SAMOSTAN SANTA KATALINA – MESTO V MESTU
Sredi Arequipe, hrupnega belega kolonialnega mesta, se skriva še eno mesto. Barvito, tiho, polno nekega starega časa in samosvojih zgodb. Samostan Svete Katarine.
Bela pročelja nizkih, največ dvonadstropnih hiš iz strjenega vulkanskega pepela in kamniti vhodi vanje, mi delujejo nekako resnobno. Množica cerkva, samostanov in domov nekoč bogatih Špancev me nehote vračajo v čas cerkvenih sodišč in stroge tradicije, ki je prebivalce tega bogatega mesta španskega podkraljestva Peru, kot neke vrste kazen za vse, kar jim je bilo predobrega, omejevala na vsakem koraku.
Med dolgo vrsto malih rumenih taksijev z živobarvnimi napisi na strehah se poizkušam prebiti na drugo stran ceste in najti kakšen miren kotiček.
Sledim dolgemu belemu neprekinjenemu zidu in nenadoma se pred mano le pojavi obokan vhod, za njim pa ozek prehod tja nekam noter v mir in tišino.
Ne vem zakaj in kako, a nezavedno me spet potegne tja noter. Za prehodom še en prehod in nato še en in znajdem se v popolnoma drugem svetu. Hrup in smog, kot jajce jajcu podobnih ulic, ostane naenkrat za mano. Bele stene mesta zamenjajo stebri in oboki modre in rdeče barve, ki obdajajo skrite vrtove, hrup in smrad mesta pa zamenja nenavadna tišina in vonj po starih zgodbah.
Pred pol tisočletja so se v tem mestu, ki je zaradi ugodnih vremenskih razmer obetalo lagodno življenje, naselile bogate španske družine. Za njimi so prihajali različni cerkveni rodovi, zidali cerkve ter samostane in tako je konec šestnajstega stoletja, kakšnih štirideset let po ustanovitvi mesta, Dona Maria De Guzman dala zgraditi še en samostan, imenovan po svetnici, h kateri se je najraje obračala, Katarini Sienski. Ob množici mestnih samostanov je bil Santa Catalina eden bogatejših. Španska tradicija je bila takrat močno podrejena cerkvi. Prva hči se je morala poročiti, druga pa oditi v samostan.
V samostan so prihaja mlada dekleta, stara dvanajst do štirinajst let, in njihovi starši so morali samostanu plačati kar zajeten kupček srebrnikov, da so njihovo hči vzeli med novice, novinke. Štiri leta so se družila samo z bogom in molila, samostana pa niso nikoli zapustila. Pravila so sicer dopuščala, da obrnejo hrbet božji službi, a kdo bi si to takrat upal storiti in kje bi mu potem še sploh bilo mesto pod soncem? Po končanem noviciatu so dekleta postala nune in tudi njihova naloga je bila moliti, vesti mašniške plašče ter izobraževati druge. Lahko so imele tudi stik z zunajim svetom, a le z ženskami, preko dvojno zamrežene stene, ki je preprečevala da bi se nuna in obiskovalka lahko dotaknili.
Po opravljenem noviciatu so pravila še vedno ostala stroga, a nune so se lahko med seboj obiskovale, družile, trgovale, klepetale. Da hčeram ne bo prehudo, pa so jim njihove bogate družine zgradile znotraj samostana hiše. Vsaki svojo, veliko in razkošno. Skoraj sto hiš je zraslo v dobrem stoletju, samostan pa je rasel, ter postajal mesto s trgi, ulicami in ostalim, kar je nunam nadomeščalo zunanji svet. Ker so bile hiše velike, ker so nune rade lagodno živele ter dobro jedle in ker se je njihov uvožen porcelan moral svetiti, so si nune omislile služabnice. Po dve, včasih tri na eno hišo.
Potem je leta 1871 iz Španije na obisk v samostan prišla stroga dominikanska nuna Josefa Cadena, ki je težko verjela svojim očem, in seveda nemudoma nune zatožila Vatikanu. Papež je udaril po mizi in Santo Catalino so doleteli drugačni časi. Hiše so zaprli, nune pa preselili v skupinske spalnice in jedilnice.
Danes je v samostanu, v novi veliki zgradbi, okoli dvajset nun. Lahko sprejemajo obiske, lahko gredo v mesto. Za stari del samostana pa so sklenile koncesijo in ga čisto praktično »tržijo« kot eno večjih mestnih znamenitosti.
Tekst in foto: Matjaž Pirš
Naročite se na RSS
Amazonska svežina
Zadnjič se pod prho zagledam v stekleničko zelenkastega tekočega mila. Pod blagovno znamko opazim napis: Amazonska svežina. Nekaj sem prepričan – tisti, ki si je izmislil ta slogan, ni bil še nikoli v Amazoniji.
Jutra so, tako kot marsikje po svetu, tudi v Amazoniji najlepša. Malo zato,
ker je takrat vsaj malenkost sveže, bolj pa zaradi vonjav in zvokov. Še preden prvi sončni žarki prebodejo jutranje meglice nad lenobno reko, se prične med gostimi vejami visokih dreves predstava zvokov. Sramežljivemu oglašanju prvih ptičev se kmalu pridružijo glasovi opic. Tistih, ki se oglašajo s predirljivim vreščanjem, in tistih, ki hropejo kot levi. Sem in tja jih preglasi jata kričavih papagajev, ki hitijo tja nekam daleč in katerih zvoki te počasi preženejo iz viseče mreže k zlati svetlobi reke, matere bogov, kot jo imenujejo domačini.
Potem počasi nad zeleno morje pritisne težka, mokra vročina, pred katero utihnejo tudi neutrudni jutranji veseljaki, izpod mokrih listov pa pride na plan vse tisto, kar je majhno in leti. Takrat enkrat nas Viktor naloži v čoln, ter nas, izogibajoč se nam nevidnim oviram sredi reke, odpelje nekam ob toku navzgor. Viktor je odrastel v deževnem gozdu in z njim in tod pozna vsako vejo, vsak list, vsako koreninico. V Amazoniji je namreč vsaka stvar za kaj dobra. Če ni dobra za pojesti, je gotovo dobra za zdravilo, in če ni dobra za zdravilo, je gotovo dobra vsaj za strup. Predvsem pa je Viktor globoko zaljubljen v svoje kraje, kjer uživa ob razkazovanju narave, ter istočasno trpi ob negativnih posledicah, ki jih prinašamo turisti. Ve pa, da bi brez denarja, ki ga prinesemo s seboj, precej teže preživeli.
Na rečnem okljuku zavijemo desno v majhno reko 
Gamitana in zaplujemo navzgor po njenem toku. V to majhno vijugasto rečico gremo loviti piranje. Preženemo velikega modrega metulja, za naslednjim ovinkom pa nenavadnega težkega čopastega praptiča, ki se je nekako izmuznil evoluciji. Malo više nas z rečnega brega mirno opazuje dvometrski kajman. Enakomerno brenčanje motorja ga ne zmoti več, v vodo zdrsne šele, ko zasliši človeške glasove. Potem se kmalu z motorjem zapletemo v veje umrlih dreves. Treba je v vodo in pomagati čolnu preko, a si tega ne upamo. Viktor samo zamahne z roko, reče, da so ljudožerske piranje samo v ameriških filmih, in že do pasu v vodi z mačeto seka veje, ki so vklenile naš čoln.
V tistih oddajah na tujih izobraževalnih programih so nekaj časa kazali samo 
krokodile, ki so jih neustrašni lovci valjali po rokah. Človeka nehote prime, da bi to poizkusil še sam. Svojo skrito željo sem pestoval že par dni in čakal na pravi trenutek, da zatežim Viktorju. Kar malo me je ujezilo, ko me je nek mladi Kanadčan, ki se nam je naključno pridružil na čolnu, prehitel z vprašanjem Viktorju:»Kaj pa če bi ujeli enega malega krokodila?« Viktor pa mu mirno odgovori:»Ali je kakšna potreba po tem?« Zakaj bi res vznemirjali živali po nepotrebnem?
Nekaj kilometrov naprej se ob globokem tolmunu privežemo k drevesu in ven zvlečemo krive palice, na katere je privezan dober meter laksa s trnkom na koncu, na katerega nataknemo košček mesa. Pomočimo ga v vodo in čakamo. Prijemljejo kot nore, baje da piranje…. A ne ujamemo niti ene. Morda pa je tako bolj prav.
Matjaž Pirš