Povrhni tromboflebitis na Madeiri

Zdravo Oskar, odzivi na to mešanje stroke in turistike so bili različni, v splošnem pa je bilo dobro sprejeto. Na začetku sem vprašala, če lahko kaj malega povem še o Madeiri ali pa naj slike predvajam brez komentarjev. Pa je rekel šef, da naj raje malo skrajšam strokovni del :) – kliknite tukaj Madeira  (predstavitev od Sergeje).

Že na začetku sem osvojila moški del publike, ker sem znala odgovoriti na vprašanje, katera slavna osebnost izvira iz Madeire, ni ga pač čez fuzbal …  

Nič takega ni na diasih, kar bi bila strokovna skrivnost, tako da, če želiš, lahko vtakneš to v časopis …  – kliknite tukaj Madeira  (predstavitev od Sergeje).

Sergeja

PS. Poleg povrhnega tromboflebitisa je ta majhen otoček v Atlantiku vrhunska SCENA za raznovrstne zgodbe! Madeiro si lahko privoščite na sto načinov.

Zagotovljeni odhodi! Več … http://www.agencija-oskar.si/portugalska.html

Naročite se na RSS

Kaj pričakovati od Madeire?
(oktober 2011)

Opisati Madeiro z besedami je težko, ampak samo zato, ker si jo verjetno vsak predstavlja malo po svoje, dokler je dejansko ne obišče. Kaj za vraga se skriva na tem otoku, pozabljenem sredi Atlantika, nekje med Afriko in Evropo? Kot vajenec na uvajalni turi, sem pred potovanjem prebiral o Madeiri a si kljub temu nisem znal predstavljati kaj vse nas bo pričakalo tam. Ok, predstavljal sem si otok večne pomladi in dobre hrane, ter lepo urejenih sprehajalnih in izletniških poti. Ampak nisem si pa predstavljal, koliko različnih svetov obstaja na tem relativno majhnem otoku.

Prvo presenečenje je bil pristanek na letališču v Funchalu, ki je zgrajeno na stebrih – na otoku je namreč premalo primernih ravnih površin, da bi lahko zgradili letališče, zato je bilo potrebno pisto zgraditi na podpornih stebrih. Divje. Pristali smo v vetrovnem in deževnem vremenu, zato smo za naslednji dan naročili sonce. A naslednje jutro ob 7:30 sonca še od nikoder! Tema, trda, črna tema. Ko smo zajtrkovali v jedilnici hotela smo se nejeverno spogledovali, no, na našo srečo je sonce nazadnje le vzšlo in polni optimizma smo zakorakali v obljubljeno pustolovščino.

Na Madeiri je potrebno biti pripravljen na vse vremenske razmere, zato ne bi bilo prav nič smešno, če bi imeli na sebi oblečene kopalke in kratke hlače, čez njih pa topel pulover s kapo in rokavicami vred. Z avtom se lahko povzpnemo do 1818m visokega Pico de Arieiro, kjer zna biti zelo hladno, nato pa smo v dobre pol ure že ob morju, kjer lahko odvržemo vse odvečno in gremo poležavat na plažo.

Naš simpatični šofer in lokalni vodič Dino nas je prevažal po otoku, bežali smo pred oblaki in zasledovali jasnino. Bilo je namreč ravno po koncu deževnih dni in želeli smo ubežati še zadnjim pretečim oblakom. Za naprej smo itak imeli naročeno lepo vreme, ampak tudi z vezami je potrebno malo počakati, da se vreme ustali. Tako smo dobesedno skakali iz sveta v svet, iz enega podnebja v drugega, od 5°C do 25°C v pol ure in podobno. Da je to možno, se gre zahvaliti izobilju tunelov na Madeiri, kot švicarski sir je otok preluknjan z njimi.

Na ta način je otok možno v celoti prevoziti in prevandrati zelo hitro, kar je bilo v preteklosti zaradi neverjetno hribovitega reliefa praktično nemogoče. Ko že misliš, da si videl vse, se odpelješ preko hriba in tam novo presenečenje, dobesedno drug svet. Vsa ta mala območja so bila v preteklosti med seboj izolirana, zaradi topografije terena so Madeirčani dolga stoletja živeli v med seboj ločenih skupnostih in razvili različne navade ter dialekte. Tudi razvoj je v okrajih potekal različno hitro in intenzivno. Šele pred kratkim so novo zgrajene ceste, skupna politika in popularna kultura združili Madeirčane v enotnejšo družbo. Še vedno pa obstaja razlika med glavnim mestom Funchalom in t.i. podeželjem. Zelo hribovita jê Madeira, zdi se, da bi Madeirčani stali krivo, če bi jih postavili na ravno. Verjetno prav zato svoj posel tako dobro obvlada tudi slavni nogometaš Cristiano Ronaldo, ki se je rodil in se nogometa učil na Madeiri.

Druga stvar, ki jo je na Madeiri v izobilju je voda, ki včasih celo prestopi hudourniške bregove in poplavi. Madeira je prepletena z levadami – namakalniškimi kanali, ki so jih speljali po vsem otoku z namenom, da so vodo speljali iz območij bogatih z vodo tja, kjer jo je primanjkovalo. Poti ob levadah so dobro vzdrževane, zato so danes ob levadah urejene sprehajalne poti. In prav izleti po levadah so ena največjih atrakcij Madeire. Drži, da Madeiro najbolje spoznaš tako, da jo prehodiš. Zanimivo, kakšno moč inspiracije ti dajo ti sprehodi. Sam bil nisem ravno nek strašni ljubitelj pohodništva, ampak po treh dneh sem tako kot večina v skupini želel videti še več.

Zame je bil vrhunec sprehod  – ki se je spremenil v pohod, ker nismo želeli odnehati preden dosežemo cilj – do rta Sv. Lovrenca (Ponta de São Lourenço) na skrajnem vzhodu otoka. Že po poti narava ni skoparila z mogočnimi klifi in panoramami, nagrada za naš trud pa je prišla po zadnjem vzponu preko 420 lesenih stopničk: nepozabni razgled, ki ga lahko opiše edino slika…  

Na splošno, življenje na Madeiri teče v nižji prestavi, zgleda, kot da se nikomur nikamor ne mudi. In super je, da je ta ležernost hitro nalezljiva, zato resnično odmisliš stres vsakdana in se prepustiš prijetnemu in gostoljubnemu ritmu otoka. Zdi se, da vozniki ustavljajo pred prehodom za pešce, če te v le vidijo stati ob njem, tudi nimaš nikakršnega namena prečkati ceste. Restavracije bi lahko imenovali tudi “slow food” – natakarjem se ne mudi, računa ne izstavijo pogosto, drobiž nosijo v žepu… Vendar pa to ne pomeni, da je kakovost hrane slaba – nasprotno, na Madeiri sem lahko po mili volji najemo najrazličnejših dobrot: eksotične ali nam bolj domače vrste sadja in zelenjave, morske hrane in ribe (predvsem polenovke in morske ščuke, imenovane espada), različnih juh, mesa, predvsem govejih ražnjičev (espetada), do kostanja na 101 način. Ne manjka pa tudi dobre kapljice, predvsem slavnega madeirčana – vina z dodanim žganjem.

Madeira ima nizek odstotek kriminala, čeprav nam je nekega dne tudi naš Dino potožil, da so ga skoraj pretepli. Zanimalo nas je zakaj in povedal nam je, da ga je nekdo obtožil, da je njegovi punci rekel “linda”, kar v portugalščini pomeni “luštna” oz. “prikupna” in že je bilo dovolj, da ga je ljubosumni možakar zgrabil za vrat. Dino je sicer zanikal, da se je spogledoval ampak saj vsi vemo kakšen sloves imajo “latinci”. Torej previdno, če je vaši ženi, punci ali prijateljici ime Linda, se zna zgoditi, da zaidete v težave… Prav tako ni priporočljivo spraševati koliko stane bunda, če bi vas slučajno zeblo. Zakaj? Ker “bunda” po portugalsko pomeni zadnjica. O lepoti in pasteh portugalskem jezika pa kdaj drugič.

Iztok Mervič

Vsako mesto ima svoj čar, Lizbona pa je še posebej čarobna v jeseni. Mesto je malo narcisoidno, saj ima nešteto razglednih točk za občudovanje. Zasluga za to gre neštetim gričkom, v katere pa moraš peš kar krepko zagristi. Najlepše je, ko hodiš navzdol in skrivaj pogleduješ k tistim, ki se mokri in zadihani trudijo v nasprotno smer. Nešteto razglednih teras se kiti z rožami, grmičevjem ali drevesi, ki se v jeseni začnejo barvati v svoje prelestne barve od rumeno oranžnih do rdečih tonov. Od vsepovsod vabijo mizice in stoli, da se usedeš, počiješ, poklepetaš in občuduješ razgled. Te razgledne točke pa niso nobena skrivnost, saj so Lizbončani dobili prvi tramvaj, ki vozi do teh slikovitih postaj že na začetku 20. stoletja. Menda so se dekleta do tja preveč utrudilaJ. Ko pustiš, da ti pogled seže daleč naprej, se ti ustavi na modrem morju, ki pa ni morje, zato ga domačini imenujejo Slamnato morje. Občutek morja daje širok izliv reke Tago.

Mesto daje občutek ležernosti in sproščenosti. Vse se odvija v počasnem ritmu, še celo njihova glasba je takšna. Nekoč se je tu rodil fado, v mestnih četrtih polnih domačinov in priseljencev, ki so prišli sem za zaslužkom in prepevali o težkem življenju ali nesrečni ljubezni. Tistih ljudi ni več, pesmi pa so ostale in ko se dan prevesi v večer se začno odpirati restavracije, ki ponujajo poleg hrane tudi fado. Če si žalosten, boš po večeru s fadom še bolj žalosten, če pa si vesel, pa ti tako nobeden ne more »pokvariti« razpoloženja. Fado ni glasba, ki bi si jo želel poslušati cel deževni vikend, je pa vreden ogleda, saj predstavlja del ljudske folklore.

Trg Rossio je najbolj obljuden trg v mestu. Ponavadi se ljudje tukaj sestajajo, pohajkujejo, pijejo kavico v eni od bližnjih kavarnic, ali uživajo v nebeških okusih  številnih sladic v eni od slaščičarnic. Trg je tudi priljubljeno zbirališče študentov, saj jih v oktobru čaka tukaj kar precej dela, ker je potrebno v vodnjaku namakati bruce.

No, pa se odpravimo še v »zgornje« mesto, ampak ne prej, kot zvečer. Ne samo tramvaj, Lizbončani so si dali narediti celo dva dvigala z železno konstrukcijo, da jim ni bilo potrebno hoditi peš v ta del mesta. Na vrhu dvigala je prijetna terasa z razgledom na sončni zahod. Potem pa se odpravimo v živahno četrt, polno kavarnic, barov, restavracij… tam kjer vrvi od življenja. Dovolj je, če se samo usedemo in opazujemo ta vrvež. Potem opazimo, da se meščani zelo radi lepo oblečejo, dekleta pa imajo rade vratolomno visoke pete. Ko opazuješ ta vrvež okoli sebe imaš občutek, da se vse mesto zabava, da ni nobeden ostal sam doma, da se vsi sprehajajo, posedajo, ali naročajo hrano v restavracijah. In to je tista ležernost, ki vleče, ta občutek, da so vsi na večnem dopustu, da nobeden ne potrebuje zjutraj vstati in iti v službo. Ja, Lizbončani vedo, kako se zabavati.

Breda

Sobota zjutraj: Včeraj smo doživeli romantično in ležerno Lizbono. Ugotovili smo, da so sardine res narodni parfum . Ravno sedaj pa se sončimo na kavici ob morju .

Sobota zvečer: Jooj kaka romantika. Nas hotel je skoraj pred osvetljeno katedralo v Alcobaci. Težka dilema se bije v nas: spati ali občudovati že kar kičast razgled?

Nedelja: Pogovor na busu: “Gospa, a boste malo domačega orehovčka?” “Ne, hvala.” “Kaj pa gospod?” “Hvala, tudi on ne bo. Sem njegova zena pa najbolj vem, kaj rabi.”

Ponedeljek dopoldne: Zapuščamo sončni in romantični Porto in se vkrcavamo na letalo za Madeiro. Zanima nas, če je Madeira res plavajoči vrt in raj sredi Atlantika?

Ponedeljek zvečer: V bazenu ima voda neverjetnih 21 stopinj, ampak sonce je vroče in skoraj vsi smo plavali. Ja, to je bilo hlajenje pred vročim madeirskim večerom. Vamos .

Torek: Lepo vas prosim, kakšen fado pa madeirski večer. Ko smo mi zapeli Na juriš in Kranjski Janez, so nam vsi v stoje ploskali in častili 10 l vina. Divja noč!.

Sreda: Vic na busu: v telovadnico pride starejši gospod in vpraša trenerja: h kateri napravi se postavim, da bom všeč oni lušni deklci? Odg: kar pred bankomat.

Četrtek: Portugalski Carlosi pošiljajo vsem slovenskim dekletom (se posebej Katki in Tadeji) prisrčne pozdrave !

Prispeli smo pozno zvečer. Nič nisem vedela o otoku in tudi nisem hotela vedeti. Še vedno se mi zdi čarobno potovati nekam, kjer je vse ena velika neznanka. Takrat se počutim kot mali otrok, ki raziskuje svet daleč stran od mame. Vse je tako novo, neznano, nenavadno. Ničemur ne vem imena in nad vsako stvarjo sem presenečena. Kaj je lepšega v življenju, kot pa presenečenje. Ne samo pozitivno, tudi negativno, važno da je, da se oči širijo v neskončen čudenju. UUUUaaaauuu. Obožujem to besedo, ker pomeni, da prihaja iz srca in izraža nekaj pristnega. Že med potjo povpraša radovedna sopotnica Saro, kako se izgovarja Funchal. Uf, tole je pa zabavno, si mislim, saj tudi jaz ne vem. Prva neznanka je že razkrita: Funšal. Hm, o tej kombinaciji pa sploh nisem razmišljala, zanimivo ime. Seveda sledi že drugo vprašanje sopotnikov:“Sara, povej prosim, kako je s kolesarjenjem po Madeiri?“ Ja, zvita lisica je tale Sara. Nekaj čudno je ovinkarila z odgovorom, češ, saj boste jutri videli. Kaj imamo za videti jutri, si mislim in se zatopim s pogledom v okolico. Same lučke in vožnja po avtocesti. Tam spodaj je menda Atlantski ocean, ne vidim ga, samo slutim. Dokaj hitro se znajdemo pred ogromnim hotelskim kompleksom in izstopimo. Sveže je, kar malo hladno. Še dobro da nisem pustila moje tople jakne doma, kot sem prvotno nameravala. Vzamemo vsak svoj ključ in se odpravimo v sobe. Čaka me še domača naloga, saj moram naslednji dan predstaviti Santano.

Nov dan začnemo z zajtrkom. Ali ste že poskusili kdaj sendvič s sirom in svežim ananasom? Odličen je in znana madeirska specialiteta, pa še sami si jo lahko postrežete.

Jutranja vožnja mimo Funšala pokaže popolnoma drugačno sliko, kot prejšnji večer. Dežela kapucink, pomislim prvi trenutek, saj se povsod bohotijo preproge rdeče-oranžno-rumenih cvetlic, včasih pomešane s šopki belih kal. Ja, tak je plevel na Madeiri. Cesta se začne strmo vzpenjati, pokrajina se popolnoma spremeni v gozdnato in malo kasneje nas objame megla. Ko bus prisopiha na vrh, se zopet prikaže sonce. Sedaj mi je jasno kako je s kolesarjenjem na Madeiri. Ravnih cest skoraj ni in kamor ti seže oko je hribovje. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, kakšen bi bil otok po temeljitem likanju. Prvi postanek je vetroven in mrzel. Kratek sprehod do razgledne točke in potem pobeg v zavetrje. Še najbolj me greje misel, da imam na sebi toplo jakno, ki sem jo sprva nameravala pustiti v avtu na letališču. Izvem še eno od skrivnosti: kavici je ime šinjeza. Bus se spušča proti naši prvi levadi, Sara pa nam razlaga imena rastlin, ki jih vidimo. In že gremo na naš prvi pravi sprehod po levadi. Vem, kaj je livada, levada pa zveni podobno. »Tale kanal bi moral biti poln vode!« slišim komentarje potnikov. Nič mi ni jasno, kake vode. Pa nič ne de, saj je sprehod tako prijeten, da se mi ne da razmišljati o levadah. ‘Poglej, poglej, si mislim, ‘tako strmo je naokoli, mi pa hodimo po ravnem.’ Neverjetno, pa kaka prijetna potka, lepo urejena in utrjena. Okoli nas je ogromno rož in nenavadnih dreves. Najbolj mi je všeč tisto z imenom: brada starega moža. Nenavadno, kakšne dolge kosmatine mahu visijo iz drevesa. Preletavajo nas neznane vrste ptic, iz razgledne točke pa se odpre veličastni prizor. Na koncu nas čaka ‘ponšo’. Ponšo je doma iz Ribeire, je visok, postaven, čeden…pač odvisno koliko…Ne, ne, ne, vsega pa res ne morem napisati. Tako kot ne o Santani, romantičnem kraju, ki sem ga morala predstaviti za domačo nalogo. Sebe in potnike sem tako navdušila, da je to številka ena na Madeiri in da ga je obvezno potrebno obiskati, da sem na licu mesta polna pričakovanj obstala brez besed. Počasi sem stopila proti Sari, jo pocukala za rokav in potiho, da ne bi kdo slišal skrivnostnega vprašanja, vprašala: »Sara, ali je to samo to?« Ja, to je bilo samo to. Na koncu dneva in potovanja je zbledela vsakršna misel, da smo sploh bili v Santani, kljub temu, da so hišice v Santani zaščitna znamka dežele.

Breda Dular

V Sloveniji mi večkrat popustijo živci. Običajno se to zgodi na cesti ali v trgovini. Saj poznate situacije, ko vsak rine naprej s svojim avtom ali pa s svojim nakupovalnim vozičkom in se pri tem ne ozira na druge? Ste jeklenih živcev ali tudi vi takrat preklinjate? Ali pa ste morda eden tistih, ki rine? Saj če vsi tako brezobzirno rinejo svoje avtomobile in nakupovalne vozičke preko drugih, je to očitno dobra strategija, da človek kaj doseže.

No, jaz sem ena tistih, ki se ji dvigne pritisk in preklinja. Za nameček se potem spomnim, kako lepo je na Portugalskem, kjer mi avtomobili vsi po vrsti ustavljajo pred prehodom za pešce. Včasih se samo bližam prehodu in, ne da bi imela namen prečkati, kar tako pogledam čez ramo, prihajajoči avtomobil pa ustavi. Potem mi je malo nerodno in včasih prečkam samo zato, da oni ni zastonj ustavljal. Spomnim se, kako ne-stresno je nakupovanje z vozičkom v supermarketu, če ni podobno zaletavanju avtomobilčkov v lunaparku. In spomnim se, kako lepo je hoditi po mestnih ulicah, kjer me ljudje dejansko opazijo in zato pazijo, da se ne zaletijo vame in mi rade volje pridržijo vrata, ko vstopam v trgovino. Nekega sončnega dne sem celo naletela na skupino mladih, ki je hodila po Rui Augusti v Lizboni, glavni peš ulici v mestu, z lepenkami, obešenimi okrog vratu, na katerih je pisalo, da ponujajo brezplačne objeme. In res so jih.

Portugalci so neverjetno prijazen narod. To občutiš na vsakem koraku, naj bo na cesti, v trgovini, v hotelu, v restavraciji, v parku ali v kavarni. S svojo prijaznostjo ti dajejo občutek vrednosti, topline in varnosti. Gre za občutek, da smo vsi ljudje in smo si vsaj v tem pogledu enaki. To pa potem rojeva tudi medsebojno spoštovanje. Zato so ljudje izredno vljudni, v govorici in vedenju. Imajo številne naslove in vljudnostne izraze, ki jih uporabljajo pri pozdravljanju in uradnih stikih. Drugim dajejo prednost in vse poteka v nekakšnem tekočem umirjenem ritmu. Videzu dajejo velik pomen, bogati in revni, meščani in vaščani so vedno lepo urejeni. Lepo je potovati po deželi, kjer se človek tako prijetno počuti. 

Portugalska je danes zelo raznolika dežela, opazne so razlike med severom in jugom, med modernim mestnim načinom življenja in tradicionalnim podeželskim. Za severnjake velja, da so bolj keltsko-iberske krvi, zato so višji in svetlejše polti, imajo hladnejši atlantski temperament in so bolj konservativni. Prebivalci na jugu so se bolj mešali z judovsko, mavrsko in afriško krvjo, zato so manjše rasti in temnejše polti, imajo toplejši mediteranski temperament in so bolj liberalni. Podeželje prekipeva od lokalnega ponosa, verskih praznovanj s procesijami in festas z ognjemeti, muziko ter obilico jedi in pijače. Mesta so doživela silovit razvoj ter pohod materializma in individualizma, meščani so vse bolj posvetni in zahodnjaški.

Vendar raznolike Portugalce med seboj povezuje svojstveno melanholično občutje, ki mu pravijo saudade. Gre za grenko-sladko nostalgijo za izgubljenim ali hrepenenje za nikoli dobljenim in nedosegljivim… Gre za melanholijo, izraženo v presunljivih melodijah fada, ki se kot senca preteklosti razlegajo po tlakovanih ulicah Lizbone. Saudade jih dela mirnejše, bolj zadržane in bolj otožne. Zato Portugalci sami zase pravijo, da so najmanj latinski od vseh latinskih narodov. Po drugi strani pa so izredno družabni ljudje. V številnih kavarnah je slišati veselo žuborenje klepeta. V starih mestnih četrteh ljudje živijo bolj vaški kot mestni način življenja, kjer se vse odvija na ulici in je skupnost močno povezana med seboj. Preprosti opravki na pošti, banki in drugih uradih trajajo na Portugalskem nekoliko dlje, saj ljudje še malo pokramljajo med seboj. Parki so vedno polni ljudi, ki se družijo in igrajo na njihovih zelenicah. Nočne ulice oživijo v mladostniškem zanosu brezkončnih zabav.

Nič nam ne pove o kakšni deželi toliko kot njeni ljudje. Velik del posebne privlačnosti Portugalske lahko pripišemo prav Portugalcem. Edinstvena kombinacija latinske strastnosti in družabnosti ter portugalske zadržanosti in globoko zakoreninjene otožnosti jih naredi tako očarljive. In zaradi njih se tako rada vračam na Portugalsko.

Ana Hočevar

Prvič

Odkar smo pri Oskarju odprli Portugalsko, se zanimanje za to malo državico na koncu Evrope vztrajno povečuje. Potovanja se vrstijo eno za drugim in jaz se kot vodnica vedno znova vračam, vsakič z novo skupino potnikov in vsakič z istim starim veseljem. Pristanemo v Lizboni in končno lahko spet zaželim sebi in sopotnikom: »Bem vindo a Portugal!«

Težko je z besedami opisati, kaj točno je tisto, zaradi česar se veselim vračanja na Portugalsko. Gre bolj za občutje, da sem spet tam. Tam ob širnem Atlantiku, na prepihu, pod soncem, ki ni nikoli prevroče, na črno-belo tlakovanih ulicah mest s posebno melodijo portugalščine v ušesih, na tihih brezpotjih gorskega sveta, med pisano cvetočimi travniki in širnimi nasadi plutovca, na vzponu do že davno pozabljenega granitnega gradu, na kavici v kotu senčnega trga ob klepetu domačinov ali potopljena v fado ob kozarcu portovca pozno v noč…

Vendar moram priznati, da zaseda kulinarika sredi vsega tega prav posebno mesto. Da gre ljubezen skozi želodec, je že stara modrost in prav nič drugače ni pri zaljubljanju v tuje dežele. Portugalska kuhinja je na videz preprosta, a presenetljivo okusna. Kot bi revna zemlja in omejeni kulinarični viri spodbudili v ljudeh željo, da iz danega naredijo kar največ. Rezultat so izjemno okusne in včasih tudi izjemno inovativne jedi. Da Portugalci radi jedo in radi jedo dobro, priča tudi dejstvo, da se v času kosila večina uradov in trgovin zapre. Portugalci si vzamejo čas. 

Vsak pravi obrok se začne z juho. A začnimo od začetka. Že ko se gost usede k mizi, se pred njim z bliskovito hitrostjo pojavijo predjedi. Da lahko zoba, medtem ko čaka na svoje naročeno kosilo. Tu je kruh, pa maslo, različni siri in ribje paštete, pa kakšna hišna specialiteta, kot je prekajena klobasica ali školjke, nikakor pa ne gre brez oliv. Portugalska je po pridelavi oliv na 10. mestu na svetu, a jih ne izvaža. Vse pojedo sami. Noben namizni pogrinjek ni popoln brez skodelice oliv in nobena jed okusna, če ni pripravljena z olivnim oljem.  

In na vrsti je juha. Kdor ni ljubitelj juh, mu bodo zlezle pod kožo, in kdor je ljubitelj juh, jih bo oboževal. Pester izbor in krepkost portugalskih juh, od zelene juhe preko zelenjavnih in mesnih do ribje juhe, ne pusti nikogar ravnodušnega.

Glavne jedi se delijo na ribje in mesne in tiste vmes. Portugalci so nenasitni jedci rib. Ribištvo je zapisano globoko v portugalsko dušo in ribe so bile dolga stoletja glavna opora portugalskega življenja. Med izobiljem rib in morskih sadežev kraljuje bacalhau, polenovka, za katero pravijo, da jo znajo pripraviti na 365 načinov, za vsak dan v letu enega. Med mesnimi jedmi vodita svinjina in divjačina. Med tistimi vmes pa je najbolj poznana svinjina z mladimi školjkami. Raznovrstnost portugalskih jedi zadovolji še tako velikega sladokusca, velikost porcij pa še tako velikega jedca.

Prav mogoče je, da je Portugalska država z največjim številom slaščičarn na prebivalca. Med sprehajanjem po mestnih ulicah se kaj hitro opazi, da je nenavadno veliko, prvič, slaščičarn, in drugič, trgovin s čevlji. Raj za ženske! Mavri so bili tisti, ki so na Portugalsko prinesli pregrešno sladke slaščice in njihova petsto letna prisotnost je prav gotovo pustila Portugalcem sladek zob. Potem so nastopile nune, ki so si skozi stoletja izmišljale vedno nove in nove kolačke ter jih prodajale, da so povečale prihodek samostanov. Tako najdemo danes v vsaki slaščičarni bogat izbor slaščic, med njimi pa so najbolj priljubljeni jajčni kolački. V slavni belemski slaščičarni v Lizboni jih vsak dan prodajo neverjetnih 19.000!

In kar je ob vsem tem najlepše: k vsaki jedi in vsaki priložnosti se najde primerno portugalsko vino! Portovec je upravičeno portugalsko najbolj prepoznavno vino in čeprav so ga izumili Angleži, ki so se bali, da se jim bo vino na dolgi poti do rodne Anglije pokvarilo in mu zato dodali žganje, je prav vinorodna pokrajina ob zgornjem toku reke Douro tista, ki daje temu vinu tako značilen okus. Geološka podlaga skrilavcev ter mrzle zime in vroča poletja dajejo grozdju posebno kakovost. Toda portovec je desertno vino, sladko, gosto in močno. To je vino, ki se ga popije le kozarček ob koncu dneva, tako za pocrkljat se. Silna slava portovca pa zasenči odlična portugalska namizna vina. Zato nikar ne pozabite k svojemu kosilu ali večerji naročiti kakšen bokal hišnega odprtega vina, branco ali tinto, ali priznane buteljke. Vsekakor pa morate poskusiti vinho verde, zeleno vino, ki nima takšnega imena zaradi barve, ampak zaradi osvežujočega okusa, saj ga pridelujejo iz še ne povsem zrelega grozdja.

Vsak pravi gurman ve, da še tako odlična jedača in pijača vendarle nista dovolj. Za popolni užitek je nujno potrebno prijetno vzdušje. Tega pričarata dobra družba in dober ambient. V dobri gostilni deliti dobre jedi z dobrimi ljudmi – ni večjega užitka! In takih priložnosti se na Portugalskem ponuja veliko. Kajti portugalska kulinarika se nerazdružljivo prepleta s svojimi pokrajinami in ljudmi. O tem pa več prihodnjič…   

Ana Hočevar

Vodička Ana vas bo na potovanju po Portugalskem podučila, da obstajajo 3 velike pisateljske portugalske osebnosti: Camoes, Pessoa in Samarago.
In vsako potovanje je seveda druženje, konektanje s sopotniki. Kot nalašč, se priimek Pessoa ujema s portugalsko besedo pessoa, ki v prevodu pomeni človek/oseba (=person). In v Portu sem naletel na tole Pessoejevo izjavo:” O melhor tempo que gastamos e o que investimos nas pessoas.” V prevodu nekako takole: najboljši čas, ki ga zapravimo, je tisti, ki ga investiramo v ljudi. To misel se da lepo prenesti na potovanja in oblikovanje vezi, ki se stkejo med sopotniki.

Namig 1: zraven lika Fernanda Pessoe se da fotkati pri znamenitem old-style cafeju A BRAZILIERA v Lizboni v okrožju CHIADO

Namig 2: ko kupujete glasbeni suvenir, mogoče poleg ali namesto FADO kompilacij sezite po glasbi Carlosa Paredesa, ki predstavlja nacionalno glasbeno osebnost in kot najboljši možni predstavnik virtuoznega igranja na posebno portugalsko 12-strunsko kitaro

Na Madeiri sta samo dva ovinka

Zbudi me sonce, ki se dviguje nad Atlantskim oceanom. Stopim na balkon in vdihnem svež morski zrak. Ahhhh, kakšna svežina in pogled! Občutek, da sem na koncu sveta. Ure in ure bi lahko zrla v daljavo in se prepuščala razvajanju sončnih žarkov.

Danes gremo na jugozahod otoka. Ta del Madeire je zame najočarljivejši. Nekaj posebnega se mi zdi. Po avtocesti, ki vodi skozi  številne tunele – Madeira jih ima kar 252, se dvigamo nad strmo obalo. Vasice in manjša naselja se vrstijo eno za drugim, hiške so majhne, skoraj počitniške. Vsaka hiška ima vsaj kanček vrta ali zelenice. In vsako dvorišče krasi čudovito eksotično rastje. Toliko različnega cvetja na tako majhnem otoku.  Madeira sama je en velik botanični vrt.

Kakšna sreča, da je z nami Olivija, prava enciklopedija v človeški podobi! Pozna vsako zel, vsak plevel,…afriški tulipan, ponos Madeire, jakarande, kamelije, koralno drevo, tribarvni frangipani, orhideje, angelske trobente, oleandri, hibiskus, kraljeve proteje, bugenvelije, aloe vera, agave, strelicije, flamingo, lilije, opuncije, orjaška praprot, agapantus, lovorikovec, in še in še in še bi lahko naštevala. Najlepše pa je obiskati Madeiro med festivalom rož meseca maja in videti vse to bogastvo na enem mestu.

Prazeres je vasica, kjer se ustavimo za jutranjo kavo. Cerkev, stiskalnica za vino in 2 preprosti gostilni krasita glavni trg. Kava je pa dobra! Po jutranjem martinčkanju na soncu, se začnemo slačiti. Spet bo topel dan. Če samo pomislim, februarja je doma še sneg, tukaj pa se razgaljamo v kratkih rokavih!

Jutranji sprehod začnemo na višini 600 m nad morjem. Strm spust k morju, po kozji potki je izziv za vsakega, ki se srečuje s strahom pred višino. Navdušujemo se nad veličastnimi pogledi na morje in z zelenjem pokritimi hribi. Najbolj neverjetno pa je, da je cela potka tlakovana! Koliko dela, truda in potrpežljivosti je v vsakem koraku poti, ki ga naredim.
Na enem od najbolj strmih delov poti srečamo skupino delavcev, ki popravljajo tlakovce in čistijo plevel. Bom dia, jim zaželimo dobro jutro v portugalščini. Bom dia, nam odgovarjajo kar mimogrede, noben se kaj posebej ne meni za nas in naše pohodništvo. Dalje vestno opravljajo svoje delo, tako kot tisoče madeirških moških, ki so skozi zgodovino gradili terase, levade – kanale za vodo in ceste po težko obvladljivem terenu. Njim v čast in spomin je v Funchalu na enem izmed krožišč postavljen spomenik padlega angela.
Če sem čisto iskrena, tudi moj želodec občasno  obletavajo metuljčki, še posebej na predelih, kjer ni ograje. Vse je optična prevara, si dopovedujem in pozorno stopam naprej. Ampak pogled navzdol, uh, kaj pa vem…Vsekakor izjemen!
Vsake toliko se ustavim in ozrem naokrog ali smo še vsi. V zraku se nad mogočnim slapom šopiri orel. Kakšno bogastvo  ima zase, si mislim,  ko ga opazujem pri  prepuščanju vetrovom z morja. Še zamahniti mu ni treba s krili, samo razpre jih in vsa dolina je njegova.

Še par ovinkov do morja in vratolomna kozja stezica se zaključi v izolirani vasici Paul do Mar. Olivija nam, še zadihanim, pove, da je bila ta stezica še do kakšnih 35 let nazaj edina povezava, ki so jo imeli domačini s svetom v primeru nemirnega morja. Tako so kmetje na ramenih po potki v vas prinašali vreče krompirja in ostale zelenjave težke tudi do 5o kg, nazaj v hrib pa odhajali naloženi z ribami in morsko hrano. Takoj se spomnimo na šerpe in pomislimo na težko življenje, ki so ga imeli domačini še samo par desetletij nazaj.
Končno na ravnih tleh! Vsem po vrsti nam klecajo noge. Kako vas bodo šele jutri bolela meča, se navihano posmiha Olivija, ki odkrito prizna, da po tej potki še nikoli ni hodila.
Na koncu morske promenade vzamem iz nahrbtnika kruh in sir. Domači koruzni kruh in znameniti sir iz Azorov! Njam, njam, njam,… se zadovoljno oblizujemo. Kako paše po tem adrenalinskem spustu.

Po cesti, ki se serpentinasto vije nad osamljeno vasico, nas pot vodi na najbolj zahodno točko otoka, do svetilnika na Ponta do Pargo. Za otok, ki se ponaša s samo 2 ovinkoma, levim in desnim, ima Madeira neverjetno veliko ovinkov! Smo se smejali, ko nas je naša voznica in lokalna vodnica spet malo pohecala in vrgla na finto.
Spet imamo srečo, se zadovoljno muzamo in zremo v sinje modro nebo. Vreme nam je več kot naklonjeno. Madeira je znana po muhastem vremenu in nemalo je takih, ki so imeli po cel teden dežja in vetra. Nam pa, kot za stavo, vsak dan sije sonce in razen na severu otoka, ki tudi sicer velja za bolj deževnega, nismo srečali niti oblačka.

Za zaključek dneva je planiran še en spust do morja do Achadas da Cruz. Še en strm klif, od katerega je speljana stezica čisto do morja, nazaj pa je možen  dvig z vzpenjačo. Zaradi prenove  vzpenjača ne obratuje, mi pa že malo utrujeni in zato ne preveč razočarani, sedemo na teraso in si privoščimo pivo in odlično caldo verde – juho iz galicijskega zelja, krompirja in klobas. Potiho se strinjamo, da je tudi tako doživljanje Achadas da Cruz čisto na mestu.
Pot proti Funchalu nas vodi skozi Sao Vicente. Razgledna točka s pogledom na zvonik, se izkaže kot priložnost za rabutanje. Za ograjo zapuščene hiše se skrivajo zeleni banani podobni sadeži, ki rastejo na cvetu filodendruma. Domačini so ga poimenovali kar ananas-banana ali delicious fruit (slastni sadež), ker okus spominja na ananas in banano.
Za vsako enega, se iz srca smeji naša Olivija in deli zelene sadeže.

Sara Alt