Maroških “prvič”polna skleda!

Prvič potujem  z letalom – razburljivo, prvič  sem v Afriki – neverjetno, prvič vidim cedrov gozd – občutek majhnosti, prvič se sprehodim po oazi – voda je res vir življenja, prvič vidim puščavo – spomnim se šale.

Prideta dva Črnogorca v puščavo in ob pogledu na prostrane sipine eden reče: »Beživa hitro od tod, preden pripeljejo cement!«

Prvič jaham kamelo – naslednjič grem peš, prvič nekdo ponudi zame 1000 kamel in 10 kg zlata – imam ceno,  nakar izvem, da so za mlajšo sopotnico ponudili 3000 kamel in hišo –  kruta realnost! Prvič se do solz nasmejim, preden plačam…In tako naprej.

Kaj vse je bilo prvič?

Potovanje z agencijo Oskar – zagotovo ne zadnjič!

Katjino prvo samostojno vodenje po Maroku – v splošno zadovoljstvo, vse čestitke!

Potovanje Maroški kalejdoskop lahko poimenujemo Maroška pravljica.

OŠ Mojstrana

Naročite se na RSS

Kratko in sladko je bilo naše druženje v Maroku s skupino slovenskih zamejcev iz Italije, ki smo ga izpeljali v sodelovanju z Adriatico Trst.
»Le kaj vodi na potovanje človeka, katerega emšo je blizu emšu mojih starih staršev?«, sem se spraševala na letu od Rima do Casablanke, ko nas je v zraku premetavalo od hude turbulence.
»Le zakaj bi se človek odpovedal udobju in lagodju, ki ga je vajen doma v zameno za prilaganje, odpovedovanje in napor? Doma je vendar vse veliko lažje in enostavneje. Pa vendar, nekaj mora biti, kar prevesi na tehtnici.«
Vprašanje sem mlela v glavi tekom celega potovanja in opazovala, s kakšnimi tegobami se srečujejo starejše generacije in zavedla sem se, da tudi mene, tako kot vse ostale čaka ista zgodba.

Išias, težave z vidom in sluhom, počasnost, krčne žile,..če naštejem samo nekaj od teh.

Pa vendar so vsi do zadnjega kazali odkrito veselje, energijo in tisto čemur pravimo otroška radovednost, želja po učenju, spoznavanju in odkrivanju novega.
Noben, prav noben se ni pritoževal nad dolgimi vožnjami, sprehodi. Prav nasprotno, vsako jutro so me presenetili s kopico vprašanj o deželi in ugotavljali smo, da nam bo zmanjkalo časa, da bi obdelali vse teme. Ni druge, v Maroko se bo treba še kdaj vrniti!
Naši potniki pa se lahko pohvalijo, da potovalna iskrica v njih še tli. Kapo dol!

Sara

Po beli in monotoni zimi je nad minaretom Hasanove moseje posijalo sonce in pozdravilo nas prihod. V Rabatu nas pozdravi se velika mavrica, ki se bohoti nad Atlantikom. Soncni zahod iza Mulay Idrisovega mavzoleja prebudi velika pricakovaja. In res, naslednji dan v srednjeveskem Fezu, je vec kot lep. Jutrisnji obeti, preden prispemo v veliko pesceno morje, so polni sonca, le kaj drugega bi lahko posvetilo na nase misli o veliki Sahari.

Maroko je definitivno čisto  zanimiva dežela. Ujet med skrajnosti  Zahoda in Vzhoda, je od nekdaj veljal za zadnjo točko Afrike na poti proti severu, tja v »obljubljeno« Evropo. Še danes se v tem pogledu ni veliko spremenilo …

A kljub vsemu, je Maroko lepo vsidran v tradicijo izvorne Afrike in močno prisotnega kasnejšega Islama.  Kadar v deželi iščem Islam, gotovo naletim na afriške vplive in kadar iščem Afriko, se srečam s prerokom  Mohamedom ali katerim od njegovih potomcev. Da je zelij še bolj bogat pa so svoje dodali še Evropejci, ki so v obdobju »zaščite« (protektorata) v skoraj štiridesetih letih prisotnosti tukaj pustili nekatere svoje navade, arhitekturo in marsikatero inštitucijo, ki v Maroku še danes uspeva. Ena takih je pošta, ter za severno Afriko zelo  bogata mreža železniških tirov.

Kljub vsem vplivom, pa Maročane pri sebi težko stlačim v kakšno od teh kultur. Še najlažje bi jih povezala v neko prisrčno in posrečeno mešanico vseh treh. Kadar razmišljam o njihovi izvorni, prastari kulturi, ne morem mimo animizma, ki mi je zelo drag. Ne verjamem v velike religije, ampak raje v manjše, bolj intimne povezave z naravo. In teh je v vsakdanjem življenju domačinov ostalo še veliko… še vedno se brez problema posvetuješ o na primer svojih težavah s svojimi predniki, z enim od vračev, ki ima svoj štant razprostrt po tlakovcih glavnega trga v Meknesu, ali pa si daš namešati zvarek ki te bo ščitil in prinašal ljubezen pri drugem starcu v Marakešu, ki ima pred seboj na tleh prav podobno malo razstavo vsemogočih predmetov. In kadar mi vse te obljube boljše komunikacije s predniki in prihoda ljubezni v moje življenje ne pomagajo, se obrnem na drug sistem.

Če bi le smela, ker želim si že! … Potem bi se že enkrat za vedno naučila tisti glavni stavek »La illahe ilallah Muhammedur resululah« (Ni drugega boga kot Allah in Mohamed je njegov prerok), ki bi mi v Maroku odprl vrata v muslimanska svetišča, da bi si tam lahko izprosila vse želje ob katerem od grobov svetnikov. In edini problem ni ta stavek, marveč dejstvo da ne spadam v muslimansko skupnost in kot taka lahko vso lepoto bleščečega zelija in svetlikajočih zlatih črk na vrhu grobov, opazujem le od zunaj. Allah je velik in zato računam, da mi ni treba vstopati v mošeje, ampak me bo uslišal tudi odzunaj! (Sicer pa, kot že povedano, tako ali tako raje sledim »preprostejšim« veram.)

Še najbolj nezanimiv del Maroka je del, za katerega so zaslužni Evrpejci. Ob mogočnem stiku s tradicijo in običaji Maroka, se je ponosnemu francoskemu generalu Louis Hubert Gonzalve Lyautey- ju omehčalo srce in je zaukazal vsak urbanistični poseg v mestih omejiti na nove četrti, gradnjo v starih delih mest pa prepovedal in s tem zaščitil vse maroške medine. Ne vedno, včasih pa sem mu res hvaležna za ta razumevajoč poseg v kolonialno miselnost! Mogoče prav zaradi njega, lahko danes zadihamo s  staro feško medino, ki še vedno živi in deluje tako kot pred šeststo, in več, leti. Zato pa se v primeru novih francoskih četrti, vedno čudim, kako nedojemljivo brezkompromisno so Francozi do potankosti sledili svoji tradiciji, ko so sredi Afrike zidali številne široke bulvarje in avenije. Edini del teh prestižnih ulic, ki spominja na Maroko, so sloke,  večinoma datljeve, palme. In če ne bi iz vsake kavarnice vel vonj po svežem maroškem metinem čaju in me ne bi obkrožali domačini s svojo maroško naglašeno arabščino, bi brez težav pomislila, da sem nekje v južni Franciji!

In vedno znova, kadar premišljujem o Maroku se zavem, da se tam počutim povsem domače. Naj bo to zato, ker je podnebje ravno pravšnje, ker je umetnost tako živa, ali pa zato, ker so ljudje okoli mene tako prisrčni. Maročani so sicer malce zadržani, a vseeno »prisotni« in pristni. In kadar se ukvarjajo s problemi, so ti problemi realni in rešljivi, če (in kadar) pa to niso … se z njimi ne ukvarjajo! Vedno znova vzamem delček tega stika z realnostjo s seboj v Slovenijo, kjer pa se (žal) v kakem tednu dni, počasi raztopi in ponovno zlije v domači, slovenski  vsakdan …

Alja Mravljak

Predzadnji dan v Maroku, dan za nakupe. Se vam kdaj zgodi, da imate dan, ko bi cel dan z užitkom hodili po trgovinah, pomerjali oblačila in veselo zapravljali, spet drug dan pa vam postane slabo, ko že pomislite na shopping? Za mene je bil ta dan v Marakešu na žalost slednji… Celo pot sem bila vzdržna pri nakupih, ker je Marakeš res najboljši kraj za tovrstni šport. Ampak ne danes… Vroče, 35 stopinj, gneča… Ampak, kar se mora, se mora!

Odpravim se na tržnico ali po arabsko – suk. Na tisoče malih trgovinic z več ali manj isto robo. V mislih si ponavljam, kako bom našla prijetno malo trgovinico, kjer bom dobila vse na enem mestu. Zagledam srajčko, ki mi je všeč. Mlad prodajalec, kasneje izvem, da mu je ime Mohamed, me že prijazno vabi v svojo 3 x 2 metra veliko trgovinico, naj si ogledam še preostalo ponudbo. Medtem ko pomerjam oblačila, skoči Mohamed po metin čaj, ki mu pravijo kar maroški viski. Izberem si par stvari, Mohamed pa skoči do sosednje trgovine po druge modele in barve. Zaželim si še eno majico – ni problema, čez par minut jo imam. Kaj pa cena, poskušam?

Počasi, mi pravi, spijva najprej čaj… V trgovini se ustavi ženska, ki plete košare, in čeprav je ne potrebujem, je ena res čudovita; ročno pletena, oblečena v čipko… Čeprav je brez ročajev, ni problem. Mohamed odhiti in čez 10 minut ima tudi moja košarica ročaje. Po uri in pol se začne barantanje: dol, gor, dol, gor… Mohamed je precej nepopustljiv. Preračunavam v evre, še vedno mnogo ceneje kot pri nas. Na koncu popustim. Konec koncev imam veliko lepih stvari in daril, pa še vse na enem mestu  Poslovim se od Mohameda in se odpravim nazaj na trg, kjer se že začenjajo priprave na večerni šov. Za pičlih 30 centov si privoščim sveže stisnjen pomarančni sok, nakupim še nekaj dateljnov in oreškov ter se odpravim proti zbirnemu mestu. Očitno se lahko tudi negativno razpoloženje do nakupov v Marakešu kaj hitro spremeni…  Alenka

Po štirih dneh popotovanja po maroku, kjer smo doživeli že marsikaj smo se danes dopoldne odpravili na vožnjo čez atlas – najprej smo se ustavili v mestecu Ifrane, nato paa smo se odpravili raziskovat zanimivo pokrajino okoli mesta – V enem izmed vodičev smo izvedeli da je v bližini slap???

Seveda je bilo treba informacijo preveriti in v robinzonskem stilu smo se odpravili v zadano smer – več dogodivščin in prigod iz same poti, morda pa tudi kakšno fotografijo vam zaupam prihodnjič

Oskar

Država v severni Afriki, med Atlantskim oceanom in Saharo. Njena največja zgodovinska znamenitost so stara kraljeva mesta RABAT, MEKNES, FES in MARAKEŠ. Maroko je to in še mnogo več!

Pokrajina je slikovita, razgibana, od morske obale, do visokih zasneženih gora in zelenih oaz sredi puščave.

Že nekaj časa sem imel željo obiskati Maroko in decembra sem se odločil da se prijavim na potovanje v Maroko. Predvsem sem si predstavljal Maroko kot deželo, kjer so drugačni običaji, navade, zakoni,… vendar sem si vse to vzel v zakup.

Ko smo 21.02.2009 prispeli v Casablanco, ter nato nadaljevali vožnjo proti Rabatu, je bil že večer. Naslednji dan se je razkril način življenja v Maroku… Življenjski ritem, čistoča in točnost sta v Maroku drugače vrednotena kot pri nas, vendar prej ko sprejmeš deželo in ljudi z vsemi pozitivnimi in negativnimi odlikami, lažje začneš uživati v lepotah Maroka.

Potovanje je bilo naporno, saj smo v zelo kratkem času prevozili cca. 2500 km, vendar ves čas potovanja ni bilo čutiti negativne energije iz strani drugih sopotnikov. Vsak dan smo videli nekaj novega, doživeli mnogo lepih in nepozabnih stvari in kar je zelo pomembno, smo imeli odlično vodičko Aljo, ki ima Maroko na dlani, pod kožo in v srcu.

Njej in agenciji Oskar bi se zahvalil za odlično organizacijo potovanja po Maroku in za mnogo nepozabnih doživetij.

Amir

Maroko, poln kontrastov tako naravnih kot barvnih in kulturnih. To smo spoznali že v prvih dneh našega potepanja po deželi, ki kar vabi. Moram priznati, da me je v marsičem presenetila, saj prej nisem poznala dežele in se tudi nisem kaj dosti o njej pozanimala. Zakaj bi se? Dosti je bilo osnovnih znanj, da je to

vrata v labirint

muslimanska država na zahodnem delu severne Afrike, da ima tako gorovje kot puščavo in to je bilo dosti za začetek. Za ostalo sem se pustila presenetiti. Res me je presenetilo, na začetku že to, ko sem ugotovila, kako zelen in rodoviten je Maroko. To pa zato, ker se vlažen zrak, ki prihaja iz Atlantika odbije od gorovja Atlas in se proti zahodu v obliki potočkov in rek zliva nazaj v dolino. Kjer je voda, je tudi rodovitnost in življenje. Nek mali delež te vlage pride čez gorovje in se na vzhodni strani pojavi v zelo malih količinah potočkov. In ker je le-teh zelo malo, hitro presahnejo in poniknejo. Nekje spet pridejo na površje, in tam nastane oaza v puščavi. Nekatere naravno, druge umetno s človeško pomočjo. Teh palmerij je bilo veliko na naši poti, predvsem na vzhodni strani Atlasa. Samo gorovje se deli na štiri dele: ob sredozemlju je Rif, iz severa proti jugu na sredini je Srednji Atlas, pred Anti-Atlasom pa je še Visoki Atlas, kjer je tudi najvišji vrh Maroka Jbel Toubkal, visok kar 4.167 m. Prav lepo ga je videti, ko ves zasnežen štrli ven iz gorovja, mi pa smo ga lahko opazovali nekje v daljavi skoraj iz puščave.

V Maroku ne ostaneš ravnodušen in sigurno pusti pečat na vsakega posameznika, na tak ali drugačen način. Začelo se je v Fezu točno v Medini, ki je središče arabske tradicije in kulture. Je najbolj arabska od arabskih držav. Za mene je bila fascinantna in je imela nekaj posebnega,

barvilnica usnja

čarobnega. Res se lahko zgubiš v kilometrih uličic. Ja prav ste prebrali, kilometrih, saj ima 9.200 uličic in ko prehodiš vse, si jih naklepal okoli 30 kilometrov. Ampak samo v primeru, da se nisi izgubil in si šel skozi eno ulico samo enkrat, kar je skoraj nemogoče. Mislim, da se še domačini kdaj izgubijo in sprašujejo za pot, ker ulice niso označene in ni hišnih številk. Si predstavljate?  Kot labirint, magično…

Druga zanimivost je bila Švica. Pa ne una prava originalna, ampak Maroška Švica, na nadmorski višini 1.600 m, kamor pozimi prihajajo bogati Maročani na zimske počitnice smučat. Vse je v Alpskem stilu, vključno s cenami. Samo še vijolična Milka in Svizec ki dela čokolado sta manjkala, pa čeprav sta Avstrijska, nima veze, samo da se dogaja.

Cedrov gozd z maroškimi opicami, neokrnjena narava, pastriji s svojimi čredami ovac in vasice, nekje tam,

sence v puščavi

daleč iz civilizacije in velikih mest. Zares prijazni ljudje in še bolj otroci, ki so veseli obiskov, pa čeprav za kratek čas. Tam sem zares pozabila na čas in ugotovila, da se je že zdavnaj ustavil, ni datumov, ni budilk, ni stresov in modernih bolezni, so samo oslički, koze, ovce in čist zrak. Vse to je pustilo na meni pečat, ki se ga sploh nisem zavedala, dokler nisem prišla spet v svoj svet, kjer je vse moderno, hitro, živčno. Zaprem oči, se umirim za trenutek in spet sem tam nekje, daleč stran v umirjenosti, vsaj v spominih.

Sledi puščava, ki naj bi bila pusta in prazna, ampak ugotovim da ni tako. Je še kako živa, predvsem ko pridrvijo mimo džipi turistov, štirikolesniki, in mi, na puščavskih taxijih – enogrbih kamelah. Počasi in ponosno, saj ne uničujemo narave, ampak se puskusimo zliti z njo v vsej njeni lepoti. Prvič spim na prostem v hotelu s tisoč zvezdicami in par kapljami dežja, čuvajo nas zvesti stražarji – številne sipine puščavske mivke. Naslednji dan spet doživim nekaj novega, dvourni pohod po puščavi, kot kakšen izgubljen vojak.

vrhovi na dlani

Zaradi vertikalnega prepiha ne upam na moj kamelji taxi, ki sem ga poimenovala kar Miško. Saj ne da mu nisem zaupala, samo predno bi mu dopovedala da hočem dol, bi bilo žal že prepozno in nebi bilo dobro ne za njega, še manj pa za mene.

Na tem potovanju sem skoraj vsak dan doživljala nekaj novega in še ne odkritega. Ne boste verjeli, ampak naleteli smo na poplavo. Ja, in to malo ven iz puščave, kjer je reka poplavila cesto, da ni bila prevozna. Za avtobuse in džipe še nekako, medtem ko so imeli osebni avtomobili večje težave. Še sreča, da so se domačini organizirali in poklicali na pomoč traktorje, ki so jih potem vlekli cca 500 m daleč. Andrej se je spomnil, da bi lahko tudi mi poskusili prečkanje poplave in se napokali na prikolico od traktorja. In ker je v naši skupini veljal teamski duh, nam ni bilo potrebno reči dvakrat. Komaj se je traktor ustavil, že smo plezali po njem na prikolico. To pa je doživetje, super. Za ponovit.

jeep akcija

Pozno popoldne nas je čakal izlet v neznano. Napokali smo se v tovorne kombije in po dolgi vožnji prispeli na cilj. Gorovje, kjer smo imeli drugi najvišji hrib Atlasa, visok 3.737 m Ayachi kot na dlani. Do takrat sploh nisem vedela, da se nas lahko v navaden kombi zgužva 19 oseb. Smeha in dobrega vzdušja je bilo na pretek in na koncu so nas poleg zadnjic še najbolj bolele ličnice od smeha.

Adrenalinska in zabavna, ter na trenutke dih zastajujoča je bila trodnevna vožnja z džipi bo hribovju Atlasa, kjer se asfalt konča in utrjen makedam tudi. Prične se cesta, ki to ni. Vožnja po praznih strugah rek,

brezpotjih in na novo zvoženih potkah mimo vasic, ki so spet pozabljene od vseh, nomadskih družin, ki bivajo pod šotori, pastirjev in pastiric. Sto in en sprehod, da pretegnemo noge in se naužijemo čistega zraka, ter poslikamo panoramske utrinke. Brez stalnega prebivalca hribovja – škorpijona ni šlo, ta je bil kot naročen. Tudi tega sem prvič videla v živo, kako se mi je mimo noge sprehajal, in verjetno tudi on mene ni videl. Tudi

cesta, ki to ni

šest urni treking se mi je zgodil prvič. Lahko rečem, da sem kar ponosna, da sem ga zdržala in to samo z eno polurno pavzo za čaj.

Vprašali boste: kaj pa hrana in kulinarični užitki? Po pravici povedano, ne vem. Vem samo to, da imajo izvrsten kruh in kefte, ter brošete (mini polpetki in ražnjiči). Kruh je bil moj stalni spremljevalec že zaradi prej omenjenega vertikalnega prepiha. Tudi tažin je dober vendar nekoliko težek za prebavo (kuskus, kuhana zelenjeva npr. korenje, krompir, olive, meso). Od pijače je zakon metin čaj, ki je za naše okuse odločno presladek, ampak se ga kar hitro navadiš.

Že dobro utrjeni od poti smo prispeli v Marakeš. Če so ostala severna mesta mirna in tradicionalna, je Marakeš pravo nasprotje tega. Živo, pisano mesto, kjer se cel dan nekaj dogaja. Na glavnem trgu Djemaa el-Fna se podnevi dogaja vse sorte. Od krotilcev kač, pripovedovalcev zgodb, šlogarc, ženic, ki kožo pobarvajo s kano, do zobarjev na prostem, raznih vaških bobnarjev itd. Zvečer po šesti uri, se trg spremeni v eno veliko

v objemu kače

restavracijo, kjer je možno poskusiti razno hrano. Le-to pripravijo na razne načine, kar pred gosti od rib, mesa, zelenjave, polžev. Mene tokrat ni premamilo poskušanje, sem pa polže prvič poskusila že v Fezu. Bili so dobri, le malo preveč okusa po začimbah je bilo čutiti. Vsi prodajajo isto vrsto polžev (belo rjave hiške), ki jo servirajo v posodico, poleg dobiš jedilni pribor – zobotrebec, s katerim potegneš polža ven, in ga poješ. Poleg postrežejo še »kao« juho. To je voda, v kateri se kuhajo polži prežeto z začimbami, v kateri prevladuje kumina.

Na poti proti Casablanci  se ustavimo še v obmorskem mestu Essaouiri. Malem mestu znanem po ribjih specialitetah na štantih in neskončnih prodajalcih sončnih očal.

Potovanje zaključimo v Casablanci, hitrorastočem mestu, novejšega datuma. Ogled  mogočne mošeje

ponos maročanov

Hasana 2. Tretje največje mošeje na svetu, za katero so celoten denar zbrali ljudje s samoprispevki, tako

domačini kot maročani živeči v tujini. Denar so zbrali v pičlih dveh tednih od odprtja računa (cca 750 mio usd). Zgrajena je z najboljšimi materiali, po najnovejši tehniki, opremljena z najnovejšo elektronsko opremo. Pravi ponos maročanov in vredna ogleda.

Tako smo strnili naš dvanajst dnevni potep po Maroku in ga kar najbolje doživeli, vsak po svojih močeh. Meni se je »ful« dogajalo, če ne v fizičnem pa v psihičnem smislu in ogromno stvari sem videla ali pa doživela prvič. Tako se mi lep čas ni treba spraševati, kdaj sem nazadnjič kakšno stvar naredila prvič. V Maroku, sem jih kar nekaj za en lep čas.

Zdaj vem kaj pomeni stavek, da potovanje mine, spomini ostanejo in da se potovanje ne konča, ko pridem domov, ampak se takrat šele prične. Pa še res je!

Duška Praprotnik