ISLA DE LAS MUÑECAS – Otok lutk

Srhljivo… temačno… iztirjeno… grozljivo… »kripi« … je le par pridevnikov s katerimi običajno opisujejo eno od bolj nenavadnih »znamenitosti« Ciudad de Mexica.

Otok lutk v Xocimilcu danes ni težko najti. Nanj pa ni več dostopa.

Xochimilco je del glavnega mehiškega mesta, zelena oaza, prepredena z vodnimi kanali, kamor se hodijo domačini vozit s čolni in se na njih neizmerno zabavat.

In tam nekje sredi glasne muzike, politega piva, pretirane možatosti in ženskih kril, ki so »po nesreči« zlezla nad kolena, zagleda oko (če utegne) na enem od otokov nenavaden prizor: otroške lutke, privezane na drevo ali obešene na veje. Punčke iz cunj, ki jim je ostra žica zarezala v vrat. Plišasti pajaci, ki jih skozi trebuh zabit žebelj drži, da jih ne odnese veter ali obiskovalci. Izrezki iz časopisnih člankov, na njih pa nam neznani obrazi. Pisma ljudi, ki so prišli do roba, ali čez.

Domačini se sploh ne zmenijo več za ta čudaški otok, turisti pa šokirani strmijo s čolna, ki ga čolnarji ob otoku nočejo ustaviti, kaj šele dovoliti, da bi nanj stopili. 

Modrooka svetlolaska

Pred leti je tu živel senior Julian Santana Barrera, ali krajše Don Julian, ki je počasi otok spremenil v samosvoj oltar, svetišče. In tukaj se pojavi več zgodb, saj v Mehiki vedno in o vsaki stvari obstaja več resnic. In ena od njih je tudi naslednja.

V kanalih Xochimilca se je nekoč utopila deklica, katere smrt je Dona Juilana tako pretresla, da je začel verjeti, da ga na otoku kjer živi, obiskuje njen duh. Nekoč je po kanalu mimo otoka priplavala plastična lutka in Don Julian je začutil, da jo mora potegniti iz vode, jo razstaviti na otoku in s tem zaščititi pred zli duhovi deklico na onem svetu in sebe na tem. In Don Julian je pričel verjeti, da so lutke resnični otroci. 

Potem so se lutke začele kar nabirati. Nekatere je našel v kanalih, spet druge v smeteh med svojimi redkimi izleti z otoka. Domačini so ga imeli za vedno bolj norega in čudaškega, zato se jih je pričel ogibati, sami pa so vse večkrat v kanale spuščali stare, odslužene lutke. Julian jih je pridno pobiral iz vode in razstavljal na otoku. Z njimi je imel ves čas polne roke dela; prestavljal jih je gor in dol, z drevesa na drevo, nekatere preoblačil, spet druge polnil s koruzo. Ob redkih priložnostih, ko je zapustil otok, je naokoli razlagal, da so se lutke pojavile kar same, da pripomorejo k boljši žetvi in da ga spremljajo v temnih nočeh. Don Juilan si je izbral tudi svojo najljubšo lutko z imenom La Moneca, ki je vedno zasedala posebno mesto.

Duhovi …

Le redki domačini so vedeli za ta neobičajni skriti otok. Ko se je mestna oblast v devetdesetih letih lotila obnove plavajočih vrtov, so ga slučajno našli skritega med ločjem. Potem so sem začeli zahajati radovedni pustolovci, za njimi so prišli novinarji. Don Julian je iz časopisov pridno izrezoval članke o svojem otoku in tudi te pričel obešati naokoli.

Zadnja leta Don Julian ni govoril z nikomer več. Sestra in nečak sta mu nosila hrano in skrbela zanj, aprila 2001 pa je za njim izginila vsakršna sled.

 Tekst in foto: Matjaž Pirš

Naročite se na RSS

Maji niso nikoli izumrli. Pred 1200 leti so sicer prenehali graditi skrivnostne piramide in moč njihovih mestnih državic je usahnila. Samo ljudstvo pa se je obdržalo in danes v Mehiki, Gvatemali in Hondurasu še vedno živi skoraj sedem milijonov potomcev te neverjetne civilizacije.

Cerkev Svetega Janeza Krstnika v Chamuli

Ne vem zakaj, a že sam pogled na starca mi vzbuja strahospoštovanje. Kaj pa če res vidi v dušo? Moti me, da vidi v moj svet in kar nekako običajno mi je postalo, da gledam jaz v njegovega. V cerkvi Svetega Janeza Krstnika, ki je vse drugo prej kot cerkev, kleči na tleh, nasproti pa mu skrušeno sedi Indijanka srednjih let, ki pestuje že na pogled očitno bolnega otroka. Starec, šaman, mrmra v svojo brado dolgo ponavljajočo se molitev, potem pa iz košare za svojim hrbtom vzame živo kokoš, jo z levico prime za noge, z desnico za vrat in s počasnimi, umirjenimi gibi prične z njo krožiti nad otrokovim telescem. Melodija molitve se spreminja glede na del telesa nad katerim kroži. Nad otrokovem prsnim košem postajajo gibi vse hitrejši, mrmranje vse bolj krčevito in preden vse skupaj doseže nekakšno katarzo, šaman močno stisne kokošji vrat in noge, ter jih s sunkom potegne vsaksebi. V poslednjih krčih svojega življenja kokoš pobrca, nato pa, verjetno z otrokovo boleznijo vred odide na oni svet.

Mestni starešine

V cerkvi v vasi San Juan Chamula krščanskih obredov ne opravljajo več in le mrtev Jezus v stekleni krsti levo od oltarja, ter obilica svetnikov ob straneh cerkve pričajo o skupni zgodovini krščanske in majevske vere. A tudi to dvoje je v majevskih verovanjih, tesno povezanih z elementi narave, pridobilo drug pomen; v izposojenih kipih krščanskih svetnikov Maji vidijo svoja božanstva, za križanega Kristusu pa pravijo, da je ustvaril toliko slabih ljudi, ki so počeli takšna grozodejstva, da ga je bilo potrebno preprosto pribiti na križ, da ni s tem nadaljeval. So v tem simbolnem dejanju Maji videli Špance, ki so obubožanemu prebivalstvu Chiapasa prizadeli toliko hudega?

Prijazni pogledi otrok

Prepovedano fotografiranje. To piše na steni in to ti pove v volneno obleko, podobno živalski koži, oblečeni vaški starešina, s kakšen meter dolgo palico pod pazduho, ki je dovolj močan argument, da prepriča še tako trmaste fotografe. Ukrep, ki te prisili, da vklopiš svoja čutila. Ko vstopiš v cerkev je najprej tu tisti sladko smolnat vonj, ki ga oddaja tepih borovih iglic, razprostrtih po tleh cerkve. Pa toplota tisočerih, kot svinčnik tankih sveč, s pomočjo katerih se Maji obračajo k svojim bogovom. In med vsem tem čarobno plavajo besede šamanov, mrmranje, ponavljanje istih, nam nerazumljivih stavkov, za katere čutiš, da so namenjeni nekomu, ki bdi nad njimi, nad nami.

Ukradeni trenutek

Sveče so pomembne. Več kot jih prižgeš, več je možnosti, da te bogovi uslišijo. Za vsako stvar morajo biti prave barve. Zdi se mi, da rumene za zdravje, zelene za denar, bele proti zavisti, rdeče proti alkoholizmu … in zadnjih je ponavadi najmanj, čeprav zlo, ki smo ga v te kraje zanesli belci, kar močno najeda starodavno majevsko družbo. Par kapljic voska, in v tri, štiri vrste postavljene sveče zagorijo z na stotinami plamenčkov. A tudi preveč jih ne sme biti. Ker kdor si lahko privošči preveč sveč, ima gotovo pri bogovih neke posebne privilegije in to ni prav!

Potem nad plameni molijo, ter občasno po tleh polijejo nekaj kapljic najcenejše, iz sladkornega trsja narejene žganjice.  Včasih alkohol zamenja Coca Cola, še večkrat Pepsi Cola. In tukaj se logične razlage končajo.

Katedrala v bližnjem San Cristobal De Las Casas

San Juan Chamula je center majevskega sinkretizma, kot se pravilno reče mešanju krščanske in majevske religije. Faro sestavlja nekaj več kot deset vasi, raztresenih po pobočjih razvejane kotline, kamor zakoni mehiške države komaj sežejo. Oblast, vaške starešine izvolijo po zapletenem neverjetno demokratičnem postopku in ti skrbijo, da stvari tečejo tako, kot je treba.

Spodaj v kotlini se bohoti z ozkimi ulicami na enakomerne kvadratke narezano barvito mehiško mestece San Cristobal De Las Casas. Nekoč poseljeno z indijanskim prebivalstvom, danes pa si ga lastijo bogati Mehičani, tujci in mednarodne bohemske duše, ki so sem prišle iskat svojo priložnost. Indijance tu srečate le še podnevi. Zjutraj se v prenatlačenih kombijih, kolektivosih, pripeljejo iz hribov, čez dan na trgu in na ulicah neredkim turistom ponujajo pletene pasove, ogrlice iz fižola in lutke Subcomandanta Marcosa z Ramono na konju, zvečer pa se spet vrnejo v svoje vasi, ali kot je nekdo poimenoval, v Cinturon De Miseria, oziroma v »pas revščine,« kjer živijo svoje življenje in se klanjajo svojim bogovom.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Modro karibsko morje in majevske ruševine

Ležalnik, toplo sonce Jukatana in turkizno modro karibsko morje. V eni roki dobra knjiga, v drugi  hladen kozarec pina colade s črtasto slamico in tistim obveznim kitajskim papirnatim dežničkom. Tako izgledajo počitnice v Tulumu.

A stvar ni tako enostavna. Cel kup dilem te lahko razjeda in ti kvari notranji mir: naj si po temle koktajlu naročim ohlajen kokos, ali bi si morda raje privoščil sveže stisnjen sok iz marakuje in čirimoje? Bi za večerjo jedel  kozice z belim vinom, ali barakudo na žaru? Težke odločitve …

Playa del Carmen, prijetno turistično mestece

Zvečer se morda odpravim v Playo del Carmen, prijetno turistično mestece, ki so ga Američani popolnoma zavzeli. Takoj jih spoznaš. Po ulici jo mahajo brez majice, v rokah imajo pločevinke piva in glasno kličejo svojega kolega Johna »Hej Džaaan!« Pivo v rokah sredi ulice jim daje občutek smelosti, drznosti, enačenja z mehiškimi banditi. V ZDA si pač težko privoščiš pitje na javnem mestu.

Koktejli

Posedanje na »Peti Aveniji«, Čopovi ulici v »Playi« je prijetno zapravljanje časa. Punce pridejo pokazat, koliko so shujšale v tistih zadnjih dveh mesecih, kar so spoznale, da se dopust resno bliža, fantje pa zakaj so ves tisti denar in znoj pustili v fitness centrih. Vsi pa so krasno oblečeni. Drzno in moderno, športno in elegantno. Kot v kakšni kalifornijski nanizanki so, v kateri so vsi popolni.

Coco Bongo je najbolj slaven klub v Cancunu z novo podružnico v Playi.  Če nisi bil v Coco Bongu, potem sploh nisi bil v Cancunu, me je lani v Kanadi okrcal Yessie in pozno zvečer poiščem taksi, da me zapelje tja.

V Playi so plaže vedno polne

Še preden sploh dobro povem, kam želim, že me taksist povpraša od kje sem. Saj vem, da ne bo vedel kje je to, a že iz vljudnosti mu rečem »Eslovenia«. Sledi običajen odgovor, »O, Eslovenia, nice country!« Čutim, da ne ve, kje je to, on pa kar nadaljuje. »Prejšnji mesec je moja sestra obiskala Eslovenijo s skupino mehiških kuharjev. Majhna dežela. Mrzla. Pravi, da tam vsi ljudje nosijo plašče, črne plašče. In hiše da imate zelo velike, oken pa malo, pa še ta majhna in vsa za zavesami. Vode da skoraj ne pijete. Ves čas samo vino.«

Po zadnjem stavku mu verjamem, da ve za Slovenijo, a vožnja žal prehitro mine, da bi ga uspel vprašati še po kakšnem vtisu njegove sestre.

Le nekaj dest kolometrov južneje, pa ni nobene gneče več

Pred klubom me pričaka dolga vrsta. Takoj vidim, da ne spadam med njihovo klasično klientelo, ne po letih in ne po outfitu. Napis All you can drink me vseeno prepriča, da vztrajam in se skozi vse kontrole orožja predrenjam v ogromen kockast prostor. Na sredini prostora na dvignjenem prostoru plešejo mladenke oblečene v kratka krila, pripeti z vrvmi na visoki strop se nad našimi glavami vozijo natakarji in ponujajo Tequilo Sunrise, z odra nekje pod stropom pa Axl Rose moleduje: Take Me Back To Paradise City. Za njim pride pokojni Michael Jackson, nato pa vsa mlada še Beyonce.

Oder na sredini se naenkrat spremeni v kvadratni šank, znotraj katerega strežejo pijačo, po točilnem pultu okrog natakarjev pa plešejo zagorele turistke. Vsake toliko iz skritih odprtin sredi  šanka / plesišča  z velikim pritiskom in hrupom zapiha zrak, ki mladenkam visoko dvigne kratka krila, a dve roki sta premalo, da bi pokrili vse odkrito. In čeprav se manever ponovi vsakih par minut, so punce, polne lažnega sramu, vsakič sproti presenečene in osuple nad dogodkom.

Finančna kriza?

Jutra se v teh krajih začno pozno in glavno jutranje opravilo je komentiranje dogodkov prejšnje noči. Potem pa plaža in celodnevna dilema: Kaj pa bomo počeli nocoj?

Res da je tu turistov ogromno in da obalo med Cancunom in Tulumom zasedajo sami mega hotelski kompleksi, in tisti, ki jim to ustreza, tu najdejo vse za preživljanje počitnic: vroče sonce Jukatana, turkizno karibsko morje in obilico zabave. A tudi za tiste, ki iščejo le prvo dvoje in zraven mir, se najdejo krasni kotički in osamele plaže. Le malo bolj stran od ponorele množice se je treba umakniti.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Morje luči Ciudad de Mexica.

Vedno sem bil nekako porogljiv do tistih, ki popoldneve zapravljajo z gledanjem mehiških telenovel. Potem sem v zadnjem letu kar nekajkrat zašel v Mehiko in kot kaže bom v prihodnosti še kdaj. Sedaj gledam telenovele tudi sam in skušam preko njih razumeti »Mehikančevo dušo«, kot jo je imenoval Octavio Paz.

Mehiška zgodovina je zapletena in večplastna. A to ni nič v primerjavi z njihovim značajem.

Težko je razumeti marsikaj. Recimo njihovo obsedenost s smrtjo. Osrednji časniki vsako jutro na naslovnicah ponujajo fotografije zluknjanih trupel, žrtev mamilaških kartelskih obračunov na severu, ki jih Mehičani z zanimanjem gledajo in prebirajo ob jutranji kavi in treh pečenih jajcih s fižolom. Težko je razumeti, da so Dias de Muerte, Dnevi mrtvih v Mehiki eden najbolj veselih praznikov.

Trajinere. Več kot tisoč jih je, a ob dnevih veselja je težko najti prosto.

Še teže je razumeti da so Španci v imenu križa naredili nad mogočnimi predkolumbovskimi civilizacijami tako rekoč genocid, kljub temu pa verniki Latinske Amerike predstavljajo Vatikanu najmočnejše katoliško zaledje.

Prav tako je težko razumeti da tako izrazito mačistična družba, kjer izstopa čokat moški z brki, kosmatimi rokami in revolverjem v predalu osebnega avtomobila, na vsakem koraku časti Guadalupsko Marijo in jo prosi za pomoč. A kar gledam telenovele razumem še manj.

Že dosti bolj enostavne stvari ni lahko razumeti. Na primer kako prebrati besedo v kateri se skriva črka X. Oaxaca se bere Uahaka, Xalapa je  Halapa in Uxmal Ošmal. In Xochimilcu rečejo Sočimilko.

Davno tega so po osrednji visoki planoti zdajšnje Mehike s trebuhom za kruhom blodila obubožana ljudstva s sušnega severa. Njihovi pernati bogovi so jim narekovali, naj se ustalijo tam, kjer bodo našli sredi jezera rastoč kaktus, na katerem bo sedel orel in jedel kačo. Pleme se je imenovalo Mexici in po njih je današnja Mehika dobila ime. Njihovo drugo ime je bolj znano: Azteki.

Vse trajinere nosijo ženska imena, razen ene. Ta se imenuje Titanic.

Sredi osrednje mehiške planote so zagledali iskani prizor, ki ga še danes najdemo v mehiški zastavi. Tu so se ustalili, ter zgradili mesto Tenochtitlan. To je bila mogočna prestolnica. Na otokih jezera so zrasle visoke piramide in mogočne zgradbe. Tod so Azteki vladali in žrtvovali. In žrtvovali.

Primerjave so ponavadi neumestne, a še pogosteje se jim je težko ogniti. Če lahko trdimo, da so bili Azteki ameriški Rimljani, potem lahko tudi rečemo, da je bil Tenochtitlan azteške Benetke.

A španski pohlep je bil pred 500 leti močnejši od te neverjetne civilizacije. Azteški templji in spomeniki so postali gradbeni material za kolonialne zgradbe.  In spet je težko verjeti, kako dosledni so bili Španci – od ene najmogočnejših kultur Srednje Amerike je ostalo le par razvalin v središču zdajšnjega Cuidad de Mexica, ter ostanki jezera in otokov Xochimilco na jugu tega mehiškega velikana.

Plavajoči vrtovi Xochimilca

Azteki so iz vejevja in rogoznice sestavili velikanske plavajoče ploščadi, ki so jih napolnili z zemljo in potem pustili, da so se korenine vrasle v dno jezera.  Tako so dobili otoke, na katerih so pridelovali sadje, zelenjavo in cvetje. V jeziku Nahuatl so jih imenovali chinampe, sam kraj pa Xochimilco, oziroma Cvetna polja.

Muzika na vsakem koraku.

Xochimilco, ki leži kakšnih 20 kilometrov jugovzhodno iz centra Mexico Citya je po prihodu Špancev ostal pozabljen. Domačini so živeli na opuščenih otokih in ob zaraslih kanalih, ki jih je še danes za slabih 200 kilometrov. Mesto pa je raslo in imelo dovolj opravka samo s sabo, ter se ni imelo časa ukvarjati še s Xochimilcom. Ko je preraslo vse meje, je preraslo tudi kanale in otoke. V devetdesetih letih, sedaj že prejšnjega stoletja je Distrito Federal, kot domačini sami imenujejo glavno mesto,  le ukazal naj uredijo tudi okolico te azteške zapuščine.

Čakajoč na potnike.

Xochimilco je sedaj idiličen kraj, namenjen bolj domačinom samim, kot pa turistom, čeprav se tudi teh ne branijo.  Med otoki, polnimi cvetja, vozijo trajinere, živobarvni čolni, ki vsi po vrsti nosijo ženska imena. Po sredini čolna je dolga miza, spredaj prostor za mariačija, zadaj pa za čolnarja, ki z dolgo palico neslišno poriva čoln po brezkončnem labirintu kanalov. Čeprav v embarcaderih, majhnih pristaniščih ob kanalih domuje na stotine čolnov, se konec tedna kaj lahko zgodi, da ne najdete prostega. Vesele družbe chilangosov, kot se imenujejo prebivalci Mexica zakupijo čolne za celo popoldne. Medtem ko jih čolnar počasi vozi med otočki, se družbe veselijo ob bogato obloženi mizi, kjer ne sme manjkati tortilj z različnimi mesnimi nadevi, pekoče salse, ter seveda chicharona, hrustljavo zapečene svinjske kože. Manjkati seveda ne sme Tequila, ali kakšno od mnogih mehiških piv.

Na sosednjih čolnih svoje usluge za nekaj pesosov ponujajo mariačiji. Dve violini, dve trobenti, dve kitari in bas, ter možat pevec, ki spretno prestopi na premec vašega čolna. Že stokrat slišana Cielito Lindo bo morda ravno tokrat zvenele še za odtenek lepše.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Frida in Diego

Priznam, da nisem vedel zanjo do leta 2002, ko nam je Julie Taymor s filmom Frida in s Salmo Hayek v glavni vlogi približala to neverjetno žensko. Potem sem o Fridi Kahlo prebral in pogledal vse kar mi je prišlo pod roke. Sedaj vem, da je film predstavil Fridino zgodbo zares verno in natančno, da pa je zgrešil nekje druge: Fridine slike so  bile plod njenih bolečin – tistih srčnih, ki ji jih je povzročil Diego Rivera in tistih telesnih, ki so ji jih povzročile številne poškodbe prometne nesreče in ki so se najbolj odražale v njenih avtoportretih prepletenih z anatomskimi in medicinskimi podobami.

Leta 1930 sta se Frida in Diego preselila v belo Diegovo in modro Fridino hišo. Most med njima ju je ločeval in zbliževal.

Coyoacan, kraj kjer se zbirajo kojoti, je eden najlepših delov Ciudad de Mexica. Nizke urejene hiše, mirne ulice, zeleni parki, bohemski prebivalci … in tam neopazno nekje vmes Modra hiša, kjer je leta 1907 rojena Frida Kahlo preživljala svojo mladost. Pri osemnajstih v njeno razigrano odraščanje grobo poseže avtobusna nesreča, ki jo zaznamuje za celo življenje in zaradi katere je prestala kopico operacij. Edina tolažba v dolgih mesecih, ko je bila privezana na posteljo, je bilo slikanje h kateremu jo je vzpodbudil oče, edini motiv pa njena podoba v ogledalu nad posteljo in bolečina, ki jo je spremljala.

Avtoportret s postriženimi lasmi, 1940, MoMa New York

Nato je okrevala, čeprav nikoli povsem, in srečala Diega Rivero, takrat najbolj znanega mehiškega slikarja, državnega ljubimca. Ona je imela 22 let, dober meter in pol, ter 45 kg, on 42 let, skoraj dva metra in 136 kg. Znanci so ju imenovali Golobica in Slon. Dvakrat sta se poročila in dvakrat ločila, a nikoli povsem. Prvič, ko je Diego spal s Fridino sestro in drugič, ko se je Frida zbližala z Diegovim prijateljem Levom Trockim. Nemirna in burna zveza je bila ena sama bolečina in nekoč je Frida dejala: »V življenju sta me prizadeli dve nesreči. Prva je bila avtobus in druga Diego. Druga je bila hujša!«

A kljub vsemu sta Frida in Diego ostala drug ob drugemu do leta 1954, ko je Frida po težki bolezni narisala svoje zadnje platno.

Fridi so hoteli vsiliti nalepko nadrealizma, a Frida ni nikoli pristajala na oznake. S samosvojim umetniškim izrazom se je z bolečinami prebijala skozi življenje, se zapletala v različne ljubezenske afere tako z moškimi kot ženskimi, v srcu pa ostajala zvesta sebi in njenemu Diegu.

Kuhinja. Muzej Casa Azul, Coyoacan

Za njeno širšo prepoznavnost je poskrbel zgoraj omenjeni film. V njenem liku so se prepoznali in našli moč ljudje s podobnimi zgodbami, kot jih je preživljala ona. V njej so se prepoznale feministke. Njene slike so pridobile na ceni, njen umetniški naboj pa je postavljen ob bok največjim.  Danes imeti njeno sliko je stvar prestiža, in med bolj znanimi lastniki platen je gotovo Fridina pokojna mehiška prijateljica Dolores Patino Olmedo, med sodobnejšimi petičneži pa zvezdnica Madonna, ki si lasti dve njeni stvaritvi.

Tekst in foto: Matjaž Pirš

2.del: Lava, glasba, piramide, karibsko vzdušje in morje…

Pot proti vulkanu Pacaya se vije preko mirne pokrajine, vedno bolj navzgor in proti v oblak zavitemu vrhu ognjene gore. To bo lep sprehod, pomislim. Popoldansko razgibavanje je vedno super! Ob vznožju se da kupiti lepe sprehajalne palice ali najeti konja. Potem se zapodimo. Potka gre nekaj časa strmo navzgor, potem pa pridemo do odprte razgledne točke. Tukaj se odpre pravi pogled na vulkan Pacaya in človek se naenkrat začne počutiti majhnega. Ogromna temna gora se dviga pred nami in iz nje švigajo ognjeni bliski, po njenih strminah pa tečejo potoki sveže lave! Prijeten sprehod se kar naenkrat spreobrne v prvovrstno doživetje! A to še ni vse. Pedro nas vabi, naj mu sledimo. Previdno in po mojih stopinjah, nam zapove. Seveda, zato je treba imeti dobre podplate, kajti hodimo po ne dolgo nazaj strjeni lavi. Pod nami se kruši, tu in tam je luknjica, skozi katero ugledamo živo lavo. Kar naenkrat pa se vsi skupaj znajdemo tik ob pravem pravcatem potočku iz lave. Nekaj časa samo stojimo v tišini. Saj tukaj res ostaneš popolnoma brez besed.

Po občudovanju sveže lave in potokov lave v zgodnjem večeru smo že v Antigui, mestu glasbe, kulture in živahnih večerov. Kot nalašč za nazdravljanje po čudovitem doživetju. Antigua je eno od tistih čudovitih kolonialnih mest s pravokotnimi ulicami in hiškami pisanih barv ter podobnih velikosti. Znana je po tem, da se za vsakim njenim ovinkom nekaj dogaja. Tu je ansambel na ulici, tam v atriju neke hiške nekdo poje ob spremljavi kitare in bobnov, spet drugje je moderna glasba in se toči tekila na mnogo različnih načinov. Sprehod po mestu se hitro zavleče v noč in nova poznanstva se kar vrstijo. Jutro razkrije poleg vsega še fantastičen položaj Antigue med tremi visokimi ugaslimi ognjeniki in razkrije še dnevno lepoto tega mesta. Najlepše se je med ulicami kar izgubiti, saj so si podobne kot jajce jajcu. Tu je tudi nezgrešljivo dobra izbira za kosilo, ekstremno pikantna azteška juha, ki požene kri po žilah in da energijo za nove izzive in nadaljno pot preko prijetne Gvatemale, saj je čas za vožnjo proti Tikalu.

Vrhovi strmih piramid se prebijajo čez gosto džunglo

Vožnja preko Gvatemale mineva hitro ob občudovanju živobarvne okolice. Še prehitro mine in že je tukaj Flores, majcen polotoček na jezeru Peten Itza. Prijazno izhodišče za obisk nacionalnega parka in arheološkega najdišča Tikal je moč prehoditi počasi v dobri uri, raziskovanje trgovinic in lokalčkov pa se lahko malce bolj zavleče. Kljub temu je zgodnje slovo od dneva ta dan ključnega pomena, saj je naslednji namenjen obisku Tikala, ki je najlepši prav ob zgodnjem jutranjem svitu. Vstajanje precej pred sončnim vzhodom in vožnja v džunglo. Zajtrk varno pospravljen čaka v nahrbtniku na pravi trenutek. Narava se prebuja. Zvoki se prepletajo v čudovito glasbo narave, ki spremlja sprehod po pisani naravi, okolici z vsemi odtenki zelene. Vzpon na najvišjega od ohranjenih templjev Tikala, tempelj št. IV, visok 64m. Na vrhu ponovno zmanjka besed. Prvi sončni žarki si utirajo pot skozi vrhove dreves in najlepše obarvajo izjemno okolico. Tu in tam se na plano prebije vrh še kakšnega od templjev, slika postaja popolna. Zdaj je čas za ene najlepših fotografij, potem pa še za tisti okusni sendvič.

Tikal je bil nekoč pomembno in veliko majevsko mesto, ki je na višku štelo ok. 100 000 prebivalcev. Vrh je mesto doseglo v 6.stoletju, cvetelo vse do 12.stoletja in dočakalo konec v 16.stoletju. Dolga zgodovina pomembnega mesta je oblikovala ta kraj popolnoma samosvoje. Tikal je več kot 300 let po padcu čakal na ponovno odkritje in ker leži sredi goste divje džungle, ga je ta neukrotljiva narava v celoti »požrla«. Zato je še danes večina nekdaj mogočnega mesta pod zemljo in čaka na odkritje. Kar je že odkrito, pa pusti močan vtis. Najlepše je na »glavnem trgu«, kjer kraljujeta dva templja na izjemno strmih mogočnih piramidah, po katerih stopnicah so nekoč »leteli« vsi mogoči darovi za bogove.

Od Livingstona do Caye Caulkerja

Livingston je ime, ki se velikokrat pojavi na različnih koščkih našega planeta. Tudi Gvatemala ima svojega. Mesto je samosvoj unikat različnih narodov in dostopno le po vodi. Tukaj se že čuti tisto karibsko sproščeno vzdušje s počasnim načinom življenja, živobarvnimi napisi in umirjenimi izrazi na obrazih. Ne manjka niti kakšen koktejl, ki ga spremljajo karibski ritmi. Prijetno za večerni obisk in seveda dobro izhodišče za izlet z ladjico po reki Rio Dulce. »Sladka« reka je čudovita priložnost še z druge perspektive občudovati živopisano naravo. Med počasnim srkanjem kavice pozorno oko lahko opazi med tikovimi, mahagonijevimi drevesi in palmami tudi zanimive živalske prebivalce. Med pticami je še posebej značilen tukan, med »zemeljskimi« živalmi pa vriskajoče opice. Ko reka zavije v ozko in strmo sotesko, je celotna slika še lepša.

Še eno prečkanje meje in tu je še ena srednje-ameriška državica, Belize. Zelo redko poseljena in z več kot 40% zaščitenega ozemlja je neizogibna postojanka na poti proti Yucatanu. Najbolj je znana po svoji izjemni obali, majhnih otočkih in razsežnih koralnih grebenih. In seveda tudi po pravem pravcatem karibskem vzdušju. Pristanišče, od koder je dostop do vseh tistih otočkov – sipin, je tudi največje mesto, znano po lepih pisanih kolonialnih vilah, kanali med soseskami, zanimivi mešanici prebivalcev… To je Belize City. Nekaj vsrkavanja vzdušja mesta in že je tu tista ladjica, ki pelje na morje. Voda postaja vedno bolj turkizne barve in lepo se vidi morsko dno, ko ladjica hitro drsi po morski gladini proti simpatičnemu otočku sredi morja. Kmalu smo na cilju in prvi napis na tleh pomola, na katerega stopiš naravnost z ladjice, pove vse. Na njem piše: »Go slow!«.

Smisel življenja je…

Otoček se imenuje Caye Caulker in meri prbl. 8 km v dolžino in prbl. 1,6 km v širino. Ima prbl. 1000 stalnih prebivalcev in nobenih motornih vozil (edino prevozno sredstvo so električni vozički za golf in kolesa). Moto prebivalcev je: »Brez majice in čevljev, brez problema«. Otoček je v bistvu sipina in so njegove ulice utrjene v belo mivko, po katerih je res najbolje hoditi bos. Pogosti so znaki »pojdi počasi«, katere prebivalci in obiskovalci jemljejo skrajno resno. Takoj imaš občutek, da so tukaj vsi dobre volje in izgledajo zelo sproščeni. Saj, kako bi lahko bilo še lepše: toplo turkizno karibsko morje in bele peščene plaže, prijetni lokalčki s svežo morsko hrano, veliko možnosti za ležanje pod palmo in prav nobenih neprijetnih vplivov civiliziranega sveta (čist zrak, nobene gneče, naglice). Poleg tega je od tu možno z ladjico obiskati tiste čudovite belizeanske koralne grebene z izjemnimi prebivalci kot so mante, nenevarni morski psi in številne pisane ribe, podeče se med pisanimi koralami, katerih vrst je v Belizah zabeleženih kar 110.

Druga najpogostejša aktivnost za potapljanjem oz. snorkljanjem po koralnih grebenih je ležanje na viseči mreži med dvema palmama in uživanje v svežem zraku ter prijetnih ritmih regija, ki se sliši izza vsakega ovinka. To je popolnoma legitimna aktivnost na Caye Caulkerju in še kako pogosta! Zvečer pa sprehod po glavni ulici razkrije številne stojnice, kjer ribiči ponujajo pečen ulov dneva. Odličen začetek večera s slastno morsko ribo na krožniku se nadaljuje z naključnim klepetom in potem še sodelovanjem pri petju ob bobnih. Ob vsem tem je tukaj še nagrajen belizeanski rum v kakšni od okusnih mešanic in večer se zavleče v noč.

Otok te s svojim vzdušjem hitro zapelje in težko ga je zapustiti. Tisti njihov »go slow« postane tudi tvoj in ga odneseš s sabo naprej po poti, proti novim rajskim karibskim plažam in mnogim dogodivščinam.

 Ajda Šter

1.del: Maji, čarobna mesta, ognjeniki, pisana džungla…

Srednja Amerika je tisti košček sveta, ki povezuje. Dve veliki celini med sabo, če gledamo zemljevid našega planeta. Več različnih narodov, ki so tukaj živeli že nekoč in tiste, ki so sem prišli po tem, ko je Kolumb namesto nove poti v Indijo odkril Ameriko. Je pravi pisani vrtiljak kultur, navad in obrazov, postavljen v pravljično sceno pestre flore in favne. Mehika predstavlja barvit vstop na ta vrtiljak in ga dobro požene naprej proti sosedi Gvatemali, kateri na zaokroženi poti dodamo še karibski Belize kot piko na i!

Mexico city.

Velikansko mesto, ki je skorajda prava država zase in to ne majhna, ima veliko takšnih in drugačnih lastnosti. Vsekakor si zasluži, da mu namenimo dovolj časa za vsrkavanje tega njegovega pestrega vzdušja. Ta metropola je namreč eno najbolj nepričakovanih presenečenj vsakemu prvikratnemu obiskovalcu. O njem se namreč bere in sliši različne stvari in vsi si narišemo v mislih podobo tega ogromnega mesta. Ko prideš tja, pa te čaka vse to in še več. Zanimiv je že sam prihod, kajti letala pristajajo kar v središču mesta, zato si ob lepem vremenu pri pristanku mesto lahko lepo ogledaš iz ptičje perspektive. Zgradbam ni in ni videti konca. Še tam, kjer se začnejo okoliški hribi, je vse pozidano in se nadaljuje navzgor v hrib.

Prihod je miren in prijazen. Namesto barakarskih naselij te pričakajo široke ulice in lepe stavbe. Promet je kar miren, kolikor je to sploh mogoče v mestu s preko 20 milijoni prebivalcev. Domačini govore že o 30 milijonih. Kakorkoli je že, številka raste. Tako kot mesto, ki se iz svoje kotline širi že proti okoliškim hribom. Kotlina sicer leži na nadmorski višini preko 2200m, kar ugotovim pri prvem vzponu po hotelskih stopnicah, saj sem takoj rahlo zadihana. Mexico City ima dolg seznam znamenitosti. Leta, dogodki in ljudje so naredili svoje in v mestu urice hitro minevajo. Tukaj so kar sredi mesta ostanki starodavnega Azteškega mesta Tenochtitlan, takoj zraven pa sodobna vladna palača z mogočnimi slikami slavnega Diega Rivere, vmes je glavni trg Zocalo, kjer se vedno nekaj dogaja, muzejem in galerijam kar ni konca, potem pa je tu še visok nebotičnik s katerega občuduješ neskončno mesto. Ženi slikarja Diega Rivere, Fridi Kahlo je posvečen muzejček v njeni otroški hiši v Coyoacanu. Nekoč uro vožnje odmaknjeno mesto od velike prestolnice je danes le ena od mestnih con. Prvi košček mehiške kulture se odkrije na plavajočih vrtovih Xochimilco, kjer mariači pojejo svoje čustvene pesmi in se zraven že spije kaka teqila za pogum pri sodelovanju. Seveda ne gre niti brez slastne mehiške hrane že prvi dan. Tortilje, piščanec, sir, koruza, fižol in veliko čili omake. To je zmagovalna formula in uvod v živahen mehiški večer, naj se zabava začne!

Po sledeh Majev v Gvatemalo

Avtobus drsi skozi zelena prostranstva centralne Mehike proti jugu, proti geografsko pravemu začetku Srednje Amerike, vedno bolj navzdol in v tropsko podnebje. Prvi cilj je majceno mestece Palenque sredi tropske džungle, najbolj znano po izjemnih ostankih starodavnega majevskega mesta. Tu so piramide, najbolj znan arhitekturni dosežek majevske civilizacije, postavljene v to živo zeleno okolico. In glavni trg, kjer se je nekoč največ dogajalo. Muzej, kjer občuduješ podrobnosti in dolgi sprehodi po zavitih potkah, ki pripravljajo takšna in drugačna presenečenja. Najlepše je zvečer, ko imaš v svoji sobi občutek, kot da se predvaja ena od tistih plošč s pomirjajočo glasbo »džungelske« tematike. Le da je tokrat vse v živo!

Od starodavnih krajev vodi pot v še vedno žive majevske vasice, saj so maji eno od tistih starodavnih ljudstev, ki še ni izumrlo in jih danes živi v Mehiki, Gvatemali in Belizeju prbl. 10 milijonov. Pot se vzepnja strmo v hrib, kajti simpatično mesto, San Cristobal de Las Casas, izhodišče za obisk majevskih vasic, leži ponovno nad 2000m. To mesto  je dobilo naziv pueblo magico zaradi svoje čarobnosti in se s tem obestilo na seznam preko štiridesetih čarobnih mest  v Mehiki.  Le nekaj kilometrov stran je znana majevska vasica San Juan Chamula, kjer je še posebej zanimivo v vaški cerkvi. Na zunaj katoliška je od znotraj po tleh posuta s travo in polna nenavadne simbolike. Današnji Maji so namreč svoja tradicionalna verstva združili s katoliškim krščanstvom v samosvojo mešanico. Čas v vasicah hitro mineva, najlepše pa je opazovati sramežljive nasmehe domačinov, ki se narišejo na obraze po prvih nekaj nezaupljivih trenutkih. Večer v San Cristobalu je prav tako sam zase znamenitost, kajti glavni trg pred pisano cerkvico vrvi od dogajanja in ulice se osvetlijo z lučkami številnih prijetnih lokalov in odličnih restavracij.

Iz San Cristobala vodijo ovinkaste ceste do meje med Mehiko in Gvatemalo, kjer se skupaj z domačini postaviš v vrsto za pregled. Nasmejan carinik ti pritisne žig v potni list in morda povpraša po počutju in že je tu nova država, Gvatemala. Ceste postanejo še bolj ovinkaste, okolica še bolj gorata in razgledi vedno bolj spektakularni! Več je v narodne noše oblečenih domačinov in več je majevskih obrazov, le napisi ostajajo v španskem jeziku.

Jezero Atitlan in »Chichi«

Gvatemala ima veliko ognjenikov. Nekaj še živih in precej že davno ugaslih. Posledica eksplozije pred davnimi leti enega od teh že ugaslih ognjenikov je med drugim tudi čudovito jezero Atitlan. Postavljeno tja na pot proti slavni Antigui kar kliče po postanku in užitkom ob lesketajoči se gladini. Ponuja tudi dovolj možnosti namestitve in živahne uličice, polne stojnic in trgovin z najrazličnejšo pisano ponudbo! Lep je sončni zahod, prav tako vzhod in pri obeh nikakor ne veš, kje se konča voda in začne nebo, kje so meje med kopnim in jezerom, vse postane ena sama prelivajoča se neopisljiva pravljica. Seveda po jezeru vozijo tudi ladjice, ki te z veseljem popeljejo v kakšno od vasic s tistim spokojnim vzdušjem. Mogoče celo vzpon na preko 3000m visok ugasel vulkan Pedro ali uživanje ob nepreštetih kavicah z razgledi. Saj Srednja Amerika in z njo Gvatemala je znana tudi kot območje, kjer raste zelo okusna in aromatična kava.

Od čudovitega Atitlana spet vodi panoramska ovinkasta pot dalje proti jugu z obveznim postankom v mestu Chichicastenango oz. po domače kar Chichi. Dvakrat na teden to manjše mesto postane kar veliko, saj je kraj, kamor pripeljejo domačini Maji svoje takšne in drugačne izdelke. Začne se dogajati že večer poprej, ko prispe družine iz bolj oddaljenih krajev in si pribore svoj prostor na tržnici, tam prespe in potem naslednje jutro že zelo zgodaj pripravijo svojo ponudbo. Kupci pridejo namreč zgodaj, skupaj z njimi tudi vrsta obiskovalcev, saj je to največja tovrstna tržnica v Gvatemali in tudi prava paša za oči! Ponudba je neverjetno pisana in tukaj se najde vse od lesenih tradicionalnih mask do pisanih lutk, ne manjka niti sveže sadje, zelenjava, piščanci za v pečico in tudi tisti še živi. Živo je tudi v mestni cerkvi, saj na te dneve domačini radi opravljajo tudi kakšne obrede. Ko se uspešno prebiješ skozi vse skrite uličke, se je najbolje povzpeti po enih od številnih strmih stopničk v katero od restavracij in si privoščiti skodelico kave. Potem pa uživati v razgledu na pisano množico in si v miru privoščiti fotografiranje dogajanja s prave razdalje. Maji namreč ne marajo preveč fotografiranja, saj se bojijo, da bi jim le-to vzelo dušo.

S polnimi vrečkami novih pridobitev iz Chichija je čas za obisk še eno od ognjenih gora. Tokrat je na vrsti popoldanski sprehod na še vedno aktiven vulkan Pacaya. Popolnoma preprost sprehod se nepričakovano razvije v prelepo presenečenje. A to je že nadaljevanje te zgodbe!

Ajda