Java, Bali, Sulawezi in uvajanje na Indonezijski četverček

Ojla punce!

Najprej en topel tropski pozdrav! Če bi vedele kje se trenutno nahajam bi mi bile ziher vsaj malo fouš, ampak pot do sem je bila pa “krvava” … a če greš na potovanje, ki ga vodi Oskar je itak vedno tako

Prvi del:

Indonezija je res raznolika, vsak otok svoj svet. Težko je vse opisat, težko si je sploh vse zapomnit, toliko se je dogajalo teh 14 dni. Začeli smo z božičnim večerom v kitajski restavraciji, saj smo v Jakarti bivali v kitajski četrti. Le eno dopoldne smo imeli za aklimatizacijo, ko smo se sprehajali po Jakarti, potem pa se je začelo zares. Notranji let nas je dostavil v Yogyakarto, kjer smo se sredi sicer muslimanske Jave spoznavali z hinujskim templjem Prambananom in naslednji dan še z budističnim templjem Borobudurjem.

Indonezija je krasen primer kako lahko muslimani, hindujci, budisti, animisti, kristjani in ostali živijo skupaj brez kregarij. V Yogyakarti smo spoznali tudi sorodnika pravega sultana, ki nas je vodil po sultanovi palači in drage moje, to bi morale videti. Mali striček tam pri 90-ih letih, malo grbast, z enim res groznim velikim umetnim očesom in nožem (krisom) za pasom je racal pred nami in momljal nekaj sebi v brado. Če sem ga kaj vprašala je rekel le yes, yes in odmaširal naprej (si upam trditi, da je bil precej naglušen). Vročina taka, da smo komaj dihali, a ata se ni dal. Povedal je vse kar je imel za povedat, vodil nas je sem pa tja, gor in dol in ko sem se enkrat ozrla okrog sem opazila, da mi sledi le še kakih 5 potnikov (od 26). Počasi so vsi cepali kot muhe … jao, jao, čisto nas je uničil J.

Tisti dan sem se naučila še eno pomembno stvar. Indonezijci nikoli ne odgovarjajo z ne. Povsod, na ulici, v hotelih, v restavracijah, tudi naši lokalni vodniki, vsi. Karkoli jih vprašaš ti rečejo yes, yes, tudi če te sploh ne razumejo. Si lahko predstavljate kako naporno je to, če res potrebuješ kakšno informacijo ali želiš kaj organizirati. Vse je yes, yes, na tebi pa je, da razvozlaš kaj v resnici mislijo. Misija nemogoče.

Iz Yogyakarte smo šli z nočnim vlakom pod vulkan Bromo. Tam nas je čakal bus s točno 29 sedeži (toliko nas je bilo vseh skupaj) in toliko prostora za prtljago, da smo lahko notri stlačili točno dva kovčka. No, kam bomo pa dali ostalo prtljago? Uuuuuhhhhh – to je drugi najpogostejši odgovor Indonezijcev (poleg yes, yes). Oni enostavno nič ne razmišljajo in ko pride do kakšne zagate (kot je bila npr. naša) rečejo le uuuuuuhhhhh in se popraskajo za ušesi in čakajo, da jim daš ti navodila … in igra z naslovom  ”A lahko zrihtaš večji avtobus” se začne …

Yes, yes. In se gledamo. Kakec, treba bo postaviti vprašanje tako, da se ne odgovori z da ali ne. Kar poskusite, nam ni uspelo. Oskar je na koncu poklical v partnersko agencijo, katere lastnik Tralala (to je njegov pravi, resnični priimek) je k sreči situacijo razrešil – tako da sem jaz počakala s 30-imi kufri na parkirišču, ostali pa so šli na zajtrk. Bila sem prava atrakcija in eden od taksistov, ki so bili v bližini je bil dovolj pogumen, da me je ogovoril in vprašal, če potrebujem taksi. Sem rekla yes, yes. Me vpraša, če je to vse moja prtljaga, pa sem rekla yes, yes. Pa ga jaz vprašam, če lahko stlači vso prtljago v taksi … pa me pogleda in reče … zdaj najbrž že veste kaj … uuuuuhhhhhhh. Ja, tako to gre v Indoneziji.

Zrihtali so nam še dodaten kombi za prtljago in smo šli po indonezijskih cestah (proticelolitni tretma) proti vznožju vulkana Bromo. Najprej smo imeli učno uro iz tropske botanike … rambutan, mango, papaja, kačji sadež, banana, ananas, ricinus, bambus, mangostin, smrdljivi durian, jack fruit, mimoza, slonova zel, tamarila … vse si sploh nisem zapomnila. Zvečer smo crknjeni popadali po posteljah, zjutraj pa ob 3.00 bujenje – gremo na vulkan. Malo z jeepi, malo (precej) peš, da smo prišli do enega najbolj aktivnih vulkanov … ja drage moje, ta stvar je še kako živa. Manj kot leto dni nazaj je pobruhal vse naokrog in da ga pomiriš mu moraš kaj žrtvovat …

Tudi mi smo kupili nekaj butar in mu jih zmetali v žrelo. Nas je pustil pri miru.

Drugi del:

Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.

To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi. 

Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …

Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!

Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela - rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.

Ostanite v cvetju. Baj, baj!

Tretji del:

V prvem delu sem vam pisala o dogodivščinah na Javi, zadnjič sem vam zapisala čarovnije in zgodbe, ki so se dogajale na Sulawesiju. Zdaj sta na vrsti še rajski Bali in Lombok. 

Po prihodu na balijsko letališče Denpasar nas je najprej udarila huda vročina. Kar oblilo nas je. Sonce, neznosna vročina in vlaga. Do Balija smo namreč imeli bolj ali manj oblačno vreme (zdaj je deževna doba), na Sulawesiju pa smo se gibali na približno 900 m nadmorske višine, kjer so temperature prijetnejše. 

Na ogledu templja Tanah lot (otoški tempelj, eden od tisočerih na Baliju) smo bili videti, kot bi ravnokar pretekli maraton – preznojeni in zmatrani kot cunje … Ampak da vidite razliko, ko smo prišli v Ubud, kjer je polno štacunic s cunjicami … Folk je bil kot prerojen. Do takrat namreč še nismo imeli prilike šopingiranja in vsi so navalili na majčke, oblekce, klobučke, saronge (velika cunja za okoli riti) … Končno nas je Oskar spustil s štrika. Mimogrede smo šli še v opičji gozd, kjer se je ena potnica spopadla z makakijem – rezultat: globok ugriz v podlaht. Tam so zgleda takih ugrizev precej vajeni, saj so jo zelo hitro zrihtali. Naš šaman Marjan in manjša ekipa potnikov se je naužila energije pri ogromnem drevesu fikusu benjaminu, ostali pa smo kot vajenci to le poskušali. Učinek: meni neznan, saj smo kljub tej energiji na busu proti hotelu vsi pospali.  

Naslednji dan pa osvajanje Balija … Najprej predstava Barong (o dobrem in zlem, pošastih,  demonih, čarovnicah, opicah, princih), potem ogled tipične balijske hiše (tu ima vsaka hiša svoj družinski tempelj), peljali smo se na rob zunanjega kraterja še enega aktivnega vulkana Batur (peš do notranjega kraterja se nikomur ni dalo), za konec pa še ogled osrednjega templja Besakih, kjer smo imeli priložnost videti pogrebno slovesnost … Trupelce so že zažgali (Balijci so hindujci), mi smo videli le sprevod kakih stotih ljudi, oblečenih v belo in nič kaj žalostnih … To je pač del življenja. Oni itak verjamejo v reinkarnacijo, zato je smrt le nov začetek. 

Nasploh smo si glave napolnili z njihovo filozofijo življenja, katerega smisel je ustvarjanje harmonije med dobrim in slabim (zato v njihovih zgodbah in legendah zlo ne umre, ker ni fora, da ga uničiš, ampak da ga sprejmeš in nadzoruješ). Zato balijski hindujci seveda darujejo bogovom, darujejo pa tudi zlim demonom – njih je namreč treba pomiriti, da bodo dali mir … Poučno in dá misliti, res. 

Zadnji dan na Baliju smo se zapeljali še v Kuto, da vidimo in občutimo tudi masovni turizem … Saj veste – hoteli, plaže, surferji, lokali, štacune, Avstralci in Američani … Ne hvala, gremo raje na Lombok! 

Na Lomboku zaključujemo naše potovanje. Nekaj dni čistega užitka v luksuznem resortu med fikusi in palmami v lesenih hiškah, pokritih z bambusom in slamo, kjer ti čedkani fantje in dekleta primaknejo stol in položijo prtiček v naročje, ko prideš na zajtrk, kjer ti zvečer odgrnejo posteljo in poškropijo sobo proti komarjem, kjer imaš le 20 korakov do morja in še manj do bazena, kjer ti prinašajo pijačke k ležalniku, če se ti ne ljubi vstat, in kjer ti v kopalnici rasteta bambus in bananovec in ob slabem vremenu pada dež, ko se tuširaš – pa ne zato, ker bi bilo šlampasto narejeno, ampak ker je tako zrisal arhitekt. 

No, pa da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo šli en dan še na izlet na Gilije (gili po lomboško pomeni mali otok), kamor smo pripluli z eno staro barkačo, ki ji je (k sreči blizu pristanišča) začel crkavati motor, tam malo posnorkljali ter se nagledali koral in pisanih ribic. Nazaj grede proti resortu smo se ustavili še v prodajalni biserov (na Lomboku imajo veliko farm morskih biserov) in na veliki blatni tržnici s hrano, kjer prodajajo vse, kar se dá jesti – vse vrste znane in neznane zelenjave, sadja, začimb, mesa, rib … 

En dan smo izkoristili za izlet po otoku. V Sukarari so nas naučili tkati. Na Lomboku se dekle ne more poročiti, dokler sama ni sposobna stkati songketa (oblačila za posebne priložnosti). Enega mora narediti za bodočo taščo, enega za bodočega tasta in enega za ženina. Tudi poročni običaji so nekoliko nenavadni: fant ugrabi dekle in jo odpelje k prijatelju za tri dni (tam spita v ločenih sobah, nič henkipenkija), potem prijatelj obvesti fantove starše, oni obvestijo dekletove starše, in če jim fant ni všeč, skušajo dobiti dekle nazaj (ali pa jo izobčijo iz svoje družine). Če je fant sprejemljiv, se lahko poročita z manjšim obredom v mošeji (potem pa je henkipenki že dovoljen), a prave priprave na poroko se šele začnejo … Dekletovi bratje od ženina lahko zahtevajo kar koli (denar, bivole …). Če jim ženin ne ustreže, dekle izobčijo iz družine, če pa zbere vse, kar zahtevajo (to lahko traja več mesecev), pa se začne pravi žur (ohcet) in seveda potem vsi srečno živijo do konca svojih dni.  

Izlet po Lomboku smo zaključili s sprehodom po blatnih riževih poljih, in kot se za Oskarja spodobi, smo to storili med hudim nalivom. Povsod je bila voda, v poljih, na blatnih stezicah, iz zraka je lilo kot za stavo! Mi pa smo lepo hodili in ne morete verjeti, pri tem ful uživali! Padali so komentarji, da kaj takega pa v življenju še nismo doživeli … Na koncu riževih polj nas je za nameček čakala še deroča reka, ki smo jo morali pregaziti, voda pa je segala nekaterim tudi do pasu. No, ko smo vsi premočeni kot cucki pričofotali do bližnje vasi, so nas seveda obkrožili vsi vaški otroci, ki najbrž že dolgo niso videli prismojenih turistov, ki v dežju brodijo po blatu.  

Naša skupinska avantura se zaključuje in jaz počasi vstopam v novo zgodbo … Mesec in pol bom sama iskala rajske kotičke na širnem otočju. Kdaj se vam ponovno oglasim – če me v kakšni odmaknjeni vasi kar ne poročijo – pa je odvisno tudi od dostopnosti interneta … 

Uživajte! 

Nina

Naročite se na RSS

Želite prebrati prvi del – kliknite tukaj!

Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.

To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi. 

Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …

Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!

Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela - rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.

Ostanite v cvetju. Baj, baj!

(nadaljevanje prihodnjič)

Nina

Ojla punce!

Najprej en topel tropski pozdrav! Če bi vedele kje se trenutno nahajam bi mi bile ziher vsaj malo fouš, ampak pot do sem je bila pa “krvava” … a če greš na potovanje, ki ga vodi Oskar je itak vedno tako

Indonezija je res raznolika, vsak otok svoj svet. Težko je vse opisat, težko si je sploh vse zapomnit, toliko se je dogajalo teh 14 dni. Začeli smo z božičnim večerom v kitajski restavraciji, saj smo v Jakarti bivali v kitajski četrti. Le eno dopoldne smo imeli za aklimatizacijo, ko smo se sprehajali po Jakarti, potem pa se je začelo zares. Notranji let nas je dostavil v Yogyakarto, kjer smo se sredi sicer muslimanske Jave spoznavali z hinujskim templjem Prambananom in naslednji dan še z budističnim templjem Borobudurjem.

Indonezija je krasen primer kako lahko muslimani, hindujci, budisti, animisti, kristjani in ostali živijo skupaj brez kregarij. V Yogyakarti smo spoznali tudi sorodnika pravega sultana, ki nas je vodil po sultanovi palači in drage moje, to bi morale videti. Mali striček tam pri 90-ih letih, malo grbast, z enim res groznim velikim umetnim očesom in nožem (krisom) za pasom je racal pred nami in momljal nekaj sebi v brado. Če sem ga kaj vprašala je rekel le yes, yes in odmaširal naprej (si upam trditi, da je bil precej naglušen). Vročina taka, da smo komaj dihali, a ata se ni dal. Povedal je vse kar je imel za povedat, vodil nas je sem pa tja, gor in dol in ko sem se enkrat ozrla okrog sem opazila, da mi sledi le še kakih 5 potnikov (od 26). Počasi so vsi cepali kot muhe … jao, jao, čisto nas je uničil J.

Tisti dan sem se naučila še eno pomembno stvar. Indonezijci nikoli ne odgovarjajo z ne. Povsod, na ulici, v hotelih, v restavracijah, tudi naši lokalni vodniki, vsi. Karkoli jih vprašaš ti rečejo yes, yes, tudi če te sploh ne razumejo. Si lahko predstavljate kako naporno je to, če res potrebuješ kakšno informacijo ali želiš kaj organizirati. Vse je yes, yes, na tebi pa je, da razvozlaš kaj v resnici mislijo. Misija nemogoče.

Iz Yogyakarte smo šli z nočnim vlakom pod vulkan Bromo. Tam nas je čakal bus s točno 29 sedeži (toliko nas je bilo vseh skupaj) in toliko prostora za prtljago, da smo lahko notri stlačili točno dva kovčka. No, kam bomo pa dali ostalo prtljago? Uuuuuhhhhh – to je drugi najpogostejši odgovor Indonezijcev (poleg yes, yes). Oni enostavno nič ne razmišljajo in ko pride do kakšne zagate (kot je bila npr. naša) rečejo le uuuuuuhhhhh in se popraskajo za ušesi in čakajo, da jim daš ti navodila … in igra z naslovom  ”A lahko zrihtaš večji avtobus” se začne …

Yes, yes. In se gledamo. Kakec, treba bo postaviti vprašanje tako, da se ne odgovori z da ali ne. Kar poskusite, nam ni uspelo. Oskar je na koncu poklical v partnersko agencijo, katere lastnik Tralala (to je njegov pravi, resnični priimek) je k sreči situacijo razrešil – tako da sem jaz počakala s 30-imi kufri na parkirišču, ostali pa so šli na zajtrk. Bila sem prava atrakcija in eden od taksistov, ki so bili v bližini je bil dovolj pogumen, da me je ogovoril in vprašal, če potrebujem taksi. Sem rekla yes, yes. Me vpraša, če je to vse moja prtljaga, pa sem rekla yes, yes. Pa ga jaz vprašam, če lahko stlači vso prtljago v taksi … pa me pogleda in reče … zdaj najbrž že veste kaj … uuuuuhhhhhhh. Ja, tako to gre v Indoneziji.

Zrihtali so nam še dodaten kombi za prtljago in smo šli po indonezijskih cestah (proticelolitni tretma) proti vznožju vulkana Bromo. Najprej smo imeli učno uro iz tropske botanike … rambutan, mango, papaja, kačji sadež, banana, ananas, ricinus, bambus, mangostin, smrdljivi durian, jack fruit, mimoza, slonova zel, tamarila … vse si sploh nisem zapomnila. Zvečer smo crknjeni popadali po posteljah, zjutraj pa ob 3.00 bujenje – gremo na vulkan. Malo z jeepi, malo (precej) peš, da smo prišli do enega najbolj aktivnih vulkanov … ja drage moje, ta stvar je še kako živa. Manj kot leto dni nazaj je pobruhal vse naokrog in da ga pomiriš mu moraš kaj žrtvovat …

Tudi mi smo kupili nekaj butar in mu jih zmetali v žrelo. Nas je pustil pri miru.

Nina

Več … Sulawesi – uvajanje na Indonezijski četverček- drugič

Uvod

Na Baliju lahko preživimo počitnice, ne da bi sploh vedeli, kaj se skriva pod njegovo površino. Navdušeni smo lahko že zgolj nad otoškim bujnim zelenjem, turistično ponudbo in toplim tropskim morjem… Ne da bi vedeli, da se pravi zaklad “otoka bogov” skriva pod tančico vidne stvarnosti. V nadaljevanju vas popeljemo v čarobni nevidni svet. Pa naj se zgodi, kar se mora zgoditi…

Bali je eden izmed posebnih kotičkov sveta, blagoslovljen s posebno energijo; pravijo mu – ljubljenec bogov! Meri komaj za dobro četrtino Slovenije, pa njegovo ime poznamo po širnem svetu… Je komaj eden izmed 17.000 indonezijskih otokov, pa ga obišče kar preko 95% tujcev, ki vstopijo v to širno deželo. Bali je le drobna pikica na zemljevidu sveta, na njem pa so ljudje razvili svojevrstno kulturo in civilizacijo, ki jih v svetovnem merilu ni para. Pravijo, da balijski “nevidni” svet neskončno presega njegovo vidno pojavo.

Bali je torej raj za raziščujočega popotnika, vrhunska priložnost za glavne igre željnega raziskovalca, ki se želi z drugačnostjo zliti tudi zato, da se preprosto izloči iz domače stvarnosti in jo tako zaobjame iz zunanjega vidika.

Prerado pa se zgodi, da te balijsko razumevanje sveta preprosto prevzame in napolni z novo močjo in navdušenjem do življenja. Tako se je pred mnogimi leti zgodilo meni (takrat še nadebudnemu zahodno programiranemu mladcu), ko sem ob prvem stiku z balijsko “nevidnostjo” sicer začutil nelagodje, kot ga človek začuti, ko svojo ozkost in malenkostnost sooči z do takrat še neznano širino…

Sprva mi je bila balijska “čarovnija” čudna (zdela se mi je bolj kot pravljica za otroke), morda zgolj zato, ker je bila tako drugačna od življenjskega “hardcore-ja”, katerega so me učili doma. V odkrivanju pa me je gnalo naprej, kot bi čutil, da so za nevidno kopreno skriti globlji pomeni – taki, ki lahko ključno NADGRADIJO tudi moje življenje. S tem pa seveda, tudi spremenijo.

Z odkrivanjem balijskega nevidnega sveta sem zakorakal v povsem neznane sfere. In še več – prav na Baliju se je zgodila prva misel – da je vidni svet zgolj ODSEV neke čarovniške postavitve v nevidnem svetu. Ali, kot je menil Mali princ: “Bistvo je očem skrito.” Danes to vem. Del balijske kozmologije skrit tudi v potovalni filozofiji Agencije Oskar in temeljnih principih naše vodniške šole.

ZAKAJ PRAV BALIJSKI nevidni svet? Je mar v njem skrita formula srečnega življenja? Je v njej sploh kaj posebnega? Sam menim, da JA; da je zahodnjaku lahko dragocen vir razširanja pojmovnega sveta. Morda zato, ker se sprva zdi kot pravljica – kdo pa jo bo sploh resno jemal; pravljico pa seveda vsi radi poslušamo…

… še posebej, če je resnična! To pa je morda drugi razlog, da me je pritegnil balijski nevidni svet. Balijski nevidni svet se odraža v vsakem trenutku vsakodnevnega življenja – na Baliju seveda. Pravljica torej, ki je resnična, ki živi v običajnem življenju običajnih ljudi, Balijcev, ki so ljudje, tako kot smo mi. Neka druga pravljica je od naše, a prav tako legitimna, v kateri zahodnjak lahko najde tisto, kar išče…

Čeprav balijska čarovnija temelji na hinduizmu, v njej prevladuje življenjska komponenta. Kajti velika oddaljenost in nepovezanost Balija z Indijo (zibke hinduizma) je ustvarila vitalen pogled na svet, ki je oddaljen od neživljenske religije ali filozofiranja o življenju. Blizu je življenjskemu pragmatizmu vsakega človeka, zlahka pa ga lahko uporabimo tudi v domačem življenju. 

Za konec bi dodal misel, da v balijskem nevidnem svetu najbrž ni ničesar, kar ne bi bilo tudi v domačem, slovenskem nevidnem svetu. Je pa balijski nevidni svet za nas čista pravljica, tuja in nepoznana, do katere se lahko obnašamo kot zunaji opazovalec, razbremenjeni kolektivnega nezavednega, s katerim se srečujemo v stiku z domačimi zgodbami.

Morda bo nekoč za Balijca zanimiv slovenski nevidni svet… Potem bomo eksotične Balijce v eksotičnih Baljskih nošah srečevali na slovenskih ulicah. Do takrat pa bomo še naprej srečevali eksotične Slovence v eksotičnih slovenskih nošah na balijskih ulicah…

Naslednjič zaorjemo v ledino balijskega nevidnega sveta. Morda prevzame tudi vas…

Lep pozdrav, Oskar

Ko slišimo ali beremo o Indoneziji, je Bali pogosto prvi na seznamu mnogih krajev in otokov tega velikega arhipelaga. O njem smo morda kdaj sanjarili kot o pravi rajski tropski destinaciji ali slišali samo lepe stvari v presežnikih! Pogosto mu pravijo tudi otok tisočerih templjev ali otok bogov. Kajti raj na prvi pogled, dolga peščena plaža, številni barčki in restavracije, trgovinice, množice obiskovalcev, vse možnosti odprte, ni samo to. Ta otok namreč v sebi skriva še nekaj, tam globoko v sebi, za prvo rajsko turistično kuliso. Tako daleč, pa tako blizu. 

Iskanje hitro obrodi sadove. Že ko stopimo iz letala, je vtis drugačen. Poleg vsega običajnega, srečamo tudi tiste, ki dajejo otoku poleg rajskega drugo ime. Takoj, ko stopimo na otok, srečamo prvega, čez nekaj metrov drugega, potem še enega, enostavno jim ni konca, nešteto jih je. Prav vsaka hiša ga ima, vsaka vas, mesto, vsako riževo polje, morda je celo pred vašo hotelsko sobo… V mislih imam templje. Zakaj toliko, zakaj so tu, povsod okrog nas, čemu sploh služijo? 

Balijci so uradno hindujci, pa vendar je njihov hinduizem nekaj popolnoma drugačnega kot je nam bolj znan indijski hinduizem. Ko je hindujska dinastija Madžapahitov zapustila Javo in pribežala na Bali, je s sabo prinesla svojo religijo, običaje, umetnost, glasbo in kulturo. Mali otoček jih je pozdravil s svojim že močno razvitim verovanjem in dobro izoblikovano kulturo, saj so se Balijci razvijali neodvisno od vseh drugih civilizacij. Novi hindujski vplivi so torej dopolnili že obstoječe. Tukaj pride do združitve obstoječega animizma s hinduizmom in nastane tisto, čemur danes rečemo balijski hinduizem. Kot Indijci Balijci časte trojico Brahmo, Šivo in Višnuja. Samih podob teh treh »glavnih« bogov pa tukaj skoraj nikoli ne vidimo, saj so njihovi prestoli prazni. Tudi drugi popularni indijski bogovi, kot je npr. Ganesh, so videni le zelo redko. Balijci najbolj spoštujejo in obožujejo svoje lastne bogove in demone. 

Dokaz, da je animizem na Baliju še kako živ in da je v resnici še vedno temelj balijskega verovanja, je prepričanje Balijcev, da so duše, demoni in duhovi povsod. Verjamejo, da dobri žive visoko v gorah in prinašajo blaginjo, lepo prihodnost. Pošasti, demoni in velikani pa žive v morju in nimajo prav nobenih dobrih namenov. Kaj pa je vmes? Tam smo mi. Svet živih in prisotnih, ki vzdržuje ravnovesje med ostalima dvema svetovoma dobrih in zlih. Prav to vzdrževanje ravnovesja je tisto, ki narekuje vsakodnevno življenje na Baliju na vsakem koraku. Otroci, dedki in babice, vsi vmes, na splošno prav vsi, so udeleženi pri čaščenju. Povsod srečujemo male košarice na tleh, ki so namenjene pomiritvi slabih demonov. V templjih, katerihkoli naj si že bodo, pa najdemo daritve, namenjene dobrim duhovom. Smisel darovanja je v vračanju tega, kar so bogovi dali ljudem. Darovanje ne bazira na strahu pred bogovi, temveč na hvaležnosti za bogato in dobro življenje. Darovanja pomirijo bogove in demone ter prinesejo blaginjo in zdravje za vso družino. Za Balijce je darovanje dolžnost in čast ter se jim zdi povsem normalno in logično, da se vzdržujejo dobri odnosi med ljudmi in duhovi. To je tisto, kar vodi vsakodnevno življenje na otoku in življenju tudi daje smisel. 

Kaj ima to skupnega z rajem, se boste tukaj vprašali. Marsikaj. Prizorišče tega čaščenja je mali otok, zasidran v toplem tropskem morju, posejan z nekaj ognjeniki, palmami, neštetimi slikovitimi riževimi polji, templji, dolgimi peščenimi plažami, prijaznimi nasmejanimi ljudmi in lepimi dekleti. Le kako bi izgledal raj brez lepih deklet? Ta tematika naj raje ostane za kdaj drugič…

Ajda Šter

KDO ŽIVI V TANA TORAJI OZ. O LJUDEH, KI ŠE VEDNO ŽIVIJO TRADICIJO SVOJIH PREDNIKOV

Pot do tja ni enostavna niti kratka. Dosežen cilj nekje v hribih Sulawesija pa je še kako nagrajujoč. Ime Tana Toraja se na seznamu znamenitosti Indonezije postavlja ob bok Baliju in Yogyakarti. Nje prebivalci so ena od tistih etničnih skupin Indonezije s samosvojim značajem, ohranjajoč pravo tradicijo, ki se ni spremenila že stoletja! To je nekaj, na kar velja biti ponosen v tem svetu, kjer modernizacija počasi briše sledi preteklosti.

Od kod so prišli in zakaj oblika čolna v gorati Tana Toraji

Tana Toraja je območje na otoku Sulawesiju, ki leži prbl. 400 km severno od največjega mesta na jugu Sulawesija, Makassarja, na nadmorski višini med 800 in 1000 m. Prebivalci tega območja se imenujejo Toraje in so avtohtoni na tem goratem območju južnega Sulawesija. Danes štejejo prbl. 650 000 ljudi, od katerih jih skoraj 500 000 še vedno živi v »deželi« Toraji. Beseda toraja izvira besede to riaja  in pomeni »ljudje iz višavja«. Nizozemska kolonialna vlada je ljudi poimenovala Toraja leta 1909. Toraja ljudje naj bi prišli na to območje, kjer živijo danes, prbl. 2500 let nazaj. Domneva se, da naj bi migrirali iz Osrednje Azije in potem preko morja pripluli na Sulawesi. Že njihova zgodnja zgodovina je povezana z morjem in čolni, ladjami. Odličen dokaz so strehe tradicionalnih hišk v Tana Toraji, ki zelo dobro posnemajo obliko čolna ali ladje, čeprav Toraje živijo v hribih.

Družina je jedro družbe

Vsaka vas v skupnosti Toraj je ena velika, razširjena družina, sedež katere je v tongkonanu, tradicionalni hiši. Ime tongkonana je tudi ime vasi, njega prebivalci pa so »modre« krvi in upravljajo z vsem dogajanjem in pomembnimi odločitvami v vasi. Povsem običajne so poroke med daljnimi bratranci in sestričnami družine (a šele od četrtega kolena naprej) in se zgodijo, da še bolj okrepijo moč posamezne družine. Prepovedane pa so poroke med bližnjimi sorodniki, razen med najbolj plemenitimi, da preprečijo raznašanje lastnine. Vse te razširjene družine si med seboj pomagajo, skupaj organizirajo obrede z bivoli in plačujejo dolgove. Vsak človek skupnosti Toraj pripada tako materini kot očetovi družini in otroci dedujejo lastnino in celo dolgove od obeh staršev. Otrokom navadno podelijo imena umrlih sorodnikov. Nekoč je bila vsaka taka vaška skupnost, kjer živi razširjena družina, povsem avtonomna. V času sporov so določene vasi združile moči, da so se uprle drugim vasem. Danes pa so vse vasi združene pod imenom Tana Toraja regency in so ena sama velika skupnost.

Razslojena družba in tradicionalno suženjstvo

Pred prihodom Nizozemcev, je bila družba Toraje razdeljena na tri sloje: »plemiče« oz. ljudi modre krvi, »ne-plemiče« oz. navadne vaščane ter na sužnje (suženjstvo je prepovedala Nizozemska kolonialna vlada 1909). Sloj je otrok podedoval po materi in veljalo je za tabu, da bi se nekdo poročil z žensko nižjega sloja. Vsak moški pa si je želel poroke z žensko višjega sloja, ker je tako napredoval status celotne družine. Še danes so opazne razlike med »plemiči« in »ne-plemiči«, ki jih ljudje načrtno še prakticirajo, da pokažejo ugled svoje družine. »Plemiči« so in še žive v tongkonanih, »ne-plemiči« pa v preprostejših bambusovih hiškah, poimenovanih banua. Sužnji so nekoč živeli v najmanjših hiškah, ki so morale biti okrog njih lastnikov tongkonanih. Sužnji so bili nekoč družinska last in pogosto se je zgodilo, da so se ljudje sami odločili za suženjstvo in tako z delom odplačali kakšne večje dolgove. Sužnji so lahko postali tudi vojni ujetniki med plemenskimi spopadi in znana je bila tudi trgovina s sužnji. Sužnji so si lahko celo kupili svobodo, a  njihovi otroci so še  vedno podedovali suženjski status. Sužnji so imeli posebna pravila in niso smeli nositi zlata ali brona, krasiti svojih hišk ali jesti enakih jedi kot njihovi gospodarji.

Verovanje nekoč in danes

Prvobitni sistem verovanja ljudi Toraje je politeistični animizem, imenovan aluk. Njihov univerzum je razdeljen na tri dele: višji svet (raj), svet ljudi (zemlja) in podzemlje. To lahko razberemo tudi iz simbolike njihovih tradicionalnih hišk: raj je najvišje, tam kjer je lepo oblikovana, visoka streha. Sledi mu zemlja, prostori kjer živijo ljudje. Najnižje je podzemlje, območje pod hišo, kjer živijo živali in tudi spadajo v podzemlje. Aluk ni le sistem verovanja, ampak zajema tudi sistem prava in navad. Ureja vsakodnevno življenje, način kmetovanja (preživetje) in starodavne obrede. Aluk se lahko razlikuje od vasi do vasi. Ena skupna točka vsem pa je ta, da morajo biti obredi ob smrti ločeni od vseh obredov, povezanih z vsakodnevnim življenjem. Kot posledica prihoda nove religije in pokristjanjevanja (danes je večina prebivalcev Tana Toraje uradno kristjanov), so danes skoraj vsi vsakodnevni obredi ljudi v Toraji izginili, medtem ko so obredi ob smrti še kako živi! So izjemno zanimivi in prava paša za oči, a z dolgo tradicijo povsem samosvoje poglavje v življenju Toraj.

Izginjajoča tradicija

Zanimiva kultura in tradicija, navade, običaji, obredi prebivalcev Tana Toraje kar kličejo k bolj podrobnemu raziskovanju. Tudi te kraje počasi dohiteva napredek in briše sledi te unikatne tradicije samosvojih ljudi. Zato je zdaj pravi čas za obisk Toraj, o katerih kulturi bi lahko še in še pisali, a še lepše jo je kar doživeti! Tam, kjer zunanji svet izgine in postaneš del dogajanja in se znajdeš v neki čisto posebni resničnosti, kot nekoč dolgo nazaj. In ko te zvedave oči iz hiške, katerih streha spominja na narobe obrnjen čoln, nasmejano vabijo na klepet, si rečeš, to je to!

Ajda Šter

Hokus pokus! Kako dva litra spraviti v litrsko steklenico? Preprosto. Poglejte si nov šopek potovanj Indonezijski četverček 11/17 dni. Po uvodnih bolj sproščenih in turističnih taktih na Javi si privoščimo raziskovanje mističnega Balija. Sledi nekaj čudovitih dni tropskih počitnic na sosednjem Lomboku in za konec še poslastica – prvinski in samobitni Sulawesi! Praktično vsa “dostopna” in “turistična” Indonezija na enem potovanju. 

Indonezijski četverček je vsebinsko izjemno prepleteno potovanje, saj vas popelje v štiri povsem raznolike svetove, ki sobivajo na majhnem koščku sveta. Kozmopolitanska Jakarta, izjemna civilizacijska mešanica Yogyakarte, hindujski in mistike poln Bali, muslimanski in plemenski Lombok ter krščanski in animistični Sulawesi so zgodbe, ki v primerljivosti izkušnje na istem potovanju šele prav zažarijo!

Najlepše pa je, da si potovanje lahko ukrojite po meri. Vas zanimajo le glavni spomeniki in znamenitosti dežele, potem pa bi radi udobno počitnikovali na Baliju? Tukaj je Java in Bali 11 dni.

Bi radi poleg glavnih znamenitosti in počitnic na Baliju se nekaj več doživeli; pokukali v krater vulkana in spoznali drobec samobitne Indonezije? Tu je Java, vulkan Bromo in Bali 11 dni. Želite še več? Recimo, da po raziskovanju Jave, pokuku v vulkanski krater Bromo ter raziskovalnemu počitnikovanju na Baliju dodate še sosednji otok Lombok! Tu si lahko privoščite zgolj počitnice na najlepših plažah daleč naokrog, ali pa si poleg počitnic privoščite avanturo – 3-dnevni pohod na vrh visokega vulkana Rinjani, ki je ocenjen med najlepšimi indonezijskimi doživetji. Oglejte si Podaljšek na Lomboku (skupaj 17 dni).

Smetana pride na koncu. Zdaj zaprite oči in vsemu prejšnjemu po počitnicah na Lomboku dodate še največje doživetje poznane in dostopne Indonezije – južni Sulawesi z deželo Torajo! Tako dobimo celovito trojko – Indonezijski četverček 17 dni.

Velika čarovnija je v tem, da gredo vaši prijatelji lahko zgolj na katero izmed 11-dnevnih variant, vaša druga polovica si privošči počitnice na Lomboku, medtem ko si vi lahko privoščite celo dogodivščino! Kombinacij je kolikor si jih dovolimo sanjati. Pridružite se nam v naši deželi.

Indonezija je svet v malem. Na preko 15.000 otokov živi morda več ljudstev in civilizacij, kot v celi Evropi in Aziji skupaj; civilizacijsko pa živi praktično od kamene dobe na Irianu, pa do 21. stoletja v modernih mestih Jave in Balija. Tropska dežela nam omogoča zimske počitnice, bujno eksotično tropsko rastlinje in živalstvo, čutne domačine in kopico življenjskih načinov… Seveda so tu veličastni ostanki starih civilizacij in kultur. 

POČITNICE NA BALIJU IN LOMBOKU

Pripravili smo tudi počitnice na Baliju in Lomboku 11 dni. Počitnice na Baliju odlikuje popolna in bogato razvita turistična infrastruktura, počitnice na Lomboku pa so povezane z najlepšimi plažami daleč naokrog ter tudi manjšimi čutnimi namestitvami s pravljičnimi vzdušji, tradicionalnimi vilami in drugim prestižem za zmerno ceno.

V osnovi smo pripravili nekaj bolj klasičnih možnosti. Naša prednost pa je v tem, da vam lahko svetujemo tudi kakšno specialno zgodbo, kjer se uščipnete v lice, če se to res dogaja vam?!

Prepustite se strokovnjakom za Indonezijo!

Ko najlepša razglednica postane resničnost

Saj poznate tiste razglednice z rajskimi plažami? Majhnimi otočki, palmami, belim peskom in prosojno turkizno morsko vodo? To so tiste, o katerih sanjamo podnevi in ponoči. Tiste, za katere si želimo, da bi tekli po njih belem pesku v tisto toplo tropsko morje, potem pa se prepustili senčki kokosovih palm. Pogosto ostanemo pri slikah. Ali morda zaupamo kakšnim slikam, ki se izkažejo za precej lepše od resničnega stanja. Otočje Togian, del velikega indonezijskega otoka Sulawesi, pa je tisti kraj, kjer je resničnost lepša od najlepših razglednic, fotografij, kakršnihkoli pričakovanj. Tukaj so vsi tisti ključni elementi z razglednic rajskih plaž in še mnogo, mnogo več…

Vse lastnosti otočja Togian

Otočje Togian na Sulawesiju leži dve stopinji južno od ekvatorja in ima povprečno letno temperaturo prbl. 30°C. Nahaja se torej v tipičnem tropskem podnebnem območju, kjer je v kateremkoli letnem času prijetno toplo, prav takšno je tudi morje, lahko pa kadarkoli pride kakšna plohica, ki lepo osveži zrak. Med otoki sta dva večja in bolj naseljena, ostali so manjši in jih je na desetine, naseljen je le kakšen. Vseh prebivalcev je skupaj 25 000. Med njimi je večina muslimanskih Minihasansijev iz celinskega Gorontala, ki so se sem preselili predvsem zaradi preživljanja z ribolovom. Najbolj zanimivi prebivalci otočja Togian so sigurno pol-nomadski Bajauji oz. »morski cigani«, katerih danes po otočkih živi prbl. 2000. Izvirajoč iz Filipinov in Bornea so se že od nekdaj preživljali z ribolovom in trgovino. Na Togianih so znani po svojem spretnem načinu ribolova z masko in sulico ter potapljanju na dah, najpomembnejši ulov pa so morske kumare, katere radi odkupijo Kitajci.

Obali otočkov dominirajo kokosove palme, proti središču vseh otočkov pa se tropske rastline in drevesa zgostijo v pravo pravcato neprehodno džunglo, ki ponuja nešteto možnosti za raziskovanje. Otoki ponujajo zavetje tudi številnim živalskim vrstam. Na večjih otokih lahko srečamo zanimive kopenske živali kot so tarsiji (najmanjši primat na svetu), divji prašiči, jelene, srne, babiruse (endemičen na Sulawesiju, nekakšen prašič z izjemno dolgimi čekani), sadne netopirje in številne pisane tropske ptice. Morje je zavetje za še bolj pisan živalski svet, ki mirno uživa mirno življenje v morju med otoki, saj tukaj ni divjega in gostega ladijskega prometa, ni množičnega turizma, dinamitnega ribolova. Zato so koralni grebeni tukaj izjemno lepo ohranjeni, njene prebivalce pa lahko opazujemo od daleč kar iz ladjice, saj je morje tukaj zelo čisto, še lepše pa je od blizu z masko.

V otoškem raju tudi čas mineva drugače

Večer pred odhodom na otočje Togian in skoraj »kičast« sončni zahod s silhuetami tistih palm kot bi jih nekdo nalašč postavil prav tja. To je pristaniška Ampana, kjer se opremimo z vsem potrebnim za naslednje dni na otočju, kjer so možnosti nakupov izven osnovne hrane kot je riž z ribo, precej omejene. Pri tem se držimo načela česar nimaš, gotovo ne boš potreboval in manj je več. Sploh pa, kaj bi še tako dobro založena trgovina pri tistem opojnem raju, ki nas čaka v naslednjih dneh. Naslednje jutro se v pristanišču vkrcamo na našo ladjico in že plujemo proti samosvojim otočkom. Morska voda postaja vedno bolj turkizna in počasi se na obronkih zarišejo oblike prvih otočkov. Po nekaj urah vožnje dosežemo cilj, našo postojanko za naslednje dni, majhen otoček z imenom Bolianga.

Dnevi na otočju Togian minevajo brez gledanja na uro in časovnih omejitev. Tukaj je lepše kot v najbolj drznih sanjah o rajskem tropskem otočku. Na noge te lahko požene že sončni vzhod s svojo barvno paleto in prvim čofotanjem v topli vodi, morda raziskovanjem morskih globin v okolici »baznega« otočka. Cele dneve lahko uživaš smisel življenja, kot nekateri rečejo ležanju na plaži. In jih kronaš še z mnogimi izletki na sosednje otočke, samotne plažice, raziskovanje tako kopnega kot morja. Raziskovanje si zaslužijo tudi brezčasne ribiške vasice s samosvojim življenjskim utripom in opazovanje tega mirnega vsakdana ljudi, ki so si v tem raju ustvarili življenje. Za nameček so tukaj še okusne ribe z nepogrešljivim rižem in ostalimi okusnimi tropskimi dodatki. In prav vsak dan drugačen sončni zahod, za katerega skoraj zmanjka prostora za posnetke na fotoaparatih. Večerni klepet se pogosto zavleče v noč in nočno čofotanje po zvezdnem planktonu.

Na Togianih imaš občutek, da je ves svet tvoj

In enkrat pride dan, ko tudi čas ponovno dobi svoj pomen. Ladjica je pripravljena na odhod. Zopet »udarimo pot« po Sulawesiju, ki komaj čaka, da ga še raziščemo. A dnevi, preživeti na otočju Togian, ostanejo za vedno na tistih najlepših razglednicah, ki jih hrani samo naš »trdi disk«.

Matej

Osrednji del Indonezije je prav poseben del tega velikega arhipelaga.

Prijetne temperature, neokrnjena  narava, domačini so v glavnem raznolike in številne plemenske skupnosti, turistov ni ali jih je zelo malo, koralni grebeni nedotaknjeni, predniki živih kljub temu da so že zdavnaj mrtvi narekujejo tempo in način življenja, številni vulkani so naraven ščit pred vdorom zahodne civilizacije, Mali Sundski otoki so pika na i potovanju po Indoneziji.

Sumatra, Sulawesi, Kalimantan, Java Bali in Irian Java,… vsi so drugačni. Večino njih sem že zdavnaj prepotoval. Bila so to lepa potovanja, za pomnit vse dokler me niso pritegnili Mali Sundski otoki. Le kaj je tam zanimivega, ko pa so tako zelo nepoznani. Zakaj bi jih sploh naj človek obiskal? Pa poglejmo:

Flores

Je otok posejan z mnogimi plemenskimi skupnostmi. Obiščemo jih kar tri. Vsako pleme govori svoj jezik in ima svojo kulturo in običaje. Nekateri običaji so krvavi, kot npr. bičanje med možmi. To je pravi spektakel. Na polju v katerega vstopajo samo ob posebnih ceremonijah jih v ozadju vzpodbujajo ostali vaščani ob podpori mantranja in igranja na gong. Seveda, predhodno večerno žrtvovanje piščanca je zahtevano, prav tako odobritev duš prednikov. Da so duše tukaj resnično prisotne začuti na lastni koži sleherni sopotnik.

Zagotovo ste slišali za vulkan Kelimutu s tremi barvnimi jezerci v kraterju. Tam prebivajo umrli iz njih pa se kadi vroča para. Prizor iz tega vulkana je ne-viden, ni primerjave z ostalimi.

Mnogi ste videli takšne ali drugačne riževe terase, kaj pa riževe terase v obliki pajkove mreže. To je značilnost Mangarajev in zato jih lahko videte samo tukaj na Foresu.

Lovci na kite živijo na SV delu otoka. Ubijajo jih s sulico na stari tradicionalen način. Najprej skočijo na njegov hrbet potem pa ga zabodejo. Če je ubod pravilen morje obarva kri, v nasprotnem pa kit zamahne z repom in potopi barkačo skupaj z lovcem.

Rinča in Komoda

Sta otočka, ki spadata v NP Komodo, kjer živijo največji varani, potomci zmajev s smrtonosnim ugrizom. Ne mine leto da ne bi bilo kakšne smrtne žrtve tudi med turisti. Poleg varanov so tukaj še kobre, makakiji, kakaduji, bogat podvodni svet,…

Križarjenje med nepoimenovanimi otočki

Medtem ko križarimo z našo barkačo po širnem tropskem morju se ustavljamo na ne poseljenih otočkih s turkiznimi barvami morja in peščenimi plažami ter odsevi palm v belem peskul. Korale so barvite in življenja polne. Med drugim obiščemo rdečo plažo in vulkanski krater s slanim jezerom.

Sumbawa

Tukaj se oskrbimo s hrano na živahnem marketu do kod pridem z bivoljo vprego. V vasici domujejo ladjarji, pomemnba obrt. Poleg ladjarjev so tukaj doma Bugisi iz Sulawesija, pleme kristjanov, ki živi v živobarnih hišicah na kolih. Pogledamo v šolo.

Lombok

Rinjani je zagotovo vrhunec našega potovanja. Vzpon na vulkan je edinstven še posebej ob polni luni in izbruhu goste lave. Nepopisljivi občutki. Iz njegovega vrha opazujemo vulkan Agung na Baliju in celi Lombok.

Lombok slovi po rajskih zalivčkih v njegovem južnem delu, maksimalen užitek slehernega sopotnika.

Za konec potovanja se odpočijemo še na treh bratskih majhnih otočkih Gili Air, Meno in Trawangan.

Potovanje po Malih Sundih je torej kombinacija vsega, od obiska in prenočevanj s plemeni, križarjenja, plezanja na vulkane in sprehodov po rižeih terasah, do sanjskih zalivčkov, plaž in otočkov. Tovrstno potovanje je razpisano samo enkrat letno zato bodite pozorni pri izbiri.

Senad Osmanaj