Januarsko – februarska pravljica v deželi nasmejanih ljudi

Daleč, daleč, daleč…

Mjanmar je res posebna dežela. Že sama pot do tja je posebna, predvsem pa dolga. In vmes se človek vpraša, če morda še kakšen od uniformiranih uslužbencev na katerem od letališč ni preveril tvojega potnega lista. Ja, postopki so točno taki, kakršni so. In so. A ko letalo proti Yangonu pristaja nad mestom v tistih prelepih barvah sončnega zahoda in se vrhovi tisočih pagod svetlikajo v večerni svetlobi, je ves trud poplačan. Tudi tisti zadnji postopek, pridobitev mjanmarske vize, se zdi da steče hitro kot bi mignil. Kaj bi ura gor ali dol!

Yangon pozdravi obiskovalce z neštetimi lučkami in preseneti s svojo urejenostjo. Ponoči je prav vse drugače, pravljično. Tako je tudi ob sloviti zlati Shwedagonski pagodi, ki zvečer zasveti v vsem svojem sijaju! Je to le pagoda sama, njena energija, vzdušje okolice, dobre misli številih obiskovalcev? Nekaj je in tisto nekaj te začara in zasvoji v trenutku. Izgine utrujenost, ne čutiš več soparnega zraka, ne duha ne sluha o pomanjkanju spanca. Ostane le še tukaj in zdaj. Nova dežela, nove vonjave, drugačni ljudje, lučke, kadila, mantranje, zlat sijaj ki razsvetljuje temno nebo. Kipi Bude na vsakem koraku, nasmejani ljudje, ki plašno kimajo v pozdrav. Oh Mjanmar, tukaj smo!

V iskanju »prave« kave ali kako biti zadovoljen s tistim, kar imaš

Domača letališča v Mjanmaru razvajajo svoje potnike s čisto pravo kavo na evropski način. Torej espresso kava, sveže spenjeno mleko in za povrh še kanček kakava! Da je vse skupaj še lepše, so zraven celo sveže pečeni francoski rogljički. Smo res v Mjanmaru ali so bile to le čudovite sanje? Uščipneš se in zaveš, da si tu. In kmalu te uščipne še država sama. Namreč po letališki dolgo ni bilo tiste naše kave. Smo pa imeli priložnost spiti veliko mjanmarskega čaja. Mjanmarci namreč obožujejo čaj. Enemu rečejo kar voda in to je naravni, nesladkani zeleni čaj. Ta je na voljo na mizah vseh restavracij in čajnic skupaj s kozarčki lepo brezplačno. Pričakuje pa se, da gost zraven naroči kakšno skodelico kave, čaja ali pa ugrizne v sveže ocvrte prigrizke, ki mu jih prinesejo na mizo.

Da bi se ga navadili, smo si ga takoj drugi dan privoščili. Mjanmarski čaj. To je skodelica, v katero najprej nalijejo za skoraj 2 cm kondenziranega mleka, dodajo še malo sladkorja in čez nalijejo črni čaj do vrha. Dobro pomešajo in nastane sladek napitek, ki mu Mjanmarci rečejo čaj. Zanimivo, sladko, drugače! Kava je prišla v podobni obliki. S kondenziranim mlekom, veliko sladkorja in malo kave. Včasih pa kar v vrečki 3 v 1, ki si jo zamešal v skodelico vroče vode. Oh kje si naša letališka kavica? Sem in tja se je prikazala, samo na tiste dni, ko smo nabrali dovolj dobre karme! Sicer pa smo ugotovili, da sta tudi mjanmarska kava in čaj odlična. Kaj hočeš lepšega kot po napornem dnevu sedeti v vrveči čajnici in srkati skodelico tistega sladkega čaja? Sladek je, topel, lepo se prileže. Zraven pa voda v obliki lahkega zelenega čaja nadomesti izgubljeno vodo v vročem dnevu. Ko dodaš še sveže pečeno samoso z nadevom iz rečnih kozic, je slika popolna!

Zakaj imajo mjanmarci radi tako sladek čaj in kavo? Odgovor popotnik sam odkrije po nekaj dneh potovanja. Namreč mjanmarska kulinarika je odlična, ampak malce manj pozornosti namenja slaščicam. Ker pa smo vsi samo ljudje, se po nekaj dneh zgodi, da začutimo potrebo po sladkem. Zato je tukaj odličen sladki mjanmarski čaj in zdaj še sami dodamo kako žličko sladkorja!

Starodavni kralji, ki so gradili… in premikali prestolnico kar tako mimogrede

Začelo se je v Baganu, kot naše potovanje. Anawratha je bil tisti prvi pravi kralj. Skoraj 1000 let nazaj je začel z gradnjo templjev v kraju, ki bi se danes z lahkoto postavilo ob bok svetovnim čudesom. Gradil je za svojo vero, za Budo. Ostanki kraljeve palače skoraj niso vredni omembe. Templji pa človeka naravnost očarajo. Pa ne ko stojiš pred njimi. Ampak takrat, ko se na enega od njih povzpneš in se zazreš v tisto polje templjev pred sabo in povsod okoli sebe. Kako je kralje očaral budizem, da so toliko zgradili zanj. V le dobrih 200 letih! Ko se bliža sončni zahod, se tudi mi zaženemo na najbolj priljubljen tempelj, od koder so sončno – zahodni razgledi menda najlepši! Množica ljudi ima enak namen! Ko velika krogla počasi pada za hribe tam nekje za mogočnim Irrawaddyem, se obrisi mogočnih templjev lepo naslikajo pred nami in ustvarijo čudovito sliko. Kako lepo, da nas čaka še en dan v tem starodavnem mestu!

Mjanmarski kralji so bili res samosvoji. Tako kot vse v tej nenavadni deželi. Ko je propadel Bagan, so prestavljali prestolnico kraljestva malo sem in malo tja. Včasih je bilo pa kar več kraljestev hkrati. Prava zmeda, katero so povzročila številna nesoglasja vseh teh ljudstev, ki so se ustalila pod hribi v obliki podkvice v dolini mogočne reke. Danes je ljudstev uradno vsaj 135. In za nameček ti ljudje radi verjamejo astrologom, kateri so med drugim odgovorni tudi za kar nekaj premikov prestolnice. Zadnji se je zgodil leta 2005, ko je namesto Yangona prestolnica Mjanmara postalo mesto Nay Pyi Taw. Oh Mjanmar, ti pa si!

Anawratha kljub vsemu vstane trdno zapisan v spominu. Se hecamo na letališču: »Se še spomnite, kateri je bil prvi uradni kralj v Mjanmaru?«. Odgovor: »Ah daj no, zdaj pa res ne bomo več o zgodovini. A na vrata moramo, so rekli po zvočniku.«

Čudoviti stiki z domačini v majhnih vasicah ali kako ostaneš brez besed

Pohodniški dnevi so bili dolgi točno toliko kot traja dnevna svetloba in še kako urico več. Najlepše je bilo, ko smo srečevali in spoznavali ljudi, ki žive v tistih odmaknjenih vasicah tam daleč stran. Na vsakem postanku, med zajtrkom, kosilom ali večerjo, smo se opazovali. Pogosto so nas prišli pogledat tudi sosedje ali naključni sprehajalci, ki jih je zanimalo, kako izgledamo svetlopolti ljudje. Potem smo se najprej malo smejali eden drugemu, s pomočjo našega Dvajsetaka izmenjali besedo ali dve o tem, koliko smo stari in kako je z našo družino. Predvsem pa smo se gledali, saj smo prej ko slej vsi ostali brez besed. Takrat se je domača družina lepo usedla na tla pred nami in nas mirno opazovala brez kakršnihkoli zadržkov. Še bolj zabavno je bilo, ko se je pridružila še soseda z otroki. Sploh pa, kaj bi besede, ko pa nasmeh velja za tisoč besed!

Brez besed pa so ostali tudi domačini v kar nekaj restavracijah, kjer smo si na naši poti privoščili kosilo. Kar gledali so nas in zamešali prav vsa naročila. Ko smo malce povprašali, zakaj tako, smo izvedeli, da smo prvi evropski gostje.

Sončni vzhodi in zahodi

Vsak dan smo videli vsaj enega od njiju. Ne le izjemoma pa tudi oba. Se spomnite zgodbe o Malem Princu? Kako rad je preživljal svoje dni na malem planetu tako, da je ves čas premikal stol in je tako lahko videl sončnih zahodov kolikor si jih je zaželel. Saj res niti dva nista enaka, vsak ima tisto nekaj in vsak zase je unikaten. Zakaj imamo ljudje tako radi sončne zahode? Ker so takrat najlepše barve? Ker je takrat konec dneva, ki hkrati pomeni, da prihaja nov začetek? Ker sončni zahod prinese noč, ta pa obarva prav vse stvari drugače…? Čudovita energija prevzame svet ob sončnem zahodu in ga oblije z najlepšimi barvami… Takrat se sprejemajo odločitve, človek dobi nov zanos, začuti spoštovanje do matere narave… Mi smo si privoščili zahodov zvrhan koš. Nekaj pa tudi čarobnih vzhodov. In tistih najlepših dni, ki smo jih preživeli od enega do drugega!

»Bistvo je očem skrito. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.« Še en košček Malega Princa, ki lepo zaključi pravljico o nasmejanih ljudeh iz države, ki ji danes rečemo Mjanmar. In za katero je treba odpreti srce, da odkriješ tisto njeno pravo širino.

Ajda Šter

Naročite se na RSS

.

Prihod ali od kod ves tisti smeh

Začelo se je v Benetkah, ko smo želeli »čekirati« našo prtljago vse do Yangona in so zahtevali potrdilo o pridobitvi vize na prihodu v Mjanmar. Prijaznim dekletom sem izročila tiste uradne papirje, vse v burmanski pisavi, za nas torej prava »španska vas«. Edina stvar, ki jo je bilo mogoče razbrati, so bila naša imena. Kar tri so gledale v tiste papirje in ko so želele poklicati še eno osebo za pomoč, smo vsi skupaj bruhnili v smeh. Bilo je dovolj in naša prtljaga je šla naravnost v Yangon! Tukaj se je začelo z našim smehom, nadaljevalo pa naslednji dan v Bangkoku, ko smo za las ustavili letalo in po spletu neverjetnih ne – naključij rešili na prvi pogled nerešljivo situacijo. Smeh je odmeval po letalu še dolgo po vzletu in pomislila sem, to pa je res dežela smejočih ljudi. Še preden prideš na cilj, poskrbi za toliko smeha. Le kaj bi lahko bilo lepše, kot s širokim nasmehom po tako dolgi prepotovani poti prispeti na cilj?

Ko smo pristajali nad Yangonom, sem razmišljala o tistem času, ko sem prvič iz zraka gledala na Mjanmar in bila prav tako kot sedaj brez pravih pričakovanj. Toliko različnih informacij, izkušenj… Brez prave trdne podlage. Pričakovanja je enostavno težko sploh imeti. Tako je izolirana in skrita med svoje velike in znane sosede, ki jo povsem zasenčijo, ta neverjetna dežela. Zanimalo me je, koliko se je spremenilo v času, ko me ni bilo. Spet sem čutila tiste prijetne metuljčke v trebuhu, ki se sicer pojavijo v stiku s kakšno novo deželo. O Mjanmar, kako sem vesela, da prihajamo, sem si mislila in že so me v oči zbodli vrhovi vseh tistih številnih zlatih pagod, posejanih prav povsod v bližini kateregakoli naselja. Tukaj smo!

Naslednji val smeha je prišel ob prihodu in vsemu obveznemu kaosu, ki ga je spremljal. Od hrustljavih dolarskih bankovcev do avtobusa brez mikrofona, kjer sem preizkušala svoje glasilke. Že smo se ustavili pred mogočno Shwedagonsko pagodo s skoraj 100 m višine, pravo identiteto vseh prebivalcev Mjanmara in njihov ponos! Kdo bi si mislil, da smo prepotovali pol sveta, ko pa smo s takim navdušenjem bosi zaokrožili v smeri urinega kazalca okrog te izjemne stvaritve človeških rok. Je bila to pagoda s svojo močno energijo in osmimi lasmi Bude, skrbno zaprtimi v skrinjico nekje pod vso tisto zlato gmoto? Ali pa enostavno energija ljudi, ki so skupaj z nami krožili in se izgubljali med vsemi tistimi oltarčki, kipci, tempeljčki? Kakorkoli že, utrujenost je prišla šele z vselitvijo v hotelske sobe in po odločitvi, da naslednji dan nadaljujemo že pred sončnim vzhodom. In le – ta ni bil prvi in zadnji, pač pa le prvi v vrsti mnogih na našem potovanju!

.

Nati ali kako pripraviti prebivalstvo k temu, da preneha na črno sekati drevesa

Zgodnje jutro nas je popeljalo proti gori z imenom Popa. Nemogoče je bilo pot izpeljati v enem kosu. Najprej nas je zaustavila glasna poroka in mladoporočenca sta nas povabila, da se jima pridružimo pri zajtrku. Zagrabili smo vsak svoj krožnik in ga napolnili z riževimi rezanci in pikantno omakico. Seveda ni šlo brez obveznega fotografiranja. Vsak posebej z mladim parom in na koncu še skupinska fotka. Naslednji postanek je zagrešil vol, ki je vztrajno gonil neko napravo v majhnem krogu, vodil pa ga je nek domačin. Prizor, da kar sam zaustavi avtobus. Le kdo bi uganil, vol je gonil stiskalnico za arašidovo olje. Tudi mi smo lahko poizkusili in spet je smeh odzvanjal daleč naokrog. Nati so se očitno odločili, da moramo do njihovega prebivališča prispeti ob točno določeni uri.

Mjanmar je seveda budistična dežela in budizem narekuje način življenja tukaj. Pravijo, da je v deželi vsaj milijon pagod oz. templjev. In vsaj še enkrat toliko kipov Bude. Kljub vsemu budizem ne preživi brez natov. Gre za ostanek starodavnih verovanj v duhove, bitja z nadnaravnimi močmi. 37 jih je, tistih Velikih in še precej ostalih. Verovanje v nate je izjemno močno prisotno v vsakodnevnem življenju vsakega prebivalca Mjanmara. Vsaka še tako majhna vas ima vedno tudi majhno svetišče, posvečeno natom. Spoštovanje natov je zelo pomembno in treba je paziti, da so vedno zadovoljni. Še posebej nati ne marajo, da bi mislili slabo drug o drugem ali jedli preveč mesa, še posebej svinjskega. Prav posebni darovi so namenjeni samo natom v njihovih svetiščih in so povezani z zgodbo vsakega nata posebej. Recimo nat Ko-dži-džo vedno dobi v dar steklenice žganih pijač, saj zgodbe govore, da je že v času življenja na zemlji rad spil kak kozarček! Seveda je zato dobro tudi sem in tja spiti kozarček ognjene vode v čast Ko-dži-džoju, kateri to vedno podpira! Vse v določeni meri, seveda!

Prav na vrhu gore Pope, kjer nati tudi živijo, je v enem od svetišč celo postelja nata, ki je živel v 20.stoletju. Gora Popa velja za originalno prebivališče vseh natov in je zato tudi čisto poseben kraj. Gora je v bistvu vulkanski bazaltni monolit, ki je prav zaradi izjemne lege ob vznožju davno ugaslega ognjenika postal tako priljubljen in svet. Danes je velik kompleks mnogih svetišč, pagod, jam,… Živi in diha, predstavlja tudi pomemben romarski kraj za vse prebivalce Mjanmara, tako budiste kot preostale. Saj verovanje v nate je starejše od budizma v Mjanmaru. Še ena zgodbica pa govori o tem, kako domačini resnično spoštujejo nate. Ko so v Mjanmaru prepovedali nelegalno sekanje dreves v gozdovih, so ta območja tudi opremili s tablami o prepovedi. Nihče ni spoštoval prepovedi in oblasti so si razbijale glavo, kaj narediti. Nekdo je predlagal dobro idejo: na table so napisali, da če bodo ljudje sekali drevesa, se bodo s tem zamerili natom. Nelegalno sekanje dreves se je takoj prenehalo!

 .

Pot v Mandalay

O njej je pisal že Rudyard Kipling in kasneje še Robbie Williams. Danes je poti v Mandalay precej. Ena najlepših je tista, ki vodi z ladjo po slavnem Irrawaddyu v to mesto z zvenečim imenom. Tudi mi smo jo ubrali. Po dveh čudovitih dneh v mestu tisočih templjev, Baganu. In mesto še enkrat videli prav iz ladje, v prelepi svetlobi… Ja, uganili ste, sončnega vzhoda! Vse tiste špičke čudovitih templjev, katere je začel graditi slavni kralj Anawratha v 11. Stoletju. In že smo pluli v Mandalay, kot v času kolonialne Burme. Počasi smo drseli mimo vsakodnevnega obrečnega življenja, ki je mirno potekalo ob nas ter nas poneslo v prijetno počitniško vzdušje. Mandalay smo začeli slutiti v bližini šele pozno popoldne, ko smo dosegli prvi most čez reko. Zagledali eno od starodavnih prestolnic s tisoči zlatih pagod, Sagaing. Življenje ob reki je postajalo živahnejše, ladij je bilo vedno več. Bližal se je Mandalay in s tem tudi naša pot do njega. Pot po tej življenjski žili Mjanmara, ki tako lepo razreže deželo na dva dela in predstavlja njeno »središče«. Bila je razlog, da so se tukaj naselili prvi prebivalci in ostali. Danes je razlog, ki zanima sosednje države, saj ponuja lep strateški prehod v Indijski ocean. Zelo plovna reka je in zato vedno prometna.

Mandalay nas je pozdravil z Brkatimi brati in njihovo predstavo že prvi večer. Spet smo se nasmejali, hkrati pa tudi zamislili. Uživali smo na svojevrstnih mandalajskih kolesnih rikšah in ugotovili, da je praktično zvečer avto ali motor parkirati kar v trgovino ali restavracijo, ko jo zapreš! Presenetile so nas široke in pravilno načrtovane ulice, na katerih se zelo lahko izgubiš, ker so si podobne kot jajce jajcu. V okolici mesta pa smo odkrili številne nenavadne ostanke preteklosti. Ko smo si že rekli, da nas nič več ne more presenetiti, smo na eni od stojnic s hrano odkrili polpete iz mušic! Kakšna poslastica, če dodaš veliko čili omake! Še ena prava »pot« nas je čakala, ko smo se kar po »kopnem« odpravili hribom naproti.

.

Proti Pindayi po Mjanmarski Toskani

Rana ura zlata ura, pravijo. Tokrat je bilo točno tako. Zapeljali smo skozi jutranjo meglico gorskega Kalawa proti odmaknjeni Pindayi. Meglica se je hitro dvignila in okrog nas so se naslikali čudoviti prizori. Do zadnjega kotička obdelana zemlja s poljščinami različnih barv je bil od daleč videti kot najlepša fotografija italijanske Toskane. Vsak ovinek je bil vreden postanka! V Pindayi pa so nas pričakale stopnice, ki so vodile do nekih čisto posebnih jam. Zgodba govori o sedmih princeskah, ki so se rade kopale v jezeru Pindaya. Nekega dne so se pozabile pravočasno vrniti domov in ujela jih je noč. Zato so prenočile v bližnjih jamah. Zjutraj so se zbudile in z grozo ugotovile, da je zlobni pajek čez vhod v jame spletel mrežo in jim zaprl izhod. Kot nalašč je prav takrat v bližino prijahal princ na belem konju in slišal klice na pomoč. Pomagal je princeskam in se kasneje poročil z najmlajšo med njimi. Živela sta srečno… Tako pravi zgodba.

Ljudje pa so v jame postavili preko 8000 Budinih kipov! Nihče več natančno ne pozna izvora vseh kipov in ni točnih dokazov o zgodovini jam. Do njih vodi kar nekaj stopnic – saj kot pravi Buda, je življenje trpljenje in za dosego cilja se je treba potruditi. Notranjost je osupljiva in povsod, kamor seže oko, so kipi Bude. Pod vsakim kipom je tudi ime donatorja ali tistega, ki je doniral obnovo kipa. Hitro se zapleteš v labirint kipov in kar izziv je najti spet pravo pot na sončno svetlobo. Pindaya je poleg tega, da je romarsko, tudi trgovsko mestece. Znano je po pisani tržnici in seveda se tudi mi zapodimo med številne ozke uličice s še številnejšo ponudbo skupaj z domačini, ki so prišli od blizu in daleč, da bi nakupili vse kar potrebujejo! Od trdo kuhanih prepeličjih jajc do kokosovih palačink, plastičnih natikačev do ročno pletenih torbic, bambusovih žog in pisanih longyijev.

.

Jezero Inle ali romantična pravljica?

Od daleč zgleda kot še eno od mnogih jezer. Od blizu zgodba postane pravljica. Ob dovodnem kanalu do jezera avtobus zamenjamo za dolge čolne, ki nas zapeljejo v sončni zahod. Občutek je fantastičen, kot da ne bi bili več na tem svetu. Globoka modrina jezerske gladine se lesketa v barvah zahajajočega sonca, ribiči poganjajo svoje kanuje in ustvarjajo spokojno vzdušje. Tam sredi jezera je tudi naš »plavajoči« dom, kjer prespimo eno noč in se prepustimo tej zavajajoči romantiki. Vse do jutra imam občutek, da sanjam lepo pravljico. Ko pa se ponovno zbudim v te čudovite prizore ob pljuskanju vode ob kole, na katerih stoji naš »plavajoči« hotel, ugotovim da smo res tukaj! Še en dan mine kot v sanjah. S čolni se podimo med vasicami in prepuščamo vzdušju čarobnega Inleja. Navdušijo nas spretni domačini, ki so se naselili na jezeru in z vsakim postankom se znova čudimo njihovi iznajdljivosti.

Popoldne se odločimo za krajši sprehod po eni bolj »trdnih« plavajočih vasic. Že za tretjim ovinkom nas brezzobi sivolasi gospod s širokim nasmehom vabi v svojo hiško. Seveda pridemo! In že se brez čevljev vzpenjamo po lesenih stopnicah v prvo nadstropje, kjer živi prijazen gospod z družino. Tako se smeji, da komaj utegne kaj povedati in kmalu se nalezemo njegovega smeha tudi mi. Posedemo se na tla pred domači oltarček, namenjen Budi, v polkrog pred gospodarja hiše. Pri prevajanju nam pomaga naš Dvajsetak, saj gospod ne zna niti besedice angleško. Sprašujemo vse mogoče in on tudi nas. Njegova žena nam postreže s čajem, riževim čipsom, slaščicami… Par minutk se zavleče v debelo uro in pride čas za slovo. Kajti sončnega zahoda ne smemo zamuditi, saj nočna vožnja s čolni ni najbolj priporočljiva! Na koncu se prijaznemu gospodu zahvalimo za vse in z nekaj drobiža odkupimo za vse traparije, ki smo jih spraševali, kot je navada pri domačinih. V zahvalo dobim tudi velik klobuk, ki je kasneje do doma prepotoval dolgo pot in je zato še bolj cenjen!

.

Peš v hribe med prijazne ljudi

Da smo vsem prevozom na našem potovanju dodali še piko na i, smo se v vasice hribov okrog jezera Inle in mesteca Kalaw odpravili kar peš. To ponuja tudi tisti največji izziv in hkrati najlepšo priložnost, kako od blizu spoznati vsakodnevno življenje domačinov. Naši ekipi smo dodali še deset ljudi, ki so nam kuhali, nosili odvečno prtljago, hrano ali pa nas zgolj spremljali, da smo našli pravo pot. In katera je sploh prava pot? Mi smo se kar prepustili, da nas je zapeljala in nas sama izbrala. Vmes smo srečali čudovite ljudi in spoznali, kako malo je potrebno za široke nasmehe. Ugotovili, da je tudi preprosto življenje lahko lepo in kakšno razkošje nam pomeni že sam stol pri jedi! In to je le začetek. Natančen opis te poti je enostavno težko podati, saj smo padli v tisto pravo brezčasje in bili popolnoma izolirani od zunanjega sveta.

Nekega večera smo se odpravili k sosednji hiški, kjer se je domnevno dalo dobiti tudi kako steklenico piva. Nakup piva je spontano postal družaben obisk in domačini so nas povabili k ognju. Prisedel je starešina hiše in si nas najprej dodobra ogledal, mi pa njega. Zatem smo začeli pogovor. Vrtel se je le okrog starosti vseh prisotnih. Tako preprosto, a tako zabavno in prijetno. In gospod je kot bi vedel, ženskam prisodil precej let manj kot jih je v resnici! Še in še smo se smejali in večer zavlekli pozno v noč, torej do devetih!

Takšna pravljica se je nadaljevala vse do počitnic na morju. Seveda, imeli smo plažo, toplo morje, palme, morsko hrano… Ampak, zapomnili smo si pa najbolj prijaznost nasmejane tetke Htay Htay. Osvojila nas je s svojim širokim srcem in brezmejno gostoljubnostjo. Tudi, če si prišel le na lahek prigrizek ali kavico, si odšel precej kasneje kot si nameraval in to sit do popolnosti. Le malo tega vsega se je znašlo na naših računih. In ko nam je zadnji večer prav vsem podarila majhno darilce ob slovesu, so se mi nabrale solze v očeh. Hvala draga tetka Htay Htay, da ljudem iz dneva v dan vračaš vero v človeško dobroto. To je naš čudovit Mjanmar. Izjemno prijazni, gostoljubni ljudje, ki vtisnejo nepozaben pečat na prelepo kuliso te neverjetne dežele!

Ajda

Vprašaš: “Si danes že jedel?”

Odgovoriš: “Ne, lačen sem.” In ze se smeji cela vas.

Na morju smo se popolnoma udomačili in postali del družine prijazne tetke Htay Htay, ki nas je razvajala s svojimi dobrotami in skrbela za nas kot da smo njeni! Če k temu dodamo še dolgo peščeno plažo, palme za senco, toplo morje, popolne sončne zahode, okusno morsko hrano, simpatične ribje vasice, debate ob “happy hour” koktajlih, smo že na meji s pravljico!

Začinila nam jo je prava tropska nevihta, nas dodobra namočila in poskrbela za spektakularen odhod! Še bi ostali, a nasmejane zgodbe sploh še ni konec in se še zmeraj nadaljuje!

Ajda

Ker je nekaj posebnega in je takšna kot prav nobena druga dežela! Nepoznana je in izolirana, skrita vsa skrivnostna tam med svojimi slavnejšimi sosedami Tajsko, Kitajsko in Indijo. V obliki zmaja se je oblikovala ob reki Irrawaddy in vpela tja med okoliške hribe. Nedostopna je in prav zato ostaja v precejšnji meri takšna, kot je bila nekoč. Težka roka napredka in civilizacije jo je samo pobožala in zelo počasi prodira globlje. Zato je zdaj čas, da obiščemo to prijazno deželo, kjer bo nasmeh postal sredstvo sporazumevanja in iz ure v uro bolj zarisan na našem obrazu.

Burma? Je kolonialno ime dežele, ki je od 1989 naprej uradno preimenovana v Myanmar. Pogosto se o njej govori kot o »Zlati deželi«. Je to zgolj zaradi neštetih zlatih vrhov pagod, ki so posute povsod ali je še nekaj več?

Prvi stik je z glavnim mestom Yangon. Prijazna mešanica tradicije in svetovljanstva, mnogih kultur in središče vsega tam sredi rodovitne delte slavnega Irrawaddya. Yangon je prava moderna prestolnica, kjer za ovinkom od ultra moderne stavbe naletimo na pravo ulično tržnico, kjer prodajajo prav vse, kar si srce poželi in zraven si človek lahko privošči še okusen prigrizek ob kozarcu svežega soka. Z dobrimi petimi milijoni prebivalcev je dom 1/10 vseh Burmancev. Mestu kraljuje veličastna Shwedagonska pagoda, ki v svojem zlatem sijaju razsvetljuje okolico in simbolizira pravo srce budizma v deželi.

»Mandalay« je eno od svojih pesmi poimenoval Rudyard Kipling… Dobrih sto let kasneje je o mestu prepeval tudi Robbie Williams… Danes je pot do Mandalaya lažja in hitrejša, kar po zraku pademo v še eno mestno vzdušje, kjer še vedno diši po kolonialnih časih. Kraljuje mu slovita kraljeva palača in mandalajski hrib, od koder v barvah sončnega zahoda občudujemo eno najlepših slik… Mesto ima in ponuja prav vse, kar človek mestnega potrbuje. A najlepše je tisto najbolj preprosto. Vožnja s čisto posebno rikšo po ulicah in večerji naproti, polna skleda smeha v večeru z »brkatimi brati«…

Okolica Mandalaya ni samo počivališče nekdanjih prestolnic. Je živa in pisana, presenetljivo pestra in čarobna. Prepleta se staro z novim in slike se vrtijo pred nami kot v kakšni dia projekciji. Potem, ko stotine menihov pospremimo k zajtrku, njihovemu edinemu dnevnemu obroku, se nam oči ustavijo na najdaljšem tikovem mostu na svetu. Najlepše je obstati s skodelico zelenega čaja v roki in samo opazovati. Morda reči kako besedo s sramežljivimi domačini. Ali pa samo podeliti še in več nasmehov. Premagati še eno serijo stopnic in si prislužiti še en čudovit razgled na neskončne gričke iz katerih kukajo tiste zlate pagode…

Čas se kar sam prestavi nazaj, ko se vkrcamo na trajekt proti Baganu. Mogočen Irrawaddy kliče k sebi in v ranem jutru že plujemo po tej glavni življenjski žili Myanmara. Omogočila jim je preživetje in jih privabila prav sem, da so si tu ustvarili življenje. Ob njej so zrasle prve prestolnice in večja mesta in predstavlja tudi dobro povezavo med njimi, saj velja za eno najbolj plovnih rek v Aziji! Dolga prbl.2000 km začenja svojo pot na skrajnem severu Myanmara in se izliva v morje južno od Yangona. Pluti po njej je eno lepših doživetij in stapljanja z okolico ob reki, uživanja v ležernosti in podoživljanja preteklosti, ko je to bila ena glavnih poti. Kot plovba sama, je tudi v prihodu na cilj kanček staromodnosti, saj v pristanišču čakajo konjske vprege da popeljejo prišleke v izbran začasen dom…

Stara prestolnica in danes majhna vasica Bagan je kraj prbl. 2200-tih templjev. Vsi ti so delo mogočnih kraljev in so nastali med 11. in 13. stoletjem, v dobrih 200 letih. O njih bereš in vidiš fotografije, a le vzpon po ozkih zavitih stopničkah na enega izmed templjev razkrije tisto pravo razsežnost. Odpre se pravo polje templjev. Več jih je, kot bi jih lahko prešteli in povsod so, zdi se da neskončni. Fotoaparat komaj zabeleži vso to lepoto a tisto najlepše, tisto presenečenje ob odkritju, se zapiše na naš trdi disk. Spodaj med templji se vijejo potke in kamorkoli zaviješ, čaka nekaj nepričakovanega! Vmes žive ljudje v mirnem vsakdanu tihe vasice in prepleta se staro z novim v čarobno brezčasno zgodbo!

Skoraj 90% prebivalcev Myanmara je budistov. Gojijo theravada oz. »originalni« budizem in se trudijo čim bolj slediti Budinemu originalnemu sporočilu. Kljub temu so še vedno močna tradicionalna verovanja. Najbolj zanimivo je oboževanje 37-tih nat-ov, ki se je ohranilo iz animističnih časov pred prihodom budizma. Nat-i so danes še kako živi v življenjih prebivalcev Myanmara. Gre za nekakšne duhove, ki si lahko celo prilastijo določen kraj ali osebo ali celo področje življenja. Domačini verjamejo, da človeka lahko obsede nat, zato je spoštovanje le-teh izjemno pomemben del verovanja in tudi vsakodnevnega življenja v Myanmaru.

Gora Popa je eden od krajev, ki so si ga prilastili nat-i. Vulkanskega izvora, bazaltna monolitna »gora« kraljuje sredi pokrajine v bližini Bagana. Je najpomembnejše središče za čaščenje nat-ov v državi. Na gori jih živi vseh 37 in zato je vzpon po stopnicah do vrha nekaj čisto posebnega. Pomembno je, da v tem času ne preklinjamo, ne mislimo nič slabega o drugih in nimamo pri sebi niti koščka mesa. Prav tako domačini verjamejo, da naj človek ne bi bil oblečen v rdečo ali črno barvo! Pot do vrha je posuta z oltarji in manjšimi tempeljčki, prav tako tudi vrh sam. Kot pika na i je tudi razgled na okolico fantastičen in ves trud je poplačan v trenutku!

Cesta se vije med mnogimi polji riža, nasadi sadja in palm, med vasicami kjer so hiške lesene in nam prebivalci navdušeno mahajo v pozdrav! Kar naenkrat se vzpne v novo sliko, v kraljestvo hribov in v osvežilen gorski zrak. Od tu peljejo k ljudem ozke stezice, ki se vijejo po hribčkih in dolinah in z vsakim ovinkom naslikajo novo pokrajino. Zemlja služi ljudem in omogoča rast mnogim uporabnim poljščinam, s pridelavo katerih si domačini omogočijo preživetje. Tukaj raste tudi tisti okusen zeleni čaj, ki je na voljo v vseh čajnicah brez kakršnegakoli plačila. Zeleni čaj je tukaj namesto vode. Domačini so prijazni in se radi pogovarjajo. Seveda govorijo samo svoje narečje in ne razumejo nič drugega. A kmalu ugotovimo, da sploh ni pomembno, kateri jezik kdo govori. Kajti zmenimo se vse in drug drugega odlično razumemo. Če temu dodamo še veliko smeha, je tukaj odličen recept za živahen večer med prebivalci gorskih vasic. Vsaka vasica je dom nekega plemena in vsako pleme ima svoje navade. Življenje je preprosto in domovanja so skromna. A kaj bi to, ko pa je toliko dobre volje!

Kar naenkrat se potke iz hribov začnejo spuščati proti dolini in tam nekje v daljavi se prikažejo prvi obrisi čudovitega jezera Inle. Že hitimo po poti in cilj se vedno bolj bliža. O, kako smo ga čakali, to čarobno jezero! Čolni že čakajo in v njih prijazni strici, ki nas popeljejo preko jezera do našega lastnega plavajočega domka. Hiške na kolih, plavajoči vrtovi, simpatični drevaki na drugačen pogon, mogočni templji, samostani, neskončnost. Jezero Inle je drugo največje v Myanmaru in zajema kar 116 km² površine. Kljub velikosti je precej plitko pri največ 4m globine, a prav zato omogoča gradnjo vasic na kolih in urejanje nenavadnih plavajočih vrtov, katere obdelujejo kmetje kar iz čolnov. Najlepše je prenočevati kar tam nekje sredi jezera v svojem lastnem plavajočem mini kraljestvu…

So to tiste čudovite slike, ko sonce vzhaja ali zahaja in opazujemo ribiče pri delu ter se prepuščamo prepletajočim se barvam? Ali večerja ob soju svečk, ko nad nami svetijo zvezdice v jasni noči in se počutimo kot da smo tako daleč stran od ponorelega sveta… Kaj pa neskončna plovba na tradicionalnem drevaku med simpatičnimi vasicami… Opazovanje mirnega življenja ob jezeru, kjer se je razvila čisto posebna kultura. Kramljanje z mimoidočimi med sprehodom po kakšni vasici na trdnih tleh in vedno znova presenečenje nad gostoljubnostjo…

Na koncu potovanja, ki daje toliko pozitivne energije in nas poživlja, čaka še tista prava sprostitev. Na eni od redkih plaž Myanmara, kjer ni težko najti kotička le zase. Tukaj je vse tisto, kar lahko pričakujemo od še enega začasnega »raja«. Je beli pesek in toplo turkizno morje. So pisane ribe in tiste palme, ki dajejo še kako potrebno senco. Obilica izjemno okusne morske hrane in tisti najlepši sončni zahodi… Ko se veličastna krogla dotakne morja in ne veš več, kje se morje konča in začne nebo…

Ajda