Vtisi s potovanja po Kubi (29. oktober – 9. november 2011)

»Lepo, doživeto potovanje, zelo dober vodnik, še boljša družba. Midva z možem lahko samo pohvaliva, ker s toliko pozitivnimi ljudmi v skupini  še nisva bila. Mislim, da je tudi to vplivalo na dobro vodenje našega Cheja. To, z revolucionarji, mi je bilo res všeč, čeprav nad politiko nisem ravno preveč navdušena. Bili smo res kul. Sicer pa so mi bili najbolj všeč pohodi po tropskem gozdu …« (Marijana Truhačev)

»Ob slovesu z Romanom smo mu izrekli priznanje za odlično vodenje. Kar lahko dodam sedaj, je, da je bil izbor poti po Kubi odličen. V teh dneh sem se pogovarjal z nekaterimi, ki so bili v podobnem času na Kubi. Večina jih pride samo do Trinidada, naprej pa ne. O Comandanciji še niso slišali …« (Bojan Žiberna)

»Bilo je nad pričakovanji …, bilo je nepozabno …, bilo je … POPOLNO! In hvala našemu vodniku Cheju za strokovno vodenje …, za vso potrpežljivost in za vso pozornost, ki nam jo je namenil.« (Erika Nabergoj)

»Še so dobri vodniki, le odkriti jih je treba … In so vodniki, ki dajejo več … 

Ko se znajdeš  v prenapolnjenem vsakdanjiku, polnem zahtev, pričakovanj in obremenitev zunanjega in notranjega hrupa, se potovanja željnemu človeku kot odrešitev nudi pobeg v neznani svet … Izbereva Kubo. Fenomenalno! Zgodba nerazumljivih si nasprotij. Premami naju svet plesa, kjer duša lahko svobodno zajema iz studenca glasbe … Spoznavava nove sopotnike. Kakšna krasna skupinica! S pretkanim občutkom  našega vodnika se že prvi dan vzpostavi medsebojno zaupanje in ob skupinski dinamiki doživljamo skupno zgodbo, kakršne  sama, v lastni režiji, ne bi mogla nikoli doživeti. Iz dneva v dan sledijo  nova presenečenja. Dobrovoljna pisana druščina, opremljena s humorjem in s kubanskimi, duha poživljajočimi tekočimi specialitetami, doživlja svojo revolucionarno  zgodbo. Bili smo kot velika družina.   

Pozitivna energija in profesionalen odnos sta bila Romanova vstopnica za naš nepozaben izlet in uresničitev naših popotniških pričakovanj naše pravljice.

Jadrali smo na krilih tvoje domišljije, Che, in soustvarjali lastno zgodbo po tvoji zamisli … Na koncu smo bili vsi enotni: imeli smo se fantastično in imeli smo odličnega vodnika.

In prišel je tisti 13. dan, ko si se nam za vedno zapisal v naša srca. Svojo iskreno, srčno zahvalo za naše druženje si podprl z bogato popotnico globokih misli in dobrih želja za življenje in nas pustil solzne, brez besed … Vsakega zase, v svojem razmišljanju o premalo cenjenih življenjskih vrednotah …

Dragi Roman Požeg, hvala ti. Si človek z veliko začetnico. Nisi le profesionalen in srčen pri svojem delu, si človek z moralnimi vrednotami, s čutom do sočloveka;  človek z dušo …  

Kako je že dejal »Alberto« ob slovesu? ‘Kapo dol! Dober si! V imenu cele skupine ti želimo vso srečo!’

To ti iz srca želiva tudi midva. Pri Oskarju in v tvojem osebnem življenju!

 Lahko se zgodi, da bomo še kdaj pisali skupno zgodbo … V veselje nama bo …« (Milena in Andrej Selčan)

»Letos sem se poročila in potovanje po Kubi sva si z možem izbrala za najino poročno potovanje. To je bila prava izbira! Bili smo manjša skupina in očitno smo se prijavili »ta pravi«, saj smo bili res usklajeni, enotni v vseh odločitvah, čeprav večinoma v parih, prav nič poparčkani. K temu je veliko pripomogel naš vodnik Roman – Che s svojo prilagodljivostjo in potrpežljivostjo, ki nam je nadel revolucionarne kapice in imena, in nas tako povezal s kubansko zgodbo. Nisem si tako predstavljala svojega poročnega potovanja, a bilo je veliko veliko bolje, kot bi lahko upala. To potovanje mi je dalo bistveno več, kot sem si lahko želela. Dalo mi je same lepe spomine in doživetja ter nova poznanstva zelo zanimivih in duhovitih ljudi. Nič ne bi spremenila, če bi lahko, bi še enkrat isto doživela z istimi ljudmi …« (Sonja Kadivec)

Naročite se na RSS

Havana, prestolnica Kube je mesto polno nasprotij in preseneča za vsakim ovinkom. Sprehajaš se po starem delu Havane, ki je skoraj popolnoma obnovljen, ker so ga prepoznali kot del svetovne kulturne dediščine. Tu se lahko brezskrbno sprehajaš po mavričnih ulicah, občuduješ kolonialno arhitekturo, posedeš v kavarni na cafecito cubano – kubansko kavico, si privoščiš slaščico ali sok iz sladkornega trsa. Da, to je srce stare Havane in kraj kamor prihaja večina tujcev, skoraj lahko bi verjel, da je cela Havana podobna temu delu mesta. Seveda je tudi to Havana, ampak to je le eden izmed mnogih obrazov tega mesta.

Sprehodi se samo dve uličici stran iz Stare Havane in tvoja prijateljica ti bo pokazala drugačen obraz…

Tu so ulice precej manj čiste, nekje kanalizacijski sistem ne obratuje več, drugje se stavbe rušijo same vase. Mladeniči igrajo bejzbol na ulici, otroci se lovijo in igrajo, sredi vsega tega nereda, ker je to normalno, drugega skoraj ne poznajo.

Ulice polne starih kolonialnih stavb, na križiščih so drevesa, manjši parki. Jutranje sonce ustvarja posebno atmosfero, ko se igra s sencami in obledelimi barvami stavb. Na nekaterih pročeljih so samo še ostanki starega ometa, ki pričajo o tem kako prelepo in bogato je nekoč bilo to mesto. Stavbe, ki bi morale biti že zdavnaj zrušene, so tu čebelnjaki, srečna domovanja domačinov, taka kakršna so. Kajti cement in drug gradbeni material sta na tem otoku privilegij redkih. Prideš do kraja kjer se preko cele ulice razprostira zidarski oder. Na ta zidarski oder se z vsake strani naslanjata dve ogromni stari stavbi, tako se preko odra medsebojno podpirata in za enkrat, še ne zrušita. Vstopiš.

Velika vhodna odprtina stavbe te vodi v njeno notranjost. Skloniš se in paziš, da se ne zapleteš v pajčevine električnih žic, ki se razpredajo vsepovsod brez kakršnega koli reda, no vsaj na videz se ti zdi tako . Obrneš se na desno in opaziš napol podrte stopnice, otroci se tu mirno igrajo in skačejo gor in dol po stopnicah. Pot te vodi do notranjega dvorišča. Množica balkonov obrnjenih na dvorišče je polna konzerv od hrane v katerih sedaj rastejo cvetlice, ravno oprana oblačila, ki se sušijo in blaga svetloba na dvorišču te ogromne več nadstropne stavbe, delujejo kot z drugega sveta. Z balkonov te gledajo družine Kubancev. Dekleta ti mahajo, otroci kričijo, stare gospe se tiho smejijo. Kubanci so skromni, vztrajni in ponosni ljudje.

Ana Marija Grbanović

Potnica Tjaša Jarc nam je že pred časom posredovala čudovite fotografije s potepanja po Kubi. Prava fotografska razstava v malem…

[View with PicLens]

Kubansko presenečenje sta pripravila sopotnika Jernej Jemec in Martina Lesjak: “Na potovanju po Kubi smo si vsak dan izmislili novo revolucionarno geslo. Kuba pa nam je gesla razvijala v manjše pesnitve. Ob uspešnem notranjem letu sva obljubila, da pesnitve ob prihodu domov ilustrirava.

“Potovanje je navdih za ljudi z domišljijo.”

Kubanska telenovela se nadaljuje. Dodajamo dve novi ilustrirani pesnitvi…

BAZILIKA DEL COBRE ali »KUBANSKI LURD«

Skoraj vsaka država na tem svetu ima svoje svetišče, kamor se vsako leto za svoje darove, ki so jih prejeli v svojem življenju, hodijo zahvaljevat številni romarji. Prav tako ima tudi Kuba kraj, imenovan El Cobre, kjer kraljuje Virgen de la Caridad ali Devica dobrodelnosti.

Kraj El Cobre se nahaja 20 kilometrov iz mesta Santiago de Cuba in ni znan samo po slavni baziliki, ki izstopa v tej prelepi zeleni pokrajini, temveč slovi tudi po tem, da se tam od 16. stol. naprej nahaja eden največjih rudnikov bakra v Latinski Ameriki. Rudnik, kjer je svoje življenje pustilo na tisoče sužnjev, ki so bili primorani delati za svoje gospodarje vse do konca 19. stol., ko je bilo suženjstvo odpravljeno. S suženjstvom pa je tesno povezana legenda, ki govori o tem, kako naj bi kip prišel v te kraje. Trije sužnji naj bi odšli na ribolov v bližnji Nipejski zaliv. Med ribarjenjem naj bi jih zajela močna nevihta in jim prevrnila čoln. Vsi trije so se borili za življenja in ob tem prosili Devico Dobrodelnosti, naj jih reši. Prošnja je bila uslišana, saj je tisti trenutek mimo priplaval splav, na katerem se je nahajal kip podobe črne Device Marije, ki je v eni roki držala črnega malega Jezusa, v drugi roki pa zlat križ. Pod kipom je pisalo: »Jaz sem Devica Dobrodelnosti.« Tisti trenutek se je morje umirilo in vsi trije ribiči so živi in zdravi prispeli na kopno. Od tega čudežnega dogodka naprej je kip Device Marije Dobrodelnosti postal simbol čaščenja okoliških katoliških prebivalcev in sužnjev, ki so v verovanju santeria (črnsko-afriško verovanje, združeno s katoliško vero) videli svojo boginjo Ochun – boginja rek, miline, ženskosti in ljubezni, ki je prav tako še danes upodobljena kot lepa črna ženska v rumeni obleki. L. 1916 naj bi jo sam papež Benedikt XV. razglasil za varuhinjo – svetnico Kube in kasneje papež Janez Pavel II. za kraljico vseh Kubancev.

Tako se vsako leto 12. septembra na tisoče romarjev odloči oditi na romarsko pot, kjer nekateri zadnji del poti prehodijo po kolenih, v znak spoštovanju uresničitvi njihovih želja. A tudi mi, kubanski revolucionarji, Agencija Oskar, vas na našem 13- in 17-dnevnem potovanju zapeljemo po poteh teh krajev. Že kaj kmalu, ko zapustimo mesto Santiago de Cuba nas prodajalci sončnic (ki je zaščitni znak Device Marije Dobrodelnosti) opominja na to, kam smo namenjeni in naše romanje ni pravo romanje peš, ampak nas do tja zapelje naš kubansko-kitajski avtobus. Ta prelepa živa rumena barva ti prav razjasni dušo, saj je mnogo vernikov oblečenih v rumeno barvo, da prelepe sončnice niti ne omenjam, saj sijejo kot sonce v rokah prihajajočih vernikov. Ponavadi se udeležimo svete maše, kjer je prav prijetno poslušati cerkveno petje špansko govorečih prebivalcev. Že takoj na vhodu se nam na vrhu oltarja prikaže kip čaščenja, ki je skrbno varovan v stekleni vitrini, saj je plašč Device posut z diamanti, smaragdi in rubini. Po maši pa vsi skupaj odidemo v zadnji del bazilike, ki jo seveda težko primerjamo z baziliko Sv. Pavla ali Notre Damom. Tam najprej občudujemo kapelo Los Milagros (kapelica čudežev), kjer romarji v zahvalo za izpolnjeno željo puščajo razne predmete. Ena takih je bila Nobelova nagrada – medalja Ernesta Hemingweya, ki jo je podaril Devici v čast, ko je na enem izmed svojih ribiških tekmovanj ujel mečarico (na žalost je bila mnogo let kasneje ukradena in kaj kmalu najdena in se danes nahaja v lasti nadškofa mesta Santiago de Cuba). Prav tako naj bi tam pustila lutki mati Fidela in Raula Castra, da naj jih Devica varuje v času gverilskega bojevanja v gorovju Sierra Maestra in ju tudi je, kot mnogi verjetno veste! Da o številnih priznanjih kubanskih športnikov niti ne govorimo … Res veliko je teh predmetov. Tudi sam vedno pustim kak mali predmet in se zahvalim za zdravje, srečo, veselje za življenje, ki ga živim in vseh svojih bližnjih! Po ogledu kapelice pa nas pot zapelje po stopnicah v prvo nadstropje, kjer se nam pokaže Devica Marija Dobrodelnosti v svoji polni luči. Res je nekaj posebnega na njej, saj ne morem spustiti pogleda z njenega obličja. Mnogo vernikov tukaj pusti šopke sončnic (namesto sveč), kjer celoten prostor zasveti v prelepi rumeni sijoči barvi. Obdan z rumeno barvo in energijo, ki jo sevata prostor in »njena prisotnost«, se posedem, zatopim v molitev in še enkrat zahvalim za vse darove, ki sem jih prejel v tem življenju, ne glede na predznak. Res je sproščujoče!

Po očiščenju se še zadnjič priklonim in odidem proti zunanjosti, a moj korak postane občutno lažji, svetloba in okolica bazilike sta veliko svetlejši in lepši kot v času našega prihoda. Bazilika mi ostane vedno v najlepšem spominu, saj se očistim vseh negativnih energij in se napolnim z novo, ki jo krvavo potrebujem za nadaljevanje potovanja.

Devica Marija Dobrodelnosti, še enkrat hvala za vse!

Tvoj Roman

Dobro jutro vsako jutro ! Prebudim se in se skotalim iz postelje, kje sem že? Ah saj res, v Havani ! Bosih nog se odpravim na balkon in se začnem pretegovati v jutranjem soncu. V glavi se mi rahlo vrti še od ruma, ki sva ga z Luisom, lastnikom, case particulares, ki oddaja sobe, popila ob najinem večernem klepetu o življenju na Kubi, preteklosti, sedanjosti, revščini prebivalcev, o nogometu, baseballu in družinskih temah..

Ozrem se na ulico in opazujem mimo-idočo gospo, ki se z sinom odpravlja v center mesta. Pod sosednjo zgradbo mladenič prodaja paradižnik in zeleno papriko v samokolnici, njegov živahni sogovorec pa vsake toliko časa na ves glas ponuja ananas in banane, ki jih je razstavil na tovornem vozičku. Havana se prebuja v jutranjem soncu in barve stavb so prelepe: od pastelno zelene, do umazano oranžne, sinje modre, z tradicionalnimi črno pobarvanimi železnimi balkonskimi ograjami vseh oblik. Čas je, da se tudi sama odpravim na sprehod in bolje spoznam Havano.

Pozdravim Luisa in njegovo ženo Mirto in lahkih nog se opravim proti eni glavnih sprehajalnih in nakupovalnih ulic centra Havane, Obispo. Tu res ne manjka trgovin, lepih restavracij, seveda pa jih je večina namenjena gostom v državi in peščici bogatih Kubancev, ki si tako nakupovanje lahko privoščijo. Na koncu Obispa, ti pred najstarejšim trgom v mestu, Plaza de las Armas, se ustavim v moji najljubši kavarni »Santo Domingo«. Ta kavarna je dostopna domačinom, ker se v njej plačuje z nacionalnim pesom, torej denarno enoto, ki jo uporabljajo domačini, in tako si za en nacionalni peso (0,04 EUR) po 45min čakanju  privoščim dišečo, močno, temno kubansko kavo. V sosednji slaščičarni kupim za konvertibilne pese, denar, ki ga na otoku uporabljajo tujci, in redki domačini par slaščic. Tukaj ni čakalne vrste kot v kavarni, ker si slaščice lahko privoščijo le redki. Posedim na pločniku pred slaščičarno pojem dve slaščici iz listnatega testa z jajčno kremo, drugi dve pa shranim za kasneje. Pot nadaljujem preko Plaze de las Armas, kjer se razprostira prelep Cespedesov park proti Plazi de la Catedral. Katedrala Svetega Krištofa je v jutranji luči prelepa. Sončni žarki se poigravajo z njenim pročeljem, ki ni brez razloga dobilo naziv: »Poezija v kamnu«.

Habana Vieja oziroma staro mestno jedro Havane je prelepo, zahvaljujoč UNESCU tudi v izjemno dobrem stanju, saj je bila večina zgradb in muzejev obnovljenih, zgodba pa se popolnoma spremeni samo par ulic od stare Havane, v bivalnih predelih, kamor se odpravim. Sprehajam se po ulici razpadajočih ometov in čudaških električnih inštalacij, ki bi jih lahko zamenjali za ogromne pajkove mreže. pred mano je na ulici ogromen zidarski oder, razprostrt preko cele ulice, tako da se nanj z leve in desne naslanjata hiši in tako ena drugo podpirata. Hiši sta seveda naseljeni. Neverjetno ! Nekatera druga pročelja hiš pa so podprta kar z lesenimi tramovi. Sedaj resnično verjamem podatku, da se povprečno na dan v Havani zrušita ena do dve stari stavbi. Seveda, cement za obnovo stavb dosega na Kubi astronomske cene, večina prebivalcev pa mora najprej poskrbeti za preživetje družine.

Mladeniči na ulici me pozdravljajo in vzklikajo: »Ola senorita!« odzdravljam in se sprehajam dalje po ulicah razpadajoče Havane. Prispem do tržnice sadja in se sprehodim ter nakupim zelenjavo za večerjo. Gospa zagorele polti prodaja korenine juke, ki se skuha in pripravi na podoben način kot krompir. Premami me vonj manga in ananasa in za borih 5 nacionalnih pesov si kupim več kot dve kili manga. Mmmmmm kako diši !!!!

Hodim dalje, prispem do večjega parka in se usedem na klopco v senci ogromnih fikusovih dreves. Pokramljam z starejšima gospodoma in pojem preostanek slaščic. Opazujem otroke, ki se igrajo, lovijo, smejijo, vozijo kolesa, tricikle, skačejo preko elastike, brcajo žogo in mladeniče, ki igrajo baseball. Odpravim se še proti pristanišču. Sedim na pomolu in gledam kako sonce počasi tone v morje in kako se barve v pristanišči iz trenutka v trenutek spreminjajo. Da Havana prelepa si v vseh pogledih, predvsem zaradi ljudi, ki živijo tu in sonca, ki sije nate !

Ana Marija G.

Natanko pred petdesetimi leti, točneje 15. aprila se je na Kubi zgodil Prašičji zaliv, ko so američani skušali zavzeti otok s plačanci iz vrst kubanske opozicije, ki je našla zatočišče v ZDA, strmoglaviti Fidela in spustiti kapitalistične lovke na gospodarsko zelo donosno sosedo.

Takrat, na dan 15.4., je osem bombnikov bombardiralo dve vojaški in eno civilno letališče ter uničilo celono kubansko zračno floto. Slednjim je ostalo na razpolago zgolj sedem tehnično nepopolnih letal na skrivnih letališčih. S temi tehnično nepopolnimi letali so kubanci uspeli pregnati ameriško letalstvo.

Naslednji dan, 16.4., priredi Fidel javni govor o zračnem napadu. Na javnem zborovanju ga posluša Che, ko fotograf Alberto Korda naredi najbolj prepoznavni portret tega revolucinoarja. Isti dan popoldne priredijo kubanci pokop umrlim civilistom iz prejšnjega dne. 16.4. je bil poseben dan tudi zato, ker so na ta dan posledično razglasili Kubo za socialsitično deželo.

17.4. se je začelo izkrcavanje kubanskih plačancev ko je pet tovornih ladij ob spremstvu ameriške mornarice pripeljalo 1.400 kubanskih plačancev, nekaj kosov težke oborižitve in nekaj manjših vojaških ladij. Ameriška mornarica je v popolni bojni pripravljenosti čakala na obalah Nikaragve za morebitni napad in uspeh plačancev. Vendar pa kubanski plačanci niso bili kos kubanski vojski, ki je zajela vse plačance. To je bila pomembna invazija, ki jo je ZDA skrbno načrtovala, kajti če bi bila uspešna bi to pomenilo konec začetka Castrovega režima. Tako pa so američani bili poraženi in obsojeni s strani Združenih Narodov za vmešavanje. Kubanci so zahtevali milijonsko odškodnino za uničenej infrastrukture, ki so jo američani jeseni istega leta izplačali deloma v gotovini, deloma v traktorjih in drugih strojih nato pa so uvedli embargo, ki velja še danes.

1. maja je bila potrjena svoboda Kube in Fidel je takrat dejal: „V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnično prišla na oblast.“ Zaradi spominov ispred petdesetih let so danes kubanci slavili Fidela, Cheja, Raula in druge revolucionarje, se masovno zbrali na trgu Revolucije pod spomenikom Jose-ja Martija, pred Ministrstvom za Notranje zadeve z veliko podobo Cheja, spremljala jih je velika vojaška parada, preletavala so vojaška letala in govorniške odre so kot nekoč zasedli dolgotrajni obetavajoči govori. Kubanske zastave so plapolale, tako kot so se v ritmu sona premikali njeni prebivalci.

Dogodki v prašičjem zalivu so tesno vplivali na kasnejši razvoj dogodkov. Zaradi prašičjega zaliva se je Castro tesneje povezal s takratno Sovjetsko zvezo, se zaprisegel komunizmu in bil odločen poslati atomske bombe na ZDA, le te je inštalirala SZ v bližini Santa Clare, kjer stoji danes Chejev spomenik in njegova grobnica. Medtem ko je Castro že bil odločen lansirati jedrske bombe je to dejanje v zadnjem trenutku preprečil takratni predsednik SZ, Nikita Hruščov, brez vedenja Castra zaradi česar so se odnosi med SZ in Kubo za kratek čas ohladili. Najbrž se mnogi med nami teh trenutkov zagotovo še kako dobro spominjate, takrat so bile oči celega sveta uprte na ta mali tropski otok, ki je bil peko morja popolnoma blokiran s strani ZDA.

Danes, po petdesetih letih, se na tem malem tropskem otoku ni veliko spremenilo. Oblast je prevzel Fidelov brat Raul, ki nadaljuje togo vodenje države in poveličuje revolucionarne ideje in stvaritve vnebogled medtem ko otok gospodarsko propada in izgublja tekmo s svojimi tekmeci. No ja, manjši napredek je le opazen v odnosu na vladanje Fidela. Raul si prizadeva za napredek otoka, moramo priznati. Ob obletnici invazije se je po štirinajstih letih spet zbrala kubanska komunistična partija in na njenem štiridnevnem kongresu je Raul predstavil približno 300 reform. Povdarek je bil na gospodarskih reformah, predvsem pri formiranju zasebnega lastništva. Na Kubo skuša privabiti tuji kapital, več kot 500.000 kubancev nameravajo odpustiti iz javnega sektorja in občutno zmanjšati socialne subvencije državljanom. Da bi bile reforme uspešne nameravajo podeliti 180.000 subvencij malim podjetjem. Kljub vsem tem silnim reformam pa Kuba ostaja zaprta kapitalizmu.

To so nove usmeritve 79 let starega predsednika Raula, kaj bo prinesel njegov naslednik, ki bo najbrž občutno mlajši bomo zagotovo vedeli že na stoti obletnici invazije na Prašičji zaliv. Bojim se da se bo takrat dokončno pokazalo kako globoko je Kuba zabredla.

Senad Osmanaj

P.s. v razmislek: za časa invazije, ki je bila načrtovana s strani CIA, je ZDA predsedoval Kennedy, nad katerim je bil kasneje izvršen atentat. Še danes se z zagotovostjo ne ve zakaj je bil ustreljen. Ali morda obstaja povezava med Kubo in ZDA. Kasneje so američani skušali likvidirati Fidela Castra, ki je preživel čez 600 poskusov atentatov, največ v zgodovini človeštva. Vse atentate so v ozadju pripravljali američani. Kakšna naključja?

Obletnico invazije na Prašičji zaliv smo praznovali tudi doma. Nekaj sopotnikov iz lanskoletnega potovanja po tej deželi smo se zbrali na vrhu Lošinja, na Osorščici, iz ruzakov privlekli na plan steklenico Zlate Radgonske penine in nazdravili pomembni zmagi Kube. Viva Cuba, viva Fidel, viva Che,… je resno oznanjalo po Kvarnerju.

Kuba ni samo Che Guevara, Castro, palme in sonce. Je še mnogo več. Naša vodnica Ana Marija je pripravila manjšo fotografsko razstavo “Soy Cuba”. “Želim Vam pričarati in z Vami deliti še mnoge druge obraze Kube, barvite, temperamentne, nasmejane, presenečene, polne brazd preteklosti in sedanjosti, s katerimi se srečujem na mojih potovanjih po Kubi.”

Vse, ki ste na Kubi že bili in vse, ki se tja še nameravate odpraviti, vabimo na obisk Jesharne v Škofji Loki, kjer bodo fotografije na ogled še do konca marca.

Zaradi velikega interesa, smo v maju razpisali novo »Chejevo zgodbo« – kliknite tukaj

Jesharno najdete (Blaževa 10, Škofja Loka): od avtobusne postaje v Škofji Loki se obrnete proti staremu mestnemu jedru in takoj, ko prečkate nov most s talnim ogrevanjem (to boste vedeli, ker na mostu ni niti snega niti plundre : ) zavijete desno po stopnicah dol, še pred mesarijo na levi strani na koncu mostu.

Vljudno vabljeni !

Rum, stari avtomobili, salsa, koktejli, kolonialna arhitektura, cigare,… NE, nič od tega ni sinonim za Havano. Havana je Tropicana, tako kot je Pariz Moulin Rouge, Dubai Burj Al Arab in Maribor stara vinska trta. Tropicana je najpopularnejši in največji svetovni nočni klub, igra med razsvetljavo, zabavo, ekzotičnimi plesnimi vrlinami razgaljenih telesc in neskončnimi kostumi. Za vse ljubitelje gledališč in kabarejev je Tropicana nepozabno doživetje.

Za časa ameriške okupacije ga je leta 1939 odprl Victor Correa. Na odprtem odru nastopa čez 200 profesionalnih umetnikov (glasbeniki, plesalci, baletniki,….), od časa do časa se jim pridružijo zveneča imena kot so bili Nat King Cole, Benny More, Celia Cruz, Perez Prado, Edith Piaf in mnogi drugi. Poleg zvenečih imen iz kulturno-umentiškega sveta pa kabare obiskujejo še mnogi predsedniki, mafijci in drugi pomembneži. Tako so z rumom, koktejli in cigarami naložene mize zasedali Al Capone, Meyer Lansky, Marlon Brando, Ernest Hemingway, Jimmy Durante, Sammy Davis,… Popularnost kabareja je postala tako zveneča da je nacionalni letalski prevoznik Cubana airlines prirejal enodnvene izlete iz Miamija v Havano. Danes je Tropicana turistična destinacija in atrakcija sama zase, letno jo obišče okrog 200.000 obiskovalcev.

Mnogi oskarjevi potniki smo se udeležili tega kulturno-umetniškega spektakla, se vživeli v vlogo raznih mafijcev in veljakov, pokadili cigaro, spraznili steklenico ruma in napolnili oči. Čokloladna telesca in njih vznemirljivi gibi so kasneje burili domošljijo še pozno v noč.

Tropicana v Havani pa ni edina, obstaja še podobna v Santiago de Cuba. Sem niso več zahajali zveneči pomembneži ampak vsi ostali, katerim je havanski kabaret finančno nedosegljiv. Zaradi rivalstva med mestoma velja da vse kar naredi Havana, lahko naredi Santiago cenejše in boljše. Tropicana v Santiago je resda cenejša, medtem ko je njena osnova bolj črnsko obarvana. Več je afriških ritmov, več je conga, več je afriških kostumov in nenazadnje so tudi nastopajoči bolj okrogli in manj profesionalni. Skrata v Santiagu je več južnjaškega temperamenta in dogodek je bolj afriško in amatersko obarvan.

In potem se je iz odra zaslišal poziv trem oskarjevcem, ki so na ta dan imeli rojstni dan. Vsi presenečeni se zatresejo, češ ali smo prav slišali. Nato ponovijo čestitko, pa res, smo vedeli da pri Oskarju niso pozabili na nas, čeprav je ura skoraj že polnoč. Sledil je „Happy birthday“. Po pozivu smo oder zasedli mi in nadaljevali kabaret v polka-salsa-son-hojladri glasbenem stilu. Še dobro da smo izcuzali sleherno kapljico Havana club ruma, sem si rekel. Jutro je bilo že blizu.

Poleg obeh Tropican obstaja še manj ravzpit kabaret Parisien v predsedniškem hotelu Nacional, kateri je v osnovi bil namenjen predsednikom in visokim delegatom. Izvajali so ga v zaprtem prostoru, na manjšem odru in z bistveno manj nastopajočimi.

Kateregakoli izberete, bistvo je isto, razlika je le v občutku, moči doživetja, množičnosti in veličastnosti spektakla.

Senad Osmanaj

Še danes mnogim v glavah neprekinjeno odzvanja: „Na Kubo moram, dokler je Castro še živ!“ Hja, dragi moji. Vsi tisti, ki so na Kubi v zadnjem času bili že dobro vedo, da se je njegov čas iztekel. Kuba, takšna kot je bila je samo še zgodovina. Več kot petdeset let je bil na oblasti in prav toliko časa ste imeli na voljo, da obiščete njegov otok. Tisti, ki tega niste izkoristili, tudi več ne boste. Tukaj ne gre za vprašanje želje, temveč za vprašanje nedotakljive Castrove Kube kot je nekoč bila.

Castrova Kuba je danes poražena. Sam Fidel je javno priznal, da kubanski sistem ne deluje več niti na Kubi, kaj šele drugje. Veliko državnih podjetij se je v zadnjem času privatiziralo, marca 2011 bo država odpustila pol milijona delavcev, kateri bodo morali ustanoviti lastna privat podjetja, prvič v zgodovini novodobne Kube bodo plačevali raznorazne socialne prispevke, zavarovanja in podobno. Ljudje že mnoga leta delajo na črnem trgu in so primorani delati, drugače bi s povprečno plačo 20 USD ne preživeli. To je cena dveh kubanskih kosil. Doktorji in ostali znanstveniki si lahko privoščijo malenkost več, kar tri kosila ali pa eno kosilo za celo družino, za mesec dni dela. Državne subvencije ne zadoščajo niti za teden dni življenja in kubanska realnost je več kot težka, potlačena s pravicami do svobodnega izražanja in mišljenja, prepovedjo izstopa iz države, ipd.

Kljub uspešni revoluciji s podporo Che Guevare, je Fidel uspel pregnati tuja podjetja in tuj kapital. Odkar mu je sredi devetdesetih SZ dokončno obrnila hrbet se je oslonil na turizem, kateri z dvema milijonoma turistov letno polni državni proračun s krvavo potrebnimi devizami. Vendar pa je ta priliv deviz premalo za socialno Kubo. Tako so začeli prodajati vsa vredna podjetja predvsem Evropejcem in Kanadčanom, največ do 49% lastniškega deleža in tako obdržali svojo moč nad vplivom in odločitvami. V tem pogledu nas je Fidel močno zasenčil, mi smo namreč razprodali vse kar smo imeli. Hvala bogu, da ameriški embargo še vedno traja, drugače bi nas Evropejce  Američani že zdavnaj prehiteli. Tako vsaj za v prihodnje ni bojazni, da bodo Američani pokupili Kubo, Kuba je že razprodana. Je pa res da bo bistveno več ameriških turistov in z njimi njihovega vpliva na vsakodnevno družbeno okolje, katerega predstavljajo po modernizaciji hrepeneči Kubanci.

Paradoks, Fidel je v šestdesetih letih nacionaliziral (si prilastil) vsa tuja podjetja in to kar počne danes je prodaja nacionalnih podjetij, ustanovljenih s kapitalom prej nacionaliziranih podjetij. Moramo si priznati, Kubanci so dobri trgovci. Najprej vzamejo bogatim potem pa to isto stvar preprodajajo z nekajletnim zamikom drugemu bogatašu iz drugega konca sveta. Fidel je vsaj v tej luči odličen trgovec. Morda je to njegov največji dosežek, kot prej rečeno prizadevanja za socialistično državo, z moralnimi vrednotami, delavskimi manirami ipd, so že zdavnaj propadla. Danes se je vdal, najbrž zaradi bolezni in starosti, tudi ideje o revoluciji je opustil. Kajti narod se lahko danes bori edino še proti njemu in njegovi družini. Oni so edini in pravi razlog za nizki standard otoka, kljub temu da je bila Kuba mnoga leta država z izjemno visokim življenjskim standardom.

Je pa po drugi strani res, da je Fidel med nami še vedno prisoten, kljub temu da je njegova Kuba potonila. In vsi tisti, ki ste po petdesetih letih in manj razmišljanja in prizadevanj želeli obiskati Kubo pa je niste, imate zdaj še eno priložnost, obiskati Kubo vsaj še v času ko je Castro živ. To pa seveda ni isto ne glede na to da je Kuba danes še vedno odprt muzej socializma, odprt muzej starih ameriških avtomobilov in še česa. Zatorej, ostane vam dvoje. Na Kubo zdaj ko je Castro upokojen in ko vlada nadzorovan kapitalizem in ko lahko še vedno doživite nekdanjo moč revolucije in slave vidne in spoštovane za vsakim vogalom ali pa na Kubo po njegovi smrti, ko bo na otoku vladal edino še kapital, njen takratni predsednik pa bo lutka v igrah kapitalistov tako kot je bil Fulgencio Batista, predsednik, ki ga je Fidel pregnal in premagal. No, ostane še tretji razlog, da na Kubo nikoli ne greste.

Za na konec še kratko poglejmo kaj je za Kubo storil Fidel. Vse dobro kar je storil je imelo kratkotrajen značaj, omejen predvsem za čas njegovega vladanja, beri nadzorovanja. Vse ostalo večinoma ni in ne bo pustilo trajnih posledic na življenje Kubancev v prihodnosti, razen nekaj izjem kot npr. dvig pismenosti, zdravstvenega standarda, ipd. Obstaja velika možnost da se bo Kuba po njegovi smrti vrnila na stara pota, pota kapitalizma, visokega življenjskega standarda in bogatega razkošja. Viharna je ta Kuba, že stoletja naskakuje oba ekstrema, tako bogatega kot revnega. S smrtjo enega zadnjih revolucionarjev bo svetovni kapitalizem zagotovo dobil popolno oblast (edino Gadaffi, še zadnji veliki revolucionar, se lahko temu upira, neobremenjen s prihodnostjo svojega naroda). A kot kaže so dnevi šteti tudi zmagovitemu kapitalizmu in svet čaka na novega osvoboditelja z novim vrednostnim sistemom (morda se bomo vrnili delu na zemlji). Po Fidelovi smrti bo najbrž tudi že o tem kaj več znanega. Fidel je bil gotovo velika prelomnica na otoku in še bolj v svetu. Njegove izkušnje in trnova pot vsakokratnega prilagajanja so njegovo neprecenljivo bogastvo, katerega pa žal ni znal investirati v lepšo prihodnost njegovih ljudi. „Če bi danes bil mlajši in imel še eno priložnost z znanjem in izkušnjami kot jih imam danes, bi tudi Kubo vodil drugače“. S približno takšnimi besedami je zaključil nek novinarski intervju in odšel svoji prej izbrani poti naproti.

Če bi bil starejši, potem bi tudi jaz najbrž ta članek drugače zapisal. Za Oskarjeve sopotnike sem po svoji glavi na glas razmišljal,

Senad Osmanaj