihče ni odnesel brez vsaj ene rutke ali zapestnice. Bile so namreč vaške gospe, ki v prostem času prodajajo vse mogoče. In se obveščajo, ko katera od daleč opazi avtobus poln nič hudega slutečih obiskovalcev. Saj ne moreš, da ne bi česa kupil. Če ne drugega vsaj kakšno domače milo iz olivnega olja, katerega skrivajo najglobje v svojih cekarjih. Skupina se je dvakratno povečala, ko so gospe hodile z nami vštric proti cilju nad vasico. Prelep razgled in še en čudovit sončni zahod je zapolnilo čebljanje nasmejanih in zasopihanih podjetnic. Bilo je naravnost čarobno.

     Po namakanju v šampanjski Kleopatrini kopeli smo oddrveli naprej proti velikim jezerom. Ob poti se kar naenkrat pojavi veliko polje maka. Ki pa ni bil klasične rdeče barve, pač pa svetlo do temno vijolične. Kaj je zdaj to? To je haš – haš, pravi Janez. Polja opijevega maka, namenjena pridobivanju morfija. Nadzoruje jih država, tudi s pomočjo satelitov. Seveda smo se ustavili, da zadevo pogledamo pobliže. Ni pretekla minutka, ko pred nami zavre avto Jandarme, nekakšne policijske varnostne službe. Zdaj smo pa tam. Kaznovali nas bodo. Fantje stopijo ven, oboroženi s puškami. Mi se poskrijemo v avtobus. Gledamo, kako se Janez pogovarja z njimi in upamo na najboljše. Najprej pride na avtobus Janez s kislim obrazom. Kaj pa je? Usta se mu razlezejo v širok nasmeh. »Fantje bi vas radi prišli pozdravit,« pravi. In potem vstopijo trije sramežljivi varnostniki in nam zaželijo dobrodošlico v njihovi deželi. Poslikamo se, nasmejimo, rečemo besedo ali dve. In že šibamo dalje. S skrivoma utrgano cvetico haš – haša.

     Haš – haš smo kasneje poskusili z jogurtom in medom, lokalna specialiteta. Energijska bomba, so nam povedali domačini. Kako lepo. Energije je vedno lahko še več. Mimo baze komandosov, ki so kar na pobočje hriba napisali, kako pogumni so, smo se spustili k Egirdirskemu jezeru. Odsev lučk na vodi, še več vetra in težko prislužena odlična večerja. Mashallah.

     Naslednji dan smo ubrali staro karavanarsko pot proti mesečevi deželi. Se vmes ustavili kot so to počeli že nekoč. Tisti krajši, tehnični postanki. Z obveznim čajem ali kavo. Pa še tisti daljši, ko smo si privoščili malce več. Tudi kakšno odlično, svežo in pravo turško, baklavo. Spet smo ujeli najlepše barve sončnega zahoda, ko smo ugledali prve nenavadne podobe dežele Kapadokcev. Kako je lepo zaspati v trenutku, po takem dnevu. In podobe še enkrat zaživijo v tistem drugem svetu…

     Med peščenimi kamelami in stožci, gobani in opravljivkami, po dolinah mnogih samostanov in cerkvic. Sveži sok so stiskali prav tam v dolini ljubezni. Ah, ljubezen. In mnoge zgodbice, ki so se stkale tam v dolinah in jamah, skrivnih zatočiščih in v labirintu podzemnih mest. Preverili smo, če leteča preproga res obstaja in obdelovali avanoško rdečo glino. Pogledali vso to pravljično deželo še s ptičje perspektive. Si privoščili odličen kapučino (ja, kapučino v Turčiji!), ki nam ga je postregel gospod Ibrahim. Bolj je razumel naš jezik kot angleško in turško. Življenje res ne pozna naključij. Lepo je bilo najti košček našega tam daleč stran…

     Predzadnji večer in noč smo preplesali. Dihali skupaj s plesalko, ob katere plesu nam je zastal dih. In se izgubili med sedmimi tančicami, ki so plavale po zraku. Tudi to je Turčija.

     Neskončnost velikega slanega jezera. Veličina zadnjega počivališča ustanovitelja moderne Turčije. Še malo prave turške hrane. Prestolnica države. Nekaj čajčkov, veliko masaže na masažnih stolih, ki so prav na vsaki cestni postojanki. Obisk Srečkotove družine v spalnem naselju pred Ankaro. Simpatičen pregled celotnega potovanja, ki sta ga pripravili moji čudoviti pomočnici. Pot proti večnemu mestu je takole minila zelo hitro. Spletli smo nove zgodbe. Naše, turške, zabavne, začinjene, najslajše, nasmejane, sončne, nepozabne, tiste prave. Kot najslajše kavice, ki prinesejo 40 let prijateljstva, kot verjamejo Turki.

Širin

Več … Klasična Turčija