Zakaj se rada vračam na Portugalsko

Prvič

Odkar smo pri Oskarju odprli Portugalsko, se zanimanje za to malo državico na koncu Evrope vztrajno povečuje. Potovanja se vrstijo eno za drugim in jaz se kot vodnica vedno znova vračam, vsakič z novo skupino potnikov in vsakič z istim starim veseljem. Pristanemo v Lizboni in končno lahko spet zaželim sebi in sopotnikom: »Bem vindo a Portugal!«

Težko je z besedami opisati, kaj točno je tisto, zaradi česar se veselim vračanja na Portugalsko. Gre bolj za občutje, da sem spet tam. Tam ob širnem Atlantiku, na prepihu, pod soncem, ki ni nikoli prevroče, na črno-belo tlakovanih ulicah mest s posebno melodijo portugalščine v ušesih, na tihih brezpotjih gorskega sveta, med pisano cvetočimi travniki in širnimi nasadi plutovca, na vzponu do že davno pozabljenega granitnega gradu, na kavici v kotu senčnega trga ob klepetu domačinov ali potopljena v fado ob kozarcu portovca pozno v noč…

Vendar moram priznati, da zaseda kulinarika sredi vsega tega prav posebno mesto. Da gre ljubezen skozi želodec, je že stara modrost in prav nič drugače ni pri zaljubljanju v tuje dežele. Portugalska kuhinja je na videz preprosta, a presenetljivo okusna. Kot bi revna zemlja in omejeni kulinarični viri spodbudili v ljudeh željo, da iz danega naredijo kar največ. Rezultat so izjemno okusne in včasih tudi izjemno inovativne jedi. Da Portugalci radi jedo in radi jedo dobro, priča tudi dejstvo, da se v času kosila večina uradov in trgovin zapre. Portugalci si vzamejo čas. 

Vsak pravi obrok se začne z juho. A začnimo od začetka. Že ko se gost usede k mizi, se pred njim z bliskovito hitrostjo pojavijo predjedi. Da lahko zoba, medtem ko čaka na svoje naročeno kosilo. Tu je kruh, pa maslo, različni siri in ribje paštete, pa kakšna hišna specialiteta, kot je prekajena klobasica ali školjke, nikakor pa ne gre brez oliv. Portugalska je po pridelavi oliv na 10. mestu na svetu, a jih ne izvaža. Vse pojedo sami. Noben namizni pogrinjek ni popoln brez skodelice oliv in nobena jed okusna, če ni pripravljena z olivnim oljem.  

In na vrsti je juha. Kdor ni ljubitelj juh, mu bodo zlezle pod kožo, in kdor je ljubitelj juh, jih bo oboževal. Pester izbor in krepkost portugalskih juh, od zelene juhe preko zelenjavnih in mesnih do ribje juhe, ne pusti nikogar ravnodušnega.

Glavne jedi se delijo na ribje in mesne in tiste vmes. Portugalci so nenasitni jedci rib. Ribištvo je zapisano globoko v portugalsko dušo in ribe so bile dolga stoletja glavna opora portugalskega življenja. Med izobiljem rib in morskih sadežev kraljuje bacalhau, polenovka, za katero pravijo, da jo znajo pripraviti na 365 načinov, za vsak dan v letu enega. Med mesnimi jedmi vodita svinjina in divjačina. Med tistimi vmes pa je najbolj poznana svinjina z mladimi školjkami. Raznovrstnost portugalskih jedi zadovolji še tako velikega sladokusca, velikost porcij pa še tako velikega jedca.

Prav mogoče je, da je Portugalska država z največjim številom slaščičarn na prebivalca. Med sprehajanjem po mestnih ulicah se kaj hitro opazi, da je nenavadno veliko, prvič, slaščičarn, in drugič, trgovin s čevlji. Raj za ženske! Mavri so bili tisti, ki so na Portugalsko prinesli pregrešno sladke slaščice in njihova petsto letna prisotnost je prav gotovo pustila Portugalcem sladek zob. Potem so nastopile nune, ki so si skozi stoletja izmišljale vedno nove in nove kolačke ter jih prodajale, da so povečale prihodek samostanov. Tako najdemo danes v vsaki slaščičarni bogat izbor slaščic, med njimi pa so najbolj priljubljeni jajčni kolački. V slavni belemski slaščičarni v Lizboni jih vsak dan prodajo neverjetnih 19.000!

In kar je ob vsem tem najlepše: k vsaki jedi in vsaki priložnosti se najde primerno portugalsko vino! Portovec je upravičeno portugalsko najbolj prepoznavno vino in čeprav so ga izumili Angleži, ki so se bali, da se jim bo vino na dolgi poti do rodne Anglije pokvarilo in mu zato dodali žganje, je prav vinorodna pokrajina ob zgornjem toku reke Douro tista, ki daje temu vinu tako značilen okus. Geološka podlaga skrilavcev ter mrzle zime in vroča poletja dajejo grozdju posebno kakovost. Toda portovec je desertno vino, sladko, gosto in močno. To je vino, ki se ga popije le kozarček ob koncu dneva, tako za pocrkljat se. Silna slava portovca pa zasenči odlična portugalska namizna vina. Zato nikar ne pozabite k svojemu kosilu ali večerji naročiti kakšen bokal hišnega odprtega vina, branco ali tinto, ali priznane buteljke. Vsekakor pa morate poskusiti vinho verde, zeleno vino, ki nima takšnega imena zaradi barve, ampak zaradi osvežujočega okusa, saj ga pridelujejo iz še ne povsem zrelega grozdja.

Vsak pravi gurman ve, da še tako odlična jedača in pijača vendarle nista dovolj. Za popolni užitek je nujno potrebno prijetno vzdušje. Tega pričarata dobra družba in dober ambient. V dobri gostilni deliti dobre jedi z dobrimi ljudmi – ni večjega užitka! In takih priložnosti se na Portugalskem ponuja veliko. Kajti portugalska kulinarika se nerazdružljivo prepleta s svojimi pokrajinami in ljudmi. O tem pa več prihodnjič…   

Ana Hočevar

Naročite se na RSS

Vodička Ana vas bo na potovanju po Portugalskem podučila, da obstajajo 3 velike pisateljske portugalske osebnosti: Camoes, Pessoa in Samarago.
In vsako potovanje je seveda druženje, konektanje s sopotniki. Kot nalašč, se priimek Pessoa ujema s portugalsko besedo pessoa, ki v prevodu pomeni človek/oseba (=person). In v Portu sem naletel na tole Pessoejevo izjavo:” O melhor tempo que gastamos e o que investimos nas pessoas.” V prevodu nekako takole: najboljši čas, ki ga zapravimo, je tisti, ki ga investiramo v ljudi. To misel se da lepo prenesti na potovanja in oblikovanje vezi, ki se stkejo med sopotniki.

Namig 1: zraven lika Fernanda Pessoe se da fotkati pri znamenitem old-style cafeju A BRAZILIERA v Lizboni v okrožju CHIADO

Namig 2: ko kupujete glasbeni suvenir, mogoče poleg ali namesto FADO kompilacij sezite po glasbi Carlosa Paredesa, ki predstavlja nacionalno glasbeno osebnost in kot najboljši možni predstavnik virtuoznega igranja na posebno portugalsko 12-strunsko kitaro

Na Madeiri sta samo dva ovinka

Zbudi me sonce, ki se dviguje nad Atlantskim oceanom. Stopim na balkon in vdihnem svež morski zrak. Ahhhh, kakšna svežina in pogled! Občutek, da sem na koncu sveta. Ure in ure bi lahko zrla v daljavo in se prepuščala razvajanju sončnih žarkov.

Danes gremo na jugozahod otoka. Ta del Madeire je zame najočarljivejši. Nekaj posebnega se mi zdi. Po avtocesti, ki vodi skozi  številne tunele – Madeira jih ima kar 252, se dvigamo nad strmo obalo. Vasice in manjša naselja se vrstijo eno za drugim, hiške so majhne, skoraj počitniške. Vsaka hiška ima vsaj kanček vrta ali zelenice. In vsako dvorišče krasi čudovito eksotično rastje. Toliko različnega cvetja na tako majhnem otoku.  Madeira sama je en velik botanični vrt.

Kakšna sreča, da je z nami Olivija, prava enciklopedija v človeški podobi! Pozna vsako zel, vsak plevel,…afriški tulipan, ponos Madeire, jakarande, kamelije, koralno drevo, tribarvni frangipani, orhideje, angelske trobente, oleandri, hibiskus, kraljeve proteje, bugenvelije, aloe vera, agave, strelicije, flamingo, lilije, opuncije, orjaška praprot, agapantus, lovorikovec, in še in še in še bi lahko naštevala. Najlepše pa je obiskati Madeiro med festivalom rož meseca maja in videti vse to bogastvo na enem mestu.

Prazeres je vasica, kjer se ustavimo za jutranjo kavo. Cerkev, stiskalnica za vino in 2 preprosti gostilni krasita glavni trg. Kava je pa dobra! Po jutranjem martinčkanju na soncu, se začnemo slačiti. Spet bo topel dan. Če samo pomislim, februarja je doma še sneg, tukaj pa se razgaljamo v kratkih rokavih!

Jutranji sprehod začnemo na višini 600 m nad morjem. Strm spust k morju, po kozji potki je izziv za vsakega, ki se srečuje s strahom pred višino. Navdušujemo se nad veličastnimi pogledi na morje in z zelenjem pokritimi hribi. Najbolj neverjetno pa je, da je cela potka tlakovana! Koliko dela, truda in potrpežljivosti je v vsakem koraku poti, ki ga naredim.
Na enem od najbolj strmih delov poti srečamo skupino delavcev, ki popravljajo tlakovce in čistijo plevel. Bom dia, jim zaželimo dobro jutro v portugalščini. Bom dia, nam odgovarjajo kar mimogrede, noben se kaj posebej ne meni za nas in naše pohodništvo. Dalje vestno opravljajo svoje delo, tako kot tisoče madeirških moških, ki so skozi zgodovino gradili terase, levade – kanale za vodo in ceste po težko obvladljivem terenu. Njim v čast in spomin je v Funchalu na enem izmed krožišč postavljen spomenik padlega angela.
Če sem čisto iskrena, tudi moj želodec občasno  obletavajo metuljčki, še posebej na predelih, kjer ni ograje. Vse je optična prevara, si dopovedujem in pozorno stopam naprej. Ampak pogled navzdol, uh, kaj pa vem…Vsekakor izjemen!
Vsake toliko se ustavim in ozrem naokrog ali smo še vsi. V zraku se nad mogočnim slapom šopiri orel. Kakšno bogastvo  ima zase, si mislim,  ko ga opazujem pri  prepuščanju vetrovom z morja. Še zamahniti mu ni treba s krili, samo razpre jih in vsa dolina je njegova.

Še par ovinkov do morja in vratolomna kozja stezica se zaključi v izolirani vasici Paul do Mar. Olivija nam, še zadihanim, pove, da je bila ta stezica še do kakšnih 35 let nazaj edina povezava, ki so jo imeli domačini s svetom v primeru nemirnega morja. Tako so kmetje na ramenih po potki v vas prinašali vreče krompirja in ostale zelenjave težke tudi do 5o kg, nazaj v hrib pa odhajali naloženi z ribami in morsko hrano. Takoj se spomnimo na šerpe in pomislimo na težko življenje, ki so ga imeli domačini še samo par desetletij nazaj.
Končno na ravnih tleh! Vsem po vrsti nam klecajo noge. Kako vas bodo šele jutri bolela meča, se navihano posmiha Olivija, ki odkrito prizna, da po tej potki še nikoli ni hodila.
Na koncu morske promenade vzamem iz nahrbtnika kruh in sir. Domači koruzni kruh in znameniti sir iz Azorov! Njam, njam, njam,… se zadovoljno oblizujemo. Kako paše po tem adrenalinskem spustu.

Po cesti, ki se serpentinasto vije nad osamljeno vasico, nas pot vodi na najbolj zahodno točko otoka, do svetilnika na Ponta do Pargo. Za otok, ki se ponaša s samo 2 ovinkoma, levim in desnim, ima Madeira neverjetno veliko ovinkov! Smo se smejali, ko nas je naša voznica in lokalna vodnica spet malo pohecala in vrgla na finto.
Spet imamo srečo, se zadovoljno muzamo in zremo v sinje modro nebo. Vreme nam je več kot naklonjeno. Madeira je znana po muhastem vremenu in nemalo je takih, ki so imeli po cel teden dežja in vetra. Nam pa, kot za stavo, vsak dan sije sonce in razen na severu otoka, ki tudi sicer velja za bolj deževnega, nismo srečali niti oblačka.

Za zaključek dneva je planiran še en spust do morja do Achadas da Cruz. Še en strm klif, od katerega je speljana stezica čisto do morja, nazaj pa je možen  dvig z vzpenjačo. Zaradi prenove  vzpenjača ne obratuje, mi pa že malo utrujeni in zato ne preveč razočarani, sedemo na teraso in si privoščimo pivo in odlično caldo verde – juho iz galicijskega zelja, krompirja in klobas. Potiho se strinjamo, da je tudi tako doživljanje Achadas da Cruz čisto na mestu.
Pot proti Funchalu nas vodi skozi Sao Vicente. Razgledna točka s pogledom na zvonik, se izkaže kot priložnost za rabutanje. Za ograjo zapuščene hiše se skrivajo zeleni banani podobni sadeži, ki rastejo na cvetu filodendruma. Domačini so ga poimenovali kar ananas-banana ali delicious fruit (slastni sadež), ker okus spominja na ananas in banano.
Za vsako enega, se iz srca smeji naša Olivija in deli zelene sadeže.

Sara Alt

6. FEBRUAR – 13. FEBRUAR

Dragi sopotniki,

Veselim se že ob misli na prijetno potovanje. Kako lepo bo vse skupaj šele doživeti! Pred odhodom pa me vedno prevzame svojevrstno vzdušje ob dejstvu, da je prihodnost grozljivo prazna množica, v kateri se lahko vse zgodi… Mi pa smo kot skupina enkratnih posameznikov vrženi v ta ogenj, s priložnostjo, da soustvarjamo NAŠ potovalni film. Zgodba pridobiva že kar dramatičen ton, skoraj tako resno se sliši, kot da gre za življenje!

S tem pa potovanje dobiva moč! Kar naenkrat vsak med nami postane njegov soustvarjalec – kar bomo iskali, to bomo našli in kar smo doma napletli, to na potovanju razpletali – vsak med nami in vsi skupaj. Le kaj imam jaz lahko s tem skupnega, kot da sem le vaš vodnik!?

Vedno me pred odhodom zajame svojevrstno vznemirjenje ob vprašanju: zakaj ravno mi – na videz naključno izbrana družba sopotnikov, zakaj ravno zdaj (in ne kdaj drugič?) in zakaj ravno sem (in ne kam drugam). Vprašanja torej, ki morda niso običajna, a odpirajo pot k novim smislom… Saj je potovalna dežela vedno le scena, glavna pa je igra nas soigralcev, sopotniki in seveda – nevidna pajčevina odnosov, ki se ustvarja nad nami – skupina…

Kako se ob vsem tem na potovanje pripraviti? Naj vam na tem mestu zaupam, kako se nanj pripravljam sam.

ODPRITE se VSEM možnostim, ki se na potovanju lahko zgodijo. SPREJMITE dejstvo, da je vse, kar se zgodi, vedno najboljše (ker drugega ni!). Ukinite pričakovanja in se odvežite od želja. Ko vstopite v avtobus pozabite na iluzijo preteklosti in se PREPUSTITE, naj vas potovalni veter boža kot ve in zna. 

Važno je, da imate s seboj vse, kar menite, da boste potrebovali.

Ali drugače: česar na potovanju ne boste imeli, tega ne boste potrebovali.

Za hrano, pijačo in spanje se bomo že kako znašli.

Lep pozdrav,

vaš vodnik

PS. S seboj vzemite domače jabolko ali dva! Prvi večer pridemo pozno, kdo ve, kaj nas tam čaka…

POPOTNIŠKI VTISI

Po podatkih iz Oskarjeve zelene knjižice sem bil v državi, kjer ves BDP ustvari 10%  prebivalcev, zaposlenih v kmetijstvu, 24% zaposlenih v industriji in 60% v storitvenih dejavnostih, kar je skupaj 94%; v končni razčlenitvi pa industrija pridela 30% vsega BDP, kmetijstvo 3% in storitve 73%, kar je skupaj 106%.

 Oskar na sliki prvi z leve: “Statistično so na eni strani vedno plusi, če so na drugi strani minusi.”

Potovanje se je po tem kratkem ekonomističnem uvodu začelo za mojo ženo prvorazredno. Dobila je poseben menu in je jedla celo s pravim jedilnim priborom, pila iz pravih steklenih kozarcev, mi v ekonomskem razredu smo žvečili plastične sendviče, za nameček pa je bila še celo slika na mojem ekrančku črno bela. “Vedno hočem biti prebukirana” se še en mesec po potovanju dere moja najdražja.

Prišli smo v glavno mesto, ki ga ves kulturni svet pozna po eni nogometni legendi in po enem nogometnem klubu, vendar tukaj vsi navijajo za drug mestni klub in to še ni vse, ti čudaki častijo osvajalca, ki sploh ni plul po morju. Pravi mornarji in osvajalci so ga spravili na beraško palico, verjetno ob obilni pomoči njegove žene, eno veliko zadovoljstvo pa njegova duša le ima: spomeniki v njegovo čast so res impozantni.

Posebni užitki so me prevevali v svetem kraju, ko sem opazoval trpeči trud vernikov za božjo naklonjenost in se s hvaležnostjo spomnil svojih staršev, ki me za božjo voljo niso pustili v cerkev ali v politično stranko. Še vedno me muči odgovor na vprašanje ali za fanatični vložek ti ljudje dobijo ustrezno plačilo.

Oskar na sliki zgoraj razmišlja: “Z vero in politiko ne boste prišli daleč, lahko samo zaslužite.”

Čudnih doživetij v tej deželi še ni konec, njihovo svetovno znano vino promovira in prodaja Srbkinja, odlično kosilo, ki ga je v večini sestavljalo meso kralja živali, nam je postregel Moldavec, ki je znal celo nekaj slovenskih besed. Tip je bil kar simpatičen, vendar ni segal niti do gležnjev 90 – 110 let stari lastnici restavracije v obmorskem kraju, ki nam je organizirala čudovito ribjo pojedino. V bližnji trgovini je glede na naročila gostov nabavljala sveže žemljice in drugo hrano, s čakanja na delo je poklicala strežno osebje. Organizacija je bila vrhunska in takšnemu odnosu se reče živeti za turizem tudi izven sezone. Mika me, da bi si večkrat privoščil kosilo v tej gostilni.

Na koncu potovanja smo bili na čudovitem otoku, kjer je rojen najlepši nogometaš tega tisočletja po izboru žensk, in kjer se lahko sanka po asfaltu, seveda zopet po izboru žensk, ker si moški tega ne upajo, za njih so že dovolj adrenalinski sprehodi po skalnatih poteh nun, ki so pobegnile pred pirati v nedostopno dolino. Naselbine so verjetno zgradile ob pomoči svojih otrok, vendar o tem zgodovina molči.

In kdo nas je vodil po tej prekrasni deželi? Prijetno in pametno dekle, polno vseh mogočih in nemogočih podatkov, ki je na svečani večerji poletelo kot prekrasen metulj, z rahlo šminko in obleko, ki poudarita vso lepoto darov matere narave. Moj mariborski sopotnik echte Štajerc, ki nima pojma o nogometu in ne pije, je uspel strniti razmišljanje vseh moških: “Kaj si ti nor, kakšna mačka.” in je le globoko vzdihnil, ko je naslednji dan vodičko zopet zagledal v potovalni opremi.

Ni mi potrebno povedati, kje smo bili, to boste iz gornjega opisa z lahkoto ugotovili, sprejmite pa moj dobrohotni nasvet: če je le možno se izogibajte potovanj, ko imajo učitelji mrtvaške ali kakšne druge počitnice.

Lepo pozdravljeni. Franc.

Srečanje s potniki na Dolgem mostu v Ljubljani, vožnja do letališča v Zagrebu in let do Lizbone. Vmes še krajši postanek v Bologni.

Tak je bil plan našega odhoda na potovanje po Portugalski. Vse je lepo teklo in s potniki smo se kar malce  navduševali nad točnostjo in prijaznostjo osebja  portugalske letalske družbe TAP. Z njimi sem letela prvič in prijetno me je presenetila prijaznostjo letalskega osebja, še bolj pa točnost vzleta. Vajena sem, da letalske družbe zamujajo in nič kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo za las ujeli  povezovalni let. Tokrat te bojazni ni bilo, ker naj bi bil polet do Lizbone,  s krajšim vmesnim postankom v Bologni, direkten. Z Ano sva se pohecali, da gre za direktno indirekten let .

Pa se je zgodba kmalu začela pisati drugače. Najprej smo v Bologni dolgo čakali na italijanske potnike, potem  pa ugotovili, da so vsi vkrcani in da čakamo na »nekaj« drugega. Minute so minevale, kmalu se je odvrtela kar cela ura, mi pa smo še zmeraj čakali na vzlet. Ko smo v glavah premleli že vse možne scenarije, zakaj še zmeraj stojimo, nas je ogovoril šarmanten glas našega pilota v lepo razumljivi angleščini in povedal, da se nam iskreno opravičuje, a da je prišlo do napake pri dostavi hrane na letalo. Pa smo bili dobri še za dodatne pol ure. In tako smo po kakšni uri in pol čakanja zares poleteli proti Lizboni.

Kmalu so nam postregli s »težko« zasluženimi sendviči in verjetno je marsikoga obšla misel ali je bilo za obrok vredno čakati toliko časa. Je pa zato sledilo čudovito presenečenje nad Lizbono. Spet nas je ogovoril šarmanten glas našega pilota, ki je med poletom podal bistveno več informacij, o krajih nad katerimi smo leteli, kot to naredi večina pilotov…bi rekla naša MinkaJ
In potem pogled skozi okno…
Počasi dvigajoč se mesec na eni strani in pravljične barve zlato rožnatih odtenkov na drugi. Spodaj pa leno vijuganje reke Tejo v peneče se valove Atlantika. Trenutek spokojnosti in sreče tam nekje visoko, med nebom in zemljo.

In trajal je, ta trenutek vse do pristanka letala, ko dobim službeni sms: »Kupi fotoaparat in naredi atraktivne slike za novi e-časopis.

Pa sem šla. Na nočni lov za Canonom. Ampak to je že druga zgodba .

Sara Alt

Tisoč kilometrov od Lizbone, sredi oceana, na poti proti Ameriki, leži Madeira.

To ni navaden otoček. To je vrh preko 5.000 m visoke gore, ki se mogočno dviga iz dna oceana. Le tretjina se danes dviga nad ocean. Košček Atlantide, bi rekli tisti, ki niso omejeni zgolj z uradno zgodovino… Idealen prostorček za življenje, kjer poleti ni prevroče in je pozimi lepo toplo.

Le 57 km meri naš otoček - Madeira po dolžini. Po širini pa ga ni nič kaj dosti čez 22 km. A kar 90% njene površine leži na viši nad 500 m nadmorske višine! Dramatično se iz morja v višave vse naokrog otoka dvigajo čudoviti klifi. Najvišji je visok 580 m. To je Cabo Girao, drugi najvišji klif na svetu. A je to le eden izmed mnogih, vsak pa ima svoj čar in lepoto…

Le malo je ravne zemljice ob morju, pa še ta je odsekana in komaj dostopna. Pa vendar so domačini tu postavili slikovite vasice. Nekaj drobnega poljedelstva, ribištvo in večna borba za preživetje med razpenjenim oceanom in previsnim klifom. Čutite energijo?

Na severu je prav posebej zabavno! Vlažni vetrovi morje zabijajo v vulkansko obalo, bolj deževno in grobo je tukaj, toliko manj razvito in prehodno. Očarljivo za raziskovalca vzdušij, morda nekoliko manj za tam živeče ljudi.

Južna obala pa je veliko prijetnejša, s soncem obsijana in mehkejša… Prav tu se je oblikoval karakter Madeirčanov,  hkrati odmaknjen od evropskega dogajanja, a topel in mehak, pa vendar kljubovalen oceanu.

Klifi so nevidne meje med morskim in gorskim. So prehod brez prehoda… Dramatična meja med subtropskim zelenjem ob njihovem vznožju in višinskim svetom kmalu nad njimi. Kar štiri klimatske pasove najdete na polurni vožnji iz Funchala do enega izmed najvišjih vrhov otoka.

Klif ni le geografski pojem. Je doživetje! Biti na vrhu klifa in gledati dol je svojevrsten vtis. Sprehoditi se v na videz vratolomno globel je lepo doživetje. Pogled od spodaj navzgor je spet nekaj drugega… Ko klif za klifom vstopa v nas in nas polni, se nam ni treba nič truditi… Le prepustimo se otoku, da skozi klife vstopa v nas… Vse ostalo je le višek, od katerega ne boli glava.

Naj nas nekaj prizorov potegne v vzdušje, ki ga zlahka tudi doživimo.

Oskar

Priletel sem pozno ponoči in kot se spodobi, me je že takoj opeharil voznik taksija. Kljub naporni poti sem sedel na balkon hotelske sobice, užival v miru noči in bučanju valov, ter užival ob misli, da sem še slab teden nazaj zrl v to isto morje v Capetownu ter užival njegovo zlitje z Indijskim oceanom na Rtu dobrega upanja… Po poteh portugalskih pomorščakov, se mi porodi misel. Morda spomini iz katerega prejšnjih življenj… Toliko glede uvoda.

Zjutraj me preseneti čudovit sončni vzhod. Po mojem okusu, tam okoli 8h, saj tukaj sonce pozno vzhaja. Všeč mi je klima, saj je lepo toplo, pa vendar ni prevroče, tudi vlage ni v zraku. Čudovito za aktivne počitnice, pomislim. Premami me morje. Še pred zajtrkom se vržem vanj. Uh, Atlantik, topel za Skandinavce, več kot odličen za poživitev, za bolj zmrzljive pa so tu naredili bazene…

Napotim se v Funchal, glavno mesto otoka Madeira, da nakupim potrebne stvari. Lepo je imeti dan za ukoreninjenje v novo zgodbo. Nič ne pričakujem, le odlično se počutim.

Promenadna ulica ob obali me ne navduši. A le korak v notranjost me preprosto zasanja v portugalsko čutnost in mehkobo. Pod globoko senčko mogočnih dreves je ulica ena sama kavarna na prostem. Na granitnih kockah pločnikov so mizice in stoli, za katerimi sedijo domačini in uživajo v obilju časa. Urejeno je, a se tu nikomur ne mudi. Spokojno, portugalsko…

Ne morem se upreti skušnjavi, sedem za eno izmed mizic, naročim kavico ter se prepustim vzdušju. Gledam ljudi, mimoidoče in tiste, ki sedijo naokrog. Domačini in tujci se stapljamo v spontano žuborenje enega potočka. V zraku lebdi mešanica govoric in jezikov, med katerimi značilno izstopa sočna portugalščina. Zgolj opazovati in se prepustiti… razpoznavati drobne razlike in se uglasiti z ritmom dežele… Pozabil sem, po kaj sem prišel.

Portugalski jezik mi je neverjetno prijeten. Iz na videz evropske dežele ustvari eksotiko. Čeprav ga skoraj ne razumem, bi ga kar poslušal in poslušal… Že na letališču v Milanu in potem na letalu sem se mu prepustil. Pojoč je, sočen in dinamičen, poln šumnikov. Pri vodenju po Portugalski se večkrat pošalim, da ga znamo Slovenci odlično govoriti – obvladamo šumnike in sičnike, samo ne sme nas biti sram besed grozno zavijati. Fižol na primer, se tukaj imenuje fižau, vendar je treba pri tem “a” globoko spustiti, “u” pa visoko dvigniti. Tako nekako, kot bi volk tulil v polno luno. Preprosto, kajne?

Druga prijetnost pa so mi Portugalci – večinoma nekoliko temnejšega pigmenta in temnolasi. Takoj začutiš njihovo vibracijo, so  počasnejših in mehkejših gibov, a kar jih najbolj določa je njihova očarljiva čutnost. Če to zlijemo z nekoliko “fadovske” otožnosti in na drugi strani iskrivim obmorskim temperamentom, dobimo njihov karakter, identiteto. Dopustiti si zaživeti Portugalca v sebi je začutiti delujoč vulkan pod širnim oceanom.

* * *

Funchal mi je takoj všeč. Kljub turizmu je ohranil domače vzdušje. Široke glavne ulice so polne zelenja, takoj za njimi pa vstopiš v labirint vijugavih ozkih uličic z majhnimi trgi, na katerih skoraj v vsaki senčki najdeš živo kavarnico. V teh ozkih uličicah je še pridih starega, moderne butične trgovinice so lepo umeščene v stare zidove, diskretnost vlada v zraku… Nič se ne čuti, da je le nekaj metrov na glavni promenadi gneča in vrvež… Občutku brezčasnosti dodaja tudi počasno gibanje vsega, kar se tam sploh giblje…

Funchal se iz morja strmo dviga v hrib. Z vsakim metrom višje je manj tujcev in več domačinov. Kmalu  pridem v predele mesta, kjer komaj kdo še obvlada angleško besedico. Tam so manjše restavracije in ni angleških menijev, čakalni čas za naročeno hrano se ustrezno poveča, življenje teče svoj usojeni tok… Se pa zato zvezdice v očkah domačinov toliko lepše svetijo. Kdor jih vidi, temu zvezdno nebo!

Še nekaj me je pri tem mestu prijetno presenetilo – eksotično rastlinje. Čeprav ni vlage in vročine, je že mestni park pravi botanični vrt subtropskih rastlin! Čisto pa me je podrl obisk lokalne tržnice – veliko sveta sem že videl, tako bogate izbire eksotičnega sadja se pa ne spomnim! Nekaterih primerkov še nikoli nisem videl! Toliko slastnih okusov, da mi srce poskoči od veselja! Od pasjonk in mangov, do papaj in avokadov, od domačih banan do kaj vem česa vse.

Preskoči iskrica! Poleg eksotičnega sadja se v mojem nahrbtniku znajde tudi mikser iz sosednje trgovine. Lahkih nog (a s težo na ramenih) se odpravim v hotel, žvižgajoč tisto “Življenje je lepo…” ob misli na avokadov sok s čokolado in vse mogoče mešanice, ki jih bom imel priložnost preizkusiti.

Zdaj sedim na terasi moje sobice. Poslušam bučanje valov in gledam v temno neskončnost ocena tja nekam proti Capetownu. Pišem tele vrstice in uživam v tropskih okusih. S to večerjo se danes poslavljam od vas.

Življenje je lepo…

Oskar

Zelo rada ga imam. Od nekdaj, že od malega. Lahko ga jem vsak dan 7 dni na teden, s kakšnim dnem pavze, še naslednjih 7 dni. Pripravljam ga v juhah, solatah, prikuhah, samostojnih in glavnih jedeh…sploh ni važno. Moj jedilnik se slej ko prej konča pri njem. Fižolu namreč.

Mi ne škodi, prav nasprotno! Napolni me z energijo pa še lahkotno se počutim.

Pa me letošnjo pomlad življenje zanese na Portugalsko, o kateri nisem vedela prav veliko. Slišala sem že sicer za 3 portugalske P-je; plaže, portovec, plutovec in prijazne ljudi, kaj več pa ne. In tako se znajdem na raziskovalni turi meseca marca. Razen, da je bilo prav pasje mrzlo, sem bila nad deželo prijetno presenečena. Raziskovali smo mesta in vasi, hribe in doline, pomembne in malo manj pomembne znamenitosti in se pobliže spoznavali z domačo kulinariko.

In tako se nekega dne, kak  7. dan potovanja, ko smo bili že vsi do grla siti portugalskega »bachalaua«,  eden izmed nas  3 Vascotov domisli, da bi lahko za spremembo poskusili še kaj drugega poleg portugalske polenovke, ki jo znajo tukaj pripraviti na 365 načinov!

In ker v življenju ni naključij, se zgodi večer v Castelu Brancu.
Samo mesto ni nič posebnega, vam povem. Ampak meni se je vtisnil globoko v spomin.

Pa tako sedimo za mizo izmučeni od dolgega dneva, polni vtisov srednjeveških gradov, ki smo jih v zadnjih  dneh videli več, kot prej v celem življenju  in čakamo na natakarja. Ker nismo bili v »feelingu« za eksperimentiranje ga vprašamo, kaj toplega in po možnosti brez mesnega nam lahko priporoča.
Okroglolični, simpatični mladenič se malo zamisli in za nekaj časa izgine.
Domnevali smo, da je bil v zadregi, ker portugalska ni ravno dežela za vegetarijance, sploh pa ne notranjost dežele. Tukaj se je meso in ribe ali pa meso kombinirano z ribo ali morskimi sadeži,  zelenjava je pa za zraven!
Čez nekaj časa se vrne in z nasmehom in z olajšanjem izstreli: » Soupa de feijao!« in očke se mu prav zasvetijo! Fantu se je kamen odvalil od srca.

Nasmeha in prešerne volje smo se od njega nalezli tudi mi, da je soupa juha smo že vedeli, kaj pa je feijao  se nam niti približno ni sanjalo. Nekaj časa se spogledujemo, modrujemo, gruntamo in tuhtamo, potem pa se eden od nas končno opogumi in vpraša, kaj je feijao. Je to meso, riba, zelenjava,…?

»Zelena zelenjava«, se hudomušno nasmehne kastelčan.

Zelena zelenjava, mhmmm, to bo pa sigurno nekaj dobrega. Če drugo ne toplo bo in kar je najbolj važno, ne bo polenovka! Ampak, kako nam je šele zaigralo srce, ko smo ugotovili, da gre za fižolovo juho in da je feijao (beri fejžau) fižol! Eureka! Kar žarnica mi je zasvetila v glavi od samega veselja.

Fižol! Saj to je pa super. Imajo ga torej tudi na Portugalskem, pa še izgovarjava me spominja na rodno prekmurščino, ki je tudi živ bog ne razume razen nas Prekmurcev, pa še to ne vsi.

Ja, tukaj na Portugalskem pa ni nič drugače. Z vsemi šumniki  in zavitimi glasovi, ki jih premore portugalščina res niso daleč od prekmurščine.
Kdo bi si mislil? Pa bi človek rekel, da sta Panonska nižina in Luzitanija daleč stran!
Kje pa, vam povem jaz, rodna Prekmurka, ki uživam v portugalskem fižolu.
Na koncu koncev sploh ni važno, kako se mu reče. Glavno, da ga oboji radi jemo!

Sara Alt

Javljam se iz Portugalske, ekskluzivno za Oskarjev e-časopis, direktno iz kavarne na Ribeiri. Kofetkanje je najbolj portugalska stvar, kar jo lahko počneš, kadar imaš trenutek časa zase. Če ga nimaš, si ga pa preprosto vzameš. Kofetka se lahko kadarkoli in kjerkoli. Portugalci pijejo kavo ob osmih zjutraj na poti v službo ali ob enajstih zvečer po večerji s prijatelji. Čas tu ne igra nobene vloge. Nikogar ne skrbi, da zaradi preveč kofeina preveč prepozno ne bo mogel spati. Običajno pijejo ‘bico’, to je espreso, majhna kavica. Toliko, za okus. Za pocrkljat se in ustavit tempo življenja.

Ribeira je slikovito nabrežje ob reki Douro v Portu. Delavska četrt delavskega mesta. Po portugalskem reku namreč Porto dela, medtem ko se Lizbona (samo) zabava. Drugo največje mesto Portugalske se je resnično razraslo in postalo pomembno industrijsko središče in pristanišče na Iberskem polotoku. Vendar staro mestno jedro ostaja staro. Zato je tudi pod Unescovo zaščito. Tu se nad labirintom tlakovanih ulic dvigajo večnadstropne in ozke mestne hiše, katerih raznobarvni ometi in keramične ploščice  že odpadajo s fasad, medtem ko so železne ograje francoskih oken še vedno dovolj trdne, da držijo izobešeno perilo. Ribeira pa je najbolj šarmanten predel starega mestnega jedra. Hiše živih barv se dvigujejo nad reko, pod njimi pa se vrstijo bari, kavarne in restavracije. Tu se dogaja. Tu je mestni vrvež. Tu je življenje. Čez dan turisti posedajo za mizicami na prostem, medtem ko lokalna mladež skače z mostu v reko, zvečer pa vse nabrežje zajame zabava ob glasbi in koktejlih.

Spet srknem malo kavice, ustavim pisanje in pogled mi zdrsi od znamenitega dvonadstropnega železnega mostu k ladjicam ‘barcos rabelos’ dol na reki. Z njimi so nekoč tovorili sode portovca z vinogradniških posestev, kjer ga pridelujejo, v Porto, kjer ga starajo. Pogled drsi naprej, čez reko, na drugi breg, kjer stojijo številne kleti tega slavnega desertnega vina. Zakaj si nisem privoščila kozarček portovca namesto kavice? Aja, kasneje gremo obiskat eno izmed vinskih kleti. Takoj po izletu z ladjico po večni Zlati reki. Tam dobim kozarček.

Še zadnji požirek. Prav vesela sem, da sem spet v Portu. Lizbona je prav gotovo eno najlepših mest na svetu, čudovit splet starega in novega, mesto kontrastov, ki te očara. Ampak Porto! Porto ima pa nek šarm, ki te prevzame. Nič ne oporekam. Lizbona mi je neznansko všeč. Upravičeno pobira najlepše naslove. Vendar Porto te pa prijetno preseneti. Tu se enostavno počutiš fajn. In bi ostal še kakšen dan več. Kot ljubezen na prvi pogled. Nekako nočeš stran, dokler… Še posebej zdaj, jeseni.

Jesen je bila od nekdaj moj najljubši letni čas. Neko prešerno razpoloženje me prevzame, ko poletna vročina popusti, ko je ozračje jasno in ostro, ko jesenski veter odnaša pisano listje z dreves. Včasih je bil to čas, ko se je bilo treba vrniti za šolske klopi. Zdaj pa je to tisti pravi čas za potovanje. In čeprav bi kar obsedela tu na nabrežju Zlate reke in opazovala ljudi, ki hodijo mimo, poslušala melodije pouličnih glasbenikov in se prepustila božanju toplega sonca, mi ne bo težko nadaljevati poti, kajti vem, da tisto najlepše še pride. Ob zgornjem toku Zlate reke so se vinogradi portovca  že preoblekli v jesenske barve. Tam se terasasta pobočja vinogradov strmo spuščajo k reki in med rdečimi in rumenimi listi vinske trte ljudje že obirajo grozdje. Čas trgatve je tu. Božansko! Kako se je jesen priplazila v čarovniško pokrajino granitnih balvanov v Zvezdnih gorah, pa si niti ne predstavljam. A gotovo nas v najvišjem gorovju Portugalske čakajo veličastni prizori. In potem spust med neskončne nasade hrasta plutovca na valovitih nižinah Alenteja. Ja, tisto najlepše šele pride. Jesenska pravljica.

Kavica je pošla. Dovolj sanjarjenja. Odpravim se k reki. Tam se že zbira skupina za izlet z ladjico. Ogrnem si vetrovko in pripravim fotoaparat. Pogled z reke nazaj na mesto bo povsem druga zgodba.

Pa lep pozdrav iz jesenske Portugalske!

vodnica Ana Hočevar