Po poteh iskanja prave Shangri-la v indijski Himalaji

Je Shangri-la tam, kjer imajo ljudje večen nasmeh na obrazu?

Pot do nje je dolga in naporna. In nikoli ne veš, če si odkril pravo, če je to tisti cilj, ki mu rečemo Shangri-la. Kakršenkoli že je, cilj je v vsakem primeru povezan s smejočimi ljudmi. Saj nenazadnje naj bi življenje v tej skrivnostni utopični dolini prinašalo tisto pravo srečo. Ko vijugava cesta nabira metre nadmorske višine, se pokrajina vedno bolj spreminja. Vse manj je zelenja in vse več skalovja. Zato je tudi vedno več tistih neverjetnih razglednih točk, kjer imaš občutek, da si objel ves svet. Z metri nadmorske višine se spreminjajo tudi naselja, kjer žive ljudje. Vsak meter više pomeni manj udobja in težje življenjske razmere. Naselja so vedno bolj preprosta in hiške podobnih si barv. Vedno manj je raznovrstnih anten in vedno več je območij, kje naselja dolgo sploh ne srečaš na poti tja gor v srce indijske Himalaje. Hkrati pa raste število nasmejanih ljudi. Zdi se, kot da drugačni sploh ne morejo biti, kot da je nasmeh od nekdaj vrezan v njihov obraz. Le od kod je ta večni nasmeh na ustnicah? Morda zato, ker nimajo toliko skrbi? Daleč stran od civilizacije in stika s preostalim svetom komaj sploh poznajo besedico skrbi. Dnevi minevajo v pomirjujoči rutini vsakdana in prva stvar na urniku je preživetje. Ker ni vplivov »zunanjega« sveta, ni želja po tistem, česar nimajo. In navsezadnje, ali sploh česa nimajo? Nasmeški govorijo, da imajo vse! To mora biti tista prava pot v iskanju Shangri-la, si rečem. Pot k nasmejanim ljudem, ki so srečni zaradi tistega, kar imajo.

Počasi in vztrajno v višine oz. preko Jammuja in Kašmirja v tisti brezmejni svet

Začne se z vlakom. Indijski vlaki so vedno nekaj posebnega in vsaka ura na njih mine hitro. Prvi na poti navzgor pelje v Amritsar, sikhovsko prestolnico s svetlečim se zlatim templjem. Drugi zapelje do zadnje postaje, Jammu. Pogled skozi okno se spreminja. Mesta so drugačna, prav tako ljudje, svetišča, zrak… Kako lepo je raziskovati nove kraje sredi znane Indije. Skupaj z množico romarjev vstati precej pred vzhodom in se vzpeti po vijugavi cesti do Vaishno Devi Mandirja. Nekaj je v zraku. Močna energija, ki govori v svetlobi tisočerih lučk, da je to tista prava pot. Kašmir osvaja že s svojim slavnim imenom. Mehka volna, dragocena in redka. Kaj pa tista slavna pesem, ki so jo nekoč prepevali Led Zeppelin? Poln skrivnosti je bil dolga leta skrit za mnogimi tančicami. Kontroverzen in rahlo nevaren. Hindujske templje tu zamenjajo muslimanske mošeje. Srce dežele je spokojno in mistično jezero Dal s svojimi ladijskimi prebivališči… Kot v pravljici in vedno bliže Shangri-la. Za Kašmirjem se cesta vzpenja vedno bolj strmo. Hiške postajajo preprostejše, razgledi prostranejši. Zagrizemo v začetek Himalaje. Vživim se v življenje trgovcev, ki so nekoč po teh poteh vozili svoj tovor. Negostoljubne razmere jim niso bile v pomoč. Iz dneva v dan so se prebijali z mislijo na cilj. Ali pa so morda uživali v tej brezmejnosti. Kajti negostoljubne razmere pomenijo malo ljudi, kar pomeni svobodo. Je svoboda tam, kjer ni množic in prave civilizacije? Ali svobodo najdeš v sebi in prizorišče sploh ni pomembno?

Ladak, tibetanska Indija

Gorat Ladak je obkrožen z visokimi hribi. Ti ga ločijo od Tibeta na eni, Kašmirja na drugi in indijskega Himachala na tretji strani. Izoliran je ves samosvoj in drugačen od dežele, kamor uradno spada. Tukaj budizem prevlada nad hinduizmom, obrazi se popolnoma spremenijo in vedno močnejši je občutek, da je unikaten Ladak svet zase. Več kot šest mesecev v letu je skoraj popolnoma odrezan od zunanjega sveta in ta izolacija je tista, ki ga je ohranila takega, svojevrstnega. Tudi budizem tukaj ni lahko opisati v nekaj stavkih, saj gre za vedno redkejši, tantrični tibetanski budizem. Ladak je širok pojem in zajema ves tisti najbolj visok gorski predel Indije. A kakor hitro si na obrobju, ga začutiš. Postanek na cesti. Čudovit razgled in tam zgoraj na skalah, na najbolj nemogočem kraju je samostan, iz katerega oken mahajo smejoči obrazi v temno rdečo barvo odetih menihov. Ponosno razkažejo samostanski tempelj. Tam za zavesami so skrite neke določene slike, tiste najbolj pikantne, ob katerih zardijo tudi sicer zelo umirjeni menihi. Tantra. Menihi. Sidharta Gautama. Izolacija od zunanjega sveta. Vsi ti pojmi bežijo po mojih mislih in odpirajo veliko vprašanj. Hočem izvedeti več. Čajnica ob cesti ponuja zelo sladek čaj in thukpo, tibetansko juho z rezanci. To je Ladak!

Kjer dnevi bežijo v svoji mirni brezčasnosti

Ladak je znan po vratolomnih cestah, ki se dvigajo in spuščajo po tej pustinji brez meja. Prava nadmorska višina se seveda vztrajno viša in z njo tudi možnost, da se ti od nje dobesedno zvrti. To je tisti pravi razlog za številne postanke in klepete ob čaju. Kajti na teh cestah nihče ni neznanec. Vsak je vedno in povsod gost, ki se ga pozdravi s širokim nasmehom. Četudi potem pogovor ob čaju mine bolj kot ne v smislu odobravajočega prikimavanja z glavo in poskušanja najti kakšno skupno besedo. Še posebej simpatično je raziskovanje ladaških samostanov s sramežljivimi menihi. Vsak dan se zdi, da je tisti v snežno kapo odet vrh, precej bliže. Hitro pozabiš na uro in začneš slediti naravnemu ritmu. Kajti dneve je najlepše izkoristiti tako, kot narekuje sonce. Od vzhoda do zahoda. Najlepši je tisti dan, ko ugotoviš, da nisi niti enkrat pogledal na uro. Takrat si že ujet v tisti nalezljivi ladaški brezčasnosti. Seveda tudi Ladak s široko odprtimi rokami sprejema novosti in pridobitve civilizacije. Tiste, ki pridejo do tja. Zakaj pa ne, če tako lepo olajšajo sicer težko življenje. In res se prileže kak dan v prestolnici, Lehu. Prileže se široka izbira hrane, toplejša soba, močnejša kava, malce mestnega vzdušja in še več… Vse to na tisti ladaški brezčasni način. In že je čas za nove izzive, nove kraje in novo iskanje. Zdaj že vem, prave Shangri-la morda nikoli ne bom odkrila, a prav to je najlepše.

Shangri-la, svoboda in tiste doline, kjer občutki govore za tisoče besed

Svoboda je tolikokrat omenjena beseda in na toliko različnih načinov opredeljen pojem, da je težko razsoditi, kaj je tisto pravo. Je zato Shangri-la tako priljubljena? Ker obljublja tisto pravo svobodo, daleč stran od ponorelega sveta? A vztrajno se odmika. Nas hoče naučiti, da je treba pravo svobodo najti v sebi, kakršnakoli že je. Kljub temu pa pošilja v vse tiste brezčasne doline preko visokih gorskih prelazov. Čez težke razmere, kjer presegamo sami sebe. Na drugi strani najvišjega prelaza za motorna vozila na svetu, Khardung La, še v eni od dolin dosežemo konec ceste. Takrat se samo nasmehnem in preneham iskati prave besede. Letim skozi zrak neopisljivih občutkov v tem skorajda neresničnem svetu. Hvala Shangri-la, da si me poslala na to iskanje in da te ni tukaj. Kajti še so lepi kraji, kjer bi se lahko skrivala in še te bomo z največjim veseljem iskali!

Shangri-la v indijski Himalaji

Shangri-la, pot navzdol

Shanti

Naročite se na RSS

Najprej se pojavi vprašanje, kaj sploh je Shangri-la? Leta 1933 jo je opisal v svojem romanu Britanec James Hilton kot mistično dolino nekje v Himalaji, kjer vse živi v popolni harmoniji, izolirano od zunanjega sveta. Opisal jo je kot dolino večne sreče, kjer vsi živijo dolgo, skoraj do neskončnosti, obvarovani pred zunanjim svetom in njegovimi dražljaji. Vse od takrat je Shangri-la postalo ime za nekakšno himalajsko utopično dolino. In seznam tistih, ki so se odpravili na iskanje te utopije, se piše v neskončnost. Živeti daleč stran od ponorelega sveta v spokojni dolini, kjer ni stresa, naglice, boja za preživetje. Seveda je samoumevno, da se seznam daljša.

Zavita v tančico skrivnosti in ugibanj

Lahko jo postavimo ob bok Rajskemu vrtu, saj je prav tako človeku nepredstavljiva in se pojavlja v mnogih mislih vsakokrat v drugačni podobi. James Hilton jo je v svojem romanu Izgubljeno obzorje postavil v Himalajo in prav zato so jo tam iskali že mnogi. Mnogi si jo tudi radi lastijo. Vse od Tibeta do Indije, Pakistana in Butana. Veliko je bilo tudi že takih, ki so zatrdili, da so našli tisto pravo in da je točno ta iz zgodbe. Kako pa sploh dokazati, da je točno določena dolina tista prava Shangri-la? Težko. Ker nič na tem svetu ni nemogoče, je seveda tudi to mogoče! Zadnjo »pravo« Shangri-la so odkrili v decembru 2010 med snemanjem ene od popotniških oddaj z imenom Skrita Kitajska ter zatrdili, da nekje v hribih na meji med Kitajsko in Tibetom, obstaja mesto z imenom Shangri-la. Torej uganka o »pravi« Shangri-la še vedno buri duhove!

Pojavlja se v vsakodnevnem življenju

Po romanu Izgubljeno obzorje so takoj posneli film. Ime Shangri-la se je kasneje pojavilo tudi v mnogih drugih, na vse mogoče načine. Recimo sam Scooby-Doo se v enem od svojih filmov potika po Shangri-la. Na Japonskem posnamejo celo serijo risank z imenom Shangri-la. Včasih je ime hotela, drugič restavracije, tretjič… Zaživi v filmih, na televiziji. V eni od epizod Simpsonovih govorijo o Shangri-la kot o deželi, ker je vse mogoče. Mnogo pesmi ima naslov Shangri-la oz. se Shangri-la pojavlja kot del naslova. O njej so peli The Stranglers, Elton John, Mark Knopfler, Patti Smith, Louis Armstrong, Bee Gees in še mnogi drugi. Kar nekaj glasbenih ansamblov se je poimenovalo Shangri-la. Pojavi se v mnogih računalniških igricah. Še danes se Shangri-la imenuje znan indijski viski, mednarodna veriga hotelov, znamka gaziranih pijač, prenekater nočni klub,…

Indijska Himalaja in Shangri-la

Led Zeppelin so v svoji pesmi Kashmir omenili tudi Shangri-la. Kašmir pa je tista kontroverzna pokrajina v severni Indiji. To dvoje gre lepo skupaj. Kašmir je tisto prehodno območje, skozi katerega gre pot iskanja Shangri-la. Tukaj so tisti lepi kraji s svojimi unikatnimi značilnostmi, kot so recimo značilne ladjice-hiške na slavnem jezeru Dal. Tukaj seveda ne gre niti brez slavnega kašmirja, tistega mehkega materiala, iz katerega so sešite ene najdražjih oblek. Pravljični Kašmir je lepa popotnica za izgubljanje po tistih samotnih krajih, do katerih vodijo najbolj odmaknjene ceste. Tam se začne tisto pravo. Dan za dnem izginja kaos velikih mest in vsakodnevnega truda za preživetje. Zamenja se tudi verovanje. Pojavljajo se samotni budistični samostani na robovih prepadov s čudovitimi razgledi. Ob poti v vetru plapolajo molilne zastavice pisanih barv in obarvajo sicer pusto pokrajino. V templjih je slišati tiho mrmranje, ki se spreminja v neskončno mantro. Obstajajo ceste, ki ne vodijo nikamor oz. vodijo na konec. Morda je pa prav na koncu ene od teh Shangri-la?

Je to sploh še Indija ali je to sploh še naš planet?

Tukaj v krajih, katerim geografsko rečemo Ladak, je življenje samosvoje. Prilagaja se zunanjemu svetu visoko nad morjem, vse od 3000m in še višje. Podnebje ni najbolj gostoljubno in prijazno, življenje ni najlbolj enostavno. Prav zato pa je tudi manj motečih elementov. Barve okolice so pomirjujoče, kot nalašč za neskončno meditacijo. Poti in ceste niso vedno uhojene, zato so ti kraji pozimi popolnoma odrezani od zunanjega sveta. Včasih še soseda težko obiščejo. Izbor hrane ni pester, torej ni nepotrebnega razmišljanja in odločanja o tem, kaj bi človek jedel. S tem se prihrani veliko časa. Časa je že tako ali tako dovolj v teh krajih, kjer naj bi se skrival Shangri-la. Naglica je pojem, ki se je teh krajev ognil. Omejena je tudi komunikacija z zunanjim svetom. A kaj bi sploh z zunanjim svetom, ko pa imajo vse. Ravno prav hrane, obleke, toplih zavetij in vsega tistega osnovnega. Neskončne pa so možnosti za svobodo, neskončno je kotičkov, kamor še ni stopilo veliko nog, morda celo nobena. Veliko je časa za mirno mantranje v templjih ali študiranje Budinega nauka. In za sproščen klepet z naključnim mimoidočim, deljenje nasmehov vedno in vsem. Je to prava svoboda tukaj nekje daleč stran od »prave« in moderne civilizacije? V svetu, kjer je veliko več kamnov kot rastlin in kjer na koncu najbolj nemogoče poti naletiš na budistični samostan ter srečaš nasmejane menihe, ki uživajo tam v svoji Shangri-la? To je samosvoj svet tam bliže nebu in soncu pod sneženimi kapami najvišjih vrhov sveta. Svet, kamor še obiskovalci ne pridejo naključno, kar tako mimogrede. Kajti da prideš sem, v kraje utopične Shangri-la, je potrebno nekaj truda. Kot vsak, je tudi ta seveda bogato poplačan.

O ti utopična dolina, kje si?

Kjerkoli že je, verjetno ni edina. Zakaj nam je tako neskončno privlačna? Morda prav zato, ker še nihče ni odkril tiste »prave« in jo obdajajo vse tiste skrivnosti. Skrivnosti in neznano vedno privlačijo ljudi in vzpodbujajo željo po raziskovanju. Tako je tudi s Shangri-la. Zato naj ostane taka, skrivnostna, vznemirljiva, neotipljiva, utopična. Da jo bomo lahko še iskali, da nas bo še vodila v tiste lepe kraje. Tja, v neskončno lepe dolinice, mesta in vasi, kjer se je ustavil čas. To so poti, ki se zapišejo med nepozabne, poti z namenom iskanja »prave« Shangri-la.

Po poteh iskanja prave Shangri-la v Himalaji

Shangri-la, pot navzdol

Shanti

Nekateri imajo samo enega od staršev, nekateri nimajo nikogar. Ko ženske ostanejo same, ker se je partner odločil za drugo zvezo, si  morajo poiskat delo. Delodajalec jim ne dovoli, da bi s seboj pripeljale tudi otroke. Po večini so to gospodinjske pomočnice, kuharce, čistilke. Tako matere svoje otroke pustijo v domu in se le nekatere vračajo na občasne obiske. So pa še drugi razlogi. Za otroke je poskrbljeno, da imajo streho nad glavo, hrano in izobraževanje. Otroci so stari do 3 pa do 16 let. Naučijo se skrbeti zase, znajo pisati in brati. So v prednosti pred tistimi, ki ostanejo za vedno pred vrati.
 
Vsem vse dobro in pozdrav,
Milena Sajko.

Download Video

Sirotišnice Hemalata so si zadale nalogo, da na dveh mestih v južni Indiji nudijo dom preko 300 otrokom. Stari so od enega pa do šestnajst let, deležni so celodnevne oskrbe, so vseh veroizpovedi, hodijo v lastne vrtce, šole in učne delavnice in lahko ostanejo v obeh domovih do zaključka svojega poklicnega izobraževanja.  Nadaljnja izobraževanja vseh vrst tudi financiramo iz naših darovanih prispevkov. Hemalata sirotišnice je privatna iniciativa, ki je država ali občine ne podpirajo.

Na naslednjih straneh si lahko s pomočjo teksta in slik ustvarite vtis o tem, kaj je bilo v preteklih letih vse storjeno in katere naloge še čakajo pred nami.

ZGODOVINA

Webbs Memorial Orphanage

A charitable Home for Orphans and Destitutes of both sex (Registered under India Societies Regitration Act of 1860)

1860 – ustanovitev Webbovega pomnika

Družina Hemalata je že preko 150 let članica Andhra Evangelical Lutheran Church. Oče današnje voditeljice domov je bil preko 60 let v cerkveni organizaciji kot pastor, tajnik in blagajnik za 50 vaških cerkva. Bil je tudi predsednik vaške iniciative, ki je državna zemljišča brezplačno delila ubožnim družinam. 

1936 – skrb za sirote v različnih cerkvenih prostorih v Madras.

1953 – družina Edwards je pridobila današnje poslopje v Madrasu, 1969 poroka s Hemalato. Uporaba posestva izključno za cerkvene in dobrodelne namene. Sprejem prvih deset otrok v celodnevno oskrbo.

1970 – Hvaležna hindujska družina je podarila 50.000 m²  kamnite ledine na meji med Tamil Nadu in Andhra v Surutupalliju, 60 km oddaljenem od Madrasa. Gradnja provizoričnih bivališč, pokritih s slamo. V obeh domovih je živelo 50 otrok.

1975 – Postavitev kamnitih hiš namesto barak, šole, cerkve in vaške zdravstvene postaje.

1977 – Botrstvo z farani občine Baiersdorf.

1989 – Porast števila oskrbovanih otrok na tristo. Prvi uradni kratek obisk člana faranov iz Baiersdorfa. Irmgard Castelhun je obiskala po projektnem potovanju »Adheri« v južni Indiji dom družine Webb v Madrasu.

1990 – Obisk Hemalate cerkvenim faram in šolam v okolici Erlangena v Nemčiji.

1992 – Drugi devettedenski obisk I. Castelhun v obeh sirotišnicah z ugotovitvijo potrebnih načrtov, ki so jih morali zaradi pomanjkanja denarja prestaviti.

1994 – Velik dar glasbene založbe iz Forchheima je pomenil prodor za načrtovane projekte. Skrb za okoli 20 botrov in vodenje Hemalata knjigovodstva so farani prenesli na I. Castelhun.

1989-2005 – V tem času je I. Castelhun (kasneje skupaj s svojim možem in od 1996 z Edgarjem Fischerjem) skupaj deset projektnih potovanj k Hemalati. Število otrok se je povzpelo od 150 (l. 1989) na 430 (2001), 2006 pa je v domovih 350 otrok. Od teh je 60 otrok žrtev tsunamija.

Število botrstev se je povečalo od 20 v letu 1994 na 200 v letu 2006.

PROJEKTI

Do sedaj izvedeni in tudi načrtovani projekti se nanašajo na dva zavoda v Chennaiu (Madras) z bivalnimi poslopji za dečke in deklice in obrednim prostorom. Otroci obiskujejo tudi ustrezne šole v mestni četrti.

V Surutupalliju (Andra Pradesh), oddaljenemu od Chennaia približno tri ure vožnje z avtomobilom, je otrokom na razpolago na približno 50.000 m² bivalni prostori, vrtec, osnovna šola, tri učne delavnice, ambulantna klinika (tudi za bolnike izven zavoda) in prostor za obrede.

Tukaj so navedeni samo veliki projekti, stalne manjše nabave (npr. zunanja osvetlitev, oprema klinike, otroška igrišča, nakupi pitne vode v Chennaiu, letna nabava oblek za 350 otrok itd.) , obnova hiš, popravila (tudi zaradi tajfuna), tukaj ne bomo posebej navajali.

1994 –  Prvi korak za izboljšanje higienskih razmer je bila izgradnja stranišč v domu Zion, še posebej pomembna zaradi pljučne kuge, ki je tedaj razsajala po Indiji.

1995 – Velik dar novembra 1994 je omogočil gradnjo dolgo želenega vodnjaka ob reki. S tem je odpadla nabava vode za preskrbo 150 otrok, velika večina mlajših od 10 let.

1996 – Postavitev sadne plantaže (skupaj z ograjo) s 500 mangovci, 100 kokosovimi palmami, 50  tikovci in 5000 m² velikega zelenjavnega vrta. Zraven še dve bivališči za vrtnarje, kompletna obnova stanovanjske hiše Hemalata v Chennaiu in generalna obnova otroških bivališč, ki jih je poškodoval monsun in izgradnjo stranišč za paciente klinike s priključkom na vodo.

1997 – Dovršitev nekaj projektov iz prejšnjega leta, gradnja stranišč in umivalnic za dvesto otrok v Chennaiu.

1998-99 Postavitev vadbenega centra za pisanje s pisalnim strojem (13 strojev s 35 učenci) in šivanje (25 deklic), povišanje šolskega poslopja in s tem pridobitev 120 m² učilnic. Prosta mesta smo zapolnili z otroki iz okoliških vasi.

1999-2000 – Nabavili smo kombi za prevoz živil iz Chennaia, uredili vrtec v domu Zion, utrdili poti med poslopji, nabavili nekaj športnih pripomočkov (namizni tenis, odbojka, nogomet, za najmlajše peskovnik, tobogan, gugalnice), vsa drevesa v plantaži so dobila vodne zadrževalnike za monsunski dež.

2001 – Oprema šole Zion s klopmi v učilnicah.

2002 – Ureditev učnih delavnic za mizarje, strugarje in varilce. Trenutno je tam 13 vajencev, ki živijo v »internatu« na plantaži skupaj s svojimi učitelji.

2003 – Nabava dodatnih delovnih miz in orodja za delavnice, 8 pisalnih strojev z angleško, telegu in tamilsko tastaturo, 3 šivalnih strojev, 30 m globokega vodnjaka s potopno črpalko, vodno napeljavo in 30.000 litrski rezervoar na hribu za oskrbo z vodo.

Več na spletni strani www.hemalata-waisenhaeuser.de

Letalo pristaja nad indijsko prestolnico in vidijo se številne lučke. Oh Indija, kako sem vesela, da sem spet tukaj. Čakanje na vstop in prvi chai na poti po prtljago. Čakam, da se zdani in gledam skozi okna letališke stavbe. Začutim tisti znani vonj. Vonj Indije, edinstven in neponovljiv pa tudi neopisljiv. Tokrat je nekako domač. Vožnja do hotela mine hitro… Ljudje se počasi zbujajo v velikem mestu. Tu je še en dan, ki ga bo treba preživeti. V soncu, prahu in neizmerni vročini…

Naporen prvi dan v Delhiju preživim v krasnem in velikem novem templju na obrobju mesta. Prijetno se je sredi dnevne vročine skrivati v senci na neštetih klopicah. Spiti veliko čajev in še več svežih sokov… Tekočina kar izpareva… Rikša me popelje nazaj na mojo ulico in treba je še na železniško postajo po karto. Zdaj se še odločam, kam. Ni stresnih vrst pred okenci, kajti tu imajo posebno pisarno samo za tujce. Zato je nakup karte neverjetno enostaven! Smer pa je Haridwar. Mesto, nekako pet ur vožnje oddaljeno od Delhija. Komaj čakam, a tudi nov dan v mestu mine hitro in prijetno med pogovori z mimoidočimi, trgovci, rikšarji… In seveda ob lasiju ter neizogibnem ekstra pekočem thaliju. Opravkom kar ni videti konca in že je tu naslednji dan, ko me zgodaj zjutraj bicikel rikša odpelje na postajo in novim prigodam naproti.

Ruzak je težak, a preden ga odložim, moram poiskati pravi peron. Dva različna uniformirana gospoda me napotita na šesti peron. Tam seveda ni nobenega vlaka niti sledu o tem, da bo od tu odpeljal vlak v Haridwar. Ženski glas po zvočniku nekaj govori in ravno ko omenja moj vlak v angleškem jeziku, mikrofon zapiska in prekine. Zato hitro izvlečem slovar in ugotovim, da solah pomeni šestnajst. Ruzak ponovno na rame in navzgor po stopnicah na pravi peron… Tipično, si mislim. A tokrat je stvar prava in moj vlak že čaka! Veselo najdem svoj sedež in se namestim v udobnem vlaku. Nenavadno, a ob uri odhoda natančno odpeljemo s postaje! Mimo nas bežijo kar nekaj časa slike mesta in komaj še vem, kje se konča eno mesto in začne drugo. Tu je tudi Yamuna, ena od sedmih svetih indijskih rek, ki teče skozi prestolnico. Črna je kot nafta in spada med najbolj onesnažene reke na svetu. V njeni vodi pa še vedno stojijo otroci in grabijo po njej z rokami, iščoč karkoli… Roke pogosto ostanejo porezane… Tukaj so številna naselja šotorov, barak… Ljudje se zbujajo in opravljajo jutranja opravila nekje na prostem. Umivanje zob ob počeni vodovodni cevi, ko mimo beži vlak. Samo del indijskega vsakdana.

Postrežejo nam s kavico in počasi zapuščamo mesto… Vožnja mine izjemno hitro. Okolica je enostavno preveč zanimiva in čas dobiva druge razsežnosti. Sploh pa, kaj je pet ur vožnje v Indiji. Praktično nič… Haridwar je hitro tukaj in že se je treba znajti v novem mestu. Tokrat manjšem in prijaznejšem. Kot nalašč vse hotele, kjer vprašam za sobo, prenavljajo! Na koncu vzamem edino že prenovljeno sobo v zadnjem hotelu in se takoj odpravim proti centru mesta, k sveti Gangi. Najbolj sveta reka Indije je sigurno Ganges in teče ravno skozi Haridwar oz. stoji mesto ravno na njenem obrežju… Čudovito je. Poseben občutek in močna energija. Povsod sveti možje – sadhuji oz. babe. Mnogo romarjev, ki se zgrinjajo k reki, da bi se očistili vseh grehov in uživali v njejni bližini… Ozke uličce peljejo k glavnemu delu mesta, k glavnim kopalnim vratom. Povsod so trgovinice z raznoraznimi spominki in pisanimi stvarmi, ki vabijo k sebi… Tu so tudi številni lokalčki s hrano, trgovinice ki prodajajo sveže pripravljene berfije – mlečne slaščice in na vogalih prodajalnice, specializirane v prodaji sveže pripravljenega lassija. Treba je biti pozoren na gnečo ljudi, med katero se trudijo voziti še bicikel rikše in motorji, kolesa… A kar naenkrat se nariše pred nami prekrasen prizor osrednjih vrat z množico ljudi. Pomešam se med njih in se bližam sveti reki…

Tudi tukaj ure minevajo neverjetno hitro. Ker je nas tujcev tako malo, se vsi domačini želijo slikati s tabo ali enostavno, da ti slikaš njih in jim potem sliko pokažeš. To je prava zabava in težko je prehoditi par metrov ne da bi te kdo ustavil. Najraje se slika mali razbojnik, ki se široko smeji. Počasi se prebijam proti glavnemu delu, pred katerim je treba pustiti čevlje in se sprehoditi bos. Takoj me ustavi eden od duhovnikov oz. brahminov, ki na nekakšnih lesenih stojnicah dremavo ležijo tik ob reki. Tu so zato, da opravljajo puje oz. daritve reki za romarje in s tem tudi dobro zaslužijo. Rečejo jim tudi pande in bolj kot k duhovnosti so usmerjeni k zaslužku! Moj brahmin mi pokaže odtis stopal boga Vishnuja, mi pritisne rdečo piko na čelo, poda v roke ladjico s cvetjem in nekaj žebra. Potem moram ladjico prižgati in jo spustiti po sveti reki. Na koncu želi kar nekaj sto rupij. Ne dam se in jo odnesem srečno z samo nekaj malega donacije…

Lepo je opazovati ljudi, ki uživajo v kopanju v sveti reki. Si samo predstavljati, koliko jim to pomeni. Proti sončnemu zahodu se začne ob reki nabirati vedno več ljudi. Med njimi se pojavijo prodajalci papirja, ki služi namesto stola, prodajalci sveže skuhanega čaja in tisti, ki prodajajo plavajoče ladjice s cvetjem za pujo oz. daritev. Čas je namreč, da se začne večerni aarti. Gre za vsakodnevno daritev sveti reki Gangi, katere se udeleži mnogo ljudi. Sonce je že skoraj zašlo in vzdušje je naravnost magično. Sedim med domačini na vročih tleh in čakam. Kmalu se začne. Ogenj, vzkliki, obredi… množica diha skupaj. Nekateri pametno izkoristijo priložnost in delijo rdeče pike na čelo. Za nekaj rupij seveda. Tu je še sveti očiščevalni ogenj in pobiranje donacij s strani uniformiranih uslužbencev. Zatem se množica počasi razkadi. Spet je treba med ozke uličice in divji promet. Ne gre brez okusnih slaščic in odrešujočih svežih sokov… Mesto mi je že priraslo k srcu in odločim se, da ostanem še najmanj en dan…

Ajda

Letalo pristaja nad indijsko prestolnico in vidijo se številne lučke. Oh Indija, kako sem vesela, da sem spet tukaj. Čakanje na vstop in prvi chai na poti po prtljago. Čakam, da se zdani in gledam skozi okna letališke stavbe. Začutim tisti znani vonj. Vonj Indije, edinstven in neponovljiv pa tudi neopisljiv. Tokrat je nekako domač. Vožnja do hotela mine hitro… Ljudje se počasi zbujajo v velikem mestu. Tu je še en dan, ki ga bo treba preživeti. V soncu, prahu in neizmerni vročini…

Naporen prvi dan v Delhiju preživim v krasnem in velikem novem templju na obrobju mesta. Prijetno se je sredi dnevne vročine skrivati v senci na neštetih klopicah. Spiti veliko čajev in še več svežih sokov… Tekočina kar izpareva… Rikša me popelje nazaj na mojo ulico in treba je še na železniško postajo po karto. Zdaj se še odločam, kam. Ni stresnih vrst pred okenci, kajti tu imajo posebno pisarno samo za tujce. Zato je nakup karte neverjetno enostaven! Smer pa je Haridwar. Mesto, nekako pet ur vožnje oddaljeno od Delhija. Komaj čakam, a tudi nov dan v mestu mine hitro in prijetno med pogovori z mimoidočimi, trgovci, rikšarji… In seveda ob lasiju ter neizogibnem ekstra pekočem thaliju. Opravkom kar ni videti konca in že je tu naslednji dan, ko me zgodaj zjutraj bicikel rikša odpelje na postajo in novim prigodam naproti.

Ruzak je težak, a preden ga odložim, moram poiskati pravi peron. Dva različna uniformirana gospoda me napotita na šesti peron. Tam seveda ni nobenega vlaka niti sledu o tem, da bo od tu odpeljal vlak v Haridwar. Ženski glas po zvočniku nekaj govori in ravno ko omenja moj vlak v angleškem jeziku, mikrofon zapiska in prekine. Zato hitro izvlečem slovar in ugotovim, da solah pomeni šestnajst. Ruzak ponovno na rame in navzgor po stopnicah na pravi peron… Tipično, si mislim. A tokrat je stvar prava in moj vlak že čaka! Veselo najdem svoj sedež in se namestim v udobnem vlaku. Nenavadno, a ob uri odhoda natančno odpeljemo s postaje! Mimo nas bežijo kar nekaj časa slike mesta in komaj še vem, kje se konča eno mesto in začne drugo. Tu je tudi Yamuna, ena od sedmih svetih indijskih rek, ki teče skozi prestolnico. Črna je kot nafta in spada med najbolj onesnažene reke na svetu. V njeni vodi pa še vedno stojijo otroci in grabijo po njej z rokami, iščoč karkoli… Roke pogosto ostanejo porezane… Tukaj so številna naselja šotorov, barak… Ljudje se zbujajo in opravljajo jutranja opravila nekje na prostem. Umivanje zob ob počeni vodovodni cevi, ko mimo beži vlak. Samo del indijskega vsakdana.

Postrežejo nam s kavico in počasi zapuščamo mesto… Vožnja mine izjemno hitro. Okolica je enostavno preveč zanimiva in čas dobiva druge razsežnosti. Sploh pa, kaj je pet ur vožnje v Indiji. Praktično nič… Haridwar je hitro tukaj in že se je treba znajti v novem mestu. Tokrat manjšem in prijaznejšem. Kot nalašč vse hotele, kjer vprašam za sobo, prenavljajo! Na koncu vzamem edino že prenovljeno sobo v zadnjem hotelu in se takoj odpravim proti centru mesta, k sveti Gangi. Najbolj sveta reka Indije je sigurno Ganges in teče ravno skozi Haridwar oz. stoji mesto ravno na njenem obrežju… Čudovito je. Poseben občutek in močna energija. Povsod sveti možje – sadhuji oz. babe. Mnogo romarjev, ki se zgrinjajo k reki, da bi se očistili vseh grehov in uživali v njejni bližini… Ozke uličce peljejo k glavnemu delu mesta, k glavnim kopalnim vratom. Povsod so trgovinice z raznoraznimi spominki in pisanimi stvarmi, ki vabijo k sebi… Tu so tudi številni lokalčki s hrano, trgovinice ki prodajajo sveže pripravljene berfije – mlečne slaščice in na vogalih prodajalnice, specializirane v prodaji sveže pripravljenega lassija. Treba je biti pozoren na gnečo ljudi, med katero se trudijo voziti še bicikel rikše in motorji, kolesa… A kar naenkrat se nariše pred nami prekrasen prizor osrednjih vrat z množico ljudi. Pomešam se med njih in se bližam sveti reki…

Tudi tukaj ure minevajo neverjetno hitro. Ker je nas tujcev tako malo, se vsi domačini želijo slikati s tabo ali enostavno, da ti slikaš njih in jim potem sliko pokažeš. To je prava zabava in težko je prehoditi par metrov ne da bi te kdo ustavil. Najraje se slika mali razbojnik, ki se široko smeji. Počasi se prebijam proti glavnemu delu, pred katerim je treba pustiti čevlje in se sprehoditi bos. Takoj me ustavi eden od duhovnikov oz. brahminov, ki na nekakšnih lesenih stojnicah dremavo ležijo tik ob reki. Tu so zato, da opravljajo puje oz. daritve reki za romarje in s tem tudi dobro zaslužijo. Rečejo jim tudi pande in bolj kot k duhovnosti so usmerjeni k zaslužku! Moj brahmin mi pokaže odtis stopal boga Vishnuja, mi pritisne rdečo piko na čelo, poda v roke ladjico s cvetjem in nekaj žebra. Potem moram ladjico prižgati in jo spustiti po sveti reki. Na koncu želi kar nekaj sto rupij. Ne dam se in jo odnesem srečno z samo nekaj malega donacije…

Lepo je opazovati ljudi, ki uživajo v kopanju v sveti reki. Si samo predstavljati, koliko jim to pomeni. Proti sončnemu zahodu se začne ob reki nabirati vedno več ljudi. Med njimi se pojavijo prodajalci papirja, ki služi namesto stola, prodajalci sveže skuhanega čaja in tisti, ki prodajajo plavajoče ladjice s cvetjem za pujo oz. daritev. Čas je namreč, da se začne večerni aarti. Gre za vsakodnevno daritev sveti reki Gangi, katere se udeleži mnogo ljudi. Sonce je že skoraj zašlo in vzdušje je naravnost magično. Sedim med domačini na vročih tleh in čakam. Kmalu se začne. Ogenj, vzkliki, obredi… množica diha skupaj. Nekateri pametno izkoristijo priložnost in delijo rdeče pike na čelo. Za nekaj rupij seveda. Tu je še sveti očiščevalni ogenj in pobiranje donacij s strani uniformiranih uslužbencev. Zatem se množica počasi razkadi. Spet je treba med ozke uličice in divji promet. Ne gre brez okusnih slaščic in odrešujočih svežih sokov… Mesto mi je že priraslo k srcu in odločim se, da ostanem še najmanj en dan…

Ajda

Med idejami in dejstvi

Ko slišim ime Kolkata, pomislim na vse mogoče. Od Matere Tereze do revščine in prenaseljenosti, poplavljenih ulic, tipičnega indijskega kaosa… Poslušam zgodbe popotnikov, ki so se mesta načrtno ognili in zgodbe tistih ki so ga obiskali in se jih je dotaknilo. Vsak s svojo izkušnjo in nihče brez mnenja. Pravijo, da je Kolkata mesto, ki ga začutiš in ne da si ga le ogledaš. Dejstva so v nebo vpijajoča. Mesto ima skoraj 15 milijonov prebivalcev, ne preveč gostoljubno podnebje za tako veliko mesto in vsakoletne poplave. Je edino mesto v Indiji, kjer še uporabljajo rikše, ki jih vleče človek. Mati Tereza je tukaj spoznala svoje poslanstvo in ustanovila dom za umiranje. Je rojstni kraj slavnega indijskega poeta Tagoreja, edino indijsko mesto s tramvajem in mesto, ki ima odstotek pismenosti skoraj 20% višji kot drugje v Indiji. Je prestolnica svojevrstne Bengalske kulture in kulinarike in ena od razlag o njenem imenu jo povezuje z divjo hindujsko boginjo Kali. Prav slednji je posvečen tudi najpomembnejši starodaven tempelj v Kalkuti, Kalighat.

Veliko in še več. Ne pričakuj, si rečem. A vendar so v meni vtisnjene neke podobe, neke predpostavke. In na tistem dolgotrajnem vlaku iz Delhija proti Kolkati razmišljam vse mogoče. Kar nekakšno spoštovanje vzbuja v meni in veselim se tega kontroverznega mesta, ki je bilo že dolgo eden od ciljev. Čakalo me je presenečenje.

Kako se je vse začelo

Mesto je staro dobrih tristo let in je prepoznavnost pridobilo na račun Britancev, ki so tukaj ustanovili prestolnico svoje kolonije Indije. V 17. stoletju je bila na kraju današnje metropole majhna vasica z imenom Kalikata. Vztrajno je rasla vse od leta 1698, ko jo je Britancem prepustil tedanji mogulski vladar Aurangzeb. Prestolinca Britanske Indije je ostala vse do leta 1911, ko je bilo tam pomembno središče indijskega boja za neodvisnost. Po II. Svetovni vojni je Kolkato prizadela delitev Indije na muslimanski in hindujski del. Muslimani so bežali iz mesta, hindujci pa vanj. Mesto je takrat sprejelo na tisoče beguncev in se spopadalo z nasiljem. Kasneje je eksplozija prebivalstva poskrbela za prenaseljenost in vzporedno je raslo število mestnih brezdomcev… V letu 1971 se je kot posledica konflikta med Indijo in Pakistanom ustanovil Bangladeš in v Kolkato je prispel nov val beguncev. Stanje se je še vedno slabšalo. Prišla je tudi Mati Tereza, ustanovila red misijonark ljubezni in opozorila svetovno javnost na Kolkato.

Tako si je Kolkata naslikala vse te prispodobe. A s prihodom popotnika zadane pravo presenečenje, kajti pričaka ga izjemno prijazno in svetovljansko mesto. Mesto z neverjetno arhitekturo, številnimi muzeji, galerijami, gledališči, parki… Mesto z dobrim sistemom podzemne železnice. Gospodarstvo mesta je v vzponu in to multikulturno svetovljansko mesto počasi pridobiva drugačen sloves.

Presenetljiva zunanja podoba mesta

Najlepše je začeti pri pljučih mesta, v velikem parku Maidan. Tam izgubiš občutek, da si v velikem mestu in zanese te mirno vzdušje, ko se naenkrat znajdeš pred mogočnim Viktorijinim spomenikom. Ena od zgradb, skoraj primerljivih s slavnim Taj Mahalom, zgrajena 1921 – tega leta, kraljuje v parku in je najbolj znana med znamenitostmi mesta. Seveda ne manjka premičnih čajnic pred vhodom in kaj bi dan v Indiji brez slovitega cha-ja! Tokrat skupaj z litri vode, kajti v Kolkati je eden tistih vročih, soparnih dni. A kdo bi se oziral na vreme, ko pa se toliko zanimivega dogaja!

Kalighat je najslavnejši tempelj v Kolkati. Da ga najdeš, je potrebno kar nekaj spretnosti in iskanja po tistih povsem enakih si ulicah. A cilj je več kot vreden tistega iskanja. Tempelj, posvečen neizprosni boginji Kali, je tudi najstarejši kraj v mestu. Celo tako je star, da nihče več ne govori o številkah. Ulice, ki vodijo do templja, so polne trgovinic in restavracij, prijaznih ljudi in skritih oltarjev za hindujske bogove in boginje. V restavracijah postrežejo s svojevrtnimi bengalskimi jedmi. Med slaščicami so znane rasgulle, nekakšne kroglice iz svežega sira, namočene v sladkornem sirupu. Prijazen gospod seže v posodo z rasgullami kar z roko in jih postreže na majhnem krožniku. Ne samo dobre, ampak tudi zanimive in posebne so te kroglice presenečenja!

Podzemna železnica pomeni tudi umik iz vročine in hitro možnost prevoza iz enega konca mesta na drugega. Ampak tudi ulice same so presenetljivo organizirane. Lepe in čiste, gledano iz indijske perspektive. In večinoma asfaltirane. Res, da precej površine pločnikov zavzamejo ljudje, ki si tam ustvarijo življenjski prostor. Stare kolonialne zgradbe kraljujejo ulicam in rišejo posebno podobo. Ni veliko na pol dokončanih zgradb in ni veliko prahu. Mostovi Kolkate so še ena zgodba in vlivajo mestu pridih veličastnosti.

Dan v mestu

Začne se zgodaj, ko je še sveže in prijetno. Z običajnim litrom vode in z malo sreče še skodelico kave ali čaja. Nadaljuje v vročini in še več popitimi litri vode. Takrat začutiš spoštovanje do mestnih prebivalcev… In pomen tistih malih brisačk, ki jih prodajajo na vsakem koraku po ulicah mesta. Obrišejo tiste litre znoja, ki teče v potokih. In slana limonada, dve pijači za ceno ene. Neizprosni vremenski pogoji, a hkrati izziv za spopad z mestom, ki ponuja toliko. Skriti kotički in veličastne stavbe, prijazni nasmehi in človeško trpljenje. Vse to se odvija pred očmi obiskovalca.

Vse do večera je težko razmišljati o hrani. Takrat pa naše čute prevetrijo mamljive vonjave z vseh ulic. Povsod se peče in kuha, pripravlja. Poulična hrana je tukaj zelo dobra izbira. Okusna, sveže pripravljena, raznovrstna. Na drugi strani je priokus kolonialnih časov z čudovitimi restavracijami na visokem nivoju.

Prijetno je po mestu hoditi peš, a le v pozno popoldanski osvežitvi ali zgodnjem jutru. Za vmesni čas mesto ponuja še in več možnosti. Od tramvaja do podzemne železnice, ladjic in taksijev, mestnih avtobusov in celo klasične železnice. Tukaj so tudi rikše, katere vlečejo ljudje, za krajše razdalje. Le še tukaj so, v Kolkati in vzbujajo številne polemike. A hkrati omogočajo lastnikom vir preživetja. In so edine, ki se v tistih poplavah lahko uprejo veliki količini vode.

Kolkata je mesto presenečenj. Od prvega šoka, ko pričakuješ tisti pravi kaos in grozljivo podobo, najdeš pa nasprotno, do tistih odmaknjenih uličk, kjer zaživijo hindujski bogovi in boginje v številnih kipcih. Od najlepših kolonialnih stavb do preprostih barak na pločniku. Od mošej do krščanskih cerkva in hindujskih templjev. Ultra modernih nakupovalnih centrov do tipičnih indijskih tržnic.

Zakaj v Kolkato?

Kolkata navduši in obogati z novo izkušnjo. Nas zbode s številnimi impulzi in prepriča s slavnimi znamenitostmi. Postavi nam ogledalo in vcepi spoštovanje do prebivalcev. Na prijazen način nas vplete v to samosvojo indijsko drugačnost in poskrbi za nepozabna doživetja pri odkrivanju mestnih znamenitosti. Zapelje nas s svojo predanostjo kulturi… Njeni prebivalci nam pričarajo številne nasmeške na obraz… Je mesto, ki nas ne pusti ravnodušnega in obisk prinaša življenjsko izkušnjo. Je ravno prav indijska in ravno prav samosvoja. Ko se pelješ čez znameniti Howrah most in padeš v vrtinec dogajanja na oni strani, se barve prelivajo ena z drugo in pisana slika je točno tista prava. Kaotična, divja, indijska… A hkrati topla in nasmejana, ki sprejme in vabi v svoje središče…

Ajda

Potovanje se »fizično« končuje, vendar je bilo tako zanimivo in doživeto, da bo še dolgo ostalo v mojem spominu. S posnetki življenja Indijcev in Nepalcev se bo moje potovanje v te kraje še dolgo nadaljevalo. Hvala vam in odličnemu vodniku Matjažu! ( iz anonimne ankete, Od Delhija do Katmanduja)

V Varanasiju sem po ogledu gatov za zažiganje stopila do gležnjev v »drek«, in si nato oprala noge v Gangesu. To mi je bilo bolj grozno kot noge in drugi deli teles, ki so pri sežiganju trupel gledali ven. Mi je pa pozdravilo boleč gleženj v trenutku, kar še sedaj ne morem verjeti (iz anonimne ankete, Od Delhija do Katmanduja)