Templji, riž s curryem, narava in Marija!

Templji

O budistična Lanka z vsemi lepimi templji. Sprehajamo se okrog velikanske dagobe. Vsak s svojim šopkom vodnih lilij. Ali lotosovih cvetov. Oba zrasteta iz blatnega močvirja in razpreta čudovit, čist cvet. Kot je govoril Buda, človeško življenje je trpljenje, a vodi pot ven iz tega trpljenja – blata, v neskončnost brez samsare, v nirvano – cvet. Ko odtrgaš cvet stran s stebla, ga pustiš na oltarju, se vsakokrat spomniš na to. Cvet ovene. Človeško življenje je minljivo.

Budino sporočilo nam da misliti. Vedno je tukaj zakon karme. Na našem kombiju se domenimo, da bomo pazili na karmo. Se držali dobrih dejanj. Niti komar ne sme končati pod našo roko. Saj res, komarjev pik je poljub, pravijo budisti. Karma deluje in naši dnevi so polni sonca. Sonca, ki sveti na vse tiste čudovite dagobe, ki se zlivajo z deželo in ustvarja še lepše sončne zahode.

Adamov vrh je ponovno pot odplačevanja slabe karme. Morda le planinski izziv ali na splošno soočenje s samim sabo. Pot je tokrat bolj prazna. Stopnice so vedno bolj strme. Dobro, da so postanki, kjer lahko spiješ čaj ali si privoščiš slano kuhano čičeriko. Vedno je tukaj kdo, ki bi se rad pogovarjal. In je ponosen, ko vidi belca se vzpenjati na ta sveti vrh štirih religij. In na vrhu je tempelj. S svetim odtisom. Pa naj bo Budin, Šivin ali Adamov. Pomembno je verjeti. In prehoditi to pot spoznanja.

Dva dni po vzponu na Sri Pado, kot se originalno imenuje Adamov vrh, se začne »muskelfiber«. Da ne pozabimo, kje smo bili. Da se spomnimo na osemčleno pot. Srednjo pot. Je ta pot prava? Je ali ni, v vseh templjih nas nanjo spominjajo osemčlena kolesa. Da ne pozabiš…

Po čem si zapomniš budistične templje na sveti Lanki? Po tem, da do njih vodijo stopnice. Da je čez dan zeloo vroče in peče, ko hodiš bos naokrog. Morda po tem, da nas pri pomembnih templjih, kot je recimo tempelj Budinega zoba, večkrat pregledajo zaradi varnosti. Ampak na koncu si najbolj zapomniš mir in energijo. In prijazne nasmehe domačih romarjev, s katerimi si deliš pot in veselje ob doseženem cilju. Kaj je pomembnejše, pot ali cilj? Hm, če ne bi bilo cilja, najbrž niti na pot ne bi odšli…

Riž in curry

Vedno in povsod. Najbolj pikanten pa je prvi dan. Ko cel dan ne ješ drugega kot banane in prigrizke. Si utrujen od dolgega leta in presenečen nad šrilanškim podnebjem. Takrat potem zvečer pade prvi riž s curryem. Oh kako je pikanten. Poleg tega domačini jedo svojo hrano brez pribora. Uporabijo desno roko, vedno. Kajti leva je namenjena izključno umivanju. Zato je v vsaki restavraciji vedno nekje v kotu majhen lijak namenjen umivanju rok. Ali pa dobiš na mizo večjo posodo z vodo.

Ko se sprehajamo po tržnici in se izgubljamo med stojnicami, me sprašujejo. Kam s to zelenjavo, pa tisto. Odgovor je vedno isti. Zakuha se v curry. Kaj bi riž brez currya. In kaj bi curry brez čilija. Ostalo so samo še malenkosti. Tudi tisti veliki kupi posušenih rib, romajo slej ko prej v lonec s curryem.

Tisti prvi dan smo se ga navadili. In je ostal naš. Vsak dan, vse do konca potovanja, smo vztrajali. Riž in curry. Za zajtrk pa se pocrkljali s toastom, maslom in marmelado. Čeprav bi lahko tudi za zajtrk jedlli curry. Sicer ne z rižem ampak z riževimi rezanci.

Dan na dan riž s curryem. Želja po nam znani hrani je prav tako rastla iz dneva v dan. Zato smo takrat, ko smo se vrnili z dolgega sprehoda po naravi, nekje nad 2000m nad morjem, vsi imeli v glavi podobo krožnika polnega špagetov ali karkoli podobnega. Pot do tega ni bila tako lahka. Treba se je bilo peljati z vlakom, poiskati restavracijo in potem še čakati eno majhno večnost do polnih krožnikov. Ampak Sammy se je izkazal. Riba s krompirčkom in solato je bila odlična! Z Maho sva vztrajala pri rižu in curryu in bila prav tako navdušena! Nagrada pa taka! Polnih želodcev smo se skupno odločili, da od zdaj naprej jemo le še riž in curry, do konca.

Ko je naša Kanthe praznovala rojstni dan, nas je v restavraciji za zajtrk pričakala polno obložena miza domačih dobrot. Mmm za začetek kiri bath (sprijet riž) z ribjim curryem in potem še domače slaščice. Domačini z Maho na čelu so bili navdušeni. Prav tako mi. A na koncu so mi rekli, joj kako bi zdajle pasal tisti toast!

Narava

Na Šri Lanki ni večjih mest. Zato pa je veliko manjših mest. Ta se prepletajo kar eno v drugo in tako dobiš občutek, da je otok ena sama velika vas. Zato je v naravo treba zapeljat izven uhojenih in prometnih poti. Mi smo jih uspešno iskali, tiste bolj neobljudene ceste.

In bili najbolj navdušeni, ko smo dosegli Konec sveta. Peš, po čudoviti planoti Horton. Med neskončnimi poljanami, jeleni in rododendroni. Konec sveta je bil zavit v meglo. O kako lepo bi bilo, da se megla vsaj za hip razkadi, pomislim. Že naslednji trenutek se odpre pogled v dolino. Oh ta naša dobra karma. Smo si jo pa res prislužili z vsemi tistimi stopnicami. Konec sveta je globoka dolina, ki se spusti skoraj 1000m navzdol. O ko bi imeli krila… Lepo pa je tudi sedeti tam in grizljati ostanke z lunch boxa, katerega smo dobili za s sabo. Kmalu smo srečali še Mali konec  sveta z manj dramatičnim spustom in se vrnili nazaj, navdušeni nad zeleno naravo in tišino, v katero je zavita planota. Lep pobeg iz neskončnih šrilanških mestec.

Tudi safari v nacionalnem parku je bil uspešen. Večni izziv je tukaj iskanje leoparda. Zelo hitro smo ga našli in se do mile volje nagledali te mogočne velike mačke, ki se je prav spretno skrila med veje dreves. Živali je bilo veliko. Poti so bile prašne. Plaža neskončno dolga in morje divje skrivnostno.

Marija ali zabava na Šri Lanki

Več je bilo tistih najbolj zabavnih trenutkov. Ko so fantje peli samo za nas na vetrovni terasi v Kandyu. V džungli smo poskušali arak in dali domačinom za poskusit našo ognjeno vodo. Kdo mislite, da je težje pil? V Elli smo popili kakšen koktejl preveč in napletli cel kup zanimivih zgodb. Smejali smo se brez prestanka. A najboljša zabava nas je čakala.

Na plaži, v Unawatuni. Tisti dan, ko smo praznovali. Takrat smo šli plesat. Bosi, na plaži… V soju zvezd. Za šankom je sedelo mirno dekle. Ker je bila sama, jo naša Priyanka povabi na ples. Takrat se začne tisto pravo! Mariji se razsvetli obraz in z veseljem sprejme povabilo. Zaveže krilo in nam pripravi čisto pravi pravcati šov. Nasmejana, vesela, brez predsodkov. Večer je nepozaben…

Ko naslednji dan sedimo na kapučinu (ja, na Šri Lanki se da dobit pravi pravcati odličen kapučino), razmišljamo. Šri Lanka je super, ampak Marija, ta pa je…!

Sumudu

Naročite se na RSS

Doživeta …

Že pred začetkom potovanja je bilo govora o nekakšnem trpljenju, peklu, preko katerega da vodi pot v raj. “Opozorila” so se vztrajno vrstila tudi večji del samega dogajanja. Da bi jih kdo lahko celo že resno vzel. Toda… kakorkoli obračam svoje vtise s potovanja, ne uspem dojeti, kje bi bil tu “raj” in kje “trpljenje”. Pa naj se je program še tako trudil postaviti mejo med njima.

Zame je raj, ko uživam, ko se nekaj novega dogaja, ko me nekaj zbudi. Ko ljudem doma ob prikazovanju slik ne znam in ne morem pojasniti, kaj se je pa tu pravzaprav dogajalo in kako smo se imeli. Ko uspem na potovanju brez večjega sitnarjenja narediti nekaj, česar se doma niti slučajno ne bi upala lotiti. Ko se zgodba obrne tako, kot ji sama ne bi dovolila. Ko dosežem nekaj, za kar sem se prej prepričevala, da ne znam in da niti ni vredno. Ko se (javno) sprostim ali razburim na čisto “napačnih” mestih. Ko se zavem darila v obliki sopotnikov, ki mi pri vsem tem pomagajo. Ko z živopisanim dežnikom v roki, do gležnjev v vodi in premočena do kosti, navdušeno ugotavljam, kako je svet zanimiv in da zdajle pa res ne bi bilo prijetno sedeti v pisarni. Ko mi ščurki, polži, nočni metulji in kuščarji v spalnici pomenijo dobro družbo, samo da nisem sama. Ko spoznam, da resnično lahko obstaja skupina približno dvajsetih Slovencev, ki se uspejo v nekem skupnem prostoru nekega dogodka medsebojno sprejemati, razumeti in podpirati. Ko ob tem le navidezno tiho opazujem in se učim. Ko v zraku mora biti nekaj magičnega… in magijskega, sicer še zdaj ne bi verjela, da se je vse skupaj izšlo, kot se je.

Zame je raj… na doživetem potovanju po Šri Lanki, torej!

Sami dogodki, ogledi in program potovanja, ki sem jih med sabo že sproti uspela pomešati in se jih spominjam malo raztreseno in bolj po svoje (in zato komaj čakam opise sopotnikov), so k tem doživetjem le pomagali, postavili okvire za zgodbo. Ki se bo dogajala, upam, še naslednjih nekaj mesecev, let, morda še dlje. Edino ne morem se otresti misli: Kaj me čaka prihodnjič? Se bo nadaljevalo? Lahko bi se…

Potovanje po Šri Lanki zdaj predstavlja novo osvojeno stopnico na poti k spoznavanju življenja in sebe v njem. Neko takšno strmo in spolzko stopnico… Zaradi katere še kako dolgo pečejo mišice v mečih… In s tem jasno dajejo vedeti, da se ta moj raj ni zgodil “kar tako”.

Sopotnica Andreja

(novoletna Doživeta Šrilanka)

Adamov vrh. Približno 5000 stopnic. Cilj, ki si ga zadanemo prvi dan potovanja po Šri Lanki. Cilj, za katerega treniramo prav vsak dan. Kajti kot nalašč do večine budističnih templjev na Šri Lanki vodi kar nekaj stopnic. Premagovanje le – teh je nekaj posebnega v tropski vročini in vlagi ali celo dežju. Kajti na našem novoletnem potovanju nas je dež rad spremljal. A dež na Šri Lanki je vse kaj drugega kot nevšečnost. Čofotanje po lužah, nakup pisanega dežnika, veselje ko si suh po nekaj minutkah… In prav tisto popoldne, ko smo se bližali vznožju Sri Pade (kot domačini imenujejo Adamov vrh), se je nebo potemnilo. Kaj hočemo, smo si rekli. Tako pač je. In se sprijaznili s tem, da bomo stopnice premagovali v dežju. Ko smo se ob 1h zjutraj zbrali pred hotelom, pripravljeni na nočni vzpon (kot narekuje tradicija), je bilo nebo povsem jasno in polno zvezd. Hvala dobri karmi…

Četrtič sem začenjala vzpon po stopnicah. Prvič sredi noči. Po zvočnikih se je slišalo govorjenje, petje, spodbujanje… Za vsakim ovinkom so nas pričakali spodbudni nasmehi, odobravanje. Zagrizli smo v prve stopnice. Si kmalu privoščili prvo kavico… Kaj si človek sploh še lahko želi? Toliko postojank, da bi se lahko ustavil vsakih 5 minut! In povsod te sprejmejo z veseljem, ti postrežejo vroč čaj ali kavo, kuhano zelo slano čičeriko ali sočno jabolko, majhno čokoladko ali zgolj žvečilni gumi. Morda le spodbudna beseda in tistih nekaj angleških besed, ki jih poznajo.

Mi premagujemo stopnice, opremljeni športno, kot za hribovski vzpon. Domači romarji so oblečeni v najlepša oblačila. Dekleta v bela krila, moški v bele hlače… Pomagajo si in sem ter tja koga tudi nesejo. Še posebej navzdol, ko izdajo boleče mišice… Vsi nosijo kape. Dober posel ima tisti, ki jih je začel prodajati ob vznožju. Sem in tja ti želi kdo v zameno za nekaj rupij zavezat trakec za zaščito okrog zapestja. Moj je že star in obrabljen, zato ga zamenjam.

Bolj kot hodiš navzgor, bolj vidiš samega sebe v ogledalu. Stopnicam kar ni videti konca. Treba je hoditi počasi, v vrsti. Utrujene mišice niso navajene prehoditi toliko stopnic in ob takem času… Na začetku smo klepetali. Bolj proti vrhu pa hodi vsak sam zase… In se potopi v misli… To je res pravi izziv. In ja, to bo dobre karme! Z vsako stopnico premagujemo trpljenje in plačujemo za nazaj… Buda pravi, da je življenje trpljenje.

A tudi trpljenja je enkrat konec. Ne še takoj, ko dosežemo vrh ob zgodnji 4. uri. Kajti takrat se šele začne. Množice na majhni ploščadi… Nekaj pokritih prostorov, kjer so prenočili najbolj zavzeti. Hladno je, veter piha, zavetišča ni. Tam nekje spodaj so zakurili ogenj v čast bogovom. Stopimo dol. V ogenj mečejo prav vse. Smrdi. Malo pa le pogreje… Da le veter ne piha naravnost v obraz, pa smo že na boljšem… Vsi v istem zosu, bi rekli po domače. Lahko bi šli dol. A se ne damo. Če smo že prišli, ga bomo dočakali. Sončni vzhod namreč. Na najbolj svetem od vseh vrhov na Šri Lanki… Čas pa teče počasi. Grejemo se z pogovori, čutimo skupaj… Napetost se stopnjuje proti uri vzhoda, vsi želijo na vrh, k svetemu odtisu. Bosi na mrzlih tleh, premraženi do kosti… Dočakali smo.

Veličastno pride. Z neverjetnimi barvami. Ob divjem zvonenju. Prerivanju množice. Vsak si želi biti tam zraven. Tu je nov dan, sonce vzide in ves trud je poplačan. Cilj je dosežen. Čez nekaj minut na nasprotni strani od sonca v zraku obvisi fantastična senca Adamovega vrha. Kot popolna piramida je. Prav nič ne spominja na vrh sam. Nenavaden prizor, ki traja le nekaj minut…

Zatem se začne tisto najtežje. Pot navzdol. Gneča je, vsem se mudi… A sploh ni pomembno. Cilj je osvojen, občutki nepozabni. Nekje na sredini srečam enega od fantov iz hotela. Dajva, teciva, mi reče. Hm, pa ni nezdravo tečti navzdol po stopnicah? Ah daj, zabavno bo. Prav. In že letiva. Kot bi mignil sva pri vznožju, saj ubereva prav vse možne bližnjice in skoraj poletiva v nov dan. Vmes srečava še mnogo nasmehov… In nekje spodaj sveže obraze dela naše ekipe. Malinda pravi, da enostavno ne funkcionira, če se dobro ne naspi. Vsakemu svoje. Vsi zadovoljni in navdušeni. Dobre karme naberemo toliko, da smo do konca potovanja uspešno lovili »ne mokre« trenutke in ležali pod palmami v soncu. Zajtrk, ki nas je pričakal v hotelu, pa je bil kljub svoji preprostosti najboljši na celi poti!

Sumudu

Tale pot po Šri Lanki je res ena čudna reč. Po vrnitvi sem o marsikakšnem potovanju imel vedno veliko za povedat, zdaj pa nič. Kot da mi je ob vseh vtisih  s poti zmanjkalo pravih besed. Čudež.

Po vrnitvi domov me na ulici sreča znanec, zaprisežen turistični domoljub, in ko mu pojasnim, da moja barva na
obrazu ni od smučanja na Krvavcu temveč s plaže na Šri Lanki, je bil rahlo razočaran: – Tja si šel? Le zakaj?

Preberite preostanek članka »

Letos sem novoletne praznike preživela na drugačen način kot običajno. Namesto smučanja in sankanja sem se potepala po vroči Šrilanki.

Ko smo prišli na letališče v Colombu, sem najprej opazila lepo porezano angleško trato in cvetje ob izhodu. Pričakovala sem, da bo tak cel otok, a že po nekaj kilometrih vožnje z avtobusom se je pokrajina spremenila v pravo džunglo raznovrstnega rastlinstva. Tropski gozd sem poznala le iz učbenikov geografije, zdaj pa sem ga videla zares. Tudi podnebje me je presenetilo in kar nekaj dni sem potrebovala, da sem se privadila visokim temperaturam in vlagi.

Preberite preostanek članka »

Mojih nekaj

PRVIČ,

ki jih razume le tisti, ki je bil na Šrilanki

• potovala z Oskarjem.
• pakirala, kot da grem za en teden v Umag.
• presekala zimo.
• v tropih.
• vožnja s tuk-tuki.
• piton okoli vratu.
• videla pijavke, a je na žalost nisem nahranila.
• kopanje v džungelski reki.
• bila prepričana v živo, da ima tudi slon varovalno barvo. Kljub nekaj metrski razdalji smo vsi v džipu gladko spregledali nekaj tonskega slona, ki se je »skrival« za skromnim grmičem. Preberite preostanek članka »

Nocoj sem v vsej zmedi po potovanju intenzivno sanjal, pa kot običajno, sem tudi hodil po nekih drugih svetovih.

Glavni del sanj je bil, da smo še na Šrilanki. Prišli smo v neko vas, kjer ni bilo hotela, tako da so nas namestili na neke improvizirane ležaje kar pod tisto drevo, ki ima največjo površino krošnje na svetu.

Ležaji so bili kar na gosto nametani, tako da smo se komaj prebijali vmes.

In sanjam jaz naprej, da moram lulat. Seveda se pojavi problem, saj ni wc-ja in sem se dvignil iz postelje (tu še vedno sanjam), se počasi prebil mimo spečih, ob tem sem bil previden, da koga ne zbudim, ter zapustil prostor in se znašel zunaj drevesa, kjer je bilo dovolj mesta za tisto, kar sem mislil narediti. Sem pa še malo užival v sveži tropski noči. 

Kar naenkrat pa se zavem (tu pa nisem več sanjal), da sem gol na balkonu naše hiše, vse zasneženo, okrog sebe tipam sneg, mene pa zebe za znoret. Ugotovil sem, da sem v sanjal odšel na balkon, se vmes prebil mimo kavča in foteljev v dnevni sobi in ob prihodu na balkon, ko me je dovolj zazeblo, ugotovil, da sem doma in da je wc na druga vrata.

V nadaljevanju pa odšel lulat in v posteljo, saj sem bil premražen.

sopotnik Nalin, šrilanški nadimek (novoletna Doživeta Šrilanka)

Spoštovani sopotniki,

Vesel sem priložnosti, ko vam lahko kot vaš bodoči vodnik zaupam nekaj skrivnosti, ki jih sicer povem šele takrat, ko se sopotniki ne morejo več odjaviti ali s potovanja pobegniti.  

Vsakič, ko me spomin ponese na katero izmed Doživetih Šrilank se najprej spomnim mamice, ki mi je (po potovanju) zaupala:”Prve dni se sploh nisem imela časa bati za otroke, ker sem imela toliko opraviti sama s sabo… Spraševala sem se, če bom JAZ preživela!” Toliko za prvi vtis.

Druga misel ob Doživeti Šrilanki pa je Budina zgodba, ki pravi nekako takole:

-  v začetku je življenje trpljenje (nič prijetnega!)

-  ampak obstaja pot iz trpljenja (vau, to je že lepše!)

-  je tudi stanje, ko je življenje užitek (super!)… ampak

-  obstaja (osmera) pot iz trpljenja v užitek – to pa je Doživeta Šrilanka.

Oskarizem dodaja: “Pot v raj gre skozi pekel!”

Šrilanka je Budina solzica in če jo želimo DOŽIVETI, se Budini zgodbi vendar želimo prepustiti!

Da pa le ni videti tako hudo, se spomnim nedavnega oskarizma, ki pravi nekako takole:

“Kjer je vizija jasna, tudi trpljenje postane užitek!”

Se takoj boljše počutimo, kajne? Toliko za intonacijo.

* * *

Potem je tu Šrilanka, na videz nedolžna Budina solzica, ki pa v sebi skriva velike skrivnosti. Naj vas ne obvladata obup in malodušje že ob prvih potovalnih taktih, ko se trenutki stopnjujejo iz groznega v groznejše…  ko se zavemo da je vse najlepše za nami in vse manj vemo, kaj je pred nami… ko prihodnost postaja vse praznejša množica in se zavemo ključnega cilja – zgolj preživeti in se vrniti domov!

Doživljajte in se prepustite! Kajti ko pridemo do dna, vse poti vodijo samo navzgor. To pa je dobra novica!

* * *

Program potovanja je zgolj spisek želja, ki smo ga nekoč zapisali in vsi v Agenciji iskreno upamo vanj! Na Doživeti Šrilanki je razlika med sopotnikom in vodnikom le v tem, da sopotnik misli, da vodnik ve kaj se bo zgodilo. Vodnik pa ve, da nič ne ve – razen tega, da bo tako kot se bo zgodilo najboljše za vsakega med nami in vse nas. To mu pomaga preživeti – vedno svetujem sopotnikom, naj tudi oni razmišljajo tako!

Vsakdo pa to doživlja po svoje! Eni se smejejo in drugi jokajo, eni kričijo in drugi krilijo z rokami. Eni pa so tiho, sem in tja kaj rečejo… ali pa sploh nič. A ne, kako zanimivo, pa na istem potovanju! Ja, tudi to je vodniku znano in vesel je, da je lahko tako. Da ima vsakdo prav, tudi vodnik, tudi če nima prav.

 * * *

Kako naj se na potovanje pripravimo? Opustimo vsa pričakovanja, sproščajmo se vsakih misli na prihodnost in na potovanje samo! Vsak dan preberite tele vrstice. Bo pomagalo, ko se nanje navadite. Mi pa vam z veseljem zagotavljamo – da bo točno tako, kot BO!

Poleg pa vzemite tudi vse potrebno za potovanje po spodnjih priporočilih.  In ne skrbite – za spanje, hrano in pijačo se bomo že nekako znašli! Nikoli ni bilo, da ne bi nekako bilo.

 * * *

Vesel sem, da sem si lahko olajšal dušo in notranji nemir prenesel na vas. Zdaj grem lahko mirno spat, vaše potovanje pa se je pravkar začelo.

 Lep pozdrav, Oskar

Zdaj pa še uradni del:

Tole naprej je itak brez veze. Krneki…

Seveda doživeta Šrilanka, doživeta ‘v nulo’, kot bi rekel naš Jure. Ne vem, kaj to točno pomeni – nekaj okroglega, popolnega, neomejenega prav gotovo! Pot do tja in nazaj so popestrili postanki v Istanbulu (kar dvakrat!) in v Ammanu nazajgrede. Tako da nismo preveč hitro skočili iz toplega morja in tropske klime v naš mrzli vsakdan…

Prvi stik z novo deželo

 
Nepozaben topel sprejem že v Colombu na letališču, ki se je nadgrajeval sleherni dan tudi v avtobusu z dobro voljo in pozitivno energijo naše mlade vodičke Ajde, pa s prijaznimi lokalnim vodičem Mahom, šoferjem in njegovim pomočnikom Douglasom, ki nam je vsako jutro nabral rožice, ki so skrbeli za naše varno potovanje po tej nenavadno zeleni deželi. Kljub številnim umetnim jezerom, namakalnim napravam izpred 2000 let, ki so zeleni pokrajini pridali svež videz in skoraj alpsko doživljanje tam nekoliko bolj visoko, ni bilo nobenega boja s komarji. Edini, ki sem jih zagledala v velikem številu, so ležali mrtvi na površini hotelskega bazena v Anuradhapuri! Hotelski uslužbenec jih je z mrežico pridno pobiral, sama pa sem se jim izognila s pospešenim plavanjem. Zmahani po treh dolgih poletih smo se resnično razveselili velikega šopa banan, tistih z okusom limete in malo manjših, ko jih je Douglas razdeljeval po avtobusu. Še nikoli se nisem z bananami tako nabasala, lakota in žeja sta povsem izginili. Prvi postanek je prinesel nova presenečenja – nasade manga in kokosovih orehov, pripravljenih za poseben napitek domačinov – toddy. Mladeniči plezajo s pomočjo visoko napetih žic med drevesi do sladkih sadežev, jih obrežejo in naslonijo na posebne posode, v katero tako ponoči pricurlja sladek sok, ki na zraku hitro fermentira v bolj kiselkast alkoholni napitek. Nekaj podobnega kot perujska koruzna ‘čiča’. Veliko ga je potrebno spiti za boljše počutje…, kar pa nam ni bilo potrebno, saj je naša radovednost in veselje nad odkrivanjem novega premagala zaspanost, k čemer pa je gotovo pomagala tudi zelo luknjasta cesta. Že sem pomislila, da bi menjala svojo avtobusno razkošje na zadnjem delu, a je bilo v naslednjih dneh precej bolje. Avtocest res ni, je pa v glavnem asfalt in seveda vožnja po levi in prehitevanje po desni, pa še kakšna krava na cesti, ki ima v tej budistični deželi vsekakor prednost!

Anuradhapurna, starodavna prestolnica, nas je pričakala že popoldan s takojšnjim vzponom po 500 stopnicah na vzpetino Mihinitale – romarsko središče, kjer se začenja zgodovina šrilanškega budizma. Indijski misijonar Mahinda je na tem hribu po nenavadnem srečanju tedanjemu kralju, ki je zasledoval divjad, sporočil budizem in ga uspel spreobrniti. Po 50 letih se je budizem na ŠriLanki močno prijel, medtem ko je v izvorni Indiji slabel. Ker smo bili na vzpetini edini turisti, so nas množično oblegali domači spremljevalci in prodajalci spominkov. Še posebno eden z razbrazdanim obrazom je bil naravnost oduren, ko mi je hotel pomagati po stopnicah in mi iz nekega cveta celo naredil prstan! Prilagodil se je potrebam redkega turizma, kar mi je tudi nazadnje zaupal. Niso mi bili všeč v svoji vsiljivosti, raje sem se zagledala v prijazne opice na bližnjem drevju. Sicer pa so posebnost tega kraja pagode, ali dagobe, ali stupe, ki ponavadi nosijo pod vršno kupolo kakšno dragocenost – tako kot Thuparama Budovo ključnico. Največja Ruvenwelli, zgrajena pred 2.200 leti, meri 90 m v premeru in je visoka 55 m. Celo najstarejše drevo Bodhi, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje, ima tu svoj poganjek in je najsvetejše drevo na ŠriLanki, zato tudi primerno varovano. Tudi Mesečev kamen pri vstopu v svetišče ima svoje sporočilo – ko že pred samim vhodom očisti obiskovalca želja in mu pokaže duhovno pot od samsare (večnega kroga življenja, smrti in rojstev) do nirvane, kar predstavljajo tudi zašiljeni vrhovi pagod. A vsi ti ogledi prvega dne so odbrzeli mimo kot v sanjah, kar se je tudi nadaljevalo v naslednjem dnevu ob številnih Budah v paranirvani, v stanju globoke meditacije, tik pred doseženo nirvano. So Bude tudi v nas prebudile neko drugo energijo, zaznavo časa? Budov nauk mi je blizu, kot od nekdaj že znan. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prebrala njegov življenjepis in se poenotila z resnicami, ki so pisane na kožo slehernemu, če naj živi pošteno do sebe in drugih. Ni vsemogočnega boga, ki te popelje v nebesa, tja se moraš povzpeti sam! Življenje je trpljenje – tako se začenjajo mnoge novodobne knjige za duhovno prebujanje! In še res je tako – v izogib trpljenju pa je veliko zdravil, ki jih vsak preskuša na svoji koži, če se seveda upa, če se ne pomiluje in tolaži na napačen način. Več kot pol življenja tega nisem vedela in trpela, ne da bi vedela, zakaj. A pot iz tega ni lahka, ni kratka, a je zanimiva, ko povežeš vse niti skupaj. In razumeš. In veselo sporočiš naprej z odprtimi rokami, očmi in srcem.

Polonnaruwa je srednjeveška prestolnica, ki so jo prav tako kot Anuradhapuro našli povsem preraslo z drevjem. Najbolj je blestela v 12.stoletju in je prava mešanica budistične sinhalske in hindujske tamilske umetnosti. Zavarovana je z obrambnim zidom na eni strani in velikim umetnim jezom, imenovanim kar Parakrambahovo morje, po tedanjem velikem monarhu. Nažalost se je vreme  obrnilo na dež, sicer topel za pod noge, ki so morale biti pri templjih vedno bose, a moteč pri pogledih na veličastne ostanke svetega štirikotnika s templjema, kjer so nekoč hranili Budin zob. Notranjost manjšega hindujskega svetišča je razkrila, zakaj je ta tempelj tako pomemben neplodnim parom – saj je na sredini prikazano najbolj potrebno orodje za spočetje, moški in ženski spolni organ!! To sem si pa res dobro zapomnila, ker nas je Ajda poslala tja, da sami raziščemo…Tudi Gal Vihara je nepozabno svetišče treh Bud, vklesanih iz granitne skale. Hoja po mokrem skalovju pa le ni bila primerna za vsako ravnotežje, tudi za ceno lepšega posnetka ne!

Sigiriya – Levja skala je eden najlepših pogledov in doživetih vzponov po drzno speljanih 1200 stopnicah na tem potovanju. Predpriprava na Adamov vrh, ki je štirikrat daljši in na katerega sem v naslednjih dneh večkrat zaskrbljeno pomislila… Ne le pogled z vrha, na katerem je bila v 5.st.n.št. osemnajst let celo prestolnica, na katero se je umaknil princ Kašjap, potem ko je umoril svojega očeta, tudi lepo ohranjene freske ‘Lepotice iz Sigiriya’ na enem od stopnišč, ki vodijo na vrh, je bilo vredno našega občudovanja.  Malopridnega princa je doletela zaslužena kazen, a še po petnajstih stoletjih ostajajo njegovi dosežki neverjetni, tako v živo skalo vklesane stopnice, galerija fresk, bazeni na vrhu pečine.

Tudi največji jamski tempelj Dambulla nas je pričakal s številnimi stopnicami, ki so nas pripeljale do petih jam s freskami in kipi verskih podob – tako  Bude kot starejših hindujskih bogov. Mimo zlatega templja so nas spremljalie tudi opice, ki jih je v ta namen postavljeni čuvaj odganjal s fračo. Zanimiv pogled na košaro  s strupeno kobro, je hipoma izginil, ko je lastnik kobro pokril, ker se pač nismo ustavili, da bi si ogledali, kako se bo kobrina glava zazibala v transu!

Preostal nam je le še južni kot našega ‘zlatega trikotnika’  Kandy, ki je kakih tristo let predstavljal prestolnico sinhalskega kraljestva, vse do prihoda Angležev leta 1815. Nekje sem prebrala, da je res ‘candy’- bonbonček! Tržnica sama je seveda daleč od sladkorčka, ker vlada v njej velika gneča in prava zmešnjava pridelkov in tekstila. Vtis popravi šele slikovito umetno jezero z obalnimi hoteli in vilami, ter seveda  kraljeva palača s templjem in relikvijo Budinega zoba, ki se je sem preselil iz prejšnjih prestolnic. Je tako dobro zavarovan, da se ga sploh ne more videti. Pa je res tam? Velika gneča pred tem svetim prostorom ni dovolila ne prostora in ne želje po nadaljnjem premišljevanju. Ga pa v avgustu prinesejo na svetlo – v največji budistični procesiji Esala Perahera!

V bližnji Peradenyi, kjer je tudi univerzitetno mesto,  je velik in lepo urejen botanični vrt z največjim drevesom na svetu, pa z bolj klavrnim dreveščkom našega nekdanjega maršala Tita v spominskem parku, ki ga je tja posadil v znak prijateljstva že davnega leta 1959. Prav tako zanimivo je slonje zatočišče v Pinavelli, ki gosti zapuščene in poškodovane živali. Možno je po steklenički nahraniti slončka, bolj prijetno pa jih je opazovati v široki reki, kamor jih pripeljejo na kopanje dvakrat dnevno. Z neverjetno proizvodnjo papirja iz slonjih iztrebkov so popestrili nakupovalno mrzlico, saj so beležke, zvezki, albumi nadvse primerno darilo. Moja vnukinja je sicer zavihala nos, ko sem ji povedala, iz česa je to narejeno. Najbrž bo njena beležka ostala  zavita v celofan.

Kittulgala  in Adamov vrh

Zgodovinski ogledi so za nami, začenja se pravo ‘doživeto’ popotovanje. Kittulgala je za ta namen nadvse primerna napol zapuščena, od turizma skoraj povsem odrezana džungelska vas, ob deroči reki, ki vabi na rafting. Mene je namesto na raft zvabila med valove, iz katerih sem komaj ušla! Tik ob reki sem se ponoči soočila spanjem skoraj na prostem, sicer pod posteljno mrežo, ki pa mi v prepišni kolibi ni ponudila nobenega zavetja. Saj še komarji ne marajo prepiha! S pomočjo baterije sem uspela izbrskati s prepolnega kovčka vsaj nogavice in jakno. Potem sem štela ure do jutra, do belega dne, ki je tudi tu dolg samo dvanajst ur, od šestih zjutraj do šestih zvečer. Kopanje na  nekoliko širšem delu reke med domačini mi je približalo njihove kopalne navade, saj so se namilili in oprali od nog do glave! Tudi riž in curry so v glavnem imeli s seboj, v oskrbi starejših žensk, najbrž mater ali babic. Pa še muziko za ples med bližnjim grmovjem. Res veselo, tako zelo veselo, da kljub prijaznim vabilom, naj se jim pridružim, nisem ostala na obali dolgo. Pobegnila sem v vsakdan, na travo pred bližnjim hotelom, od koder sem lahko poslušala samo reko in čebljanje ptic. Popoldanski sprehod do predzgodovinskih ostankov civilizacije Balangoda je bilo eno samo srečevanje s Tamilci, njihovim praznikom in slikovitimi prebivališči. Otroci zavidljive čokoladne barve so nas pozdravljali na cesti in se veselili drobnih daril. Malo večji so na dvorišču igrali kriket, ki je tu narodni šport. Le zakaj nas tuk-tuki niso peljali tudi domov, sem se spraševala. Zdaj vem – rabili smo trening pred največjim podvigom po 4.800 stopnicah naslednjega dne, naskokom na Adamov vrh!

Ella je poleg Kandyja edino ime mesta na naši poti, ki gre zlahka v slovensko uho. Manjše naselje, a povezano z Nuwaro Eliyo in Colombom tudi po železni cesti. Triurna vožnja v prepolnem vlaku je bila del naše ‘doživete’ ŠriLanke. Že na peronu v Nuwari Eliyi, kjer smo dolgo čakali, medtem nas je na nasprotni strani železniških tirov spremljalo budno oko našega avtobusa, za primer, če se ne bi uspeli vkrcati, je bilo na pretek zanimivih srečanj. Tamilske družine z neverjetno lepimi otročički, oblečenimi v angleško govoreča oblačila, so z zanimanjem spremljale naše fotografiranje in se z veseljem ogledovale v majhnih ekranih na fotoaparatu. Ko je vlak prisopihal, smo urno skočili nanj in se uspeli posesti. Najbolj čudno je bilo, da so mladeniči lahko stali pri odprtih vratih in se le z eno roko držali za kljuko, tako da so dobesedno viseli iz vlaka, ki je vijugal med gozdovi in skozi številne tunele. V tunelih pa vreščanje, kot na loopingih v luna parku! V Elli sem si privoščila ayurvedsko masažo v nastajajočem masažnem centru ob vaški poti, kjer so nas najprej s pomočjo pulsa in nekaj vprašanj razvrstili v prevladajočo ‘došo’ – vato, pitto ali kapho! Meni so dodelili vato in me opremili z zapisi sadja in zelenjave, ki naj bi mi koristilo in tistimi, ki jih naj ne bi uživala. Živim torej zelo narobe, saj imam zelo rada surova jabolka, tista kuhana pa precej manj. Ničesar pa ni bilo napisanega o pijači in ostali hrani, o maščobah, beljakovinah, vrstah mesa, če ga sploh še lahko jem. Se vidi, da je klinika  bolj v povojih. Zato pa imajo veliko maserjev, tudi moških in tako imenovano parno in navadno savno. Moj moški maser Sawantha me je neprestano spraševal le, če je preveč ‘hard’ (močen ali trd!), saj očitno kaj več angleščine ni znal. Razen številk, seveda, ko je pričakoval veliko napitnino. Parna kopel je bila lesena truga, s katere je gledala le glava, in moj obraz je bil deležen debele plati rjave pomade, medtem ko se je telo ogrevalo nad plinskimi gorilniki. Po desetih minutah, ko seveda ni bilo preveč ‘hot’ (vroče), me je zaprl za naslednjih deset minut v glinen iglu, v katerem sta bili sključeni že dve sotrpinki. Mislim, da je minute kar odšteval, saj je čakal pred vrati, da me bo pravi čas odrešil. Masko z obraza sem morala umiti sama, tisto olje na telesu pa se je vpijalo še naslednji dve uri. Zanimiva je res, takšna ayurvedska masaža, za katero je značilno, da se prične z glavo, v samem lasišču. Počutje po masaži – nič posebnega! A vem, da ayurvedska znanost ni trenutna, da je potrebno veliko časa, več mesecev, da se pokažejo učinki. Torej ravno prav, da mi bo kmalu zmanjkalo domačih jabolk!

Mali Adamov vrh

 nas je spet pričakal s stopnicami, ki pa so na vrhu čudežno izginile, se pomešale med visoko travo in smešno okrašene palice na vršnem grebenu, od koder se je odprl pogled  na naše nadaljnje potovanje po serpentinasti cesti v nižino! Spotoma smo srečali prodajalce spominkov z izvirnimi obeski iz velikega zrna nekega stroka, torej svež nakup, ki je premamil naše popotnice, inje bil gotovo vreden 100 rupij (60 centov). Ravanin slap nižje ob cesti je mogočen, zato je bilo pod njim veliko ljudi, predvsem domačinov, v bližnjem grmovju pa tudi kopalcev, ki se tu lahko umijejo in stuširajo.Vse vodovje ŠriLanke je pravzaprav tudi namenjeno domačinom za vzdrževanje higijene. Ker je vedno toplo, ne potrebujejo zaprtih kopalnic, pa tudi ne pralnih strojev za pranje perila! Perejo pa kar veliko, o čemer so me prepričali kosi opranega perila, razprostrtega po strehah in travi, kjerkoli smo se peljali. V Budinem svetišču Maligawilla smo se dokončno poslovili od stopnic – vsega skupaj jih je bilo okoli 20 000, če štejem tudi sestope! Tamkajšnji vodič nam je zelo nazorno razložil pomen znakov na zanimivi dagobi, pa večne kolobarje samsare kot samo konico, ki pomeni najvišje sporočilo – nirvano! Popoldanski izlet z džipi nas je popeljal v narodni park Yala, kjer so nas sicer legitimirali, in nam dodelili ‘paznika’, ki pa je bil zelo zgovoren in prijazen. Povedal nam je, da so sicer možna videnja leoparda, ki je najdragocenejši prebivalec tega velikanskega parka, a ne v popoldanskih urah in ne vedno. Tako smo se morali zadovoljiti z lepimi posnetki slonov, jelenjadi, bivolov, pavov, dveh krokodilov,  črnega divjega prašiča, nekaj opic, belih ibisev in celo beloglavega orla. Pa še nekaj – v živo smo se lahko dotaknili Indijskega oceana , sicer močno valovitega, in se prepričali o toplih počitniških dneh na zaključku našega potovanja. 

Nazadnje še južna obala in dvodnevni počitek na plaži

Spust do morja in postanek ob solinah, hitra vožnja do  Hambatote, kjer smo se ustavili v samem središču – ob ribji tržnici in avtobusni postaji. Ribe so prodajali na tleh in jih ‘hladili’ s peskom! Kislo mleko – ‘curd’ so prodajali na dveh mestih, malo dražji je bil tisti, ki ni bil v sicer lepi glineni posodi pokrit le z navadnim časopisnim papirjem. Zraven sodi tekoč temen med divjih čebel, ki ga pa v avtobusu nisem mogla preliti prek ‘curda’, tako da je v smešni ploščati steklenički pripotoval celo do doma! Zato pa sem s sposojeno hotelsko žlico (vrnila sem jo v naslednjem hotelu!) med vožnjo do kratkega postanka v Matari pomlaskala vso vsebino iz moje glinene posodice, saj bi mi bila zaradi teže gotovo odveč. Priznam, da sem imela okusa po skisanem mleku dovolj za vse naslednje dni.
Še pri znamenitih ribičih, ki lovijo s palico medtem ko ‘jahajo’ na visokem kolu, smo se ustavili. Videlo se je, da za turiste tudi brez pričakovanja ulova namočijo trnek v morje. Pri našem obisku jih je bilo preveč, zato marsikateri ni ‘ujel’ ničesar.
Presenečenje je pomenil obisk želvje valilnice, kjer posadijo jajca morskih želv v za to  določeno gredo s peskom, da se iz njih po nekaj tednih izležejo želvice. Na ta način obvarujejo jajca pred apetiti domačinov, od njih jih namreč odkupijo. Pet vrst morskih želv od šestih živi na tem področju, slikali smo se že tudi pri malo večjih, in pri odraslih, ki počakajo v bazenih, da odrastejo. Sicer se jim pa nikamor ne mudi – 200 let življenja je pred njimi, tako da vseeno večino časa prežive v morju, kamor jih po določenem času izpustijo.

Priznam, da sem si mestece Galle z veliko holandsko trdnjavo predstavljala drugače -  bolj kot utrdbo, višjo, ne pa razpotegnjeno ob navadni cesti, ki mestece obkroža. Bila pa je tista prava šele na koncu, kjer je bilo na manjši ploščadi visoko nad oceanom res živahno. Prodajalci vezenih prtov in pa dolgolasi in zelo temnopolti mladeniči, ki so z razširjenimi rokami natančno in pogumno skakali v  najglobji tolmun med skalami. So bili bolj podobni smučarskim skakalcem ali kormoranom? Potem so prav  tako hitro zlezli iz vode v pričakovanju nagrade. V mestecu Galle se ponovno pomešajo vere – Buda je skoraj pozabljen, na vidnih mestih je mošeja s polmescem in pa krščanska cerkev s križem! Zgodovina je neizbrisna, doselitev enih in drugih očitna!

Unawatuna Beach Resort je kraj našega kratega oddiha na valovih Indijskega oceana. Veličastno ime za bolj skrito prebivališče, z glavne ceste po prašni poti še mimo dveh ovinkov – a do lepe plaže in urejene jedilnice nad morjem, kjer se je prvega dne veliko dogajajo – ne samo happy hour, tudi folklorni nastop in krajša hoja po žerjavici! Mi smo že to vse videli v Kandyju in v večjem obsegu. Mene je bolj zanimalo plavanje v mlečni modrini oceana, ki je z nabrežja po nekaj korakih ‘padel’ v globino. Predstavljala sem si lahko leto 2005, ko je tod gospodaril cunami in podrl lesene lope na obrežju. Naš hotel je menda zrasel pozneje, saj cunamija ne bi preživel. Je preblizu in prenizek. Nekaj lesenih lop v bližini so obnovili, veliko pa je še nepopravljenega, in trgovci s sadjem in spominki so mi povedali žalostne zgodbe o tistem dnevu, o izgubi svojcev, o pohabljenosti. In tako veseli so vsakega najmanjšega nakupa! Potrudijo se, da prinesejo blago na plažo, tudi večkrat na dan se sprehodijo med bolj redkimi kopalci, ko ponujajo svoje izdelke in usluge. Lahko bi se dala spet ajurvedsko masirati… Obiskala sem jih tudi v majhnih delavnicah, kjer mimogrede popravijo obleko, izrezljajo slončka, odrežejo kokosov oreh, ko popiješ tekočino, te opremijo z majhno žličico iz kokosovega ‘olupka’ za postrganje sladke notranjosti. Ali pa mi, kot moj zgovorni trgovec v majavi trgovini z mešanim blagom, odpre steklenico ginger beera, ter ponudi slamico in sedež na preprosti deski! Prijaznost na vsakem koraku. Naučila sem se celo nekaj sinhalskih besed, da sem dobila še več  prijaznih nasmehov. ‘Istutij’ ŠriLanka, bilo je ‘lasanaj’!!    

Jutro je in počasi se odpravljam na železniško postajo. Šrilanški vlaki vedno zamujajo, tako da imam še dovolj časa… Na postajo pridem tri minute pred načrtovanim odhodom vlaka in se lepo počasi sprehodim proti okencu, kjer se kupuje karte… V tistem zaslišim trobljenje lokomotive in okrog mene zašumi… Ja, to je moj vlak. Tri minute prezgodaj! Kupim karto in skočim v prvi vagon, ki ga vidim… Kajti če Šrilanški vlaki že zamujajo, iz postaje vedno odpeljejo hitro… Ta vagon, kjer se znajdem, je tretji razred. Seveda je poln do zadnjega kotička in na klopici za tri osebe jih sedi šest in tudi več… Otroci veselo hodijo naokrog in grickajo tople arašide… Zvedavo me opazujejo, ko stojim na prehodu med dvema vagonoma in uživam v svežem zraku… Kajti Šrilanški vlaki imajo vedno na stežaj odprta vsa vrata in okna…

Januar je in novo leto je že tukaj. Tega ne občutim tako kot zmeraj do sedaj… Novo leto nima več takega pomena. Potujem na jug prelepega otoka in najboljši način je vlak. Vso pot vozi ob obali in pred nami se kot v filmu vrtijo slike… Colombo v vsej svoji gneči in jutranjem kaosu… Na drugi strani morje. Včasih vlak vozi počasi in takrat lahko od blizu vidiš, kako živijo ljudje ob železniških tirih. Nekdo kuri velik kup smeti, drugi se tušira ob počeni cevi vodovoda, tretji pere oblačila v mlaki… Neverjetno je, kako so njihova oblačila bela… Ko jih vendarle vidiš prati perilo v umazanih jezercih ali mlakah in potem sušiti na soncu na travi, strehi, ograji… Bela so kot sneg…

Vlak pelje naprej in približa se mi gospod brez noge. V rokah ima plastificirano listino, ki dokazuje, da je vojni invalid. Prosi za pomoč… A že takoj zjutraj, pomislim… Naprej pomislim na dobra dejanja in da me v bistvu tistih nekaj rupij ne stane nič… Pričara pa nasmeh na obraz in topel stisk roke, kratek klepet…Vsako dejanje šteje, pravi Buda. Na naslednji postaji gospod izstopi in po vlaku že hodi nekdo drug, ki ne vidi… Vlak se počasi prazni, ko se peljemo na jug. Vendarle pa ne želim zamenjati svojega položaja ob odprtih vratih za sedež… Prizore predmestja Šrilanškega glavnega mesta, ki ima 2 milijona prebivalcev zamenjajo hoteli in neskončne peščene plaže na eni strani… Na drugi se še vedno menjajo mesteca in vasi… Na Šri Lanki namreč ni veliko mest, dobi pa človek občutek, kot da se ves čas vozi skozi nekakšno dolgo vas…

Po manj kot treh urah vožnje se pripeljemo v Galle… Mesto z bogato zgodovino, kjer so Nizozemci zgradili trdnjavo… Vlak nadaljuje pot proti Matari. Prav tisto pot, po kateri je šel 26.12.2004 in nikoli dosegel svojega cilja… Jaz izstopim in vzamem prvi tuk tuk, ki ga vidim, se zmenim za ceno in že drviva naprej. Tuk tuk je res nekaj najboljšega… Je majhen, hiter, ekonomičen, učinkovit. Naenkrat se lahko v njem pelje od 1 do 5 oseb… Tisti z domišljijo pa jih lahko noter stlačijo še več… Nov tuk tuk stane okrog 3000 €! So povsod in so najboljše sredstvo za potovanje na krajše razdalje… Moj voznik je zgovoren in takoj se zapleteva v debato o vsem mogočem. To, da včasih pogleda nazaj in potrdi kako zadevo, medtem pa tuk tuk zavije po svoje, je pač postranskega pomena. Pove, kako mu je ime in v trenutku se spomnim nečesa. Izvlečem svojo staro zeleno beležko, ki je kdo ve kako zašla v mojo prtljago in notri najdem prav to ime skupaj s telefonsko številko. Veselje je neizmerno… Ko sem šla zadnjikrat po isti poti, je bil prav on tisti, ki me je peljal. Zdaj sva prijatelja. Takoj me povabi k sebi domov na kosilo ali večerjo…

Unawatuna… Tukaj se počutim tako domače… Pri prijateljih me že čaka soba in čaj… In seveda toplo morje… Predvsem pa veselje ob ponovnem srečanju… Kaj je lahko še lepšega… Dnevi hitro minevajo in »moja« terasa pred sobo se je spremenila v pisarno, s čudovitim pogledom na prekrasen zaliv… Zadnji večer me je eden od prijateljev povabil k sebi domov na večerjo. Za darilo smo prinesli sladoled. Hiša je izgledala prazna, a prijetna. Miza pogrnjena in se je kar šibila pod težo vseh dobrot… Stoli v sobi s televizijo so bili zaviti v polivinil in na enem od njih je sedel starejši gospod, se prijazno smehljal in nas povabil naprej. Od nekod je prišla nasmejana gospa, mama in pomignila, naj sedemo. Pogrnjeno je bilo točno za tri. Kaj ne bomo jedli vsi skupaj, se sprašujem… Ampak taka je navada. Pogostiti goste skupaj s tistim, ki jih je povabil… Ostala družina pa čaka nekje… Kmalu sem odkrila, da za tistimi zavesami, ki so se sumljivo premikale in izza njih se je slišal pritajen smeh… Za večerjo smo imeli odličen lamprais, jed iz riža in zelenjave, pripravljeno zavito v list bananovca. Zraven še solatko, nekaj curryev, papadam in sambol… Prava Šrilanška pojedina. Odlična! Za posladek smo zmazali celo posodo bivoljega jogurta, ki mu tukaj rečejo curd… Radovednost je premagala majhno prijazno bitje velikih temnih oči, ki je pokukalo izza zavese. Sledila sem ji in v majhni sobici odkrila ves preostali del družine, nekaj otrok, teto, sestrično, bratranca… Hitro smo se spoprijateljili… Dovolj je bil nasmeh in nekaj besed. Naslednji dan sem zapustila prijetno vasico ob morju in šla nazaj proti severu, kajti na poti so že bili moji novi sopotniki, s katerimi smo se odpravili odkrivat Budino solzico…

Prva dva dneva je deževalo… Kljub temu se nismo dali in bosi čofotali po lužah pred najlepšimi spomeniki Šrilanške zgodovine. Veliko jih je verskih in tam je treba izkazati spoštovanje s tem, da se sezujemo, pokrijemo ramena in kolena ter odkrijemo lase. Zato prav pride sarong, tradicionalno moško oblačilo. Gre za skupaj zašit velik kos blaga, ki se lahko nosi kot nekakšno dolgo krilo, lahko tudi krajše… Ženske ga nosijo med umivanjem v reki ali jezeru… Deževalo je tudi, ko smo jahali slone in ko nismo vedeli, ali dež pada z neba, ali prihaja od zemlje. Premočeni do kože, a nasmejani in z vedno več energije. Naslednji dan so fantje v avtobusu kupili veselo marelo. Gre za dežnik sive barve z lesenim ročajem. V trenutku, ko sem jo vzela s sabo za vzpon na levjo skalo Sigiriyo, je prenehalo deževati. Vesela marela je ostala na sedežu vso našo pot. Deževalo ni več vse do konca naše poti. Naključij verjetno res ni. Vesela marela pa je odgovorna tudi za kar nekaj smeha na našem avtobusu…

Na kaj pomisli človek, ko sliši ime Šri Lanka?

Sloni… Slone smo jahali, jih hranili… Dolg slonji rilec je raziskoval notranjost našega avtobusa skozi voznikovo okno, ko smo to veliko žival srečali prav sredi ceste… Obiskali smo slonjo sirotišnico in uživali ob pogledu na majhne slončke, ki se ravsajo z rilci in njihove mame, ki nadzorujejo situacijo… Na koncu smo jih srečali še v naravnem okolju, v narodnem parku Yala…

Čaj… Dežela čaja je na Šri Lanki višavje. Višje, ko je čaj gojen, za boljšega velja… Vse tiste preproge čajevih nasadov so nas spremljale in med njimi tu in tam kakšen slikovit slap… Kaj je lahko lepšega, če hkrati človek uživa ob skodelici pravkar skuhanega najboljšega cejlonskega čaja in sveže pečeni čokoladni tortici? Smisel življenja… Še posebej zato, ker smo dan poprej splezali na Adamov vrh! Všeč so nam tudi obiralke čaja… Tako lepe zgledajo med lepo postriženimi čajnimi grmički. Vse so izključno ženske. Tamilske ženske. Kajti ko so Angleži prinesli čaj na tedanji Ceylon, so domačini odklonili, da bi delali na čajnih plantažah… Zato so prišli Tamilci… Čaju na Šri Lanki rečejo tudi zeleno zlato. Visoko gojeni cejlonski čaj se uvršča na drugo mesto po kvaliteti in aromi na svetu, takoj za indijskim darjeelingom. Čaj je tudi odgovoren za posek velikega dela džungle v Šrilanškem višavju. Še okrog leta 1900 je bilo 70% otoka poraslega z gozdom. Danes je poraslega z gozdom približno 20% otoka…

Tamilski tigri… Državljanska vojna, ki še vedno traja… In naj bi bila končana v nekaj mesecih… Ki je prizadela ljudi na vse mogoče načine… Zelo globoko zakoreninjen spor, ki bo le težko rešen… A vlada napreduje. In vsakič, ko zavzamejo novo mesto, ki ga branijo tigri, se zasliši pokanje raket in nastopi vsesplošno veselje. Ampak tigrov ne smemo enačiti s Tamilci… Tamilcev danes živi na Šri Lanki približno 4 milijone. In zelo dobro shajajo tudi s Sinhalci, večinsko etnično skupino… Najlepše je, ko vidiš tempelj, v katerem je en del posvečen Budi, drug del pa Ganešu ali kakemu drugemu od hindujskih bogov… Seveda je v isti vasici še majhna mošeja in krščanska kapelica…

Buda… V mnogih oblikah, velikostih… Ali samo odtis stopala. Kajti sam Buda ni želel, da bi ga upodabljali… Zato so se pojavili odtisi stopal… Dagobe… Vsekakor se povsod čuti vpliv prevladujoče vere na otoku, budizma… Prijaznost domačinov, dober odnos do vsega živega… Buda je učil, da je najbolje hoditi po srednji poti. Buda ni bog. Je samo prebujeni, človek ki je pokazal pot. In prišel bo tudi novi Buda, takrat ko ga bo človeštvo potrebovalo. Šrilančani sledijo theravada budizmu in mu pravijo tudi originalni budizem. Gre za to, da se mora posameznik natančno držati Budine poti. Le tako bo lahko dosegel vrh… »bodi sam svoja luč«, je rekel Buda. Verjamejo, da le menih lahko preide v nirvano. Zato cela skupnost podpira menihe, da jih ima čim več možnost napredovati… Za najlepše Budine kipe veljajo kipi Gal Vihare v Polonnaruwi. Tam se čuti neka posebna energija in vsakič, ko s sopotniki občudujemo neverjetno umetniško delo, se razvije debata o življenju, o smislu… Budino učenje nam da misliti…

Pot domov je bila dolga… Kar nekako težko se je bilo posloviti od Budine solzice in prijaznih nasmehov. Od riža s curryem in ingverjevega piva, odd luknjaste ovinkaste ceste s prekrasnimi razgledi… Od živo zelenih palm in pisanih rož, pa najboljših začimb in ajurvedskih masaž… Zabavno je bilo v Ammanu nakupovati jordanske vize… In piti vroč čaj po ogledih v mrazu… Kar naenkrat kratki rokavi niso bili dovolj… Ko smo prispeli v Carigrad, je deževalo. In čeprav vesele marele ni bilo z nami, se je razjasnilo v trenutku, ko smo stopili ven iz letališke stavbe…

Drži, da so sopotniki največje potovalno bogastvo in brez njih bi bilo vse drugače… Hvala vsem za ves tisti smeh in večno energijo in pripravljenost na vse tudi takrat, ko smo bili utrujeni do konca… Bilo je fantastično!!

Ajda