Afrodiziak po irsko….

Ja, mineva že več kot 250 let od začetka ene izmed največjih zgodb o uspehu na našem preljubem planetu … Ker je Guinness sinonim za Irsko, se spodobi da besedo ali  dve namenimo našemu zvestemu prijatelju, ki nas spremlja povsod po zelenem otoku.

Zgodba sega nazaj v leto 1759, ko mladi Arthur Guinness podeduje 100 angleških funtov ( za tiste čase zavidanja vredna vsota denarja), ter najame  pivovarno na St. James Gate v Dublinu  za 9000 let ( ja, prav ste prebrali, 9000 let). Časi za pivovarje niso bili rožnati, pivo na podeželju je bilo praktično nepoznano, uvoženo pivo iz Anglije pa precej boljše od domačega. Medtem, ko so se ostali pivovarji v Dublinu vznemirjali zaradi popularnosti novega angleškega piva, je naš Arthur v tem videl izziv. Sam je pričel s proizvodnjo takšnega piva, pri katerem je ključno praženje ječmena in pri tem še kako uspel. Rezultat prizadevnega dela se je pokazal že 10 let kasneje, ko so naložili prvih 6 sodov temne tekočine na ladjo za Anglijo, v 19. stoletju pa so ga začeli množično izvažati po celem svetu. Danes je  Guinnessova pivovarna največja v Evropi, v njej dnevno proizvedejo  3 milijone pintov črnega zlata ( ne govorimo o nafti), ter ga izvažajo v več kot 120 držav.

Osnovne sestavine so ječmen ( 100000 ton letno – dve tretjini vse proizvodnje ječmena na Irskem odkupi pivovarna), hmelj ( uvažajo ga iz Avstrije, Češke, Švice..) , kvas in voda. Res je bil  Arthur moder možakar, saj si je ob najetju pivovarne zagotovil tudi pravico do vode, ki jo pripeljejo iz Wicklovskega gorovja, ki leži južno od Dublina. Dolgo je veljalo, da pivovarna črpa vodo iz reke Liffey, ki teče skozi Dublin, vendar temu ni tako. V tem primeru bi bila zadeva še temnejša…

Pa dejstvo je, da ima najboljši okus prav v državi iz katere prvotno izhaja … Tudi potica najbolje tekne v deželi Butalcev …

Gorazd

Naročite se na RSS

Že res, da Irsko pogosteje asociiramo z ovcami kot kozami, ampak imajo le – te na zelenem otoku pomembno vlogo. Zakaj že?

Za vse to je kriva majhna vasica Kilorglin, ki leži nekoliko pozabljena od boga na JZ strani otoka. Legenda pravi, da je koza opozorila okoliške prebivalce na nevarnost, ko je v teh krajih v 2.pol. 17. st  pustošila angleška vojska, zato tem štirinožcem v čast vsako leto priredijo prav poseben sejem. Imenuje se »PUCK FAIR«, ki se tradicionalno začne 10. Avgusta, poteka tri dni in je obenem tudi najstarejši nereligiozni sejem na Irskem.

In kako zadeva poteka? Skupina moških se vsako leto odpravi v gore na lov za divjimi kozami. Ko kozo ujamejo,  jo pripeljejo v vasico, kjer jo okronajo za kozjega kralja sejma. Ko je obred kronanja končan, dajo kozo  v majhno kletko, kletko postavijo na oder in zabava se lahko prične. Od tega trenutka dalje je vse v znamenju žive glasbe, plesa in predvsem pitja.

Ja, je nekakšna različica našega 1.maja, ko kurimo kresove, prav tako ko so jih v naših krajih za časa Turkov… Naše prednike so kresovi opozarjali na prihajajočo se nevarnost, Irce pa koze… Kresove še vedno kurimo, kot tudi oni še vedno častijo  koze….Turkov v naših krajih že davno ni več, kot tudi Angležev ne na smaragdnem otoku… Ampak pijemo ga pa oboji radi…

Ur

V iskanju boljše polovice…
 
Majhno mestece na zahodni irski obali, ki sliši na ime LISDOONVARN, najbrž navadnemu smrtniku na prvo žogo ne asociira kraja, kjer bi se kdajkoli kaj posebnega dogajalo… Pa ni čisto tako…
Prav tam namreč vsako leto v septembru poteka MATCHMAKING festival oziroma festival samskih. Od blizu in od daleč prihajajo ljudje v iskanju svoje boljše polovice, drugi pa zaradi zabave, ki v času festivala poteka ob živi glasbi skozi cel dan, pa vse do jutranjih ur. V zadnjih letih je postal celo mednaroden, saj se ga poleg Ircev udeležujejo tudi prebivalci tako celinske Evrope, kot tudi Amerike.

Za vsem tem bdi mešetar oziroma matchmaker Willy Dally. Možakar se s to dejavnostjo ukvarja že dobrih 40 let, prevzel pa jo je od svojega očeta. Willijevo delo je mešanica znanja, intuicije in skrbnega načrtovanja. Vsakega od kandidatov intervjuja, potem pa po svojem občutku skuša najti posamezniku ustrezen par. Prvo srečanje poteka pod budnim Willijevim nadzorom, spijejo kakšnega kratkega, da se znebijo treme…. Od tam dalje pa je vse bolj ali manj v rokah novopečenega para…
Tako da, dragi Oskarjevci, v primeru da ste že obupali v iskanju partnerja po domačih logih; Irska ni tako zelo daleč, pa tudi ime kraja (Lisdoonvarn) in čas (september) sedaj poznate…

Gorazd

To kar pomeni za Egipt Mojzesova gora, za Armence Ararat, za Šrilanko Adamov vrh, to za Irce predstavlja Croagh Patrick oxymora gora Svetega Patrika.

Irska sveta gora, imenovana po njihovem svetniku in zaščitniku Sv.  Patriku. Visoka je okoli 760m in je pomemben kraj za romanje, katerega se udeležujejo romarji iz vsega sveta ( leta 2006 se ga je udeležilo kar 16000 ljudi). Najbolj množično romanje je zadnjo nedeljo v juliju, tisti najbolj zagreti se na goro odpravijo bosi.

Legenda pravi, da se je Sv. Patrik na tej gori postil 40 dni in molil za usodo Irske, ter pregnal kače iz otoka ( znanstveniki imajo za to svojo teorijo, ampak je precej bolj suhoparna)…

Tako smo se na prekrasen majski večer na svojo privatno romanje podali tudi Oskarjevci ( vsi smo bili obuti), da se naužijemo prekrasnega razgleda na Atlantski ocean in številne otoke… Ob sončnem zahodu se razume… Domačini so ob naši ideji nejeverno zmajevali z glavami, se spraševali kaj je narobe z nami, saj je namreč pub ob vznožju gore veliko bolj primeren kraj za romanje kot gora sama ( še posebej jim ni šlo v račun, zakaj se tja odpravljamo ob osmih zvečer…Že mogoče, da so Irci dobri pivci, romantika jim pa vsekakor šepa….).

Pa smo šli…In vam rečem, da je bil pohod vreden našega truda, vsake kaplje znoja posebej… Vzdušje je bilo odlično, ne glede na naporen dan za nami. Cilja si nismo zadali, namen je bil uživanje v pohodu, kar je pa več, je pa samo plus…Najbolj žilavi so dosegli vrh po približno uri in pol, večina pa se nas je ugnezdila na sedlu tik pod vrhom, ter v miru uživala v prečudovitem razgledu na okolico, ocean z otoki, ter preznojene sopotnike…

Mir je nekoliko kalil samo helikopter z reševalno ekipo, ki je preletaval vrh gore, v iskanju pogrešanega planinca ( le-tega so nekoliko kasneje našli v dolini, v enem izmed lokalnih pubov, preverjeno). Seveda pa za razloge teh preletov ni vedel naš voznik Tony, ki nas je čakal ob vznožju gore…Vam povem, možakar se je pošteno  postaral od skrbi v času nase odsotnosti, saj je povezal prisotnost reševalcev z morebitno nesrečo nase skupine… Možakarju se je odvalila ogromna skala od srca, ko nas je zagledal ob vznožju gore po našem sestopu, v pubu ob vrčku Guinnessa…. Sorry Tony, nekaj dodatnih sivih las in gub ti prav dobro pristoji… Tako gre to…

Naslednjič pa beseda ali dve o Aranskih otokih…Ja, tudi to je Irska.

Ur

Pozdravljeni Oskarjevci!

Sicer ni najlepša navada, da isti dan ko človek pride iz potovanja sede pred računalnik, ampak vseeno. Izkoristit moram trenutek, ko so spomini še živi. Še sam Oskar pravi, da je občutke potrebno takoj spraviti na papir, preden zbledijo oz. se izgubijo.

Danes smo Ilirska skupina oskarjevcev zapustili Dublin in se ponovno vrnili v domačo Slovenijo. Sicer se človek nekoliko počuti žalostnega, ker se je vse skupaj končalo, ampak kljub temu ostaja spomin na pretekli teden lep in poln doživetij. Nekje v vaši popotniški knjižici sem zasledil misel, da je doživetje odvisno od posameznika, kako je pripravljen doživetje sprejeti (nekaj takega, točno se ne spomnim ), kljub temu pa menim, da je zelo odvisno od ljudi okoli njega in samega načina predstavitve dežele v katero se obiskovalec spušča.

Na tem mestu želim predvsem izpostaviti našega vodiča, člana, sopotnika ali kakor koli ga hočemo poimenovati. Dobra volja, strokovnost, občutek do drugega človeka, znanje, požrtvovalnost. Če te besede strnem v eno osebo, zagotovo jih vse vsebuje naš Gorazd. Kljub temu, da je bilo to njegovo prvo vodenje Oskarjevcev po Irski, je bilo izpeljano tako, da mi bo zagotovo ostalo v spominu še dolgo, dolgo časa. Če se obrnem nazaj, nebi želel spremeniti niti trenutka. Doživel sem Irsko s takim navdušenjem, s tako globino kot še nobeno deželo do sedaj. Upam, da bom imel v prihodnje še kdaj čast potovati s takim sopotnikom.

Hvala za tako čudovito potovanje. Hvala, ker ste nam dali vašega, našega Gorazda.

Navdušen in zadovoljen popotnik

Martin