Modro beli Maroko

Modra je tista gorska vasica, ki me vedno znova napolni z energijo (pa ne le zaradi konstantnega vonja po nelegalnih opojnih substancah, ki se zavija okoli njenih voglov kot v kateri od zgodb 1001 noči). Še vedno ne vem točno, ali je glavni trg tisti, ki me s svojimi štanti in mini trgovinicami, spomni na katerega od prizorov iz mojega otroštva, tako zelo domačno je tam. Chefchauen (Šef-šauen) je njeno uradno ime, domačini pa jo kličejo kar Chauen (Šauen) kar naj bi pomenilo »vrhovi«. In res so v okolici vrhovi pogorja Rif, ki je znan kot najbolj razvpito področje za gojenje že prej omenjene droge-  »kifa«.

Chefchauen je modro v modrem. Neverjetno je, kako nad čisto vsemi maroškimi mesti vedno (le redko ni tako) blešči modro modro nebo. Take modrine ne vidiš nikjer drugje! Maročani pravijo, da je to zaradi zelo ostrega afriškega sonca. In Chefchauen je vasica, ki je to modrino podvojila. Nad njo je modro, vmes malo beline zgornjih nadstropij fasad belih hiš, potem pa spodaj spet modra. Modra barva je, kot bi jo polivali po ulicah. Najprej po tleh, potem pa je vedro zaneslo še malo više, malo naokoli in rezultat je moder oplesk vse do višine metra in pol. Od kod ideja za tako monohromen izbor, ne vem, bi pa zelo težko rekli, da Chefchaunu zaradi prevladujoče barve manjka kakšna druga. Enostavno je tak kot je- najbolj poseben med vsemi maroškimi mesteci.

In človek bi predpostavljal, da se modrine naveličaš  že ob sprehodu po medini.  Prav presenečena nad sabo in svojo na novo razvito simpatijo do modre pa se zavem, da se na moč razveselim tudi notranjščine hiše, ki je tako kot tudi njena fasada, pobarvana v-  modro, seveda. Skoraj neverjetno! Morda ravno zaradi vročega gorskega sonca, je modrina še toliko bolj prijetna. So že vedeli, zakaj tako!

In ob vseh teh odtenkih, bi si lahko mislili,da so domačini eni zamorjeni tipi, ki cele dneve posedajo in se počutijo prav (kot bi rekli američani) »blue«… no, v resnici so zelo prijetni ljudje, posedajo pa ne zaradi modrikaste melanholije naokoli po čajnicah in trgih, ampak predvsem zato, ker so po zadnjem dimu kifa verjetno izgubili še tisto malo energije, ki so je premogli za pot proti domu in so se odločili ostati kar, dokler naslednji med njimi iz malhe ne privleče pipce na dolgi palici z dišečo, nelegalno substanco. In modre so tudi njihove misli, ko možujejo ob zelenem metinem čaju.

Modrine v Maroku je še več. Mesta ob Atlantiku so večinoma vsa oblečena v modro- bele stene, vrt Majorelle v Marakešu ima posebno modro, ki so jo poimenovali kar »majorelle modra« in naj bi se močno spreminjala glede na jakost osvetljenosti vrta s soncem, vendar pa je navkljub vsem ostalim, Chefchauen ostal skoraj prototip za uporabo in izrabo modre.

Alja Mravljak

Naročite se na RSS

Poletje je čas potovanj in zahajanja v gore. Če oboje združimo, dobimo čudovito kombinacijo s katero ubijemo dve muhi na en mah – ogled dežele in osvojitev enega izmed atraktivnih vrhov ( Toubkal, Ararat, Demavend, … Kili…).

Za začetek vas že v juniju vabimo v Maroko na Toubkal.

Maroko je dežela, kjer se mešajo berberski, arabski, afriški in evropski vplivi… Pestro mešanico ljudi dopolnjuje prav tako pestra narava – od atlantske in sredozemske obale, ter zelenih ravnic ob njej, do visokih atlaških gora ter morja peščenih sipin… in da ne pozabimo na pestro arhitekturo – lepo ohranjene medine vas popeljejo v čas Tisoč in ene noči, berberske kasbe in ksarji v pravljični svet… francoski deli mest pa v zanimivo sedanjost dežele. Če vsemu temu dodamo še vzpon na 4176 m visoki Toubkal, je zgodba popolna. Več (kliknite) 

Po Maroškem ogrevanju sledi cela vrsta planiskih potovanj v juliju:

Vzhodna Turčija in vzpon na Ararat 5.137 m je gotovo planinski vrhunec. Biblijski očak je ugasli vulkan z večno sneženo kapo, prava “streha sveta”, osamelec, ki kot strelovod stoji med tremi svetovi: iranskim in vzhodnjaškim na vzhodu, semitsko-arabskim na jugu in arijsko-kavkaškim na severu. Vzpon nanj je užitek, trofeja in zadoščenje. Več (kliknite)  

Še malo bolj proti vzhodu nas pričakuje Iran s svojo bogato kulturo, zgodovino, slikovito pokrajino in gorami. Demavend je najvišja gora Irana. To je ugasli ognjenik, katerega pobočja so občasno delno pokrita s snegom. Kraljuje v gorovju Elbruz severno od Teherana, med perzijsko puščavo na eni in Kaspijskim morjem na drugi strani. Dostop na goro je mogoč iz vseh strani, mi se na vrh odpravimo po južni poti.  Vzpon na Demavend lahko nadgradite s katerim izmed naših potovanj po Iranu. Več (kliknite) 

Šopek julijskih potovanj zaključuje Kenija in Tanzanija, ki ponujata samosvoj preplet mnogih afriških zgodb. Od divjih živali do pestrega nočnega življenja, modernih mest in masajskih vasic, bogate tradicionalne kulture in moderne umetnosti. Ena močnejših zgodb je gotovo vzpon na Mt. Kenyo, drugi najvišji vrh Afrike, ki ga mnogi imenujejo tudi Afriška lepotica. Ne le vrh, ampak tudi pot navzgor je dramatična s samosvojim rastlinskim svetom in ekvatorialnimi ledeniki. Vzpon na Point Lenana (4985m) je izjemno doživetje in dobra priprava za naskok na Kilimandžaro.

Kimandžaro je sam zase nesporen vrhunec potovanja, vzpon nanj pa nepozabna dogodivščina. “Kili”, kot je njegovo ljubkovalno ime, je z 5895m najvišja gora Afrike in tudi najvišja samostoječa gora na svetu! Več (kliknite)  

V avgustu smo za vas pripravili dva vzpona:

V Gruziji na Kazbegi 5.033 m, ki je gotovo planinski cilj, vreden spoštovanja. Leži v visokem Kavkazu, v Gruziji, na meji z Rusijo, v čudovitem naravnem okolju. Mogočna bela špička je veselje že občudovalcu, vsi napori pa so poplačani tistemu, ki uzre pogled z njegovega vrha. Zgodba, ki jo s ponosom dedki pripovedujejo vnukom…Čeprav je cilj potovanja jasen – osvojitev trofejnega vrha, pa na potovanju doživimo tudi glavne znamenitosti Gruzije. Spoznamo življenje in zgodovino zasanjane dežele, ki nam ostane v prijetnem spominu. Pred vzponom imamo priložnost aklimatizacije na “sosednji hrib”, a bo dobra predpriprava in odlična kondicija pred odhodom najboljši boter vašemu uspehu! Več (kliknite)

V Indoneziji v višavje Irian Džaje. Vstop v svet domorodskih plemen, ki visoko v neprehodnih hribih živijo še vedno svoje prvinsko življenje. Nekateri pravijo – vstop v kameno dobo… A četudi so misijonarji opravili veliko sprememb, to še vedno ostaja nek drug, vzporeden svet. Raziščimo enega zadnjih neokrnjenih svetov – dokler se ne spremeni v turistično atrakcijo. Doživite ga še takšnega kot je…  

Vrhunec potovanja je raziskovanje odmaknjenih višinskih predelov doline reke Baliem s 6-dnevnim pohodom v svet brez cest in civilizacije, med prave domorodce in njihove vasice. Več (kliknite)

Hi Damjana,

I’m fine. Thank you.

Yesterday was the big day for demonstrations, the first and only ones called in Morocco, they were small, peaceful and calm, except some excited youth who broke the windows of a Mc’Donalds and a Zara Spanish clothing store in the center of Marrakesh.  This happened because they were in the center of town near where the demo took place and weren´t politically motivated.  They in now way reflect any anti American or Spanish sentiments.  There were no calls for the king´s resignation or any other radical changes. There were no arrests or confrontations with the police. There are no plans for any more demonstrations, I think Morocco is perfectly safe to visit.

Best regards, Amal

Hello,

It’s very calm.
The political demonstration that happened yesterday, was pretty peaceful.  Apart from some badly brought up teenagers that broke some stores, everything was quite. I think you don’t have to worry about your clients. 

Best regards, Zineb BOUAYAD

E-razstava gospoda Matjaža Krajnika in Agencije Oskar

Maroški kalejdoskop

Vsi smo bili malo utrujeni in zato nam je šel najprej kar malo na živce, priznam. Sopihali smo v gruščnato strmino, tisto najbolj zoprno, ob kateri so pri nas iznašli skoraj žaljivo ime za gornike nižje sorte – »šodravci«, veter je pihal, da nas je kar prestavljalo in počasi nam je postajalo tudi malo hladno. Kot senca je ves čas hodil za nami, v lahki, od kdo ve katere skupine podedovani vetrovki, in tiste na repu skupine ves čas spraševal: Ste dobro? Je vse v redu?

Seveda je v redu, le malo hropemo, ker s seboj nosimo čisto preveč kilogramov, tistih v nahrbtniku in tistih drugje … In malo dihamo na škrge, ker še nismo aklimatizirani na tehle štiri tisoč metrov. Pa malo se smilimo sami sebi … In malo nam gre na živce tole ponavljajoče se vprašanje. Počasi mu nehamo odgovarjati samo še zariplo gledamo v veter. 

Par ur kasneje smo bili na vrhu. Vsi smo si čestitali in se nekaj objemali, ne spomnim pa se, če je kdo sploh stisnil roko Ibrahimu, pa čeprav je kot angel varuh ves čas hodil za nami. Niti na skupinski sliki z vrha ga nimam.

Malo potem se je na videz lahek sestop zapletel. Zlomljena noga. Helikopter ne pride sem in treba je bilo nositi. Najprej na rokah in potem kar malo tako po snegu. In ko smo mi obnavljali znanje prve pomoči z opornicami, je Ibrahim tekel do koče po nosila. V uri in pol je bil nazaj. Dol in gor.  S težkimi nosili na rami. Mi smo samo za pot na gor potrebovali slabe tri ure.

Potem je ves čas nosil. Slabih sto kilogramov po šodru in snežišču navzdol. Mi smo se vsaj malo menjavali, on pa je ves čas nosil. In ko smo mi od utrujenosti padali v sneg, nas je Ibrahim priganjal: Dajmo že! Šele po nekaj urah mu je bilo videti, da je tudi on utrujen, a tega seveda ni priznal.

Ko smo končno prišli do koče je izginil. Ni ga bilo, da bi se mu zahvalili, ni ga bilo, da bi mu stisnili roko. A pozabili ga zagotovo ne bomo.

Bila je krasna lekcija o srčnosti v hribih. Hvala fantje, Šukaran Ožbej in Ibrahim. Ti Dean, pa čim prej okrevaj, da spet kam gremo.

Matjaž Pirš

V puščavi me vedno navdušijo barve, kar je pravzaprav ironija – če dobro pogledaš, obstajata le dve: barva neba in barva peska.

Puščava v Maroku

Na kameljih grbah se dremavo zibljemo gor in dol med sipinami, tja nekam na nedoločljivo drugo stran peska. Sanjam s priprtimi očmi in štejem barve: rjava, modra, rjava, modra, rjava;  veliko vrst rjave in velik pokrov modre, sem in tja popackan z belimi lisami. In rjava je povsod enaka, odtenek ji dajejo le sence in sonce. Zrak stoji in od neznosne tišine čutiš kar nekakšno bolečino v glavi. Vsak, še tako droben šum je dovolj glasen, da se ob njem zdrzneš. Sonce se spušča in niže ko je, bolj izrazite postajajo oblike sipin.

Maroko-na kameljih grbah

Potem se zrak premakne in lahen vetrič prinese malo sprostitve. Tam z desne se pojavi še ena barva, rjava. Tokrat na nebu. Najprej jo je samo za delček neba, samo nekaj trenutkov kasneje pa že pogoltne modro. Vedno gostejša postaja in v njej zagledam rjave oblake, ki se med seboj prehitevajo in se nam bližajo z neverjetno hitrostjo.

Poskačemo s kamel, ogrnemo šale in se prepustimo naravi. Veter premaguje ravnotežje, že v naslednjem trenutku pa butne v nas oster pesek. Mižim in vseeno vidim rjavo. Droben pesek biča golo kožo, kot bi se vanjo zabadale igle. Usta imam zaprta, kljub temu pa med zobmi čutim pesek.

Maroška puščava v vetru

Vse močneje piha, vse teže se diha in vse lepše je. Mogočno. Tako lepo majhni smo. Boli, škripa, prestavlja … mi pa se z užitkom prepuščamo naravi. Hitro, kot se je pričelo se tudi konča. Rjavi oblak se prestavi na drugo stran obzorja, mi pa spoštljivi do narave nemo gledamo za viharjem, ki odhaja na ono stran sipin. 

Tekst in foto: Matjaž Pirš

Čakanje na skupino je zmeraj preizkus za moje živce. Da prekinem tok misli, kaj in kako bo in ali bo skupina sploh lahko prišla zaradi oblaka vulkanskega dima, se odločim za kosilo v eni od casablanških restavracij.

Med vsemi dobrotami maroške kuhinje mi najbolj diši vegetarijanski tajin. Preprost in topel obrok za moj lačen trebušček. Med čakanjem na glavno jed, dobim še odlične črne olive, maslo in kruh. Zobam slastne olive, srkam sveže stisnjeni pomarančni sok in pogledujem po restavraciji.

Na moji desni sedi gospod. Muči se z italijanskimi carbonara špageti, ki so očitno preveč razkuhani. Potiho si mislim: v tuji deželi je treba jesti lokalno hrano, sicer nasrkaš.

Končno dobim tajin, in ko mi natakar dvigne pokrovko se nasmejim sama sebi, ker je porcija zelo majhna! Seveda, saj ko enkrat odstranijo meso, je preostale zelenjave še sila malo! Veliko bolje bi bilo jesti v medini, ampak zdaj je kar je!

Med premišljevanjem o hrani, opazim, da gospoda nagovarjata dve mični gospodični. Ne razumem francoščine, zato sem prikrajšana za podrobnosti, vendar me čudi, zakaj ti ljudje ne sedijo za isto mizo, ko se pa vendar poznajo!

Za spremembo okusa dam v usta še zadnjo olivo ko zaslišim: »Parlez vous Frances?«

»Žal ne«, odgovorim v angleščini in že se gospod opravičuje, da je njegova angleščina bolj slaba, in od kod da prihajam? Povem mu, da sem tukaj službeno in tako steče pogovor. Pove, da je na poslovnem obisku, in da bi moral že pred dnevi domov v Pariz, a čaka na odprtje zračnega prostora kot tisoče drugih. Zvem, da je Alžirec, ki živi in dela v Franciji in občasno pride v Maroko službeno.

Gospod je prijeten in nevsiljiv, pa vendar ne morem razumeti, kaj je tisto, kar ga dela tako živčnega.

Čez nekaj časa se obrne proti meni in z očmi pogleda proti mizi, kjer sedita dekleti, s katerima je prej govoril. »Dekleti mi ne dasta miru, veste. Radi bi, da grem z njima, jaz pa nisem te vrste,« se mi že skoraj opravičuje.
Presenečeno se mu nasmehnem in sama sebi se zdim tako naivna. Kako mi vendar ni prej kapnilo!

To je vendar del maroške vsakdanjosti, »najlažje« in najhitreje zaslužen denar za tisoče mladenk, ki si želijo boljšega življenja, kot jim ga ponuja za marsikoga preveč kruta realnost življenja v velikih mestih. Spomnim se, da je Casablanca poleg Marakeša najbolj oblegano središče prostitucije v Maroku.

Dekleti sta še kar naprej pogledovali proti njegovi mizi in ga vztrajno ogovarjali, tako da se mi je človek že zasmilil.

Pa saj je odrasel, sem si mislila. Se bo že znašel!

Pojedla sem kuskus, mu zaželela lep dan in veliko sreče ter zapustila restavracijo.

Slika dveh deklet in gospoda  me je spremljala še dolgo. Kdo ve koliko deklet, ki se sprehaja po casablanških ulicah služi denar na isti način, me je zbadala misel na popoldanskem potepu po mestu.

Sara

Prvič potujem  z letalom – razburljivo, prvič  sem v Afriki – neverjetno, prvič vidim cedrov gozd – občutek majhnosti, prvič se sprehodim po oazi – voda je res vir življenja, prvič vidim puščavo – spomnim se šale.

Prideta dva Črnogorca v puščavo in ob pogledu na prostrane sipine eden reče: »Beživa hitro od tod, preden pripeljejo cement!«

Prvič jaham kamelo – naslednjič grem peš, prvič nekdo ponudi zame 1000 kamel in 10 kg zlata – imam ceno,  nakar izvem, da so za mlajšo sopotnico ponudili 3000 kamel in hišo –  kruta realnost! Prvič se do solz nasmejim, preden plačam…In tako naprej.

Kaj vse je bilo prvič?

Potovanje z agencijo Oskar – zagotovo ne zadnjič!

Katjino prvo samostojno vodenje po Maroku – v splošno zadovoljstvo, vse čestitke!

Potovanje Maroški kalejdoskop lahko poimenujemo Maroška pravljica.

OŠ Mojstrana

Kratko in sladko je bilo naše druženje v Maroku s skupino slovenskih zamejcev iz Italije, ki smo ga izpeljali v sodelovanju z Adriatico Trst.
»Le kaj vodi na potovanje človeka, katerega emšo je blizu emšu mojih starih staršev?«, sem se spraševala na letu od Rima do Casablanke, ko nas je v zraku premetavalo od hude turbulence.
»Le zakaj bi se človek odpovedal udobju in lagodju, ki ga je vajen doma v zameno za prilaganje, odpovedovanje in napor? Doma je vendar vse veliko lažje in enostavneje. Pa vendar, nekaj mora biti, kar prevesi na tehtnici.«
Vprašanje sem mlela v glavi tekom celega potovanja in opazovala, s kakšnimi tegobami se srečujejo starejše generacije in zavedla sem se, da tudi mene, tako kot vse ostale čaka ista zgodba.

Išias, težave z vidom in sluhom, počasnost, krčne žile,..če naštejem samo nekaj od teh.

Pa vendar so vsi do zadnjega kazali odkrito veselje, energijo in tisto čemur pravimo otroška radovednost, želja po učenju, spoznavanju in odkrivanju novega.
Noben, prav noben se ni pritoževal nad dolgimi vožnjami, sprehodi. Prav nasprotno, vsako jutro so me presenetili s kopico vprašanj o deželi in ugotavljali smo, da nam bo zmanjkalo časa, da bi obdelali vse teme. Ni druge, v Maroko se bo treba še kdaj vrniti!
Naši potniki pa se lahko pohvalijo, da potovalna iskrica v njih še tli. Kapo dol!

Sara

Po beli in monotoni zimi je nad minaretom Hasanove moseje posijalo sonce in pozdravilo nas prihod. V Rabatu nas pozdravi se velika mavrica, ki se bohoti nad Atlantikom. Soncni zahod iza Mulay Idrisovega mavzoleja prebudi velika pricakovaja. In res, naslednji dan v srednjeveskem Fezu, je vec kot lep. Jutrisnji obeti, preden prispemo v veliko pesceno morje, so polni sonca, le kaj drugega bi lahko posvetilo na nase misli o veliki Sahari.