Neukrotljiva Sumatra – kulinarika, karaoke in nakupovanje

Dobrote na vsakem koraku

Prvi stik s Sumatro je bil povezan s hrano. Takoj, ko stopiš ven iz letališke stavbe, so tam stojnice z vso mogočo ponudbo, iz katerih se kar kadi in diši daleč naokrog, le kako se torej upreti? In tako se je nadaljevalo. Na prvem sprehodu po Padangu sem kar nekaj časa porabila le za prehod krajšega dela, ker sem iskala nek določen hotel. Vmes se je bilo treba ustaviti pri prijazni tetki s svežimi sokovi. In potem malce kasneje še na kavici. Končalo se je pri tistem določenem hotelu oz. bolj njegovih temeljih. A, zato so mimoidoči le mahali z rokami, ko sem jih spraševala po njem. Potres ga je, pravijo. Potresi so tukaj nekaj popolnoma vsakdanjega in čudno je že, če potresa kakšen teden ni naokrog.

Spoznavanje lokalnih kulinaričnih specialitet je pomemben del vsakega potovanja. A le redko kje to pride do takega izraza, kot se je zgodilo prav na Sumatri. Prav vsakih nekaj metrov sprehoda srečaš stojnico ali lokal z neko novo ponudbo in vsakokrat je tako drugačna, da jo enostavno moraš poskusit. Začne se pri raznolikem sadju. Ste že poskusili kačji sadež? Tukaj je tudi durian z značilnim vonjem, tokrat v obliki slaščic z vsemi mogočimi dodatki. In še veliko sadja z nenavadnim imenom in še bolj nenavadnim okusom! Prav iz vseh je na voljo tudi odličen sveži sok, kar tam sredi ulice ga dobiš, postreženega s kančkom tekoče čokolade za še bolj žlahten okus. Že prvi dan se je končal še z dodatkom slastnega martabaka, nekakšnega bureka z mletim mesom in zelišči ter obvezno pikantno omakico.

Nadaljevalo se je višje v hribih. Za še boljše okuse je poskrbela že sama kulisa prijaznega gorskega mesteca Bukittinggi, ki se je vsak večer spremenilo v pravo kulinarično pravljico. Številne stojnice po mestu so ponujale vse mogoče. In ker je vsaka ponujala nekaj drugega, se je bilo treba ustaviti pri marsikateri. Od nenavadnega sekotenga – pijače iz čaja, ingverja, želeja, kruha, arašidov, leče do teh telurja – še ena pijača iz čaja s sveže ubitim jajcem, kavo, čokolado in nekimi nenavadnimi oreščki. In ko ti sredi ulice spečejo popolnoma svežo tortico z bananami in čokolado, je spet en večer popoln. Raznoliki ponudbi kar ni videti konca in še po dobrem tednu nisem prišla niti do polovice seznama vseh jedi, ki sem jih želela poizkusit. So pravi uživači, tile Sumatrijci. Zadnji večer so me povabili še na poroko prijateljev. Zaplesali smo na glasbo, poklonili naše darove mladoporočencema in se z njima večkrat slikali. Zatem so nas povabili še na večerjo. To je bilo tisti dan, ko smo se cel dan potikali po mestnih ulicah in poizkušali najbolj nenavadne jedi. In seveda, za poroko so se še posebej potrudili in pripravili najbolj slastne prigrizke. Mogoče pa ne gre samo ljubezen skozi želodec, ampak tudi spoznavanje nove dežele!

Večerna zabava – karaoke

Sumatrijci radi jedo pozno zvečer in prav zato radi tudi hodijo pozno spat. Večere pa najraje preživljajo v posebnih lokalih, kjer pojejo karaoke. Ti  se odpirajo, ko na mesto že pade noč. Obiskovalci vedno pridejo v manjših skupinicah, saj je potrebna vsa možna moralna podpora, ko se odpraviš na oder. Že ob vhodu se zagledam v list s pravili obnašanja. Prepovedano je pitje alkohola, neprimerno obnašanje,… Lahko zapoješ le dve pesmi za določeno ceno. Hm, nobenega alkohola in mi naj bi peli na karaokah? Zato je tukaj slavni te-telur, močna pijača iz čaja, jajca, čokolade, posebnih oreščkov in še kakšnih dodatkov. Za pogum ga je dobro spiti na dušek. Potem se zmeniš z velikim frajerjem, ki igra na sintesajzer, katero pesem boš pel. In že si na vrsti! Saj ni pomembno, da je pesem pravilno odpeta. Pomembno je, da si upaš. Najbolj zaželeno pa, da narediš kakšno napako in sprožiš salve smeha. Zanimivo je, da ko enkrat poskusiš, je težko prenehati. Potem bi kar pel in pel, vso tisto ploskanje pa le še spodbuja. Sumatrijci so tudi veliki romantiki in prav takšna je zato tudi večina pesmi. Pred lokalom vedno čakajo tisti, ki še zbirajo pogum za vstop in preizkušanje svojih pevskih sposobnosti. Ja, res je lep občutek, ko slišiš ploskanje in se počutiš kot prava zvezda. To te zasvoji in težko je prenehati. Zdaj razumem, zakaj tisto pravilo, da vsakdo lahko zapoje le dve pesmi!

Nakupovanje po Sumatrijsko

Začelo se je v Padangu. Na eni strani oblačila z dolgimi rokavi, na drugi butik z najkrajšimi krilci. Naslednja trgovinica prodaja zelo praktične rute za zakrivanje las, še ena naprej najbolj svetleči make – up. Ob pogovoru z lastnico enega tistih butikov z najnovejšo modo izvem, da tradicija počasi izginja in dekleta rada nosijo vedno krajša krilca in čevlje, ki te s petkami povzdignejo v nebo. Pravi, da vso zalogo naroča s Tajske, kajti le tam lahko najde ustrezne izdelke. Hitro se dobro razumeva in Ricky že zapre butik ter se mi za nekaj časa pridruži na kavi. Pove, da se v prostem času ukvarja z modno fotografijo in pri tem vzbuja preveč neželene pozornosti, saj je njen domači kraj skoraj v popolnosti muslimanski. Kljub vsemu se strinjava, da so tiste rute izjemno praktične, ker ni potrebne prav nobene spretnosti pri zavijanju okoli las. Prodajajo jih prav vseh mogočih barv in oblik, zelo pripravna pa je tudi kratka »strehica«, ki te pri nošenju obvaruje pred soncem.

Nakupovanje je na Sumatri družaben dogodek, ki se vedno zavleče v dolge seanse. Povsod je poleg nakupovanja na sporedu tudi klepet s trgovci, ki ponujajo vse mogoče stvari. Nič ni nenavadnega, ko po nakupu srajce na sosednji stojnici kupiš posušene ribe! Nadaljuješ pri sveže pečenih ocvrtih bananah in že si pri stojnici z nakitom. Tržnice so velike in raznolike, zato se nekaj ur hitro razvleče v cel dan, preživet na trgovskem predelu mest. Tu in tam srečaš tudi kakšen popolnoma nov nakupovalni center, ki te popelje v prihodnost na svoj prijazen način. Kajti tudi tukaj ne gre brez prijetnega klepeta in razpravljanja o vseh mogočih temah. Predvsem pa potrebuješ za vse skupaj veliko časa in dobro zalogo nasmehov.

Včasih sem imela občutek, da so vse vasice in vsa mesta na Sumatri pravzaprav ena sama velika tržnica. Kajti povsod nekaj prodajajo in vsakdo ponuja vsaj presežke svojih pridelkov, če že ne bolj široke ponudbe. Domačini točno vedno, katera vas je znana po čem in kdo ponuja najbolj kvalitetne izdelke. Torej lahko nakupovanje postane pravi pravcati dnevni izlet po številnih vasicah in mestecih, ko želiš nakupiti prav tisto najboljše. Seveda, trgovina je od nekdaj poganjala življenje po svetu, prinašala novosti in povezovala različna ljudstva, povzročala spajanje kultur, pomagala ljudem spoznavati in odkrivati svet. Se pravi, da je to že v nas in pomembno je nadaljevati tradicijo, si rečem po dolgem dnevu potikanja po mestnih in vaških tržnicah ter trgovinah. In kaj je lepšega, kot po takem dnevu počasi odpirati vse tiste vrečke, iz katerih tako različno diši in od katerih ima prav vsaka povsem svojo zgodbo!

Ajda

Naročite se na RSS

Druženje z Bataki med orangutani, jezeri, ognjenimi gorami

Vedno raztresena zaradi številnih potresov, tsunamijev, izbruhov ognjenih gora je največji otok Indonezije, a kljub temu ne prva na seznamu, ko pomislimo na otoke tega velikega arhipelaga. Prav ta divja narava je oblikovala svojevrsten živalski in rastlinski svet na Sumatri, ljudje pa so razvili samosvojo kulturo, ki se prelomi preko ekvatorja. Najlepši kraji tega velikega otoka so na obeh straneh ekvatorja in vsaka stran predstavlja poglavje zase. Severni del je »udaren« z zvenečimi imeni in privlači tudi zaradi lokacije in dobrih prometnih povezav. Že vstop je svetovljanski skozi velik Medan in njegove vedno živahne široke ulice. Povsod se nekaj dogaja in že takoj na začetku te zavede mešanica barv, vonjav in okusov. Kljub temu, da je veliko mesto, je prijazno in sproščeno, popolnoma nepričakovano.

Popolno nasprotje »prestolnici« Sumatre je že prvi umik iz mesta tja na začetek narodnega parka Gunung Leuser in srečanje z divjo naravo. O narava, ki je tukaj poskrbela za pravo veselico in srečanja z mnogimi zanimivimi živalskimi prebivalci. V Tangkahanu se lahko od bližje spoznaš s prijaznimi sumatrijskimi sloni, ki so sicer na robu izumrtja, a se še vedno potikajo po tej lepi džungli. Pravi odklop med največjimi kopenskimi živalmi v svetu brez cest med bujnim zelenjem ob bistri džungelski reki je neprimerljiva sprostitev za telo in dušo… Še bolj znani živalski prebivalci Sumatre pa so veličastni orangutani. Prijazni primati so vedno redkejši na našem planetu in Sumatra je eno zadnjih zatočišč za to podvrsto, sumatrijskega orangutana. Manj kot 10 000 jih že živi na našem planetu in nekaj med njimi je tistih srečnežev, ki žive v bližini zavetišča v Bukit Lawangu, kjer so precej zaščiteni.

Sumatra - jezero Toba - dežela Batakov

»Jungle trek, jungle trek in Bukit Lawang…« se začne pesmica, ki odmeva iz restavracij in hotelčkov v tej simpatični vasici, kjer se večeri pogosto zavlečejo v noč. Je izhodišče za trekinge po neokrnjeni naravi, ki ponujajo idealno možnost za pobližnje spoznavanje prijaznih orangutanov. Kako lepo je opazovati te nam tako podobne živali, kako se obnašajo in kaj počnejo. Seveda niso orangutani edini prebivalci te mogočne džungle. Tukaj so tudi giboni, sumatrijski nosorog, jeleni, plazilci, številne ptice in celo plašni sumatrijski tiger. Dan, preživet v mogočni naravi med njenimi prebivalci, je doživetje brez primerjave. Kaj je lepšega kot popolno sožitje z naravo, brez pravega stika z zunanjim svetom… Kar naenkrat te vodi le še raziskovalski duh in ni več omejitev, le še prepuščanje divji okolici… In zvečer se zalotiš pri prepevanju tiste znane pesmice s še bolj znano melodijo!

Po potikanju v divji naravi je čas za počitnice oz. vsaj nekaj počitnicam podobnega! Zato je tukaj največje vulkansko jezero na svetu! Ta mogočna stvaritev narave je nastala prbl. 70 000 let nazaj ob izbruhu super – vulkana! Ta izbruh naj bi bil eden najmočnejših na zemlji v zadnjih 25-tih milijonih let in obstaja celo teorija o »pravi katastrofi« izbruha Tobe, ki naj bi povzročil močne klimatske spremembe in vplival tudi na razvoj človeka. Ko se jezeru približaš po poti, polni zanimivih postankov, pogled komajda ujame drugi konec jezera, oceanska modrina vode pa pomirja oči in zapelje v svojo pravljico. Pravljico s tistimi značilnimi hiškami visokih zašiljenih streh, cerkvicami, nasmejanimi obrazi, glasbo na vsakem vogalu,… To je dežela Batakov, upornega samosvojega ljudstva, ki je našlo zavetje prav ob tem ogromnem jezeru in tam ustvarilo svojo zanimivo kulturo.

Govori se, da so bili Bataki še nedolgo nazaj ljudožerci! Prav tako se menda ne branijo kakega kosa prašička na svojem krožniku, kjer se pogosto znajde tudi človekov »najboljši prijatelj«. So res tako krvoločni za temi svojimi nasmehi in prijaznostjo? Kakršnikoli, do obiskovalcev so izjemno gostoljubni. Radi se zabavajo in spoznavajo nove ljudi. Večeri minevajo ob spremljavi kitare in s kozarčkom džungelskega soka v roki. Jezero pa poskrbi za čudovito romantično kuliso s svojim majhnim otočkom Tuk Tukom, delom večjega Samosirja. Čas spet nima vpliva in hitro se navzameš sproščenosti svobodnjaških Batakov. Počitnice postanejo več, raziskovanje nenavadne kulture nasmejanega ljudstva in številnih objezerskih skrivnosti! Kdo bi si mislil, da so tukaj nekoč vladali mogočni kralji in kraljice in da je tisti velik hrib pravzaprav otok na jezeru!

Sumatra - vzpon na vulkan Sibayak

Ognjene gore Sumatre so še kako žive in rade puhajo paro v svež gorski zrak. Ko se odpraviš na kakšno od njih vse do vrha nimaš občutka, da hodiš po vulkanu. Šele ko zavohaš žveplo in zaslišiš šum pare, veš da je to to. Počutiš se nemočnega ob tej igri narave, ki še vedno poteka. Si predstavljaš, da se razjezi in izbruhne, morda drzneš iti še bližje in od blizu preveriš, če je vse to res. Takrat se samo prepustiš in občuduješ neverjetno naravo kot iz dokumentarne oddaje. Ni lepšega potem še namočiti utrujenih kosti v izvirski vroči vodi, kamor nas odpelje Bruce in se samo smeji. Hmm, ja hitro ugotovimo, zakaj. Voda je zelo vroča! Najprej speče, potem pa pomiri.

O, te gore pa so ustvarile tudi čudovit gorski zrak! In ker je svež ter prijeten, je prav tam v naročju treh ognjenikov nastalo prijetno mestece, Berastagi. Tam se zvečer ulice spremenijo v restavracije in kočijaži prispejo s svojimi zloščenimi kočijami, da popeljejo naokrog romantično razpoložene obiskovalce. Tudi tiste, ki so mestece prišli obiskovat sami. Razdalje niso dolge, a s kočije je občutek kot v pravljici! Sem in tja srečaš kakšno prijetno mešanico bataških tradicionalnih templjev s krščansko cerkvico. Kajti Bataki so uradno kristjani. In tam za vogalom je čisto prava staromodna »long house«, tradicionalna hiška v napol podrtem stanju, a še vedno okupirana. Ko dospeš na tržnico, pa je presenečenje najlepše. Samo nenavadno tropsko sadje vseh mogočih barv in oblik, najbolj čudni prigrizki, najlepša pisana oblačila ter čimbolj svetleči in šumeči spominki. Za konec še sprehod od ene do druge poulične restavracije, kajti vsaka je specializirana le v nečem. Tukaj riž in tam sladka palačinka! Za konec še kozarček tople okrepčilne pijače in takrat lahko dnevu rečeš dan!

Naslednje jutro mesto ni več tako romantično. Odkrijem tudi tisto domačo tržnico, kjer poleg vseh prelepih stvari prodajajo tudi tiste bolj uporabne in bolj življenjske. Restavracij na ulicah ni več in zamenjajo jih hiteči ljudje. A komu mar, pomembna je zgodba čarobnega večera v tem simpatičnem mestu! In zaloga nenavadnega tropskega sadja za zajtrk! Naključno srečanje s skupino pavijanov na poti ven iz mesta. Severna Sumatra kar naprej preseneča in za vsakim ovinkom ponuja še kaj čisto novega! Vse tja do ekvatorja je tako. Potem sledi preklop. Drugačna kultura, narava, hrana, vera,… Novi presežki, ki jih na tem koncu sveta nikakor ne zmanjka. Oba dela otoka, na obeh straneh ekvatorja, tvorita tisti najlepši del neukrotljive Sumatre. Vsak zase s svojo zgodbo a s skupno privlačno silo divje in svobodne narave.

Ajda

Prebudi me trkanje na vrata. “Good morning misss!” Ravno sem zaspala nazaj po tisti jutranji budnici s sosednje mošeje… Pred vrati stoji Rudi s pladnjem, na katerem je toast z marmelado in skodelica kave. Tako majhen toast? Takrat še nisem vedela, da mi bo ta isti toast skupaj s kavo polepšal prav vsako jutro. Čas je da vstanem, saj gremo danes naokrog po poteh ljudstva Minangkabau. Menda so pri njih glavne ženske! To je vse, kar sem izvedela in zanima me več. Seveda dežuje, a kaj bi to! Avto nas čaka, za volanom se smeji Eng…

Minangkabau pomeni zmagoviti bivol. Gre za legendo, ki kroži med ljudmi. Legendo o majhnem in mladem bivolu, ki je pretental večjega sosednjega in ga premagal. Bivoli so navdahnili tudi obliko streh v vasicah in tradicionalno pokrivalo. Bivoli delajo na polju, njihovo meso je pogosto na jedilniku. Pomemben del vsakodnevnega življenja in kulture. Kulture, ki je matrilinearna. Kjer se moški po poroki preseli k svoji ženi in kjer se vse deduje po ženski liniji. Na Sumatri danes živi prbl. 5 milijonov Minangkabau ljudi. So muslimani, a še vedno verjamejo, da ima vsak človek dve duši. Tisto pravo in tisto, ki lahko izgine, semangat. Še vedno verjamejo, da določene bolezni povzroča zli duh, ki je se je polastil te druge duše.

Vozimo se po ozkih cesticah in ves čas dežuje. Zelena, povsod okrog nas. Kratek postanek. Tisto ni navadno drevo, ampak je cimet. Zraven raste tudi klinčevec. Tukaj je tudi kava! Čas je, da si jo privoščimo. Svežo, doma pridelano. Kavo tukaj pomešajo kar s cimetovo palčko, za boljši okus. Ti postanki so tisti najboljši. Kava in klepet. Zraven pa kretek, indonezijska cigareta. Kadimo tudi tisti, ki sicer ne. V zraku diši po klinčkih. Naše poti so še vedno mokre, a hkrati vedno bolj zelene. In niso več samo poti.

Takšne so bile tudi v naslednjih dneh. Vijugasti ovinki, ki vodijo do kraterskega jezera. Vstop v pravi mali raj. Jezerska milina in nežnost. Ni hrupa in kaosa. Gospa Linda je lastnica najlepšega gostišča. Ponosno mi pokaže svojih pet sob. Tam je kot bi se ustavil čas. Jezerska gladina je mirna. Ozka potka vodi med riževimi polji. V vodi odsev kot ogledalo. Poslastica, najmanjše ribice, kar cele pomešane s čilijem in zavite v bananin list ter popečene na žaru. Tukaj je čisto drug svet. Ko z najvišjega ovinka zrem v oblake, ki se valijo čez rob kraterja v čudovitih barvah sončnega zahoda, pomislim, da gledam film. Moje sanje prekine močan dež. Ker je že pozno, ne preostane drugega, kot da se odpraviva na pot. Seveda dežuje samo za čas vožnje. Dež preneha takoj, ko stopim skozi vrata v hotel! Ni lepšega!

Zdaj vem, da je moralo biti točno tako kot je bilo. Morala sem kupiti napačno letalsko karto. Kako sem načrtovala celo pot in si predstavljala, da bodo moje poti lahke in hitre. Zataknilo se je kmalu. Zato je karta romala v koš, ker se je seveda ni dalo spremeniti. In sem kupila novo. Jo šla iskat dve uri vožnje daleč. Spet me je namočil dež. A kako neprecenljivo je bilo sedeti moker in obupan v obcestni postojanki in opazovati strele, kako švigajo po nebu. Tista kava je bila najboljša.

Še so bile poti. Tisti dan, ko smo hodili po poteh ljudstva Minangkabau, smo sedeli v preprosti utici nad enim od vulkanskih jezer. Nihče ni opazoval okolice, niti jezera. Tako smo bili zatopljeni v debato. Različni ljudje vsak s svojo zgodbo na kupu. Delili smo si tisti dan in nove dogodivščine. Takrat sem se ozrla na cesto, ki se je vila tja dol proti jezeru in za ovinkom skrivnostno izginila v oblak megle. “Look, the missing road.” Uau, res je, pravi Marisa. Tako bi morali poimenovati potovanje po tejle naši Sumatri. Izgubljena cesta se je res izkazala za tako. In vsak dan znova je to ime dobivalo svoj pomen. Najbolj pa takrat, ko smo sredi noči stali z avtobusom na napol podrtem mostu s počeno gumo. Okrog nas ni bilo ničesar. Petelin v avtobusu je zakikirikal. Odlično, Kmalu bo nov dan!

Idah

Naši potniki na Sulawesiju so ostali brez besed, zato so narisali nekaj risbic…

Evo mene.. javljam se iz mesta Kute, kjer bomo prespali posladnjo noč na Lomboku.

Malce nam je postalo kar všeč, čeprav je kar naporno, je takšne vrste turizma kar dober, tako da kapo dol pred Oskarjem in pred lokalnimi vodiči, nonstop je Akcija!

Jutri štarta naše potovanje proti Sloveniji, čeprav je bilo tukaj super, je fajn da se vrnemo spet v domače kraje.

Jure

In še nekaj fotk iz objektiva Filipčič Jerneja iz Gili Air otočka.

Pozdrav iz Indonezije!

Po dolgi vožnji z letalom, smo le prispeli v Indonezijo na Lombok, kjer so nas vodiči agencije Oskar prav lepo sprejeli in nastanili v hotelu. Po kratkih ogledih po otoku Lombok, mestu Mataram, Sengigi, kjer smo bili tudi nastanjeni dva dni, smo odšli proti Senaru, kjer smo prespali v hotelu sredi deževnega gozda.  Fantje so si privoščili naravno masažo pod slapom, da so se pripravili za pohod.

 In je le prišel dan, ko se je naš pohod začel. Izzy, naš vodič nam je že prejšni dan predlagal pot, ki se začne v deževnem gozdu, kar se nam je na koncu našega pohodništva zelo obrestovalo. V deževnem gozdu, skozi katerega smo se prebijali prvi dan, smo videli veliko mogočnih dreves in seveda opic, ki se prav nič ne bojijo turistov. Prvi kamp nas je že čakal pripravljen, ko smo prišli pod rob kraterja, kjer smo tudi preživeli prvo noč. Pred spanjem smo se povzpneli na sam rob kraterja in si ogledali kakšna pot nas čaka naslednje dni.  

Noč je bila vetrovna in ostra, tako da smo bili veseli, da smo čimprej odšli dalje na pot. Ta dan nas je čakalo nekaj plezanja in hoje ob jezeru, nato smo pa prispeli do drugega kampa ob jezeru, kjer smo si privoščili toplo masažo pod slapom v toplih grelcih in uživali ob jezeru preostanek popoldneva.

Tretji dan smo se povzpeli na tretji kamp pod samim vrhom Rinjanija, ki je bil na višini 2700 nadmorske višine.  Neglede na višino na kateri smo bili, so nas opice pričakale odprtih rok. Ena si je tudi prilastila Juretovo spalko, za katero sma šle ena na ena (vrgla sem ji namreč zamašek od plastenke in jo tako odgnala), da smo jo dobli nazaj.

Po prekratki noči smo ob 3h zjutraj štartali na sam vrh Rinnjanija, ki je na 3726 nadmorske višine.  To je bila borba s samim s sabo, bilo je res naporno, ampak smo s samoprepričevanjem prilšli na vrh. To je bil najtežji del celotnega trekinga in ko prideš na vrh … waw, uspelo nam je J

Po zajtrku, ki nas je pričakal na spodnjem kampu, smo nadaljevali pot skozi savano v dolino. Še dobro, da je bila savana nazadnje, saj smo prišli prašni in umazani v dolino, tako da smo komaj čakali da pridemo na Gili Air pod tuš. No, seveda smo se obale vsi veselili.

Sedaj, pa nas čakajo trije dnevi uživanja na otočku Gili air, ob masažah, plavanju, potapljanju … v gavnem breskrbnem uživanju.

Activia, najlepša hvala za to doživetje, ki je v meni pustilo prijeten spomin in opomin, da zmorem tudi kaj več, kot sem si predstavljala.

Andreja

Fotogalerija: avtor Jernej Filipčič

Uspelo mi je usposobiti internet preko telefona, sicer morem parkrat povezat, da prime, ampak očitno deluje

Andreja in Sasaki

Pošiljam naslednji paketek fotk tik pred vzponom na Rinjani. Peljali smo se na severni del otoka in naš lokalni vodič, ki ga lahko kličemo Tralala, in njegov šofer sta nas odpeljala najprej gozd, kjer smo videli nekaj opic. Škoda, ker ni bilo časa, da se uvstavimo, predvidevam, da se še bomo.

Nadaljevali smo v vasico Sembalun, kjer na še čisto naraven način živijo Sasaki, prvotni prebivalci otoka Lombok (razvidno iz fotke z Andrejo in polno otrok).

Potem smo se odpravili dalje v vasico Senaru, kjer smo si ogledali mogočen slap in se pod njem tudi okopali in bom rekel zmasirali, vendar je bila kar ostra masaža.

Pod slapom

Po fotkah se vidi slap (ne vem imena), kjer sva jaz in Matjaž zbirala pogum, da prehodiva vodno zaveso – slap pada namreč na takšen način, da se ustvari na sredini prostor, kjer si obkrožen z vodo, ki pada samo okoli tebe, čist zakon!! Naredili smo še eno skupinsko fotko pred slapom, na fotografiji je tudi Tralala naš vodič, oziroma Mr. Nawasier Tralala, tisti na sliki z dolgimi črnimi lasmi, je ful faca faca in smo z njim ultra zadovoljni!

Zdajle pišem ta mail in smo na enem prelepem grebenu, kjer je razgled na celo dolino in sosednje gore.

Skupaj s Tralalajem...

Dogaja se nonstop, tule je tema, slišim škržate, žabe, nekakšne zvoke podobnim WC rački (predvidevam, da je kak ptič…), nad bungalovom je nekaj na strehi, po steni plazi geko (kuščar, te mamo radi), slišim oddaljene molitve, ki prihajajo iz mošeje, v eni sosednji sobi dve punci v pogovoru, v drugi sosednji sobi pa je ravnokar nekdo začel na veliko smrčati!! Stene so zelo tanke

Pestro v glavnem! Pozdravčki domov!

U

pamo, da ne bo preveč dežja na poti na Rinjani

Na Lomboku je živelo več lokalnih kraljestev, katerih kralji so vsak zase želeli prelepo princesko Mandaliko. To je bilo dekle, da se je lepota daleč naokoli svetila in ni naključje, da je postala razlog vojn med manjšimi lomboškimi kraljestvi. Nesmiselno se je bilo bojevati med kraljestvi zgolj zaradi prelepega dekleta, mnogi so nedolžni umirali in nobeno kraljestvo ni vidno napredovalo. Zato se kralji dogovorijo, da bi bilo najbolje, da se sami med seboj pomerijo. Beseda je dala besedo in vsak kralj je dobil ratanovo palico v eno roko in ščit v drugo. Na sebi so lahko nosili zgolj sarong, ki je pokrival spodnji del telesa, medtem ko je koža zgornjega dela telesa ostala gola. Tisti, ki na koncu zmaga, torej s palico pretepe vse nasprotnike, njemu pripada prelepa Mandalika.

Boljše motivacije ni bilo in dvobojevanje med kralji se je začelo. Prepovedani so bili udarci s palico pod pas, ruvanje, spotikanje, udarjanje z roko ali nogo in udarjanje s ščitom. Palice iz ratana so ovili v bikovo kožo, da je udarec po golem telesu še bolj razcvetel svilnato kožo in da je nasprotnikova kri začela kapljati po zemlji vse dokler ni bil znan zmagovalec …, dokončen zmagovalec. Njemu je na koncu pripadla prelepa Mandalika.

Iz teh dvobojevanj se je kasneje razvil pravi obred med Sasaki – lokalno prebivalstvo Lomboka, ki se danes v dvobojih novačijo že kot otroci, kot odrasli pa izkazujejo hrabrost pred vaškimi dekleti. Za zmago in moč vsakega posameznika skrbijo vaški musalakiji (oseba, ki ima sposobnost komuniciranja med zemeljskim svetom in dušami prednikov), ki skušajo zajeti čim več moči prednikov v tkanino, ki si jo borec zavije okoli glave in pasu. Musalakiji opravljajo posebne obrede tudi na vrhu Rinjanija (aktiven vulkan), kjer varijo posebne zdravilne pripravke iz lokalnih zelišč za oskrbovanje odprtih ran. Vsak borec pred bojem prejme musalakijev blagoslov in moč prednikov akumulirano v tkanini, ki si jo ovije okoli pasu in glave. Ko se dvoboj prične, je borec ponesen preko moči prednikov in vsak kanček strahu postane zgolj še spomin ne preteklost.

Za poletno potovanje “Od Floresa do Balija” iščemo našo prelepo slovensko “Mandaliko”, ki bo ponesla Sasake in jih motivirala za dvoboje in razkazovanje moči. A se katera javi? Vodnik obljublja, da uredi vse formalno pravne obveze za njeno podaljšano počitnikovanje v Indoneziji. A se vam sploh lahko zgodi še kaj bolj drugačnega?

Senad Osmanaj

Najprej obstajajo »predpopotnik«, način potovanja in dežela, relief.  Potem pride trajanje kot nežno prepletanje in medsebojna igra vseh treh – potovanje. In na koncu rezultat kot vedno nepredvidljiva posledica – moč doživetij. To je pravi vrstni red. Drugo so le slike.

Predpopotnik je tak kot je, žrtev stanja v trenutku pred potovanjem, vpet med svoje obremenitve in mostove, ki vodijo prek vabljive studenčnice sedanjosti. Način daje ali jemlje moč trenutkom potovalne sedanjosti, relief omogoča – poudarja ali blaži. Takšna je razporeditev vlog.

Ni pomemben predpopotnik s svojimi pričakovanji in željami, temveč potovanje samo: prepustitev, pozaba lastne pomembnosti, potop vanj – v njegov način in relief. To je pravi čar, čar sladokusnega uživanja prelestnih dobrot. S časom in pozornostjo, polnim čutenjem vse večje enosti sebe in reliefa. To je višek, a vendar le ena slika.

Teh pa je veliko. V Sulawesi sem vstopil kot tujec. Bil je vlažen topel tropski večer. Ladja je pristala … hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič prijetnega ni bilo: prebijanje džungle vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava agresija okolice. Nek nori svet, v znojnem nelagodju, tuj in neznan. Prekrit z nočjo v vlažni tropski vročini. Nikogar ne poznam, nikomur ne zaupam … majhni čokoladni možici v sencah noči. Kot bi se vsi stegovali za moj denar – beli človek s svojo senco.

Stik dveh neprilagojenih reliefov, dveh samobitnih različnosti, tujcev. Trenje, negotovost. Za Sulawesi le še en Misterrr – belec pač. Zame le še en relief – Sulawesi.

Tako se je začelo. Tako se vedno začne. Vedno isto nelagodje srečanja dveh različnih zgodb, življenj. Potem previdno ogledovanje in prvi nezaupljivi stiki. Morda prav zato nepotrebno grobi, neokretni, brez elegance ali šarma. Bolj na silo in z odporom, kot vsiljena sopotnika, nebodigatreba drugemu, a združena na najinem delu poti. Nekako je treba pač živeti skupaj.

* * *

A to je le prva slika; narivanje površin dveh reliefov, trenje … trajanje, stopnjevanje.

Pok!.

.. in sprostitev, čutenje …

Konec vsiljevanja, začetek sprejemanja, spoznavanja. Prva skupna razumevanja, odprte povezave, pretok informacij. Spletanje dveh različnosti… Sulawesi vstopa vame in jaz vstopam vanj.

Vedno močneje, z vse večjo strastjo, rahločutno nežnostjo, globjim čutenjem. Odkriva se nova razsežnost – globina. Tako se vedno dogaja, a še nikoli – ne prej in ne potem – s tako silovito, a preprosto in nevsiljivo čutnostjo.

* * *

Da, jalan, jalan (ind. Potovanje) po Sulawesiju je hkrati dvojno potovanje _ vanj in vase; hkratnost dvojnih prodiranj v nove in nove skupne imenovalce. Vstopanje v Sulawesi je odkrivanje lastnih globin.

Vendar, ali za prav vsakogar? Kaj je tropski raj tistemu, ki zanj ne ve? Kako naj samobitnost sulaweškega drobovja prinese bogastvo hrupa in zabave željnemu mladincu, kako naj bi arhaična preprostost življenja predstavljala veselje udobja vajenemu turistu hiltonovskega prestiža, kako naj bi prvinska narava navdušila prenapetega samopomembneža, ki misli, da živi visoko nad njenimi krošnjami?

Pravo razmišljanje, tako se zdi. A morda le ena slika. Slika posvečenih in neposvečenih, tako pogosto videna na vseh straneh neba.

Resnica je preprosta – prav za vsakogar, ki hoče doživeti sebe, Sulawesi in njuno strastno razmerje. Ostalo so predsodki, megla in pesek v oči. Turizem in udobje peljejo površine po površini, odstopanja so majhna, cena pomembna, vsakdo potuje zaradi tistega, kar plača.

Sladokusno popotništvo pa pelje v hkratnost površin, v globine in čutenja; plačaš le za površino, vse kar je globlje pa je čisti višek – profit, od katerega ne boli glava – lastno bogastvo. Z vse večjo globino doživljanja se manjša pomen udobja… Ko postanem glavni igralec v lastnem filmu se mi dogaja… Le vstop je včasih bolj težak.

* * *

Dva meseca kasneje. Vračam se domov.

Bil je vlažen in topel tropski večer; ladja je pristala, hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič neprijetnega ni bilo. Džungla vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava milina poznane okolice.

Prijeten, običajen svet. Nikogar ne poznam, a nobenega strahu, nobenega nezaupanja do teh prijetnih čokoladnih možičkov, nasmejanih v sencah zvezdne noči.

Ladja odhaja. Ali odhajam tudi sam? Le najini sliki, Sulawesi, najini zgodbi gresta svojo pot. A v moji zgodbi živiš svoje življenje dalje, del tvoje zgodbe zdaj potuje v meni. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Vedno je tako. Vedno se tako konča.

Konča? To je morda tudi ena slika …

Oskar, 1996

Leto je naokoli in kmalu bo poletje, edini možen čas za ponovitev nepozabnega potovanja, pravzaprav več potovanj v enem. Že od lanskega avgusta odštevam mesece do letošnjega poletja, ko se vrnem med srčne Indonezijce, nepozabne plemenske skupnosti in v njihove domove… v rajske a nedotaknjene turkizne zalivčke… v živo-pisani podvodni svet med korale… med zadnje živeče „zmaje“… na vrh bruhajočega Rinjanija in na slikoviti Kelimutu… med živo-zelena riževa polja… v balijske templje in med hindujske ceremonije… in še tja … kjer se ponuja veliko več, a ni besed, ki bi znale vse zaobjeti.

Prvi del potovanja – med plemena

Prostor med mnogimi ognjeniki in vrhovi, so  zaznamovale težko prehodne doline. In tukaj vmes se je ohranjal animizem, tradicionalni rituali in način življenja, svet, ki se ga je globalizacija komaj začela dotikati. Ti ljudje so drugačni Indonezijci in oni so naši gostitelji pod pogojem, da jim predniki to dovolijo. Včasih jim je za to potrebno darovati petelina, včasih svinjo in tudi bika. Včasih je potrebno obveščati prednike celo noč o našem prihodu in ni samoumevno, da smo vedno sprejeti. Če smo sprejeti, je to nepozabno za vsakogar med nami in vsakič je drugače, vsakič je spontano. Vedno se nekaj zgodi, precej doživetega. Nazadnje so posledično tudi zaradi nas, izgnali dve družini iz vasi. Mar ni zanimiv uvod v doživetja ki sledijo!? Le kaj nas letos čaka?

Drugi del potovanja – križarjenje

Zaradi močno razburkanega morja je edino čez poletje tukaj možno križariti. Takrat se morje umiri. Redko naseljeni in še manj obiskani otočki med Floresom in Lombokom so bogati s podvodnim svetom, kjer grebeni medsebojno kar tekmujejo po barvitosti in bogastvu. Želve, skati, takšne in drugačne jate tropskih  živo-pisanih rib so tukaj vsakdanjik. Včasih nam sledijo tudi delfini – življenje je lepo. Ustavimo se na Komodu in Rinci in upamo na srečanje s kakšnim „zmajem“. Srečanje vzbuja strahospoštovanje do te velike mrcine, dolge tudi čez 2 m. Koncentracija je na vrhuncu vse do prihoda nazaj na ladjico, takrat se edinkrat preštejemo. Včasih osvajamo vrhove na poljubno izbranih otočkih. Včasih se kopamo v kotanji nad slapom sredi otočka, kamor splezamo kar po slapu navzgor. Včasih obiščemo kratersko jezero, včasih v vaški šoli preverimo znanje, včasih odigramo odbojko z lokalnimi zvezdniki, … Le kaj nas letos čaka?

Tretji del potovanja – nepozaben vzpon na Rinjani in uživanje v raju

Iz morja v planine, kjer se postavno razkazuje orjaški, 3726 m visoki, bruhajoči vulkan Rinjani. Ko pade noč, nastopi čas za vzpon. Prej ali slej pridemo do točke z razgledom v notranjost kraterja kjer se preceja žgoča oranžno-rdeča lava. In ko se sonce zbudi, se v kraterju zariše turkizno jezero sredi katerega raste še en stožec. Oh, kakšen pogled, oh, kakšno doživetje. A se nam lahko zgodi še kaj lepšega? Morda nedotaknjene lomboške plaže in razvpiti njegovi otočki? Še dobro da je odhod kmalu domov, drugače bi življenje kmalu kičasto postalo!

Senad Osmanaj