Poetičnost kitajskih imen

 

Kitajska je velikanska država. Velika je že na zemljevidu, a v živo deluje še večja. Prostrana dežela v daljni Aziji se ponaša z eno najstarejših civilizacij, bogato kulturno dediščino in neverjetnimi naravnimi lepotami. In vse je veliko.

Popotnika na Kitajskem sprva prevzame silna veličina na vsakem koraku. Velika mesta, veliko ljudi na ulicah, veliko hrupa in govorjenja, velike razdalje, veliki spomeniki, veliki parki, velike naravne znamenitosti… Potem pa počasi stvari dobivajo drugačno, bolj povezano in bolj prijetno podobo, kot bi namesto kamenčkov nenadoma uzrl mozaik.

V procesu spoznavanja nove dežele in urejanju prvih vtisov v koherentno celoto, ko neznano postaja poznano in tuje nekako domače, igrajo imena pomembno vlogo. Mesta, spomeniki, pokrajine, vsa nosijo svoja imena. Ko osvojimo ta imena, osvojimo tudi tujo deželo. Nenadoma se nam ne zdi več tako tuja in nerazumljiva.

Prepotovala sem že lepo število tujih dežel, a tako poetična kot so kitajska imena, niso nobena druga. Kitajci so narod, ki dajo veliko na izgled, urejenost, lepoto in ki znajo potem to tudi ceniti in v tem predvsem uživati. Nič čudnega, da posvečajo posebno pozornost poimenovanju. Gotovo ste že obiskali kakšno kitajsko restavracijo v Sloveniji, pa ste si že kdaj upali naročiti jed »Mravlje plezajo na drevo«? Ali se vprašali, kako so se spomnili tako poimenovati jed? Pridite na Kitajsko in vašemu čudenju fantastičnim kitajskim imenom ne bo ne konca ne kraja. Kaj kmalu bo čudenje preraslo v občudovanje.

S prvimi kitajskimi imeni se srečamo že v največjem in najbolje ohranjenem kompleksu palač na svetu, ki ga tujci poznamo pod imenom Prepovedano mesto. Tu se sprehodimo v cesarsko preteklost skozi dvorane Najvišje harmonije, Osrednje harmonije in Ohranjujoče harmonije, pokukamo v dvorani Nebeške čistosti in Duhovnega dozorevanja ter občudujemo Hrib nakopičene odličnosti. Hrib dolgega življenja, ki kraljuje nad cesarskim vrtom številka ena, je bil priča večkratnim preimenovanjem, iz Vrta vzgojene harmonije v Vrt bistrih valov in nato v Vrt kreposti in harmonije. Sama zveneča imena.

Kitajski pesnik He Jingzhi je zapisal: »Bogovi med oblaki, nesmrtniki v meglah, božanska drža gora v Guilinu! Tako strastne, tako pravljične, vode lijiangške!« Lijiang ali Prosojna reka izvira na Mačji gori in vijuga kot žadasti trak skozi eno najlepših pokrajin sveta, kitajski kras. Nad bistro reko in riževimi polji se dviguje stotero stolpastih gričev v stotero različnih držah. Imena povedo vse: Grič zelenega lotosa, Mesečev hrib, Griči devetih vlečnih konj, Sedem vilinskih sester, Hrib slonjega rilca …

Zahodno jezero v Hangzhouju slovi kot »raj na Zemlji«. To je eno večjih turističnih mest, poznano po zgodovini in kulturi, predvsem pa po lepotah s parki, nasipi, mostovi, paviljoni in pagodami okrašenega jezera na zahodu mesta. Vsi poznajo »Deset pogledov na Zahodno jezero«, serijo krajinskih slik umetnikov cesarske dinastije Južni Song. Dandanes hodijo Kitajci uživat deset krasnih pogledov ob jezero samo. Med njimi so Pomladna zora na nasipu Su, Lotosi v vetrcu pri dvorišču Qu, Jesenska luna na mirnem jezeru, Vrhova, ki prebadata oblake, Poslušanje kobilarjev, ki pojejo v vrbah, Opazovanje rib v cvetličnem pristanu, Ostanek talečega se snega na Zlomljenem mostu, Sončni zahod pri pagodi na Gromskem hribu… Imena igrajo tu ključno vlogo, saj povedo, v katerem letnem času in v katerem delu dneva naj opazovalec stoji na določenem kraju, da bo užitek popoln. Kajti različne vrste rož in dreves zacvetijo ob različnih časih, svetloba nad vodo se zjutraj lomi drugače kot zvečer in spet drugače v mesečini in tako dalje.

Imena nosijo velik kulturni pomen. Nikjer ni to bolj očitno kot na Kitajskem. V imenih se zrcali bogata kitajska tradicija in način razmišljanja, odkrivajo nam svet drugačnega pojmovanja in asociiranja. Zato kitajska imena niso zgolj poetična in lepo zveneča, temveč bistvena za razumevanje te nam tako daljne kulture. In kar je še več, zapisana so s pismenkami! Te pa so spet poglavje zase.

Ana Hočevar

Naročite se na RSS

Praznina in nič…ko se peljem po zaprašeni cesti zahodnega Tibeta. Lepa si (Narava) … ne najdem prave besede v svojem besednjaku. Odpirajo se nova in nova obzorja, za vsakim prevoženim ovinkom  spoznanje o neskončnosti tukajšnjega sveta postaja še močnejše.
Po obronkih gora se kaže sneg in zdaj vem, zakaj modri barvi pravijo »nebeško sinja«.

Sem in tja me razveseli svizčeva glava, ki se radovedno obrača po okolici. Zaželim si, da bi se mu lahko neslišno približala …da bi bila sapica vetra, ki švigne mimo njegovega ušesa, a mi ujetost v lastnem telesu ne pusti.

Zrnca peska se valijo po pobočju rumeno zlatih sipin. Prah v ustih in nosu. Okrog glave si zavežem ruto. Naj bo okno odprto!…da vonjam to prostranost. Kamenje na cesti zvija moje telo v tisoče položajev. Takšen si torej. Trd, krut, neusmiljen, čudovito neizprosen. Tak, ki spraviš ljudi na kolena.
Še ena neutrjena pot in reka, ki je nastala v nočnem nalivu. Kolesa in tok reke, človek in narava, ki si stojita nasproti. Kdo bo koga? Blatna kolesa se zvalijo naprej, a za koliko časa? Kako majhno se počutim proti tebi.

Hej, glej ga! Tam je! Bela kapica. Čudovit. Elegantno se dviga nad ostalimi in daje vedeti, da je on tisti. Tisoči korakov se drobijo po poti okrog najbolj svete gore Azije. Izgubljajo se in znova rodijo. Kot mravlje se valimo trume (iščočih) po očiščenje svojih grehov. Odrešitev?
Še en klanec, še en vzpon. Kaj te daje deklica? Je res višinska ali samo še en dokaz lastne zakrknjenosti?

Tisoče zastavic plapola v vetru. Vsakič, ko zaplapola odnese veter sutro v nebo. Kdo je tam gor, da jo prebere?
Odrešitev na poti. Počitek. Čaj iz jakovega masla in pogled na tibetanske lepotice v pisanih nošah. Močni črni lasje spleteni v dolgo kito in  srebrn nakit s turkizi. Zvedave otroške oči, za njimi pa vsaj na videz malo manj zvedave oči mame. Katero sporočilo nosiš zame, duša mala? In kaj imam jaz zate?

Pot  je še dolga, treba je naprej. Spet se srečamo znani obrazi na poti. Kaj nas vleče naprej? Veš morda ti, gora?

Sonce mi žge kožo. Taka si torej na 5000m? Blizu, da opeče, a še zmeraj tako zelo daleč od sonca. Čutim ga, pa ga ne morem prijeti.

Pusti, raje nadaljuj pot. Ne delaj si utvar. Doooooolga je še tvoja pot.

Novo jutro. Nove moči. Ista želja. Nova jaz, pa čeprav samo za kanček.
Razburjenje. Pričakovanje. Česa?
Jutranje meglice se razblinjajo. Mokrota in mraz noči počasi a vztrajno izgubljata bitko s sončnimi žarki. Klanec je vse bolj strm in telo se vse bolj upira. Glasno sopihanje in upanje, da je ta greben res zadnji.
Več nas je takih…

Pesem, angelsko lepa melodija in visok glas domačinke, ki mi prihaja iz nasprotne strani. O čem poješ deklica? Da mi je vedeti? V sebi skušam ponoviti isto melodijo. Aaaa, kako peša glasbeni spomin ob tako neobičajni melodiji.

Vrh. Končno! Pa sem le tu. Na 5630m. Sreča. Veselje. Par posnetkov…in že me mraz žene naprej proti dolini. Ozka pot se spušča k čarobnim jezerom. Na poti srečanje z domačini. Oooo, koliko vas je!

Mali, veliki, mladi, stari. S kako lahkoto se pomikate proti klancu navzgor.
Vsaka čast babica! Bravo dedek s palico, otrok, ki je komaj  dobro shodil in mlada mamica s štručko gole ritke in temnih očk.

Šum reke, njeno poskakovanje granitnih črnih balvanih. Ej, Gregorčič, zapoj mi o reki… Saj ni važno, kako ji je ime.
Ustavim se, da se osvežim. Prvo umivanje po dolgem času. Kako sem te pogrešala. Česa vse bi ne bilo brez tebe!
Prva postojanka za vrhom. Čebljanje romarjev in nekoliko sramežljivo skrivanje veselja v očeh.

A vemo, da to še ni konec naše poti!

Sara

 

Lansko poletje smo na Kitajskem doživeli pravo avanturo! Obiskali smo vse glavne znamenitosti dežele, se podali na treking s konji po obrobju Tibeta, obiskali svet neštetih manjšin, uživali v kraški pokrajini, se povzpeli na goro Huang in začutili kanček te prostrane dežele.

Bi se nam pridružili? Več … Potovanja Kitajska.

Poglejte si fotoreportažo naše pustolovščine.

Šanghaj – mesto luči

Peking ima svojo zgodovino. Šanghaj ima svojo prihodnost. Največje kitajsko mesto raste v vse smeri, najbolj opazna je tista navzgor. Navzgor silijo vse številke, število dnevnih priseljencev, število novih milijonarjev, število metrov in metrov nebotičnikov, in da ne pozabim, število luči. Na glavni nakupovalni ulici se neonski napisi tepejo med seboj za zračni prostor, pismenke utripajo v vse močnejših barvah. Komur ulica ni dovolj barvita, naj se pelje z vlakcem skozi svetlobni tunel pod reko Huangpo, kjer bo predstava luči in laserjev zagotovo zadovoljila zenice. Kitajci imajo radi luči, imajo radi barve in imajo radi iluzijo. Ta je najlepša ponoči. In če se takrat sprehajate po nabrežju Bunda, uzrete kitajsko prihodnost: na drugi strani reke se dvigujejo ene najvišjih stolpnic na svetu, rdeče žarijo krogle Bisernega stolpa, simbola mesta, zlato se blešči krona stolpnice Jin Mao, okrog odprtine novega najvišjega nebotičnika na Kitajskem, skoraj 500 m visokega SWFC, pa utripajo drobne luči kot diamanti.

Potomci zmaja

Kitajski legendarni cesar Huang Di se je po smrti dvignil v nebo in poistovetil z zmajem, svojim emblemom. Postal je nesmrten. Kitajci smatrajo Huang Dija za svojega prednika in sebe za zmajeve potomce. Kakšen strašen narod! Toda Evropejci gledamo na zmaje povsem drugače kot Kitajci. Naši zmaji so zli, bruhajo ogenj in se jih bojimo. Kitajski zmaj pa je dober, prinaša deževje in blaginjo. Zmaj je tisti, ki kontrolira vse vode, preprečuje poplave in suše. Zato sedi cesar v poljedelski kulturi na zmajevem prestolu. Kot o kitajskem zmaju se pogosto motimo tudi o njegovih potomcih, teh lenih, vase zaprtih ljudi, ki sovražijo tujce. Popotnik na Kitajskem ne more ubežati zmaju, povsod je navzoč, prav tako ne more ubežati toplim nasmeškom, odprti radovednosti in prijaznim rokam delavnih zmajevih potomcev.

Ana Hočevar

Visoko nad oblaki, še preden oko uzre pisane kontraste zemeljskih barv, se marsikdo sprašuje o dejanskem utripu dežele pod njim, o nasprotju življenjskih navad nepoznane dežele, in še in še. Zaželel sem si doživeti nasprotje veličine Slovenije, tako v številu prebivalcev kot tudi v številu kilometrov. Zaželel sem si začutiti kako neki se počutijo ljudje na čisto nasprotni strani zemeljske oble, kjer hodijo po površini našega planeta »z glavo navzdol«, kot so nas strašili v predšolskih letih. Če boš v peskovniku izkopal pregloboko luknjo boš prišel do njih, so mi govorili.

Prišel je čas, ko jih želim videti; videti neprehodno množico črnolasih drobnih postav nizke rasti. Želim doživeti nepregledne množice kolesarjev, skratka, želim dobršen del meseca dni preživeti brez žlice in vilic…., z lesenimi palčkami. Bo šlo….?, ali pa bo to samouničenje ob polnem krožniku riža!

Sredi sanjarjenja se jekleni ptič strmo spusti in ne preveč nežno dotakne tal dežele z več kot 1,3 milijarde prebivalcev. Mar smo bili dobrih 6 ur v »rokah« pripravniškega kandidata, je prešinilo marsikaterega od nas. Vendar pa smo bili ob misli na pestro zgodovino dežele in odlične poznavalce raznih alternativnih metod z mislimi že daleč naprej.

Glede na to, da v meni ni pretiranega navdušenja nad ogledovanjem kulturnih spomenikov in muzejev, temveč strast raziskovanja uličnega življenja, doživljanja vsakdanjega utripa, se klub temu ni bilo mogoče izogniti veličastnemu Prepovedanemu mestu in ravno tako Trgu nebeškega miru, kjer pred dobrimi desetimi leti ni bilo nič kaj nebeškega, morda pa le, za duše, ki so izpod tankovskih gosenic odhajale v zaslužen raj. Tudi moja duša je zažarela ob večernem sprehodu po ulici Night market-a kjer si človek izbira prehrano, nad katero bi se na sončni strani Alp pošteno zgražali. Pa pekinška raca, ki jo ob 11. uri zvečer, ko se »izbirčneži« vzdržijo zaužitja vsakršne jedi še posebno pa tovrstne, z užitkom podaš s palčkami in začetno nerodnostjo na svoj jezik, da brbončice začutijo vso paleto slastnih okusov ter začimb, ki jih premore Kitajska.

Veličastna tisočletna veriga…

Kilometri, ki še dandanes predstavljajo sinonim za tretjo največjo deželo sveta, potekajo po najbolj neobljudenem terenu. In ti kilometri ne bi bili nič posebnega, če ne bi nekdaj pomenili jedro zaščite pred vdori tujih zavojevalcev. Še več, tudi prvo obrambno linijo do zob oboroženih mož je lahko razporediti kamorkoli se strategu bojevanja zaželi, ne glede na zahtevnost terena. Če pa ti kilometri predstavljajo kamen na kamen ter kamen poleg kamna zgrajeno utrdbo dolžine 6000km, široko za konjsko vprego, ki kljubuje vsem evolucijskim spremembam zemeljskega površja že tisočletja, se zastavlja na tisoče vprašanj, vprašanj kolikor je let v vsakem osnovnem gradniku Kitajskega zidu. Začeli so ga graditi v času dinastije Qin (221do 207 p.n.š.). Sprva so bili to le ločeni odseki masivne arhitekturne mojstrovine po tedanjih provincah, ki so ščitili posamezne dinastije. Kasneje so bili ti odseki povezani v več tisoč kilometrov dolgo obrambno verigo od Jiayuguan-a v puščavi Gobi do Shanhaiguan-a na vzhodni obali. Strmine kakršne mora premagovati »veličastna veriga« peščene barve so neverjetne. Za obiskovalce, nevajene napornejše hoje, se karavanska pot od stolpiča do stolpiča kmalu spremeni v težko kalvarijo. Marsikateri obupajo že po nekaj desetih stopnicah in tako postanejo prelahek plen prodajalcev suvenirčkov ali pač ne, če uživajo ravno v tem. Na vročem soncu so vsiljivi kot obadi nad zapeljivo, debelo, živo rdečo lubenico. Redki, ki pa se podajo proti stolpičem, ki ponujajo čudovit razgled na morje kvadratnih kilometrov pod seboj – do koder jim seže pogled, se lahko počutijo dejansko kot zmagoslavni poglavar dinastije izpred tisoč let. Neredko se dogodi, da obiskovalci dobijo »vodičko z suvenirčki« že na prvi stopnici. Ženske s polnimi malhami raznovrstnih, resnično prekrasnih razglednic in knjig o veličastni tisočletni verigi, skušajo oceniti potencialne kupce svojih artiklov in odjemalcev »vodniških storitev«. Resnično so neverjetno kondicijsko pripravljene še posebno ob pogledu na njihovo primitivno obutev, saj strmine veličastne arhitekturne mojstrovine dosegajo tudi 70º. Le redki od turistov se lahko kosajo z njimi, z izjemo seveda »nekih« Slovencev izpod sončne strani Alp. Od njihove strokovne ocene je seveda odvisno ali vidijo v popotniku svoj uspeh pridobivanja dolarjev, saj zaokrožujejo (beri postavljajo) cene kar v dolarjih. Prav zanimivo jih je opazovati kako se v nerazumljivem jeziku prepirajo med seboj za svoje stranke, ko je »na obzorju« skupina turistov.Tiste z daljšim delovnim stažem imajo seveda prednost pri izbiri. Ob prepiranju se neredko dogodi, da radovedni obiskovalci pobegnejo že daleč naprej, ko se one šele dogovorijo in skujejo bojni plan ter jim tako ne preostane drugega kot, da jih v teku dohitijo. Najboljša efektivna učinkovitost pa je dosežena, če jim uspe kaj prodati že na prvi četrtini celotne poti do vrha. S tem namreč pridobijo na času (se lahko takoj vrnejo na začetek k novi skupini) in prihranijo moči, saj jim ni potrebno čisto na vrh.

Brzeči kilometri…

Glavno doživetje po katerem hrepeni popotniška duša na vsakem potepu je uporaba lokalnih prevoznih sredstev. Le tako dejansko doživiš zelo »tesen« utrip življenja kateremu ne manjka tudi tretja dimenzija t.j. govorica, ki jo ne razumeš ter raznovrstne vonjave. Saj tudi vsaki hrani, od katere živi telo in duša, poda svoj glavni pečat njena aroma ozlajšana s pripadajočimi začimbami. Na Kitajskem, deželi prostranstev, se »nekam pride« le z letalom ali pa vlakom. Prva varianta odpade že v startu, saj ni v skladu s popotniškimi nazori, če pa pomislim na naš »pripravniški pristanek« pa dobim še lepši izgovor za drugo varianto – vlak. S slednjim pa se »vidno napreduje« le ponoči, saj je potrebno, da se mali kazalec na uri zasuče za celih 360º, da se pozna kaj na kilometraži. Vsakdanji šok Kitajske realnosti pa so seveda njihove pismenke, še posebno ob nakupu karte za vlak na kateri je potrebno dešifrirati svojo bodočo pozicijo. Ob pomoči stroge kondukterke, s kravato in mrkim pogledom, končno uzreš svoje mesto v »kupeju« za nadaljnjih 12 ur. Kot povsod poznajo tudi v »riževi deželi« več vrst vlakov od hard-seater-jev do sleeperjev. V slednjih so ležišča nameščena v treh nivojih drug nad drugim. Ob nakupu karte je potrebno vso pozornost posvetiti na najboljše ležišče t.j. na drugem nivoju. Najvišje, tik pod stropom, je včasih vprašanje tudi preživetja, saj so kitajci tako strastni kadilci, da je kar težko verjeti. Vsa koncentracija cigaretnega dima ima tako idealno priložnost, da se tekom noči in tudi že prej »prefiltrira« skozi čista popotnikova pljuča. Na spodnjem nivoju, v »pritličju« pa tako ali tako vsi sedijo tako, da pride popotnik do svojega »zakupljenega« sedišča oz. ležišča šele, ko se vsi odpravijo k počitku. Seveda pa obstaja preizkušena metoda kako okupirati svoje ozemlje še pred kitajsko zasedbo, če že ni večje sreče pri nakupu kart. Enostavno, svoj ne preveč majhen nahrbtnik nemarno »zabrišeš« na ležišče, ga malo razpreš, da na plano prilezeta kakšni dve že uporabljeni pomečkani majici in problem je rešen. Navkljub vsemu predstavljaš še vedno sterilno čistočo v primerjavi z ostalimi »domorodci«, saj predstavlja pri njih potovanje z vlakom nek poseben, edinstven, ritual. Ritual, železna srajca in užitek! Neverjetno, a resnično! Ob prvem pisku in, ko se pričnejo odštevati kilometri v vagonu zašelestijo vse mogoče šumeče in nešumeče vrečke polne razne hrane, slaščic in raznovrstnih bučnih semen. Odpirajo se sokovi, mizice se šibijo pod težo termovk s čajem ter preostale hrane, ki »mora zadoščati« za celo pot. Človek se vpraša ob kod taka vitkost Kitajcev, ko pa se neprestano bašejo s hrano?! Mimo pa prihiti tudi že kondukterka s termovko vrele vode, ki jo nalije v posodo z instant nudli, kdor jih je seveda uspel kupiti v trafiki še na železniški postaji. Nehote se vsiljuje vprašanje kam z vsemi temi odpadki po končanem obroku. Enostaven odgovor! Na tla! Kot da bi tekmovali kdo bo bolj zasvinjal svojo okolico, za nameček pa še nekaj mastnih pljunkov ob uživanju najmočnejših kitajskih cigaret. Skratka kot na bojišču kjer je šlo za življenje in smrt! A vse to zopet razreši kondukterkin obhod z metlo in kanto v roki na vsakih 30 minut! A bilo je tudi nekaj svetlih izjem, med njimi tudi nasproti sedeč droben možak, katerega brazde na obrazu so mu pisale leta, ki sem jih poskušal uganiti. Srebal je čaj iz svoje termovke, mene pa je prevevala negotovost in radovednost glede na poznane kitajske starostne rekorde. Mirno je opazoval riževa polja, bežeča pred njegovimi očmi nad katerimi je bila poveznjena obledela »maovka« z obrisom rdeče zvezde na modri podlagi saj je bila le ta verjetno odstranjena šele pred nekaj leti. Enakomerni ritem zibanja ter mrak nad riževimi polji sta ga prepričala, da je čas za počitek saj bo izstopil sredi noči v vasi katere edina povezava s »svetom« je železnica. Sopotnica, ki je poleg mene tudi še obvlada slovenski jezik se je z zajetnim šopom razglednic presedla na hodnik in pričela s pisanjem. Joj, spet me bo bolela roka od podpisovanja, sem se zamislil. Ta čas pa je izkoristila druga črnolasa sopotnica, ki pa ji je bila slovenščina tuja in je potovala s svojim očetom, kot sem izvedel kasneje. Na mizici poleg okna, ki naju je ločevala, je pred menoj porinila listek. Z začudenjem sem ga preletel….What`s your name?….Where do you come from?…, je bilo zapisano. Ko sem jo pogledal, se mi je nasmehnila in pogovor je stekel v polomljeni angleščini. Le s težavo nama je šlo premagovanje njenega kitajskega naglasa, zato sva si še nadalje pomagala z listki kot dva zaljubljenca. Njen oče je prelistaval časopis s pismenkami imel pa sem občutek, da bolj spremlja najino komuniciranje kot pa najnovejše časopisne novice. Kmalu se je razvedelo za dva tujca in neopazno se je nagnetel cel avditorij občudovalcev. »Pisateljica«, ki je bila dva koraka stran, me je z razglednicami komajda našla in se le s težavo prebila skozi »živi obroč«. V očeh sem ji prebral, da bova preložila podpisovanje saj se je debata pošteno razplamtela. Upal sem samo, da ima stari mož nad nami trden spanec, saj nam drugače ne bo odpustil.

Veličastno mesto…

Mesto, ki mu ni para tako po utripu vsakdanjosti kot tudi po arhitekturni zasnovi. Marsikatera mesta so se v svoji zgodovini nastanka obdala z obzidjem pred nezaželjenimi osvajalci. Tudi Xi`an je kljuboval barbarom, ki so prodirali iz današnje Mongolije. V času dinastije Tang (617 do 907 n.š.) je bilo mesto največje v takratni Aziji, obdano z obzidjem 10km×8km, širine 16m v spodnjem in 12m v zgornjem delu ter višine 12m. Enajst mogočnih vrat je dovoljevalo vstop v mesto samo dobro namernim. Sistem ulic v mestu je tvoril pravokotno mrežo, kar je bila v tistem času revolucionarna novost. Do 9 stoletja je bil Xi`an prestolnica – srce takratne Kitajske. Že v času dinastije Qin (221 do 207 p.n.š.) in njenega vodje Qin-Shihudun-a, kateri je slovel po največji krutosti in tiranstvu ter zasnovi administrativnih institucij, provinc, pisave ,…., je bil Xi`an prestolnica dinastije in hkrati karavansko križišče iz centralne Azije proti vzhodu. Od tod tudi Svilena trgovska pot, saj se je vse »začelo in končalo« v Xi`an-u, takratnem Chang`an-u. Ko popotnik prestopi prag veličastnih obokanih vrat, se z veseljem izgubi v labirintu ulic. Kot nagrada, za uspešno orientacijo v živopisanem labirintu, pa je muslimanski predel s pripadajočimi ulicami in nadvse podjetnimi pogajalskimi prodajalci. Ta predel Xi`an-a velja za avtentično muslimanski del. Popotniška duša poleti med stojnicami v tisočletja dolgo obdobje preteklosti. Predrami jo samo vljudnostna gesta lastnika uličnega lokalčka, kjer se odpočiješ ob naročilu opoldanskega obroka, ko ti prinese vilice in žlico. Jedilni pribor imajo namreč kot zlato rezervo, če se slučajno kdaj za njihovo mizo pojavijo kakšni ne-Kitajci. Predrami pa se tudi on ob zavrnitvi, da bodo palčke čisto dovolj. Saj ne veste kaj delate, si misli. Ko pa prinese slastno pripravljeno zelenjavo z rižem ter piščancem, s pravšnjo mero kitajskih začimb, se njegov mali naraščaj glasno hihita v vroči črni kuhinji in pritajeno opazuje skozi vrata. Čez minuto ali dve vsi obnemijo ob spretnosti popotnikov s palčkami. Bioritem življenja se jim pokvari za teden dni, če pa se ob odhodu zahvališ še »po njihovo«, pa so zmedeni kot ob prvi ljubezni. Za posladek pa si pri sosedu še postrežeš s slaščicami katere bi jim zavidale še naše babice. Toliko raznovrstnih še nisem videl na enem mestu.

Želja po spoznavanju prvinskega življenja, še tako rekoč nedotaknjenih krajev, ni dovoljevala lagodja ter tako »dvigala« nadmorsko višino do 3000m, kjer je tudi v zgodnje poletnih mesecih kar osvežujoče. Obrobje Tibeta naseljujejo vzdržljivi, vremenskim neprilikam prilagojeni, razposajeni otroci rdečih lic, kot tudi ostali prebivalci s tako rekoč neobčutljivo kožo, debelo kot »afriški podplat«. Življenje v odročnih vasicah, tako rekoč pozabljenih od ostalega sveta, je fascinantno, neverjetno. Da pa je nekdo deležen te fascinantnosti, pa mora predhodno prestati tudi nekaj psihičnih preizkušenj. Med največjimi je seveda lokalni avtobus, ki se po serpentinah strmo vzpenja in predvsem, in še enkrat predvsem, vratolomno strmo spušča preko prelazov. No, saj ne bi bilo nič posebnega, če pnevmatike ne bi imele tako zavidljivega profila, saj bi ga skorajda lahko zapisali z negativnim predznakom. Da način hlajenja zavor sploh ne omenjam. Mogoče pa le, za sladokusce! Na strehi avtobusa med prtljago je ponavadi namreč večja posoda z vodo, ki skozi cevko zaliva žareče zavore, žareče kot rdeče vrtnice. Voznik pa ima seveda poleg volana pipco, ki jo po potrebi odpira, da mu seveda vode prekmalu ne zmanjka. Bog ne daj, da bi se zagovoril s kakšno zgovorno sopotnico in pozabil pripreti pipco. Seveda pa so dokaj pogoste tudi policijske kontrole, saj med uradnimi kitajskimi oblastmi in Tibetom še vedno velja neka politična napetost. Vendar pa so to skoraj nepomembne življenjske podrobnosti v primerjavi s predhodnimi. Ko pa je »molitev« o srečnem prispetju na cilj uslišana, je z razgledom na zasnežene vršace in mesto, katero se koplje v sončnih žarkih, poplačano potovalno trpljenje. V mesto se zgrinjajo živo pisane barve oblačil po vsakodnevnih opravkih iz bližnjih vasic v blatnih čevljih, iz bolj oddaljenih pa na konjskih hrbtih, tako žene kot možje in otroci. Občudovanja vredne ženice skrbno zlagajo v kopico drobna jabolka in druge pridelke, ki v teh krajih le s težavo dozorijo in zopet ugibam starost zgubanega čela.

Sodobno velemesto…

Z »vetom« sem bil preglasovan ob nasprotovanju obiska velemesta s katerim se celotna Kitajska, upravičeno, tudi ponaša. Kaj pa naj bi bilo tako zanimivega med »brezosebnimi« betonskimi stolpnicami Shanghajskega mesta? Nepregledne množice, kot mravljinci v labirintu že skoraj ne-kitajskih ulic. Z nekaj truda ob iskanju »zanimivih« ulic na karti mesta in malo več korakov, se popotnik zopet najde v svojem elementu. Skoraj neprehodna ulica. Srčni utrip se poveča, kot maratoncu v zadnjem krogu, ob pogledu na kitajske branjevke in ostale ponudnike raznovrstnih suvenirčkov za tujce, ki so za Shanghajčane nujno potrebne vsakodnevne dobrine. Priložnost zamujena ne vrne se nobena! Zato je potrebno zasesti strateške položaje za mizo in nadaljevati z vsakodnevnim preizkušanjem specialitet kitajske kuhinje. Iz črnega prostora, kot rudarskega rova, prijetno zadiši. Kljub okrepitvi želodca se ni možno ukloniti po nekaj prehojenih metrih sveže pečenih piškotov. Da, resnično a neverjetno! Na ulici, pred mimoidočimi, pečejo piškote. Po odlični degustaciji pade odločitev za polovico kilograma hrustljavih zavitkov. V večerni družbi bodo hitro spremenili »agregatno stanje«, boj pa se bo vnel tudi še za sladke drobtinice. Ritual, ki ga ne gre zamuditi, pa je večerna promenada ob reki Huangpu, še lepši pa je nočni pogled iz nasprotne strani počasne reke in sicer iz 340m visoke razgledne terase hotela Grand Hayatt Shanghai. Eden izmed najvišjih hotelov seveda sodi v tretjo največjo deželo sveta na »vzhajajoči strani« zemeljske oble, deželi, kjer postane prehranjevanje s palčkami prava zasvojenost!

AC

Prav previdno in počasi se obrnem… tokrat v desno stran (ker sem v levo zadnjič skoraj padla, ko sem se obračala proti lokalni vodički). Najprej pogledam čez desno ramo in ker oči ne zaznajo ničesar razen sence, počasi obrnem še telo. In tam stoji pred mano kot bi ga vzeli iz malo zatemnjenega filma in postavili pod soj žarometov! Čisto pravi Shaolinski menih – bojevnik!

Preberite preostanek članka »

Včeraj so nas kontaktirali iz Radia 1 in prosili za pomoč pri prispevku. Z veseljem smo jim posredovali številko naše vodnice Ane in nastal je prispevek (direktno javljanje) iz sončnega mrka na Kitajskem. Ob poslušanju mi je bilo kar žal, da nisem bil zraven. Kaj pa vam? Sončni mrk 2009 – Agencija Oskar na Radiu 1

OLIMPIJSKE AVANTURE – XINJIANG 2008

 

 

PRVI OSKARIZEM: POTOVANJA UBIJAJO DOŽIVETJA, MAR NE?

 

Kaj sem si predstavljala pred potovanjem? Predvsem drugačno Kitajsko kot sem jo doživljala leta 1995 po klasični poti, puščavo Svena Hedina in znamenito tržnico v Kašgarju. Prebrala sem program, tekst v starejši izdaji Lonely Planeta in pogledala nekaj slik na internetu.

 

»Aja, kam že spet greš? Kje je že to?«, so spraševali znanci in sodelavci. »Pa še otroka bosta vlekla s seboj? Kako pa to sploh zdrži? Ali se ne dolgočasi?«. Za našo enajstletno Katarino me ne skrbi, do sedaj se je vedno izkazala kot radovedna in vztrajna punca. In kako bom potovanje preživela jaz? Pustimo se presenetiti!

 

Zadnji dnevi pred potovanjem so zbežali med obilico dela v službi in dežurstvi ter urejanjem papirjev za hišno fasado in šele zadnji dan pred potovanjem me je zagrabila potovalna mrzlica.

 

24.07.2008 BRNIK – ISTANBUL – ALMATY

 

Končno ODKLOP! Potovanje se pričenja! Pomahamo zeleni Sloveniji in se po postanku v Zagrebu že spuščamo nad minarete Istanbula. Spoznamo Oskarja, Saro in sopotnike, skupaj nas je v skupini 18, sami prekaljeni vandrovci, ki so že veliko videli in doživeli.

 

Posedamo in opazujemo letalski promet. Letališča so pač nujno zlo vsakega potovanja. Ob sončnem zahodu se dvignemo nad Bospor in poletimo proti vzhodu. Dobra večerja na nočnem letu proti Almatyju, nekaj dremeža in prva potovalna pridobitev – blazina. Hvala Turkish Airlines!

 

25.07.2008 ALMATY – JEZERO SAYRAM

 

DOOOLG DAN!

 

Kazahstanski obmejni uradniki in uradnice z ogromnimi kapami nas pred vstopom v državo natančno popišejo in fotografirajo. Na parkirišču pred letališko zgradbo nas pričaka dež. Ali ne potujemo v puščavske kraje? Naložimo se v ruska kombija in drvimo proti meji. Vožnjo po kazahstanskih stepah v glavnem prespim, zelo zanimiva pa so velika obcestna pokopališča.

 

Okrog poldneva pridemo do mejnega prehoda Korgas. Kazahstansko kitajska meja je nekaj posebnega, kot so vse meje v tem delu sveta. Kakšen dolgčas je schengenska Evropa! Meja je odprta le nekaj ur dnevno od ponedeljka do petka, je pa to eden od le štirih cestnih mejnih prehodov na tisoče kilometrov dolgi meji.

 

Kazahstanski uradniki imajo kosilo in v tem času mejo preprosto zaprejo. Tudi mi se jim pridružimo v menzi. Prostori menze so pravi muzej socializma, za kosilo pa dobimo zelo dober boršč.

 

Ko se vsi podpremo, nas ponovno popišejo, odkljukajo in spustijo v hodnik, kjer spet dve uri čakamo, da odprejo kitajsko stran meje. Katarina mirno spi na nahrbtnikih. Spet izstopno fotografiranje in kombi preko nikogaršnjega ozemlja. Kitajci so še bolj natančni, brskajo po nahrbtnikih, najbolj strogi so z lastniki fotoaparatov in Oskarjevim računalnikom. Vmes se neskončno čudijo, zakaj potujemo v provinco Xinjiang in ne na olimpijske igre v Peking. Končno se vsi zberemo na kitajski strani. Ko prestopimo ograjo mejnega prehoda, se v nas zapodijo menjalci denarja, prodajalci in prekupčevalci. Spoznamo naša lokalna vodnika  Tatara Ekrema in Ujgura Abdula, oba kitajska šoferja in naš avtobus znamke King Long, ki smo ga ljubkovalno poimenovali kar KING KONG.

 

Prvi kitajski vtisi: obmejni Korgas, obdelana dolina reke Ili, slaba cesta ob novogradnji povsem nove štiripasovnice, ki se vzpenja v pogorje Tjanšana (Nebeškega gorovja), prav preko pašnikov ob jezeru Sayram na 2000 m nadmorske višine. Kazaški pastirji nas sprejmejo v svoje jurte in pogostijo s čajem in večerjo. Še sprehod ob obali jezera v mraku, nato pa zlezem v spalno vrečo in zaspim kot ubita.

 

26.07.2008 JEZERO SAYRAM – KARAMAY

 

Vsi v naši jurti prespimo sončni vzhod, zbudimo se šele, ko eden od domačinov odstrani ponjavo z luknje v stropu. Po zajtrku, kjer poskusim slan ovčji sir, se vzpnemo na  razgledne pašnike nad modrim jezerom. Med tropi ovac, krav, konjev in celo kamel si ogledujemo jezero in okoliške štiri- in pettisočake pokrite s snegom. Domačinom smo zelo zanimivi. Kazaški pastir skuša Katarini prodati majhno belo muco, ki se sonči na strehi jurte, pri tem opravilu je zelo vnet.

 

Poslavljamo se od Sayrama in se po avtocesti spuščamo proti jugovzhodu. Vesela sem, da smo še videli in doživeli skoraj nedotaknjeno lepoto in prvobitno življenje pastirjev, bojim se, da bodo čez nekaj let tu stali hoteli in kolone avtomobilske pločevine.

 

 

 

 

Počasi s postanki se spuščamo proti robu Džungarskega bazena. Pogorje Tjanšan poteka od severozahoda iz Kazahstana proti jugovzhodu do puščave Gobi in provinco Xinjiang deli na Džungarski bazen na severu in Tarimsko kotlino s puščavo Takla Makan na jugu. Vedno bolj vroče postaja, hribi ostajajo za nami, mimo polj koruze in bombaža se vozimo že po polpuščavi in počasi se pred nami vzpnejo nebotičniki naftne prestolnice – mesto Karamay. Ima pol milijona prebivalcev, zraslo je v zadnjih desetletjih na robu puščave, bogate z naftnimi zalogami. Vidimo nove zgradbe, ceste, mostove in parke, prebivalci pa so večinoma Hani.

 

Xinjiang je avtonomna pokrajina kot Tibet, Mandžurija in Notranja Mongolija, kjer so do Maove revolucije prebivale večinoma manjšine: Ujguri, Kazaki, Kirgizi, Mongoli, Tatari, Tadžiki in zelo malo Hanov. V zadnjih desetletjih se kitajske oblasti zelo trudijo, da bi se razmerje spremenilo v korist Hanov, zato so tudi ustanovili korporacijo, ki nadzoruje zidavo in naseljevanje Hanov v mestih, ki so kakorkoli pomembna (uprava, nafta, nadzor nad vodo..). Nekaj teh mest bomo še spoznali na naši poti, poleg Karamaya še Urumqi, Kuytun, Korlo, Alar.

 

Zvečer se sprehodimo po tržnici in začnemo spoznavati jedi z žara po ujgursko. Spoznamo prijetno Kitajko s sinom in čivavo. Osrednji park je prav po kitajsko načičkan in okrašen.

 

Prileže se tuš in prva kitajska postelja.

 

27.07.2008 KARAMAY – JEZERO KANAS

 

Spoznavamo se s skrivnostmi kitajskega zajtrka, pogrešamo marmelado, kruh, mleko, kavo, sadje. Kitajci že zjutraj jedo pikantno zelenjavo in žlikrofom podobne cmoke. Še najbolj mi tekne riževa juha, ki jo izboljšam z dvema žlicama sladkorja.

 

Navajamo se na kitajski čas, tu prihaja lahko do zmešnjav, kajti provinca Xinjiang ima svoj čas (srednjeevropski čas + 4 ure), mi pa se dogovorimo za pekinški čas (srednjeevropski čas + 6 ur), kajti vsi javni prevozi in uprava so vezani na ta enotni državni čas. Torej vstajamo v mraku, sonce pa zahaja pozno šele okrog 22. ure.

 

Spet nas čaka zelo dolg dan!

 

Vozimo se med kilometri in kilometri naftnih polj in polpuščave. Vmes se ustavljamo, sprehajamo med grmički in osamelimi drevesi, ki kljubujejo pesku in vročini. Med sprehodi Katarina in Rafko postaneta zbiratelja zanimivih kamnov in priredita z njimi pravi koncert tolkal. Sprehodimo se skozi trsje do presihajočega jezera, kjer najpogumnejši med sopotniki zaide v živo blato. Med potjo spoznavamo oskarizme, najbolj se te dotaknejo, ko jih občutiš na lastni koži – na tej strani v dnevniku je tisti o stanju telesa in duha, zlasti prvi del kar drži.

 

Mimo mesta Urhu in Mesta strahov se počasi dvigamo v nepregledne stepe. V mestu Urhu opazimo starejšega možakarja v Maovi uniformi, ki zbira plastične steklenice in prispevamo kar lep kup plastike.

 

Na sprehodu skozi stepo se nam pridruži mlada ovčka, s katero imamo veliko zabave. Proti večeru v mestu Burqin večerjamo ribe in se začnemo počasi vzpenjati v pogorje Altaj, pot se zelo vleče in zadnji kos poti prespim. Okrog enih se primajemo do prenočišča.

 

 

28.07.2008 JEZERO KANAS

 

Zjutraj vidimo, kam smo prišli. Prespali smo v večjem kompleksu prenočišč, ki izgledajo kot sindikalno letovišče. Kompleks je poln in že na parkirišču ob vhodu v nacionalni park Kanas nam je jasno, da tu ne bomo sami občudovali narave. Pokrajina je lepa, vzpenjamo se po dolini zelo modre reke (podobne Soči), mimo visokogorskih pašnikov in višinskih barij do jezera Kanas. Darjo komentira: »Kot bi Bohinjsko jezero prestavili na Pokljuko«. Žal je tu vse zelo komercialno, podrejeno množičnemu turizmu – ladjice, kamele, jurte, spominki, tudi vas prvotnih prebivalcev Mongolov Tuwa. Škoda.

 

Katarina spoznava značilnosti sibirske tajge, upam, da si bo čimveč zapomnila. Popoldne utrujeni obležimo ob potočku stran od množic Kitajcev. Glava in mišice so težke, kaj je že to jet lag disease?

 

Še samopostrežna večerja v našem sindikalnem kompleksu, Katarini daleč od doma najbolj tekne krompir v oblicah. Kako potovanje hitro spremeni naša merila, okuse in želje!

 

29.07.2008 KANAS – URHU

 

Zapuščamo Altaj, preko prekrasnih višinskih pašnikov se vračamo nazaj v dolino. V zgodnjem jutru črede ovc odhajajo na pašo – spominjajo me na slovensko pravljico o pastirčku, ki so mu vile podarile čredo. S Katarino opazujeva zanimivo življenje »mini« svizcev. Tu bi mirno lahko preživela cel dan.

 

Spet se spustimo v Burqin in med odličnim kosilom opazujemo ulični pretep med dvema ženskama. Nabere se kar precej radovednežev, epilog pa je predvidljiv. Tri največje razboriteže odpelje policijska marica. V veleblagovnici spoznamo nov poklic – luknjač blagajniškega računa?!

 

Počasi nadaljujemo po znani poti proti Mestu strahov (Ghost City) na robu mesta Urhu, ki je urejen kot turistična geološka učna pot. Gre za jezersko dno iz obdobja mezozoika, v katerem se prikazujejo jezerske usedline v skladih, so različnih barv od nežno roza, peščene do olivno zelene in tvorijo neverjetne peščene skulpture. Po daljšem pregovarjanju na temo olimpijskih iger in varnosti tujcev nam dovolijo, da se v parku utaborimo. Sprehodimo se po prašni cesti, mimo turističnih kamel in okrepčevalnic. Kitajski turisti zapuščajo park, sonce zahaja in peščene skulpture zažarijo v povsem novih barvah. Utaborimo se v ozki dolinici. Ker ni vetra, se večina odloči za spanje na prostem brez šotora. Še prej Oskar s pomočnicami, kjer je zelo aktivna Katarina, pripravi odličen sataraš.  

 

Zazrem se v Rimsko cesto in počasi zaspim.

 

 

30.07.2008 URHU – URUMQI

 

Naš tabor oživi pred sončnim vzhodom. Peščeni skladi spet spreminjajo barve, res je lepo. Katarina je ponoči zdrsnila s podloge in se izkopava iz vreče kar nekaj metrov niže v pesku, je pa nad svojo prvo puščavsko izkušnjo navdušena.

 

Nadaljujemo proti mestu Urhu v park skulptur dinozavrov, pravi pravcati Jurski park, katerega tloris je v obliki dinozavra. V Džungarski kotlini so ob nafti našli v zadnjem desetletju tudi dobro ohranjena okostja dinozavrov.

 

Čaka nas dolga in vroča vožnja do Urumqija, kamor prispemo pozno popoldne. Vmes si ogledamo kazaško pokopališče pod budnim očesom imama na kolesu.

 

Prestolnica province Xinjiang Urumqi leži na obronkih pogorja Tjanšan na nadmorski višini 900 m. Je dvomiljonsko mesto, kjer se na vsakem koraku gradi – novo, višje, najvišje, stare četrti v celoti izginjajo in odstopajo prostor nebotičnikom. Večino v mestu počasi prevzemajo Hani.

 

Počasi se sprehodimo skozi ujgursko četrt: prodajalne tradicionalne kitajske medicine s posušenimi kačami in bučami, zanimivi obrazi ujgurskih očakov in otrok, berači, invalidi in ogromen bazar – tu se je čas ustavil. Najbolj zanimiva mi je živilska tržnica, predvsem stojnice s pripravo ovčjih glav na različne načine, žal opisu ni mogoče dodati vonjav.

 

 

 

Bolj poglobljeno raziskovanje utripa v Urumqiju preprečijo Katarinine prebavne težave, ne ustreza ji začinjena prehrana. Podobne težave ima tudi Darjo in med svojo popotno lekarno, ki zavzema kar velik kos nahrbtnika, poiščem medicinsko oglje.

 

Ob obujanju spominov na težave s prebavo je prva asociacija stranišče. Ti posvečeni prostori so na naši poti zelo zanimivi, po načelu NNNP (nič nas ne sme presenetiti). LP pravi, da večina ni bila počiščena od dinastije Han dalje. Res so unikati, večina je »čučevcev«, veliko jih je odprtih, zakritih le s platnom ali ograjenih z lesom. Sedeči WC najdeš le v hotelski sobi, sicer pa je preko dneva najboljši kar obcestni jarek ali pa najbližji grm v materi naravi.

 

Hotel v Urumqiju je zelo lep, izkaže se, da ima tudi nadstandardno ponudbo za moški spol. Ponoči pozvoni telefon, Darjo se oglasi in moški glas ga vpraša: »Is everything OK?«. Čez nekaj minut pozvoni na vrata sobe mlada deklica in ponuja masažne storitve. Zjutraj je bilo na račun tega med sopotniki nemalo smeha in zabave, saj je potrkala v vseh sobah, kjer so se na telefonski klic oglasili moški. Diskriminacija!!

 

31.07.2008 URUMQI – SEN DO LI

 

Cilj današnjega dne je neznan, prišli naj bi čimbližje središčne črte sončnega mrka, ki se bo zgodil jutri proti večeru nekje ob mongolski meji ob robu puščave Gobi. Spuščamo se v depresijo Turpan (najnižja točka – 154 m n.v.). Najprej si na prelazu ogledamo vetrno elektrarno, ki je največja v tem delu sveta, na nadmorski višini 1110 m stoji kar 1500 veternic.

 

Mimo slano – sladkega jezera Sej Vo Hu (po kitajsko začinjen piščanec) in tovarne za predelavo soli se spuščamo po ozki dolini preko pogorja Tjanšan v oazo Turpan, ki je bila ena najpomembnejših postojank na svileni cesti. Pozdravijo nas vinske trte, zanimive sušilnice za predelavo rozin, tipična ujgurska tržnica in huda vročina + 48 (oseminštirideset) stopinj. Ogled Turpana nas čaka čez nekaj dni.

 

Po kosilu iz kruha, sladkega turpanskega grozdja in banan nadaljujemo dolgo pot proti mestu Hami, vmes nas preseneti celo oblak in nekaj kapelj dežja.

 

Sopotnik Rafko za mano je danes zelo pesniško razpoložen. Z Mitjem naju določi za literarna kritika, pesmi so navdihnjene s potovalnimi doživetji, najbolj zabavna je tista o postanku za WC, sicer pa Oskarju obljubi, da bo pesmi in antioskarizme objavil v časopisu (ko urejam ta dnevnik, so pesmi že ugledale luč sveta).

 

Ob sončnem zahodu se peljemo mimo ogromnega pokopališča, ki predstavlja pravo malo mesto. Visoke gomile so nadzidane z opekami, pred njimi so posode za darovanje, na grobove prinašajo pokojnikom hrano, iz opek štrlijo veje, ki naj bi privabljale ptice. Tu so pokopane vse veroizpovedi, vidimo tako križe kot muslimanske plošče. Ekrem mi razloži, da je njihov praznik spomina na mrtve 4. aprila, takrat ljudje prinašajo darove na grobove svojcev.

 

Ob mraku se ustavimo v industrijskem mestecu Sen Do Lin (kot sandolin). Še vedno ne vemo, kje bo cilj današnje poti. Kako že pravi oskarizem? Prihodnost je prazna množica. Privoščimo si hladne špagete z zelenjavno omako (zanimiv okus) in opazujemo ljudi, ki se zbirajo pred zadružnim domom, kjer prirejajo ples. Prizori spominjajo na otroštvo.

 

Oskar nas razveseli z novico, da je našel hotel. Tu nam ob vstopu temeljito pregledajo prtljago, iščejo alkohol in orožje!!! Pijančki ali diverzanti – olimpijske igre bodo in treba je poskrbeti za varnost. Saj ni pomembno, čaka me tuš in postelja.

 

 

01.08.2008 SEN DO LIN – JIWU – PUŠČAVA GOBI (SONČNI MRK)

 

Danes gre zares, ob 19.09 nas čaka popolni sončni mrk. Usmerimo se proti hribom na vzhodu in v naši smeri srečujemo vedno več vozil. Sopotnik Mitja nam lepo po domače opiše sončni mrk. Po ozki soteski se vzpenjamo na višavje Barkol, vozimo se po prelepih zelenih planjavah med macesni, v dolinah vidimo polja oljne repice, kjer se Kitajci slikajo z dežniki.

 

Ustavimo se pred okrepčevalnico in za kosilo imamo zelo dober lamijan (lahman) t.j. rezance z omako. Okrog nas se smuka simpatičen majhen deček, na klopici pred hišo pa dva očaka potrpežjivo pozirata našim fotografom.

 

Po kosilu se odpravimo dalje do checkpointa, po zemljevidu še vsaj 100 km pred središčno črto sončnega mrka, kjer bomo spremljali mrk. Izstopimo, pregledajo potne liste in prtljago po že znanem in ustaljenem postopku. Tu srečamo več oranžnih avtobusov, kombijev in terencev, večja skupina Nizozemcev potuje čez pol sveta najprej na sončni mrk, nato pa bodo nadaljevali pot v Peking. Tu plačamo tudi vstopnino za ogled mrka – 300 juanov (beri 30 evrov!!!). Ja, ni kaj, Kitajci tržijo tudi naravni pojav! Glejmo in učimo se.

 

Spet se vozimo čez zelene planjave med s snegom pobeljenimi vrhovi do mesta Jiwu. Malo mestece bogu za hrbtom na mongolski meji se je polepšalo, pozdravijo nas sveže pobarvane hišne fasade, cvetje in počiščene ulice. Na lepo urejeni tržnici se nam pridružijo prisrčni malčki, začne se vsesplošno fotografiranje – zelo simpatično.

 

Po makadamu nadaljujemo proti mestu dogodka, še kakšnih 20 km makadama in sredi ničesar nas pozdravi nova zgradba observatorija, zelenica z umetno travo, skulpture znakov kitajskega horoskopa in posnetek krogov in templja nebeškega miru v Pekingu. Ni da ni!

 

Obiskovalcev za kitajske razmere pravzaprav ni veliko (čudno, kajne?), srečamo pa prvič, odkar smo na Kitajskem, veliko tujcev. Organizatorji nam hočejo kar določiti, kam spadamo, vendar si sami poiščemo senco, sicer bi se scvrli. Fotografi in opazovalci razstavijo različno ropotijo: aparate, filtre, teleskope. V prostorih observatorija si ogledamo zanimivo multimedijsko predstavitev vesolja in sončnih mrkov.

 

Počasi se približuje ura sončnega mrka in kar nalezeš se razpoloženja ob pričakovanju. Nataknemo zaščitna očala, saj se na soncu že vidi obris lune. Toda, ko ostane le še delček sonca, se pripodi oblak in prekrije sonce. Vsi smo nestrpni, fotografi pospremijo to še s posebej izbranimi besedami. Kakšna drama! Gledamo v nebo in navijamo. Tokrat se nas mati narava usmili in le dobri dve minuti pred mrkom se oblak čudežno odmakne in spet zagledamo delček sonca.

 

Naenkrat se stemni, modrikasto siva svetloba je resnično vesoljska. Gledam korono, pa sence gora, sivo svetlobo, občutki so mešani. Dve minuti kar prehitro mineta in znova sonce izstopi iz lunine sence. Narava nam je resnično naklonila enega od svojih čudežev in vredno je bilo to doživeti.

 

Ob mraku se vrnemo v Jiwu, povečerjamo in se pripravimo na nočno vožnjo. Čaka nas skoraj 1000 km dolga vožnja proti jugu do Jiayuguana v provinci Gansu. Katarina se namesti v spalno vrečo na tleh in prespi vso noč kot polh. Tudi sama se zvijem čez oba sedeža in počasi zaspim, ob nočnem postanku se zbudim šele, ko sopotniki že plezajo spet v avtobus.

 

 

 

 

02.08.2008 JIAYUGUAN

 

Dokončno se prebudim, ko je sonce že visoko na nebu. Smo že v provinci Gansu, v t.i. Hexi koridorju med Črnimi gorami na severu in pogorjem Qilian (Snežnimi gorami) na jugu. Provinca Gansu ima 36 milijonov prebivalcev, na zemljevidu je nenavadne oblike in je gospodarsko bolj razvita kot Xinjiang.

 

Zajtrk si privoščimo v obcestni okrepčevalnici, kjer se domači otroci pripodijo z mobilnimi telefoni in se na veliko fotografirajo z nami, predvsem pa s Katarino. Med potjo nas Oskar seznanja z budizmom, kar me ponovno uspava, k razumevanju karme nam pripomorejo predvsem Rafkovi miselni vzorci.

 

Jiajuguan ima 70.000 prebivalcev in enega največjih jeklarskih kompleksov na Kitajskem. Pozdravi nas vonj po gnilih jajcih, ki ga dobro poznam še iz gimnazijskih časov na železarskih Jesenicah. Seveda smo tu zaradi ogleda zadnjih branikov kitajskega cesarstva na severu, ki so nadzorovali Hexi koridor pred vdori plenilcev in barbarov – trdnjave in ostankov kitajskega zidu iz dinastije Ming.

 

Po prihodu v hotel in tušu Darjo počiva, s Katarino pa imava veliko žehto, opereva prašne in preznojene cunje.

 

Popoldne si najprej ogledamo trdnjavo, ki je zelo komercialna s številnimi turisti, z vojaki v kostumih in spominki. Velik vtis name pa napravi kitajski zid v zahajajočem soncu. Ni tako mogočen kot tisti pri Badalingu, toda pogledi na puščavo in s snegom pobeljene vršace jemljejo dih. Kako so zid in trdnjavo iz daljave gledale karavane? Kakšen občutek nemoči so imeli vsi tisti, ki so jih kazensko vrgli iz trdnjave pred vrata raja v puščavo?

 

Hrana na našem potovanju je precej enolična: lahman, pilav in ovčji šiš kebabi s tremi koščki mesa in z veliko kepo loja na palički. Danes si privoščimo evropsko večerjo, vendar je moj piščanec prav tako pikanten kot vsa hrana tu na Kitajskem. Tuš in mirno spanje.

 

03.08. 2008 JIAJUGUAN – DUNHUANG

 

Ustavimo se v kanjonu, kjer snemajo filme od vesternov do Džiniskana. Čez kanjon pelje adrenalinska žica, pogumni (več kot pol skupine) se spustijo čez, med drugimi tudi Katarina in Inka. Čestitke za pogum! Manj pogumni se samo sprehodimo po kanjonu.

 

Nadaljujemo po Hexi koridorju skozi Gobi do Dunhuanga. Med potjo opazujemo manjše peščene vrtince. Oaza Dunhuang je namakana z vodo ledenikov pogorja Qilian. Tu uspevajo sončnice, žito, bombaž, zelenjava, marelice, jabolka, slive in datlji. V oazi živi 100.000 prebivalcev, poleg kmetijstva se prebivalci ukvarjajo s turizmom. Pozno popoldan obiščemo peščene sipine, ki rdeče žarijo v zahajočem soncu. S kamelami in peš plezamo na sipine – tu je vse podrejeno turizmu, prirejajo sankanje po pesku, zorbing in izlete s kamelami. V mraku pridemo do polmesečevega jezera, žal ni več svetlobe za fotografske posnetke. Katarina je nad kamelami navdušena.

 

Poslovimo se od našega Ekrema, ki se vrača v Urumqi. Ekrem izhaja iz številne tatarske družine z enajstimi otroki in je učitelj angleščine. Zelo zanimivo nam je razložil »one child policy« – politiko enega otroka. Z nami pa še vedno ostaja Ujgur Abdul, ki je brat lastnika turistične agencije v Kashgarju. Po dosedanjem vtisu je začetnik v tem poslu. Pustimo se presenetiti!

 

Zvečer napišemo razglednice.

 

04.08.2008 DUNHUANG – VLAK V TURPAN

 

Po zajtrku se najprej lotimo projekta »Znamke«. Uspešno najdemo pošto in oddamo razglednice – opravili smo z največjo moro na potovanju. Seveda pa je doma lepo dobiti razglednico iz eksotičnih krajev. Točno opoldne nas vržejo iz sob.

 

Pri 40°C se odpeljemo na ogled budističnih jam Mogao, ki so pod zaščito UNESCA. V budizem nas je prejšnje dni zanimivo popeljala Sara. Skozi oazo Dunhuang je vodila svilena cesta in po njej sta se širili tudi vera in kultura. Prve poslikave izvirajo iz leta 336 n.št., kar 1000 let so tu ustvarjali številni umetniki. Neverjetno natančne in živopisne slike v votlinah razkrivajo tedanji način življenja. Ohranile so se zahvaljujoč suhemu puščavskemu zraku. V klifih nad suho rečno dolino je približno 500 jam, za turiste je odprtih le 30 jam.

 

Med ogledom jam ogromno izvemo od lokalne vodičke, gospa je urejena do zadnjega lasu, svilena obleka, svilen šal, salonarji, čipkasta torbica in sončnik. V odlični angleščini nas popelje po najbolj pomembnih jamah in nam razloži stenske poslikave. Kakšni kulturni dosežki iz časov, ko je Evropa živela v barbarskem srednjem veku. Po ogledu desetih jam smo že čisto izžeti.

 

Privoščimo si dobro večerjo in se vkrcamo v vlak proti Turpanu. Dunhuang je šele pred kratkim dobil železniško povezavo in železniška postaja je čisto nova. Katarina se že ves dan neskončno veseli vlaka. Dobimo pograde v »hard sleeper« vagonu in se namestimo. Vlak je čist in kitajski sopotniki so kar prijetni. Opazujemo sončni zahod v puščavi Gobi.

 

Tu nastopi »šefica« našega kupeja, mlajša uniformirana sprevodnica z očali. Energično privleče iz sosednjega kupeja našega Abdula, postavita se pred naše pograde in sledi »Schnellkurs« pravil obnašanja v njenem vagonu. Pri tem je tovarišica smrtno resna.  Abdul pridno prevaja:

• Ne odpiraj oken in vrat
• Na postajah se ne uporablja stranišča
• Natančno razloži, kaj pomeni rdeča in zelena barva pri zaklepanju v stranišče
• Nihče ne sme v posteljo obut
• Ne meči smeti skozi okno
• Ne sprehajaj se po drugih vagonih.

 

Tako poučeni smo lahko zasedli svoja ležišča. Ob desetih zvečer ugasnejo luči in ob šestih zjutraj bomo prispeli na cilj v Turpan.

 

05.08. 2008 VLAK V TURPAN

 

Pot v raj vodi skozi pekel, v našem primeru skozi Hami. Turpan nam očitno ni usojen. Zbudim se od 7.10 – vlak stoji na postaji v Hamiju. Sopotniki mi povedo, da že od štirih zjutraj stojimo na mestu in smo zaklenjeni. Ne smemo iti na stranišče. Sprva nihče ne ve zakaj, nato pa nam povedo, da na naši poti divjajo peščeni viharji. Opoldan nam razdelijo instant (pekoče) juhe in vodo. Hvala bogu imamo zalogo najrazličnejših piškotov.

 

Sklenemo nekaj novih znanstev s kitajskimi sopotniki, igramo tarok, kockamo, nekateri večino dogajanja prespijo. Vlak je klimatiziran, saj bi se sicer scvrli na več kot 40 stopinjah. Okrog 17 ure se končno premaknemo, vendar vozi vlak zelo počasi. Šele malo pred polnočjo se izkrcamo v Turpanu. Deležni smo celo kratkega nasmeha naše sprevodnice, očitno smo bili pridni. Okrog ene ure pridemo do hotela. Ker smo pridelali cel dan zamude, nas čaka dolg in naporen dan.

 

06.08.2008 TURPAN – KUQA

 

Vroč dan začnemo na ruševinah mesta Jiahoe iz 1. stoletja pr.n.št. Postopamo po ulicah med ruševinami hiš, templjev in vodnjakov na kamniti terasi nad reko.

 

Naslednja postaja je Eminov minaret, 44 metrov visok lep okrašen stolp mošeje emirja Emina iz 16. stoletja. Ogledamo si tudi rekonstrukcijo Emirjevega dvorca. Z oslovsko vprego se odpeljemo v center mesta. Vozimo se mimo značilnih ujgurskih hiš z odprtimi dvorišči in terasastimi strehami. Zaradi vročine imajo v dvoriščih in na strehah postavljene postelje. Za kosilo naročimo piščanca za tri osebe in nasitimo pol skupine. Skozi vinograde oaze Turpan se odpeljemo na dolgo pot do Kuqe. Pot je dolga kar dve etapi in prvi del do mesta Korla vidimo (v Korlo bi sicer morali prispeti že včeraj zvečer!). Na desni nas spremljajo obronki Tjanšana, levo pa obdelan rob puščave Taklamakan – sončnice, bombaž, koruza. Drugi del poti prevozimo v temi in okrog štirih zjutraj se prizibamo v Kuqo.

 

07.08.2008 KUQA – RDEČI KANJON – AKSU

 

Pot v raj nas je vodila tudi skozi Rdeči kanjon.

 

 

 

Kuqa je tradicionalno ujgursko mesto z eno najbolj zanimivih in barvitih tržnic na našem potovanju. Tu prodajajo prav vse, najbolj zanimiva je železnina po ujgursko. Suh možakar sedi na tleh med različnimi žicami, maticami, vijaki in ostanki koles. Skozi četrt obrtnikov se sprehodimo do mestne mošeje. Pri delu opazujemo brivca in kovaškega mojstra, ki je podkoval oslička. Med potjo po mestu nas spremljajo razigrani otroci.

 

 

 

Namenjeni smo v Rdeči kanjon. Pozni smo, po informacijah se nam obeta 40 kilomerov in skupina ni preveč navdušena. Prašna cesta je polna tovornjakov, naloženih s premogom do vrha. Vzpenjamo se visoko v pogorje Tjanšana. Prvotnih 40 kilometrov se razvleče na 70 in vozimo se že pet ur.  Ob našem kolovozu je že trasa nove ceste, toda zaenkrat jo lahko le gledamo in še naprej požiramo prah. Nekateri so nezadovoljni in žolčno se prerekajo v zaselku, kjer praznujejo poroko. Na tako dolgem in napornem potovanju so razmišljanja o tem, kaj je kdo zamudil, povsem nepotrebna. Nikoli ne moreš videti vsega in na koncu si zapomniš in sanjaš samo o tem, česar nisi pričakoval. Oskar pomiri duhove in nadaljujemo po razriti cesti do rečne doline z rdečimi skalami. Po polurni hoji najdemo vhod v kanjon, pa ne vsi. Vhod je po kitajsko urejen, gradnja ceste pa zamuja. Kanjon je res lep in vreden ogleda, dolg 6 kilometrov, vendar bi za ogled potrebovali cel dan, ura pa je že sedem zvečer. Med rdečimi skalami komaj vidiš košček neba. S Katarino se na dobri polovico poti obrneva in brodiva po potočku. Darjo, Duška in Andrej vztrajajo do konca doline in zamudijo zbor. Šele ob 20.40 se začne dolga, prašna pot nazaj.

 

 

Katarina se spet namesti v spalno vrečo in spi kot polh. Dremam, občasno vidim v polspanju vrhove Tjanšana in tovornjake. Kar naenkrat se promet ustavi, obstanemo v najožjem delu soteske, le nekaj kilometrov je še do doline in asfalta. Izvidnica poroča, da se je nižje v soteski pokvaril tovornjak, obvoziti se ga ne da, prav tako se ga ne da ne umakniti s ceste  in ne popraviti. Večer se že prevesi v nov dan, mi pa smo ujeti pod vrhovi Tjanšana. Okrepčamo se z lubenico, medtem izvemo, da je nekje višje v soteski cestni odcep za Aksu. Obrnemo se in začne se mukotrpna pot nazaj med stoječimi tovornjaki. Duška in Andrej izstopata in usmerjata stoječe tovornjake. Prvi odcep je zaprt z zapornico. »Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče..«, ampak mi jo imamo. Nekaj kilometrov dalje je še en odcep, počasi se tresenje umiri in zaspim. Zbudi me baterijska svetilka, ki mi sveti v oči. Policijska kontrola potnih listov nekje pred mestom Aksu. Dani se in danes se začenjajo olimpijske igre v Pekingu. Ob 6.40 končno prilezemo do hotela v mestu Aksu in zasluženo odspimo kake tri urice.

 

 

08.08.2008 AKSU – PUŠČAVA TAKLAMAKAN

 

Ob desetih se vsi zeleni in povaljani zberemo pri zajtrku. Smo na robu puščave, naš hotel pa ima v avli pravi tropski vrt s kričavimi papigami v kletkah. Kamel ni še nikjer.

 

Oskar nam pojasni včerajšnje zaplete in nadaljujemo proti mestu Alar. Je čisto novo mesto, naseljeno s Hani in ima drugo največjo univerzo v provinci Xinjiang. Zraslo je na robu puščave ob velikem namakalnem jezeru reke Tarim, ki izvira v pogorju Tjanšana in je najdaljša reka, ki se ne izliva v morje ali jezero. Med postankom takoj pristopijo policisti in natančno pregledajo dokumente, seveda zaradi današnje otvoritve olimpijskih iger in »naše varnosti«. Šele doma preberem v starem časopisu, da so v Kashgarju Ujguri napadli policijsko postajo in da je bilo kar nekaj žrtev.

 

Šoferja se ponovno izgubita ob izhodu iz mesta. Končno nadaljujemo po čisto novi cesti, ki od severa proti jugu prečka puščavo Taklamakan, ki je druga največja peščena puščava na svetu. Ob cesti je trstičasta ograja, nasadili so drevje in tamariske. Ustavimo se na peščenih sipinah, svetloba je bleda, sipine pa svetle. Že od Turpana dalje nebo nad nami ni več jasno, v zraku je veliko peska.

 

Počasi se noči, ustavimo se na robu puščave, kjer postavimo tabor. Danes bomo šotorili. Glej ga zlomka, odkod komarji v puščavi? Prav nadležni so! Zaspim kot ubita.

 

 

 

 

09.08.2008 – PUŠČAVA TAKLAMAKAN – HOTAN – YARKAND

 

Pospravimo tabor in kmalu vidimo, odkod komarji. Za prvimi sipinami se že pojavijo topoli in prve vasice oaze Hotan. Najprej se odpravimo na izlet s kamelami. Bolj zabavno je kot v Dunhuangu, ker je vzdušje bolj domače. Ob kamelah tekajo na sprehod tudi njihovi mladiči, eden izmed njih tuli in joka kot razvajen otrok. Zelo se mu nasmejemo in ga poimenujemo kar »sitni kamelček«.

 

Ogledamo si zanimivo manufakturo atlaške svile, za katero so značilni živopisani vzorci. Tu so prikazani starodavni postopki izdelovanja svile, sodelujejo pa kar vse generacije od otrok do starčkov.

 

V Hotanu prečkamo Belo reko, ki je znana po žadu. Katarina zelo obžaluje, ker ni časa, da bi si v rečnem produ poiskala svoj kos dragocenega žada. Ustavimo se na živahni ujgurski tržnici. Zelo je vroče, čisto mi pade sladkor in vrti se mi. Sedimo ob cesti in opazujemo cele družine na enem motorju in oslovske vprege. Ob koncu doživimo še pravi pretep, na drugi strani ceste gre zares, pretepači imajo v rokah tudi nož in sekiro. Loči jih množica gledalcev, kitajski policist pa iz varne razdalje mirno opazuje razborite Ujgure.

 

Nadaljujemo pot ob robu puščave proti Kargiliku in Yarkandu. Neskončni drevoredi topola, obdelana polja in revne vasi z nizkimi hišami iz opeke, blata in lesa, med oazami pa se vleče rob puščave. Na cesti je veliko oslovskih vpreg.

 

Na dolgih vožnjah poleg Oskarja in Sare sodelujejo tudi sopotniki, Mitja je naš strokovnjak za sončni mrk, od Staneta izvemo o zanimivih knjigah, ki jih je prebral o življenju pod Maom na Kitajskem in o poti Svena Hedina, Milan nam razloži principe taoizma, Darjo pa svoje praktične izkušnje o poslovnem bontonu na Japonskem, Kitajskem in v Koreji. Rafko nas zabava s pesmimi in antioskarizmi, Katarina pa z vici. Ne bi bilo slabo, da bi že pred daljšimi potovanji sopotniki dobili okvirne teme, ki bi jih v skladu s svojim znanjem, poklicem in interesi obdelali in predstavili celi skupini.

 

Zaradi meglic in peska v zraku žal ne vidimo pogorja Kunlun Šan. Področje  oaze Yarkand je zelo bogato z vodo, vozimo se mimo riževih polj in ribnikov z lotusi in lokvanji.

 

V hotelu v Yarkandu si privoščimo odličen tofu, seveda je sporazumevanje prepuščeno rokam. V restavraciji imajo živo glasbo, več ujgurskih družin se zabava, plešejo pa ločeno po spolih. Naša družina je za njih prava atrakcija, najdejo celo mladeniča, ki se z nami pogovarja v angleščini in prevaja. Katarina pride na svoj račun in pridno spremlja na televiziji prvi dan olimpijskih iger.

 

Kličem domov in izvem, da je umrl Andrej (očetov dolgoletni kolega pri Slovenskih muzikantih, s katerimi so prekrižarili lep kos Evrope), prav tako kot naš Ivo je umrl zaradi infarkta. Od očeta sem tudi podedovala in pridobila željo po iskanju nečesa novega na potovanjih in že od otroštva dalje iskala izzive, najprej seveda le s potopisi in zemljevidom. Menim, da bi se kljub naporom nenehnih voženj vsi nekdanji člani ansambla strinjali z oskarizmom: »Bolje zmrzniti na potovanju kot zgniti doma«!

 

10.08.2008 YARKAND – KASHGAR

 

Spet vožnja ob robu puščave. Prehitevamo številne oslovske vprege. Nedeljsko jutro nas vodi na znameniti živinski sejem v Kashgarju, na enega od stotih krajev na svetu, ki bi jih moral videti vsak popotnik. Moja pričakovanja naraščajo, saj je to ena od slik, ki sem si jih pričarala pred potovanjem in se nenazadnje tudi odločila za to pot.

 

Še prej se ustavimo v mestu Yengisar, ki je znano po izdelavi nožev. Praktično v vseh hišah prodajajo orožje in sopotniki se do zob oborožijo. Tudi tu imajo živinski sejem in živahno ujgursko tržnico.

 

Proti Kashgarju je cesta vedno bolj zatrpana z vpregami. Tržnica je resnično doživetje: množica ljudi, ovce, koze, krave, oslički, kamele, perutnina, kupi lubenic in zlatorumenih melon, parkirišče za osle in vprege, vmes pa »fast food« po ujgursko: izdelovalci rezancev in značilen vonj po ovčetini. Živali so čiste, ostrižene, počesane in postrojene v ravne vrste. Vsepovsod se trguje, natančno pregleduje kopita, zobovje, nič ne ostane skrito. Ujgurski in kirgiški očaki v značilnih pokrivalih budno spremljajo potek trgovanja. Postopoma se prostor začne prazniti, kupci svoje nove pridobitve nalagajo na vozove in tovornjake. Zasmili se nam teliček, ki joka, ker so ga ločili od mame, tudi Katarina spusti nekaj solz. Malo naprej nam nasmeh dneva pokloni kamela. Ostane zabeležen na Katarininem fotoaparatu.

 

Tu barve, vonjave in doživetja niso ubila pričakovanj, še vedno trgovanje poteka kot pred stoletji, tu si resnično lahko predstavljaš karavane pisano oblečenih trgovcev in kamel otovorjenih s svilo in dišavami.

 

Svilena cesta je ime za mrežo karavanskih poti, ki so že od starega veka dalje povezovale Kitajsko preko prostora Centralne Azije s Sredozemljem. Samo ime je tej mreži dal v 19. stoletju Nemec Ferdinand von Richthofen. Začela se je v Xianu in se po več poteh preko Tarimske kotline in Pamirja spustila v stepe Centralne Azije, od tam pa preko Perzije na Bližnji vzhod in v Anatolijo. Zahodnjaki so na prostor Kitajske prinašali steklo, zlato, drage kamne in slonovino, odtod pa so odnašali poleg svile še žad, začimbe, kovine, keramiko in krzno. Narodi ob svileni poti so si izmenjavali tudi kulturne dobrine in izume ter iznajdbe. Na poti so se razvila v oazah pomembna trgovska in kulturna središča tistega časa kot so Buhara, Samarkand, na naši poti pa smo spoznali Dunhuang, Turpan, Kuqo, Hotan, Yarkand in predvsem Kashgar. Trgovci so se organizirali v karavane, glavno prevozno in tovorno sredstvo so bile dvogrbe kamele, katerih prednost je zimski kožuh in odpornost na nizke temperature. Po svileni poti so potovale nove vere: budizem (ostanki so številne budistične jame in templji), krščanstvo, predvsem pa islam. Tako ne preseneča, da smo se na svoji poti po Xinjiangu srečevali predvsem z islamskim načinom življenja pri Ujgurih, Kirgizih in Kazakih.

 

Da smo res v islamskem svetu, vidimo tudi med popoldanskim potepanjem po starem delu Kashgarja. Okrog trga pred mošejo Idkah se širi labirint zavitih ulic, hiše so pretežno lesene in lepo izrezljane kot nema priča nekih boljših časov. Povsod se trguje, ljudje pa so tradicionalno oblečeni.

 

Kashgar ali Kashi po kitajsko se ostro loči na stari ujgurski in novejši kitajski del mesta. Razlika je tako očitna, da kar bode v oči. V kitajskem delu mesta je tudi eden od štirih še stoječih kipov Mao Ze Donga na Kitajskem. Ali je ta večinsko ujgursko prebivalstvo nad tem navdušeno, je že drugo vprašanje.

 

Spoznamo lastnika agencije, ki nam je organizirala potovanje po Xinjiangu, t.j. brata našega Abdula, tudi temu je ime Abdul. Možakar je izobražen in posloven, govori tudi bistveno boljšo angleščino. Izhajata iz velike družine ujgurskega imama iz vasi Bartokay v dolini reke Ili, kjer se bomo vračali nazaj proti kazahstanski meji. Bratje imajo turistično agencijo v Kashgarju, preostanek družine pa obdeluje zemljo na domači kmetiji. Abdul I. nas povabi na ujgursko večerjo, ki se tradicionalno začne s sadjem in nadaljuje s tradicionalnimi jedmi kot so ovčetina, pilav, lahman in različne vrste zelenjave.

 

Po večerji me čaka zaradi hudega zaprtja še manjši medicinski poseg, pred odhodom na visoki Pamir si v hotelu s pomočjo svečke Dulcolaxa izpraznim črevo. Boleče (beri: smrdeče), vendar občutim pravo olajšanje.

 

11.08.2008 KASHGAR – JEZERO KARAKUL

 

Danes zjutraj se odpravljamo po Karakorum Highway v osrčje Pamirja, tega dela potovanja se najboj veselim. Krajši postanek na eni od tržnic in že se vzpenjamo ob deroči reki v ozko dolino. Spet check point, ampak mi smo že veterani v poslovanju z uniformiranimi osebami.

 

Soteska se zoži, nekje nad nami se v oblakih skriva vrh Kongurja (7649 m). Nekje na višini Triglava se ustavimo in prečkamo viseč most nad naraslo reko. Zmorem toliko poguma za to adrenalinsko dejanje, ki ga moja fotografa žal nista ovekovečila. V zaselku nomadskih pastirjev na drugem bregu reke nam skušajo prodati različno šaro. Pokukam v eno od jurt in vidim otroško zibko, ki na vrvi visi s stropa.

 

Nadaljujemo k jezercu z jaki in pravimi puščavskimi sipinami na drugem bregu. Hodimo in se privajamo na višino. Po višinskih močvirnih travnikih nadaljujemo preko melišč s številnimi ledeniškimi balvani in morenami v pogorje Pamirja. Mraz je, piha strupeno mrzel veter in tudi naša sapa je nekoliko krajša. Ustavimo se ob jezeru Karakul, Muztag Ata (7546 m) skriva svoje obličje. Namestimo se v jurtah Kirgizov, ki pa nam prav na vsakem koraku skušajo prodajati podobno robo kot ob vsej poti. Ogledam si zakol ovce, ki je namenjena za našo večerjo, možakar svoj posel resnično obvlada.

 

Po večerji prične deževati, namestimo se v vreče in dežne kaplje nas uspavajo. Okrog štirih zjutraj v naši jurti zavlada preplah, nekateri sopotniki se zbudijo v lužah vode, naša jurta pušča na različnih krajih. Voda je vsepovsod, nekateri jo kar zlivajo iz čevljev. Še ena zanimiva dogodivščina, morda povezana s tistim oskarizmom, ki pravi, da si najbolj zapomnemo tisto, česar ne pričakujemo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

12.08.2008 JEZERO KARAKUL – KASHGAR

 

 

 

 

»This yurta is no good!« ugotovi naš kirgiški gospodar zjutraj. Dvomim, da tega ni vedel že prej. Očitno se zabava, mi pa sušimo mokre predmete. Meglice se vlečejo nad jurtami, pomešane so z dimom, še rahlo rosi. Nekateri želijo takoj po zajtrku oditi nazaj v Kashgar. Na srečo ostanemo še cel dan, preneha deževati in izza oblakov sramežljivo pokuka sonce (res je, da po vsakem dežju posije sonce). Dan je takoj lepši, sprehajamo se okrog jezera, preskakujemo potočke in plezamo na balvane. Pogledujemo proti Muztag Ati, ki se nas tik pred odhodom usmili in se izlušči iz oblakov ter pokaže v vsej svoji lepoti, res je veličastna.

 

Darjo popravi domačinom sončne celice, v zahvalo pa bi za povrh želeli še njegov švicarski nož. Ko fotografira majhnega dečka z ožganimi lički, mu starši takoj pričnejo prodajati različne izdelke. Za dobro fotko se splača potruditi in Darjo postane ponosen lastnik pletene denarnice. Ni kaj, Kirgizi so trgovci od glave do pete.

 

Še enkrat po poti navzdol podoživljam lepote Pamirja, poplava v jurti pa je bila samo še ena avantura več.

 

V hotelski avli srečamo tri Slovenke, ki so same pripotovale iz Biškeka. Naši sopotniki jih poznajo s prejšnjih potovanj. Kako je svet majhen.

 

 

13.08.2008 KASHGAR

 

Dopoldne si ogledamo mavzolej Abakh hodže z značilno arhitekturo Osrednje Azije.  Nadaljujemo v centru mesta v mošeji Idkah. Tu preseneča  topolov nasad na notranjem dvorišču mošeje.

 

Med ogledi srečamo skupino nejevoljnih Italijanov, ki niso dobili dovolilnic za odhod na Pamir. Kitajci so danes za nedoločen čas »zaradi olimpijskih iger« zaprli Karakorum highway. Bolje biti moker, kot pa ostati brez Pamirja.

 

Katarina se ne počuti dobro, muči jo sinusitis. Ostane v hotelu, vneto spremlja OI in nam po mobilcu sporoči veselo vest o prvi slovenski olimpijski medalji Sare Isaković (mi ji sprva še verjeli nismo!). Bravo!

 

Popoldne v kitajskem delu mesta najdemo olimpijske majice in maskote. Končno, do sedaj jih ni bilo nikjer. Za Ujgure so kitajske olimpijske igre kot na drugem planetu in razen nekaj plakatov v večjih »kitajskih« mestih nismo imeli občutka, da smo v deželi gostiteljici OI. Privoščimo si kosilo v pravi kitajski restavraciji, kjer se spet enkrat namučimo z naročanjem.

 

Med pohajkovanjem po mestu ponovno vidimo veliko razliko med modernimi trgovinami Kitajcev in tradicionalnim življenjem Ujgurov.

 

14.08.2008 KASHGAR – URUMQI – YINNING – BARTOKAY

 

Dan preždimo na letališčih (zanimiva sprememba po King Kongu). V Kashgarju varnostniki razorožijo naše sopotnike, iz velike prtljage jim brez obrazložitve poberejo prav vse yengisarske nože, poleg tega pa tudi zaloge žganih pijač.

 

Odletimo do Urumqija, nato pa nas čaka prelep polet nad zasneženimi vrhovi Tjanšana. Pod nami se po rodovitni dolini že razliva reka Ili, ki teče proti severu (POZOR – reševalci križank, to je tisti pritok Balhaškega jezera, ki je sestavni del vsake križanke). Dolino reke Ili sta si v prejšnjem stoletju lastili tako sovjetska kot kitajska država, na koncu je ostala v sklopu Kitajske, sem je pobegnilo po oktobrski revoluciji pred rdečo armado veliko število »belih« Rusov.

 

Danes bomo gostje Abdulovih staršev. Med vzorno obdelanimi polji se pripeljemo do lepo urejene imamove hiše, kjer nam priredijo pravo gostijo. Toda, kako že pravi pregovor – ne hvali dneva pred nočjo.

 

Prijaviti se je potrebno še na lokalni policiji, ker je Katarina radovedna, kako to izgleda, jo posodiva Sari in Oskarju. Kar dolgo jih ni nazaj, nekateri sopotniki se že odpravljajo spat. Okrog polnoči se vrnejo z vestjo, da nam policija zaradi naše varnosti ne dovoli spanja pri imamu. Zdaj že vemo, da so olimpijske igre in da ni primerno, da bi se tujcu kaj hudega pripetilo na Kitajskem. Žal mi je za naše gostitelje, ki so se tako potrudili in iskreno upam, da niso imeli težav zaradi nas.

 

Za nas sledi program NNNP ali plan B, spet smo v avtobusu, peljemo se v 40 km oddaljeni Yinning in tudi zadnjo noč na Kitajskem prespimo v hotelu.

 

15.08.2008 YINNING – ALMATY

 

Yinning je lepo urejeno, čisto in zeleno mesto, polno drevja in parkov. Ogledamo si mošejo z molilnico v prvem nadstropju.

 

In zakaj smo se ustavili v zakotni okrepčevalnici? Sara prinaša torto. Naš France praznuje rojstni dan. Vse najboljše, še naprej toliko modrosti, iskrivosti in dobre volje.

 

Bližamo se Korgasu, obmejno mesto se praži pod vročim soncem. Zapravimo še zadnje juane in spet stojimo pred zaprtimi vrati mejnega prehoda. Ponovimo vajo, Kitajci nas pregledajo tudi ob izhodu iz države. Pomahamo Abdulu, Kitajski in Xinjiangu in že smo pri Kazahstancih, tu opravimo obmejne postopke presenetljivo hitro. Ali pa smo mogoče že navajeni  vsega hudega?

 

Ponovno srečanje z obema voznikoma kombijev Nikolajem in Slavo. Kazahstanske stepe se tokrat bleščijo v soncu, nepopisno lepi so pogledi na prostranstva s čredami ovc, konjev in kamel. Ustavimo se na počivališču z dobrim studencem in manjšo okrepčevalnico. Goltamo šašlike po kazaško, drugačni so kot ujgurski, bolj sočni. BOLJŠI!

 

Ob sončnem zahodu se ustavimo na velikem obcestnem kazaškem pokopališču. Na gomilah stojijo velike hiške ali pa bogato okrašeni nagrobni kamni.

 

V Kazahstanu smo prešli na sončno uro, zato je že ob osmih zvečer mrak. Tako že v trdi temi uzremo luči Almaty-ja (Alma Ate po rusko).

 

 

 

 

 

16.08.2008 ALMATY – ISTANBUL

 

Zadnji dan naše odisejade. Odličen zajtrk, nato sprehod po Zeleni tržnici, kjer občudujemo lepo zloženo sadje in zelenjavo. Lahko se sporazumevamo z »bratčiki«, razumemo smisel besed, črkujemo napise v cirilici, vidimo slovanske obraze – počasi se vračamo domov.

 

Po vseh olimpijskih doživetjih zadnjih treh tednov ne čudi, da Darjo vzklikne: »Kdo bi si mislil, da mi bo v Kazahstanu še všeč!«

 

Kazahstan je po površini deveta največja država sveta. Sega od Kaspijskega jezera na zahodu do pogorja Altaj na vzhodu. Obsega stepe in puščave, najbolj znano pa je raketno izstrelišče Bajkonur. Že od razpada sovjetske države mu vlada Nursultan Nazarbajev. Prestolnico so leta 1997 iz Almatyja preselili na sever v Astano.

 

Alma po kazaško pomeni jabolko, Almaty pa veliko jabolk. Kraj je bil postojanka na severnem kraku svilene ceste, današnjo podobo pa je začelo mesto dobivati v 19. stoletju s prihodom carjevih vojakov. Med drugo svetovno vojno je Stalin sem iz Moskve in Leningrada preselil številne kulturne in industrijske objekte. Mesto leži na obronkih Tjanšana in ima 1.300.000 prebivalcev, največ 46% Kazakov, 30% Rusov in 10% Ujgurov.

 

 

S pomočjo lokalnega vodnika si ogledamo mesto, nekdanjo prestolnico Kazahstana. Možakar je po očetu Kazak, po materi Ukrajinec. Zanimivo opiše življenje v nekdanji Sovjetski zvezi in tranzicijske spremembe v Kazahstanu.  Sam je razpad komunizma doživel kar v Vzhodnem Berlinu.

 

Sprehodimo se po zelenem mestu na visoki nadmorski višini (do 1600 m n.m.), ena od zanimivosti je drsalni stadion, kjer so sovjetski hitrostni drsalci tolkli svetovne rekorde. Ogledamo si park Panfilov z ogromnim spomenikom Rdeči Armadi. Naš vodnik nas opozori, da je v mestu veliko privržencev trde sovjetske politike. V tem parku je tudi lepa lesena ruska pravoslavna katedrala Zenkov in muzej kazahstanskih ljudskih glasbil. Ogledamo si zgodovinski razvoj različnih tolkal in brenkal, ki so jih uporabljali šamani pri svojih obredih. Najbolj tipično glasbilo je kazaška dombra, brenkalo z dolgim vratom, podobno lutnji. Ob koncu nam je kustosinja priredila pravi majhen koncert s starodavnimi glasbili. Mogoče bom nekoč pokukala tudi k šamanom!

 

Ker je sobota je ob spomeniku Rdeči Armadi ogromno svatov. Tradicionalno se pridejo vsi mladoporočenci poklonit in fotografirat k spomeniku. Sprehajamo se med lepo urejenimi svati. Našim fotografom ne zmanjka dela oz. fotografskega materiala.

 

Sprehodimo se še po mestni promenadi, mladina uživa ob koncertu rockerjev, vidimo pa celo mimohod Hari krišne. Zelo evropsko. S Katarino odkrijeva trgovino s spominki in bižuterijo, prvi pravi šoping v treh tednih, zdaj lahko res v miru oddidem domov.

 

Zvečer je na ulici pred hotelom kar nekaj hudo alkoholiziranih meščanov, dediščina nekdanje velike države ali posledica težkih razmer?

 

Pred vstopom v letalo se še zazrem v nebo, pozdravlja nas delni lunin mrk. Še en čudež narave za slovo!

 

17.08.2008 ISTANBUL – BRNIK – RODINE

 

Miren let, sončni vzhod že pričakamo na carigrajskem letališču. Kar naenkrat smo spet soočeni z evropskimi cenami! Poslovimo se od Oskarja. Domov se vračajo tudi skupine iz Irana in Svilene ceste, izmenjamo vtise in izkušnje.

 

Še malo in pod nami se prikažejo gozdovi, Sava in Kamniške Alpe, doma smo. Še slovo od Sare in sopotnikov in za nekaj časa se bomo spet stopili z vsakodnevnimi opravki in nadlogami. Smo pa bogatejši za kakšno prigodo in spoznanje o sebi. Ljubo doma, kdor ga ima.

 

 

 

 

 

 

 

KJE SO SLEDI IN SPOZNANJA, IZKUŠNJE IN DOŽIVETJA, KI NAJ BI JIH PUSTILO TVOJE POTOVANJE? (Rumi Mevlana)

 

 

Doma me zajame podopustniška delovna mrzlica in številna nadomeščanja, Darjo in Katarina uredita svoje fotografije, moja drobna knjižica s kracami pa leži nekje na mizi ob računalniku. Če se ne bom lotila potovalnega dnevnika zdaj, bo del spominov končal na smetišču zgodovine. Vendar ni prav, saj je bilo potovanje v osrčje svilene ceste zanimiva preizkušnja in doživetje za vse sopotnike. Na tem potovanju sem znova dobila potrditev, da lahko tudi v težkih razmerah (dolge vožnje, neprespanost..) ohranim mirno kri, se odklopim in ne reagiram panično. Na takem potovanju spoznavaš svet in predvsem samega sebe.

 

Sopotniki so največje potovalno bogastvo, prav od vsakega sem odnesla nekaj novega in tudi to je ena od prednosti potovanja v manjših skupinah. Katarina je potovanje dobro preživela in mislim, da se je tudi mnogo naučila, predvsem vzdržljivosti in prilagajanja. Videla in spoznala je, kako živijo njeni vrstniki v tem odmaknjenem koščku sveta. Njen pogled na potovanje je še posebej zanimiv in upam, da ga bo dokončno spravila na papir.  Ponovno sem dobila potrditev, da lahko otrok tudi na taki avanturi uživa in tudi odraslim pomaga najti delček otroka v sebi. Vso pot pa sem iskreno občudovala vztrajnost in življenjsko modrost naših sopotnikov Franceta in Inke. Upam, da bom v njunih letih obdržala vsaj nekaj njune iskrivosti in želje po nečem novem.

 

Oskar pravi, da je potovanje brez izziva kot hrana brez soli. Oja, naše spoznavanje Xinjianga je bilo še kako slano in začinjeno. To resnično ni potovanje, kjer bi ves dan tekali za vodnikom in bili prenasičeni z ogledi cerkva in muzejev, vzdušje in izziv si moraš poiskati sam. Xinjiang pod vročim soncem še živi svoj tisočletni sen, vmes pa se vrivajo podobe modernizacije in brezobzirne globalizacije. Kljub temu, da si tujec in ne znaš jezika, takoj opaziš razlike in trenja med Hani in ostalimi ljudstvi. Tudi stalnih kontrol se navadiš in te sploh ne motijo več.

 

Skoraj 7000 km vožnje po poteh karavan je za nami. Ko zaprem oči, se spomnim neskončnih prostranstev, puščave, gorskih pašnikov, divjih gora in rek, dolgočasnih polj bombaža in nafte. V času celodnevnih voženj sem med dremežem in bežečimi slikami spoznavala trdo življenje ob tisočletni svileni cesti, daleč od doma pa razčistila tudi s številnimi težavicami, ki ti doma grenijo življenje. Resnično izziv potovanja v mislih zmanjša vsakdanje probleme. Ostale bodo barve in vonjave zelenih pašnikov Tjanšana, pasteli puščave, »vesoljska« svetloba sončnega mrka, živopisne podobe ujgurskih tržnic in vonj po ovčetini. Zanimivi so bili pisano oblečeni domačini, pogled na razigrane otroke pa me je vračal v moja otroška leta, ko smo otroci znali uživati v majhnih stvareh in brez pridobitev današnje civilizacije. Nekoliko sem pogrešala bolj pristen stik z ljudmi, vendar je bilo za to premalo časa. Moji najlepši vtisi so vzdušje ob sončnem mrku, večerni zahod na kitajskem zidu, brezčasne slike v jamah Mogao, najbolj tradicionalna ujgurska tržnica v Kuqi, »muke po Oskarju« v Rdečem kanjonu, nedeljska tržnica v Kashgarju, podobe Pamirja in prostrane stepe Kazahstana.

 

Upam, da bom v prihodnosti obdelala še kakšno štirico, morda bom zbrala tudi pogum in se podala v neznano. Sicer pa je vsako potovanje pustolovščina v neznano, vrne pa ti toliko, kot si vanj pripravljen vložiti sam.

 

 

 

 

 

 

Marjeta ZUPANČIČ

Sprejmi ali ne drugačnost okolja, naroda. Nihče te nič ne razume. In ko začutiš nemoč pri verbalnem sporazumevanju, veš da moraš začeti uporabljati grimase in roke. Veliko kriljenja in kondicijske volje za

dopovedovanje, kaj bi rad in kaj te zanima. In ko to vključiš, veš da ti tuji jeziki prav nič ne pomagajo. Takrat globoko vdihni, začni govoriti po domače, lahko uporabiš tudi najbolj nerazumljivo domače narečje, nasmešek na usta in vsi te bodo vse razumeli. Vsem boš vse dopovedal in začuda jih boš tudi sam vse razumel. Tako je potekalo sporazumevanje na severozahodu Kitajske, točno v provinci XinJiang. Da nam bo bližje razumevanje kje to je; to je bivša država Turkestan, katero so Kitajci »osvobodili« leta 1955. Pred kom še danes ni nikomur znano. Važno, da je ta provinca polna nafte, in da lahko Kitajci sedaj nemoteno črpajo nafto za lastne potrebe, kar pa ne zadostuje za celo državo, saj jo še vedno uvozijo 50%. Sama provinca je velika za 80 Slovenij, in ima 40 mio prebivalcev. Po večini so to Ujguri, potomci Turkov, ki razen tega, da spadajo na Kitajsko območje nimajo nič skupnega z »osvoboditelji«. Imajo svojo kulturo, islamsko vero, svoje običaje, jedi, fizionomija telesa je drugačna. Skratka niso Kitajci. Vendar se Kitajska vlada zelo trudi s priseljevanjem Hanov (Kitajcev) v to provinco.

Zgradijo cela mesta ali pa že v obstoječih gradijo cela naselja in tja brezplačno preseljujejo Hane iz drugih provinc. Z namenom, da razbijejo celovitost Ujgurov. Bojijo se uporov in jih poskušajo umirjati s prisotnostjo policije in vojske. V vseh vladnih ustanovah, ter ostalih pomembnih državnih točkah so povečini zaposleni Hani in držijo vajeti trdno v rokah.

Tja smo potovali v času olimpijskih iger, ki so potekale 4.000 km daleč stran, vendar se je vseeno še kako poznala paranoja v zraku. Bili smo deležni večkratnih cestnih kontrol, strogih kontrol na letališčih (notranji leti), hotelskih preverjanj prtljage in podobno. Kaj so iskali nihče ne ve, saj so vsakič pojasnili drugo zgodbo. Enkrat so iskali alkohol, saj je ta izredno nevaren za hotel in verjetno lahko razstreliš kakšno sobo, drugič so iskali orožje, spet tretjič kaj tretjega. Važno je, da so ljudje zaposleni in da imajo službo. Kaj točno delajo, pa ni pomembno. Pomembno je tudi, da obdržiš nasmeh na ustih, ker v nasprotnem primeru Kitajci zablokirajo. Enostavno ne morejo delovati, če se sogovornik drži resno in to jih zmede. Takrat so »čist fertik« in ne morejo razmišljati. Bolele so me roke od govorjenja, saj potrebuješ dosti volje in kondicije za sporazumevanje. Pestro postane, ko želiš v kakšni restavraciji naročiti hrano. Njihova asociativna moč je drugačna kot naša in nimajo enakih asociacij

na zadeve. V neki kitajski restavraciji sem si zaželela jesti piščanca, vendar me ni nihče razumel. Nato sem pričela oponašati kuro, mahati z rokami (perutničke), pa sem natakarico še bolj zmedla, kot je že bila. Debelo me je začela gledati in si je mislila, da jo zafrkavam. Vendar ji ni potegnilo, da oponašam kuro in da si želim »čiken« jesti. Bilo je prav komično, in sama sem padla v smeh, ko sem videla njene široko odprte oči in usta. Še danes se smejim na ta račun, kako sem jo zmedla… Ne preostane ti drugega, kot da se naučiš dve, tri jedi in te naročaš cel čas, pa četudi ti na koncu potovanja že iz ušes štrlijo (lahmani, plovi,  riževa juha, šiš kebabi).Lačen le ne boš, razen če prisegaš na žlico in vilice. Zapriseženi vzemite s seboj jedilni pribor, ker boste tam dobili le palčke brez »šnel kursa«. Ampak verjemite, da boste po enem tednu redne uporabe postali že pravi mojstri prijemov in akrobacij pri hranjenju s palčkami. Le na jedilno majčko ne pozabite. Ta je zelo pomembna, saj se lahko kaj hitro poflekaš s hrano (lahmani so debeli in zelooooo dolgi špageti pripravljeni z zelenjavo in mesom). Naša sopotnica se je zelo prebrisano domislila jedilne majčke in ko jo je oblekla, je vsem potegnilo, da smo najbrž že lačni in da moramo narediti en lunch stop. In še dobro, da so bili ti stopi, drugače bi se prilepili po sedežih od predolgih avtobusnih voženj. V Sloveniji nismo navajeni takšnih dolgih razdalj. Tam pa je čisto normalno, da so kraji oddaljeni po 600 in več km. Povprečno smo se vozili 10-11 ur na dan, vmes je bilo par nočnih

voženj, tudi zaradi zaostanka v programu. Zaostanek je nastal, ker smo bili v vlaku ujeti 13 ur zaradi peščenega viharja blizu Turpana. Ker so precenili, da je prenevarno nadaljevati z vožnjo smo se ustavili za 13 ur. Nihče ne ve, ali je bil res peščeni vihar ali ne, itak imajo blokado informacij. In kar se vlada v Pekingu spomni, tako je. Če reče, da naj povejo da piha, je pač vihar in se noben ne sprašuje in tuhta. Ne pa tako kot pri nas. Tukaj bi bil že cel halo, če bi ljudje na vlaku ostali ujeti in zaprti cca 13 ur nekje npr. v Radovljici. Brez informacij, hrane (še dobro da smo imeli zaloge piškotov). Čez čas so začeli nositi instant juhe in to je bilo to. Tako je naša odisejada z vlakom potekala 23 ur. Doživeli smo tudi popolni sočni mrk blizu Hamija, ki je trajal cca. 2 minuti. Doživetje je nepopisno lepo in ob enem srhljivo. Vsa tista čudna svetloba, ki ni noč in ni dan, postane hladno, živali utihnejo, ljudi napolni evforija in srh, kaj če tako ostane za vedno in se sonce ne prikaže več?!

Tako nekako so se verjetno počutili vsi tisti, ki so bili v zgodovini izgnani iz kitajskega cesarstva in katere so vrgli ven na zadnji točki kitajskega zidu v JiaYuguanu. Od zidu naprej ni bilo nič, razen puščave Gobi. In kdor vstopi v puščavo, se iz nje več ne vrne. Vendar je le sčasoma tam nastalo naselje in potem mesto. Torej si lahko mislimo, da so v tem mestu potomci teh izgnancev (kriminalcev, političnih izgnancev itd.).

Na naši poti so bile kar pogoste »odisejade«. Ena takšnih je sledila še v Rdeči kanjon, do katerega nas je vodila 72 km dolga makadamska luknjasta cesta po strugi reke. Do tja smo potrebovali 5 ur. Si predstavljate 5 ur 70 km po luknjasti poti? Vendar se je izplačalo. Kanjon je fenomenalen in ga je vredno prehoditi (5,2 km). Vse te oblike, barve… Pot proti naslednji destinaciji Kuči je bil še bolj odisejistično obarvan, saj nismo

mogli ven iz te struge. 10 km pred izhodom se je pokvaril en izmed mnogoterih kamionov in obtičal na sredi

ceste. Prehod ni bil več možen v nobeno smer. Slovenci, navajeni reda in discipline smo vzeli zadevo v svoje roke. Dobesedno. Vodič, ter midva z Andrejem smo se šli prometnike in pričeli z usmerjanjem prometa. Ponoči okoli polnoči, in kjer je cestnega prahu za izvoz, smo z naglavnimi lučkami pričeli kriliti in usmerjati nekatere naprej, druge nazaj toliko časa, dokler našemu avtobusu nismo naredili proste poti, za izhod iz te zmešnjave in ozkega grla. Po kakšni uri je naš šofer našel še neko zapuščeno cesto po kateri smo nadaljevali pot in končno prišli ven iz tega začaranega kanjona. Očitno nam ni bil namenjen. Tako kot ne jezero Karakul na višini 3.600 m, kjer je bilo slabo vreme in je ponoči deževalo. Če boste kdaj bivali v jurti, preverite, če je cela in če slučajno kje pušča. Če

boste opazili, da je prekrita s polovinilom, pojdite proč, razen če bi radi doživeli »mokro avanturo« in naslednji dan vse sušili od čevljev do potovalk.  Nam je bilo pa zato usojeno prečkanje puščave Taklamakan, skozi katero pelje nova, lepa, široka cesta in pa Kašgar. Kašgar je ena izmed stotih destinacij, katere naj bi vsak popotnik enkrat obiskal. Poseben je zaradi še vedno pristne in originalne živinske tržnice. Še vedno poteka trgovanje z živalmi tako kot v času svilene ceste. Čeprav je šlo za živali, me je malo spominjalo na naš avtomobilski sejem, saj so živali ravno tako pregledovali in jih testirali. Npr. nekdo je kupoval osla in ga »peljal na probo«. Pregledal je zobe, ušesa, dlako, testiral odzivnost na palico, udarec, glasovni zvok, hitrost in ubogljivost.  Mislim, da je sklenil kupčijo, ker je izgledal kar zadovoljen. Pa tudi osel ni izgledal nič »karamboliran in gnil«. Ampak ne boste verjeli: Svilena

cesta še vedno teče. In to v 21. stoletju! Delno še vedno s kamelami, osli, konji z obveznim tovorom. Po večini pa s težko tonskimi kamioni, ki prevažajo robo iz enega konca na drugega. Takšni so ti novodobni karavanarji, le da ne tovorijo 30-40 km na dan temveč 500-600 km. Bistvo in namen pa sta ostala enaka.

XinJiang sem zapustila z mešanimi občutki, utrujena od vožnje, »govorjenja«, drugačnosti, umazanije, površnosti. Tako zelo drugačen narod, ki daje prioriteto čisto drugem zadevam in se ne ozira na druge. Mogoče pa je v tem ves ta čar, mešanica narodov, ki sprejema od drugih, umesti v svoje in nastane mix kultur.

Sprejmi ali ne. Odločitev je tvoja.

Duška Praprotnik

No, pa je prišel… končno zaslužen oddih med prvomajskimi prazniki. Z malo sreče, sva z možem dobila dodatne dneve dopusta okoli prvomajskih praznikov in se odločila za potovanje z agencijo po Cesarski Kitajski. Prvi pomisleki glede Azije so bili vezani seveda na »razne« bolezni, še posebej na Ptičjo gripo, ki je kao prisotna ravno na Kitajskem. Ampak sva se z Andrejem po »tehtnem« premisleku  le odločila, da greva na to dogodivščino, ki je bila res super zanimiva. Potovanje je trajalo 15 dni in pričeli smo v Pekingu kamor smo prileteli po 9-ih urah iz Dunaja. Nočni let je potekal gladko in brez turbulenc. Vmes smo navili ure za šest ur naprej in vuola, Beijing je bilpod nami. Uf, končno, pretegniti noge in vse mišice, kajti po tolikih urah letenja, me je že prav pošteno vse bolelo. Prvi vtisi na letališču so bili že izven pričakovanja. Letališča so ogromna, prav s tem namenom, da ni opaziti nobene gneče.

Naše potovanje se je pričelo v Pekingu,kjer smo bivali tri dni in si ogledali vse sorte, od Nebeškega templja Tiantan, ki je najpomembnejše svetišče v starem cesarskem predelu, do Kitajskega zidu pri Badalingu,

grobnico dinastije Ming, Prepovedano mesto, trg Nebeškega miru, tempelj Lama. Moramo vedeti, da so Kitajci po večini budisti in teh templjev je bilo videti vsepovsod. Najbolj fascinanten mi je bil Kitajski zid, zaradi dolžine. Prvotno je bil dolg 10.000 km, ostalo ga je samo še 6.000 km, namenjen pa je bil obrambi pred severnimi plemeni (današnja Mongolija). Zgrajen je bil pred cca. 3.000 leti. Širok pa je za širino pet konjenikov. Po nekaterih delih je izredno strm, zato so tudi stopnice in so prav neprijetno ozke in neenakomerno visoke. Že midva sva imela težavo hoditi po teh stopnicah, kaj šele Kitajci, ki so kar precej nižji od naju. Že tako sem se počutila med njimi kot kakšen velikan,kise je zgubil tam nekje v njihovi deželi J.  Vsi, ki ste gledali film Zadnji kitajski cesar, se boste spomnili vsebine in pa prizorov, ki so bili snemani v Prepovedanem mestu in zadnjega kitajskega cesarja Pinga, ki je stopil na prestol star komaj tri leta in vladal cela… tri leta. Do svoje polnoletnosti pa je bil zaprt v Prepovedanem mestu, skupaj z ostalimi prebivalci le-tega zaradi spremembe režima. Konec vam je znan, če pa ne, pa priporočam, da si film ogledate, ker je res zanimiv.

V samem Pekingu mi je najbolj ostala v spominu nočna tržnica, ki jo postavijo zvečer povečini za  nas turiste, saj je to ene vrste atrakcija. Zakaj, se boste vprašali? No, tisti, ki ste videli vse moje slike, vam bo

takoj jasno J Naj povem, da na tej tržnici prodajajo hrano in sicer od zelenjave, mesa, mrčesa, sadja. Skoraj

vse! Seveda so nas najbolj zanimali pečeni škorpijoni, sviloprejke, kače, stonoge itd. Vse si lahko poskusil za borih 200 sit  v obliki ražnjiča. Samo izbrati je bilo potrebno in ugrizniti v sveže pečeno »meso«. Zanimiva dogodivščina, ki si jo ne bi privoščila doma. Ko sem šla na Kitajsko sem si obljubila, da bom jedla kačo, in sem tudi jo; na tržnici sem jo prvič poskusila, drugič pa kasneje s celotno proceduro vred v kraju Yangshuo. Zanimivo. Peking je 12 milijonsko mesto, ampak niti ne opaziš te veličine, ker je raztegnjeno na veliki površini, tako kot vse pri njih. Prostora imajo ogromno, zato tudi gradijo tako megalomastične zadeve, kot so letališča, železniške postaje, industrijski parki itd. Povprečna plača v Pekingu je 300 USD, kar je za Kitajsko veliko, še višji standard je v Shanghaju, vendar o tem kasneje. Vidiš lahko popolne kontraste socialnega sloja, od totalno revnih ljudi do popolnih bogatašev. Prav tako je to lepo vidno že po arhitekturi. Zelo veliko je prodajalcev »Lolexov«. Ti prodajajo ponaredke znanih proizvajalcev ročnih ur (Rolex, Omega, Rado itd), po smešno nizki ceni cca. 300 sit. Ko prideš domov, imaš pa problem na carini, ker je prepovedan vnos ponarejenih ur. Ljudje so zelo prijazni, vendar se nam pojavijo težave, če ne znamo Mandarinščine (uradni jezik na Kitajskem), ker zelo malokdo zna govoriti angleško. Tako velja tudi za prodajalce na stojnicah, ki so se naučili le malo angleških besed, samo toliko, da te pritegnejo. Največkrat je za slišati izza vse tiste pisane šare: LUKA, LUKA (look – pogledati), ČIPA, ČIPA (cheap – poceni), kar pomeni, da poglej, ker ima res poceni robo. Ob tem ne razumejo, da ti nekaj ni všeč ali da ni prave velikosti (pri oblačilih). Mislijo samo na ceno, in da ti ni všeč cena, ker je previsoka…Zanimivo je še to, da je na Kitajskem veliko narečij in se province med sabo celo ne razumejo. Ko pride nekdo iz juga na obisk v Peking, ga tam nihče ne razume, če ne govori uradnega jezika, ki se ga vsi učijo v šolah. Sedaj je osnovna šola obvezna in imajo le še 20% nepismenost pri 1,5 milijarde prebivalcev, kolikor jih je na kitajskem. Po drugi svetovni vojni so ocenili strokovnjaki, da je bila 90% nepismenost. Po večini zato, ker ni bilo obvezno šolanje. Po moje pa tudi zato, ker se je njihovo pisavo (pismenke) zelo težko naučiti, vsaj nam.

Zato pa tudi imajo težave z angleščino (predvsem pisavo), ker je to čisto drug način pisave, kot so jo navajeni. Vseh pismenk (kitajskih črk) je okoli 50.000, vendar jih je dnevno v uporabi (v časopisih) 3.000. Če jih poznaš 3.500 si že dober, če pa obvladaš 5.000 pismenk, si pa že »dasa«. V šoli so uvedli en obvezen tuji jezik, in se odločijo za angleščino ali pa japonščino. Večina se jih odloči za drugo varianto. Da ne bo pomote, japonščina se zelo razlikuje od kitajščine, in ni podobnosti tako kot pri nas hrvaščina in slovenščina.

Nadalje nas je pot vodila z nočnim vlakom v naše naslednje mesto Louyang, kjer smo si ogledali Šaolinski tempelj/samostan, ki je poznan predvsem po šoli borilne veščine Kung-fu. To je bilo spet nekaj novega za vse nas, ki nismo ravno ljubitelji kung-fujevskih filmov. Fantje in punce stari od 6 do 18 let, ki hodijo v osnovno in srednjo športno šolo, so nas definitivno prepričali v svoje borilne sposobnosti, spretnosti, hitrosti in gibčnosti.

Sledilo je mesto Xian in blizu je kraj Lintong, kjer se nahajajo svetovno znani glineni vojščaki, čuvaji grobnic prvih kitajskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1974 čisto po naključju, ko so trije kmetje kopali vodnjak. Na teh njihovih njivah se sedaj nahajajo ti vojščaki, in ti trije kmetje so postali sedaj tako znani in pomembni, da samo še podpisujejo knjige in se srečujejo s svetovnimi veljaki, kot so sam g.Bush, in njemu podobni.

Izkopavanja potekajo še danes; na ogled so tri dvorane, kjer se nahajajo deli več kot 8.000 kosov zaščitenih kipov. Ti vojščaki so bili originalno poslikani, z orožjem v rokah, prisotna je bila tudi konjenica s kočijami. Stari so okoli 2.500 let in so v naravni velikosti 1,8 m. Ko sem gledala obraze, se mi je zdelo, da niso podobni Kitajcem, temveč Mongolcem, ki so tudi višji po rasti. Kmalu za tem, so jih sovražniki izropali, podrli rove, zato nihče do pred kratkim sploh ni vedel za to pomembno odkritje. Zanimivo je, da so telesa delali po kalupu, glave z obrazi pa se razlikujejo tako, da tudi dva nista enaka, zato predvidevajo, da so delali omenjene kipe, po pravih vojščakih.

Od tam smo poleteli z večernim letom v Guilin, od koder smo se naslednji dan z ladjico opravili na pet urno plovbo po leni reki Li. Opazovali smo čudovito kraško pokrajino polno zelenih gričkov. Ta reka je res univerzalna za domačine. V njej perejo posodo, oblačila, kopajo se v njej, lovijo ribe, vozijo turiste z bambusovimi splavi itd. In tako smo že prispeli v Yangshuo, kjer smo si sposodili kolesa in švrk na njihovo podeželje med riževa polja. To pa je bil za mene vrhunec potovanja. Tako drugačno, tako zelo lepo. Vozili smo se ob riževih poljih, v daljavi pa smo gledali te visoke kopaste griče. Fenomenalno. Yangshuo je tudi zelo turistično mesto, kamor hodijo tudi Kitajci na počitnice. Mestece je polno trgovinic, lokalčkov, barantanje je obvezno, čeprav je bilo tukaj že čutiti, da se ne barantajo preveč radi, ker imajo itak veliko kupcev. Drugače pa je praksa na Kitajskem, da se baranta za vsako malenkost, ki jo kupiš na stojnici ali celo v trgovini, kjer so postavljene cene. In problem je ugotoviti, v kateri trgovini se lahko barantaš, in kje ne. Drugače pa ni vse tako zelo poceni, kot si mi mislimo. So določene zadeve, ki so smešno poceni (kupljene na stojnicah), in so izdelki (kupljeni v trgovinah), kjer je ista cena kot pri nas. Recimo znamke oblačil, kot so Nike, Adidas, nakit iz zlata, novi avtomobili (Audi, Volkswagen, Hyundai) so ista cena kot pri nas. Kdo bi si mislil. Tehnika je le malce cenejša, a ne vsa. Pri tehniki je treba paziti, da ne kupiš ponaredka, čeprav si v originalni trgovini. To opaziš šele doma, ko res stestiraš zadevo do konca in presenečeno ugotoviš, da zadeva dela nekje do polovice, potem pa zmrzne, tako kot nesojeni USB ključ, ki sva ga kupila v Pekingu… No ostala sem v idiličnem kraškem mestecu, kjer smo si zvečer, le izbranci (beri pogumneži in firbci) privoščili kačo. Ampak celotno ceremonijo. Glede na to, da vas nekatere zelo zanima kako to poteka, sem se odločila, da bom opisala postopek J za druge, ki ne prenesete te gurmanske dogodivščine, pa preskočite naslednji odstavek:

Če si želiš poskusiti kačo, jo moraš prej rezervirati in se napovedati, da ti prinesejo živo kačo, iz katere po zahtevnem postopku naredijo filete. Sedmim nadebudnežem je naš lokalni vodič rezerviral v neki restavraciji kačo za zvečer. Cel dan smo se spraševali kako bo zgledalo in se ob tem nasmihali, če bomo imeli pogum. Brez problema. Ob naročeni uri smo se prikazali, vsak iz svojega konca, v restavraciji. Čez par minut je prišla ena mamca iz vasi in v vreči prinesla še živo kačo (nestrupeno). Vzela je nek lavor in jo pred nami začela pripravljati za zrezke J . Najprej je s škarjami odstrigla glavo, kri spustila v poseben kozarec, razparala kačo po dolgem (slišalo se je, kot da para blago), slekla kožo (kar potegnila jo je dol), drobovje potegnila ven. Potem je še hrbtenico potegnila ven in ostali so samo fileti. Posebej je odstranila žolč, tudi v poseben kozarec. Pri vsem tem je bilo zanimivo to, da so živci kače delali do konca in še, ko je bila kača čisto rastrančirana, je rep še vedno migal, kot da je živa. Ne vem, s čim so ga v kuhinji umirili. Sprašujete se, zakaj kri in žolč posebej? Zato, ker je to posebna ceremonija, ker če želiš jesti kačo tako kot se to dela, moraš prej popiti kri in žolč. No pa smo tudi to poskusili. Natakarica je v pol deci krvi (toliko ga je kača premogla in verjetno ne bi bila primeren kandidat za krvodajalca), vlila 2,5 deci riževega žganja (grozno, kot špirit, fuuuul močno), drugo polovico pa v kozarec z žolčem (barva je bila kot kivijev sok). Ta dva »koktejla« smo morali zeksati, potem pa smo lahko jedli pripravljeno kačo z zelenjavo in rižem. Moram reči, da sem bila presenečena, ker je bilo zelo okusno. Že kačji ražnjič v Pekingu mi je dal vedeti, da je okus, kot bi jedla perutnino. Sedaj pa sem se prepričala, da je res tako. Meso je belo, srednje mehko, okus pa skoraj po piščancu. Stranskih učinkov ni bilo, in torej priporočam, je zelo okusna reč.

No zdaj pa lahko berete tudi tisti, ki ste ta odstavek preskočili (če sploh kdo). OK, naslednji dan, preden smo se zbrali na odhodu iz tega mesta, je moj Andrej potešil še svojo raziskovalno žilico in raziskal lokalno tržnico. Po slikah in posnetkih sodeč, je bolje, da sem ostala še malo v postelji, kot pa da bi se mu pridružila pri tem. Prehrambene tržnice za turiste in tržnice za domačine se zeloooooo razlikujejo, tako po čistoči, kot

tudi po ponudbi. Tam dobiš res vse živo in že obdelano. Tržnica je bila razdeljena na tri sklope, zelenjavna, ribja in mesna. V mesnem predelu me je najbolj pretreslo to, ko sem videla na posnetku pse zaprte v kletki in so čakali na svojega kupca. Moram povedati, da je na Kitajskem zelo malo hladilnikov, zato tudi hrano kupujejo svežo. To pomeni, da žival pokončajo pred kupcem, da se le-ta prepriča, da je meso sveže. Kitajci sami za sebe pravijo, da pojejo vse kar ima štiri noge, razen mize, in vse kar leti, razen letal. Zato se tudi ni treba čuditi raznovrstni ponudbi, ki je bila na nočni tržnici, kot tudi tukaj. No pa dosti o hrani, ki je bila drugače zelo okusna, zelo raznolika in zdrava, saj vsebuje veliko zelenjave, riža in mesa (po večini svinjine in govedine, zelo malo pa je perutnine). V južnih predelih pa je veliko ribje ponudbe. Sladic, takšnih kot jih mi poznamo, nimajo, imajo pa ocvrto in sveže sadje. Sladoleda ne delajo, ravno tako tudi ne čokolade (jo uvažajo), zato to tudi ni »raj za čokoladkote«. Midva sva imela čokoladno zalogo kar lepo s sabo.

Zvečer smo nadaljevali z večernim letom na severovzhod proti Hangzhou, kjer je Zahodno jezero in ga obkrožajo številni griči in vrtovi. Obrežje tega jezera pa je polno templjev in paviljonov. To je kraj, kamor hodijo premožnejši Shanghajčani na dopust ali izlet, ali na vikend J. Tu se je zelo poznal dober standard njihovih turistov. Prvič pa sem tudi občutila grozno gnečo, ki se je pričela z enotedenskim dopustom med prvomajskimi prazniki. Med prvomajskimi prazniki imajo Kitajci prost teden, in takrat občutiš migracije proti turističnim znamenitostim. Evropejci pa smo bili deležni tudi posebne pozornosti, saj so si nas ogledovali  z vseh možnih kotov, nas slikali, se nam smejali (naši fizionomski  drugačnosti) in nas prav prijazno pozdravljali. Prvič sem občutila začudene poglede in rahla posmehovanja. Za Azijce smo Evropejci in Američani »dolgonosci«, poleg višine smo jim zanimivi tudi zaradi nosov. Jaz pa pravim, da je še dobro, da smo si tako različni, kam bi pa prišli, če bi bili vsi enaki. To sploh ne bi bilo zanimivo. Ogledali smo si še plantaže čaja. Značilen je zeleni čaj, ki ga lahko kupiš in piješ skoraj na vsakem vogalu, tako sveže kuhano, kot tudi v plastenki, ki ga proizvaja Coca-cola in Nestea z raznimi sadnimi dodatki. Moram priznati, da je njihov pravi zeleni čaj zelo močen in precej drugačnega okusa, kot je ta »naš Mercatorjev«. Ta čaj, ki ga tukaj kupujemo, je mešanica, zato je tudi bolj prijetnega okusa. Pravi pa je bolj grenkega in trpkega okusa. Je pa zelo zdrav, vendar ni priporočljivo pitje zelenega čaja več kot pet skodelic na dan, ker vsebuje dosti kofeina. Po tem, je sledila prava paša za ženske oči in sicer nas je pot vodila v tovarno, kjer izdelujejo nakit iz Biserov. 90% vseh biserov na svetu je pridobljenih na Kitajskem. Ločimo sladkovodne in morske bisere, vendar je samo 0,1% naravnih biserov, vsi ostali so podtaknjeni tujki v školjko. Morska školjka proizvede samo en biser, medtem, ko jih sladkovodna školjka proizvede od 20 do 25. Zato so ti tudi cenejši. Ločijo se tudi po obliki in barvi. Prvovrstni so samo pravih okroglih oblik, zato dosežejo tudi vrtoglave cene.

Po vizuelnem počitku smo pot nadaljevali v Suzhou, to je mesto na vodi, ki mu pravijo tudi Kitajske Benetke. To je mesto trgovcev in obrtnikov, lepih žensk, umetnikov in zdravnikov. To je manjše kitajsko mesto s

samo 1 mio prebivalcev. Te številke so smešne za nas, in si jih sploh ne znamo predstavljati. Naš lokalni vodič, ki nas je spremljal (poleg agencijske vodičke), pozna bivšo Jugoslavijo, tako kot tudi vse jugoslovanske vojne filme, in pravi, da so Kitajci presenečeni, kako jugoslovanski igralci dobro govorijo kitajsko na filmih (seveda, če je pa vse sinhronizirano!!), poleg tega pa si ne predstavlja kako zgleda naša država, če nas je pa samo 2 mio. Vprašal nas je, če mi to živimo »kukr v kakšnem manjšem mestu??« Ne morejo si predstavljati mesta manjša od 400 tisoč prebivalcev. No, mi si lahko J včasih je še tam gneča, predvsem na cestah. Torej Benetke, ogromno mostov nad kanali, templji, klasični kitajski vrtovi, pagode, Tigrov hrib in seveda tovarna svile. Seznanjeni smo bili s procesom izdelave svile, ki je bil še posebej zanimiv. Sviloprejka se prehranjuje izključno z listi murve (grmički) in živi do 60 dni. Če bi jo pustili da živi naprej, bi postala metulj. Torej morajo prej poskrbeti za kokon sviloprejke, kjer je navite nitke 1 do 1,5 km. Za eno nitko svile potrebujejo 8 nitk sviloprejk (tako tanka je ta nitka). Preden začnejo odvijati nitko, morajo sviloprejko v kokonu naprej uničiti (potisnejo v peč), drugače buba uniči nitko. Prikazali so nam ročni proces odvijanja, večina pa to počnejo v strojnem postopku. In na zadnje že spet modna revija končnih izdelkov in seveda shoping v njihovi ogromni trgovini. Kitajska je raj za shopingiste, ker »ni da ni«.

Po počitku je sledila vožnja še do Shanghaja, ki ni bil prav daleč. To pa je mesto, ki ga morate videti. Ogromno 17 milijonsko mesto, ki pa je že čisto zahodno velemesto (za primerjavo, New York ima 12 mio prebivalcev). Je na 4 metrih nadmorske višine in je 40 km oddaljeno od morja. Shanghajsko pristanišče je postalo največje in je že prehitelo Rotterdamsko. Povprečna plača je 400 USD, s tem, da moramo razumeti, da v to povprečje padejo vsi zaposleni tako tujci (ki imajo zelo dobre plače), kot tudi domačini, po večini

delavci. Letna gospodarska rast je 14%, težijo k temu, da bo naslednje leto 16%! Si predstavljate 14% letno gospodarsko rast?? Je pa res, da se ogromno investira v Kitajsko, potenciali so ogromni, gradi se 24 ur na dan, vse dni, zaposleni so zelo pridni in marljivi. Delajo od 10 do 12 ur na dan, vendar me je nekaj presenetilo, vmes malo pospijo oz. pridremajo. Padla sem v smeh, ko sem šla mimo neke restavracije, kjer je jedla cela družina in medtem, ko so člani družine jedli, je en starš malo pridremal ob mizi. Ostale to ni motilo, saj je očitno to čisto OK. Če si utrujen, pač malo pospiš. Ravno tako sem opazila neko receptorko v kraški jami, ki je na izhodu za svojo mizo kar malo dremala naslonjena nad mizo. Zanimivo. Naši delodajalci bi se takoj vprašali, če se to šteje v delovni čas. Poleg noro velikega mesta in vse silne razsvetljave zvečer, ki jo ugasnejo ob 23-ih zaradi varčevanja elektrike in ekološke osveščenosti, smo si ogledali spet tempelj, tokrat Bude iz belega žada (Kitajska je dežela žada – poldrag kamen), ki je težak 1 tono. Pluli smo tudi z ladjico po reki Huangpu in imeli čudovit razgled na Pudong (novi del mesta), ki ga krasijo prekrasne nove stolpnice in pa seveda mogočna Pearl TV tower in druga najvišja v Aziji Jin Mao s kar 88. nadstopji. V tej stolpnici je najvišji hotel Grand Hyatt Hotel, najvišje ležeča pošta, najvišji atrij, od koder se iz 88. nadstropja, kjer je razgledna ploščad te stolpnice, vidi v 62 nadstropje na recepcijo tega hotela (v notranjosti). Noro!! Atrij je visok 152 metrov in se ti kr malo zvrti, ko pogledaš dol in vidiš direktno kaj se dogaja na recepciji, z daljnogledom seveda J.  Stolpnica ima 68 dvigal, ki jih uporabljajo zaposleni, kjer so pisarne in hotel. Do vrha dvigalo pripelje v pičlih 45 sekundah, vendar ni prenevarno za želodce, potegne kar kulturno. Sprašujete se zakaj ravno 88 nadstropij? Hja, pri Kitajcih vse nekaj pomeni, in vse je za nekaj dobro (tako kot kačja večerja verjetno). Recimo rdeča barva »rula« pri njih in pomeni srečo. Prav tako pa številka 8. Čista sreča. In dve osmici pa pomenita Double Happiness (dvojno srečo). Kot vsaka taka zadeva ima za sabo podkrepljeno zgodbico, tako tudi dvojna sreča, ampak je predolga za povedati. Mogoče o tem kdaj drugič, predlagam pa vam, da jo sami poizveste, kar na kraju samem.

Tako smo naše popotovanje končali še s hitrim magnetnim vlakom Maglev, ki vozi iz centra na Shanghajsko mednarodno letališče. Vozi s hitrostjo 430 km/h in prevozi 30 km, kolikor je do letališča, v pičlih 7 minutah. Super, še ena dogodivščina več za tehnične »frike«. Nazaj smo leteli 11 ur, ker smo leteli spet po isti trasi kot smo prišli, torej iz Shanghaja nad Peking, nad Ural, Moskvi smo pomahali, prav tako Varšavi in že smo se pripravili na pristanek na Dunaju. Potem pa let na Brnik.

Vtisi in občutki so bili enkratni, zato vam priporočam, da si jo tudi vi sami enkrat ogledate in jo doživite kar najbolje. Do naslednjega branja vam želim eno veliko rdečo 88!

Duška Praprotnik