Tuaregi: Žrtve vojne v Libiji

Libija − dežela, v kateri je bilo do nedavnega »vse mogoče in hkrati vse nemogoče«. Z njo me povezujejo tesne prijateljske vezi, ki sem jih stkala z mnogimi Libijci v zadnjih šestih letih, ko se vedno znova vračam in živim z njimi.

V Libiji nisi mogel ostati ravnodušen in Tripoli je bil nedvomno edini pravi center te države, čeprav so se razvijala tudi druga mesta in področja ter so pred dvema letoma začeli več vlagati v mesta na jugu, kot sta Sebha in Gath. Investicije so bile zlasti v gradnjo novih stanovanjskih naselij, novih delovnih mest itd. Že dolgo je bilo razvidno, da so bili številni ljudje podporniki sistema Moamerja Gahdafija in na drugi strani so bili tisti, ki so si želeli več svobode, zlasti medijske in politične po zgledu Zahoda. A upor, ki je v mesecu marcu prerastel v razsežnosti državljanske vojne, ni tako preprost, kot se zdi mnogim na prvi pogled in največji problem pri tem so tudi tisti posamezniki in mediji, ki so poskrbeli za širjenje neustreznih, nepreverjenih  novic, o tem, kaj se je oz. kaj se še vedno v državi dogaja. Ti mediji so v lasti močnih korporacij, ki nadzirajo in določajo potek pretoka informacij. Na lastne oči sem videla, kako so se v času spopadov številni Libijci dejansko zaprli v svoje domove, poskrili, niso izražali svoje politične pripadnosti, čakali in upali so samo, da bi vse skupaj čimprej minilo. To je tudi razlog, da je ostali del države ves ta čas ostal miren in se ljudje niso zapletali v nasilje.

V času spopadov v Libiji, ki so prešli v razsežnost državljanske vojne, katero sem doživala tudi sama, saj sem se tam nahajala dvakrat, ko sem odnesla v lastni režiji (brez prisotnosti katerekoli humanitarne organizacije) zdravila in hrano, sem lahko videla, kam sežejo določene medijske manipulacije. Žrtev le-te so bili zadnje mesece tudi Tuaregi, ki jim največ pomagam, ne samo v Libiji, tudi v Alžiriji, Nigru in Maliju. Odkar je meseca septembra med Libijce in svetovno javnost odjeknila vest, da naj bi Tuaregi skrivali Moamerja Gahdafija in pomagali njegovi vojski (manipulacije, da jih je Gahdafi najel celo kot plačance itd.), slednji niso imeli več miru. Že tako niso imeli nikoli političnih pravic in so se jih ljudje na severu države sramovali, sedaj so jih še obdolžili nečesa, za kar ni nobenih dokazov. Po smrti Gahdafija se Tuaregi, ki jih je v zadnjih treh tednih doletela poleg vojne (zaradi katere so ostali zadnji mesec brez elektrike, vode in hrane; popolnoma odrezani od sveta), še naravna katastrofa s poplavami, ki so za ta izrazito puščavski del tudi Tuaregom povsem neznane. Nekatere njihove domove je odnašalo kot za šalo. A to sveta ne zanima … Lačni otroci, bolne ženske …

Tuarege skrbi sedaj nadaljevanje maščevanja posameznih skupin, ki bodo v boju za oblast iskale različne načine obračunavanj. Čeprav sem optimistka, z žalostjo v srcu lahko zapišem le, da se državljanska vojna v Libiji še zdaleč ni končala … Pokoli se bodo nadaljevali … in Tuaregi so že bili njihove žrtve.

Napisala: dr. Mira Delavec, samostojna in neodvisna humanitarna delavka, ambasadorka Tuaregov

Naročite se na RSS

Letošnja pot v Libijo ni bila nostalgično praznovanje okrogle 40. obletnice prvega obiska, znova pa je v Tripolisu vel revolucionarni veter. Morda kar kontrarevolucionarni. Kot pač nekdo na stvar gleda.

Tripolisa, ki ni bil cilj potovanja, si nisem mogel ogledati. Kamel ni bilo nikjer in celoten pristan so obkrožale visoke moderne zgradbe. Cele četrti novih stolpnic so pričale o rasti mesta. Leta 1971 je libijska prestolnica štela okoli 150 tisoč duš, danes jih ima (pravijo) desetkrat več. Da tam številke stresajo iz rokava je bilo razvidno iz trditve domačina, ki se je bahal, da je prebivalcev tri milijone. Bodimo resni!

Dobro sem se spomnil pokrite poti skozi “suk” v starem delu “medine”. S skupino oskarjevcev smo ga prehodili ob trgovskem mrku, ker je bila ura že pozna. Tudi ko sem 14. oktobra pred 40 leti zapuščal Tripolis, sem prav tako prehodil samoten suk. Bila pa je šesta ura zjutraj in mahal sem jo na avtobusno postajo za Tunizijo. Traso sem si ogledal že dan prej, da bi se ne izgubil v labirintu ulic in avtobus zamudil.

Prvi cilj nedavnega potovanja, ki se je žal izkazal za edinega, je bil Ghadames. Že davno je njegov sloves okužil mojo fantazijo. Videval sem se v legendarni karavanski postaji, obkrožen od ljudi iz cele severne in saharske Afrike. Idejno sem se bil že pridružil karavani, namenjeni v Timbuktu. Bile pa so samo sanje. Stolčeni in zaprašeni avtobusi ali kamioni za Ghadames so odhajali v teku dopoldneva in prihajali na cilj po dnevu vožnje, če ni bilo mehanskih nevšečnosti. Tri do štiri dni si nisem upal tvegati, sem se pa tudi nekoliko bal, ker so bile zgodbe o tuareških puščavskih roparjih žive. Žal mi je, da Ghadamesa tedaj nisem obiskal. Labirinti so bili polni življenja in izza sten iz surovih zidakov so prihajali eksotnični vonji, besedičenje žena in vreščanje otrok. Med palmami so kmeti nadzirali zrelost dateljnov, nabirali granatna jabolka in negovali povrtnine.

Večerni prihod v Ghadames je bil letos drugačen. Vožnja po razsvetljeni aveniji, ki jo je na desni strani spremljal očitno obnovljen zid svetlorjave barve z nazobčanim vrhnjim robom. Za to steno je stari Ghadames spal večno spanje zgodovinskega in etnografskega spomenika. Dolg sprehod v popolni temi, osvetljeni samo pri  nevarnih stopnicah ali pod posebno nizkimi prehodi je sproščal domišlijo z ugibanji o nekdanjem Ghadamesu. Je bil ta karavanski terminal leglo mafij, ki so si delile trgovske dobičke? Je šlo za srednjeveški “off shore”, kjer so odpadli vsi zakoni in je veljalo samo načelo dobička? Tja so prihajali in proti jugu odhajali tovori dragocenih kovin, kamni, dišave, orožje in bogve kakšna šara. Na pot so šli tudi pridigarji in v stoletjih uvedli Prerokovo vero globoko pod Saharo.

Niti dnevni sprehod ni povsem razkril skrivnostnega ozračja. Marsikateri prehod je bil popolnoma v temi, vseeno pa je postajalo jasno, kako so stari prebivalci živeli. Mestni trgi so po velikosti bolj spominjali na večje dnevne sobe, na stenah so pridobili niše za svetilke javne razsvetljave. Tu pa tam še preveč pisano okrašeni okenski in vratni okvirji čakajo, da jim čas nekoliko zbledi žive rdeče in rumene tone. Spodaj se kot mreža razpredajo pokriti prehodi, nekje na višini prvega nadstropja pa vijugaste “obvoznice” obdane z dva metra visokimi in nazobčanimi zidovi, za hitrejše premikanje iz enega dela v drugi. Človek se v labirintu za nekaj časa lahko izgubi. “Ja sadik! Ajna al hurudž?” (Prijatelj! Kje je izhod?) Eden od delavcev, ki so obnavljali tlak, nas je hitro privedel do izhoda. Kaj bi človek dal, ko bi Ghadames doživel, ko je mesto prekipevalo od življenja!

Moderno mesto pa je pomenilo srečanje z libijskim nemirom. Od minaretov mošeje je prihajalo vzklikanje, počila sta dva solzilna naboja, zaspali smo ob spremljavi manifestacije, ki ni pomenila nič dobrega. Še dobro, da smo odpeljali zelo zgodaj, preden bi se nad nas zgrnil kak hudo omejevalen ukrep. Veličina puščave nas je nekoliko zgrabila, pri oazi neznanega imena pa nas je stvarnost postavila na trda tla. Prvi karavanseraj (bencinska črpalka) je bil sumljivo zaprt, bližnji pa je pravkar doživljal ropanje. Avtobus je zavozil k dizlu. Nekaj ljudi je iz “ma’atama” (restavracije) in”suka” (marketa) vleklo vreče, kartone, pohištvo in vse kar bi lahko prišlo prav. Na dvorišču je nekdo iz puške trikrat ustrelil v zrak. Opozorilo nam ali osebju v notranjosti naj se ne upira? Šofer je hladnokrvno, vendar hitro, natočil in odkuril. Sami smo postali roparji, kajti plačila ni terjal nihče. Po poti dva cestna bloka z oboroženimi policisti in vojaki. Eden od njiju se je ponašal s težkim mitraljezom na dostavnem vozilu.

Sebha in njena umetna oaza ni bila več posebno daleč. Znova nas je prevzela veličina puščave. Nekje je srce zatrepetalo, ko se je na levi odprl velik oljčni nasad.  Že velika in mlada drevesa v polni puščavi. Od kod voda? Znašel sem se v svojem oljčnem gaju v Križu. Za spominski posnetek nisem pravočasno izvlekel digitalke.

Mesto je bilo, z izjemo močno motorizirane manifestacije v podporo Polkovniku, popolnoma mirno. V nasprotju s Tripolisom ni bilo zelenih zastav in šalov.

Začela sta se dva mučna dneva. Bomo lahko šli v puščavo? “Vojno stanje v Tripolisu, zažgali so sedež vlade, lovski bombnik napadel množico in podobno.” Že smo čutili, da iz tiste moke ne bo kruha. In začela se je nagradna igra, kdo bo povedal tisto rešitev, ki bo na koncu obveljala. Francozi naj bi poslali eno letalo. Takoj za njim naj bi priletelo še drugo. Pred okrepčevalnico je na treh skupaj stisnjenih mizah nastal check-in. Menda je visok črnopolt fant predstavljal francosko ambasado. Kljub črni polti je bil 2numéro un” in stvar ga je očitno ovrednotila, kajti z bledokožci se je vedel nekoliko vzvišeno. Protikolonialistično maščevanje! Po Francozih bodo na vrsti Slovenci. “Vive la France!”. Skušam priklicati vsaj eno kitico besed za Marsejezo. Enajsterica Kranjcev bo ja zmogla pevski zbor! Sarkozyjevo letalo končno pristane. Pa to ni za 170 potnikov. Gre za občutno večji airbus. Medtem pa so nas iz čakalne liste izrinile nove in nove skupine Francozov, ki so prihajali iz puščave.  Saharski radio je napovedoval: “Takoj za tem letalom pride drugo francosko; Italijani bodo poslali svoje; pričakuje se dva turška aviona itd.” Pri bančnem okencu so tunizijski, grški in turški gastarbeiterji zamenjavali neznanske pakete libijskih bankovcev, ki so že bili na črnem seznamu razvrednotenja. Za danes bo dovolj. Gremo spat! Jutri bo konec pričakovanja. In res ga je bilo konec. Na letališki stezi sta se pojavili dve vojaški letali. Na prvem temnosivem sem z znanjem iz klasičnega liceja razbral grški “polemiki”, kar je pomenilo nekaj vojaškega. Na drugem, temnozelenim, je pisalo “aeronautica militare”. Trobojnica na transportnem C-130 je pomenila zahodne sosede. Dvomov ni bilo več. Za Italijani (bilo jih je nekaj nad 60), bodo najprej vstopili Slovenci. In tako je bilo. V zadnjem trenutku sem od mladega gadafijevca izposloval kot suvenir zelen šal. Italijansko letalo je vkrcalo vse Evropejce, ki so bivakirali v Sebhi. V treh urah in pol poleta do vojaškega oporišča Pratica di mare smo ugotovili, da so vojaki, ki odhajajo v Afganistan, heroji še preden tam morda umrejo. Sprejem pa je bil v slogu šova. Pijača, prigrizek, zdravniška pomoč, psihologi, kamere, mikrofoni. To je to!

Bruno Križman

29.1.2011 sem za 50 rojstni dan odpirala darila, ki so mi jih podarili člani družine in so v zaporedju nakazovali na vrhunec obdarovanj – mobilni telefon, fotoaparat in kuverta? ? ? – potovanje v Libijo – Doživeta Libija. Končno so se mi izpolnile želje – videla in doživela bom zame najlepšo puščavo – mir, tišina, pesek, sipine ….  Srce je kar poskakovalo od veselja.

Kmalu pa je veselje prešlo v zaskrbljenost zaradi situacije. Pa se je začelo vsakodnevno poslušanje poročil, brskanje po internetu, sto in eno vprašanje možu, pogovor s prijatelji, vprašanja na agencijo, kjer je mož kupil karte…  Še v petek (18.2.), dan pred potovanjem agencija pove, da potovanje ni odpovedano. Nenehno sem se spraševala ali odpovedati potovanje ali iti. Če odpovem, nimam razloga za povračilo denarja, razen intuicijo, ki mi prvič odkar potujeva pravi naj ne hodiva na dopust. Če ne greva in ne bo dramatična situacija – veliko razočaranje.  Še v soboto zjutraj, ko sem prispela na letališče, sem pričakovala od vodiča, da je potovanje preloženo, a nič. Peščici potnikov je naznanil: ” Mi gremo!” Pogledam moža, ki se mi nasmehne, obraze potnikov, ki niso bili nič kaj posebno vedri, da odhajamo in pomislim, da agencija že ve kam nas pelje in ne bo prevzela riziko na svoja ramena, saj nas bodo doma čakali otroci, mame, očetje, bratje, sestre, babice …

In prispeli smo v Libijo k doživetjem nasproti. Prvi protestniki v podporo komandantu, prva zaskrbljenost in panika potnika. Tudi to je doživetje, pomislim, ko na ulici pijem čaj in opazujem norosti protestnikov. Pot se naslednji dan nadaljuje, odpade prvi obisk vasi in se nadaljuje v Gadames, kjer se v bistvu naš predviden program konča. Nova doživetja – ne smemo iz hotela, gorijo policijska postaja, kontejner, v ozadju poslušamo protestnike, jeza in zaskrbljenost se stopnjuje, a se skušamo potniki in vodič razvedriti. Pot nadaljujemo v Shepho in tu se doživetje Libije konča in prične avantura kako se vrniti domov. Pogledam moža – brez komentarjev, brez njegovega humorja, cigaret za cigaretom. Vem, da moram biti močna in misliti pozitivno. Med potniki se povečuje strah, zaskrbljenost narašča, pojavi panike, prvo popuščanje živcev, množično klicanje domov, prijateljem, znancem, ki imajo kakršne koli pomembne veze v Sloveniji, skratka prične se boj za obstanek, boj za življenje. Zastavljamo si vprašanje ali nas bodo res rešili ali bo naše ministrstvo posredovalo, glede na to, da je imela naša vlada slabe izkušnje s potniki, ki so se morali predčasno vrniti iz Egipta? In konččno adijo puščava, adijo lepa doživetja in končno adijo Libija – italijansko vojaško letalo nas žive in zdrave pripelje na letališče v Rim in pot se nadaljuje k zaskrbljenim domačim, ki nas sprejmejo v objem z olajšanjem. 50 let si bom res zapomnila. Končno so za nami stresi in zakorakali smo v »normalni tok življenja in prišli k sebi.

Zato je čas, da se zahvaliva vodiču Senadu, njegovi angažiranosti, njegovi ohranitvi “mirnih živcev” in treznosti v težki situaciji, vsem na agenciji Oskar, ki ste poskrbeli za srečno vrnitev domov. Obenem sva hvaležna tudi Ministrstvu. Hvala vsem.

Sedaj, ko je vse za nami in vami pa pričakujeva povrnitev razlike med predvidenim in realiziranim programom, glede na to, da predvideni program ni bil v celoti izpeljan.

Ko pa se bo situacija v Libiji normalizirala predlagava, da za nas, ki nismo doživeli lepot puščave, organizirate krajše potovanje samo po puščavi. Z veseljem se ga bova udeležila in po pogovoru z nekaterimi potniki, misliva, da se ga bo udeležil še kdo, ki je bil tokrat na veliko razočaranje, prikrajšan.

Palakovič Boris in Janja

************************

Živijo!

Jaz sem odprla računalnik šele danes. Družinskih očitkov ni bilo, saj so bili srečni,da smo se vrnili živi in zdravi, kaj bo v ponedeljek pa ne vem.

Po blogih pa bolje, da ne gledate, saj so nekatere pripombe zelo krute.

Najbolj me je šokiralo, ko je nekdo napisal naj nas pustijo dol in nas pripeljejo v jeklenem zaboju, ki je cenejši. Saj smo vedeli, da bodo komentarji takšni in drugačni. Če bi bili vsevedni, bi se v soboto drugače odločili, tako pa….. Jaz se na to več ne bom ozirala in živela naprej kot sem do sedaj. Upam pa, da se bomo še kdaj srečali na kavici in nekateri na cigaretku v svobodni deželi pa kakršna koli že je. Senad pa po moje spi, spi, spi, saj je imel na hrbtu težko breme. Sprejemati težke odločitve, poslušati in prenašati vse nas, biti odgovoren za 11 življenj ni lahko. Pa po moje pomoči lokalnega vodiča ni imel, kar mu je oteževalo življenje in odločitve. Morda se motim. Pri tem pa ostati  brez komunikacije…..  Še dobro, da se je lahko zanesel na Janezov telefon. Ni mu bilo lahko, zato naj se spočije fizično in psihično, potem pa nam naj pošlje pozdravčke.

Bodite v cvetju in veliko se smejte

Janja in Boris

Dogodki v Libiji so žal še vedno na prvih straneh naslovnic. Naša potovanja v Libijo bomo za nekaj časa pospravili v skrinjico, katero bomo ponovno odprli, ko bo čas primeren za to. Verjetno pa Libija nikoli ne bo taka, kot je bila. Kot obljubljeno, objavljamo misli naših sopotnikov, ki so iz Libije poleteli z vojaškim letalom….

Šestega oktobra daljnega leta 1971 sem iz krova majhne ladje “Marialella” prvič na obzorju zagledal afriško obalo. Iz Trsta sem v Tripolis plul dobre štiri dni v kabini, ki je bila iztrgana skladišču vsemogoče šare. Šlo je za trgovsko ladjo, kjer so me samo formalno sprejeli na krov kot pomočnika pri nadziranju raztovarjanja blaga. Delal sem sicer v tej stroki, dejansko pa sem bil turist, le da ladja ni imela dovoljenja za prevažanje potnikov. Libija se je samo dve leti prej otresla fevdalne vlade in v Tripolisu je vladala velika revolucionarna vnema. Dobro se spomnim številnih ladij s srpom in kladivom na dimniku, ki so razkladale vse mogoče blago za možno oporišče socialističnega bloka. Razen Tripolisa sem v Libiji videl bolj malo. Garian, področje hribov Tarhuna, nekaj oljčnih nasadov. Tedanje  fotografije kažejo kamele in osliče, ki po mestu prenašajo blago. Bilo je moje drugo potovanje v svet. Letošnja pot v Libijo ni bila nostalgično praznovanje okrogle 40. obletnice prvega obiska, znova pa je v Tripolisu vel revolucionarni veter. Morda kar kontrarevolucionarni. Kot pač nekdo na stvar gleda. Več … Bruno Križman- Habibi Ghadafi

********

29.1.2011 sem za 50 rojstni dan odpirala darila, ki so mi jih podarili člani družine in so v zaporedju nakazovali na vrhunec obdarovanj – mobilni telefon, fotoaparat in kuverta? ? ? – potovanje v Libijo – Doživeta Libija. Končno so se mi izpolnile želje – videla in doživela bom zame najlepšo puščavo – mir, tišina, pesek, sipine ….  Srce je kar poskakovalo od veselja.

Kmalu pa je veselje prešlo v zaskrbljenost zaradi situacije. Pa se je začelo vsakodnevno poslušanje poročil, brskanje po internetu, sto in eno vprašanje možu, pogovor s prijatelji, vprašanja na agencijo, kjer je mož kupil karte…  Še v petek (18.2.), dan pred potovanjem agencija pove, da potovanje ni odpovedano. Nenehno sem se spraševala ali odpovedati potovanje ali iti. Če odpovem, nimam razloga za povračilo denarja, razen intuicijo, ki mi prvič odkar potujeva pravi naj ne hodiva na dopust. Če ne greva in ne bo dramatična situacija – veliko razočaranje.  Še v soboto zjutraj, ko sem prispela na letališče, sem pričakovala od vodiča, da je potovanje preloženo, a nič. Peščici potnikov je naznanil: ” Mi gremo!” Pogledam moža, ki se mi nasmehne, obraze potnikov, ki niso bili nič kaj posebno vedri, da odhajamo in pomislim, da agencija že ve kam nas pelje in ne bo prevzela riziko na svoja ramena, saj nas bodo doma čakali otroci, mame, očetje, bratje, sestre, babice … Več… Palakovič Boris in Janja-Doživeta Libija

********

Tole sem danes dobila od Brunota:

Po povratku sem pravkar prvič odprl računalnik. Razpakiral sem že. Očitkov doma ni bilo, v širšem krogu pa veliko zavisti. Ker sta danes slovenski Primorski dnevnik in italijanski Il Piccola objavila intervju z mano, dobivam cel dan veliko klicev.

Ker ni glasu od Senada predvidevam, da sodeluje tudi na demonstracijah v Zagrebu. Ste tudi ostali  zasledili kakšen članek o nas?

Lep preostanek vikenda,

Janja Lebar in Janez Burkeljca

Dovolj imam divjanja iz kraja v kraj, iz hotela v hotel, lovljenja še zadnjega odprtega muzeja v neki vasici, obiskovanja še enega spomenika, antične izkopanine, takšne ali drugačne znamenitosti, posebnosti,… dovolj imam.

Hočem se samo umiriti in uživati, nezavedno se vrniti v bit človeške narave. Hočem čas nameniti samemu sebi, saj potujem zase in ne zaradi tega, kar so drugi deželi zapustili in jo tudi zaznamovali. Potujem zase in potujem vase.

Si predstavljate idiličen svet brez cest, mest, hrupa, ljudskih množic, onesnaženja? Svet, kjer ste popolnoma sami, samo ti in velika pustinja omejena z morji in oceanom. Sliši se samo tišina, ki je glasnejša od hrupa samega, še živali ni, niti zelenja. Ničesar ni, a tako zelo lepo in nenaveličano. Lepše od tisoče svetovnih znamenitosti in nezdolgočaseno za razliko od vseh teh silnih svetovnih posebnosti, kjer je ena bolj dolgočasna od druge.

In ko pade noč, se nebo obarva v barve tisočih zvezd, tako veliko jih je da imam težavo najti najosnovnejše. Zdaj se tišina dodatno poglobi, njeno moč pa prekine brbotanje, ki prihaja iz vodne pipe. Ko se brbotanje umiri, se sliši pok iz žerjavice in že diši po slastnem zelenem čaju. Ko smo lačni, si spečemo kruh v pesku, ničesar več ne rabimo, nobene konzerve, nobenih kulinaričnih specialitet, ničesar,…

Samo topel in slasten kruh, ki tekne bolj kot najboljša specialiteta.

In voda! Kako je ta v puščavi slastna in bogatega okusa, kako je tukaj cenjena in kako smo v tem trenutku veseli, da jo imamo! Za nič je ne bi zamenjali.

Ko se dela dan, se hladno jutro hitro odene v raznolike barve, mavrico toplih barv. Pesek je prijetno hladen in drugačne strukture, bolj je vlažen in bolj je zbit. Z vrha mnogih monolitov občudujemo prebujanje narave, prebujanje pustinje, ki je v resnici najbolj raznolika pokrajina, najbolj groba in hkrati najbolj mehka, najbolj tuja, a hkrati najbolj domača. Vedno, ko potujem zase in ko potujem vase in ko ne potujem zaradi drugih in nenasitnosti svojega vida, potem potujem v puščavo.

Si upate tudi vi, potovati vase? Za mnoge je to nočna mora, a ko strah pade, se mora spremeni v žive sanje.

V puščavi vlada popolna svoboda, ki ni samo na papirju! Zato se vsakič, ko se vračam domov, spomnim tuareškega pregovora, enostavnega a zelo resničnega:”Kjer se začne voda, se konča svoboda!” Takrat pričnem sanjati o ponovnem povratku v puščavo.

Senad Osmanaj

Peljemo se po puščavi. Poldne je že proč, čas za kosilo je. »Lačna?« me vpraša najin beduinski šofer Ibrahim.  »No problem« odgovorim, saj sem vedela, da smo še daleč. Pogleda Borisa. »Tudi jaz sem ok« pravi Boris. Potem pa oba pomisliva, da je verjetno lačen on. »Si ti lačen? Lahko se ustavimo za kosilo« pravi Boris. Ibrahim naju pogleda in z nasmehom odvrne: »If woman no problem, then man no problem.« In tako smo se peljali dalje.   

***

»Libijske ženske so zelo močne« pravi Ibrahim. »Mnogo močnejše kot ve Evropejke.« »Zakaj?« ga vprašam. »Meni se zdi, da smo Slovenke prav tako močne«. Ibrahim me pogleda in vpraša: » Bi ti lahko rodila 8-10 otrok?« »Ne, verjetno ne« odgovorim. »No vidiš, saj sem ti rekel, da so libijske ženske močnejše.«

***

Sedimo v džipu in kamorkoli pogledamo sama ravnina in pesek. »Na WC moram« pravi ena od potnic. Zasmejemo se. Pogledam šoferja in mu ponovim njeno željo. »Ok« pravi. In takoj ustavi avto. »Za avto naj gre, bom gledal stran«.

Urška

Kadar koli se ozrem, bodisi nazaj ali naprej, se mi v glavi vrtijo vedno iste slike. In teh slik se nikdar ne naveličam, enostavno ne morem. Te slike imajo dodano vrednost, ki je ni možno ubesedičiti, kaj šele spraviti na papir, lahko se jo občuti, zazna, doživi. In ko me vprašajo kako je bilo prav na tem potovanju, je moj odgovor prazen, a glava polnaaa neštetih slik. Lahko bi rekli, da je to stalen boj med slikami in besedami. Kljub temu da je moj odgovor ničen, se počutim zmagovalca, zato ker sem prišel prav sem, sem v to veličastno deželo, ki je nadgradnja vseh sosednjih in bistveno bolj zvenečih dežel.

Opevana slava je kaj malo vredna, to je najbrž že med vsemi nami znano. Zakaj potem rinemo tja kamor rinejo vsi, ko pa obstaja še več, obstaja nadgradnja vsega doslej prepotovanega? Najlepša antična mesta, srednjeveški utrip barvitih medin, temačni labirinti najlepših puščavskih oaz, stotine stenskih poslikav, pogled na morje slanih jezer sredi zlatih barv neskončnega morja peska so zgolj nekateri utrinki za oči. Hitro se spreminjajoča najlepša saharska puščava, taborni ogenj in večerno popivanje kot hudič močnega zelenega čaja, dim ali dva iz vodne pipe, čarobno nebo milijonov zvezd, tuareška glasbena improvizacija, njihova gostoljubnost in otroškost, lenobno poležavanje in drastično zniževanje hitrostne prestave življenskega tempa so zgolj nekateri utrinki puščavskega doživetja. Oboje skupaj je balzam za srce.

Šele tam se običajno vedno znova zavem kako malo je potrebno za življenje. Znova izostrim od zahodnega sveta zameglena čutila, začutim vonj in okus, zaživim svobodno življenje kjer ni prostora za omejitve. Življenje je spet lepše. Po tem potovanju sem ponovno naret za vrnitev v podivjani svet, kjer je svoboda življenja zgolj iluzija nekje zapisana. Napolnil sem baterije in z njimi bom moral preživeti čas do naslednje vrnitve v puščavo, ko jih ponovno napolnim. Puščavo lahko samo vzljubiš, druge možnosti ni, enostavno te vsrka vase! Če obstaja še druga možnost, ste najbrž pravo puščavo zaobšli, v kakšnem eno ali dvodnevnem izletu, in prejeli še eno izkrivljeno sliko iz prej omenjenih zvenečih dežel.

In katera je ta zveneča dežela z dodoano vrednostjo, se zagotovo upravičeno sprašujete? Hja, saj že veste, to je Gadafijeva Libija!

Senad Osmanaj

Tam, na Severu Afrike, leži Gaddafijeva Libija, država nekdanjega velikega strateškega pomena, država peščenih sipin, romantičnih oaz, najbolje ohranjenih rimskih mest, nasmejanih in veliko srčnih ljudi, država, v kateri se je čas ustavil, država …

Libijska deklica

Skoraj 3.000 let so državo osvajali številni narodi, od Feničanov (območje Tripolitanije), Grkov (območje Cirenajke), Garamantov (območje Fezzana), Rimljanov, Bizantincev, Špancev in vitezov sv. Janeza (Knights of st. John), Arabcev, Osmanov, Italijanov, Nemcev in Britancev (Sever) do Francozov (Jug), dokler leta 1951 dokončno ne postane samostojna kraljevina, ki ji zavlada Sanusijev kralj Idris. Slednji z odkritjem nafte sklene zavezništva z zahodnimi narodi, ki pričnejo vlagati v tehnologijo črpanja nafte in kraljevini plačevati visoke provizije od prodaje nafte. V tem času pride do šest dnevne Arabsko-Izraelske vojne, v kateri Izrael zasede Jeruzalem in Zahodni breg ter druga strateška geografska območja na Sinaju in Golanski planoti. Kralj Idris, ujet med zahodnim kapitalom in svojim muslimanskim narodom, ne reagira na vojno, zato se kaj kmalu znajde na udaru. Takrat komaj 27. letni Muammar al-Gaddafi izvede državni udar in zasede prestol. Danes je na oblasti že 38 let, v času vladanja preimenuje državo v Ljudsko socialno arabsko džamaharijo Libijo, ki je eno najdaljših uradnih imen države v svetu. V času njegovega vladanja si Libija prisluži tudi negativen rekord, največ zapornikov na število prebivalcev. Gaddafi je bil dejaven tudi na mednarodnem področju, kjer je obračunaval s svojimi nasprotniki, tako so nastale številne afere kot npr. umor Izraelskih reprezentantov na športnih OI v Munchnu, napad na sedež OPEC-a v Dunaju, umor Britanske policistke s strelom iz Libijskega veleposlaništva, sestrelitev francoskega letala nad Saharo, vojna s Čadom, letalski napad na Škotsko mesto Lockerbie, posledica česar so bile več letne sankcije ZN pri čemer je Libija utrpela velikansko ekonomsko škodo, itd. Zadnji odmevnejši dosežek polkovnika Gaddafija je ustanovitev Afriške unije, pri čemer so številne Afriške države že ratificirale sporazum.

Rimski cvet v osrčju Sredozemlja

Kljub številnim močnim potresom, poplavam, vdorom južnih plemen in ropanja Francozov, je Leptis Magna danes najlepše in najbolje ohranjeno rimsko mesto Sredozemlja. Mesto, ki se je že v času rimskega cesarstva postavljalo ob bok samemu Rimu je zaslovelo predvsem v časih rimskih cesarjev Avgusta (27 pnš. do 14 nš.), Hadrijana (117 – 138) in Septimija Severja (193-211), tukaj rojenega vojščaka, poznanega tudi kot okrutni Afričan, ki se je kmalu povzpel na prestol cesarstva z močno podporo svoje vojske. Na nagel razvoj mesta je vplivala predvsem pomorska trgovina preko katere so uvažali in izvažali divje živali. Hadrijanove kopeli, Severjev slavolok, Novi forum, stebriščna ulica, gledališče, agora in bazilika so zgolj nekateri izmed veličastnih objektov, zgrajeni iz trdnega apnenca, ki dajejo občutek živega mesta.

Puščava

Tukaj si človek še najbolje predstavlja nekdanje rimsko življenje. S sprehodom skozi amfiteater, kjer so se Rimljani igrali kruha in iger, se človek še najlažje vživi v igro gladiatorja, ki se bori proti divjim živalim, pred 16.000 tisoč glavo množico, katera na ves glas vzklika in vpije preživelemu gladiatorju: življenje ali smrt. In ravno ta hrup, ki so ga povzročali obiskovalci gladiatorskih iger je botroval temu, da se amfiteater nahaja dva kilometra vstran od mesta, skupaj z hipodromom, ki je sprejel do 25.000 ljudi.

Ghadames

Čez dobrih 600 km vožnje preko berberskega gorovja Jebel Nafuse, prispem v oazo Ghadames na tromeji z Alžirijo in Tunizijo. Oaza na samem robu kamnite puščave je vrhunec potovanja. Večerni sprehod skozi labirinte pokritih uličic brez razsvetljave potrdi vzdevek mesta duhov. Mesto, ki je ponoči zapuščeno in mirno, daje občutek veličastnosti in odlično ponazarja pomen nekdanje trgovske postojanke s prekrasnim karavanserajem na glavnem trgu. Usedem se v tipično, na pol prazno, lokalno čajnico. Medtem ko kadim vodno pipo in srkam sladek metin čaj skušam doživeti nekdanji utrip mesta, ko so se tukaj srečevali trgovci na poti od Maroka, preko Timbuktija in Ghadamesa vse do Tripolija, z natovorjenimi kamelami, prepolnih vreč soli, ebenovine, slonovine in zlata, za njimi pa vklenjeni sužnji, zaradi katerih se je mesto razvijalo in raslo ter pridobivalo status pomembnega karavanskega postajališča. In med tem, ko kadim, prisede lokalni veljak v belem: »Kako si, jesi dobro, šta ima,…«. Kar ne morem verjeti. Ali gre za stranski učinek vodne pipe, ali so se duhovi prebudili, se po tihem vprašam? Ne, stric v belem je delal v stari Jugoslaviji. Vesel da sreča bivšega Jugoslovana mi uredi prenočišče, potem pa na skrivaj vpraša ali imam še kaj rakije. Seveda je nimam, saj veš da je v veljavi strogo prepovedan vnos alkohola v državo.

Palme in pesek

Oblast si zaradi tega prekrška vzame pravico zavrnitve vstopa v državo, mu razložim, njemu že znano. Žalostno zavije z očmi in doda: »jebi ga, šta čemo sada«. »Kelnar,« še dva čaja prosim!

Puščavska pravljica

Po nadaljnjih 1200 km vožnje prispem v osrčje Sahare, v osrčje miru in tišine, v prostor kjer ni naglega in hitrega življenja. Vse se umiri, vse se upočasni. Še ptiči komaj žvrgolijo, niti dojenčki več ne jočejo. Oh, kako prijazna življenjska sprememba. Spomnim se razlogov Jezusovega in Mohamedovega pohajkovanja po puščavi in iskanja njunega življenjskega bistva, katero skuša danes dojeti vsaj polovica vsega zemeljskega prebivalstva. Za trenutek se poglobim vase, nič me ne zmoti, kaj bo nastalo iz tega poglabljanja se vprašam? Zvezde, poglej v zvezde, tako zelo blizu so kot še nikoli, tako svetleče, tako velike in številne, zaspim na prostem, na peščeni postelji, v sobi brez zidov in strehe, pod tisoče zvezdami.

Tuareg

Stene gorovja Jebel Akakus, so danes nosilci do 12.000 let stare zgodovine. Slikarje, ki so jih z barvo iz oksidirajočega in z železom bogatega kamenja, pomešanega z urinom in živalsko maščobo, risali Garamanti in Tuaregi, so najstarejše stenske slikarije na svetu. Najstarejše skalne slikarije ponazarjajo živali savanskega podnebja, izumrlo vrsto bizona, žirafe, slone, itd., ki so vklesane v stene in tako kljubujejo še danes času in vremenskim spremembam. Mlajše slikarije, stare cca. 5.000 let že ponazarjajo suho puščavsko podnebje, na slikah se pričnejo pojavljati kamele in ljudstva, ki so pričela vdirati iz vzhoda. Namen takšnih slikarij je bodočim rodovom prikazati odprto knjigo zgodovine, spremembe življenjskega okolja, živalstva in podnebja. V zadnjem času so predvsem Tuaregi tisti, ki so skrbeli za nadaljnji zapis zgodovine po skalah tega gorovja.

Življenje Tuaregov je prav gotovo sila težko in težavno tukaj v puščavi. Dobeseden prevod iz arabščine pomeni zavržen od boga, kar bi pomenilo da je celo sam bog pozabil na njih. Živijo tukaj sredi Alahovega vrta, se borijo s preživetjem, se premikajo za izviri vode in iščejo boljše življenjske pogoje. Do nedavnega so se preživljali z udeležbo v trgovini v daljnih deželah, s pobiranjem varščine trgovskim karavanam in davkov za prečkanje ozemlja. Potem ko naša ekipa sopotnikov postane lačna, nas pot pripelje do Tuarega, ki nas oskrbi z ovčjim mesom. Brez nadaljnjega razmisleka jo skuhamo v čorbi ob tabornem ognju, njena jetrca, v lavorju, pa si pravično porazdelimo med ekipo. Vse skupaj zalijemo s čajem, pred spanjem pokadimo še vodno pipo dokler se ponovno ne znajdemo uzreti v nebo in zvezd sijaj. Kje je že ta veliki voz, poglej Orion, pa mlečna steza, še zdaj ne vem kje je Severnica,…!

Puščavska pravljica

Peščene sipine Ubarija in močno zasoljena jezera so vrhunec potepanja po puščavi. Premagovanje peščenih sipin s terenskim avtomobilom, drsenje in poskakovanje »terenca« preko sipin, me za trenutek spomni na pol prebavljeno ovco v mojem želodcu. Še dobro da smo že čisto blizu jezer. V zlatem popoldanskem soncu se v gladini jezera odslikavajo okoliške sipine in dateljnove palme. Veličasten prizor narave, za uokvirit. Medtem ko se sonce poigrava z odtenki oranžne in rdeče barve, slečem obleko s telesa; sem že v jezeru. In to v jezeru, v katerem ni nujno potrebno da človek zna plavati. Jezero je tako slano da te samo zadržuje na gladini, za obdržanje ni potreben niti samcat gib telesa, v njem bi lahko zaspal. Še vedno se v gladini odslikava okolica dokler sonce končno ne zatone. Ozračje se ohladi in ponovno sledi že običajen ritual: ovčja čorba, čaj, šiša, zvezde. Tokrat najdem severnico.

Belo mesto Tripoli, Afriški El-Dorado

Nekdaj imenovano Oea je bilo najpomembnejše mesto Tripolitanije, poleg Sabrathe in Leptis Magne, in je danes edino, ki predstavlja kontinuiran tok življenja skozi celotno zgodovino države in mesta samega. Mesto je šele po odkritju nafte začelo naraščati in se širiti, takrat se je večina Libijcev začela preseljevati v mesto, graditi so se začele šole, bolnišnice, univerze, ceste, stanovanjska naselja, itd.. Šele po izgonu Italijanov so se v njihova stanovanja naselili prebivalci medine, v prazna stanovanja v medini pa so se naselili priseljenci iz podeželja. Pod vodstvom Gaddafija postane lastnik stanovanja tisti, ki v njem prebiva. Medina je zaščitena od Unesca, a kljub temu propada, kajti revni lastniki nisi sposobni obnavljanja svojih nepremičnin. Tok propadanja je v zadnjem hipu preprečila država, ki je začela obnavljati glavno ulico v medini, kmalu bodo sledile še ostale.

Danes je mesto glavno finančno, pomorsko, trgovsko in univerzitetno središče države. Po prekinitvi sankcij ZN mesto poselijo tuja podjetja, ki pričnejo z vlaganjem kapitala in navezovanjem poslovnih stikov. Belo mesto ali tudi Afriški El-Dorado, kot mu nekateri pravijo je samosvoj unikat, mesto z dušo in svojim utripom. Kljub temu da v njem živi približno 1,7 milijona prebivalcev, je mesto živahno zgolj podnevi, ponoči pa popolnoma zamre. Na čas počitka nas spomnijo mujezini iz bližnjih mošej. No, časi ki prihajajo, zagotovo niso časi počitka, ti bodo za vedno spremenili tok mestnega vrveža in dogajanja. Mesto bo postalo zgolj še ena izmed klasičnih svetovnih metropol. Danes se mesto bohoti z rimsko arhitekturo, katere največji predstavnik je slavolok Markusa Avrelija, Turško oz. Osmansko arhitekturo na mošejah v medini in Italijansko arhitekturo vzhodno od Zelenega trga, ki se bohoti na fasadah in balkonih zgradb iz časa Italijanske okupacije. Vprašanje časa je kdaj bodo to enkratno arhitekturo zamenjali hladen in monoton beton in stekleni kvadratasti nebotičniki.

Senad Osmanaj