Tamilci na Šrilanki

Plantažni Tamilci so na Šrilanko prišli iz Indije. Angleži so jih na ta mali otoški biser pripeljali kot delovno silo na čajnih plantažah v času, ko je bil otok britanska kolonija. Potomci prvotnih tamilskih prišlekov na Šrilanki živijo še danes. In na žalost v nič kaj boljših razmerah, kot njihovi predniki.

Domovanja plantažnih Tamilcev so izredno skromna. Večinoma zdaj že imajo električno napeljavo v svojih bivališčih, vse preveč pogosto pa se še vedno dogaja, da v svojih malih barakah nimajo ne tekoče vode ne urejenih sanitarij.

Ganesh je oče treh otrok, zaposlen je kot kuhar v enem izmed manjših družinskih penzionov na višinski Šrilanki. S svojo skromno plačo preživlja ženo, dve hčeri in sina. Odličen kuhar je, zame najboljši kuhar na otoku. Vsega se je naučil med leti, ko je delal kot kuharski vajenec  v luksuznem hotelu britanskega kolonialnega sloga. Oba sva imela ta privilegij, da so nama v njegovi zdajšnji službi dovolili, da se mu pridružim v kuhinji in se naučim kuhanja šrilanških specialitet. V vseh teh urah sva se veliko pogovarjala o njegovem življenju in o mojem. Kako neverjetno različna sta najina svetova, a vseeno sva se čutila povezana na nek poseben način.

Tako me je nekega dne povabil v njegov skromni dom. Peš sva se odpravila do njegove vasi in cesta se je vedno bolj ožila. Nato je bila le še kozja stezica, ko sva hodila med hišami in čajnimi nasadi, ter na koncu vendarle prišla do bivanjskega kompleksa, kjer živijo plantažni delavci. Njegova žena je obiralka čaja, sam pa se je uspel rešiti in izstopiti iz začaranega kroga plantažnih delavcev.

Deževalo je že nekaj dni, blatna tla so oteževala hojo, vode je bilo povsod preveč. Ko sva prišla do bivanjskega kompleksa sva ob odtočnem kanalu hodila navzgor do vhodov. Ozek prehod med kanalom je bil poln ljudi, predvsem žensk in otrok. Na eni strani so bile posamezne majhne sobe, zaprte z lesenimi vrati, na drugi strani pa ravno tako majhni utesnjeni prostori, ki so očitno služili kot kuhinja za posamezno družino. Pred nekaterimi vhodi so bili kurniki, ženske so v odtočnem kanalu pred svojimi vhodi prale posodo ali perilo. Šla sva čisto do konca kompleksa in se ustavila pred starimi, dotrajanimi lesenimi vrati. Potrkala sva. Skozi malo okno je pokukal obraz malega dečka. Bil je Ganeshev sin. Deček je plašno odprl vrata in se zazrl predvsem vame. Ganesh se je nasmehnil in mi dejal, da še nikoli ni povabil nobenega tujca k sebi domov.

Ko sva vstopila v prostor, nisem mogla prekriti svojega presenečenja. Soba je bila velika 3 x 3 metre, v njej je bila omara, postelja in miza na kateri je bila velika nova moderna televizija. Takoj mi je pokazal televizijo in mi povedal, da je to darilo njegovega šefa, v zahvalo za predanost in odgovornost v službi. ”Je to spalnica tebe in tvoje žene,” sem ga vprašala, pa mi je odgovoril, da tu spijo vsi. Hčeri spita na postelji, on, njegova žena in sinko pa si zvečer na tla postavijo vzmetnico in spijo na tleh. Sama si nisem mogla predstavljati, kako lahko pet ljudi spi v tako majhnem prostoru. Gledala sem tla in nikakor mi ni šlo v glavo, kako na tleh postavijo vzmetnico ko pa je bilo tako malo,  malo prostora. Nato sva odšla v drugi del odtočnega kanala, kjer so imeli kuhinjo. Tam sta bili njegovi hčeri, ki sta presenečeno pogledali očeta, ko sta videli da za njim stojim jaz. Predstavile smo se ena drugi in skupaj popili skodelico čaja, ki se je ravno pripravljal na starem, dotrajanem štedilniku. Nato smo v sobi s televizijo pregledali album poln zbledelih slik iz Ganeshevega družinskega življenja. Na vseh slikah sami nasmejani obrazi in tud,  ko sem vmes pogledovala k otrokom sem v njihovih očeh opazila neverjetno toplino in srčnost. Videlo se je in začutilo se je lahko, kako vesela in srečna družina so na nek svoj, poseben način, ki je nam tolikokrat tuj.

Če smo iskreni, sami velikokrat mislimo kako nesrečni so ljudje, ki ne živijo na podoben način kot mi. Kako revni so ljudje, ki nimajo enakih bivanjskih možnosti kot mi. A pri Ganeshevi družini nisi imel takega občutka. Nič jim ni manjkalo in nič se jim ni zdelo narobe, ker sanitarije uporabljajo še s tremi sosednimi družinami. Imeli so in še vedno imajo eden drugega. Med sabo so povezani z neverjetno ljubeznijo in naklonjenostjo.

Ko sva se vračala nazaj v družinski penzion, sem dejansko dojela pomen besed, ki mi jih je Ganesh nekoč dejal; da denar in udobje nista tako zelo pomembna kot si mislimo. Njemu se zdi, da smo mi ujeti v začarani krog materialnega življenja, tako kot se nam zdi, da so oni ujeti v začarani krog življenja brez možnosti za spremembo.

Nina Mavrič

Naročite se na RSS

Bogata in pestra zgodovina, mnogi različni narodi, različna verstva. Vse to so dejstva, ki so pripomogla k temu, da je otok danes dežela s kar 25 uradnimi državnimi prazniki. Tistih preostalih pa je še vsaj za trikrat toliko! Domačini sami radi povedo, da iz vsake najmanjše priložnosti ustvarijo praznik. Večina vseh praznikov Šri Lanke ima verski izvor, saj na otoku danes poznamo štiri prevladujoča verstva: budizem, hinduizem, islam in krščanstvo. Vsa imajo svoje praznike in navadno vse te praznike praznujejo kar vsi prebivalci, ne glede na veroizpoved. Zakaj pa ne bi praznovali, če lahko in če so prazniki tako super stvar, odgovorijo na vprašanje zakaj domačini. Otočani so po celem svetu znani kot strpni, prijazni, nežni in mili ljudje. Kot taki torej ne vidijo nobenih ovir in z veseljem praznujejo prav vse, kar pride na vrsto. Kajti povsem normalen je prizor, ko tudi v majhni vasi vidimo enega ob drugem svete prostore vseh štirih glavnih verstev. Katerikoli praznik pa je že na vrsti, vsi so navadno povezani z dobro vnaprejšnjo pripravo in močnim zanosom vseh ljudi, ki jim prav vsi ti prazniki polepšajo in popestrijo otoški vsakdan!

Pomemben je »pravi« čas

Šrilanška kultura je že od nekdaj povezana z astrologijo. Vsi prebivalci otoka ji zaupajo in vsako, še tako majhno naselje ima svojega astrologa. Astrolog je tisti, ki pomaga odgovarjati na pomembna življenjska vprašanja, določa »pravi« čas za poroko, postavitev temeljnega kamna, prihod otroka v prvi razred šole… In seveda določi tudi tisti »pravi« čas, ko se začne določen praznik oz. festival. Za ta točno določeni »pravi« čas se ljudje pozanimajo tudi tedne vnaprej in potem vse pripravijo za začetek ob točno določeni uri. Astrolog pove tudi, katero hrano je dobro pripraviti za določen praznik in točno kdaj jo postreči. Številke so zelo natančne, na primer 08:37 oz. podobno. Vsi ljudje vedo, kdaj so »pravi« časi za začetke praznikov in festivalov, kdaj točno postreči hrano, kdaj obiskati tempelj, kdaj se začno parade in posebni obredi. Tako se torej začne priprava na vsak praznik ali festival in tudi v vseh drugih vidikih življenja na Šri Lanki je ta »pravi« čas še kako pomemben.

Polna luna kot uradni državni praznik

In prav vsaka je točno to. 12 od vseh državnih praznikov na leto je dni polne lune. Vsi so to budistični prazniki, kajti budizem povezuje svojo celotno zgodbo o nastanku z naravnim luninim ciklom. Dnevi polne lune se na Šri Lanki imenujejo poya in so dnevi, namenjeni obisku templjev, meditaciji in tudi medsebojnim družinskim obiskom. To so dnevi, na katere je uradno prepovedano prodajati alkohol na kakršenkoli način vseh 24 ur od začetka dneva, katerega »pravi« čas določijo astrologi. Tudi vsi najpomembnejši budistični prazniki so dnevi polne lune oz. dnevi poya. Prvi med njimi je praznik Vesak, dan polne lune, na katerega je v svojem življenju sam Buda se rodil, doživel razsvetljenje in tudi umrl. Na dan Vesak veljajo še strožja pravila kot sicer in tri dni prej in tri dni po prazniku se poleg alkohola ne sme prodajati niti mesa in rib. Vse v poklon velikemu učitelju in ustanovitelju budizma. Polna luna z imenom Esala označi prihod največjega, najbolj barvitega in tudi najbolj znanega med vsemi Šrilanškimi festivali, ki se imenuje Esala perahera. To je festival, ki traja deset dni in je v celoti namenjen najpomembnejši sveti budistični relikviji na otoku, Budinemu zobu. Deset dni se vsak večer po mestu Kandy, kjer je tudi tempelj, namenjen za hrambo Budinega zoba, sprehaja procesija več kot stotih slonov in približno 2000 plesalcev! Najlepši med sloni pa na svojem hrbtu nosi skrinjico, ki simbolično hrani v sebi Budin zob. Kajti pravi zob je že vrsto let shranjen za mnogimi vrati v templju, izključno zaradi varnosti. Prav vse ostale dni polne lune Šrilančani prav tako skrbno praznujejo, jedo posebno hrano, se oblečejo v belo in obiščejo bližnji tempelj. Si predstavljate, da je vsaka polna luna državni praznik?

Novo leto 13. Aprila?

Točno na ta dan ga praznujejo na Šri Lanki. Ta čas praznovanja novega leta je podoben tudi v marsikateri drugi azijski državi, zato strokovnjaki radi iščejo povezave. Ena med njimi povezuje praznovanje novega leta z žetvijo riža, domačini pa ta čas radi povezujejo s starimi legendami in verovanji. Tudi novo leto, ki ga 13. Aprila na Šri Lanki praznujejo budisti in hindujci, seveda natančno določijo astrologi. Vsako leto določijo tisti »pravi« čas, ko se staro leto prevesi v novega in ne obstajajo nobena pravila, katerih bi se pri tem držali. Obstajajo tudi točno določene ure, ko naj ljudje začnejo kuhati novoletno hrano (posebej določene jedi, samo za to priložnost), kdaj naj začno jesti, katera barva oblačil je najbolj primerna… Ljudje se na praznovanje novega leta pripravljajo vsaj en teden, kupujejo hrano, prava oblačila, okraske za dom in darila za templje. Nimajo navade obdarovati bližnjih, pač pa se med sabo obiskujejo, skupaj pojedo pražnjo hrano, obiščejo tempelj… Vsi ljudje v času novega leta obiščejo tudi svojega astrologa, ki pogleda v zvezde in jim napove dogodke za prihajajoče leto. V tem času sta kar dva dneva dela prosta, večina ljudi pa vzame celo dopust, da le lahko opravi vse te novoletne obveznosti. In pogosto se zgodi, da se življenje precej upočasni že dva tedna pred dogodkom in ostane tako vse do konca aprila. Šrilančani namreč izjemno radi praznujejo prav vse, kar je možno in temu namenijo čim več možnega časa.

Naj bo vsak dan praznik, tako ali drugače!

Na Šri Lanki ni pomembno, ali si budist, hindujec, musliman, kristjan… Vsi radi praznujejo vse. Budisti božič, hindujci polno luno Vesak, muslimani hindujski Kataragama festival, kristjani budistično novo leto. Kako lepo je življenje, ko je toliko praznikov na sporedu in je skoraj vsak dan če že ne praznik pa priprava nanj! In nikoli ne veš, kdaj ti pisan festival prekriža pot na potovanju po tej veseleči se Budini solzici…

Ajda

O Šrilanka, določenih počitnic destinacija,

kjer hiše ne stoje zarad´ cunamija.

Da b´ ne bila nam vera v čistočo vzeta,

ne bi bil riž in curry mi vsakdanja jedača.

.

Ne vedel bi, kako se v riž preobrača,

vse, kar želodec si dobrega obeta.

Ne bil monsunov notranjih b´ igrača,

ne bil bi čaj mi vsakodnevna pijača.

.

Jaz mirno upal bi pred komarji, kačami in ščurki,

varoval me Buda in ne Sv. Marko.

Z izvoljeno vodičko predstavljana mi je bila Šrilanka,

dobil sem vpogled, da mi doma res čisto n´č ne manjka.

.

Članska anketa, Doživeta Šrilanka 2010, Žagar Leon in Jan, Peter Kolar

Kot solza se je utrnila iz indijske podceline pred davnimi časi in obdala s toplim indijskim oceanom. Brez kopenskih povezav z drugimi deželami se je oblikovala v pravi biser samosvoje kulture. Živela je srečno v svoji izolaciji, dokler niso vetrovi bogastva prinesli prvih trgovcev, ki so ostali in prinesli mnoge novosti. Tudi takrat je ohranila svojo srečo. In še kasneje, ko so se ji dogajale slabe stvari. Nasmeh kar ni in ni izginil iz obrazov njenih prebivalcev. Tam je še danes in še danes je srečna, na tisti svoj poseben način. To je Šri Lanka, blagoslovljeni otok, ki si po kar nekaj težkih letih utira svojo novo pot obstoja kot rajske dežele. Poraja se vprašanje, kako je lahko ohranjala srečo skozi ves tisti čas? Je k temu pripomogel Buda, ki je spodbujal ljudi, naj srečo iščejo v sebi. Ali zavzeto verovanje v karmo, kjer je vse slabo, kar se zgodi le dobra priložnost, da postaneš boljši! Kakorkoli že je, sreča tega lepega otoka se kar tako mimogrede prenese na vse obiskovalce in se iz dneva v dan samo veča. Nič ni nenavadnega torej, ko ob skodelici čaja med plantažami te opojne rastline dolgo časa klepetamo o tem, kako nam je lepo tukaj na Šri Lanki.

.

Kaj ima Buda tukaj zraven?

Ali pa Šiva, Jezus, Mohamed. Kdorkoli že je, je prav. Šrilančani spoštujejo vsa verstva. Zato je povsem vsakdanje, ko v mestu na razdalji le nekaj metrov srečaš budistično stupo, tempeljček za Šivo, majhno krščansko kapelico in še muslimansko mošejo. Obstajajo celo kraji s templji, katere obiskujejo pripadniki vseh verstev z enakim namenom in enakim spoštovanjem. Težko je torej govoriti o tem, katera vera pomaga pri sreči, saj na splošno kar vse. Tako tečejo stvari tukaj na Šri Lanki. Vera je način življenja, rdeča nit, ki vodi posameznika in mu daje smisel. Čeprav opredeljeni za eno od štirih glavnih, domačini spoštujejo vse in pogosto je drugo vprašanje pri spoznavanju verska opredelitev. Kakršenkoli je odgovor, bo sogovornik odobravajoče prikimal. Ker je tako pomembna, vera seveda pomaga pri sreči. Kajti vsa verstva učijo dobro in želijo svojim pripadnikom pokazati pravo smer v življenju. Šrilančani se radi držijo napotkov, kako hoditi v pravo smer! In potem je tukaj še karma oz. prepričanje v to, da se vsako dejanje nekoč povrne. Tako ali drugače. Biti srečen in zadovoljen pomeni veliko dobre karme. Kajti tako lahko dobro vplivaš na bližnjo in širšo okolico.

.

Pomirjujoča zelena in vse tisto tropsko rastje

Zelena je, tako zelena da bolj sploh ne bi mogla biti. Rastline so vseh možnih oblik in barv in pripravijo čudovito kuliso kot iz najbolj tropskih sanj. Tisti fikus, ki ga imamo doma v dnevni sobi, je tukaj visok 20 m. Ostale lepe rože iz naših lončkov tu rastejo kar ob cesti. Obstaja celo kruhovec, prav tisti iz zgodbe o Malem princu. Na njem sicer ne raste kruh, pač pa domačini njegove sadove radi nasekljajo in iz njih pripravijo, kaj drugega kot curry! Ste že slišali za frančipani, tempeljsko drevo s tako dišečimi cvetovi, da se je enostavno težko upreti njihovemu vonju in mu ne slediti. In velik lotos s čudovito budistično simboliko. Vse to in še več ustvarja rajsko tropsko podobo Šri Lanke, ki tako lepo pomirja in pozitivno vpliva na vse njene obiskovalce. Je to velika količina kisika v zraku ali zgolj užitek ob pogledu na vse te lepe stvaritve narave? K temu dodajmo še zvrhan krožnik okusnega tropskega sadja vsak dan in dejstvo, da na Šri Lanki rastejo med drugim tudi okusni aromatični paradižniki. Ste presenečeni? Zdaj smo odkrili samo košček skrivnosti, ostale pa komaj čakajo, da jih odkrijete tudi vi.

.

Skrb za živali ali zakaj vozniki tako na hitro zavirajo

Začne se takoj po prihodu na prvi vožnji iz letališča v notranjost otoka. Voznik kar naenkrat sredi ceste divje zavre, da nas skoraj pomeče s sedežev. Gledamo skozi okno, a tam ni ničesar večjega. Potem počasi pricaplja izpod avtobusa majhen kuščar. Aha, zdaj je stvar jasna. Šrilančani namreč zelo spoštujejo živali in se radi držijo enega od petih ključnih budističnih načel, ki pravi ne ubijaj! Zato se je treba čimprej navaditi na tisto hitro zaviranje vsakokrat, ko cesto prečka kakšna živalica. To se na Šri Lanki dogaja zelo pogosto. Prometa na cestah namreč ne sestavljajo le avtomobili, avtobusi, tovornjaki in motorji, ampak tudi krave, kokoške, kuščarji, kače, sem pa tja tudi kakšen slon,… Sloni so tudi sicer zaščitni znak otoka. Prinašalci sreče, kaj pa drugega! Priložnosti za srečo na tem otoku res ne manjka. In z vso tisto srečo se potem tudi povečajo možnosti, da vidiš kakšnega od divjih živalskih prebivalcev v naravnem okolju!

.

Obala Šri Lanke in še en pravi raj, Maldivi

Srečni otok ima 1340 km obale. Večina le – te je zlato peščene in v senčki kokosovih palm. Morje je čisto in živo modre barve! Vzdušje je počitniško… Kaj drugega kot sreča, te prevzame ob prvem stiku s katerimkoli dopustniškim krajem ob šrilanški obali! Dodajmo še stupo, zgrajeno na točno taki točki, da polepša fotografijo že tako lepega zaliva in doda kanček duhovnosti vsej zgodbi. O sveže pripravljeni morski hrani in tem, da v počitniških dneh lahko pozabite na čevlje, ne bomo izgubljali besed, saj vse to in še več spada zraven! Ponovno pridemo do sreče, ko ugotovimo, da imajo popotniki na Šri Lanki to srečo, da so le slabi dve uri z letalom odmaknjeni od enega tistih krajev, ki jih imamo vsi spravljene nekje v podzavesti kot najbolj rajske. Seveda, to so Maldivi. Skoraj 1200 rajskih koralnih otočkov tam v bližini naše srečne Lanke več kot upraviči svoj rajski sloves. Nekateri jih omenjajo celo kot eno od svetovnih čudes. Na teh otočkih, od katerih sta 202 naseljena, je pesek snežno bel, morje kristalno čisto in tiste prave turkizne barve. Pisane tropske ribe in ostale morske živali je moč opaziti že z lesenih mostičkov nad vodo. Med otočki vozijo ladjice, nad njimi včasih leti kako letalo. Sicer ni nobenega prometa, ni naglice, ni motečih vplivov zunanjega sveta. Vreme je vedno toplo in večinoma sončno. Iluzija ali resničnost? Vse je res in še več, treba pa je pohiteti, saj se govori, da bodo Maldivi čez dobrih 50 let že pod vodo. Zdaj je torej pravi čas!

Tako je s srečo v deželah sredi toplega indijskega oceana. Sreča na srečo prinese… Nepozabne počitnice! Ko pa jo prenesemo še v naš vsakdan, je urok svete Lanke deloval.

Ajda Šter

Zbudim se v  v Nureliyi, nov dan. Pogledam skozi okno. Nič kaj obetavno jutro. Oblačno in vsak trenutek se lahko spusti dež. Po večdnevnem monsunskem dežju smo si že vsi srčno želeli sonca in tropske vročine. Saj smo vendar v tropih!

Ampak bilo je poletje, čas monsuna in osrednji del našega potovanja je spremljala vlaga, megla in dež, občasno pa nas je tudi zeblo!

Zato tudi to jutro pripravim moj pisani dežnik, pobašem prtljago in grem do recepcije. Odložim nahrbtnik  in dežnik in že sem na zajtrku pred bogato obloženimi mizami. »Mhmmmm, kaj bom pa danes?«, razmišljam pri sebi med sprehodom od ene strani jedilnice do druge, od evropske do šrilanške  ponudbe. Jajčka, toast, marmelada, maslo, slasten ananas in papaja, jogurt iz bivoljega mleka –  curd, kosmiči, mleko…potem pa ribji curry,
 dhal – omaka iz leče, string hoppers – riževi rezanci,..

Joooj! Spet je preveč vsega. Vzamem kosmiče in sadje in stvar je rešena.

Med zajtrkovanjem čebljam s potniki in skupaj olajšano ugotavljamo, da nismo edini, ki smo deležni tropskega monsuna. Pri sosednji mizi sedi številna skupina Nizozemcev, ki zadnja leta veselo obiskujejo svojo bivšo kolonijo. Tokrat so tudi oni naleteli na dež, ki jih očitno sploh ne moti, saj so ga vajeni že od doma.

Pogled na uro in ja, treba bo iti.. Samo še po nahrbtnik in dežnik skočim..«Kje pa je moj dežnik? », oziram se po recepciji in sprašujem potnike, receptorja. Noben nič ne ve, noben ga ni videl.

Ura je, treba bo iti. Sedem na avtobus in razmišljam, kako mi je spet uspelo nekaj izgubiti…

Potem pa me prešine. Ej, dežnika več ne boš potrebovala! Konec je z mokroto. Dežnik je opravil svojo nalogo, zdaj pa čudežno izginil v znak, da je nalivov konec.

In točno tako je bilo!
Do konca našega potovanja nas je spremljalo sonce in prava tropska vročina.
Dežnik pa…

Upam, da je prišel še komu prav!

Sara Alt

Templji

O budistična Lanka z vsemi lepimi templji. Sprehajamo se okrog velikanske dagobe. Vsak s svojim šopkom vodnih lilij. Ali lotosovih cvetov. Oba zrasteta iz blatnega močvirja in razpreta čudovit, čist cvet. Kot je govoril Buda, človeško življenje je trpljenje, a vodi pot ven iz tega trpljenja – blata, v neskončnost brez samsare, v nirvano – cvet. Ko odtrgaš cvet stran s stebla, ga pustiš na oltarju, se vsakokrat spomniš na to. Cvet ovene. Človeško življenje je minljivo.

Budino sporočilo nam da misliti. Vedno je tukaj zakon karme. Na našem kombiju se domenimo, da bomo pazili na karmo. Se držali dobrih dejanj. Niti komar ne sme končati pod našo roko. Saj res, komarjev pik je poljub, pravijo budisti. Karma deluje in naši dnevi so polni sonca. Sonca, ki sveti na vse tiste čudovite dagobe, ki se zlivajo z deželo in ustvarja še lepše sončne zahode.

Adamov vrh je ponovno pot odplačevanja slabe karme. Morda le planinski izziv ali na splošno soočenje s samim sabo. Pot je tokrat bolj prazna. Stopnice so vedno bolj strme. Dobro, da so postanki, kjer lahko spiješ čaj ali si privoščiš slano kuhano čičeriko. Vedno je tukaj kdo, ki bi se rad pogovarjal. In je ponosen, ko vidi belca se vzpenjati na ta sveti vrh štirih religij. In na vrhu je tempelj. S svetim odtisom. Pa naj bo Budin, Šivin ali Adamov. Pomembno je verjeti. In prehoditi to pot spoznanja.

Dva dni po vzponu na Sri Pado, kot se originalno imenuje Adamov vrh, se začne »muskelfiber«. Da ne pozabimo, kje smo bili. Da se spomnimo na osemčleno pot. Srednjo pot. Je ta pot prava? Je ali ni, v vseh templjih nas nanjo spominjajo osemčlena kolesa. Da ne pozabiš…

Po čem si zapomniš budistične templje na sveti Lanki? Po tem, da do njih vodijo stopnice. Da je čez dan zeloo vroče in peče, ko hodiš bos naokrog. Morda po tem, da nas pri pomembnih templjih, kot je recimo tempelj Budinega zoba, večkrat pregledajo zaradi varnosti. Ampak na koncu si najbolj zapomniš mir in energijo. In prijazne nasmehe domačih romarjev, s katerimi si deliš pot in veselje ob doseženem cilju. Kaj je pomembnejše, pot ali cilj? Hm, če ne bi bilo cilja, najbrž niti na pot ne bi odšli…

Riž in curry

Vedno in povsod. Najbolj pikanten pa je prvi dan. Ko cel dan ne ješ drugega kot banane in prigrizke. Si utrujen od dolgega leta in presenečen nad šrilanškim podnebjem. Takrat potem zvečer pade prvi riž s curryem. Oh kako je pikanten. Poleg tega domačini jedo svojo hrano brez pribora. Uporabijo desno roko, vedno. Kajti leva je namenjena izključno umivanju. Zato je v vsaki restavraciji vedno nekje v kotu majhen lijak namenjen umivanju rok. Ali pa dobiš na mizo večjo posodo z vodo.

Ko se sprehajamo po tržnici in se izgubljamo med stojnicami, me sprašujejo. Kam s to zelenjavo, pa tisto. Odgovor je vedno isti. Zakuha se v curry. Kaj bi riž brez currya. In kaj bi curry brez čilija. Ostalo so samo še malenkosti. Tudi tisti veliki kupi posušenih rib, romajo slej ko prej v lonec s curryem.

Tisti prvi dan smo se ga navadili. In je ostal naš. Vsak dan, vse do konca potovanja, smo vztrajali. Riž in curry. Za zajtrk pa se pocrkljali s toastom, maslom in marmelado. Čeprav bi lahko tudi za zajtrk jedlli curry. Sicer ne z rižem ampak z riževimi rezanci.

Dan na dan riž s curryem. Želja po nam znani hrani je prav tako rastla iz dneva v dan. Zato smo takrat, ko smo se vrnili z dolgega sprehoda po naravi, nekje nad 2000m nad morjem, vsi imeli v glavi podobo krožnika polnega špagetov ali karkoli podobnega. Pot do tega ni bila tako lahka. Treba se je bilo peljati z vlakom, poiskati restavracijo in potem še čakati eno majhno večnost do polnih krožnikov. Ampak Sammy se je izkazal. Riba s krompirčkom in solato je bila odlična! Z Maho sva vztrajala pri rižu in curryu in bila prav tako navdušena! Nagrada pa taka! Polnih želodcev smo se skupno odločili, da od zdaj naprej jemo le še riž in curry, do konca.

Ko je naša Kanthe praznovala rojstni dan, nas je v restavraciji za zajtrk pričakala polno obložena miza domačih dobrot. Mmm za začetek kiri bath (sprijet riž) z ribjim curryem in potem še domače slaščice. Domačini z Maho na čelu so bili navdušeni. Prav tako mi. A na koncu so mi rekli, joj kako bi zdajle pasal tisti toast!

Narava

Na Šri Lanki ni večjih mest. Zato pa je veliko manjših mest. Ta se prepletajo kar eno v drugo in tako dobiš občutek, da je otok ena sama velika vas. Zato je v naravo treba zapeljat izven uhojenih in prometnih poti. Mi smo jih uspešno iskali, tiste bolj neobljudene ceste.

In bili najbolj navdušeni, ko smo dosegli Konec sveta. Peš, po čudoviti planoti Horton. Med neskončnimi poljanami, jeleni in rododendroni. Konec sveta je bil zavit v meglo. O kako lepo bi bilo, da se megla vsaj za hip razkadi, pomislim. Že naslednji trenutek se odpre pogled v dolino. Oh ta naša dobra karma. Smo si jo pa res prislužili z vsemi tistimi stopnicami. Konec sveta je globoka dolina, ki se spusti skoraj 1000m navzdol. O ko bi imeli krila… Lepo pa je tudi sedeti tam in grizljati ostanke z lunch boxa, katerega smo dobili za s sabo. Kmalu smo srečali še Mali konec  sveta z manj dramatičnim spustom in se vrnili nazaj, navdušeni nad zeleno naravo in tišino, v katero je zavita planota. Lep pobeg iz neskončnih šrilanških mestec.

Tudi safari v nacionalnem parku je bil uspešen. Večni izziv je tukaj iskanje leoparda. Zelo hitro smo ga našli in se do mile volje nagledali te mogočne velike mačke, ki se je prav spretno skrila med veje dreves. Živali je bilo veliko. Poti so bile prašne. Plaža neskončno dolga in morje divje skrivnostno.

Marija ali zabava na Šri Lanki

Več je bilo tistih najbolj zabavnih trenutkov. Ko so fantje peli samo za nas na vetrovni terasi v Kandyu. V džungli smo poskušali arak in dali domačinom za poskusit našo ognjeno vodo. Kdo mislite, da je težje pil? V Elli smo popili kakšen koktejl preveč in napletli cel kup zanimivih zgodb. Smejali smo se brez prestanka. A najboljša zabava nas je čakala.

Na plaži, v Unawatuni. Tisti dan, ko smo praznovali. Takrat smo šli plesat. Bosi, na plaži… V soju zvezd. Za šankom je sedelo mirno dekle. Ker je bila sama, jo naša Priyanka povabi na ples. Takrat se začne tisto pravo! Mariji se razsvetli obraz in z veseljem sprejme povabilo. Zaveže krilo in nam pripravi čisto pravi pravcati šov. Nasmejana, vesela, brez predsodkov. Večer je nepozaben…

Ko naslednji dan sedimo na kapučinu (ja, na Šri Lanki se da dobit pravi pravcati odličen kapučino), razmišljamo. Šri Lanka je super, ampak Marija, ta pa je…!

Sumudu

Doživeta …

Že pred začetkom potovanja je bilo govora o nekakšnem trpljenju, peklu, preko katerega da vodi pot v raj. “Opozorila” so se vztrajno vrstila tudi večji del samega dogajanja. Da bi jih kdo lahko celo že resno vzel. Toda… kakorkoli obračam svoje vtise s potovanja, ne uspem dojeti, kje bi bil tu “raj” in kje “trpljenje”. Pa naj se je program še tako trudil postaviti mejo med njima.

Zame je raj, ko uživam, ko se nekaj novega dogaja, ko me nekaj zbudi. Ko ljudem doma ob prikazovanju slik ne znam in ne morem pojasniti, kaj se je pa tu pravzaprav dogajalo in kako smo se imeli. Ko uspem na potovanju brez večjega sitnarjenja narediti nekaj, česar se doma niti slučajno ne bi upala lotiti. Ko se zgodba obrne tako, kot ji sama ne bi dovolila. Ko dosežem nekaj, za kar sem se prej prepričevala, da ne znam in da niti ni vredno. Ko se (javno) sprostim ali razburim na čisto “napačnih” mestih. Ko se zavem darila v obliki sopotnikov, ki mi pri vsem tem pomagajo. Ko z živopisanim dežnikom v roki, do gležnjev v vodi in premočena do kosti, navdušeno ugotavljam, kako je svet zanimiv in da zdajle pa res ne bi bilo prijetno sedeti v pisarni. Ko mi ščurki, polži, nočni metulji in kuščarji v spalnici pomenijo dobro družbo, samo da nisem sama. Ko spoznam, da resnično lahko obstaja skupina približno dvajsetih Slovencev, ki se uspejo v nekem skupnem prostoru nekega dogodka medsebojno sprejemati, razumeti in podpirati. Ko ob tem le navidezno tiho opazujem in se učim. Ko v zraku mora biti nekaj magičnega… in magijskega, sicer še zdaj ne bi verjela, da se je vse skupaj izšlo, kot se je.

Zame je raj… na doživetem potovanju po Šri Lanki, torej!

Sami dogodki, ogledi in program potovanja, ki sem jih med sabo že sproti uspela pomešati in se jih spominjam malo raztreseno in bolj po svoje (in zato komaj čakam opise sopotnikov), so k tem doživetjem le pomagali, postavili okvire za zgodbo. Ki se bo dogajala, upam, še naslednjih nekaj mesecev, let, morda še dlje. Edino ne morem se otresti misli: Kaj me čaka prihodnjič? Se bo nadaljevalo? Lahko bi se…

Potovanje po Šri Lanki zdaj predstavlja novo osvojeno stopnico na poti k spoznavanju življenja in sebe v njem. Neko takšno strmo in spolzko stopnico… Zaradi katere še kako dolgo pečejo mišice v mečih… In s tem jasno dajejo vedeti, da se ta moj raj ni zgodil “kar tako”.

Sopotnica Andreja

(novoletna Doživeta Šrilanka)

Adamov vrh. Približno 5000 stopnic. Cilj, ki si ga zadanemo prvi dan potovanja po Šri Lanki. Cilj, za katerega treniramo prav vsak dan. Kajti kot nalašč do večine budističnih templjev na Šri Lanki vodi kar nekaj stopnic. Premagovanje le – teh je nekaj posebnega v tropski vročini in vlagi ali celo dežju. Kajti na našem novoletnem potovanju nas je dež rad spremljal. A dež na Šri Lanki je vse kaj drugega kot nevšečnost. Čofotanje po lužah, nakup pisanega dežnika, veselje ko si suh po nekaj minutkah… In prav tisto popoldne, ko smo se bližali vznožju Sri Pade (kot domačini imenujejo Adamov vrh), se je nebo potemnilo. Kaj hočemo, smo si rekli. Tako pač je. In se sprijaznili s tem, da bomo stopnice premagovali v dežju. Ko smo se ob 1h zjutraj zbrali pred hotelom, pripravljeni na nočni vzpon (kot narekuje tradicija), je bilo nebo povsem jasno in polno zvezd. Hvala dobri karmi…

Četrtič sem začenjala vzpon po stopnicah. Prvič sredi noči. Po zvočnikih se je slišalo govorjenje, petje, spodbujanje… Za vsakim ovinkom so nas pričakali spodbudni nasmehi, odobravanje. Zagrizli smo v prve stopnice. Si kmalu privoščili prvo kavico… Kaj si človek sploh še lahko želi? Toliko postojank, da bi se lahko ustavil vsakih 5 minut! In povsod te sprejmejo z veseljem, ti postrežejo vroč čaj ali kavo, kuhano zelo slano čičeriko ali sočno jabolko, majhno čokoladko ali zgolj žvečilni gumi. Morda le spodbudna beseda in tistih nekaj angleških besed, ki jih poznajo.

Mi premagujemo stopnice, opremljeni športno, kot za hribovski vzpon. Domači romarji so oblečeni v najlepša oblačila. Dekleta v bela krila, moški v bele hlače… Pomagajo si in sem ter tja koga tudi nesejo. Še posebej navzdol, ko izdajo boleče mišice… Vsi nosijo kape. Dober posel ima tisti, ki jih je začel prodajati ob vznožju. Sem in tja ti želi kdo v zameno za nekaj rupij zavezat trakec za zaščito okrog zapestja. Moj je že star in obrabljen, zato ga zamenjam.

Bolj kot hodiš navzgor, bolj vidiš samega sebe v ogledalu. Stopnicam kar ni videti konca. Treba je hoditi počasi, v vrsti. Utrujene mišice niso navajene prehoditi toliko stopnic in ob takem času… Na začetku smo klepetali. Bolj proti vrhu pa hodi vsak sam zase… In se potopi v misli… To je res pravi izziv. In ja, to bo dobre karme! Z vsako stopnico premagujemo trpljenje in plačujemo za nazaj… Buda pravi, da je življenje trpljenje.

A tudi trpljenja je enkrat konec. Ne še takoj, ko dosežemo vrh ob zgodnji 4. uri. Kajti takrat se šele začne. Množice na majhni ploščadi… Nekaj pokritih prostorov, kjer so prenočili najbolj zavzeti. Hladno je, veter piha, zavetišča ni. Tam nekje spodaj so zakurili ogenj v čast bogovom. Stopimo dol. V ogenj mečejo prav vse. Smrdi. Malo pa le pogreje… Da le veter ne piha naravnost v obraz, pa smo že na boljšem… Vsi v istem zosu, bi rekli po domače. Lahko bi šli dol. A se ne damo. Če smo že prišli, ga bomo dočakali. Sončni vzhod namreč. Na najbolj svetem od vseh vrhov na Šri Lanki… Čas pa teče počasi. Grejemo se z pogovori, čutimo skupaj… Napetost se stopnjuje proti uri vzhoda, vsi želijo na vrh, k svetemu odtisu. Bosi na mrzlih tleh, premraženi do kosti… Dočakali smo.

Veličastno pride. Z neverjetnimi barvami. Ob divjem zvonenju. Prerivanju množice. Vsak si želi biti tam zraven. Tu je nov dan, sonce vzide in ves trud je poplačan. Cilj je dosežen. Čez nekaj minut na nasprotni strani od sonca v zraku obvisi fantastična senca Adamovega vrha. Kot popolna piramida je. Prav nič ne spominja na vrh sam. Nenavaden prizor, ki traja le nekaj minut…

Zatem se začne tisto najtežje. Pot navzdol. Gneča je, vsem se mudi… A sploh ni pomembno. Cilj je osvojen, občutki nepozabni. Nekje na sredini srečam enega od fantov iz hotela. Dajva, teciva, mi reče. Hm, pa ni nezdravo tečti navzdol po stopnicah? Ah daj, zabavno bo. Prav. In že letiva. Kot bi mignil sva pri vznožju, saj ubereva prav vse možne bližnjice in skoraj poletiva v nov dan. Vmes srečava še mnogo nasmehov… In nekje spodaj sveže obraze dela naše ekipe. Malinda pravi, da enostavno ne funkcionira, če se dobro ne naspi. Vsakemu svoje. Vsi zadovoljni in navdušeni. Dobre karme naberemo toliko, da smo do konca potovanja uspešno lovili »ne mokre« trenutke in ležali pod palmami v soncu. Zajtrk, ki nas je pričakal v hotelu, pa je bil kljub svoji preprostosti najboljši na celi poti!

Sumudu

Tale pot po Šri Lanki je res ena čudna reč. Po vrnitvi sem o marsikakšnem potovanju imel vedno veliko za povedat, zdaj pa nič. Kot da mi je ob vseh vtisih  s poti zmanjkalo pravih besed. Čudež.

Po vrnitvi domov me na ulici sreča znanec, zaprisežen turistični domoljub, in ko mu pojasnim, da moja barva na
obrazu ni od smučanja na Krvavcu temveč s plaže na Šri Lanki, je bil rahlo razočaran: – Tja si šel? Le zakaj?

Preberite preostanek članka »