Akcija – Španija – april 2012

Štiri potovanja za štiri okuse

Preberite tudi – Španija iz mojih oči

Pred leti se Španija ni “prijela”, letošnja akcija pa že privablja vse, ki si želijo tudi Evropo spoznati in doživeti na tankočuten način. V Agenciji Oskar smo Španijo podrobno raziskali in pripravili za vas. Zdaj so tu, potovanja z veliko mero občutka za deželo, v aprilski akciji pa še cenovno zelo ugodna!

Oskarjeva potovanja po Španiji krasijo naslednje lastnosti:

• v potovanjih je skrita ZGODBA,
• potovanja so pripravljena specialistično,
• velika mera občutka za potovalno deželo ter v človeku prijazen potovalni stil,
• glavne znamenitosti so le ključne točke, v katere umeščamo doživljanje raznovrstnih vtisov,
• potovanja vključujejo doživljanje tradicije in narave v želji začutiti špansko bit,
• dovolj je spontanih sprehodov in aktivnosti, ki prekrvavijo telo in navdihnejo dušo,
• …

Potovati v sklopu aprilske akcije pa ima še naslednje prednosti:

-    zagotovljena potovanja,

-    zelo ugodne cene,

-    najboljši potovalni čas.

Še posebej so potovanja atraktivna za ljubitelje krajših in evropskih potovanj.

Barcelona s Costa Bravo 5 dni (avtobus/letalo)

Odhod: 18. april

Klasično turistično potovanje, kjer se z avtobusom odpeljemo do Katalonije, potem pa obiščemo vse glavne znamenitosti, predvsem pa Barcelono. Vračamo se z letalom v Ljubljano. Ena nočitev je ob morju, dve nočitvi pa v Barceloni. Poleg glavnih znamenitosti (Dalijev muzej, Costa Brava, samostan Montserrat in Barcelona) potovanje vključuje tudi nekaj lepih sprehodov. Zelo ugodna cena!

Potovanje lahko nadaljujete s potovanjem V deželi don Kihota (Katalonija in V deželi Don Kihota 12 dni), kar je odlična kombinacija.

V deželi Don Kihota 8 dni (osrednja Španija + Madrid)

Odhod: 22. april

To je potovalni biserček, ki vas popelje v pravo špansko bit. V spirali okoli Madrida vas tankočutno popeljemo po glavnih znamenitostih osrednje planote (tu je največ španskih Unescojev), prepletemo vas z vasicami in podeželjem ter manj znanimi, pa morda zato toliko bolj čutnimi in doživetimi kraji. Prav tako se sprehodimo po krajih, od koder so izhajali španski osvajalci in začutimo kraje, kjer je svoje dogodivščine preživljal čudni plemič don Kihot.

Potovanje za vse, ki ste v Španiji že bili ali bi želeli tankočutno prodreti v njene skrivnosti.

Preberite tudi – don Kihotova drama

Katalonija in V deželi Don Kihota 12 dni

Odhod: 18. april

Če obe gornji potovanji združimo, dobimo odlično 12-dnevno potovanje.

V ritmu flamenka 8 dni (Andaluzija)

Odhod 29. april

Atraktivno potovanje vas popelje v kontraste Andaluzije – v zlitje španskega in mavrskega stila življenja, v slavna mesta Sevillo, Granado in Cordobo, Gibraltar … Na obalo Sredozemlja in Atlantika. Poleg ogleda glavnih znamenitosti se boste na potovanju sprehodili po najlepših naravnih lepotah dežele, spoznali tudi špansko Kapadokijo in območje belih vasic … Tankočutna potovalna zgodba, ki vas gotovo navduši.

Preberite tudi – Kako so nam Gitani ukradli Cordobo

Se vidimo v aprilski Španiji?

Lep pozdrav, Oskar

Naročite se na RSS

Doživetje po špansko

Španija ima povsem svojstven ritem prehranjevanja, ki ga seveda pogojuje način življenja in ljudje. Ljudje osrednje Španije so bolj zadržani in ne morem si pomagati, da ne bi naredila vzporednice z nami Slovenci. Niso vsiljivi, če pa jih pozdraviš, pa se prijazno odzovejo in nasmehnejo. Leta 1975 je umrl diktator Franco in Španija je vstopila v popolnoma novo obdobje. Družabno življenje ni več ostajalo doma v družini, ampak se je razširilo na nočno življenje v klubih in barih. Lahko bi rekli, da so mesta čez noč osvojila nov način zabave.

Španski zajtrk

Španci začenjajo službo ob 9.uri zjutraj in do takrat lahko opazuješ po vseh  barih neznansko gnečo. Vsi bi radi svojo skodelico ‘cafe con leche’ ali kavico z mlekom, zraven pa grizljajo rogljiček ali popečen toast polit z malo oljčnega olja, vse skupaj pa začinijo z glasnim klepetanjem. Španija je znana kot ena vodilnih držav v proizvodnji oljčnega olja (in tudi mi ga vedno prinesemo domov nekaj litrov skrbno zavitega v brisače…za vsak slučaj). Če pa imajo Španci malo več časa, pa si privoščijo toast pomazanega s svežim miksanim paradižnikom in politega z oljčnim oljem. Zajtrk je skromen in obvezno s kavico. Ko se začne služba, uslužbencev ni več, zato pa pridejo v lokale upokojenci, preden se odpravijo po jutranjih nakupih. V velemestih so trgovine z živili skrbno zamaskirane in običajen turist jih nikakor ne more odkriti. Če….pa opazuješ jutranje življenje in po kavici slediš ostarelim gospem, pa te pot privede na živilsko tržnico polno okusne in sveže zelenjave, svežih sirov in mariniranih oliv. Tam najdeš tudi pekarske in slaščičarske mojstre. Že samo pogled je dovolj, da se začnejo cediti sline. Zgodba z zajtrkom pa sploh še ni končana. Le kdo bo nahranil lačne želodčke tistih, ki so se zabavali pozno v noč? Če greš pozno spat, potem tudi pozno vstaneš. Ja, ne boste verjeli, zajtrke v španskih lokalih strežejo do 13.ure. Še živo se spomnim dogodka, ko sem blizu Salamance vstopila v lokalni bar okoli 12.ure. Kakšno zabavo mi je nudilo opazovanje gostov, ki so po prekrokani noči kapljali v lokal. Dekleta s poležanimi frizurami, zapacanimi make-upi in fantje z zmečkanimi majicami, neobriti, oboji pa s tenkimi pogledi in s komolci podprtimi glavami na šanku.

Tapasi do kosila

Kosilo se začne šele ob 15.uri. Kaj pa do takrat? Tapasi, mali prigrizki, ki jih servirajo k pijačam ali pa jih naročiš samostojno. Spomnim se v Madridu, ko me je v času pred kosilom pograbila strašanska lakota. Vstopila sem v prvi lokal in zagledala razstavljene jedi, ki so vse izgledale neskončno okusno. Njam, se obliznem in naročim dva tapasa. Natakarja, ki je stal za mano in mi kazal jedilni list sem kar spregledala, saj sem bila tako lačna, da tudi razmišljati nisem imela časa. In res, 123 sta bila pred mano dva krožnika tapasa. Skoraj bi me kap, saj je bilo hrane za štiri ljudi. Prav mi je, sem si mislila, čisto prav, drugič pa poglej jedilni list in bolj opazuj natakarja, ki mi je skušal namigniti, da je to veliko. Nisem vsega pojedla, zneska računa vam pa tudi ne povem…še najhuje pa je, da ni bilo tako dobro, kot je bil visok račun Seveda v večina lokalih ni tako, zato me je tudi zavedlo. Ponavadi servirajo male krožničke z okusnimi prigrizki, skoraj obvezno pa dobiš povsod postrežen čips poleg piva.

Kosilo

Kosilo se začne ob 15.uri in traja do 17.ure. Cena hrane je enaka slovenski, morda malo višje. Dobro pa je pogledati Menu del dia ali jedilnik dneva, kjer restavracija predlaga kombinacijo obroka. Začne se s predjedjo, ki je običajno juha ali solata, sledi glavna jed in potem sladica. V nekaterih lokalih je vključena v ceno tudi kavica po kosilu ali pa kozarec vina. Povprečna cena je navadno 10 eur za tak obrok. Kaj pa če zamudiš kosilo? Potem zopet ješ tapase do večerje.

Večerja

Večerja se začne ob 20.uri. Španci imajo navado, da hodijo ven na večerjo, zato so ulice zvečer polne ljudi. Vsi so lepo urejeni, odišavljeni in  dobre volje. Noč ima svojo moč. Po večerji se klepet in zabava nadaljuje v enem od lokalnih barov, po možnosti z ogromnimi količinami tapasov. Spomnim se zgodbe ene od naših sopotnic, ki je gostila dve Španki na svojem domu. Lepo je poskrbela za njih in jim seveda postregla tudi z večerjo ob 19. uri. Ko so se ob 22.uri začeli odpravljati v posteljo, sta se dekleti začeli spogledovati in vprašujoče pogledovati gostiteljico. Vprašala ju je, če morda še kaj želita in dobila vprašanje za odgovor: „Ali ne bomo večerjali?“ Gostiteljici je zaprlo sapo in seveda je takoj odhitela v kuhinjo pripravljat ‘večerjo’. Kasneje je v pogovoru izvedela, da je to praktično njihov najbolj pomemben obrok, ker so takrat vsi skupaj. Količina hrane, ki je izginila v lačnih ustih je dokazovala, da sta bili dekleti zelo zelo lačni.

In naslednji dan je do 13.ure čas, da dobiš zajtrk.

Breda

Pozno smo prišli v hotel v Sevillji, naslednje jutro pa še bolj zgodaj odrinili naprej. Šef pravi da je še dolga pot pred nami. To je bil res čuden dan, oblačen in ponoči je deževalo. Vse je šlo narobe. Hvala bogu da je do Cordobe samo ena ura vožnje. Tukaj zavij desno navigira Angelca (avto-pilot) Bredi. ‘Tukaj pa že ne, poglej kako je čuden zavoj, ozkih ulic ne maram več’, odvrne Breda. Ker Angelca vedno najde najkrajšo (beri časovno najdaljšo) rešitev, nas pošlje skozi center Sevilje.

Ko smo končno na avtocesti, šef izkoristi čas vožnje za razlago tukaj živeče manjšine. Predava o ciganih, v Španiji imenovanih Gitanos (izvedenka iz »Egipčanos«, od koder naj bi sem prišli).

Cesta je ravna, z Bredo sva utrujena, šef pa je razpoložen za predavanja. Prisluhneva, ker je zanimivo. Od obsežne razlage nama ostanejo v spominu med drugim tudi besede slavnega Cervantesa, ki je napisal še bolj slavnega Don Kihota: »Cigani so rojeni lopovskim staršem in odraščajo v lopovskem društvu. V življenju se izučijo za lopovski poklic in ko umrejo zapustijo ta svet kot diplomirani lopovi.«

Vmes se oglasi Angelca in pove da zavijemo desno, vendar Oskar pravi da te ženske ne smemo poslušati. Razlaga o ciganih je bila tako zanimiva, da smo peljali mimo Cordobe in skoraj že prišli v 200 km oddaljeno Granado. Šef se sredi razlage zdrzne, ko opazi, da je na veliki tabli na avtocesti označena samo še Granada. Breda pol krožno obrne in že se peljemo nazaj proti Cordobi. Šef nadaljuje z razlago in zopet je zelo zanimiva. Kar naenkrat opazimo pred nami tablo Sevilja (naše začetno izhodišče), ki je tik pred nami. Breda obupa, zapelje na prvo počivalšče in nesrečno izjavi, da je zares že utrujena, še manj pa pozorna na table. Šef še vedno v elementu skoči za volan, Breda nazaj, Senad pa še naprej popravlja Angelco in opravlja njeno delo.

Šef tokrat zaupa Angelci, ki ga iz avtoceste spelje po »bližnjici«… Spet že znani prizori iz belih vasic. Breda zavpije šefu: »Ne vozi po teh ozkih ulicah, spet se bodo ogledala sama zapirala!«. Vendar šefi nikoli ne poslušajo, zato pohodi stopalko in spet se znajdemo v hribu in labirintu ozkih ulic. Leva stran ozkega cestišča je popolnma zaparkirana, ulica pred nami se bolj strmo vzpenja kot bi se lahko, zavoj v širšo levo ulico je prepovedan, zavoj v desno pa gre pod ostrim kotom strmo naprej. V avtu se čuti smrad skurjenih gum, ki obupno cvilijo na poti navzgor. Spet se po že znanem scenariju prebijamo naprej. ‘STOP’ zavpije šef, ‘gremo na kavo’. V upanju da smo že zelo blizu Cordobe nam mimoidoči senjor pove da se nahajamo v vasici blizu Seville. Jutranja kava natanko ob 12:00 uri, v lokalni kafetariji je zaznamovala nov začetek dneva. Spet smo začeli znova. Tokrat šef ni več razlagal o ciganih ampak Senad o Cordobi. Uf, pomisli Breda, če bomo imeli srečo bomo še danes v Cordobi in si zadaj rezervira sedež za prenočevanje. Tudi Senad razlaga zanimivo z vsemi detajli. Upamo, da zaradi razlage ne bomo zgrešili mesta še enkrat. In tudi nismo. Prišli smo na željeni cilj. Ura je kazala 14:30 namesto planiranih 09:30. Ko smo iskali razloge in krivca za pozen prihod, smo složno ugotovili, da so nam cigani na poti ukradli Cordobo.

Takšno je bilo našo prvo srečanje s španskimi Gitanosi.

Smo pa na poti odkrili marsikaj – o ciganih in o Cordobi, pa tudi skrivnostno andaluzijsko mestece, v katerem smo se kar stopili od sproščenega vzdušja. Z vrha obzidja smo bili priča otroški igri, ko so oblečeni v viteze napadali glavna mestna vrata. Čudovite fotke so nastale, lepo bi bilo tukaj postati s skupino in začutiti pravi andaluzijski utrip… če ne bi bili v njem zgubljeni in bi vedeli, kje je in kako se do njega pride… O tem pa morda kaj več naslednjič…

Breda in Senad

CORDOBA

Na slaven položaj so jo postavili Mavri, ko je v 10. st. postala največje in najbolj razvito mesto v Evropi. Že takrat so imeli tlakovano in ponoči osvetljeno ulico, milijon prebivalcev, čez 100.000 hiš in 80.000 delavnic, 900 kopeli, 80 bolnic, na stotine mošej in nekaj knjižnic z več kot 400.000 knjigami. V umetnosti, znanosti in kulturi so konkurirali mogočnemu Bizancu in Bagdadu. Zgradili so veliko mošejo z več kot 1.200 stebri v sami notranjosti, najlepšim mihrabom, ki predstavlja samostojen prostor sam zase, izumili tehniko dvigovanja notranjih prostorov in prvič povezali mošejo z delom palače. Takrat so Cordobo razglasili za kalifat, ki je trajal vse dokler je niso osvojili španski kralji. Cordoba je bila kot brušen dragulj, ki je svetil čez zahoden svet.

V BELIH VASICAH SE OGLEDALA SAMA ZAPIRAJO

Prvi pravi dan v Španiji. Brez pričakovanj. Brez predstav. Brez slik. No, ne popolnoma. Medtem, ko odkrivamo španske poti, se slike pojavljajo kar same od sebe. V nas ni želje po slikah, doživetja brez slik so močnejša. In potem…..se je kot iz vedrega neba prikazala prva bela vasica. Kdo bi rekel, da je takooo lepa? Najbrž se nama je ob pogledu nanjo kar zvrtelo. Še posebej Bredi, ko ugotovi da je Senad v Angelco vtipkal ne samo ime mesta, ampak tudi naključno izbrano ulico in še hišno številko za povrh. Vrh je navdušil Senada – skakal je s fotoaparatom naokrog in vsake toliko izpustil zvoke navdušenja.

Preberite preostanek članka »

Tisti dan je vse teklo po načrtih. Po potovalnem predahu v skrivnosti anatolski vasici sva imela s Širin ambiciozne načrte.

ZAPLET

Krenila sva še v jutranjem mraku in Črni panter je brzel po praznih hribovskih cesticah osrednje planote. Vodili so naju kažipoti čudnih imen, ki jih ni bilo na nobenem zemljevidu. Po feelingu torej, sva se smejala, pa zavila enkrat v levo in drugič v desno… Zabava se začenja, čutil sem, da prihaja eden tistih dni, zardi katerih se sopotnikom običajno dvigajo lasje na glavi.

Preberite preostanek članka »

Razvajen s presežno eksotiko sem v Španijo odhajal s kar nekaj notranjega razburjenja. Po petnajstletnem premoru z naslovom SVET se vračam v novo tujo, tokrat domačo deželo… Pripravljat nove zgodbe, po katerih bodo potovali in odkrivali deželo sopotniki… Zdaj, po mesecu in pol raziskovanja in dobrih treh mesecih medenja vtisov vam lahko zaupam nekaj drobcev, kako vidim deželo in potovanja po njej. Več o tem… na kakšnem izmed potovanj!

Kot evropska dežela mi je Španija ponujala manjšo RAZLIČNOST kot mi jo ponuja eksotika “drugačnih” dežel. Predvsem bi se kot “hitri” popotnik v njej zlahka ujel v klasično past glavnih znamenitosti, ki so strnjene v večjih mestih ter zaokrožene v srednjeveških središčih. Tu so veličastne katedrale in dvorci, muzeji in cerkve… Vsaka zase je nekaj enkratnega in najbolj veličastnega, a vse to sem čutil kot istorodni dražljaj. Gotovo bi se tega hitro naveličal. “Preveč naenkrat,” mi je potožila znanka iz enega tistih potovanj, ki želi v čim krajšem času VIDETI vse!

Srečo imam, da sem šel v Španijo po ZGODBO, želel sem jo torej DOŽIVETI. Tako, da deželo začutim skozi vseh 6 čutil in petplastno. Po veličastnih zgradbah sem si privoščil sprehode po naravi, potikanje po podeželju in vasicah, kavico z domačini… Po neskončni valoviti ravnini mi je več kot prijal izlet v kakšno “sierro”, da se oko spet razgiba na dinamični podlagi in prav čudoviti so bili sprehodi po gozdovih plutovih hrastov in stoletnih domačih kostanjev…

Vpletel sem se v metež raznovrstnih dražljajev in vtisov – in zdaj sem začel šele prav uživati, kot tudi doživljati. Na sprehodih sem iz površinskega spomina čistil mesta in znamenitosti, jih medil in vsrkaval v globlje doživetvene plasti. Z raznovrstnostjo sem čištil monotonijo istovrstnosti. Postajal sem vse bolj občutljiv na vse več podrobnosti okoli sebe.

Zdaj je Španija šele “zaplesala” okoli mene… Začutil sem jo in v njej zaživel. In glej ga zlomka, z veseljem sem občudoval tudi peto katedralo na poti, ki je bila pravi blagor po dolgem sprehodu po hrastovem gozdu. Saj je bila del ZGODBE, moje zgodbe.

Začutil sem rešitev mojega španskega “poslanstva”. Le sebe sem opazoval in v sebi vas, mnoge sopotnike in vaše odzive na različne dogodke. Videl sem se (z vami vred) na izhodu velike katedrale obkrožen z mnogimi turisti, ki smo utrujeno bolščali predse brez iskric v očeh. Bilo je lepo, a zakaj tako? Videl sem se pa tudi polnega žara pri donkihotovskih mlinih, po raziskovanju uličic odmaknjenega Truhilla…

Začenjal sem ČUTITI špansko zgodbo, kot je nisem mogel prebrati v nobeni knjigi. Kar vstopila je vame. Mesece je trajalo, da vam jo lahko govorim.

Prav takšne naj bodo tudi človeku prijazne španske zgodbe (potovanja) – raznovrstna torej, dinamična in celovita. Raje kak dan daljše, pa zato toliko bolj sladokusne in doživete. V njih naj bo ravno prav vsega – velikih mest in slavnih spomenikov, pa tudi sedanjosti in narave, tradicionalnih okolij in doživetih sprehodov… Da nas potovalni veter vsrka v dogajanje in se začnemo dogajati tudi sami!

Ko se zdajle spominjam meseca in pol španskega življenja vem, kako ubog bi bil ko bi se mi mudilo in bi hotel videti vse naenkrat. Ko se mi utrinjajo vtisi se le redko znajdem v bučnih središčih in med mogočnimi zidovi… Ja, gotovo so to prave “vabe”, ki človeka spravijo v to deželo in kot bleščeči spomeniki neke dobe izjemno dragoceni. A ni ga močnejšega vtisa kot prelestna sedanjost, torej naša zgodba, ki jo zaživimo v pestrem potovalnem vetru NAŠE ZGODBE.

ŠPANIJA – potovalno

V Španijo sem se odpravil kot teliček, kar po dolgem in počez. Zdaj to vem, vem pa tudi, kako bi se je lotil naslednjič – da bi jo kar najmočneje in celovito doživljal, z vsemi šestimi čuti in v vseh 5-ih plasteh.

Gotovo bi se dežele lotil v srčiki – v Don Kihotovi deželi, osrednji Španiji. Da začutim špansko bistvo, identiteto in SRCE. Da spoznam njeno zgodovino, začutim srca konkvistadorjev in se vživim v Don Kihota (tudi v sebi). Zdaj razumem špansko bit in prelivajočo toplino.

Potem bi “čisto” Španijo nadgradil s temperamentno Andaluzijo, mešanico španskega in južnjaškega, obogateno z bližino morja. Tu bi lahko občudoval špansko zgodbo, kako se je nadgradila z afriskimi vplivi mavrov ter vplivi osvojenega sveta zlate španske dobe… Od morja do visokih gora… Doživetje razpona, da začutim južnjaški španski temeprament!

Potem bi jo mahnil na SEVER, v kalejdoskop španske raznolikosti, v kateri se špansko srce veliko bolj tankočutno spleta s keltsko zgodbo. V dežele Galičanov, Asturijcev in Baskov… ki so španski zgodbi dodali svoje zgodbe v nove celote. Tu že potrebujemo tankočutnost, da nas prevzamejo podrobnosti… ali pa ne. Tu dojamem špansko umirjenost in odmaknjenost.

Za konec bi si privoščil Katalonijo – najbolj živo in vibrantno Barcelono ter raznovrstno okolico, ki vrvi od kontrastov in dogajanja. To bi bila pikica na i, sproščena in ustvarjalna zgodba dalijevskega stila, ko le še lebdiš nad stvarnostjo in si od nje že neodvisen.

Povsod pa bi me spremljala neskončna španska ljubezen do hamona (pršut) in dobre kapljice (vino), vrhunski siri in ljubezen do “tapasov” na ulici, krona čez vse pa je kava z mlekom.

Pri tem se bom tudi v naprej neskončno zabaval z “Oskarjevo” španščino, ki spravlja v smeh in začudenje tudi hladne Galičane in ljudi iz visokih pirenejskih dolin. Svojevrstno mešanico italijanskega in francoskega razumejo povsod, turške in arabske besede so bolj razumljive na jugu… Slovenščino in angleščino zelo mešajo na don Kihotovem podeželju (oboje jim je isto), v iskreno veselje pa mi je bil “Marsovski” občutek kot ga doživiš na Kitajskem – ko govoriš, pa ti vsi kimajo čeprav te nihče ne razume. In seveda navdušenje nad tem, da si v Guadelupe dopovedal natakarju da si vegetarianec, pa dobiš za “darilo restavracije” kot predjed čudovit kos krvavice!

Oskar

V ritmu flamenka – več o južni Španiji (Andaluziji) – kliknite tukaj

Donkihotova dežela – več o osrednji Španiji – kliknite tukaj

Konec septembra se je dogajanje v Agenciji Oskar začelo počasi umirjati. Krompirjeve počitnice so bile pred vrati, vse za odhode na potovanja je bilo pripravljeno in končno smo malo zadihali. Bil je četrtek, 24.9., in okoli 12. ure, ko se je pri moji mizi ustavil Oskar, malo postal, potem pa: »Ej, veš kaj sem razmišljal, a bi šla ti jutri zjutraj z mano v Španijo, za kake 10 dni?« Nastala je kratka tišina, nekaj sekund. Skozi možgane so mi s svetlobno hitrostjo švigale misli, obveznosti… Ah, z malo volje se bodo vse »važne« stvari dale urediti tudi čez 10 dni… bo že nekako… »Ja, grem.« In je steklo. Akcija. Kakšen je plan? »Plan je, da plana ni.« Tudi v redu, tega smo v Agenciji Oskar navajeni. Delala bova po inspiraciji. »A znaš kaj špansko?« »Ne, zakaj vprašaš?« Še bolje, se bova vsaj veliko smejala.

ODHOD

V petek sva z Oskarjem cel dan in celo noč preživela v avtu. Ustavila sva se toliko, da sva kupila zemljevide. Italija. Francija. Po 15. urah vožnje je Oskarja zmanjkalo, zaspal je na zadnjih sedežih in na vrsti za vožnjo sem bila jaz. Še dobrih 200 km Francije, potem pa že ciljna destinacija – Španija.

PRVI VTISI

Sredi noči na bencinski črpalki sem se prvič srečala z dejstvom, da Španci govorijo le špansko. Pravi izziv je bil že priti do goriva. Ponoči ni bilo žive duše, le jaz in za neprebojnim steklom fant, ki je gorivo prodajal. Črpalka ni delala, grem vprašat, kako in kaj. Veliko ročnih spretnosti je bilo potrebnih, da sem dognala, da moram najprej plačati in šele nato bo iz pipice kaj priteklo. Ker avto ni bil moj, nisem imela blage veze koliko litrov naj natočim, tudi kalkulator v glavi je bil v nočnih urah na off. Nekako 50,00 € se mi je zdela primerna številka. Hm, raznobarvne pipice mi tudi niso olajšale dela. Eh, če je črn avto bom tankala iz črne pipice, pa bo kar bo. In sem zadela. Ha, prva zmaga. A vse to dogajanje me je povsem izčrpalo. Ura se je bližala 5. zjutraj in premagoval me je spanec. Zavila sem s ceste, ustavila pred nekim obcestnim lokalčkom in mrknila. Oskar se ves ta čas ni niti premaknil.

GREMO DALJE

Ko se je začelo daniti, tam okoli 8. ure, sva se tudi z Oskarjem počasi začela prebujati. Po jutranjem čajčku je padla odločitev – greva kar na vzhod, do Santiaga de Compostela. Dobila sem malo kruha in sira, pa eno čebulo (je zdrava, veste) in spet v avto. Usposobila sva navigacijsko napravico (ni šlo brez zapletov in pomoči iz Slovenije), jo krstila za Garmino (ima pač ženski glas) in se ji prepustila. Delo je opravila kar dobro, le v Santiagu naju je na vsak način hotela zapeljati v ulico prepovedano za promet. Parkirala sva in vzela pot pod noge. Po vseh teh dolgih urah vožnje pravi balzam. Sem torej hodi na tisoče romarjev, peš iz Francije, tudi od drugod. Že sama misel na to daje kraju poseben pečat. Konec septembra sicer mesto spi, a moč volje vseh popotnikov, ki po dolgih tednih prispejo na cilj, lebdi v zraku.

IZZIVI ZA VEGETARIJANCE

Proti večeru se mi je resno začel oglašati tudi želodec, ki le s kruhom, sirom in čebulo ni bil več zadovoljen. Z Oskarjem sva se podala v lov na špansko hrano. Ker je Oskar novopečeni vegetarijanec sva se znašla pred pravim izzivom, saj sva hitro ugotovila, da so severni Španci čisti mesojedci. Tisti, ki jeste ribe in morske sadeže boste sicer zadeli terno, vsi ostali vegetarijanci pa se pripravite na shujševalno kuro. Tudi vegi-jedi vsebujejo vsaj kako lovko hobotnice ali rakca, da o jajcih sploh ne govorim. Tudi če naročite solato, pričakujte, da bo v tej solati prevladovalo meso (šunka, morski sadeži,…), kakšen perešček zelene solate pa se tam znajde bolj po naključju. Če ne znate špansko je vse skupaj še bolj zabavno, saj severni Španci težko dojamejo, da resnično ne jeste niti jajc, niti morske hrane. Če imate res srečo, bo v restavraciji kakšen gost, ki zna angleško in vam bo z veseljem pomagal, a vseeno se je pred hranjenjem bolje oborožiti s slovarji, od katerih se tudi z Oskarjem nisva nikoli ločila.

RAZISKOVANJE ODROČNIH KRAJEV

Zvečer sva kupila nekaj knjig o severni Španiji. Angleška literatura je prava redkost, zato sva kupovala tiste z veliko slikami in malo teksta. Na hitro sva sestavila plan potovanja, potem pa spat, spat, spat, končno postelja.

Zjutraj k sreči ni bilo potrebno zgodaj vstajati, saj so Španci, kljub temu, da imajo srednjeevropski čas, kaki dve uri za nami in se malo pred 8. uro šele začenja daniti. Mahnila sva jo proti jugu, bolj na podeželje. Severna Španija je precej podobna Sloveniji in plan je bil poiskati tisto, po čemer se razlikujemo. In sva našla. Ne takoj, sploh ne takoj, saj se je Garmina odločila, da bo stavkala in morala sva se znajti sama. Po stranskih cestah sva opoldne prispela do kanjona Sil.

Uvav. Odročni kraji, ki so jih odkrili že menihi pred nekaj stoletji, si tam postavljali samostane in uživali v lepih razgledih in miru. Žal ni bilo dovolj časa za sprehode in uživancijo v tej tišini, pa sva šla raziskovat kar z avtom. Nekje se pride okoli… sva prebrala, pa sva šla pogledat. Pot je bila vedno bolj ozka, pa še bolj ozka, pa široka ravno toliko da je šel avto mimo, pa naenkrat konec poti in nikjer prostora za obrnit. Stara ženka, ki se je grela na soncu pred hišo, naju je mirno opazovala, nekoliko bolj nemirna pa je postala, ko je Oskar prestavil vzvratno, saj druge poti ni bilo. Vse je šlo na centimetre in morda se vam to ne zdi nič posebnega, a naš Oskar je imel vozniški izpit kake pol leta in spomnite se kako ste takrat vozili in parkirali vi.

Jaz sem seveda z avta izstopila in se ob tem kar zabavala, Oskar je pa prvič resno zašvical. S hiše sta pritekla še mož in žena, ki sta se verjetno malo zbala za ubogo mamo tam na stolu pred hišo, in s skupnimi močmi je Oskarju vendarle uspelo, da se je (brez praske!) skopal iz godlje v katero sva zapeljala. Ja, nazaj grede sva ugotovila, da sva rinila po pešpoti – tako je to, če v Španiji ne znaš špansko.

Prehranjevanje je bilo spet zabavno, vsaj zame, za Oskarja malo manj, ker je od mize vstal lačen, saj niti ena jed ni bila vsaj približno vegetarijanska, nikakršne solate ni bilo na jedilniku. Žal (zanj) je bila to edina gostilna daleč okoli, tako da je spet mlatil kruh, sir in čebulo.

Pot naju je potem vodila po tisoč ovinkih preko kanjona, mimo terasastih vinogradov, nazaj priti severu – cilj: priti čim bližje severni obali, Viveiru. Garmina je še vedno stavkala in dobila sem novo zadolžitev: »Jaz moram vadit vožnjo, ti pa navigiraj.« Omenila sem že, da je imel Oskar takrat šele nekaj mesecev izpit za avto in verjemite, vaje je bil še kako potreben…

A navigiranje se sliši veliko bolj enostavno kot je bilo v praksi. Če imate le tavelik zemljevid Španije, vozite pa se po malih vasicah in mini mestih je to približno tako, kot bi se z zemljevidom srednje Evrope prevažali po Goričkem. Najboljša orientacija je bila sonce, ki naju je k sreči spremljalo celo pot.

A slaba stran tega je bila, da sonce pač zaide in ko se je začel delati mrak sva se znašla sredi ničesar. »Po avtocesti se že ne bova vozila, to je dolgčas.« Ok, pa vztrajajva na stranskih poteh. V Lonley planetu sem prebrala, da je tu naravni park Fragas in naivno sem mislila, da se bo kje sigurno dalo tudi prespati. In zapeljala sva v gozd. Vedno bolj temno je bilo, gozd vedno bolj gost, cesta vse ožja, nobenega avta nasproti… Oskar je bil sicer čisto navdušen, ko je odkril da gre za evkaluptusov gozd in je klepetal in premleval kako zanimivo je to, meni pa so po glavi hodile čisto druge stvari: kaj če se nama pokvari avto… mobi ne vleče… nikjer žive duše… a v Španiji živijo medvedi in volkovi… (v tistem prečka cesto mala lisička, a meni se je zdela kot največji divji merjasec)… kje bova spala… kje sploh sva??

»A je še daleč do Viveira?« me sprašuje Oskar. Delitev dela – on vozi jaz navigiram – je vzel namreč smrtno resno. »Ne, ni več daleč…« mu odgovarjam (saj poznate tisto o Ata Smrku). Ko je tudi on počasi začel spoznavati, da tu okrog ni nobenih prenočišč in da že kako uro nisva srečala nobenega avta in da počasi postaja utrujen, me je to spraševal vse bolj pogosto in vedno je dobil isti odgovor: »Mislim, da sva že blizu.« Groza, upam, da ne bo popenil. Po kakih treh urah gozda pa kar naenkrat eno veliko križišče, široka dvopasovnica in tabla Viveiro 120 km. Ups. Blizu, daleč, pa vse je relativno, glavno da sva na pravi poti.

Nina

Začelo se je s telefonskim klicem. Bila sem v Turčiji, na obisku pri prijateljih.

»Si že bila kdaj v Španiji?« spašuje Oskarjev glas. Dolgo je že tega, pomislim. In takoj zatem…, Španija? Do večera imam čas za razmislek. Če bom za je najbolje, da grem čim prej tja.

V bistvu sem bila takoj za. In zvečer je bil plan narejen. Čez dober teden sem že potovala v Barcelono.

To je bil pravi preskok. Iz Azije v Evropo. Vmes en dan doma, ki ni bil dovolj da bi sploh začela razmišljati o Španiji. Sposodila sem si vodnik in prepakirala stvari, se pripravila na mrzlo vreme in po nekaj letih odprla španski frazni slovar.

Barcelona je pozdravila takšna kot je. Morska, odprta, zanimiva, pisana… Pravi izziv je bil najti prenočišče v milijonskem mestu. Potem pa torbo na rame in gremo na potep. Sploh ni bilo hladno in prijeten vetrič je pihljal z morja. Ozke uličice starega dela mesta so se prepletale in v njih trgovinice, živahni tapas lokali… Vrvež najbolj znane ulice Ramble in številni umetniki, ki tam poskušajo zaslužit za preživetje. Od tu in tam se zasliši petje. Nekje ob strani ulice je vhod v pisano tržnico, kjer najdeš vse od tropskega sadja do rib najbolj nenavadne oblike in polžev, pripravljenih za v omako.

Kaj je lepšega, kot zjutraj s svežo cafe con lecche v roki pohajati po zanimivih ulicah nikoli spečega mesta. Ali ugotoviti, kako dobro deluje podzemna železnica. Se sprehajati po parku, kjer se prepletata narava in umetnost. Na zakotni ulici poslušati operno pevko, odkriti butik z rabljenimi oblačili. Presenečen občudovati razgled z zelenega griča sredi mesta. Ugotoviti, da ima mesto tudi plažo. Nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom…

Dva dneva Barcelone sta hitro minila in bila dober uvod. Na letališču se srečam s črnim panterjem, ki za naslednje tedne postane drugi dom. Nina reče samo »Oh Ajda«. Pove dovolj… Oskar pove približen načrt poti oz. smer v katero sva namenjena. Zemljevid v roke in gremo.

Nekje na avtocesti zavijeva desno, ker se nama zdi, da bi tam znalo biti kaj zanimivega. Prikaže se simpatična vasica z trdnjavo, cerkvico, nekaj lokali, slikovitimi hišami… Prijeten postanek. Malo naprej po cesti pa odcep kaže, da je tam nekje največje špansko jezero. To je sigurno nekaj posebnega. Prikaže se polje z manjšim jezercem, ki je v večini izsušeno. Pustinja, ozke ceste in majhne vasice. Nikjer znakov življenja.

Popoldne cesta zavije bolj proti hribom in pojavi se nekaj več zelenja ob poti. Še nekaj ovinkov in tu je Albarracin. Mesto kot iz pravljice. Stoji na veliki skali, pod katero je vrezan predor za vozila. Barva hiš se zliva z okoljem. Nad mestom se dviga trdnjava. Ozke uličice so pravi labirint. Če slediš ozki potki, lahko zaideš na majhno, prijetno dvorišče kake od hiš. V barvah sončnega zahoda vse izgleda še posebej pravljično. Sprehod ob trdnjavi in odkrivanje skritih kotičkov. Zelo težko srečaš še kakega drugega sprehajalca. Kava v lokalu, ki se je ravnokar odprl in je eden redkih v mestu. Vrata, ki se odprejo v veliko trgovino in so pravo odkritje.

Večer v mestecu je miren in tih. Naslednje jutro pot pelje naprej. Najprej je tukaj naravni kamniti park. Super za jutranji sprehod. Ista cesta vodi naprej proti Cuenci. Tam so menda neke hiše, ki nevarno visijo čez skalne previse…

Cuenca je bila zabavno doživetje. Vijuganje po ozkih ulicah in tukaj čni panter dobi prvo majhno praskico. Mesto je pravi labirint, čeprav ni veliko. Tu je novi del brez oznak in tam je stari del z oznakami in zelo ozkimi uličkami. Nikoli ne veš sigurno tudi, če je morda katera od njih enosmerna… Treba je kar v stari center in tu je vse na dosegu roke. Viseče hiše, hudičev most, mestna katedrala in Plaza Mayor.

Pot iz Cuence vodi v deželo Don Kihotovih mlinov. Kar naenkrat pred mano zaživi zgodba o pogumnem vitezu. Zaželim si videti enega od mlinov. Oskar pa si zaželi bencinsko postajo, ker je črni panter žejen. Kot bi mignil se sredi pustinje prikaže oboje, eno ob drugem. Skoraj zapuščena bencinska črpalka in čez cesto velik lep mlin. Lastnika črpalke sva zbudila iz popoldanskega dremeža v njegovem kotičku ob hiši, od koder nadzoruje, če morda pride kak kupec. Jaz občudujem mlin in si predstavljam Don Kihota, kako se bliža od daleč…

Čez nekaj kilometrov se prikaže še več mlinov. Ni dobrega dostopa, zato zapeljeva kar na polje in jih vsa navdušena poslikava. Kdo pa bi vedel, da je to samo začetek…

Ajda Šter

Zgodilo se je čisto po naše – v trenutku in bliskovitemu nadgrajevanju. Po celoletnem gnitju doma (neka bolezen pač) se v ponedeljek ozavestim, da odmiram pri živem telesu. Nekam je treba pobegnit, silno me vleče spet na neko raziskovanje! Duša kriči, HOČE, nemogoče se ji je upreti.

Ja, nekaj novega rabim… čutim neke nove vibracije lastnega izziva! Želim se soočanja s samim seboj, napasti blokade in omejitve v lastnem pojmovnem svetu, jih osvetliti, sčistiti in preseči. Kajti to je vrhunsko doživetje, vrhunski avanturizem! Soočiti se s samim seboj!

V trenutku pade ideja – ne nekaj novega, temveč nekaj »starega novega« rabim. Zbuditi v sebi prastare spomine in doživetja tistih romantičnih štoparskih časov, ki so me pred 25-imi leti nezadržno vlekli in premetavali po stari celini. Ja, potegniti jih ven v pozornost, ter jih prežarčiti s seboj danes.

Vau, Evropa! Zalogaj, s katerim sem začel in se ga v celem obdobju Agencije Oskar kar nekako izogibal. Zdaj je pravi čas, da se stare dame lotim z novo pametjo in vsem spoznanji in izkušnjami… da sprejmem izziv in tudi Evropo pripravimo po naši, Oskarjevi potovalni filozofiji!

* * *

Tri dežele mi padejo na pamet – Grčija, Irska s Škotsko ter Španija. Še isti dan, v torek torej skličem posvet, na katerem pade končna odločitev – mene pošljejo v Španijo, Uroš in Boris raziščeta Irsko, Grčija pa bo na vrsti naslednje leto.

Ok, pa naj bo Španija. To je bilo v ponedeljek. Ful navdušen, ej, sam da grem! Kar jutri se odpravim! To so prve misli, bi že kar začel pakirati. Pa pridejo vprašanja… kako, kam, koliko časa… Sama sitna vprašanja…

V sredo sem žvečil variante. Sprva sem mislil, da bi skočil v Španijo z letalom le za kakih 10 dni… tam pa bi vzel rent-a-car in gremo… Potem mi pride na misel, da bi vzel na raziskovanje še vsaj enega vodnika, s katerim bi na licu mesta predebatiral stvari in doživetja, ter tako začel ustvarjati »evropsko« vodniško ekipo. Hitro se uskladimo, da bi bila super za to naša Ajda. Ajda je takoj ZA, še preden ji sploh dobro povem za kaj gre. Ampak ona je v Turčiji in pride domov šele naslednjo sredo! Meni pa se nikakor ne čaka! Šel bi takoj!!!

Prav, si rečem, grem pa sam in pride ona za mano. Prvi del zgodbe je bil določen. Ampak če Ajda pride šele čez en teden, potem moram malo raztegniti prvotni načrt – ker nima smisla, da bi bila Ajda v Španiji zgolj dober teden. Vsaj tri tedne torej! Prvotna ideja se že razširja…

Potem pride nadaljevanje… če pa bo raziskovanje trajalo vsaj tri tedne, potem pa bi šel kar z lastnim avtom – kaj je lepšega mlademu vozniku (s skupaj 3.000 prevoženih km), kot taka dolga pustolovščina! Pa še z mojo Alfo, da jo malo poženem po evropskih daljavah!! Evo, pa je padla še naslednja odločitev. Vse to je bilo v sredo.

Ampak zgodbe še ni konec! Če pa grem z mojo Alfo, potem pa, če sem že tako daleč, nima smisla raziskati samo enega konca Španije, ampak kar celo, v enem šusu, uh super… kar dlake se mi ježijo od navdušenja… Ja, vse naenkrat, da z enim potovanju zaobjameš cel spekter vzdušij in ti dežela vstopi pod kožo!!! Tako se »najmanj 3 tedne« v trenutku spremeni v »bomo videli, koliko časa…« Ful dobro! Prihodnost je prazna množica!

Ampak če pa že grem z Avtom v Španijo, pa res nima smisla, da bi šel sam. Sicer se ne bojim, ampak zakaj ne bi izkoristil prilike in še koga vzel s seboj. Za družbo, pa da me nauči še malo vozit… Pa še kaj koristnega se vedno izcimi iz tega. A kdo bi šel kar tako, preko noči za vsaj 10 dni z mano? V sredo še nikogar ne najdem. Pa kaj, v petek krenem, pa konec, če sam pa sam.

* * *

Četrtek je bil dan priprav na potovanje. Kupim si Garmina (so rekli, da je super), pa tečaj španščine, da se na dolgi vožnji sproti učim »habla espanjol« (da ne omenjam prijetnega ženskega glasu za družbo, na žalost iz CD-ja) in pridem v Agencijo na zadnja usklajevanja. Vsi so veseli, komaj čakajo da grem. Vsi smo torej veseli! Kaj lepšega. Bilo je okoli 12h.

V Agenciji srečam vodnico Nino, ki v prostem času pomaga pri pripravi potovanj.

»A greš z mano v Španijo?«

»Grem. Kdaj?«

»Jutri zjutraj!«

»OK!«

Stvar je torej rešena, imam sopotnika in »habla espanjol«, Garmina (zaradi glasu sem ga preimenoval v Garmino – pa še špansko se sliši…), popoldne še zadnje mrzlične priprave in na koncu stiska – ej, kaj pa zdaj vzeti s seboj? Prvič potujem z avtom od doma! Pa to je pravo razkošje! Vzamem lahko kar hočem! Prostora je v izobilju!

Pa se domislim – seveda, zeleni čaj in coffe maker, sladkor in žličko… za jutranji ritual in »meditacijo«, v avto vržem še dve spalki, podlogi in šotor… za vsak slučaj, ful mi je všeč, da je prihodnost prazna množica in si nanjo pripravljen.

V petek zjutraj nastavim števec na ničlo in GAS!

Lepa zgodba (že zato, ker je življenje lepo!), prava dušna lepotica, ko iz osnovne ideje iti nekaj raziskovat za 10-14 dni pustiš duši leteti, ko ideje naletavajo na idejo in se na koncu zgodi čisto nekaj drugega. Tako, kot je na potovanjih najlepše, ko potovanje udari neko svojo pot…

Tisto zadnjo noč sem bil silno vzburjen. Skoraj nisem mogel spati, le za kake 3 ure sem morda zatisnil oči. Počutil sem se kot prvošolček, ki se odpravlja na svoj prvi šolski dan. Morda sem rdel, pa me nihče ni videl. Takega veselja in radosti že dolgo nisem začutil. Srečen, da po tolikih letih potovanj še vedno čutim to prvobitno slast, kot slast prve poročne noči. Slast izziva, vetra v laseh in ognja v očeh…

Oskar