Kaj je Badia?

Beseda sama in pokrajina nosita nek mističen pridih, vibracijo, ki so jo začutili že umajadi. Sredi puščave, lahko bi rekli sredi ničesar, so v preteklosti zgradili dva prekrasna puščavska dvorca. Da ju sonce ne bi sežgalo, so ju oblekli v zelena oblačila. No, ne taka oblačila, kot jih nosimo mi. Poiskali so vodo, jo pričrpali na plano in ozelenili puščavo daleč okoli. Za tiste čase je bil to tehnološki čudež. Uživali so v tišini, ki jo je zmotilo samo petje ptic, žuborenje vode in poezija. Umikali so se ven iz Damaska, iz takratnega velemesta, ker so menili, da je umazano, hrupno in močno onesnaženo. To se je dogajalo v 7.stoletju našega štetja. Včasih se sprašujem, kaj bi porekli dandanes, ko bi videli Damask in Badio. Bili so tolerantno ljudstvo, nosilci islama. Zanimivo je, da so v tem začetnem obdobju islama, muslimani in kristjani molili skupaj. Rekli so, da so muslimani, kristjani in judje ljudje iste knjige. Še dandanes je v Veliki umajadski mošeji v Damasku svetišče, grobnica, kjer je pokopana glava Janeza Krstnika. Svetišče, ki je enako pomembno  tako za kristjane, kot za muslimane.

PREBIVALCI BADIE

Danes so prebivalci Badie beduini. Nomadsko življenje jih živi še približno 200.000 ljudi, ostali so se ustalili in si zgradili bivališča. Originalno so prišli iz arabskega polotoka in v njihovih žilah se pretaka veliko bolj ‘čista’ kri, kot pri ostalih prebivalcih Sirije, katere so zaznamovale osvajalne vojne in trgovina. Oboji so arabci, vendar je razlika močno opazna na zunaj, saj so ličnice in nosovi  beduinov veliko bolj izraziti. So ponosni, samozavestni in karizmatični. So lastniki velikih čred živali; ali kamel, ovac ali koz. Še vedno živijo v plemenski skupnosti, ki jo vodi šejk. Včasih, ko so se dekleta poročila (vedno v moževo družino), niso nikoli več videle svojih staršev. Danes je drugače, saj tudi beduini živijo v obdobju mobilnih telefonov. Postali so moderni nomadi, z ogromnimi tovornjaki, ki jim pomagajo seliti živali na drug konec puščave za pašo. Vsaka družina ima svoj generator, satelitsko anteno (le kako bi drugače spremljali dogajanja v svetu?) in cisterno za vodo. Tudi šotori so postali drugačni. Včasih so bili stkani iz kozje volne in so bili kot taki nepremočljivi. Danes so šotori iz moderno tkanih tkanin, ki ne vedo, da morajo biti šotori nepremočljivi. Način življenja pa je še vedno enak in enaka je gostoljubnost, s katero nas sprejmejo. Posedejo nas v šotore in skuhajo sladek čas, ki nam ga nalivajo do onemoglosti. Moški skrivaj pogledujejo po naših svetlih dekletih, zlasti tistih dolgolasih. Kadar jih je več skupaj in ko postanejo razigrani, pade tudi kakšno ‘nespodobno’ povabilo (saj poznate tisto, za koliko kamel?). In nikoli ne vemo, ali se samo šalijo, ali so resni.

PALMYRA

Največje mesto v Badiji je Palmyra. Mesto palm bi lahko rekli v prevodu. Mestu,  natančneje oazi,  daje življenje izvir rahlo žveplene vode. Meščani so nekdanji nomadi, ki so se tukaj ustalili, zgradili hiše in danes namesto za živali, skrbijo za svoj nasad datljev v oazi. V 3.stoletju našega štetja je tukaj vladala kraljica Zenobija. Zgodovinarji so jo označili kot cvet arabske lepote. Imela je dolge, kodraste črne lase, zvonek glas, temne oči, zobe bele kot bisere in vitek stas. Imela je smisel za umetnost, trgovino, filozofijo, humor in rada se je vojskovala z rimljani. Mesto je bilo zaradi trgovine bogato, razkošno in veličastno. Zaradi belega kamna in zlatih kapitelov je dobilo naziv : puščavska nevesta, saj se je s svojo opravo bleščalo globoko v puščavo.  Danes nima več iste vloge, kot v preteklosti. Je pa vedno prijetno (predvsem pa vedno toplo) preživeti v njem del časa, klepetati s prebivalci ali pa brskati po trgovinicah s starinami. V njih odkrijemo stare beduinske srebrne prstane, bogato okrašene s poldragimi kamni, preproge, vrče za kuhanje kave in tudi stare astronomske priprave za orientacijo. Samo malo je potrebno prebrskati po predalih in včasih zastane dih, kaj vse se je znašlo tam notri.

Vsakič, ko se vračam, me pozdravljajo isti nasmejani obrazi. Z iskricami v očeh, v pričakovanju, da bodo prodali kup stvari turistom, se razočarani, v nemoči obračajo k meni: „Kaj, a si jih zopet naučila?“

A kaj sem jih naučila? Pridite, naučila bom tudi vas

Aha in kaj je Badia? Beseda je sirsko ime za puščavo!

Breda Dular

Naročite se na RSS

Za potovanje sem se odločila v trenutku, ko sem videla program. Impulzivno. Kot vedno. Danes vem, da je bila odločitev pravilna.

Bilo je potovanje po Jordaniji in Siriji, malce drugačno, ne na osnovi klasičnega turizma. Izkusila sem klasični turizem – bivanje v hotelih, ocenjevanje dežele skozi oceno hotela in storitev. Kot bi lizal sladoled skozi šipo! In ker me takšen način ni mogel več zadovoljiti, sem pregovorila moža za “nekaj več”. Uspelo je in sva šla. Od nekdaj me privlači vzhodni svet, slutim neko toplino in notranji žar…

Ne bom pisala o poteku potovanja, krajih, zgodovini in sopotnikih. Omenim naj le, da sva bila s potekom, organizacijo in vodenjem zelo zadovoljna, tudi s sopotniki sva se lepo ujela.

Napisati želim nekaj o spremembah, ki so se zgodile v meni, o “dogajanju”. O tem, kaj je to potovanje v meni zbudilo ali mogoče ponovno obudilo.

V tem našem “norem”svetu, svetu hitenja, hlastanja po čim več, svetu tehnologije in anonimnosti, sem na žalost tudi sama pozabila na občutke, ki jih imaš kot otrok. Občutek sreče, ki te preplavi, ko ti na roko sede pikapolonica, ko vidiš zajčka v gozdu, poslušaš šumenje dreves in poskušaš s kotičkom očesa ujeti vile pri svojem plesu.

Davno pozabljeni spomini…

Takšni občutki tihe sreče in miru so me preplavili v Siriji – med ljudmi, ki nimajo ničesar, a vendar imajo vse. Ponos, ljubezen, sočutje. Težko razumemo…

Iz oči jim sije Življenje. Pozdravljajo nas kot svoje brate, ki se po dolgi odsotnosti vračajo domov. Izrekajo iskreno dobrodošlico. Nam, tujcem, ki na nek način vdiramo v njihovo življenje in – ne da bi ga poznali – kritiziramo. Se zgražamo in na nek način bojimo. Drugačnosti? Kako se motimo!
Vidim deželo, vso v siju sonca, nasprotij – puščave in rodovitnih žitnih polj. Deželo bogato v zgodovini, revno danes. V sušnih obdobjih so nekateri morda lačni. Lačni hrane, ne ljubezni. Te imajo dovolj. Zase in za nas, tujce. Ogromna razlika med nami in njimi!

Vem, da ne obstaja samo belo in ne obstaja samo črno. Vmes je cel barvni spekter, ki ga skušam ujeti, začutiti, razumeti. Lepo bi bilo, če bi lahko združili bistvo našega in njihovega sveta. Veliko si imamo povedati, podati, dati drug drugemu…

S potovanji spoznavamo druge, drugačne in sebe. Iščemo svojo bit, tisto nekje globoko zakopano, zanikano…

Nam, v zrelih letih je težko začeti. A je lahko nadaljevati. Pustiti vso prtljago našega življenja pred vrati, jih zapreti. Odpreti nova in vstopiti neobremenjeni,čisti, radovedni-otroci.

Vem, da me je to potovanje na nek način zbudilo, zanetilo iskro v meni, ki se počasi razrašča v požar. Postavlja me na Pot, ki je še zavita v meglo. Vem, čutim, da sem z negotovim korakom stopila nanjo, čeprav je cilj neznan.

Slišim klic puščave – tiho kliče, morda že dolgo, a nisem bila pripravljena slišati. Sedaj slišim. Ne vem kaj pripravlja zame, ne vem kako me bo sprejela, vem samo, da se bom odzvala, ji prisluhnila. Morava se srečati! Pustila se bom presenetiti…

Zahvaljujem se Siriji, ki je znala tankočutno zbuditi otroka v meni, morda globoko zakopane spomine, vedenje. Zahvaljujem se Življenju, ki me je vodilo na Pot, Oskarju, ki je z izredno subtilnostjo vodil potovanje in njegovim sodelavcem, ki pripravljajo in organizirajo. Ki se vedno trudijo. Samo za nas (vas).

Mojca

Zadnji dan potovanja po Siriji nas je čakala res dolga in vroča pot . Predno smo se podali do sirsko-jordanske meje, nas je čakal še ogled rimske Bosre, zatem pa smo počasi že postajali nestrpni pred novo deželo, Jordanijo. A še predno smo vanjo vstopili, nas je čakal še eksotični prehod meje. Eksotični prehod že zato, ker se nikoli točno ne ve, kako bo potekal.

S taksiji se pripeljemo do sirske strani meje, kjer je potrebno urediti vse formalnosti. Ko so vsi potni listi bogatejši  še za en žig in podpisani vsi papirji, mi je preostalo samo še to, da potnikom vrnem potne liste. A potni listi so ostali v carinikovih rokah, saj se je odločil, da hoče videti vsakega potnika posebej in mu osebno izročiti dokument.

Tako so morali vsi potniki iz avtomobilov. In se je začelo, ….prvi potni list, carinik preveri sliko v potnem listu, ga izroči. Naprej drugi, tretji…. in četrti. Pri četrtem potnem listu se carinik ustavi. Njegov obraz se kar naenkrat zresni.

”Kaj je narobe?”, ga vprašam?

”Gospodična Špela?”

”Tukaj sem.”

Carinik gleda njo in potni list, obrača strani, jo gleda….spet obrača strani. Napetost narašča. Še enkrat vprašam, če je kaj narobe….pogledam še vodiča Ahmeda…pove, da nekaj ni u redu s tem potnim listom…. »Kaj je narobe?«.  Ahmed še ne ve. Špela postaja vedno bolj bleda, na njenem obrazu se zrcalita napetost in groza. Vprašam jo, če je slučajno potovala po kakšni »kritični« deželi in pravi, da še nikjer ni bila. Hmmm…carinik še vedno gleda njo in njen potni list. Ostali potniki brez besed opazujejo in čakajo, kaj se bo zgodilo….njihovi obrazi so kajpak zelo resni.

Pogledam carinika, pogledam Ahmeda…odločimo se, da je dosti napetosti. Obrnem se proti Špeli, se nasmehnem, in ji predam paket baklav. Kajti to ni bil navaden dan, to je bil Špelin rojstni dan. Vse najboljše!!!

Marjana