»Zabave« na sirsko – jordanski meji

Zadnji dan potovanja po Siriji nas je čakala res dolga in vroča pot . Predno smo se podali do sirsko-jordanske meje, nas je čakal še ogled rimske Bosre, zatem pa smo počasi že postajali nestrpni pred novo deželo, Jordanijo. A še predno smo vanjo vstopili, nas je čakal še eksotični prehod meje. Eksotični prehod že zato, ker se nikoli točno ne ve, kako bo potekal.

S taksiji se pripeljemo do sirske strani meje, kjer je potrebno urediti vse formalnosti. Ko so vsi potni listi bogatejši  še za en žig in podpisani vsi papirji, mi je preostalo samo še to, da potnikom vrnem potne liste. A potni listi so ostali v carinikovih rokah, saj se je odločil, da hoče videti vsakega potnika posebej in mu osebno izročiti dokument.

Tako so morali vsi potniki iz avtomobilov. In se je začelo, ….prvi potni list, carinik preveri sliko v potnem listu, ga izroči. Naprej drugi, tretji…. in četrti. Pri četrtem potnem listu se carinik ustavi. Njegov obraz se kar naenkrat zresni.

”Kaj je narobe?”, ga vprašam?

”Gospodična Špela?”

”Tukaj sem.”

Carinik gleda njo in potni list, obrača strani, jo gleda….spet obrača strani. Napetost narašča. Še enkrat vprašam, če je kaj narobe….pogledam še vodiča Ahmeda…pove, da nekaj ni u redu s tem potnim listom…. »Kaj je narobe?«.  Ahmed še ne ve. Špela postaja vedno bolj bleda, na njenem obrazu se zrcalita napetost in groza. Vprašam jo, če je slučajno potovala po kakšni »kritični« deželi in pravi, da še nikjer ni bila. Hmmm…carinik še vedno gleda njo in njen potni list. Ostali potniki brez besed opazujejo in čakajo, kaj se bo zgodilo….njihovi obrazi so kajpak zelo resni.

Pogledam carinika, pogledam Ahmeda…odločimo se, da je dosti napetosti. Obrnem se proti Špeli, se nasmehnem, in ji predam paket baklav. Kajti to ni bil navaden dan, to je bil Špelin rojstni dan. Vse najboljše!!!

Marjana

Naročite se na RSS

Tako kot imamo Slovenci štose o nas Gorenjcih, imajo Jordanci štose o Tafilčanih. To so prebivalci male gorske vasi Tafila blizu naravnega parka Dana.

• Je šel Tafilčan kupovat nov avto v Aman. Ko kupi pravo mrcino, se usede v avto in odpelje. Med vožnjo ugotovi, da ima novi avtomobil tudi radio. Prižge ga in iz radijskega sprejemnika se zasliši glas: ”Poslušate prvi program radia Aman”. Med vožnjo po mestu Tafilčan navdušen nad nakupom posluša radijski program, nato pa se ga naveliča.

Začne premikati gumb in iskati novo postajo. Najde tisto, kar mu je všeč in posluša izbrano. Iz radijskega sprejemnika se oglasi nov glas: ”Poslušate radio BBC, direktno iz Londona. Na vrsti so poročila”.

V tistem trenutku se Tafilčan ustavi in ne more verjeti svojim ušesom: ‘kaj?! Direktno iz Londona? Pa ne da sem že v Londonu? Vau, moj nov avto je pa res hiter, ko strela!’

• Nekoč je neki Tafilčan želel postati kmet. Ker ni vedel, kako lahko postane kmet, se odloči da bo šel po nekaj nasvetov h bogatemu kmetovalcu v dolini. Pride tja in pravi kmetu:

- ‘Rad bi postal kmet, pa ne vem kako. Imaš kakšen nasvet?’

- ‘Od kod pa si’, ga vpraša kmet.

- ‘Iz bližnje vasi Tafila’.

- ‘Aaa’, reče kmet, ‘no ti bom razložil. Najprej potrebuješ en velik kos zemlje, ki ga preorješ v njivo. Nato vzemi deset kilogramov sladkorja in ga lepo enakomerno porazdeli po njivi. Vse skupaj dobro zalij in počakaj dva tedna, da zrastejo male krave. Tako boš imel njivo in krave in boš postal kmet’.

- Tafilčan res vesel odide domov in domačim sporoči novico, kako preprosto je postati kmet. Kos zemlje za hišo preuredijo v njivo, pazljivo posejejo sladkor, skrbno zalijejo in nato čakajo. In čakajo in čakajo. Čez dva tedna odidejo na njivo in opazijo, da je tam, kjer so posejali sladkor polno mravelj. Veseli se spogledajo in si rečejo: ‘joj kako so kravice luštne, ko so še čisto majhne.’

Če je res kaj na tem, kar pravijo vici na račun Tafilčanov, presodite sami. So namreč vedno izredno veseli vsakogar, ki jih obišče v njihovi odmaknjeni vasici.

Nina in Marijana