Kuba – fotografska razstava

Kuba ni samo Che Guevara, Castro, palme in sonce. Je še mnogo več. Naša vodnica Ana Marija je pripravila manjšo fotografsko razstavo “Soy Cuba”. “Želim Vam pričarati in z Vami deliti še mnoge druge obraze Kube, barvite, temperamentne, nasmejane, presenečene, polne brazd preteklosti in sedanjosti, s katerimi se srečujem na mojih potovanjih po Kubi.”

Vse, ki ste na Kubi že bili in vse, ki se tja še nameravate odpraviti, vabimo na obisk Jesharne v Škofji Loki, kjer bodo fotografije na ogled še do konca marca.

Zaradi velikega interesa, smo v maju razpisali novo »Chejevo zgodbo« – kliknite tukaj

Jesharno najdete (Blaževa 10, Škofja Loka): od avtobusne postaje v Škofji Loki se obrnete proti staremu mestnemu jedru in takoj, ko prečkate nov most s talnim ogrevanjem (to boste vedeli, ker na mostu ni niti snega niti plundre : ) zavijete desno po stopnicah dol, še pred mesarijo na levi strani na koncu mostu.

Vljudno vabljeni !

Naročite se na RSS

Rum, stari avtomobili, salsa, koktejli, kolonialna arhitektura, cigare,… NE, nič od tega ni sinonim za Havano. Havana je Tropicana, tako kot je Pariz Moulin Rouge, Dubai Burj Al Arab in Maribor stara vinska trta. Tropicana je najpopularnejši in največji svetovni nočni klub, igra med razsvetljavo, zabavo, ekzotičnimi plesnimi vrlinami razgaljenih telesc in neskončnimi kostumi. Za vse ljubitelje gledališč in kabarejev je Tropicana nepozabno doživetje.

Za časa ameriške okupacije ga je leta 1939 odprl Victor Correa. Na odprtem odru nastopa čez 200 profesionalnih umetnikov (glasbeniki, plesalci, baletniki,….), od časa do časa se jim pridružijo zveneča imena kot so bili Nat King Cole, Benny More, Celia Cruz, Perez Prado, Edith Piaf in mnogi drugi. Poleg zvenečih imen iz kulturno-umentiškega sveta pa kabare obiskujejo še mnogi predsedniki, mafijci in drugi pomembneži. Tako so z rumom, koktejli in cigarami naložene mize zasedali Al Capone, Meyer Lansky, Marlon Brando, Ernest Hemingway, Jimmy Durante, Sammy Davis,… Popularnost kabareja je postala tako zveneča da je nacionalni letalski prevoznik Cubana airlines prirejal enodnvene izlete iz Miamija v Havano. Danes je Tropicana turistična destinacija in atrakcija sama zase, letno jo obišče okrog 200.000 obiskovalcev.

Mnogi oskarjevi potniki smo se udeležili tega kulturno-umetniškega spektakla, se vživeli v vlogo raznih mafijcev in veljakov, pokadili cigaro, spraznili steklenico ruma in napolnili oči. Čokloladna telesca in njih vznemirljivi gibi so kasneje burili domošljijo še pozno v noč.

Tropicana v Havani pa ni edina, obstaja še podobna v Santiago de Cuba. Sem niso več zahajali zveneči pomembneži ampak vsi ostali, katerim je havanski kabaret finančno nedosegljiv. Zaradi rivalstva med mestoma velja da vse kar naredi Havana, lahko naredi Santiago cenejše in boljše. Tropicana v Santiago je resda cenejša, medtem ko je njena osnova bolj črnsko obarvana. Več je afriških ritmov, več je conga, več je afriških kostumov in nenazadnje so tudi nastopajoči bolj okrogli in manj profesionalni. Skrata v Santiagu je več južnjaškega temperamenta in dogodek je bolj afriško in amatersko obarvan.

In potem se je iz odra zaslišal poziv trem oskarjevcem, ki so na ta dan imeli rojstni dan. Vsi presenečeni se zatresejo, češ ali smo prav slišali. Nato ponovijo čestitko, pa res, smo vedeli da pri Oskarju niso pozabili na nas, čeprav je ura skoraj že polnoč. Sledil je „Happy birthday“. Po pozivu smo oder zasedli mi in nadaljevali kabaret v polka-salsa-son-hojladri glasbenem stilu. Še dobro da smo izcuzali sleherno kapljico Havana club ruma, sem si rekel. Jutro je bilo že blizu.

Poleg obeh Tropican obstaja še manj ravzpit kabaret Parisien v predsedniškem hotelu Nacional, kateri je v osnovi bil namenjen predsednikom in visokim delegatom. Izvajali so ga v zaprtem prostoru, na manjšem odru in z bistveno manj nastopajočimi.

Kateregakoli izberete, bistvo je isto, razlika je le v občutku, moči doživetja, množičnosti in veličastnosti spektakla.

Senad Osmanaj

Še danes mnogim v glavah neprekinjeno odzvanja: „Na Kubo moram, dokler je Castro še živ!“ Hja, dragi moji. Vsi tisti, ki so na Kubi v zadnjem času bili že dobro vedo, da se je njegov čas iztekel. Kuba, takšna kot je bila je samo še zgodovina. Več kot petdeset let je bil na oblasti in prav toliko časa ste imeli na voljo, da obiščete njegov otok. Tisti, ki tega niste izkoristili, tudi več ne boste. Tukaj ne gre za vprašanje želje, temveč za vprašanje nedotakljive Castrove Kube kot je nekoč bila.

Castrova Kuba je danes poražena. Sam Fidel je javno priznal, da kubanski sistem ne deluje več niti na Kubi, kaj šele drugje. Veliko državnih podjetij se je v zadnjem času privatiziralo, marca 2011 bo država odpustila pol milijona delavcev, kateri bodo morali ustanoviti lastna privat podjetja, prvič v zgodovini novodobne Kube bodo plačevali raznorazne socialne prispevke, zavarovanja in podobno. Ljudje že mnoga leta delajo na črnem trgu in so primorani delati, drugače bi s povprečno plačo 20 USD ne preživeli. To je cena dveh kubanskih kosil. Doktorji in ostali znanstveniki si lahko privoščijo malenkost več, kar tri kosila ali pa eno kosilo za celo družino, za mesec dni dela. Državne subvencije ne zadoščajo niti za teden dni življenja in kubanska realnost je več kot težka, potlačena s pravicami do svobodnega izražanja in mišljenja, prepovedjo izstopa iz države, ipd.

Kljub uspešni revoluciji s podporo Che Guevare, je Fidel uspel pregnati tuja podjetja in tuj kapital. Odkar mu je sredi devetdesetih SZ dokončno obrnila hrbet se je oslonil na turizem, kateri z dvema milijonoma turistov letno polni državni proračun s krvavo potrebnimi devizami. Vendar pa je ta priliv deviz premalo za socialno Kubo. Tako so začeli prodajati vsa vredna podjetja predvsem Evropejcem in Kanadčanom, največ do 49% lastniškega deleža in tako obdržali svojo moč nad vplivom in odločitvami. V tem pogledu nas je Fidel močno zasenčil, mi smo namreč razprodali vse kar smo imeli. Hvala bogu, da ameriški embargo še vedno traja, drugače bi nas Evropejce  Američani že zdavnaj prehiteli. Tako vsaj za v prihodnje ni bojazni, da bodo Američani pokupili Kubo, Kuba je že razprodana. Je pa res da bo bistveno več ameriških turistov in z njimi njihovega vpliva na vsakodnevno družbeno okolje, katerega predstavljajo po modernizaciji hrepeneči Kubanci.

Paradoks, Fidel je v šestdesetih letih nacionaliziral (si prilastil) vsa tuja podjetja in to kar počne danes je prodaja nacionalnih podjetij, ustanovljenih s kapitalom prej nacionaliziranih podjetij. Moramo si priznati, Kubanci so dobri trgovci. Najprej vzamejo bogatim potem pa to isto stvar preprodajajo z nekajletnim zamikom drugemu bogatašu iz drugega konca sveta. Fidel je vsaj v tej luči odličen trgovec. Morda je to njegov največji dosežek, kot prej rečeno prizadevanja za socialistično državo, z moralnimi vrednotami, delavskimi manirami ipd, so že zdavnaj propadla. Danes se je vdal, najbrž zaradi bolezni in starosti, tudi ideje o revoluciji je opustil. Kajti narod se lahko danes bori edino še proti njemu in njegovi družini. Oni so edini in pravi razlog za nizki standard otoka, kljub temu da je bila Kuba mnoga leta država z izjemno visokim življenjskim standardom.

Je pa po drugi strani res, da je Fidel med nami še vedno prisoten, kljub temu da je njegova Kuba potonila. In vsi tisti, ki ste po petdesetih letih in manj razmišljanja in prizadevanj želeli obiskati Kubo pa je niste, imate zdaj še eno priložnost, obiskati Kubo vsaj še v času ko je Castro živ. To pa seveda ni isto ne glede na to da je Kuba danes še vedno odprt muzej socializma, odprt muzej starih ameriških avtomobilov in še česa. Zatorej, ostane vam dvoje. Na Kubo zdaj ko je Castro upokojen in ko vlada nadzorovan kapitalizem in ko lahko še vedno doživite nekdanjo moč revolucije in slave vidne in spoštovane za vsakim vogalom ali pa na Kubo po njegovi smrti, ko bo na otoku vladal edino še kapital, njen takratni predsednik pa bo lutka v igrah kapitalistov tako kot je bil Fulgencio Batista, predsednik, ki ga je Fidel pregnal in premagal. No, ostane še tretji razlog, da na Kubo nikoli ne greste.

Za na konec še kratko poglejmo kaj je za Kubo storil Fidel. Vse dobro kar je storil je imelo kratkotrajen značaj, omejen predvsem za čas njegovega vladanja, beri nadzorovanja. Vse ostalo večinoma ni in ne bo pustilo trajnih posledic na življenje Kubancev v prihodnosti, razen nekaj izjem kot npr. dvig pismenosti, zdravstvenega standarda, ipd. Obstaja velika možnost da se bo Kuba po njegovi smrti vrnila na stara pota, pota kapitalizma, visokega življenjskega standarda in bogatega razkošja. Viharna je ta Kuba, že stoletja naskakuje oba ekstrema, tako bogatega kot revnega. S smrtjo enega zadnjih revolucionarjev bo svetovni kapitalizem zagotovo dobil popolno oblast (edino Gadaffi, še zadnji veliki revolucionar, se lahko temu upira, neobremenjen s prihodnostjo svojega naroda). A kot kaže so dnevi šteti tudi zmagovitemu kapitalizmu in svet čaka na novega osvoboditelja z novim vrednostnim sistemom (morda se bomo vrnili delu na zemlji). Po Fidelovi smrti bo najbrž tudi že o tem kaj več znanega. Fidel je bil gotovo velika prelomnica na otoku in še bolj v svetu. Njegove izkušnje in trnova pot vsakokratnega prilagajanja so njegovo neprecenljivo bogastvo, katerega pa žal ni znal investirati v lepšo prihodnost njegovih ljudi. „Če bi danes bil mlajši in imel še eno priložnost z znanjem in izkušnjami kot jih imam danes, bi tudi Kubo vodil drugače“. S približno takšnimi besedami je zaključil nek novinarski intervju in odšel svoji prej izbrani poti naproti.

Če bi bil starejši, potem bi tudi jaz najbrž ta članek drugače zapisal. Za Oskarjeve sopotnike sem po svoji glavi na glas razmišljal,

Senad Osmanaj

Gospod Stanislav Istenič je bil v novembru 2010 z nami na Kubi.

Svoje vtise je strnil v kratek filmček.

Havana, Hemingway, Tropicana, Karibsko morje, …

Poglejte si, kaj ga je očaralo.

Današnja vremenska napoved pravi, da je na Kubi 30 stopinj Celzija. Po dolgem deževnem obdobju, zbujanju v meglenih jutrih, vedno bolj ostrem mrazu, vetru, ki te prepiha do kosti in sivemu nebu, me kar vleče nazaj na ta čarobni in neustavljivo privlačni karibski otok. Ni samo vreme tisto, ki me nenehno spominja na nepozabne trenutke, ki sem jih preživela na Kubi.

Kuba je otok neštetih obrazov. Neustavljivo privlačna narava, bogata zgodovina in še bogatejša kultura. Ko potujemo po Kubi, nas za vsakim vogalom preseneti nekaj novega, nepoznanega, zabavnega ter zanimivega. Predvsem pa so največji zaklad Kube ravno njeni prebivalci. Mozaik različnih etničnih skupin od potomcev španskih osvajalcev, pomešanih s potomci pradavnih prvotnih prebivalcev Taino ter Afričanov, ki so jih osvajalci pripeljali na otok kot delavno silo na plantažah sladkornega trsta, tobaka, kave in drugih dobrin. Sestava prebivalstva se spreminja, glede na to, kje na otoku se nahajamo. V prestolnici Havani prevladuje belo prebivalstvo, v centralni Kubi mešano medtem, ko je vzhodna Kuba skoraj popolnoma afriška. A eno ostaja:  do ušes nasmejani obrazi, kamor koli se obrnem. Neprecenljivo.

Zatečem se na klop v senci na eni ulic Havane in opazujem mimoidoče. Dva starejša prebivalca sedita na pragu vrat, opravljata sosede in komentirata zadnje novice in dogodke v četrti. Mimo pritečejo bosonogi otroci s skromnimi igračami, ki se igrajo na ulici. Smejijo se in kričijo. Starca se nasmehneta in rahlo potarnata o svojih mladih letih, ki so minila že dolgo tega. Trije mladeniči čistijo okna bližnje zgradbe in se pogovarjajo o mičnih dekletih, ki hodijo tu mimo, oblečena v enostavna živobarvna mini krila, skromne sandale ter majice brez rokav. Mimo se sprehajajo mladi pari, prijateljice in prijatelji. Neverjetno elegantni in sproščeni gibi. Kot da se nikomur ne bi nikamor mudilo. Ne spomnim se, če sem sploh kdaj videla tako neverjetno sproščene in nasmejane ljudi. Sproščen vrvež prekinejo zvoki glasbe. Od daleč se sliši glasba približujočih se bobnov in ženskih glasov. Ulična povorka žonglerjev in uličnih akrobatov. Mimoidoči se nemudoma zberejo okrog njih. Nekateri pričnejo plesati. Neverjetno !!!! Kot da bi bili rojeni z ritmi glasbe. Telesa se mi zdijo skoraj nestvarna, gibljejo se hitro, počasi, spet hitreje, kot da telesa sploh nebi imela kosti. Tega fenomena sploh ne znam opisati z drugimi besedami. Tuj mi je, a me neverjetno privlači. Ples v divjih ritmih ulične glasbe. Še malo in mimo pride privlačen mladenič, vpraša če bi plesala, retorično vprašanje seveda, in že se vrtiva, lesena lutka in gibčni princ, ampak važno je, da se vsi zabavamo!

Cienfuegos – mesto stotih ognjev s prelepim kolonialnim trgom v centru mesta. Pred vročim soncem se zatečem na lokalno tržnico sadja. Hladen zrak na dvorišču stavbe prežet z vonjavami raznovrstnega tropskega sadja in zelenjave me popelje na drugačen svet. Zaželim si manga. Pri prijazni gospe se ustavim in pogledam, katero sadje prodaja. Nemudoma mi ponudi košček manga. Ugriznem. Sočno meso, sladek osvežujoč okus me okrepi in popelje v kubanske naravne parke, ki sem jih videla polne zanimivega rastja, orhidej, sadnih dreves in tisočerih palm ter slapov z osvežujočo vodo. Potem se spet zavem in se spomnim, da stojim pred stojnico z prijazno gospo. Za skromno ceno napolnim bisago z sadjem, za povrh pa mi podari še en avokado. Da ne govorim o izrazu na njenem obrazu. Bistre oči, zgubana koža in prešeren nasmeh. Poleg tega mi izreče še dobre želje za potovanje po Kubi in moje življenje. Življenje je kratko, ampak za nasmeh je potrebna samo sekunda in to prebivalci Kube zelo dobro vedo. 

Proti večeru prispem v prestolnico črnskega prebivalstva na skoraj skrajnem vzhodu Kube – Santiago de Cuba, poznana predvsem po divjih glasbenih in plesnih karnevalih ob zvokih salse, rumbe, sona in drugih poznanih zvrsteh kubanske glasbe. Že sam trg je neverjetno zanimiv: na moji levi katedrala v kolonialnem gradbenem slogu, pred mano hiša Diega Velazqueza, ki spominja na neomavrsko arhitekturo ter na moji desni županova hiša, pomembna tudi ker je imel tu enega prvih govorov po revoluciji Fidel Castro. Trg je polen mestnega prebivalstva, kmalu prispejo tudi ulični glasbeniki in zabava se lahko prične, plesi na ulicah pozno v noč. Sprehodim se po pristaniščnem delu mesta, opazujoč mimoidoče, stanujoče in ljudi na delu, ne vem zakaj, ampak počutim se tako zasanjano.

Vprašam se, zakaj so vsi ti ljudje videti tako srečni ? So res srečni ? Star kubanski pregovor pravi: »Ko sonce vzide, vzide za vse ljudi«. Oziroma, biti srečen s tistim, kar imaš, kar imamo vsi, tisto kar nam je vsem enako. Da, ravno zato je Kuba čarobni otok, na katerega se bom vedno rada vračala in po katerem se mi bo neustavljivo kolcalo, ne samo takrat, ko je pri nas hladno in deževno vreme.

Ana Marija

»Vsak čas, ki ga zapravimo za delo, je zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabili za ples« je eden izmed kubanskih pregovorov.

Res, na vsakem koraku te prelepe tropske državice uho sledi  vibrajoči glasbi v zraku ne glede na kraj, čas, vremenske razmere in telesu je skoraj nemogoče preprečiti, da se ne bi vsaj malo začelo zibati in poplesavati na mestu.

Še posebej prelepi občutki pa me spreletavajo ob spominih, ko smo z našimi revolucionarji in revolucionarkami povsem zavzeli plesišče v Casi de la Trova sredi Santiaga de Cuba – mesto katerega se drži sloves “mesto glasbe in plesa”. In to veste kdaj? Ne boste verjeli, ampak ob dveh popoldan smo Oskarjevci z zadovoljnimi (beri srečnimi) obrazi, s sijočimi očkami, z nasmehom na ustih  plesali salso in uživali ob kubanskih zvokih, preprostem življenju, seveda z rahlim priokusom  ruma…. Res je bilo lepo videti te srečne, vesele , zadovoljne ljudi  njihova prepotena gibčna telesa in  uživati ob tem, kako nas  cela dvorana domačinov  občuduje ( kljub našemu nepopolnemu znanju salse ), se veseli, ter poplesuje z nami tega preprostega sobotnega popoldneva . Kako malo je potrebno za…

Za celo uro smo mogoče postali prave zvezde, pravi Kubanci, saj smo bili pogosto omenjeni in pozdravljeni, kar potrjuje dejstvo, da se Slovenci znamo veseliti življenja, ki nam je bilo dano. Kar nikakor se nismo mogli premakniti naprej k ogledom, ki so sledili. Veselili in plesali  smo  kot mali otroci, ki nimajo nikoli dosti. Kubanska glasba te res ne izpusti iz rok, kar tako, zato pazite, če se slučajno kdaj znajdete na Kubi, vam zna postati vsaka noč prekratka. 

Iz zgodi se: bend neha igrati, vsi se spogledamo, a telo, roke in noge še kar vibrirajo, pete še kar srbijo in glava si se vedno prepeva. A nas že čaka muzej Diega Velazquza. Kakšna ironija, ampak tako je. Življenje gre naprej, a ostanejo te prelepi spomini, ki nikdar  ne umrejo (pa tudi muzej Diega je svoja posebna zgodba). Takšno je kubansko življenje, ki ga riše glasba, ples in te prečudoviti, čutni, preprosti, revni, bogati, črni, beli, ljudje karibske države Kube. Seveda pa imajo kubanske glasbene pravljice tudi druge plati, ki jih prinese slava glasbeniku, vendar o žalostnih kubanskih zgodbah,  pa kdaj drugič….

Čas na Kubi beži naprej in pušča v človeku trajne posledice zasvojenosti z glasbo, plesom a čas prinaša tudi spremembe, zato se tudi Kuba počasi spreminja… in srečni smo lahko tisti, ki nam jo je bilo dano doživeti.

Che

Kuba je eden izmed tistih koncev sveta, ki si ga v tem trenutku vsakdo želi obiskati. Ima vse prave sestavine večje destinacije: toplo vreme, čudovita kolonialna mesta, živo glasbo na vsakem koraku, čudovite plaže, in odličen cuba libre ter mojito na svetu. Po vrhu vsega pa tam najdemo sodobno zgodovino Kube, ki buri domišljijo ljudem po celem svetu.

In kaj nam nudi glavno mesto Kube? Havana je izredno šarmantno mesto. Polno kontrastov, od kolonialne arhitekture, salsa glasbe do klasičnih ameriških avtomobilov. Odlično mesto za začetek in konec vašega potovanja po Kubi. S svojimi vzdušji in atmosfero je neverjetno fotogenična in edinstvena. Ulice polnijo zvoki kitare in vrvež lokalnega življenja.

Čudovite zgradbe v Stari Havani (Habana Vieja) nas popeljejo v čas španskega imperija, ko je imelo mesto pomembno pristaniško vlogo. Staro mestno jedro (UNESCO) je eno izmed najbolj nedotaknjenih primerov španske kolonialne arhitekture, kjerkoli v Latinski Ameriki. Tu najdemo najboljše državne muzeje, cerkve in očarljive trge. Kolonialna preteklost Havane je izrazito nasprotje svoji komunistični sedanjosti in povsod naokrog se srečujemo z revolucionarnimi slogani ter freskami Fidela in Che Guevare. 

Ob večerih, Havana je zelo živahno mesto, se pridružimo domačinom ob srkanju mojita v eni od starih Hemingway-evih zbirališč ali pa doživimo salsa show v legendarnem Tropicana Club-u.

Tadeja

Že nekaj časa pohajkujem doma, a skoraj ne mine dan, da se ne bi spominjal tega poletja, preživetega na Kubi. Spomini so živi, kot bi se vse skupaj dogajalo včeraj. Čeprav je minilo kar nekaj časa, otok v obiskovalcu pusti dolgoročne posledice. Kot bliskanje v glavi se spominjam glasbe, ki se ti zarije v srce, ples salsa, katera me spominja na mnoge preplesane noči, ljudje, ki kljub težkim ali skoraj nemogočim življenjskim razmeram z obilico optimizma zrejo v boljši jutri, pa prelepa tropska pokrajina in zgradbe, ter stari avtomobili  kateri dajejo otoku pečat » en sam velik muzej na prostem«…

…in tudi če bi hotel to vse pozabiti, ne morem. Tako se nekaj dni nazaj vozim po cesti in zagledam star model Forda, prav takšnega kakršnega je na Kubanskih cestah možno videti na vsakem koraku…

…in spet zapadem v kubansko sanjarjenje o vseh teh jeklenih lepotcih znamke Chevrolet, Cadillac, Buick, Plymouth, Chrysler in ostalih,  ki izhajajo še iz 40 in 50- let prejšnjega stoletja. Ostali so kot zapuščina ZDA,  kjer pa  je l.1959 sledila velika revolucija Fidela Castra in njegovih »barbudosov«,  saj so bili lastniki primorani zapustiti otok in  svoje jeklene konjičke. Obstajajo podatki, da naj bi jih bilo v tistih časih na cestah Kube videti okoli 150 000. Danes naj bi jih ostalo še okoli 60 000. Seveda je mnogo izmed njih že v pol razpadajočem stanju.  Skoraj ne mine dan s prizorom, kjer na cesti vidiš »maquino« ali »yank tank« kot jim pravijo domačini in lastnika pod njo, kako veselo popravlja svojega lepotca. Nikoli ne bom pozabil prizora, kako mu pri tem pomaga gospod policaj-pohvale vredno! Seveda pa mnogi lepotci izgledajo popolnoma novi in z največjim veseljem, ponosom bi se z njim vozil po slovenskih cestah. A kaj, ko je skoraj nemogoče dobiti rezervne dele za te lepotce…a na Kubi je vse mogoče. Avtomehaniki na Kubi veljajo za prave umetnike, saj predelajo raznovrstne dele novejših avtomobilov, v dele za te »maquine« in tako lepotcu ponovno vdihnejo življenje.

 Tako vse skupaj poteka že 60 let in prav to je eden izmed pečatov, ki otok, mesta, ceste, ulice, dela nepozabne in nas popelje v nekakšno brezčasnost. Prav tako je na cestah možno videti druge vrste avtomobilov, kot so Lade, Moskviči, Volge, ki pa nas lahko popeljejo v drugo časovno obdobje. Potem pa so tu še današnji Seati, Pegouet-i in ostale znamke…popolnoma zmešan svet.

Kuba nas popolnoma začara s svojo raznolikostjo prevoznih sredstev, od konjske vprege do najnovejšega Marcedesa. A mene se še vedno drži nepozaben občutek vožnje z Cadillacom iz l. 1953. Živi so spomini na Kubo…

Che

A bi šla naslednji teden na Kubo ? Seveda !!!!!! No, tako se je vse skupaj začelo.

Po prvem valu navdušenja sem ugotovila, da o tej meni oddaljeni in dokaj nepoznani deželi ne vem skoraj nič. Zakopala sem se v knjige, si ogledala nekaj filmov, potopisnih predavanj in dokumentarcev o Kubi in mislila sem, da sem na red za potovanje. Kakšna zmota !!! Kar beremo v knjigah, kar vidimo na televiziji in slišimo od popotnikov so le nekateri odtenki mavrice, ki sije v neštetih barvnih odtenkih. Ne samo barve, ampak vonjave, okusi, zvoki, ritem v katerem se gibljemo, dotik kože, nasmeh na licih, ton glasu sestavljajo mojo živo in nepozabno izkušnjo potovanja po Kubi.

Jutranji sprehod po starem centru Havane, popolnoma se še ne zavedam kje sem, sprehajamo se po uličicah, za vsakim vogalom je nekaj novega, drugačnega. Za hip postanem iz zaslišim zvok oddaljene glasbe, za katerega se mi zdi, da se vedno bolj približuje. Še trenutek in znašli smo se v vrvežu barvite povorke uličnih plesalcev! Pravi plesalski mojstri so plesali in izvajali akrobacije na visokih hoduljah, ob spremljavi žive glasbe; bobnov, zvoncev, lesenih tolkal in petja. Množica je postajala vedno večja in bolj ko smo vzpodbujali nastopajoče, bolj zanimiva predstava se je odvijala pred našimi očmi. Divji ritmi glasbe, nasmehi nastopajočih in barvita oblačila so jasno povedali, da smo prispeli v drugačno realnost.

Pred poletno pasjo vročino in vlago smo se zatekli na lokalno tržnico. Na stojnicah je bilo moč opaziti večino sadja zelenjave in pridelkov, ki jih gojijo na Kubi. Za nam smešno nizke cene v Nacionalnih pesih si lahko kupil, kar ti srce poželi. Rjave korenine so Yuka, korenina, ki jo uporabljajo domačini namesto krompirja. Da ne govorim o sadju! Prisotne so bile banane – platanos po Špansko- vseh velikosti; XS, S, M, L za uživanje kot sladke zelene banane. In ogromne banane – XXL – platani namenjeni kuhanju in podobnemu načinu uživanja kot krompir – v omakah, pečene, pražene ali kuhane so mi ponudile paleto meni nepoznanih okusov.

 Nikoli v življenju se še nisem srečala z tako dišečimi, sočnimi in okusnimi mangi ! Nekateri so bili oranžni, drugi rdeče-zeleni spet tretji rumeni. Kdo bi si mislil, da je mango tak v resnici ?! Pravo presenečenje!

Zapustili smo Havano in se odpravili v pokrajino Pinar del Rio, na severozahodu Kube. Kdo bi si mislil, da imajo na Kubi tudi kraško pokrajino. Apnenčasti mogoti, ki so nastajali tisočletja so stali pred menoj. Med njimi polja, slamnate hišice za sušenje tobačnih listov in hišice prebivalcev. Najbolj čarobno pa je bilo zgodnje jutranje bujenje in pogled z balkona na bližnje mestece po nevihtni noči: popolnoma zavito v jutranjo meglico, obsijano z soncem in pod budnim očesom bližnjih mogotov varno zazibano v sen. Mogočna in nepozabna pokrajina.

Ste morda vedeli da je Kuba edina država na svetu, ki je v svojo konstitucijo vstavila pravico državljanov in prebivalcev Kube do zdravega okolja?  Ravno to je eden razlogov, da je na celem otoku mnogo naravnih, državnih in svetovno pomembnih parkov. Srečanje z močjo in raznolikostjo narave je bilo zame na tem potovanju nepozabno.

Park orhidej, kopanje pod slapom, botanični vrt z drevesi in kaktejami, ki rastejo na območju Kube, treking po parku Topes del Collantes, srečanje z krokodili v parku Ciego de Zapata ali pa sprehod po dolini sladkornih mlinov, ki spada pod svetovno kulturno dediščino UNESCA in še in še bi lahko naštevala. Bližnje srečanje z naravo, spoznavanje novih rastlinskih vrst, ali pa tistih dobro poznanih iz učbenikov in nikoli videnih v naravnem okolju. Kuba ima na primer več kot 70 različnih vrst palm. Palmovih dreves na Kubanskem otočju je več kot prebivalcev samih. Najbolj pogosta je kraljeva palma, ki je zaščitni simbol Kubancev. Kljubuje vsakemu vetru in viharju, nič je ne more uničiti. Čeprav so debla teh ogromnih dreves videti toga, že ob najmanjšem vetriču postanejo presenetljivo vitko gibljiva. Ko boste vandrali po Kubi, se pazite kokosovih palm, da vam slučajno ne pade na glavo zrel kokosov oreh!

Ne pozabimo na pomembno zgodovino Kube in njenih prebivalcev ! Čeprav je od kubanske revolucije minilo že dobrih pet desetletji, so njeni junaki v srcih Kubancev še kako živi. »Želimo si vsi, da bi bili kot Che«, »Che, tvoje ideje in tvoj zgled so še vedno živi«, » Uporniki včeraj, uporniki danes in jutri«, so samo nekatere politične parole, ki sem si jih zapomnila. Revolucionarni duh je med prebivalci zelo živ in verjetno močna vzpodbuda v upanju na boljšo prihodnost. Ernesto Che Guevara, Camilo Cienfuegos, Celia Sanchez in drugi revolucionarji so še danes podobe svetle plati revolucije.

Politični režim prebivalcem omogoča zaposlitev, šolanje in zdravstveno oskrbo, po drugi strani pa si mnogi ne morejo niti kupiti mila in zanj prosijo na ulici. Ljudje živijo v prenatrpanih stanovanjih, trpijo pomanjkanje prevoznih sredstev in morda še najhuje, ostajajo izolirani od preostanka sveta. ZDA še vedno izvajajo embargo nad Kubo in njenim prebivalstvom. Prebivalci izredno težko zapustijo rodno državo. Predvsem dostop do informacij o tem kaj se dogaja po svetu je omejen. Dostop do interneta imajo samo državni uslužbenci, ki imajo za to dovoljenje, satelitske antene pa so prepovedane. Morda je ravno zaradi tega obisk Kube v danem trenutku priložnost, da spoznamo ta karibski biser tak kot je, saj bo verjetno po padcu Castristov verjetno na kubanskem otočju zapihal bolj zahodnjaški veter. 

Tok zgodovine na prebivalstvo Kube močno vpliva, državne restrikcije so vidne povsod. Najbolj me je presenetilo to, da se kljub težkim življenjskim razmeram prebivalstvo ne predaja. Še več, presenetila me je njihova pozitivnost, nasmejanost in sposobnost, da so srečni, s tem kar imajo. Ljudje, prebivalci Kube, so ne glede na vse pridelan tobak, vse miljone izvoženih cigar in ruma,  koruzo, kovine in druge materialne dobrine, največje bogastvo Kube.

Večni nasmeh na obrazu, šale v španskem jeziku, goreči pogledi in neverjeten, skoraj prirojen občutek za ritem glasbe. Ko te Kubanec zgrabi za boke in se zavrtita v ritmu salse, ni poti nazaj. Neverjetno gumijasta telesa, ki se spretno, nezmotljivo gibljejo v ritmu salse, sona, afrobeata ali drugih zvrsti glasbe, ki domujejo na Kubi. Navajena na balkanske ritme, sem se počutila kot lesena slovanska lutka v rokah gibčnih in nasmejanih princev čokoladne polti. Ampak zadrega je po nekaj korakih minila in ne boste verjeli, naučila sem se plesati po kubansko! Ko se stemni, se prične nočno življenje, na trgih slikovitih kolonialnih mest Trinidad, Cienfuegos, Santiago de Cuba in druguh; pred bari, v hišah glasbe – casa della trova, na ulicah, pred hišami prebivalcev -  tam lahko prav vsak začuti pravo plesno kubansko vzdušje. Morate videti, da bi verjeli! Seveda uličnih glasbenikov, plesa in zabav ne manjka niti čez dan, ampak noč na Kubi ima posebno moč!

Za pravo kubansko vzdušje sta pomembni še dve stvari, ki ju nisem omenila. Rum in cigara. Tako je, cigare so doma prav na Kubi. Mnogi prebivalci se preživljajo z gojenjem tobaka in proizvodnje cigar v državnih tovarnah. Dokler nisem videla nisem verjela, kako zapleten je proces proizvodnje cigar in kako spretni morajo biti zvijalci. Grobi tobačni listi po fermentaciji postanejo mehki in gladki kot dojenčkova ritka ! Tega si res nisem predstavljala. Prav tako nisem vedela da pravi kvalitetni star kubanski rum nima okusa po našem domačem rumu ampak po neki drugi, nam poznani pijači.  Skrivnosti ruma in cigar vam ne izdam, ker vam želim, da se o tem prepričate na lastno kožo. Kdo pa je že slišal za Mojito? Sama sem ga poizkusila že mnogokrat, a se z kubanskim Mojitom ne more kosati prav nobeden drug. To je koktejl narejen iz limetinega soka, trsnega sladkorja, ruma, gazirane vode in mente. Kubanci bi rekli: »Viva, salut!« – na zdravje!. 

Če povzamem, Kubansko doživetje je bilo zame potovanje polno presenečenj na vsakem koraku. Če bi mi nekdo pred potovanjem povedal, samo nekatere stvari, ki so se mi pripetile, bi mislila da se mu je skegljalo. Srečna ugotavljam, da so bila moja pričakovanja drugačna, a niti blizu vsem tistim dogodivščinam in zanimivim stvarem, ki so se mi pripetile na Kubi.

 Še vedno se spominjam barv neskončnega Karibskega morja, vonja po mangu, okusa Mojita, zelenih barv rastlinja ter divjih plesnih ritmov, neprecenljivo in nepozabno !

Hasta luego y mucha suerte!

Aleida

Evo Che se spet javlja in ob tem se verjetno mnogi sprašujete, kdo za vraga je ta Che in te njegove kubanske zgodbe. To ni ta Che Guevara, ki je bil eden glavnih revolucionarjev Castrovega boja za boljši jutri… In ni ta, ki je upravljal z radiom Rebelde v tako imenovani “comandanci”, v gorovju Sierra Maestra in bil poleg vseh naštetih dolžnosti še zdravnik, komunist, ekonomist, romantik…

 To je naš Che.  Che v argentinskem narečnem pogovoru ni nihče drug kot “ej ti” oziroma “tovariš, prijatelj”.

Tokrat se ne javljam iz prve bojne linije (Kube), temveč iz zgodbe, ki jo piše domače življenje, ki je tudi lepo. A mi misli še vedno uhajajo na Kubo, na Che-ja, na preplesane noči in seveda na glasbo, ki je eden od treh glavnih zaščitnih znakov te prelepe karibske državice.

Glasba že na splošno velja v celotni človeški zgodovini, kot sredstvo, kjer se človeška duša in telo ob kakršnihkoli zvokih popolnoma sprostita in zaplavata v brezčasje. Če to povežemo še s kubanskim stilom življenja, se vse skupaj še posebej zareže v srce! Kajti predvsem glasba in ples sta tista, ki v potovalcu pustita trajne posledice.

Ne mine dan, da si ne bi zavrtel kakšne prelepe kubanske skladbe in, da mi ob tem nebi zaigralo srce. Z lahkoto se lahko zazibam in zasanjam v zvoke kubanskih zvokov salse, rumbe, mambe, trove…. Kubanski glasbi dajeta ritem ” clave paličici” in še vedno v sebi nosim občutek, kako sem sam pomagal pri ustvarjanju glasbe s tem inštrumentom, z dvoriščnim bendom sredi Trinidada. Ej, to so prelepi spomini!

Potem pa imamo še “guiro”, ki je nekakšna buča, po kateri preprosto praskajo. Čuden vam je to, doma narejen  inštrument, vendar se lepo poda k bongom (bobni), kitari, kontrabasu maracasu in trobenti. Predvsem trobenta se ti dobesedno zarije v srce. Ta prodorni zvok trobente je res čaroben. Ob njem se mi koža vedno naježi, srce zaigra in glava odplava.

Res je težko opisovati občutke, če nisi tam in to res ne podoživiš. In ko vse te zvoke spraviš v celoto, ne moreš mirno sedeti, ne da bi se ob tem začel vsaj pozibavati, čeprav so nas na Kubi noge vedno zvlekle tudi na plesišče.

In teh prelepih, čarobnih trenutkov je bilo kar nekaj, sploh ta, ko smo cela skupina slovenskih revolucionark in revolucionarjev z hudimi boji zasedli prostore case de la trova v Santiagu de Cuba, ampak o teh prelepih spominih se ponovno javim v naši nasljednji številki e-časopisa.

Hasta la victoria siempre!

Vaš Che.