Novice s potovanja: Iransko doživetje (19.6. – 5.7.09)

V glavnem z nami je vse okey, uzivamo in ni nam hudega. Naredili smo le eno spremembo v programu in se izognili teheranu in prespali na obali kaspija. Sedaj smo v Sirazu in tu je zaenkrat vse mirno, gremo dalje po programu. Potniki so releks in ni nobene panike, skratka uzivamo in se ne obremenjujemo z politicno situacijo.

Ce bodo klicali sorodniki jim sporocite , da je vse v redu, da smo dalec od nemirov in da se tudi v teheranu zadeva umirja.

Prosim ce lahko kdo poslje e mail oz. poklice naso ambasado in jim sporoci, da je z nami vse v redu. Pred 3 dnevi me je klical konzul g.Ingolic vendar je bila veza po dveh stavkih prekinjena. Od takrat jih klicem vsak dan, da bi jim sporocil da smo okey, vendar se nihce ne javlja. Dobro bi jim bilo sporociti.

Moj telefon je tu nedosegliv, ce je kaj nujnega sem dosegljiv preko telefona lokalnega vodica. Racunalniske povezave so slabe in obcasno onemogocene.

Skratka ni nam hudega, uzivamo in gremo dalje po planu.

LP,

GVido & skupina

Naročite se na RSS

Slovenci imamo več skupnega z Iranskim narodom kakor se nam mogoče zdi. Poglejmo le način na katerega oboji častimo velike mojstre peresa. Čeprav imajo Iranci več tisočletno bogato zgodovino na katero so zelo ponosni, pa so prav tako ponosni na mojstre duha, ki jim postavljajo veličastne spomenike. In tukaj že najdemo povezavo na Slovenijo, saj tudi pri nas cenimo umetnike pisane besede. Iz Perzije prihajajo tudi najrazličnejše pesniške oblike, ki so jih povzemali mojstri naše pisane besede, spomnimo se le Prešerna in njegovih gazel.

Šems ed -  Din Muhamed, bolj znan kot Hafis kar pomeni tisti, ki zna koran na pamet je živel v 14 stoletju. Živel je resda v 14 stoletju, a bil je daleč pred svojim časom, veliki mojster besede, mistik, eden tistih, ki mu je bilo dano spregledati in razumeti. Nerazumljen od večine omejenih umov, ujetih v sistem, v togo razmišljanje, je videl dlje, veliko dlje in to tudi zapisal. V časih tekmovanja kateri bog je pravi, boljši je zapisal verze:

Tako veliko sem se naučil od Boga.
Da si ne morem več reči
Kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid

Resnica je podelila z menoj,
Toliko same sebe
Da se ne morem več  poimenovati
Moški, ženska, angel
Ali celo čista duša

Ljubezen, ljubezen…

Ob smrti ga ortodoksne mule niso želeli pokopati na muslimanskem pokopališču, češ da ni bil dober vernik. Njegovi učenci so predlagali, da naj vprašajo Hafisa, kaj si misli o tem. Dogovorili so se, da dajo različne verze njegovih pesmi v vrč ter iz množice poklicali dečka, da potegne en verz iz vrča. Bil je 7 verz iz  gazele številka 60, ki se glasi:
Ne hodite proč z groba Hafisa
Kajti čeprav je pokopan s slabostmi
Sedaj potuje v nebesa

Zbegane mule so brez besed Hafisa  pokopale na uradnem pokopališču  in od tedaj se njegove pesmi uporabljajo kot neke vrste Oraklja. Daleč pred svojim časom, je napisal preko 5000 pesmi, od katerih je ohranjenih okoli 500, zbranih v zbirki Divan. Izbor Hafisovih pesmi je že nekaj let dostopen tudi v slovenskem jeziku v zbirki z naslovom: Zapleši z menoj

Širaz, mesto vrtnic, umetnosti, pesnikov, mesto velikega Hafiza. Topel julijski večer, sonce se že hudomušno skriva za griči in topel veter me boža. Sprehodim se do Hafisove grobnice. Na stotine ljudi je že tu, sedijo pred grobnico, tiho molijo, berejo verze iz Hafisove zbirke Divan. Nihče ne kriči, nobene naglice, ljudje prihajajo dostojanstveno, nežno božajo sarkofag iz marmorja in nanj prilepljajo ustnice. Vse je pristno, iskreno in v zraku je noro dobra pozitivna energija, da mi gredo dlake pokonci. Čista magija, ujet v trenutku sedim v množici, živim v trenutku, ki se zdi brezčasen. Ljudje pa kar prihajajo, sede ob grobnici berejo verze, postavljajo Hafisu vprašanja in čakajo, da jim verzi povedo odgovore ravno tako, kot so jih Hafisovim

pogrebcem pred 600 leti. Muslimanske mule še danes ne morejo verjeti kako je mogoče, da je Hafisova zbirka pesmi Divan še danes najbolj prodajana knjiga v Iranu, da, bolj prodajana od same svete knjige Koran. Ob grobu moli mula, zbrano, neprekinjeno že vsaj 15 minut in nekdo se pošali ter reče, najbrž moli zato, da bi prodali več Korana kot pa Hafisove zbirke.

Zrak je topel, diši po vrtnicah, mavrična svetloba barva grobnico v različnih barvah, novi in novi obiskovalci prihajajo, sedijo ob grobu, tiho molijo, berejo pesmi, premišljujejo. Jaz pa sedim, začaran ob vsej tej lepoti in ne morem dalje in vem da se bom vedno vračal na ta sveti kraj k Hafisu.

Gvido

Iran je strašno „nevarna“ država. Vprašajte vsakogar, ki tam še ni bil, z zagotovostjo vam bo to povedal. Vprašajte kogarkoli, ki je tam bil in dobili boste vrsto nenavadnih odzivov, ki bodo vaše sumičenje le potrdili.

Ponavadi se obrazne mišice vprašanih raztegnejo v malce preširok nasmešek (in spreleti vas nenavaden občutek ob hrbtenici) ali pa se oči vprašanih nekam sanjavo uprejo v daljavo in nato se iz njihovih ust začnejo valiti neke besede, ki nimajo nobenega smisla: Arian (Goleman), Persepolis, ahh, pa Esfahan, Hafez, kebabi, princeske, ohh, galion, galion, pa berim, cuker… in podobno.
Ne preostane vam drugega, kot da si to skrajno nevarno deželo greste še sami pogledat, v imenu vašega duhovnega miru. Saj ste vendar popotnik, ki je na lovu za neodkritimi zakladi in izgleda, da je ta Iran res še velika skrivnost, ki se ji ni približalo veliko radovednežev. Z obiskom te dežele verjetno samodejno padete v tisto skupino ljudi, ki imajo nenavadne odzive na besedico Iran, zato je na mestu nekaj opozoril:
-    V Iranu lahko odkrijete, da imate nenavadne sposobnosti komuniciranja. Z enim nasmeškom in s pogovorno slovenščino lahko z domačini barantate po bazarjih, se pogovorite o vaši družini in razložite glavne stvari o domačem kraju. In potem v odgovor dobite vse sočne podrobnosti družine vašega sogovornika (kdo je s kom poročen, število otrok, s katerim bratom se lahko poročite… kako so cene ženskih tangic prav nesramno poskočile, itd).
-    Odkrijete lahko, da je položaj moških v Iranu precej drugačen od vaše predstave. Tudi zanje veljajo stroga pravila oblačenja po zadnji teheranski modi. To je stvar podrobnosti in včasih lahko le z natančnim opazovanjem ločite, kdo je pravi dedec in kdo se le pretvarja s svojo izbiro oranžnih natikač.
-    Okraski po mestnih središčih vas lahko tako navdušijo, da si zaželite kupiti nekaj neonskih luči (po možnosti zelenih in oranžnih), ker ste ugotovili, da bi kaka svetleča palma na dvorišču elegantno zaključla zunanjo podobo vaše hiše.
-    Ugotovite lahko, da so suhe fige neverjetna pogruntavščina, ki vam pomagajo, če vam je vroče, če vas zebe, ste lačni, ali samo malce zdolgočaseni. Učinki so zagotovljeni. Za telesno moč poskusite še z dateljni, ki se vam stopijo v ustih, tako da vas nenadoma zaskrbi, da boste v navalu sladkosti po pomoti pogoltnili še koščico (če je pa tako mičkena!).
-    Nekega dne se lahko znajdete pod mostom v Esfahanu, s polno škatlo princesk, čajem in vodno pipo. Potem čas merite po princeskah in po rundah čaja. Medtem pa padajo neskončne debate o življenju, vesolju in veselju.
-    Potem se lahko zamislite v mošeji in ne morete mimo občutka, da se na teh posvečenih krajih izjemno dobro počutite. Da ima vse en smisel, da bo vse dobro. Ker nekdo tudi tukaj (mogoče v malce spremenjeni obliki) pazi na vas in vam želi vse dobro.
-    V Perzepolisu se povzpnete na grič, s katerega imate čudovit pogled na to čudo sveta in ugotovite, da so tiste sposobnosti komuniciranja izpuhtele nekam v zrak. Samo sedite tam in gledate, vašo notranjost pa polni nenavaden občutek toplote in občudovanja.
-    Še beseda o ženskah: drage dame lahko ugotovijo, da je njihova prtljaga polna rut (ki jih je mogoče nositi na mnoge, nepredstavljive načine) in raznih kompletov v različnih modnih barvah. Prime vas lahko celo misel, da bi se take pojavile v službi: elegantne, v stilu, poudarjeno ženstvene in malce misteriozne.
-    Kadar se vam zazdi, da ni nič več tako na tem svetu, kot bi moralo biti, se posvetujete s svojim novim prijateljem Hafezom. Ta vam da takoj primeren nasvet: Zapleši z mano… in potem malce navijete radio in si osvežite besedilo vaše najljubše popevke leta.
-    Ugotovite lahko, da v Iranu vladajo drugi fizikalni zakoni in da se vaše potovalke sčasoma krčijo. Vedno manj imate prostora in na koncu podležete zakonitostim narave in kupite dodaten „kufer“. Za tisto preprogo, vodno pipo, 3 kile pistacij. 2 kili dateljnev, za vse poslikane filme, 10 rut za darila, skodelice novega kavnega servisa, 5 kil najboljšega riža na svetu, iranske modne revije, nekaj novega zlata (kar pač tisti dan ne nosite), beležko z naslovi novih prijateljev in podobne drobnarije.

To je le nekaj malih opozoril. Ostala boste dobili na licu mesta. Saj se kmalu vidimo, a ne? Orožje in predsodke pa pustite doma. Iran je nevaren le dolgočasju, na človekovo dušo pa prav blagodejno vpliva.

Khoda hafes,
od najbolj okužene z Iranom v Agenciji Oskar, vodnice Alenk

Na poti skozi iransko puščavo smo enkrat spali v neki oazi. Stran od ceste, na robu sipin. Na pesku, pod tamariskami. V bližini je bilo eno polje in ena hiša. Nič drugega. Bila je to majhna oaza.

Doživeti puščavo

Revna domačija za kmeta in njegovo družino. Prijazni ljudje. Njihov dom je naš dom, so nam ponujali prenočišče. A smo se odločili prespati na prostem, kar tako, na blazinah. Doživeti puščavo.
Smejali so se nam. Se čudili. Puščavo?
Oni so se čez dan zadrževali v hiši. Zunaj, v senci, je bilo blizu petdeset stopinj.
Sonce je žgalo do nezavesti. Ponoči se je za malenkost osvežilo. Toliko, da se je dalo spati.

Kmet

Sredi noči sem se zbudil. Na polju je nekdo pel. Prepeval enolično pesem. Ne veselo, ne žalostno. Enolična melodija. Bil je kmet. Ponoči je obdeloval svojo njivo. On in njegova družina. Bogve o čem je pel.

Nekaj časa sem ga poslušal. Premišljeval o njegovem življenju. O puščavi. Oazi. O nas, ki smo samo potovali mimo. Drugo noč bomo spali v mestu, v hotelih. V sobah s klimo, s kopalnicami in z mrzlo pijačo v hladilniku. Samo eno noč. Potem spet gremo dalje, dokler…

Zaspal sem. Mirno. Spokojno. Vse je bilo v redu. Nekdo je bedel nad nami. Kmet na polju. Najprej on. In potem ves nebesni svod z vsemi zvezdami nad puščavo.

Od takrat je minilo kar nekaj časa. Leta. Pozabil sem marsikaj s tiste poti skozi puščavo.

Ne spomnim se več vseh ljudi, ki so bili z mano, ne obraza kmeta iz oaze, niti žeje in vročine, ki sta nas takrat zdelovali. Da je bilo naporno, to verjamem, spomnim pa se ne.

Kar mi je ostalo v spominu, pa je zvezdno nebo nad puščavo, ki si nas je ogledovalo skozi krošnje tamarisk. In enolična melodija kmetove pesmi, ki sem jo poslušal tisto noč v oazi. Gola melodija. Ne vesela, ne žalostna. Še danes jo imam v glavi. Če želite, vam jo zapojem – ?

Milan Petek
Iranska pustolovščina 2001 (prvo Neznano!)

Prav posebej očarljivo za popotnika po sodobnem Iranu je srečanje z nasprotnim spolom. Imam Homeini, veliki islamski revolucionar, je leta 1979 spet uvedel stroga muslimanska pravila, po katerih mora biti vsako dekle od 7 do 120 let starosti v javnosti spodobno oblečeno – to je tako, da lahko radovedno moško oko vidi zgolj obraz in roke do zapestja. Uradno mora biti vsak lasek skrit vsaj za ruto, a danes je že kar obsceno razburljivo, ko v večjih mestih dekleta drzno kažejo čudovite pramene običajno gostih črnih las… da ti misel kar sama poleti v nebo – kaj mora biti šele zadaj!!
Črnina ni obvezna, jo pa oblast rada vidi. V javnih ustanovah, službah in podjetjih se ni priporočljivo oblačiti v druge barve. V čadorje (v prevodu šotor) so zakrite predvsem starejše in bolj verne ženske – tiste, bližje bogu. Na ulici pa danes lahko uzreš množico ustvarjalnih ženskih prijemov, kako se da tudi v obstoječem “krutem” svetu diskretno poudariti žensko in dekliško lepoto. Z ljubko spretnostjo in drobnimi potezami, okraski in poudarki vsaka izraža svoje glavne adute. To je za zahodnjaka prav mamljivo skrivnostno, saj se mora oko nanje navaditi in jih razpoznati. Kljub temu vam ni treba biti dolgo v Iranu, da spoznate, kako lepa so arijska dekleta. Po daljšem času veš, da so najlepša na svetu. Tudi, ker drugih pač ni.

V muslimanskem svetu je stik med dekletom in fantom v javnosti prepovedan. Življenje je urejeno s tankočutno natančnostjo, da tak stik skoraj ni možen. Tudi pogled zahodnjaka ne more kar prosto zreti po nežnih mladih obrazih. Odkrit pogled hitro najde ljubosumen ali svareč pogled s strani ki govori – tole dekle ni usojeno tebi, raje ga ne glej, sicer te omami njegova lepota in potem boš bolan in nesrečen! Naj bo oče ali brat, mama ali prijateljica… pač, katerikoli spremljevalec. V restavracijah in čajnicah so posebni prostori za družbice, ki vključujejo ženske člane… moški pa moramo sedeti ločeno in se gledati med sabo. Kakšna izguba časa.
Po ulici dekleta najraje hodijo v spremstvu družine. V tem okrilju se počutijo varne. Ob sebi imajo nekoga, na katerega se lahko brezrezervno naslonijo. Hej, takrat njihovi pogledi švigajo po okolici, da se kar kadi. A vendar diskretno, radovedno in neopazno raziskujejo svet… kot tujec večkrat ujamem kak dolg pogled, ki se pase po meni…dekle me morda primerja s katerim poznanih, meni pa se zašibijo kolena. Hvala bogu, še vedno.
Včasih po ulicah hodijo dekleta v parih in sama. Takrat so zelo sramežljiva in zaprta. Verjetno ne čutijo potrebne varnosti in opore od zadaj, na osnovi katere bi lahko čvrsto uprle pogled navzven. Pogled je usmerjen nekam naprej proti tlem – tako, da se ne zaletavajo v obcestne svetilke, a vendar tako, da je nemogoče ujeti njihov pogled. Da, zahodnjak bi lahko mislil na kruto vzgojo in vajen, sramežljivo podrejen ženski položaj njihove glavice… A to je velika napaka. Večkrat sem bil priča, kako se navidezna podrejenost spremeni v vražjo dejavnost, kako presenetljivo čvrsto in močno deluje v okolje… vsaj enkrat bi težko našel primerjavo tudi doma.
V moški družbi me je ogovorila marsikatera deklica – da malo vadi angleščino ali zgolj iz radovednosti od kje sem in kaj počnem v življenju. Takrat so bila dekleta hudo dejavna, moški spremljevalci pa so stali ob strani in v glavnem molčali.

Ob neposrednem stiku z očarljivo ženskostjo sem bil vedno najmanj očaran. Ne, v teh dekletih ni bilo nobene podrejenosti ali sramežljivosti, nobenega strahu ali mrkega, trpečega obraza. Njihovi obrazi so naravnost sijali v pristnem navdušenju stika z drugačnostjo, pogovoru s tujcem v domačem kraju. Iz njih je žarela neprikrita radovednost in spontana pozornost je bila usmerjena zgolj v najin pogovor… S spretno umetelnostjo, a povsem otroško spontanostjo sem začutil neubranljiv šarm dekliške pozornosti. Ni moč spregledati, kako v vsaki kretnji iz nje izžarevata čar in lepota. Iz nje veje čista, še otroško naivna in od vseh življenjskih težav dobro zavarovana ženska duša. Nič ji ni bilo nerodno naplesti stika in priti k meni, se tujcu predstaviti in vprašati, ali se lahko pogovarja z mano. Pa se vprašam, kako bi na slovenskih ulicah debelo pogledali, ko bi k vam priskakljala mična gospodična, vam pogledala globoko v oči in vas vprašala, če vam lahko posveti vso svojo pozornost. Najbrž bi se ji izmaknili z izgovorom, da hitite na poslovni sestanek!

Seveda pokimam. Z veseljem, dekle – zate sem pripravljen zamuditi letalo!
“Od kje si?” “Iz Slovenije.”
“Aha”, prej vame uprte očke se za trenutek zazrejo v tla. V glavici premleva, ali je kdaj slišala za to eksoto. Seveda ni, saj ko bi, bi se ji obrazek razprl v srečen nasmeh in bi ji ročice spontano poskočile kot – Eureka! – imam jo! In takoj bi padla prva beseda, ki bi bila v njeni lepi glavici povezana z našo deželo… morda Zahovič, a gotovo ne Drnovšek ali Rode. Ampak v teh glavicah ni potrebe po takšnih pojmih. Za trenutek se zamisli, a samo za trenutek… njena želja za pogovorom je močnejša, z lahkoto in brez zadrege se prebije do naslednjega vprašanja:“Kako ti je ime?”
“Oskar,” ji odgovorim. Neobičajno ime za te kraje. Spet skloni glavico in za trenutek upre pogled proti tlom, a tudi s tem imenom ne najde kakšne povezave. In gotovo ima pripravljeno že novo vprašanje, kajti njenega zaleta ni moč kar tako ubiti z mojo neodzivnostjo, a ji vseeno priskočim na pomoč in postavim nov most med naju:“In kako je ime tebi?”
“Širin”, mi olajšano odgovori. Ta slaščica (širin = sladka) se sploh ne trudi skrivati veselja ob mojem vprašanju… ne zaradi vsebine, kajti na mojem mostu proti njej potuje moj interes zanjo, moja voljnost in odprtost za sodelovanje v pogovoru. V 21-letnem dekletu ni moč prezreti ugodja in za vprašanje sem nagrajen sprva s spogledljivim pogledom od spodaj, potem pa se njene velike in sočne oči kar naravnost zavrtajo v moje. Zgolj za hip, potem pa nadaljevanje steče v pogovor in ko ne bi bilo vedno bolj nestrpnega spremljevalca (na katerega je povsem pozabila), bi lahko govorila še mesece in mesece.

Oskar

      Moj prijatelj Oskar

   Na Zagrebačkom velesajmu postoje različite međunarodne izložbe, pa tako i izložba posvećena turizmu. Naime, vjerojatno znate da Hrvatska nastoji biti turističko odredište, no kako puno ljudi dođe u Hrvatsku, onda mi, koji tu inače živimo, jako želimo otići nekamo izvan granica. I zato obilazimo naše brojne turističke agencije ili se dopisujemo s nekim agencijama izvan Hrvatske – naravno, ako znamo adresu na koju bismo pisali. No, prije spomenuti Sajam turizma donosi veći ili manji broj prospekata, pa se tako nedavno tu našla i zelena knjiga Agencije Oskar. Tvrdim da kompjuter neće tako skoro zamijeniti knjige (jer s knjigom možeš leći u krevet, a s kompjuterom to nije tako zgodno), pa sam tako jedne večeri počela čitati spomenutu «Oskarovu knjigu» i vidjela da bi moglo doći do našeg druženja…I napišem ja pisamce Nini, kako bih rado išla s Agencijom Oskar u Iran, a radoznala Nina mene odmah nazove! I ne samo da me pita što bih željela, nego mi odmah ispriča sve što moram i mogu napraviti, brine za mene, naprosto me u potpunosti «zagrije» za putovanje (što nije bilo teško, jer su temperature tih dana bile preko 30 stupnjeva). Tako sam se, zahvaljujući brižnom i mudrom marketingu (u dobrom smislu te riječi) odlučila za putovanje. Dapače, u Iranskoj ambasadi u Zagrebu svi su odmah znali da putujem s Oskarom, pa sam zaključila da je ime agencije po popularnoj filmskoj nagradi Oskar. Otprilike, mi se trudimo, pa smo najbolji. Međutim, ne! Postoji Oskar…. Vjerujem da ću nakon ovog i slijedećih putovanja moći reći, moj prijatelj Oskar.

S ljubavlju

Olga Vujović

(nastavak teksta «Moj prijatelj Oskar»)

Odabravši među putovanjima Turističke agencije Oskar ono pod nazivom «Iranska pustolovščina» u trajanju od 6.do 27. srpnja 2008. godine, nisam obraćala pažnju na brojku 4, koja podrazumijeva «avanturističko putovanje». Pa i ovaj pojam «pustolovina» shvaćala sam uglavnom pjesnički, a ne doslovno- kako se kasnije pokazalo! Naime već pri obilasku prelijepog sela Kandovana, a naročito drugog dana pri obilasku citadele u Makuu, odnosno armenske Crne crkve (Qareh kalisa) , shvatila sam da sam se priključila grupi pod tajnim imenom «Ljudi s planine». Čim bi moji suputnici ugledali i najmanju kosinu- bilo kakvu prirodnu ili umjetnu uzvisinu, oni bi se, predvođeni vodičem Gvidom po njoj uzverali. U početku sam ih čekala u podnožju, pa na pola puta, sve dok se i sama  nisam uključila u veranja- postoji uzrečica «s kim si, takav si».Jer, zaista, stajati podno Alamuta a ne vidjeti ostatke utvrde fanatičnih Hašašina ili samo slutiti kakvi su bili pogrebni običaji u Tornju tišine pokraj Yazda, bila bi neoprostiva pogreška. A Iranci su upravo majstori za izgradnju izrazito visokih stuba- mora da su nekada nosili «Čizme od sedam milja»…..Ipak, pred kraj putovanja sam se opet malo pobunila- trebalo je preći potok (kasnije se vidjelo da je to bio svojevoljni izbor naše vesele vodičke Sepideh!) kako bi se , nakon obaveznog veranja, mogla sagledati panorama prelijepog crvenog sela  Abyaneha. I tako, svi preskoče potok osim mene- preširok je, mokar je, sklizak je- ukratko neprelaziv. Ali, legendarni vodič Gvido, poznavatelj partizanskih filmova iz razdoblja jugoslavenske kinematografije , nije odustajao, obrazloživši mi da «Prozor mora pasti» ( za mlađi naraštaj- Prozor je bosansko mjesto koje je moralo biti osvojeno u jednoj ratnoj akciji). I tako, uz pomoć domaćeg pučanstva, pažljivog razgledanja terena i mudro izvedene akcije forsiranja potočkih obala, pridružila sam se neozlijeđena i suhih nogu mojoj strpljivoj skupini, koja je vrlo marljivo obrađivala nekoliko stabala marelica i jabuka. Zanimljive su bila njihova razmatranja o tome kako sam prešla potok- a) na magarcu koji je pasao u blizini b) preko polegnutog Gvida c)skinula sam se gola i takva pregazila potok  i d)Gvidovo objašnjenje- sagradili smo branu radi suženja vodenog toka,  a zatim most.

   Budući da su mnogi već opisivali, a mnogi će to još učiniti, ne bih pisala  poučno pisala o Iranu. Mogu samo reći, da mi je bilo prekrasno, jer sam vidjela Perzepolis koji pripada među najuzbudljivija arheološka nalazišta, Esfahan na čijem se Imamovom trgu nalazi neopisivo lijepa mala džamija (djevojačka), uspjela uhvatiti duh jedne velike zemlje bogate tradicije zahvaljujući mudro izbalansiranom programu u kojem se izmjenjuju gradovi i pejsaži….Bilo mi je, naravno, naporno hodati zamotane glave, ali to je tako mala cijena za sve ono što mi je Iran dao.

   Usput rečeno, pri povratku u Zagreb, odlučila sam da ću paziti na broj kraj «Oskarovih» putovanja…Sada nisam više tako sigurna u to- ako ću i ubuduće imati tako sjajne suputnike kao na ovom putovanju, znam da nema frke- Prozor će pasti.

     Olga Vujović