Rt dobrega upanja, je to res najjužnejša točka Afrike?

Naslednje jutro prevzamem mojo Kio. Prijazna gospodična, ki mi je predala ključe pa je bila prepričana, da vem kako in kaj. V JAR vozijo na levi strani in to je bil prvi izziv, s katerim sem se spopadel, saj sem moral zapustiti mesto. Zapeljem iz parkirišča in že v prvem križišču izgubljeno ugotavljam, da bo naslednjih nekaj dni prav zabavnih, saj sem se že na začetku naredil kar nekaj nevarnih manevrov na cesti. A konec dober vse dobro, spoznam se s pravili, navadim na napačno stran vožnje in pot po panoramski cesti do Rta dobrega upanja mine hitro. Nora pokrajina, visoki klifi, peščene plaže, fantastični razgledi in seveda ogromno možnosti za fotografiranje. Prispem do Cape Pointa, katerega je prvi z ladjo dosegel Bartolomeu Dias 1488 in ga poimenoval Rt Neviht, kasneje pa ga preimenujejo v Rt dobrega upanja, saj je odkrita pot v Indijo vlivala takrat ogromno optimizma. Danes je verjetno najbolj obiskana točka v državi, kar dokazuje množica turistov, ki se slika ob napisu in vzpenja do svetilnika na najvišji točki. Razumem množice, saj je kraj res neverjeten. A stati tu še ne pomeni, da sem na čistem jugu Afrike. Do tam imam še približno 200 km vožnje in proti večeru že dosežem Cape Aghulas, ki je dejanska najjužnejša točka Afrike in stik Indijskega in Atlantskega oceana.

.

Naj, ki privlači… Kaj pa slastno Južnoafriško vino?

Aghulas ni tako močno obiskan, srečam sicer nekaj popotnikov a niti približno se ne more primerjati z bolj znanimi točkami. Vasica, ki je danes tam, izgleda kot da bi bila zapuščena, a vendar je potovanje do tja nekaj posebnega. Ljudje namreč hrepenimo po iskanju naj, pa naj bo to najjužnejša, najvišja,… No na najjužnejši točki Afrike je danes obeležje stika dveh oceanov, nekaj ladijskih razbitin in eden starejših, še delujočih svetilnikov, ki je preurejen v muzej. Večer mine tako kot skoraj vsak večer na poti, ne sicer tako divje kot v Cape Townu ampak v bolj umirjenem vzdušju in klepetanju z ostalimi popotniki. Saj veste, tiste standardizirane debate o vsakodnevnih prigodah na poti. Zjutraj se odpravim na znamenito vinsko Route 62, ki teče mimo neštetih vinogradov vse do Oudtshorna. Pokrajina se spreminja iz kilometra v kilometer, od obdelanih kmetijskih površin, do vinogradov, neskončno ravnih cest, do hribov in kar je najbolje pri vsem tem je, da na cesti ni veliko prometa in mi omogoča varno ustavljanje praktično kjerkoli, s tem pa nešteto možnosti za fotografiranje.

.

Z glavo skozi zid oz. z modro raketo na visok in nevaren prelaz!

V okolici Oudtshorna obiščem jame Cango, kjer se lahko odločiš za dva različna ogleda. Navadnega ali pa avanturističnega. Izberem drugega, to pa pomeni, da naslednjo uro in pol preživim globoko v jami. Plazimo se po ozkih prehodih, včasih tako ozkih, da si niti ne predstavljaš kako boš prišel skozi, hodimo po vodi, plezamo, skratka drugačen ogled tipične kraške jame. Zanimivo. Od tam naprej nisem vedel točno, kam in kako. V bližini je prelaz Swartberg, eden višjih in lepših v državi, a povsod piše da s takim avtomobilom to ni najbolj varno početje. Do sedaj sva se z modro raketo (po avtocesti gre z lahkoto 120km/h), kar dobro spoznala, včasih pa je treba z glavo skozi zid. Po nekaj kilometrih od skupno 27-tih je bilo konec asfaltirane ceste, začne se makadam, luknje v cesti, nepregledni ovinki, ozka cesta,… A na srečo sem bil eden redkih, ki so se na ta dan peljali preko. Približno 30 minut rabim, da dosežem vrh 1583 m visokega prelaza, na drugi strani pa se mi odpre neverjeten pogled na pokrajino in ozko sotesko, skozi katero se bom spustil vse do malega mesta Princ Albert, ki leži na drugi strani prelaza. A ne ostanem v tem mestu, saj je še dovolj časa, da nadaljujem pot proti vzhodu. Po zemljevidih sodeč bo pot nazaj proti glavnim cestam kar dolga, saj čez ostale prelaze s tem avtom vsaj mislim da ne morem, zato nadaljujem po severni strani gorovja proti Port Elizabeth. Vožnja je zanimiva, popolnoma nič prometa, sam sem, tu in tam kakšna kmetija drugače pa samo jaz in neskončna cesta. Sonce počasi zahaja, v Afriki pa ni najbolj pametno voziti ponoči. V eni izmed brošur odkrijem, da je tu nekje v bližini nek hostel, a še vedno kakšno uro stran. Odpravim se tja, sonce pa že počasi začne zahajti za hribe. Barve okolice postanejo pravljične, meni pa se nasmehne sreča in ob cesti opazim mlin na veter, ki je bil tam verjetno samo zato, ker sem se ravno v pravem trenutku pripeljal mimo, da ga fotografiram. Že skoraj v popolni temi pridem do hostla za katerega še danes nevem v kateri vasi je bil. Tokrat sam preživim večer, kajti tukaj ni nobenih drugih gostov… Razumljivo, saj sem stran od uhojene poti in kdo ve, kaj mi prinese nov dan?

.

Matej Hudovernik

Naročite se na RSS

 

OD ADDIS ABEBE DO CAPE TOWN-A

 

Usodni klic in odločitev, kaj pa viza?

Sedim v Addis Abebi v nekem barčku, se predajam opojnim kavinim napitkom in ostalim radostim Etiopije, nakar prejmem klic iz Slovenije. Glas na drugi strani me vpraša če sedim? Seveda, zakaj? Kaj pa če bi šel ti malo raziskovat Južnoafriško republiko, mi pravi. Po kratkem razmisleku (1 sekunda) odgovorim, da lahko, edino vizo bo tu malo težje dobiti. Ni problema pravi, mi ti kupimo notranji let iz Addisa v Johannesburg, ti pa zrihtaš vizo. Nič lažjega, saj v Etiopiji je birokratski stroj izjemno učinkovit. Porabil sem vsega skupaj 10 dni za prepričevanje južnoafriških oblasti, da nimam slabih namenov in da bom njihovo državo v dogovorjenem času tudi zapustil. Glavna težava je bila seveda v tem, da sem bil verjetno prvi Slovenec, ki je v Addisu pridobival njihovo vizo.  Kakorkoli že, po desetih dneh je viza nalepljena, »notranji let« je kupljen, samo še na pot je treba. Poslovim se od etiopske družbe in naslednji dan poletim proti Johannesburgu.

Kaj sploh vem o JAR in prvi stik z enim najbolj nevarnih mest v Afriki.

Zanimivo, da nikoli nisem prav zares razmišljal o obisku JAR. Niti nisem vedel kaj dosti o njej razen tega, da je nevarno, da so imeli v preteklosti težave, da od tam prihaja Nelson Mandela ter seveda da bo tega leta tudi svetovno prvenstvo v nogometu. Splošne stvari, ničesar takega kar bi me vleklo tja. No še preden sem zapustil Etiopijo sem se bolj podrobno poglobil v državo in izvedel marsikaj, navdušenje in veselje ob obisku pa je bilo posledično toliko večje. Na letalu je vladalo zanimivo vzdušje saj je bilo ravno dan prej sestreljeno letalo Ethiopian Airlines v Libanonu, ko pa smo pristali v Johannesburgu je večini na letalu močno odleglo. Johannesburg je mesto z okrog 4 milijoni prebivalcev, slovi pa kot eno nevarnejših Afriških mest. Mit ali legenda? Bomo videli. Na letališču me pobere receptor hostla v katerem sem rezerviral sobo in dogodivščina se začne. Vožnja proti hostlu je zanimiva, vozijo po levi, prometa je ogromno, ceste dobre, okolica urejena,… nič kaj podobno predstavam o mestu. A kmalu se pokaže druga plat mesta. Okoli večine stavb so visoki zidovi, na njih žice z opozorilom, da skozi njih teče 40,000 voltov, varnostniki, napisi security in podobno. Vsekakor zabavno. No sprehod po centru mesta kasneje je minil brez težav, ravno tako kot tudi obisk Soweta, glavnega mesta upora proti aparthaidu. Soweto je najrevnejše okrožje mesta, z okoli 2 milijona prebivalci in popolnoma drug svet kot samo mesto. Tu se je mladina leta 1976 uprla belemu okupatorju in se začela boriti za pravice, za svobodo. A dogodki od takrat so za nami, Soweto pa je danes slikovito, kulturno umetniško mesto s prijaznimi prebivalci, ki se malo čudijo vsakemu belcu, ki se sprehaja tu skozi. Seveda ne sam ampak v spremstvu.

 

1500 km v 30-tih urah na vlaku!

Čaka me težka odločitev. Ali grem od tu z avtom proti jugu ali pa iz Cape Towna nazaj gor. Odločim se za vlak do Cape Towna, saj naj bi bilo to ena izmed lepših poti z vlakom na celini, nato pa bom najel avto in šel nazaj proti Johannesburgu. Zgodaj zjutraj vstanem, pred hostlom me že čaka taksi in me odpelje proti železniški postaji. Tam vlada popolni kaos, saj ni bilo elektrike, nobenih luči, računalniki ne delajo, karte ne morejo izdati in nas kar tako brez kart napotijo na peron, kjer smo čakali na nadaljnja navodila. Čez nekaj časa pride gospod in na vlak nalepi seznam potnikov in sedežni red. Pravi, da kart ne rabimo, saj bodo vse uredili kasneje na vlaku. Poiščem svoj prostor in pot proti jugu se začne. Sem v 4 posteljnem kupeju, sostanovalcev trenutno ni videti, čaka pa me 30-urna in 1500 km dolga pot proti Cape Townu. Spanje, sprehajanje po vlaku, gledanje skozi okno, fotografiranje, kava, hrana,… Potujemo skozi izjemno raznoliko pokrajino, od puščave, do gozdov, preko hribov, skozi mesta,… Tu se mi prvič pokaže tisti čar države. Njena raznolikost. Po približno 28 urah pridemo na obrobje Cape Towna, po prebranem sodeč enega najlepših afriških mest, ki leži ob vznožju mizaste gore in blizu rta dobrega upanja. Izstopim iz vlaka in poiščem taksi, ki me odpelje do hostla nekje v centru mesta.

 

Je to res Afrika? Svetovljanski Cape Town preseneča tako in drugače!

Cape Town navduši takoj. Kot da sem zapustil Afriko in se znašel nekje v središču kakšne zahodne metropole. Urejeno, čisto, velike stolpnice, nakupovalni centri, polno ljudi, turisti,… zanimiva sprememba. Ustalim se v hostlu, spoznam nekaj popotnikov in skupaj začnemo raziskovati mesto. Imel sem precejšno srečo, da sem v Cape Town prišel ravno v času otvoritvene tekme na novem stadionu. To je pomenilo, da je bilo v mestu ogromno navijačev, ki so z vuvuzelami razgrajali po ulicah. Super vzdušje se je nadaljevalo v noč, Cape Town pa je seveda znan po svojem divjem nočnem življenju. In ja, res je divje. Jutro prinese nov dan in počasi moram ugotoviti kako bi prišel nazaj do Johannesburga. Najbolj svobodna je zagotovo, da najamem avto in se sam peljem na drugo stran države. Malce sprašujem naokoli kako in kaj, kakšen avto je primeren, koliko časa,… Pade odločitev. Najamem malo modro Kio Picanto s katero »naj bi« prišel nazaj gor. Preden zapustim Cape Town se z ladjo zapeljem na otok Robben, kjer se spoznam z bojem Nelsona Mandele in ostalih za pravice črnega prebivalstva, ter z gondolo na mizasto goro od koder se mi odpre res neverjeten pogled na Cape Town in okolico. Potem pa se začne pustolovščina z mojo »modro raketo«.

 

Matej Hudovernik