Iran

Vodnik GVIDO PEVEC je o situaciji v Iranu na programu SLO1, v oddaji ODMEVI povedal…. Več v 29:15 minuti na http://www.rtvslo.si/podcasts/odmevi_02-12-2011_2246.mp4

Iran - Abiyane, gorska vasica, kjer se čas ustavi

Naročite se na RSS

Če želiš spoznati mesto, njegovo življenje, način življenja prebivalcev, od tega s čemer se prehranjujejo, do tega kar oblečejo in kako opremljajo domovanja, pojdi na bazar!

Iran je ena tistih držav, kjer so bazarji oziroma tržnice to, kar so bili nekoč: pravi neskončni labirinti uličic s trgovinicami, ki prodajajo vse mogoče. V primerjavi z večino drugih muslimanskih dežel, so tu bazarji še vedno prvinski, z izjemo Esfahana, so turisti redki obiskovalci teh zanimivih krajev in skoraj težko je najti klasične spominke. Kajti tu bazarji še vedno služijo predvsem od domačinov. Razdeljeni so v uličice. V vsaki uličici, sestavljeni iz trgovinic, prodajalci prodajajo razne izdelke. Tu so ulice prodajalcev zlata, začimb, čajev, oreščkov, sadja in zelenjave, obutve, oblačil, nakita, pohištva in vsega kar spada zraven. Tu lahko odkrijete neverjetne sposobnosti komuniciranja, brez da bi poznali jezik domačinov in izkusite prijaznost in gostoljubnost domačinov.

Zgradbe v katerih se nahajajo bazarji so stare več stoletji in jih v resnici sestavlja več objektov, hani, karavasaraji in bedesteni. Hani, približno nekaj takega, kot pri nas nakupovalni centri, karavansaraji so postojanke za karavane, ki so tovorile dragoceno blago po Svileni cesti med Kitajsko in Evropo, bedesteni pa neke vrste skladišč. Večina objektov je lepo obnovljenih in danes je namenjena trgovini. Čar starih bazarjev ostaja tukaj nekaj posebnega.

Verjetno najlepši zgodovinski bazar je bazar v Esfahanu, safavidski prestolnici, ki slovi kot »Pol sveta«, po zaslugah Shaha Abbasa. Vitrine so polne raznih zanimivih ročnih izdelkov, od keramike, do bakrenih loncev, krožnikov, mizic, do šatulj in škatlic iz kamelje kosti in usnjenih izdelkov. V skrivnostnem delu bazarja pa se tudi skriva skrita čajnica, a to je zgodba zase. Naj ne pozabimo tudi na prelep Širaški bazar, ki posebej slovi po visokokvalitetni svili. In Kašanski bazar še posebej poznan po letečih preprogah in usnjenih izdelkih.

Poleg preprog, so verjetno najbolj avtentični spominki z bazarjev, za popotnika vonjave in okusi te čarobne dežele. Črni,  zeleni čaj, poseben vijoličast čaj, ki te lahko popelje v čarobni svet sanj in lagodnega spanca. Da o začimbah ne govorimo. Puščavsko mesto Yazd je poznano po posebnih ogromnih mlinih, kjer domačini meljejo heno, barvo za lase in začimbe. Možno je tudi kupiti kristaliziran sladkor, ki velja za luksuzni artikel, čigar okus je obogaten z žafranom, uporablja pa se za sladkanje čaja. Žafran pa je dejansko drag, kot žafran. Za kilo žafrana, začimba, ki jo sestavljajo pestiči žafranove cvetlice, je potrebno vzgojiti kar 200 000 cvetlic !!! Žafran se uporablja za začinjanje riža in iranskih mesnih specialitet, katerim prida poseben mil in čaroben okus. Oreščki so za Irance posebna dragocenost in jih radi ponudijo gostom v njihovih domovanjih. Tu so pistacije in indijski oreščki obogateni z žafranom in imajo svojevrsten okus, ki ga težko najdemo kjerkoli drugod po svetu. Zanimiv artikel iranskih bazarjev je tudi lokalna vodna pipa, ki jo v tej deželi izdelajo na poseben način, jedro je namreč leseno in ne železno.

Iran je danes moderna država, a bazarji imajo še vedno zelo pomembno vlogo v življenju domačinov. So kraj, kjer domačini nakupujejo vse potrebno za življenje in kraj kjer se domačini srečujejo in preživijo čas. Tudi v Iranu je vedno več nakupovalnih središč, podobnih tem našim, popolnoma modernih. Namenjena so predvsem nakupovanjem za poroke, za mlade družine, ki opremljajo stanovanja na moderen način. Tako v mestih sobivajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Sigurno pa je obisk bazarja, posebne atmosfere polne različnih vonjav in okusov edinstvena, zanimiva in obvezna izkušnja na potovanjih po Iranu!

Ana Marija Grbanovič

Takht-e Soleyman, oziroma po domače, Salomonov prestol, je eden najbolj magičnih krajev v Iranu. Sicer nima nikakršne zveze s samim Salomonom, razen poimensko. Tako so ta kraj poimenovali domačini, da bi ga zaščitili pred pogubo, ki so jo poganskim templjem prinašali Arabci, ko so udirali na ozemlje stare Perzije. Ker je Salomon omenjen tudi v sveti knjigi Islama, Koranu, so tako ob svojem prihodu Arabci prizanesli temu kraju. Ampak zgodba tega kraja sega mnogo dlje v preteklost, to je bil mogočen tempelj pred prihodom Muslimanske vere…

Sasanidi, veliki nasledniki Ahemenidov in Partov so prevzeli njihovo vero, Zoroastrizem oziroma Zaratustrijanstvo. Vrhovno in edino božanstvo je izvor vsega dobrega, Ahura Mazda, njegovo nasprotje pa je Ahriman, ki predstavlja vse slabo, gre za močno dualistično verovanje v enega boga. Za Zaratustrin nauk, v katerem poudarja pomen nenehnega boja med dobrim in slabim, in težnjo k prevladi dobrega na Svetu, skozi dejanja posameznika, imajo pomembno vlogo tudi naravni elementi iz katerih je vse ustvarjeno. Poleg zraka in zemlje sta zelo pomembna ogenj in voda. Sta esencialna za življenje in zato tudi del njihovih verskih ritualov. Tako so glavni templji Zoroastrijancev imenovani »Ognjeni templji«, oziroma v Iranu – hiše ognja »Ateshkhade«. Ogenj je medij skozi katerega se pridobi modrost in poglobi duha, voda pa je izvir te modrosti.

Ravno zato je bil Azergoshnasb, eden treh državnih najpomembnejših Sasanidskih templjev postavljen na tem magičnem kraju, na Salomonovem prestolu. Nahaja se visoko in daleč od urbanih krajev v objemu gora severo-zahodnega Irana. Tu se stikajo štirje magični elementi, iz katerih je vse nastalo. Tu je veter (zrak),  ki te v pomladnih časih prepiha do kosti in zemlja, med drugim zelo rodovitna, zato je okolica tega magičnega kraja polna skrbno obdelanih polj, drugje pa cvetočih makovih polj. V srcu templja pa je vulkansko jezero, ki se je formiralo v kraterju ugaslega vulkana. Ogenj so dobili tako, da so iz bližnjega vulkanskega kraterja po keramičnih ceveh pripeljali žveplen plin, ki je gorel v srcu templja. Definitivno so Sasanidi za izgradnjo tega mogočnega templja v tretjem stoletju našega štetja izbrali odlično lokacijo in uporabili napredno tehnologijo!

V tem ognjenem templju so Sasanidi kronali svoje kralje in opravljali posebne obrede, da bi si zagotovili uspeh pri novih vojaških osvajanjih. Tempelj je dal obnoviti tudi največji sasanidskih kraljev Kosroe. Po prihodu Arabcev in nove vere je bil tempelj opuščen, do prihoda Mongolov, ki so si na tem kraju zgradili poletno prestolnico, nedaleč od glavne prestolnice mesta sultanov Soltaniyeh.  Toko lahko še danes ob obisku Takht-e Soleymana, ki ga ščiti UNESCO, saj je pomemben del svetovne kulturne dediščine, občudujemo zbirko prečudovite in vrhunske keramike, ki so jo tu ustvarili umetniki pod okriljem Mongolov.

Takt-e Soleyman je tako zaradi kraja kjer se nahaja in zapuščine Sasanidov in Mongolov, ki se je tu ohranila do današnjih dni, zelo sugestiven in magičen kraj. Narava ima tu posebno moč. Ko posediš na klopci ob vulkanskem jezeru in si ga v tišini ogleduješ, vidiš na njegovi gladini vse mogoče odtenke modre, svetlo modre, turkizne, zelene, temno zelene in mnogih drugih barv. Nemogoče je odtrgati pogled od gladine te čarobne vode, na tem tako posebnem odročnem tihem kraju iz katerega vejejo posebne energije. Nebo, veter, sonce, oblaki, voda, zemlja in ogenj, vse na enem kraju! Tu ima narava še vedno svojo posebno in prvobitno moč, zato ni čudno, da je bila v preteklosti tako pomembna in čaščena. Neverjetno magičen, energičen in poseben kraj. Takht-e Soleyman. Magičen Iran.

Ana Marija Grbanovič

Genij je vsakdo, ki predstavlja izjemno intelektualno sposobnost, kreativnost ali originalnost, na ravni na kateri še ni bila dosežena do tedaj.

Kakšno zvezo pa ima to z iranskimi geniji ? Definitivno so iranski geniji Hafez, Saadi, Shams-i Tabrizi, Omar Khayyam in mnogi drugi pesniki, astronomi, teologi in matematiki te dežele, a o njih drugič. Iranski geniji so predvsem ljudje, ki so živeli in še živijo v Iranu. Velik del države je prekrit s puščavami, ima puščavsko in polpuščavsko podnebje in ravno tu se je osnovala več kot deset-tisočletna zgodovina Perzije. Da, v puščavi in polpuščavi.

Mrzle, krute zime in hudičevo vroča poletja tako prebivalce puščave postavljajo pred mnogo izzivov, kajti življenje v takih pogojih definitivno ni enostavno. In tu vstopi element iranskega genija! Genialni um starih Perzijcev je bil ključ do zanimivih, skrivnostnih in surrealističnih izumov, ki so omogočili preživetje na ne samo pasji vročini ampak na tako vroči vročini, na kateri se celo kamenje poti.

PRESTOLNICA BLATA SREDI PUŠČAVE Yazd je pravo iransko puščavsko mesto in muzej na prostem iranskega genija in njegove domišljije. Ponaša se z več kot tri-tisočletno zgodovino in lepo ohranjenim mestnim jedrom, ki ga ščiti UNESCO. V mesto samem in zelo zanimivem muzeju vode lahko natančno ugotovimo, kako so se tukajšnji prebivalci prilagodili življenju v puščavskem okolju in to tudi izkusimo na lastni koži. Labirint prvotnih naselbin z badgirji, kanati, zbiralniki vode, mavzoleji in mošejami je priložnost za vandranje po ozkih uličicah in odkrivanje zanimivosti na vsakem koraku. Glavni gradbeni material pa je blato, mešano z slamo in vodo iz katerega so izdelane na soncu posušene opeke, ki služijo za izdelavo želene strukture, ki je potem obdana še z dodatno plastjo enake sveže mešanice, ki se posuši na soncu. Uporabljajo ga zato, ker na tem območju ni dreves, posledično tudi lesa za gradnjo in ni pretiranih zalog kamenja.  Ta material je odličen izolator, v prebivališčih domačinov je tako poleti prijetno sveže hladno, pozimi pa te iste zgradbe v svoji notranjosti zadržujejo toploto. Voda iz slojev blata in slame počasi izpareva in hladi strukturo, ko pa se posuši je čas za nanos novega sloja blata. Genialno !

KANATI, VODOVODI globoko pod površino zemlje se skrivajo do stotine dolgi podzemski rovi, ki v mesto v srcu puščave dovajajo podtalnico iz gora, kjer padata sneg in dež. Po kanatih tako mesto pridobi pitno vodo, vodo za gospodinjska opravila, preostanek neuporabljene vode pa teče na polja v bližini mest in jih namaka, uporabi se lahko tudi za namakanje prelepih vrtov. Yazd se na primer ponaša tudi z prelepim vrtom Bagh-e Doulatabad, polnim zelenja (sredi puščave! ) in z največjim badgirjem na svetu. Poklic izdelovalca kanatov oziroma »kanatokopača«, »muqaqija« v perzijščini je bil in je še vedno zelo cenjen poklic, zaradi težaškega in nevarnega dela. Samo v Yazdu, tako trdijo zgodovinarji, je nekaj več kot 500 kanatov, nekateri so v tem in drugih puščavskih mestih še vedno uporabi in služijo prvotnemu namenu. Popolna genialnost!

BADGIR, IRANSKA KLIMA NAPRAVA je verjetno najbolj atraktiven izum za preživetje v puščavi. To je visok stolp s pokončnimi odprtinami, ki lovijo veter in ga po stolpu pošiljajo v notranjost zgradbe, ki se na ta način hladi. Badgir je preko hiše lahko povezan tudi z kanatom, ki tako dodatno vlaži zrak v prebivališču. Večji ko je badgir, več ko ima odprtin in več badgirjev, ko ima hiša, bogatejša je! Zanimiv je tudi podatek, da so s pomočjo badgirjev domačini lahko dosegli tudi do več kot deset stopinj Celzija nižje temperature v prebivališčih, kar je esencialno za preživetje. Več kot samo pametna pogruntavščina, brez dvoma!

JACH-CHAL, LEDENA HIŠA, če verjamete ali ne, so prebivalci puščave, celo leto lahko uživali v šerbetu, sladoledu in drugih hladnih jedeh, zahvaljujoč ledeni hiši. To je objekt, kjer so v hladnih delih leta umetno naredili led, ga razsekali na kose in shranili v notranjosti zgradbe zanimive čebulnate oblike in si tako kadarkoli postregli z ledom preko leta. Led je bil tudi esencialen za shranjevanje raznih živil, ki bi se drugače pokvarila. Še danes se za hladilnik v Iranu uporablja isti izraz: ledena hiša. Če to ni nekaj posebnega!

AB-ANBAR, ZBIRALNIK VODE je še ena pogruntavščina puščavskih prebivalcev, gre za zbiralnik vode, ki je bil posredno povezan s kanatom, ki je vanj dovajal vodo, ki je bila potem tam shranjena za primer suše, ali presušena kanata. Voda se je delila prebivalcem po posebnem sistemu, tako, da je ni zmanjkalo. Poleg rezervoarjev za vodo se nahajajo pogosto tudi javne pralnice, kjer so domačini še do nedavnega prali oblačila. Za vse so poskrbeli!

KABUTARHANE, GRU GRU je objekt z zelo posebnim namenom, golobnjak, ampak za prebivalce puščave golobi niso bili vir hrane, temveč mnogo več kot to. Golobnjaki so bile prve tovarne organskega gnojila! V eni stavbi se je lahko nastanilo do 7000 golobov (ne to ni tiskarska napaka, sedem tisoč, da) in tam gnezdilo ter izločalo prebavljeno hrano. Domačini so tako enkrat letno iz notranjosti zgradbe pobrali gnojilo in pognojili polja. Z gnojilom iz enega golobnjaka  v enem letu so lahko pognojili tudi do 100 hektarjev in na njih povečali letni pridelek tudi do 50 % ! Neverjetno!

Vse te neverjetne pogruntavščine so definitivno razlog zato, da lahko razglasimo prebivalce puščav Irana za genije. Njihove genialne pogruntavščine so sigurno ena večjih zanimivosti Irana in brez pomislekov vredne potovanja v odkrivanje te zanimive in magične dežele, ki preseneča na vsakem koraku !

Ana Marija Grbanović

“Navidezno varnost preženi in raje zaživi nevarno življenje, zavrzi svoj ugled, bodi kontroverzen in škandalozen. Logiki si dal pošteno priložnost, od zdaj dalje bodi malo čez les.” Rumi

Perzija. Zgodovinske metropole. Svilena Cesta. Divji Iran: mavrične gore, neskončna makova polja in brezčasni nomadski tabori. Dežela, kjer je vse mogoče. Dom zelo gostoljubnih prebivalcev, ki vas bodo nasmejali do ušes in napolnili vašo dušo in srca s posebno energijo. Toliko zanimivosti, čarobnosti in drugačnosti, ki presenečajo na vsakem ovinku in na vsaki ravnini, popolnoma noro in skoraj neverjetno!

Za trenutek se ustavite in premislite kako si predstavljate to čarobno deželo. Sedaj pa vse to vrzite v koš, pustite za sabo in pozabite na večino tega, kar ste videli po televiziji, slišali in brali o Iranu in Irancih!

Kajti Iran je dežela, ki potnika začara Potovanje po Iranu pa poseben izziv sprejemanja drugačnosti in nepoznanega.

Iranci so nori na piknike, parke in vodo. Ob koncu tedna, (četrtek in petek) ob praznikih ali kadarkoli imajo prosti čas, se iranske družine v velikem številu odpravijo na piknik. V parku, na pločniku, na krožišču ali križišču, na stranski cesti, oziroma kjerkoli lahko raztegnejo veliko preprogo pisanih barv iz plastične slame se posedejo po tleh in utaborijo za nedoločen čas. Obvezen element piknika, tako za moške kot ženske je galjun, oziroma vodna pipa, ki oddaja v radiju petdesetih metrov opojne in sladke vonjave višnje, mete, limone, jabolka ali pomaranče ter goste oblake dima. Poleg galjuna sodi gorilnik s plinsko bombo za kuhanje čaja, ali pa kar prenosni samovar»dvojni čajnik«, za kuhanje črnega čaja, sestavnega dela iranskega vsakdanjika. Življenjskega pomena je tudi roštilj, na katerem Iranci spečejo, meso, kebab. Koščke piščančjega mesa začinijo s čebulo, kurkumo, žafranom, jogurtom in soljo ter jih nabodejo na dolge jeklene palice in spečejo skupaj s pečenimi paradižniki ter čebulo in uživajo s kruhom, zelišči in jogurtom. Najbolj pomembno pa je druženje celotne družine, pogovarjanje, opravljanje in igranje z otroki ter izmenjava izkušenj, dajanje nasvetov glede različnih zagat, da ne govorimo o moškemu reševanju Sveta. Noro, neverjetno!

Iranci so nori na slaščice in dobro hrano. Kljub temu, da izraz »Drag kot žafran« prihaja prav iz te dežele, ker potrebujemo kar 200 000 cvetlic žafrana za kilogram začimbe, je žafran ena glavnih začimb, ki jo Iranci uporabljajo v svoji kuhinji. Sladoled z žafranom in rožno vodo, kebab z žafranom, piščančje nabodalo v omaki iz žafrana, kurkume, jogurta in čebule, riž z žafranom, juha z žafranom in posušenimi limonami in še in še. Da ne govorimo o slaščicah – baklave iz Yazda z žafranom, mandlji, pistacijami, kokosom ali orehi, so slaščica od katere človek postane odvisnež. Širaški rezanci paludeh, mandljevi piškoti, esfahanski sadni sladoled, in tabriške baklave ter helva iz pistacij in orehov pa so zgodba zase. Magičnim orgazmičnim okusom in vonjavam se je težko upreti !

Iranci so noro ponosni na zgodovino in kulturo svoje dežele. Perzepolis, Pašargade, Naksh-e Rostam: arhitektonski čudeži Perzijskega imperija, največjega imperija na svetu. Darej I in Kir veliki sta za Irance nacionalna heroja, ne samo zaradi ogromnega imperija za časa njunega vladanja ter pravičnega načina vladanja s poudarkom na enakosti vseh ljudstev imperija. Arhitektonska čudesa Esfahana; Naksh-e Jahan ali Cel Svet; glavni trg s Šahovo mošejo, Dekliško mošejo Lotfollah,  palačo Ali Qapu ter Petkovo mošejo in enem največjih bazarjev na Svetu, so svetovne arhitektonske mojstrovine, na katere so Iranci zelo ponosni ter jih pogosto obiščejo, predvsem v času Nowrooza, Perzijskega novega leta. Naj ne pozabimo tudi na Soltaniyeh, mongolsko Olijaijtujevo grobnico, ki se ponaša kot ena od treh svetovno največjih zgrajenih opečnatih kupol v družbi katedrale v Firencah in cerkve Svete Sofije v Istanbulu. In seveda magično svetišče Zoroastriancev in kasnejša mongolska poletna palača – čaroben in polen energije Takht-e Soleyman v srcu Zagrosa, obdan s preprogami cvetlic, ob vulkanskem jezeru objet z gorami!  Geografska lokacija, most med vzhodom in zahodom, trgovska Svilena cesta in naravna bogastva dežele so in še pogojujejo njeno zgodovino in kulturo. Ustvarile so ponosen Iranski narod.

Iranci so nori na družino in otroke. Iranci so med seboj zelo povezani. Vrednota družine in medsebojne pomoči je za Irance zelo pomembna. Celotne širše družine se zbirajo in družijo v parkih na piknikih in nepopisno lepo je opazovati parke polne družin. Otroke, ki se igrajo med seboj, starše, ki pazijo nanje, se igrajo z njimi, kričijo, tečejo in se smejejo skupaj z otroci. Prav tako je pomembno obiskovanje sorodnikov, največ v času novega leta, na porokah in ob drugih posebnih priložnostih. Srb za starejše je ena glavnih nalog mlajših družinskih članov. Družina, kot vrednota je v Iranu ena najbolj pomembnih vrednot, prav tako medsebojna pomoč družin in družinskih članov.

Iranci so nori na potovanja. Ob praznikih, koncih tedna, če le lahko, Iranci potujejo. Na streho avtomobila naložijo postelje (odeje in vzglavnike, večina Irancev spi na tleh) in opremo za piknik, v notranjost avtomobila pa se kot kocke pri tetrisu zloži čim več članov družine. Družine potujejo v karavanah več vozil, predvsem na obiske sorodnikov ali v naravo, v parke preživljat prosti čas. Največja zabava Irancem je obisk slapov in kopanje po iransko pod slapom: v oblekah, s sončnimi očali in z mobiteli v žepih. Važno je, da se vsi zabavajo smejejo pod slapom, plezajo po spolzkih kamnih v natikačih, sandalah, čevljih, bosi ali celo v petkah in da se slikajo ob njihovem podvigu. Naslednja velika atrakcija so obiski živalskih vrtov ali vrtov s pticami. V ta namen si Iranci kupijo vreče kruha ali štručk kruha in se v parku zabavajo s hranjenjem ptic in spravljanjem ob živce nemočnih čuvajev parka, ki neprestano žvižgajo na piščalke in opozarjajo obiskovalce, da je hranjenje ptic in drugih živali strogo prepovedano.

Iranci so nori na popotnike. Iranci verjamejo da je popotnike poslal bog in da jim je treba pomagati na njihovi poti. Prav zato je Iran ena najbolj varnih, zabavnih ter zanimivih dežel za popotovanje. Ker na vsakem koraku srečamo neverjetno prijazne domačine, ki so nam vedno pripravljeni pomagati, nam odprejo srce, nas povabijo domov na čaj in nas izprašajo po tem od kod prihajamo, kaj počnemo v Iranu, kaj si mislimo o Iranu in kakšna je dežela v kateri prebivamo. Iranci so ravno zaradi svoje radovednosti, veselosti, pozitivizma, gostoljubnosti in radodarnosti eni najbolj prijaznih prebivalcev tega planeta!

Iran je nora dežela. Magična, sanjska, resnična in divja narava, sladoledne gore, preproge cvetlic, neskončna makova polja, zelene gore, vijolične, rdeče, modre, sive, oranžne. Sanjski sončni vzhodi in še bolj surrealni sončni zahodi. Popolnoma noro, nepozabno, neverjetno in nepoznano! Nasmejani, dobrodušni in gostoljubni Iranci in njihova obsedenost s parki, pikniki, otroci, družino, hrano, slaščicami, popotniki, tujci, prazniki, ki so vse del njihovega načina življenja, so nekaj res posebnega, srce in duša Irana! Popolnoma nora dežela! Nora zgodba, vam pravim!

Potovati, videti, doživeti, da verjeti. 

Ana Marija Grbanović

Iran je za pojme zahodnega obiskovalca vsekakor nenavadna dežela. Tu je vse drugače in vsa vedenja in svoja prepričanja, ki jih imate je najbolje pustiti doma. Zakaj, podrli se vam bodo kakor hišica iz kart. Odprite se deželi v katero prihajate in Iran ter njegovi prebivalci, vam bodo stokrat povrnili. Povrnili vam bodo vašo pripravljenost, da ste prišli spoznati njihovo drugačnost, njihov način življenja.

Dežela je velika, lepa in raznolika. Sprehajamo se skozi zgodovino, čas tukaj teče drugače. Čez ozemlje Irana je potekala znamenita pot svile. Od nekdaj je bil Iran most med zahodom in vzhodom, na ozemlju Irana je potekalo veliko mešanje narodov, kultur, tehnoloških pogledov in verskih prepričanj.

V Esfehanu sem, mestu ki leži v osrednjem delu Irana. Velika, mogočna prestolnica šaha Abasa v svoji mogočnosti osupne obiskovalca še dandanes. Ko je šah Abas v 16 stoletju izbral Esfehan za novo prestolnico se je odločil, da postavi eno najlepših mest. Čas Safavidov,  renesansa perzijskega imperija, čas velikih kulturnih in znanstvenih dosežkov in čas, ko šah Abas neumorno gradi svojo novo prestolnico. V ta namen pritegne v Esfehan številne armenske obrtnike, rokodelce, umetnike. Zagotovi jim versko svobodo, oprosti jih dajatev in jim pokloni zemljo v današnji armenski četrti, kjer si lahko postavijo svoje verske objekte. Gradijo mogočne mošeje, verske šole, kopališča, palače, vrtove, bazarje. Ja in v tem času je bil zgrajen veliki šahov trg, okrog katerega je v krogih kasneje zraslo novo mesto. Lepoto šahovega trga je težko opisati in ko je v te kraje pred stoletji prišel francoski pesnik Reiner je očaran vzkliknil: Esfehan je pol sveta. Se pravi, da obisk Esfehana odtehta toliko kakor, da bi videl pol sveta. Po velikosti drugi največji trg na svetu, po skladnosti, harmoniji in lepoti pa nima tekmeca. V sklopu trga je vgrajenih nekaj najlepših stavb islamskega sveta.  Tu najdete veliko kraljevo mošejo, malo  intimno dekliško mošejo, ki velja za najlepšo zgradbo islamskega sveta, veliko šahovo palačo in velik tradicionalni bazar. V sklopu trga je cela vrsta trgovinic, ki so obenem tudi obrtne delavnice. Ure in ure se lahko sprehajaš med njimi in opazuješ kako med spretnimi rokami mojstrov nastajajo umetnine. Sredi trga pa je velika travnata površina, kjer so včasih igrali polo, še ena igra, ki ima korenine v današnjem Iranu. Glavna lepota trga je v tem, da trg živi, od jutra do večera je to kraj srečevanja. Tekom dneva ljudje obiskujejo številne trgovine, proti večeru pa posedejo na travniku sredi trga in takrat postane trg kraj srečevanja. Srečevanja med sorodniki samimi, srečevanja med Iranci in seveda srečevanja s tujci, obiskovalci, popotniki, ki jih je usoda zanesla v Esfehan. In v teh srečanjih in druženjih z domačini, spoznaš pravo lepoto Irana. Spoznaš noro gostoljubnost ljudi, ki ti bodo ponudili zadnjo skodelico čaja ter delili s teboj vse kar imajo. Piškoti, baklave, sendviči, pivo (sicer brezalkoholno) pa vendarle krožijo med nami. Jezikovna pregrada sicer predstavlja oviro, toda nasmeh, dobra volja, pozitivna energija, premagajo tudi to oviro. Mojih 50 besed v farsiju in njihovih 30 angleških je čisto dovolj za pošten pogovor. Vse jih zanima: od kod prihajam, kam grem, pa družina, otroci in seveda kaj si mislim o Iranu. Starejša hčer družine, ki sredi trga praznuje rojstni dan mi ponudi kos torte. Zamakneva se v pogovor in po nekaj minutah mi začne sama od sebe razlagati. Veš Iran je krasna dežela, so pa stvari ki me motijo kot žensko. Ne moti me, da si moram pokrivati lase, ne moti me da si moram pokrivati zadnjico, moti pa me da moški mislijo, da smo me ženske tako neumne in rabimo nekoga (moškega seveda), ki bo namesto nas odločal kaj je dobro za nas. Kaj se sme in kaj se ne sme. In v tem smislu me moti, da je celotna družba tako regulirana, s celo vrsto pisanih in nepisanih pravil. Saj imam 20 let in sama vem, kaj je dobro zame. Gledam jo, ruto ima površno zavezano na glavi, lase ima le delno pokrite. Mlada, lepa, odprta, brez kompleksov, tipična predstavnica nove generacije, ki prihaja. Generacije, ki je šolana, ki uporablja internet in ki ve kaj hoče.

Vodna pipa kroži med nami in v zraku je nekaj čarobnega. Mir, popolni mir se je naselil v moji duši in vem, da sem ta trenutek ravno na tistem mestu, ki mi je namenjen. Prvič sem začutil veter sprememb, ki prihaja.

Gvido

Poletje je čas potovanj in zahajanja v gore. Če oboje združimo, dobimo čudovito kombinacijo s katero ubijemo dve muhi na en mah – ogled dežele in osvojitev enega izmed atraktivnih vrhov ( Toubkal, Ararat, Demavend, … Kili…).

Za začetek vas že v juniju vabimo v Maroko na Toubkal.

Maroko je dežela, kjer se mešajo berberski, arabski, afriški in evropski vplivi… Pestro mešanico ljudi dopolnjuje prav tako pestra narava – od atlantske in sredozemske obale, ter zelenih ravnic ob njej, do visokih atlaških gora ter morja peščenih sipin… in da ne pozabimo na pestro arhitekturo – lepo ohranjene medine vas popeljejo v čas Tisoč in ene noči, berberske kasbe in ksarji v pravljični svet… francoski deli mest pa v zanimivo sedanjost dežele. Če vsemu temu dodamo še vzpon na 4176 m visoki Toubkal, je zgodba popolna. Več (kliknite) 

Po Maroškem ogrevanju sledi cela vrsta planiskih potovanj v juliju:

Vzhodna Turčija in vzpon na Ararat 5.137 m je gotovo planinski vrhunec. Biblijski očak je ugasli vulkan z večno sneženo kapo, prava “streha sveta”, osamelec, ki kot strelovod stoji med tremi svetovi: iranskim in vzhodnjaškim na vzhodu, semitsko-arabskim na jugu in arijsko-kavkaškim na severu. Vzpon nanj je užitek, trofeja in zadoščenje. Več (kliknite)  

Še malo bolj proti vzhodu nas pričakuje Iran s svojo bogato kulturo, zgodovino, slikovito pokrajino in gorami. Demavend je najvišja gora Irana. To je ugasli ognjenik, katerega pobočja so občasno delno pokrita s snegom. Kraljuje v gorovju Elbruz severno od Teherana, med perzijsko puščavo na eni in Kaspijskim morjem na drugi strani. Dostop na goro je mogoč iz vseh strani, mi se na vrh odpravimo po južni poti.  Vzpon na Demavend lahko nadgradite s katerim izmed naših potovanj po Iranu. Več (kliknite) 

Šopek julijskih potovanj zaključuje Kenija in Tanzanija, ki ponujata samosvoj preplet mnogih afriških zgodb. Od divjih živali do pestrega nočnega življenja, modernih mest in masajskih vasic, bogate tradicionalne kulture in moderne umetnosti. Ena močnejših zgodb je gotovo vzpon na Mt. Kenyo, drugi najvišji vrh Afrike, ki ga mnogi imenujejo tudi Afriška lepotica. Ne le vrh, ampak tudi pot navzgor je dramatična s samosvojim rastlinskim svetom in ekvatorialnimi ledeniki. Vzpon na Point Lenana (4985m) je izjemno doživetje in dobra priprava za naskok na Kilimandžaro.

Kimandžaro je sam zase nesporen vrhunec potovanja, vzpon nanj pa nepozabna dogodivščina. “Kili”, kot je njegovo ljubkovalno ime, je z 5895m najvišja gora Afrike in tudi najvišja samostoječa gora na svetu! Več (kliknite)  

V avgustu smo za vas pripravili dva vzpona:

V Gruziji na Kazbegi 5.033 m, ki je gotovo planinski cilj, vreden spoštovanja. Leži v visokem Kavkazu, v Gruziji, na meji z Rusijo, v čudovitem naravnem okolju. Mogočna bela špička je veselje že občudovalcu, vsi napori pa so poplačani tistemu, ki uzre pogled z njegovega vrha. Zgodba, ki jo s ponosom dedki pripovedujejo vnukom…Čeprav je cilj potovanja jasen – osvojitev trofejnega vrha, pa na potovanju doživimo tudi glavne znamenitosti Gruzije. Spoznamo življenje in zgodovino zasanjane dežele, ki nam ostane v prijetnem spominu. Pred vzponom imamo priložnost aklimatizacije na “sosednji hrib”, a bo dobra predpriprava in odlična kondicija pred odhodom najboljši boter vašemu uspehu! Več (kliknite)

V Indoneziji v višavje Irian Džaje. Vstop v svet domorodskih plemen, ki visoko v neprehodnih hribih živijo še vedno svoje prvinsko življenje. Nekateri pravijo – vstop v kameno dobo… A četudi so misijonarji opravili veliko sprememb, to še vedno ostaja nek drug, vzporeden svet. Raziščimo enega zadnjih neokrnjenih svetov – dokler se ne spremeni v turistično atrakcijo. Doživite ga še takšnega kot je…  

Vrhunec potovanja je raziskovanje odmaknjenih višinskih predelov doline reke Baliem s 6-dnevnim pohodom v svet brez cest in civilizacije, med prave domorodce in njihove vasice. Več (kliknite)

Ob prihodu v novo deželo se je potrebno oskrbeti z lokalnim denarjem. Ob standardnih vprašanjih koliko denarja sploh menjati, se postavlja tudi vprašanje kraja menjave. Ponavadi o tem ni kaj dosti debate, gremo na  prvo banko in opravimo menjavo. No, v Iranu je zgodba malo drugačna, saj je menjava denarja dolgotrajen postopek, povezan z goro papirjev, birokracije in izgube časa. In ker popotniki cenimo svoj čas, ponavadi opravimo menjavo v menjalnicah, ki jih je zadnje čase vse več. Menjalni tečaj je enak uradnemu, sam postopek pa je bistveno hitrejši.           Preberite preostanek članka »

Zdravo, smo v esfehanu in po dolgem casu sem se prikopal do racunalnika. Zveze so drugace slabe in stalno prekinjene. Situacija po celem Iranu je OK z izjemo teherana, ki smo se mu kot receno izognili. Vse je v redu, uzivamo in ni potreb po nobeni paniki. Folk je sproscen, tako da uzivamo ter gremo po programu z dodatnimi prijetnimi presenecenji…

Pozdrav vsem,

Gvido

V glavnem z nami je vse okey, uzivamo in ni nam hudega. Naredili smo le eno spremembo v programu in se izognili teheranu in prespali na obali kaspija. Sedaj smo v Sirazu in tu je zaenkrat vse mirno, gremo dalje po programu. Potniki so releks in ni nobene panike, skratka uzivamo in se ne obremenjujemo z politicno situacijo.

Ce bodo klicali sorodniki jim sporocite , da je vse v redu, da smo dalec od nemirov in da se tudi v teheranu zadeva umirja.

Prosim ce lahko kdo poslje e mail oz. poklice naso ambasado in jim sporoci, da je z nami vse v redu. Pred 3 dnevi me je klical konzul g.Ingolic vendar je bila veza po dveh stavkih prekinjena. Od takrat jih klicem vsak dan, da bi jim sporocil da smo okey, vendar se nihce ne javlja. Dobro bi jim bilo sporociti.

Moj telefon je tu nedosegliv, ce je kaj nujnega sem dosegljiv preko telefona lokalnega vodica. Racunalniske povezave so slabe in obcasno onemogocene.

Skratka ni nam hudega, uzivamo in gremo dalje po planu.

LP,

GVido & skupina