Jemen – pogled naših partnerjev na trenutno stanje

Že od konca januarja smo se v naših in mednarodnih sredstvih obveščanja srečevali z negativnimi in dramatičnimi novicami glede situacije v Jemnu, kjer pa je bilo stanje daleč od dramatičnega. Mirna zbiranja ljudi proti predsedniku so res bila, vendar na omejenih predelih v Sani, Adenu in Taizzu, medtem ko v ostalih predelih teh mest o protestih ni bilo sledu, prav tako ne v preostalih delih Jemna: gorski del, rdečemorska regija, vzhodna pokrajina Hadramawt in otok Sokotra.

Tako je tudi naše potovanje Doživeti zahodni Jemen kljub vsem tem negativnim novicam, lepo potekalo. V času začetka potovanja, so je povečalo število protestov v Adnu in zato so nas dne, ko smo se odpravili v Aden, z Ministrstva za notranje zadeve opozorili, da naj tja ne hodimo. Tako smo turo prilagodili in namesto tega obiskali obalo Rdečega morja, kjer smo se tudi okopali in obiskali  neverjetno goro Burra, ki je prav gotovo pustila v vseh močnejše občutke, kot bi jih še eno veliko mesto – Aden. Na celotni naši poti ne bi vedeli ničesar o nemirih, če ne bi bilo medijev, kar pomeni, da nismo opazili ničesar drugega, kot šotorov na trgu Tahreer, kjer so potekala skupinska žvečenja ghata, ljudi, ki podpirajo predsednika in njihovih pozdravljanj naših sopotnikov in poziranj njihovim fotoaparatom.

ANALIZA-OPIS DOGODKOV V JEMNU

Nemiri v Jemnu
Kmalu po 20. januarju se je v mednarodnih medijih poročalo o nemirih v Jemnu. Tega takoj v Jemnu sploh ne bi vedeli in tudi jaz ne, če ne bi začela dobivati številnih mailov v stilu: »Kako ste? Ste v redu? Upamo, da ste varni!«  Po nemirih v Tuniziji, so se začeli nemiri v Egiptu in začetki zbiranja ljudi tudi v Jemnu. Ko sem sama šla prebirati spletne strani slovenskih časopisov, sem videla da pravzaprav niti ne piše, da se kaj zelo slabega dogaja v Jemnu. Vedno je pisalo o Tuniziji in Egiptu, s pripisom, da so nemiri tudi v Jemnu, Alžiriji; prikazane so bile slike iz Egipta in včasih je nekje na dnu celo pisalo, da v Jemnu ne poročajo o nasilju, ki ga res tudi ni bilo. Pokazalo se je, kako lahko mediji stvari prikažejo na način, da se novice posploši in mimogrede pade slaba luč tudi na kako drugo državo, tokrat na Jemen.

Prve proteste bi tako lahko imenovala kot zbiranja ljudi, ki so zahtevali odstavitev predsednika Saleha, ki je na oblasti že dobrih 32 let. Za začetnico teh shodov velja dekle Karman Tawakkol, ki je predsednica združenja svobodnih novinarjev, blogerka in aktivistka za varovanje človekovih pravic. Po prvih shodih so dekle aretirali in jo po dnevu v priporu izpustili. Morda je k temu pomagal kaka beseda gospe Hillary Clinton, ki je nekaj dni prej obiskala Jemen in se med drugim tudi slikala s tem mladim dekletom, kajti Karman je bila leta 2010 s strani USA department nominirana za »mednarodno žensko poguma«.

Takoj po začetku protestov v Jemnu, so mnogi po svetu menili, da bo Jemen po Tuniziji in Egiptu, naslednja domina z nasilno revolucijo. Ampak situacija v Jemnu je vseeno drugačna.

Za 3. februar so bile na osrednjem trgu Tahreer napovedane splošne demonstracije pod nazivom: »Dan gneva«. Kar nekako smo se pripravili, da tisti dan zaradi gneče najbrž ne bo možno iti nikamor in si nismo delali načrtov za razna premikanja po mestu.

Glede na razvoj dogodkov v Tuniziji in Egiptu, je jemenski predsednik Saleh dan prej, dne 2.2., na hitro sklical sestanek parlamenta in dal ljudem določene obljube, ki naj bi »pomirile« množice. Obljubil je, da ne bo kandidiral za predsednika na naslednjih volitvah leta 2013 in da tudi njegov naslednik ne bo nihče od njegovih sorodnikov, s čimer je mislil na sina Ahmeda, za katerega se ve, da ga je »pripravljal« za prevzem. Poleg tega je obljubil 15% višje plače vsem zaposlenim v državnem sektorju, zmanjšal je določene davčne dajatve, ukinil šolnino na državni univerzi za leto 2011 in obljubil ustanovitev fundacije iz katere bi se ustvarilo 50 000 delovnih mest za sveže diplomirane študente. Njegovi nasprotniki so menili, da so to le prazne obljube in protesti naslednji dan so ostali planirani. Še isti večer, so podporniki predsednika Saleha »zasedli položaje« na osrednjem trgu Tahreer in tako onemogočili prihod »demonstrantov«, tako da so se nasprotniki režima morali umakniti na drugo lokacijo, ob Univerzi. Demonstracije so potekale na miren način, pač shod nasprotnikov režima, nekaj vzklikanja, vse pa se je končalo nekako kot sem predvidevala tudi sama: okoli 13. ure so se ljudje razšli, saj morajo Jemenci na kosilo in potem k svoji vsakodnevni dejavnosti, to je žvečenje kata. Če si primerjal zbor podpornikov predsednika na trgu Tahreer s shodom nasprotnikov ob Univerzi, je bilo jasno, da je bil zbor podpornikov mnogo večji. In življenje je teklo dalje.

Protesti so se medtem začeli tudi v drugih delih države, v Amranu od koder prihaja vodja najmočnejše jemenske plemenske konfederacije Hashidov, Hamid al AlAhmar; v Adnu, prestolnici bivšega južnega Jemna, kjer so mnogi nezadovoljni že leta in leta, ker se počutijo zapostavljene in si želijo odcepitev od severnega dela države in tudi Taizzu, kjer si mladi želijo delovnih mest in večjega napredka države. Medtem, ko so bili shodi v Sani dolgo časa mirni, je do prvega nasilja prišlo v Adnu. Tam so bile demonstracije na več območjih in to je bil tudi vzrok, da so našo zadnjo skupino dne, ko smo se odpravili proti Adnu, z ministrstva za notranje zadeve opozorili, naj v Aden ne gremo.

Kasneje je v Sani prišlo do nekaj pretepov med pristaši in nasprotniki predsednika in pri tem je bilo več ranjenih. Člani islamske stranke, ki tvori jedro opozicije naj bi iz hiš menda streljali na podpornike predsednika, kar je povzročilo val neodobravanja med ljudmi. Še več neodobravanja, tokrat med opozicijo, je povzročilo streljanje na skupino mladih pred Univerzo pred nekaj dnevi, kar je prineslo prvi dve žrtvi v Sani. Trenutno stanje v deželi, je 17 mrtvih zaradi protestov.

Kljub vsemu, ko se voziš po Sani, nimaš občutka, da bi se dogajalo kaj pretresljivega. Opazimo predvsem velike šotore na trgu Tahreer, kjer se podporniki predsednika vsak dan družijo ob žvečenju kata in občasnem plesu. Mož Waleed je bil včeraj pred poldnevom ob Univerzi, kjer je center protestov. Tam je bilo morda okoli 400 ljudi (najbrž, ker je bila čas kosila) in kar je začutil takoj, je bil predvsem ogaben smrad po znoju, ki se veje po ulici in med šotori. Vsak večer je tam bolj živahno in se zbere več ljudi.

Pred dvema dnevoma, dne 27.2. je nekoliko več skrbi ljudem prineslo dejstvo, da sta vodji plemenskih skupnosti Hashid in Bakil napovedala, da bosta podprla shode proti predsedniku, saj je nasilje nad protestniki nedopustno, kajti v Adnu in Sani je bilo nad protestnike s strani vladnih enot izstreljenih nekaj strelov, ki so terjali žrtve. Treba je vedeti, da to ne pomeni, da bi se sedaj celotna plemena obrnila proti predsedniku, kajti znotraj vsake plemenske skupnosti je več plemen, med katerimi so nekatera na predsednikovi strani, nekatera pa proti.

Tako je včeraj, dne 28.2., predsednik ponudil odprto debato z opozicijo, v kateri so združene Islamska stranka, Socialistična in Naseritska stranka. Predstavil je plan osmih točk, med katerimi so najpomembnejše poziv k ustavitvi demonstracij in začetku mirnega dialoga brez provokacij, in sestava koalicijske vlade, ki naj bi vladala do predvidenih volitev leta 2013. Združena opozicija je predlog takoj zavrnila in vztraja pri zamenjavi predsednika.

V čem je Jemen drugačen od Tunizije, Egipta in Libije in se stvari tu ne odvijajo tako na hitro kot drugod

Jemen se od ostalih arabskih držav razlikuje kar v nekaj dejstvih, zaradi katerih se stvari niso avtomatsko odvijale kot v Tuniziji, Egiptu ali Libiji.

-  majhen delež izobraženih ljudi

Spremembe delajo, oziroma jih začenjajo izobraženi ljudje. V Jemnu, z okoli 50% stopnjo nepismenosti, je delež izobraženih mnogo manjši od drugih arabskih držav. Velika večina ljudi v Jemnu ne bere časopisov in doma razen šolskih knjig otrok in Korana, nimajo nobene literature. Težko je pričakovati, da bi protesti, ki so jih začeli intelektualci, dobili takoj veliko podporo množic, ki delujejo po skupni energiji, ki sledijo velikemu »liderju«.

-   neenotnost opozicije

Ljudi, ki so nezadovoljni s sedanjim režimom, je veliko, gibanja proti režimu so na severu od leta 2004, na jugu so težnje po odcepitvi, poleg tega imamo v provinci Shabwa posameznike, ki jih imenujejo Al Qaida (karkoli že so….) in seveda protestnike, ki so se dvignili po Jasminovi revoluciji. Kljub temu, da imajo vsa ta gibanja isti cilj, to je odstavitev predsednika, pa najverjetneje ne bi bili enotni po odstavitvi predsednika, kajti vsakdo bi poskušal zavladati. Za kaka plemena v Jemnu se šaljivo reče, da je znotraj enega plemena 300 družin in 100 šejkov.

-   močna plemenska zastopanost

V mnogih jemenskih območjih predsednik nima popolne kontrole, le to imajo tamkajšnja plemena. Sodelovanje s plemeni je vedno v stilu pogajanj in po dogovoru nekako velja, da drug drugega pustijo pri miru. Tako se veliko teh plemen ni udeleževalo demonstracij. Po zadnjih predsednikovih »predlogih« opoziciji, ki pa jih opozicija ni sprejela, so danes v Sano prišli predstavniki nekaterih plemen in razglasili, da obsojajo tako ravnanje opozicije in se postavili na predsednikovo stran.

-   kat

In potem je tu jemensko zlato, jemenski whiskey, to je kat, rastlina, nekako podobna naši živi meji, katere žvečenje je rahlo poživilo, podobno naši kavici po kosilu. Ne gre za to, da bi kat »zadel«, gre predvsem za druženje ob žvečenju, poleg tega pa ti zmerno žvečenje da energijo v smislu budnosti, koncentracije. Seveda večina Jemencev v tem »koncentriranju« pretirava in tako popoldneve preživijo ob žvečenju s prijatelji, kolegi, tistimi, s katerimi skušajo skleniti posel, pri tem pa vedno spoznajo še nove ljudi. Nas sopotnik Tomaž iz zadnjega Doživetega zahodnega Jemna, se je pošalil: »Zakaj jemenski moški tri ali več ur preživijo ob žvečenju kata? Zato, ker toliko traja, da začno razmišljati!«

Kat vlada deželi, kat je njihov način življenja, njihov vsakdan, kat je njihovo zadovoljstvo, njihov vsakdanji dopust. Na misel jim ne pride, da bi šli na potovanje v drugo deželo, da bi se spočili. Oni se relaksirajo vsak dan doma, ob katu. Če želiš vzpodbuditi družbo, kjer se okoli 90 % odraslih predaja tej dejavnosti vsako popoldne, moraš najbrž narediti eno od dveh stvari: ali ponuditi zastonj kat in množice bodo prišle s teboj, ali pa moraš prepovedati kat in prišlo bo do takojšnje revolucije, potem seveda glavno zahtevo ponovno dovoliti (žvečenje kata), zraven pa lahko dodaš se kak drug motiv.

Torej, dokler bojo imeli svoj kat, bo revolucija mnogih še vedno potekala le dopoldne, vsako popoldne pa se bo ustavila.

  -   ljudje nočejo vojne, nočejo težav

Ko se pogovarjaš z običajnimi ljudmi, jim ni tako pomembno kdo je na oblasti, če predsednik ostane ali ne, ampak jim je važno samo to, da ne bo prišlo do težav ali kake državljanske vojne. Tako mnogi nočejo da se sploh kaj spremeni, nekateri pa so pripravljeni sprejemati počasne spremembe, ne zahtevajo na vrat na nos radikalnih sprememb.

-  priljubljenost predsednika

Kljub obsežnim in bombastičnim poročanjem o demonstracijah, so zbiranja v podporo predsedniku mnogokrat večja od protestov proti predsedniku. Na mednarodnih televizijah, tudi na Al Jazeeri, se je že večkrat zgodilo, da so poročali o protestih in najprej kazali slike s protestov, potem pa so dodali prizore iz zbiranj v podporo predsedniku in to je povečalo videz obsežnosti demonstracij. In seveda večina ljudi, ki je za predsednika, na ulice sploh ne gre.

Kljub temu, da ima predsednik veliko nasprotnikov in veliko ljudi, ki se ne strinjajo z njim, pa je do sedaj imel še vedno podporo pri večjem delu prebivalstva. To predvsem velja za območje gosto naseljenega bivšega Severnega Jemna. Tudi, če so ga nekateri kritizirali, so ga istočasno občudovali in spoštovali. Na območju bivšega Južnega Jemna je situacija drugačna, prebivalci teh območij se čutijo zapostavljene in omejene v svoboščinah in jih je več proti predsedniku.

Zelo pomembno pa je dejstvo, da ima Jemen večinsko mlado prebivalstvo, ki si želi služb – le teh pa ni – in sprejemljivo bodočnost, in če gibanja proti predsedniku uspejo mobilizirati mlade ne le iz večjih mest, temveč iz obsežno poseljenih obmestnih in podeželskih regij, potem se lahko množičnost protestov drastično poveča.

Kaj  bo sledilo
Predsednik Saleh gotovo ve, da se stvari postopoma zaostrujejo, po tem, ko je protestov vedno več in po tem, ko sta se proti njemu obrnila vodji plemenskih skupnosti Hashid in Bakil. Sinovi umrlega vodje plemenske skupnosti Hashid, Abdullah al Ahmar, so trn v peti predsedniku. Hussein al Ahmar je sedanji vodja plemena in lahko na hitro mobilizira večje množice ljudi, ki bi prišle podpret demonstrante, če bodo vladne sile nad protestnike šle z nasiljem. Njegov brat Hamid, vodja opozicije in poslovnež, pa ima finančna sredstva s katerimi lahko »olajša« mobilizacijo le teh. Če pa gledamo širše, gre pri tej vplivni družini Al Ahmar tudi za boj za oblast, tako da se morda stvari za ljudstvo ne bi kaj dosti spremenile, če bi zavladala njihova družina, ki je tudi znana po nezakonitem pridobivanju premoženja,

Predsednik ima dolgoletne izkušnje in je na oblasti »preživel« združitev, državljansko vojno, pojave ekstremističnih gibanj in ostale težave. Poleg tega so člani njegove širše družine na vodilnih položajih jemenske vojske, kar pomeni, da ima vojsko na svoji strani. Hitro je videl kake napake so naredili padli predsedniki v Tuniziji in Egiptu in zato je v pravem trenutku naredil določene korake. Ni čudno, da je obiskal območja demonstracij mladih in se pogovoril z vodji mladih demonstrantov in poslušal njihove zahteve ter obljubil reforme. In ni čudno, da je bil včeraj pripravljen za odprto debato z opozicijo, ki so jo prenašali direktno po televiziji.

Problem pa je, da so protestniki siti obljub, ne verjamejo jim več, hočejo videti takojšnje reforme, akcijo, odstranitev predsednikovih družinskih članov na položajih. Prve žrtve, ki so padle pod streli predsednikovih enot so tukaj in to je napaka, ki mu je ne bodo odpustili.

Za sedaj se še ni izpostavil človek, ki bi predsednika lahko zamenjal. Jemen ni družba, kjer bi delovala običajna demokracija, ker bi v tem primeru vsakdo delal po svoje. Torej trdno vodstvo sigurno potrebujejo in moje mnenje je, da če bi sedaj prišlo do odstopa predsednika oziroma, da bi ga vrgli, bi to najprej pomenilo vsesplošen kaos. V Jemnu je večina moških oboroženih in vse to orožje se ne uporablja kar vsevprek, temveč so pri tem držijo določenih pravil. Če pa pride do vsesplošnega kaosa, bi verjetno prišlo do več vroče krvi in je vsa stvar lahko krvava.

Morda je recept spremembe ravno v tem, kar se dogaja sedaj in na način kot se dogaja. Rahli zunanji ukazi Jemnu s strani velesil, ki podpirajo enotni, demokratični Jemen, in pogosti, redni, manjši pritiski znotraj države, kar vse skupaj prisili predsednika k postopnim reformam. Spremembe, ki jih je obljubil so prvi koraki, včerajšnja televizijsko prenašana debata z opozicijo naslednji korak. Če naredi še nekaj korakov v smeri odstranjevanja svojih družinskih članov iz vodilnih položajev v državi in na te položaje postavi kompetentne ljudi, ima možnosti, da se obdrži na prestolu do konca mandata in da ohrani spoštovanje večine ljudstva. Najbrž bo nekaj naslednjih tednov ključnih in v tem času se bo vse odločilo.

Tina Zorman za Agencijo Oskar

Sana’a, Yemen, 01.03. 2011

Naročite se na RSS

Vesela sem, da smo v najrevnejši arabski državi odkrili vrtec z evropskim vzgojnim programom

Dnevnik Tine Zorman, doktorice biotehnologije 

Leto 2003

V Jemen me je pot prvič zanesla že konec leta 2003. Dobro leto kasneje je postal moj drugi dom, saj sem od takrat tukaj precejšnji del leta. Odkar sva si z možem Waleedom ustvarila družinico, lahko rečem, da je to moj prvi dom. Doma sem povsod, kjer mi je lepo. No, ob prvem obisku Jemna sem bila še globoko v mikrobioloških vodah. Moje raziskovalno delo se je začelo 1998 z diplomo v Španiji, nadaljevalo s prakso v Braziliji, potem pa sem se v Belgiji s pomočjo štipendije iz evropskega sklada eno leto ukvarjala z genetiko patogenih bakterij. Kot mlada raziskovalka sem bila zaposlena na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, intenzivno raziskovalno delo, ki ni poznalo vikendov, in velikokrat neprimerna laboratorijska oprema pa so mi začenjali načenjati zdravje. Po opravljenem doktoratu sem si rekla: »Tina, dovolj!« Ker verjamem v usodo, ni bilo naključje, da mi je pot prekrižala turistična agencija in sem pristala v Jemnu. Res je, kot pravijo: pri odločitvah se moraš samo ustaviti in poslušati, odgovor je vedno znotraj tebe.

Leto 2006

Z Waleedom, ki je doma iz Sane, sva se poročila leta 2006 in po šestih mesecih poroko overila na potrebnih uradih v Jemnu. Po urejanju in prevajanju številnih dokumentov na Dunaju in v Sloveniji nama je poroko letos končno uspelo registrirati v Sloveniji. Kot Jemenec mora Waleed namreč pred vsakim obiskom Slovenije zaprositi za vizum, v Jemnu pa ni slovenskega veleposlaništva in tam trenutno tudi nobena država EU ni pooblaščena za izdajanje vizuma. Vsakoletni Waleedov prihod v Evropsko unijo zaznamujejo torej precejšnje težave. Istega leta sva ustanovila turistično agencijo Eternal Yemen in od takrat naprej organizirava potovanja po Jemnu. Jeseni 2007 nama je življenje začela lepšati čudovita hčerka Ranya, od poletja 2009 pa še mali srček Jamal. Tako je večji del moje energije zdaj usmerjen v moja dva sončka in se pri svojem delu ukvarjam samo z nujnimi stvarmi. Vse drugo ob svojem času. Otroci so največje bogastvo!

30. november 2009

Spet »težim« sodelavcem v pisarni. Svoje delo imam rada in želim biti pri njem natančna. Mi pa jemlje ogromno energije, da v Jemnu stvari organiziram na način, ki zadovolji evropske turiste. Ti seveda želijo videti drugačnost, vendar vseeno pričakujejo, da tehnično stvari tečejo po načrtih. V Jemnu pa je veliko stvari nepredvidljivih, vendar poskušam vse podrobno predvideti in pripraviti. Zdaj s polno paro pripravljamo novoletna potovanja.

1. december 2009

Danes sem turistična vodnica skupini irskih deklet. Za nami je čudovit treking v gorovju Haraz. Čist zrak, enkratni razgledi, po petih urah intenzivne hoje pa odlično kosilo, ki so ga pripravili domačini. Sledi še zabava ob plesu in glasbi, potem pa si privoščimo nekaj kata, rastline, katere liste in vršičke stebel žveči precejšen delež jemenskega prebivalstva. Z »oteklimi« lici, v katerih imamo stisnjene lističe kata, se vrnemo v Sano.

3. december 2009

Zjutraj odpeljem hčerkico Ranyo v vrtec. Vesela sem, da smo v najrevnejši arabski državi odkrili vrtec z evropskim vzgojnim programom in poukom v angleščini. V vrtcu so tudi ustvarjalni in ekološko usmerjeni, saj ustvarjajo izdelke iz že uporabljenega papirja, kartona in drugega materiala. Oh, kako bi bila akcija »Očistimo državo« dobrodošla in potrebna v Jemnu! Problem pa je v miselnosti ljudi in v dejstvu, da država ljudem ne omogoča ne socialne ne zdravstvene varnosti, večina ljudi pa dela izključno za preživetje. Leta 2005 je Evropska komisija Jemnu namenila dva milijona in pol evrov človekoljubne pomoči, ki jo najbolj potrebujejo ljudje v revnih predmestjih in brezdomni otroci.  
Pa vendarle se v Jemnu nekaj premika. V kavarni Mokha Bunn je tudi center oziroma informacijska točka za nadebudno jemensko mladino, željno informacij o možnih zaposlitvah, štipendijah za študij v tujini in možnostih prostovoljnega dela. Pogosto za računalnikom delam v tej ali v sorodni kavarni Coffe Trader. Obe mesti sta priljubljeni shajališči tujcev, ki živijo v Jemnu, nevladnikov, študentov arabščine in aktivnih Jemencev.

4. december 2009

Jutranje pospravljanje. Ker smo praktično na robu puščave, se v enem tednu na policah nabere toliko prahu, kot da ga ne bi pobrisali vsaj dva meseca. Popoldne se z moževimi sestrami udeležimo poroke daljne sorodnice. Jemenke se tja odpravijo v skromni črnini, v dvorani pa sledi skorajda modna revija. V mini krilu, odštekani majčki in nogavicah sem prav asketska, seveda v primerjavi z Jemenkami v razkošnih, bleščečih oblekah in obilnim nanosom ličil. Na poroke grem le nekajkrat letno, z evropskega zornega kota se na njih ne dogaja prav veliko, gre le za druženje žensk.

5. december 2009

Danes je za nas nedelja. Z Waleedom odpeljeva vse otroke iz družine v bližnjo dolino Hamel, ki je za razliko od mnogih dolinic v bližini Sane polna ogromnih dreves, krasi pa jo tudi potoček. Žalostno je gledati, kako v okolici Sane zaradi pomanjkanja vode propadajo drevesa, ki so se oblikovala skozi stoletja, ali pa jih pač posekajo, ker so se odločili za gradnjo. Za kosilo se dobim s prijateljico Ireno. Radi preizkušava različne restavracije in danes se odločiva za filipinsko hrano na ulici Hadda.

6. december 2009

Dopoldne smo sinčka Jamala peljali na cepljenje. Program cepljenja je tu podoben kot v Evropi, cepivo pa država brezplačno dobi prek Združenih narodov. Kljub brezplačni storitvi mnogo ljudi ne cepi otrok, saj se cepiva bojijo. Zvečer sedem za računalnik, saj moram pripraviti nekaj ponudb za potnike, ki nas želijo obiskati v novoletnem obdobju.

7. december 2009

Ko odpeljeva Ranyo v vrtec, se z Waleedom odpraviva na hiter sprehod prek bližnjih vzpetin. Popoldne sem z otrokoma, potem pa se odpravimo v prelepo staro Sano. Ranya naju navdušeno opozarja na vse, kar opazi na tržnici. Ne glede na to, koliko časa živiš v Jemnu, je sprehod po stari Sani še vedno čaroben.

Že prvi dan v Jemnu je bilo pestro. Z vodnico Tino, ki me prijazno gosti pri sebi, in ženskim delom njene primožene družine, smo se odpravile na poroko ene njihove sorodnice. Vse v črnem.

V Jemnu poroke zgledajo tako, da imajo ženske posebej svojo žurko, moški pa posebej. Me smo šle seveda na žensko, ki je potekala v najeti hali. Moški na vratih je pobiral vabila, ki ga midve nisva rabile – turistke imajo povsod vstop Takoj ko stopim skozi vrata, me kar oči zabolijo od vseh barv, bleščic, princesk v princeskinih oblekah … zunaj črne, ko pa vstopijo v svet, rezerviran le zanje, pa snamejo svoje črne halje in rute in izživljajo otroško domišljijo vseh majhnih deklic (tudi naših) tudi na zrela leta. Tam vidiš vse od majhnih punčk v krinolinah do njihovih starejših sester in mamic v dekoltejih (z zatlačenimi robci v oblekah – da niso preveč odkrite?) in okitene z zlatom. Skratka, s Tino sva bili največji asketki, pa vseeno najbolj zanimivi.

Pri vhodu vsaka od gostij dobi pisano plastično vrečko z darili – škatlo sladic, plastenko vode in piksno strawberry fante. To potem počasi srkaš ob ghatu, lokalni drogi v obliki listja, ki ga žvečiš in zatlačiš ob dlesni, da počasi učinkuje. Znani učinki: bistra glava, nespečnost.

Počasi se začnejo nabirat svatinje. Kar čez dvorano, čez glave obiskovalk, napeljejo kable za ozvočenje, da bodo lahko nastopile glasbenice. Tina pravi, da prihajajo iz najnižjega sloja oz. kaste, pa imajo vseeno največ denarja – za tole poroko naj bi dobile okoli 50.000 rialov (ok. 200 €), kar ni malo, če pomisliš, da je povprečna jemenska plača okoli 300 €. Zdaj je ravno konec ramadana, zato je “špilov” veliko. Glavna pevka me non-stop pogleduje in se mi nasmiha. Jaz sem ji verjetno še bolj zanimiva kot ona meni.

Nevesta pride šele čez kakne 3 ure, vsa načičkana v gromozanski beli obleki s kristalčki in doooooolgo vlečko. Poleg nje hodita sestri, ki sta v svojih rumenih oblekah iz blaga, kakršnega je imela moja nona za zavese, videti kot dva piščanca. Nevesta se skoraj joka (nekako se mi dozdeva, da ne od sreče), medtem ko jo snema najeta kamermanka. Kljub temu, da so ti posnetki namenjeni izključno ženskam, se veliko žensk okoli skrije za svoje črne rute, ali kar za provizorične tepihe, da jih slučajno ne ujame kamera.

Takoj po prihodu neveste se odpravimo domov, ker Tino in ostale doma čaka množica otrok. Jah, kaj se je pa nevesta tolko obirala …

Na žalost v dvorani ne moreš slikat, zato ne morem objavit nobene fotke in bo treba uporabit domišljijo.

Katja Kirn

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se pripravljam napisati nekaj vrstic o potovanju, ki mi ga je agencija Oskar oziroma Marijana pričarala in me navdušuje še sedaj, po skoraj dveh letih.
Zaradi izredno pozne odločitve kam se odpraviti, so bile že vse destinacije, na katere sem se želela prijaviti, zasedene, zato mi je Oskarjev svetovalec predlagal Jemen in Socotro.
Takrat se mi ni sanjalo, kam grem in kako točno bo tam, imela sem samo veliko željo odpotovati in si napolniti baterije z novimi doživetji, ki pa so pri Oskarju prav gotovo zagotovljena.
Z vami sem že potovala po Egiptu in tja si od zadnjega potovanja še vedno želim vrniti.
Ker smo  bili manjša skupina, smo med sabo bili morda še bolj povezani kot ostale skupine. Ne morem pozabiti, ko smo prespali na obali Bir Alija, kjer sem od navdušenja pol noči prebedela in uživala v zvokih morja in spremljala rakovice na nočnem pohodu. Še vedno z navdušenjem gledam slike, ko iz svoje ¨postelje¨ vidim sončni zahod in prav tako iz istega mesta zjutraj prekrasen sončni vzhod.  Sanjsko je bilo novo leto, ko sva s kolegico ležali v parkiranih čolnih ter opazovali čisto ter jasno zvezdno nebo. To opazovanje pa naju je nagradilo s prečudovitimi zvezdnimi utrinki, za katere skoraj ne bi verjela da so resnični.

Od prevoženih kilometrov, ki smo si jih krajšali s pripovedovanjem zgodb ter pridnim prigovarjanjem šoferju ¨tamam¨ se spomnim večinoma smeha in še več smeha. Mesta, ki smo si jih ogledovali, smo puščali za sabo kot za šalo in že hiteli novim dogodivščinam naproti.  Osebno sem bila bolj navdušena nad gorskim delom, kjer se na tisoče teras prepleta in ustvarja videz pravljične dežele, ter seveda nad Socotro. Ta sanjski otok je resnično prekrasen. Snežno bel pesek, prijetni valovi ter valjanje po sipinah na obali Qualansije. Saj skoraj ne more biti resnično. Pa vendar mi je bilo dano, za nekaj dni.

Ves ta čas je budno oko Marijane spremljalo, če je vse v redu in če kdo kaj potrebuje (tudi tablete proti bolečinam je imela na zalogi ). Večere nam je polepšala s pripovedovanjem zgodb, prav tako pa smo uživali ob kajenju šiše ter nekateri ob žvečenju gata. Rada bi pohvalila Marijano in se ji zahvalila, ker je izredna vodička z občutkom za ljudi. Spomnim se stavka, da dogodke največkrat potem podoživljamo doma. Takrat sem dvomila, vendar sedaj mi potovanja z Oskarjem ostajajo v veliko lepšem spominu, kot pa z drugimi agencijami. Resnično sedaj vem, da je vodič zelo pomemben in da je od njega zelo odvisno ali nam bo potovanje ostalo v srcu ali bomo želeli nanj čim prej pozabiti.

Še enkrat hvala Marijani, ker je prava profesionalka.

Z doživetimi pozdravi,

To je mali izgubljeni biser, pozabljen od sveta in ravno zato je tako edinstven. Govorim namerč o Sokotri, največjem otoku na Bližnjem vzhodu in hkrati največjem jemenskem otoku, ki leži v Indijskem oceanu, nedaleč stran od Somalije. Ime otoka prihaja iz sanskrtske besede Dvipa Sukhadara, in pomeni Otok sreče. Gre za arhipelag 4 otokov (danes pod UNESCOVO zaščito), med katerimi je Sokotra največji. V dolžino meri slabih 140km, v širino pa 40km.

Pred približno 6 milijoni leti se je Sokotra odcepila od Afrike, in prav zaradi te dolge geološke izolacije, se je življenje na otoku razvijalo po svoje. Po legendi naj bi v tej deželi našli zatočišče zmaji. Danes sicer zmajev ni več tam, so pa na otoku našle zatočišče mnoge rastline in živali, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu.

Izmed več kot 800 vrst rastlin, jih je kar 300 endemičnih za ta otok. Tu raste frankinsense in mira, nekdaj izredno pomembna kadila, ki so jih uporabljali v verske in zdravstvene namene. Največja posebnost Sokotre pa so zagotovo drevesa, ki jim tamkajšnji prebivalci pravijo drevesa zmajeve krvi. Poleg samega imena se ponašajo tudi s svojo nenavadno obliko, saj izgledajo kot narobe obrnjen dežnik. Drevesno smolo, ki ji domačini pravijo zmajeva kri, še danes uporabljajo predvsem v medicinske namene – na primer za celjenje ran, proti driski, za zniževanje telesne temperature… Poleg tega pa smolo uporabljajo tudi za lakiranje violin in kot kadilo.

Na otoku danes živi okoli 60.000 prebivalcev, v harmoniji drug z drugim in z naravo. Govorijo ”sukotri” jezik, stardaven južno arabski dialekt, ki je ostalim Arabcem praktično nerazumljiv. Življenje Sokotranov se v teh dolgih letih ni kaj bistveno spremenilo. Večina se jih še vedno ukvarja z ribolovom in ulovijo ravno toliko rib, kolikor je potrebno za njihovo preživetje. Morje okoli otoka je namreč izredno bogato z ribami.

Če mislite, da je otok po dolgem in počez posejan z raznimi bari, urejenimi plažami z maserji in nočnimi klubi, se motite. Na Sokotri ne boste našli hotelskih kompleksov, spa in wellness centrov ter ostalih podobnih infrastruktur, namenjenih množičnemu turizmu. Tu še običajnih hotelov ni, temveč le kampi. Tu ni internetnih barov, bankomatov, bazarja, prometnega hrupa, še električni vtikač težko najdete. Tudi telefonskega omrežja ni, razen v glavnem mestu Hadiboo.

Boste pa zato lahko uživali v spokojni tišini neštetih tropskih rastlin, v čudoviti naravi, ki ponuja številne doline z bujnim zelenjem, tolmune sladke vode in ne nazadnje kilometre in kilometre dolge bele rajske plaže. Torej to je kraj za vse tiste, ki si vsaj za trenutek želijo totalnega odklopa iz vsakdanjega življenja.

Zaradi neokrnjenega okolja Sokotra še vedno ostaja eden najbolj fascinantnih krajev na našem planetu. Prav zaradi dolge izoliranosti od preostalega sveta, je otok pravi raj za različne endemičnie vrste rastlin in živali. To je svet, kjer dobimo občutek, da smo na nekem drugem planetu.

Sokotro je težko opisati z besedami. Njeno slikovitost je treba preprosto doživeti.

Marijana

Sama nisem velika ljubiteljica velikih mest, a Sana je res nekaj posebnega. Mesto leži na rodovitni planoti na višini okrog 2300m in gre za eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu, staro že več kot 2500 let.

Dnevi preživeti v Sani so mi vedno zelo prijetni. Vsako jutro me že navsezgodaj prebudi prvi mujezinov klic k molitvi. Povsod drugje ta del dneva ponavadi prespim, a v stari Sani je to težko, saj se v jedru starega mesta nahaja več 100 mošej. Nikoli nisem pozorna na te klice, a tu so klici res nekaj posebnega, saj potekajo v živo.

Kmalu je čas je za zajtrk. Odpravim se do moje najljubše restavracije, in kuhar me že na daleč hiti pozdravljati. Naročim mu foul – neke vrste pasulj, odličen topel jemenski kruh in pa sladki jemenski čaj. Medtem, ko čakam na hrano, mi uslužbenec obriše mizo in nanjo raztegne stare časopisne liste. Super, včerajšnji časopis, pa še v angleščini je. Na hitro preletim novice prejšnjega dne. Na severu Jemna je še vedno napeto stanje, še vedno je vojna, ki se vleče že celo večnost. Na jugu dežele so se spet pojavila gibanja k neodvisnosti Južnega Jemna. Na vzhodu, ob robu jemenske puščave, so zopet ugrabili 2 turista, pa al kajdovci so spet na udaru. Torej, nič novega v Jemnu. Vse po starem.

Že med zajtrkom se odločim, da bom moj zadnji dan v Jemnu izkoristila kar se le da. Zato vzamem fotoaparat in se odpravim proti staremu mestnemu jedru. Staro mestno jedro ima še vedno nek poseben šarm – življenje tamkajšnjih prebivalcev se je do danes le malo spremenilo. Seveda se tudi Sana, tako kot večina velikih mest, hitro spreminja. In že sam sprehod po starem mestnem jedru odkriva zanimivo mešanico preteklosti in sedanjosti. A kljub temu je mesto še kako živo in še naprej cveti.

Pravijo, da je Jemen dežela bojevnikov, poetov in gradbenikov. Gradbeniki so si v Sani res dali duška, saj so hiše v mestu neverjetno lepe – kot da bi jih preslikali iz kake risanke. Take arhitekture nisem videla še nikjer. Prvi pogled na te večnadstropne hiše ti da misliti, kot da so si vse enake, a malo bolj natančen pogled nanje jasno kaže, da so si vse različne. Iz razdalje vidim v pritličju neke hiše kamelo, ki slepo hodi v krogih, in vrti ogromen mlinski kamen. Namreč tu je stiskalnica sezamovega olja.

Pot me vodi skozi ozke uličice, nekatere so široke manj kot meter. ”Ahlan”…se sliši…”Welcome to Yemen” na vsakem koraku. Ulice stare Sane so polne moških v njihovih galantnih tradicionalnih oblačilih – taubih, z obvezno zapasano džambijo, ki je simbol vsakega moškega. Kmalu prispem do glavnega bazarja al Milh. Tu je mogoče dobiti skorajda vse. Od raznoraznih začimb, jemenske kave, tobaka, zlata, tekstila, džambij…res prava paša za oči in za moj fotoaparat. Tu srečam mojega dobrega prijatelja Abdullaha, lastnika majhne trgovine s spominki. Povabi me na sladki jemenski čaj. Pogovori z njim so vedno zabavni, in se vedno zavlečejo dolgo v dan.

Ura se že približuje dvanajsti, kar v Jemnu pomeni, da je čas za obvezno kosilo. Z Abdullahom zavijeva do majhne lokalne restavracije in si naročiva salto – zelo okusna jed, ki je zlasti priljubljena med uživalci kata. Po kosilu se zopet vrneva na bazar, tokrat zavijeva do bazarja, kjer prodajajo kat – te slavne opojne lističe, brez katerih si mnogi jemenčani ne predstavljajo popoldnevov. Gre za neke vrste socialno drogo, saj ga skoraj nikoli ne žvečijo sami. Ima veliko pozitivnih učinkov, kot naprimer zmanjšuje stres, utrujenost, znižuje krvni tlak…In zanimivo, prav gojenje in prodaja kata prinaša v Jemnu največ zaslužka, saj žvečijo tako moški kot ženske. Seveda morajo biti lističi kata sveži in brez vonja, zato se je potrebno vsak dan odpraviti na bazar in izbrati najboljšega, ki si ga lahko v tistem trenutku privoščijo. Seveda brez barantanja tudi tu ne gre. Po dobre pol ure Abdullah naredi uspešen nakup. Odpraviva se do njegove trgovine in začneva z žvečenjem lističev. Žvečenje lističev ponavadi traja celo popoldne oziroma okoli 5 ur. Taki popoldnevi so mi zelo ljubi, saj se takrat v Jemnu skorajda vse ustavi. Tu si ljudje še vedno znajo vzeti čas zase in za prijatelje – tega v našem svetu skorajda ne poznamo več.

In tako se počasi končuje še en dan, moj zadnji dan, v stari Sani. Žalostna sem, da zapuščam to meni zelo ljubo deželo. A hkrati tudi vem, da se bom zopet kmalu vrnila.

Marjana

prosim, da tisti, ki so bili v jemnu cez novo leto 2010,  kaj napisejo o varnosti potovnja v tej dezeli.

lpd

Četrtek

Naslednji dan dopoldne sprehod po Mukalli, jutranji utrip, nismo izpustili mangovega in ingverjevega soka. Tone pa je oddal svoje razglednice v star, železen nabiralnik, ki je stal pred pošto. In v oblakih se odpravimo iz Mukalle. Čez kake pol ure nas je že zajel dež, ki je bil padal, padal in padal. Ko smo se vzpenjali proti planoti Al Joul, ki v nedrjih skriva nenavadne doline, smo si mislili:« saj ni panike, bomo že slikali, ko se bomo vračali po isti poti…«. Zagledamo prve slapove, jaz sem bila še navdušena, kajti edinkrat do sedaj, sem jih videla aprila 2006, ko je deževalo v Khureibi dve uri. Navdušeno ftografiranje prelepe doline: Wadi Ayn, v katero smo se zapeljali. Takrat si nismo mislili, da marsikatera naša slikana hiša, danes ne stoji več. Pridemo do zastoja na cesti. Kaj se dogaja?

Čez vodo v Wadi Ainu

Takoj sem pomislila na nastalo reko in res je bilo to. Tovornjaki, nizki taxi avti so stali pred reko in gledali, da bo usahnila. Landcruiser pred nami se pogumno odpravi v reko in jo prebrede. Mi za njim. Pa smo zmagali…. Ni bilo 10 minut, ko se pojavimo pred drugo reko…..in jo prečkamo. Vsi v avtu smo čutili, kako moč vode pritiska na bok avta in ga poskuša premakniti. Še dobro, da smo uspešno prečkali. Za nami Yousif, potem Mohamed in nazadnje Ali, katerega slika je v časopisu…. Vsi potniki so opazili, da je šlo na tesno. Skočijo iz avta in navdušeno fotografirajo reko. Šoferji pa niso bili ravno veseli…priganjajo nas, da se premaknemo naprej, ker se bodo reke še večale, saj se je voda, kot iz ogromne mize, povrsine 120 000 km2, stekala v ozke špranje, doline Hadramawta. In v eni večji špranji smo bili mi. Sedaj tudi potniki razumejo, zakaj je ta široka dolina, široka…ob takih deževjih se v njo steka voda iz največje površine in še vsa voda iz njenih stranskih dolinic.

Čakamo, čakamo

Nadaljujemo pot. Pridemo do tretje reke, kjer so ustavljeni avti. Gremo ven, takoj nam je jasno, da tu čez ne bomo šli. Povrašamo možakarja in le ta takoj pove, da je pred nekaj minutami odneslo en landcruiser s petimi potniki – prav tistega, ki je pred nami preččkal prvi dve reki (film odneslega avta imamo….). Reka je bila velikosti Save. Drla je s hitrostjo gorskega potoka. Ni kaj, nekaj časa smo bili tam, potem pa smo se odpravili nazaj, do vasice, kjer je bila ena restavracija in šli na čaj, na dva, na tri. Začeli kaditi šišo. Vmes je Walid hodil na izlete do reke, ki je sicer upadala, vendar bila še vedno visoka. Vse bolj je kazalo na to, da bomo morali prespati v naši restavraciji. Že celo popoldne smo se hecali okoli tega in potniki so nekako to dejstvo sprejeli – ja seveda, kaj pa hočemo. Waleed je klicaril turistično policijo in ministrstvo za notranje zadeve. Malo jih pa je skrbelo, če smo Ok, ko pa so se pogovarjali z vojaki iz naše vasi, so videli, da bodo domačini poskrbeli za nas in to jih je razveselilo, kajti ukvarjali so se z ljudmi, ki jih je odneslo, ali pa jim je odnašalo domove. Waleed se je dogovoril z lokalnim sheikhom, prijaznim gospodom, da nas vzame k sebi. Pripravili so nam dve sobani, spodaj so bili naši fantje, ženske pa zgoraj, v ženskem nadstropju. Ravno, ko smo se namestili v hiši, je začelo spet strahovito deževati.

Še več vode

Lilo je kot iz škafa, od devetih zvečer, pa do šestih zjutraj. Jaz nisem nič spala, Sonja iz Železnikov prav tako ne. Njeni spomini na njihove poplave (na rojstni dan moje Ranye) so bili namreč še precej živi. Jelka, mama od družinice, ki je potovala z nami, je bila tudi v skrbeh. Okoli dveh zjutraj nekaj poči. Z Jelko sva obe mislili, da se je odkrušila kaka skala, ki so grozeče visele na strmem pobočju…naše hiše pa pod njimi. Jaz grem ven in sheikhov sin mi pove, da so pri sosednji hiši zaropotala pločevinasta vrata. Gremo nazaj ležat, ampak ne spat. Malo čez štiri zjutraj, potrka na vrata naše sobe sheikhova žena in mi pove, da je skozi hišo začela teči voda. Grem pogledat. Pod pragom vrat je šel skozi hišo potok. Skrbelo jih je, da se hiša sesuje ali vdre. Sledila je evakuacija, ki je potekala brez najmanjše panike. Z vsemi stvarmi so nas preselili v neko drugo hišo, malo višje, ki je bila tudi v lasti sheikha. Tam je bil ogromen mafraj, skupna soba, kajti hišo je zgradil za sovaščane, za njihove skupne dogodke, poroke, pogrebščine… Soba je bila dovolj velika za vse nas, za šoferje in še je bilo prostora.

Petek

Po preselitvi, smo se seveda čisto prebudili in seveda so bili naši poskusi spanja zelo klavrni. Žalosten je bil pogled skozi okno, kajti v daljavi smo videli reko, podobno Donavi. Ob sedmih zjutraj nam sheikh prinese zajtrk, res so bili prijazni.

Še ne gre čez

Potem se je pa začelo počivanje, v bistvu smo bili vsi neprespani, ujeti v vasi, zunaj je še vedno deževalo, tako da še na sprehod nismo mogli….ženske smo se potem šle porisati s kano. Vse, od prve, do zadnje. Moški so lenarili. Potem smo šli na izlet do vode, in nas je kar malo minilo ob pogledu na Donavo…. Ampak takrat je bila po širini že kakih 15 metrov krajša kot zjutraj, ko je šel tja Waleed. Na nasipih ob vasi so nasedli mini tovornajki, ki jih je voda prinesla nekje iz zgornjega dela doline. Potem smo šli v našo restavracijo na kosilo, popoldne pa smo se hecali, slikali z domačini, kadili šišo, si pogledali na TV prizore iz Mukalle in nismo mogli verjeti, da smo se se včeraj sprehajali tam, kjer je bila danes globoka reka. Našo cesto iz mesta proti letališču, je na večih mestih popolnoma prelomilo in odneslo. In naš Tone, ki je tako vneto iskal poštni nabiralnik in ga le našel v Mukalli, je videl, da lahko na svoje oddane razglednice kar pozabi…..
Dobra stran vsega popoldne je pa bila, da je nehalo deževati in reka je postopoma upadala. Proti večeru smo jo šli še enkrat pogledati in vse je izgledalo bolj optimistično. Malo pred tem je en avto poskušal priti čez, ker je prišel iz nasprotne strani in mu je uspelo. No, drugič mu ni in še ta avto je odneslo.

Zavetišče pri sheiku

Kljub temu, da nismo nič konkretnega počeli preko dneva, smo bili okoli devetih zvečer že vsi zaspani in popadali spat. Jaz sem kasneje šla do reke in bila je samo še ozka, vendar hitra rečica na mestu, kjer je odneslo oni avto. Preko dneva sem preračunavala kaj narediti s programom, da bodo videli čimveč. Planiranega programa ni bilo več moč izvesti, ker je cesto Sayun-Mukalla odneslo na širokem delu. To sem izvedela, kakšno je stanje v Wadi Doanu pa nisem, ali je Sayun dostopen tudi nisem…telefoni so bili blokirani, ker je v Mukallo in kasneje v Sayun priletel predsednik. Morda zato sms-i od Agencije Oskar niso nikoli prispeli do nas.

Sobota

Prebudili smo se v lepo, sončno jutro, kot je »običajno« v Hadramawtu. Zgodaj smo startali proti Sayunu. Na stičišču Wadi Ayna, z Wadi Doanom, smo videli žalosten prizor, most, preko katerega smo morali, je bil razsut. Menda naprej v vadiju razsuta še dva mostova…. Ni kaj, nadaljevati smo morali proti Sayunu. Kakih 40 km pred Sayunom smo se znasši pred 15 kilometrskim jezerom. Jezero je bilo kasneje visoko več metrov in ni kazalo, da bo ta voda usahnila. Opeljali smo se v bližnjo restavracijo in tam preživeli naslednji dve uri. Midva z Waleedom sva bila zaposlena s klicarjenjem MNZ in Turistične policije. Zanimale so nas predvem prave informacije. Ali lahko v Wadi Doan pridemo po eni drugi poti ali ne. Kajti kogarkoli smo vprašali, je govoril drugače. Waleed je bil v navezi z operativo MNZ in kasneje so nas poklicali, da bomo v Wadi Dan nekako lahko prišli, da so usposobili poti mimo razrušenih mostov.

Zdaj bo pa šlo

Takoj smo krenili na pot in res prišli čez prvi problem. Kmalu zatem smo se znašli pred širokim vadijem, kjer je razsulo most in se je vse kopalo v blatu. Sredi vsega tega je obtičal en tovornjak, ki je poskušal priti čez, pa je obstal na sredini. Vsi moški tam, plus nasi šoferji, so bili v akciji za odstranitev tega tovornjaka, ker je stala na edini mozni poti (ki je bila dovolj trdna za priti čez). »Neverending story«, so menili naši potniki. Pa jim je le uspelo in mi smo šli potem čez ta drugi problem. Pot naprej je bila možna, razsuta, a prevozna. Celoten vadi je izgledal, kot da bi čezenj za tri dni položil veliko preprogo, ki je polezala vse. Vsa drevesa, grmovja, so upognjena ležala blizu tal.

Nedelja

Lepo jutro smo začinili z vzponom na planoto in imeli super razgled na naš Wadi Doan. Potem smo šli pozdraviti še Bin Ladnove in se odpravili. Kam? Ne vemo, kamor bomo lahko prišli ! Novim dogodivščinam naproti !

Bila je cesta v Wadi Doan

Na čaju v eni izmed kasnejših vasic, je do nas pristopil šef tamkajsnje policije in nam rekel, da je povsod nevarno in da moramo čakati tu in prav tu. Ne smemo ne naprej, ne nazaj. V protestu smo klicarili na vse možne strani in dosegli to, da so nas spustili v drugi konec Wadi Doana, kjer smo videli opustošenje. Palmova debla, zarita v hišice iz blata, ki so se ob tem hitro razsule. Čakali smo na klic operative, ki je prej rekla, da bodo cesto do Sayuna najbrž usposobili. Vmes sem v večkratnih klicih na turistično policijo skušala doseči, da nam uredijo dovoljenje za pot v Sano preko puščave-Mariba-po asfaltu. Urejala sem tudi potencialen let v Sano, kar bi bila edina rešitev, v primeru, da dovoljenja za pot preko Mariba ne dobimo.
Waleed je v vse vpregel svojega bratranca, ki je minister za ceste, mostove, da bi izprosil dovoljenje in močno spremstvo za nas preko Mariba. Ni šlo. Tudi vodja beduinske službe, sheikh Sharif je težil MNZ-ju, pa ni šlo.

Poplava v puščavi

No, ampak do Sayuna še nismo prišli. Poklicali so nas, da je pot prevozna. Na mestu včerajšnjega jezera, je bilo še vedno jezero, nekaj km krajše, ampak pot so speljali naokoli do gore in potem so po pobočju gore, za hiškami improvizirano skopali nekaj potk, po katerih je v trenutku, ko smo hoteli čez, bilo z obeh strani še kakih 1000 avtov, ki so hoteli čez. Vse potke so bile enosmerne in če povem, da seveda ni bilo tam nikogar, ki bi malo urejal zadeve, in so vsi hoteli iti hkrati čez…veste, da je bil totalen kaos. Poleg tega so bili vmes taxi avti, ki so bili prenizki za vožnjo po teh hribovskih rovtah in so se zagozdili…pa se Jemenci niso pretirano sekirali in so enostavno avto porivali dokler ni šel čez, tudi če so spodaj vse razsuli. Imajo pač tak sistem.

S potjo v Seiyun ne bo nič

V akcijo smo stopili mi. Zaprli smo kolono iz druge strani, jih nagnali malo nazaj, da so naredili prostor za avte z naše strani (kjer smo avte z naše strani bolj zadaj tudi blokirali) in potem smo se premaknili in zato so se kasneje lahko tudi drugi premaknili…skratka naši potniki so aktivno sodelovali v tem kaosu in se čisto zabavali. Ko smo se prebili čez ta pobočja in prišli na asfalt, nas je od Shibama do Sayuna čakalo spet eno jezero, veliko »le« dobre pol metra, skozi katero smo vozili. Večerni Sayun in tamkajšne palačinke. Potem pa v hotel. Zvečer Agencija Oskar odobri polet v Sano. HURA! Če ne, bi bili v Sayunu še naslednjih 4 dni, do naslednjega možnega poleta, kajti ceste do Mukalle še niso usposobili.

Ponedeljek

Jutranji ogled sultanske palače v Sayunu, malo prostega časa za limonado in kosilo in že smo šli na letališče.

Poplavljeni Wadi Hadramawt

Dobili smo boardinge, ponoven HURA! Slovo od šoferjev, ki so se sami odpravili po, za nas prepovedani, cesti v Sano. Sedaj mora le še letalo priti (kar v Jemenu ne veš, dokler ne sediš v letalu). Letalo je imelo zamudo, ker so spuščali predvsem vojaška letala, ki so prihajala s pomočjo. V živo smo skozi okno letaliske stavbe gledali točno to, kar je zvečer kazalo na TV. Uspešen polet v Sano in nori pogledi na pokrajino Hadramawt, na veliko mizo, z ozkimi špranjami, ki so se svetile od nastalih jezer. Pravi panoramski let, ki ga ne bomo pozabili.

Arabia Felix – Srečna Arabija.
Tako so v antičnih časih imenovali območje na južnem delu Arabskega polotoka. Pred več kot 3000 leti je bilo tam nekaj bajno bogatih držav. Med njimi je morda še najbolj znana Saba in svetopisemska zgodba o kraljici Bilkis, ki je z bogatimi darovi obiskala kralja Salomona v Jeruzalemu. Bogastvo je izviralo predvsem iz izvoza kadil, ki so jih na veliko žgali v svetiščih od Egipta do Mezopotamije. Še danes rastejo v pokrajini Hadramaut kadilna drevesa (latinsko Commimphora myrrha) iz katerih pridobivajo dišečo smolo, ki se ji reče po hebrejsko mira, angleško pa frankincense.

Jemenska vrata

Kasneje so iz Afrike in Indije z ladjami tovorili tudi začimbe, tkanine in drage kamne. Karavanske poti so vodile od pristanišča Kana skozi Marib, glavno mesto Sabe, proti Egiptu in Nabateji (Petra) ter naprej proti Mezopotamiji. Zgradili so jez in velike površine puščave z namakanjem spremenili v plodna polja. Blagostanje Sabejcev je začelo pojemati šele z vdorom Rimljanov iz Egipta na Arabski polotok in se simbolično končalo z zrušenjem velikega Maribskega jezu sredi 6. stoletja. Na jug Arabskega polotoka se je širilo judovstvo in krščanstvo, v 7. stoletju pa je v deželi prevladal Islam. Danes o nekdaj cvetoči civilizaciji Sabejcev pričajo samo še ostanki templjev boga meseca in boginje sonca ter zapornic starega jezu. Večina prebivalstva se je umaknila v hudourniške struge in v težko dostopne gorske predele, kjer še vedno samozadostno živijo v obzidanih kamnitih mestecih. V goratih območjih današnjega Jemna so nekoč pridelovali prvo kavo na svetu in jo izvažali iz pristanišča Moka, po katerem je tudi dobila ime. Ko so sadike pretihotapili na druga območja, se je pridelava kave zmanjšala. Kavne grme je danes večinoma nadomestil kat – zeleno zlato. Terasasta polja segajo do najvišjih vrhov, skoraj 3000 metrov nad morjem.

Devet kosov strelnega orožja na prebivalca?
V deželi so se oblikovale različne verske ločine in plemena, ki so si še danes pogosto v laseh. Tu še vedno vlada plemensko pravo in krvno maščevanje. Lokalni šejk ima večjo oblast kot državni aparat. Moški so oboroženi do zob in radi kažejo svoje kalašnikovke. Po neuradnih podatkih naj bi bilo v državi po 9 kosov strelnega orožja na prebivalca, kar je ogromno, čeprav je med njim veliko trofejnih primerkov, ki služijo le za okras. Celotni Jemen šteje okrog 19 milijonov prebivalcev, od tega več kot polovico predstavljajo otroci, saj jih vsaka ženska rodi do 10. Ni čudno, če pri vsem orožju od časa do časa pride do prelivanja krvi med sicer mirnimi in na videz dobrodušnimi Jemenci. Po razpadu ortodoksnega imamata okoli leta 1960, je bilo več krvavih državljanskih vojn. Manj poseljeni južni del, ki je imel nekaj časa komunistično ureditev, se je še pred kratkim upiral združitvi v eno državo s Severnim Jemnom, kjer igra vodilno vlogo pleme šiitskih Zaidov. O tem pričajo preluknjane zgradbe in minska polja ob nekdanji meji. Leta 1990 je bila ustanovljena Republika Jemen s parlamentarno ureditvijo. Domačini ji pravijo Jaman. Po še zadnji krajši državljanski vojni leta 1994 je zavladal relativen mir. Oblast si je, pod vodstvom predsednika Alija Abdullaha Saleha, zadala za glavno nalogo izgradnjo šol, cest in vodovodov ter elektrifikacijo.

Tradicionalno življenje je še močno zakoreninjeno.
Dežela spada med najrevnejše arabske države, a z vse hitrejšimi koraki leze iz srednjeveškega fevdalizma v moderno družbo. Jemen se v sredstvih obveščanja ne omenja pogosto, razen kadar tam lovijo kakšne teroriste. Občasno poročajo tudi o ugrabitvi turistov, s pomočjo katerih nato plemena barantajo z oblastmi. S turisti ravnajo kot z dobrodošlimi gosti, v najslabšem primeru jo odnesejo s pokvarjeno prebavo zaradi preobilne hrane in kata. Kriminala je malo. Turistična infrastruktura je skromna, zato najbrž ni v deželi niti sto tujcev naenkrat. Ni velikih turističnih atrakcij, najbolj fotogenični so ljudje in narava.

V gorovju Haraz živijo ljudje v kamnitih srednjeveških gradovih in citadelah, Vadi Hadramaut je poln stolpnic iz blata, puščavski beduini živijo v šotorih, v nižinski Tihami ob Rdečem morju pa so prave afriške kolibe iz palmovih debel in listja. Moški hodijo gizdalinsko oblečeni v krila, z džambijami (noži) in mobilnikom za pasom ter brzostrelko na rami. Zato pa žensk v javnosti skorajda ni videti, če pa že, so od glave do peta pokrite s črnimi oblačili. Samo velike temne oči se bliskajo skozi tanko režo. Če si med delom na polju nadenejo še visok koničast slamnik, pa se že skoraj počutiš kakor med čarovnicami na Slivnici. A tudi ženske se danes šolajo in vključujejo v družbo. Kljub temu smo slišali, da je bila na zadnjem izboru za Jemenko leta imenovana Slovenka, ki že dolga leta živi v državi in je bila med drugim direktorica banke. Orači z grbastimi bivoli in lesenim ralom orjejo skrbno negovana terasasta polja. Na dolgih peščenih plažah ob indijskem oceanu se srečuješ samo z rakovicami, ko nabiraš velike pisane školjke. Ko na višini preko 2000 metrov stopiš iz avtomobila, brcneš v kupe okamenelih školjk. Proti večeru hodijo moški z ogromno bulo kata v ustih, da jim eno lice belo štrli iz rjavega obraza.

Mali kovač

Prijazno te povprašajo kako ti je ime in od kod si, včasih hočejo vedeti ali maraš Amerikance in Izraelce. Kupi otrok s kričanjem »sora, sora« zahtevajo, da jih fotografiraš. Tudi moški radi pozirajo s svojim orožjem. Hiše v glavnem mestu Sanaa so kot iz pravljice o Janku in Metki. Pa raznobarvna steklena okna in čudovita rezljana ali kovana vrata. Kje je še mogoče videti lesene ključavnice in ključe? In srednjeveški prizori kovačev, mizarjev, tkalcev in drugih obrtnikov na 40 sukih v stari Sani.

Slastna hrana.
Naješ se že za 50 do 100 rialov (približno toliko tolarjev), sladek čaj stane 10, za zajtrk ti postrežejo s fižolovo čorbo. Sicer je glavna hrana riž, pečen piščanec, jagnjetina in zelenjavna čorba in seveda dober hops, kot pravijo kruhu, ki ga sproti mesijo pred teboj in spečejo v okrogli, vodnjaku podobni peči. Včasih sveže pečenega zmeljejo in ga postrežejo k hrani kot nekakšne mlince. Obcestne okrepčevalnice so videti kot »menza pr’ korit’«.

Pri mesarju

Plinski plameni švigajo do stropa, ogromen kotel riža stoji visoko na podstavku, v enem kotu pečejo hops, v drugem brbota čaj, v tretjem se vrtijo piščanci. Jejo na tleh z desno roko. Tujcu izjemoma pogrnejo mizo s časopisom in lahko dobi tudi malago, kot se reče žlici. Pripravljajo okusne sadne sokove iz manga, papaje in pomaranč. Slaščice so orientalsko sladke. Zabadi je ime za dober jogurt. Edina stvar, ki občutljivega popotnika v začetku moti, so kupi smeti in vrečk na krajih, kjer se odvija trgovanje. A za to niso krivi toliko sami, kot je kriv prodor civilizacije v obliki plastike, stekla in pločevine. Stoletja so metali na tla organske odpadke, ki so jih nato požrle ovce, koze ali kamele in se le s težavo navajajo na zabojnike, ki so v večjih naseljih že postavljeni. A tudi to ne zaleže, saj nato odpadki končajo v jarku zunaj kraja, veter pa jih raznese vse naokrog, da osamljeni grmi izgledajo kot drevesa želja. V nasprotju z okoljem pa je notranjost hiš urejena in čista. Jemenci imajo poseben odnos do bivanja in uživanja, radi posedajo na blazinah v udobnih mafradžih s polnimi usti katovega listja in razpravljajo, pa tudi pojejo in plešejo.

Devetletni šoferji poltovornjakov.
Večino cest med glavnimi kraji že pokriva asfalt, v katerem pa so tudi luknje. Prvi hip dobiš vtis, da na cestah gospodarijo poltovornjaki ali terenska vozila neznane znamke TOYO ali YOTA. A kmalu spoznaš, da je v resnici le del napisa zadaj prekrit z registrsko tablico. Toyota je zakon, saj druga vozila niso kos strmim gorskim makadamom, suhim rečnim strugam in puščavskim sipinam. Ni rečeno, da imajo vsi šoferji vozniški izpit, saj je mogoče videti tudi še ne desetletne dečke, ki po neznanskih strminah prevažajo na poltovornjakih po 20 vaščanov. Avtomobilov ne vzdržujejo.

Prodajalka cvetja

Če kaj odpove se najprej malo zamislijo in posvetujejo, nato pa s skupnimi močmi odpravijo okvaro. Avtomobilski servisi so običajno kolibe iz lesa ali pločevine. Bencinske črpalke izgledajo le malo bolje. Ko v džipu nenadoma zasveti oranžna lučka za zračni filter, naslednji dan pa še rdeča od elektrike, se nihče ne sekira. Avtomobilski plašči so večinoma brez profila in vozijo z njimi dokler ne razpadejo. Ob cestah leži na kupe strganih pnevmatik vseh mogočih velikosti. Vozijo z odprtim oknom in se sporazumevajo z rokami ter trobljo. Radi prehitevajo čez polno črto in v škarje. Kadar pride do prometne nesreče, pa je pokol. Eno od takih nesreč je v začetku aprila povzročil prevrnjen tovornjak, ki so mu odpovedale zavore tik pred naseljem. Med drsenjem je zmlel vse pred seboj. Prvi dan so poročali o sedmih mrtvih in 60 ranjenih, kasneje je umrlo še 15 ljudi. Najslabše so jo odnesli prodajalci kata v svojih tesnih lopah. Za prvi vtis o deželi poskrbi že taksi na sanskem letališču, ko voznik prastarega Peugeota stakne tri žičke pod volanom in motor zahrumi. Turiste pa po deželi prevažajo Toyotini Land Cruiserji, ki jim šoferji pravijo Monika. Na strehi je vsa oprema za taborjenje, potnike s prtljago pa stlačijo v notranjost. Na poti proti podeželju konvoj spremlja policijski avto, kar je stalnica skoraj ves čas križarjenja turistov po Jemnu.

Šolarke

Spremstvo se v večjih krajih zamenja, z njim pa tudi barva policijskih uniform. Na goratem severu dobiš cel vojaški vod s težko strojnico na tovornjaku. Skozi puščavo si v družbi oboroženih beduinov. Najbolj zabavno je, ko policaj v spremljevalnem vozilu po zvočniku nenehno dela red na cesti. Policisti si včasih krajšajo čas s streljanjem v zrak. Brzostrelke in težke strojnice je sem ter tja slišati tudi ponoči. A hrupa ne gre vedno pripisati svatbi, včasih se ponoči spopadeta sosednji hribovski plemeni in se obstreljujeta, dokler ne zmanjka streliva. V glavnem mestu Sanaa nihče ne hodi naokoli s strelnim orožjem, zato te toliko bolj presune prvi prizor na podeželski tržnici. Vsi domačini imajo preko ramen obešene brzostrelke ali puške, kakšen celo dve. Pravi Rafal City! V naslednjem kraju te oboroženci že manj motijo, čez nekaj dni pa se veselo fotografiraš z njimi. Seveda so oboroženi tudi vozniki, ki prevažajo turiste.

Indijski ocean in Rdeče morje.
Ko se z visoke planote cesta začne strmo vijugati v dolino, džipi po celodnevni vožnji pristanejo ob Indijskem oceanu, ob vznožju ostankov starega mesta Kana. Velik napis napoveduje turistično območje. A razen ograje z lučmi in stavbe pri vhodu v avtokamp ni nikjer ničesar.

Dober ulov

Potniki postavijo šotore na mivko ob plaži, vozniki pa skuhajo sladek čaj, začinjen s kardamomom in klinčki. Nad žerjavico spečejo neoluskane ribe. Ves čas jih pečejo samo na eni strani, zaradi česar so spodaj čisto zažgane. Meso, ki ga izluščiš iz neožgane strani pa je dobro pečeno in okusno. Pozibavaš se v toplih valovih in preganjaš rakovice, ki si gradijo gradove v mivki. Zrak je suh in prijeten. Pravo nasprotje doživiš na obali Rdečega morja, kjer se sopara ne poleže vse do jutra. Zato pa uživaš v dolgi jutranji vožnji po plažah ob pogledih na flaminge v plitvi vodi. Za zajtrk poješ slastne ocvrte ribe na ribji tržnici v Al Hudajdi. Toliko rib na kupu zlepa ne vidiš. Velike morske pse dovažajo kar z vozovi. Iz trebuhov pisanih ribiških čolnov prihajajo množine velikih rdečih, rumenih in drugih rib, ki jih ribiči kriče ponujajo kupcem. Oslički prevažajo bloke ledu.

Tradicionalnemu prenočišču se reče funduk.
Pravi hoteli so v Jemnu redki, kar je dobro, saj je zato v vsakem malo večjem kraju tradicionalni funduk v družinski lasti. Sprejmejo te kot osebnega gosta. Razvajajo te s sladkim čajem in okusno hrano, zraven pa ob divjem ritmu bobnov plešejo plemenske plese z džambijami v roki. V Manaki te razvneti domačini potegnejo v nori ples, ki mu ni konca. Med daljšim bivanjem v deželi kmalu spoznaš, da plesi niso namenjeni delu folklorne ponudbe za turiste, temveč spadajo med običajna vsakdanja opravila moških, ki pri tem neizmerno uživajo. Še posebej ob petkih, ko je muslimanski dan počitka in se odvijajo tudi poroke, vsepovsod srečuješ bobnarje in plesalce z noži.

Ples z džambijami

Džambija je obvezni del osebne opreme, a nož ponavadi nima uporabne vrednosti, saj je izdelan iz pločevine in rezilo ni ostro. Vtaknjen je v okrašeno zakrivljeno nožnico, ki tiči za širokim izvezenim pasom. Kadar pride do spora med dvema pripadnikoma plemena, oba obredno izročita svoji džambiji lokalnemu šejku, ki nato zadevo razsodi.

Najmanj teden dni se splača preživeti v severnem pogorju Haraz, okoli 3000 metrov visoko. Najvišji jemenski vrh Džabal an-Nabi Šuajb je visok 3760 metrov , a zaradi vojaških naprav žal ni dostopen. Zato pa se pod vodstvom domačinov lahko vsak dan dolge ure sprehajaš med kamnitimi gradovi in citadelami, terasastimi polji in po barvitih kanjonih, ki jih je voda izdolbla v vulkansko kamnino. Iz utrjenega gorskega mesteca Šahara se preko kamnitega mostu nad prepadom spustiš v dolino. Povsod te pozdravljajo zdravi in zadovoljni otroci z velikimi rjavimi očmi. S koničastimi kapicami spominjajo na palčke.

Palčice

Mobilni telefon dela! Pošta tudi.
Telekomunikacijsko omrežje je dokaj razvito. Povsod so satelitske antene – tudi na slamnatih kočah, s pomočjo katerih spremljajo državne TV programe ali katarsko Al Džaziro in druge arabske programe, pa tudi CNN.

Mali muzikant - Taiz

Večinoma vrtijo arabsko zabavno glasbo, kjer besedila obvezno vsebujejo besedo habibi (po naše najbrž ljubica oz. dragica). Fiksna telefonija je razvita v večjih mestih, kjer je tudi precej telefonskih govorilnic. Mednarodne zveze so izvedene preko satelitov Intelsat, Intersputnik in Arabsat. Mobilna telefonija pokriva skoraj vse ozemlje – tudi gorate predele in puščave. Aparati so prilagojeni za arabsko pisavo. Slovenski telefoni GSM delujejo normalno. Občasno lahko pride do izpada mobilnih telefonskih zvez, kadar želijo oblasti preprečiti taktično sporazumevanje pri strelskih spopadih med sprtimi plemeni. Internetne lokale je videti v glavnem mestu Sanaa, pa tudi v Taizu in v drugih večjih mestih. Poštni uradi so skoraj povsod, a lokalne dostave ni. Prebivalci dvigajo pošto preko poštnih predalov. Mednarodni poštni promet je zanesljiv. Imajo lepe razglednice in znamke.

Dežela je dve uri pred našim časom, a potovanje do tja traja dobrih 24 ur. Vendar je vredno prestati kalvarijo avtobusnih in letalskih prevozov ter posedanj na letališčih in obiskati Jemen še preden bodo prebivalci dokončno podlegli mamljivim »pridobitvam« zahodne civilizacije in bodo džambije zamenjali s kravatami.

Stane Tomšič