Darjeeling

DARJEELING,

najbolj slavna med vsemi indijskimi gorskimi postojankami

Vozi me vlak v višave

Indija se rada pohvali s svojimi še delujočimi gorskimi železnicami, ki so jih v času kolonizacije zgradili Britanci, da so se iz vročih nižin laže umaknili na svež gorski zrak. Gorske železnice so ozkotirne, po njih pa vozijo vlaki, katerim domačini radi rečejo igračke zaradi njihove majhnosti v primerjvi z ostalimi vlaki. Navadno je potovanje z gorsko železnico izjemno počasno, saj se vlaki vzpenjajo preko hribov proti visokim ciljem. Je pa zato takšno potovanje tudi čudovita priložnost opazovati okolico in uživati v menjajočih se slikah, ki bežijo mimo okna. Najbolj slavna med indijskimi gorskimi železnicami je sigurno tista, ki vozi v Darjeeling. Kraj je postal slaven zaradi različnih razlogov. Od tega, da tam raste eden najboljših čajev na svetu, do tega, da je bil gorsko letovišče vsej vladajoči kolonialni eliti, ki je živela v prestolnici Britanske Indije, Kalkuti. Darjeeling je kmalu postal tudi sinonim za izhodišče v veličastno Himalajo, tam so ustanovili gorski inštitut in od tam se na najbolj jasne dni že lahko vidi snežene kape najvišjih vrhov sveta. Železnica pa točno tisti dan, ko sva se znašla na postaji, ni obratovala. In namesto počasne, 6 – urne vožnje z majhnim vlakom, smo se v Darjeeling odpravili kar z džipi in potrebovali slabe 3 ure do cilja. Vožnja je bila prav tako zanimiva in vratolomna ter verjetno precej hitrejša kot vlak. Indijske železnice imajo za takšne primere lepo pripravljeno tudi alternativo in sicer ponujajo v Darjeelingu dvo – urno vožnjo z malim vlakcem, da imajo prav vsi možnost se peljati s to legendarno železnico, ki jo je zaradi starosti in inovativnosti zaščitil tudi Unesco.

Šampanjski čaj in kako težko je priti do skodelice v mestu samem

V okolici Darjeelinga so prve čajne nasade uredili Britanci v sredini 18. Stoletja in poskrbeli za fenomen, ki ga še danes imenujemo »šampanjec« med čaji. Kajti njegov okus je žlahten, nevsiljiv, ravno prav je močan in se s svojo značilno aromo razlikuje od ostalih vrst čajev. Čaj sam je sicer zelo zanimiva rastlina in je v resnici ena sama vrsta, iz katere pa kasnejša predelava pripelje do čajev vseh mogočih okusov in moči. Prav črni čaj je tisti, ki pozna največ različic in je izjemno občutljiv, saj je v njegovi predelavi tudi postopek fermentacije, ki odloča o končnem okusu čaja. Zato obstajajo čajni mojstri, strokovnjaki, poznavalci,… In odločajo o tem, kam se kakšna vrsta čaja uvršča. Nekako velja, da višje na nadmorski višini kot je čaj gojen, boljši je! Darjeeling leži na prbl. 2000 m, odvisno od tega, kje v mestu se nahajate. In plantaže v okolici se lahko dvignejo tudi par sto metrov više. In to naj bi bil eden od razlogov, zakaj je prav čaj iz okolice Darjeelinga tako okusen! Kakorkoli že je, povpraševanje po tem čaju je veliko, plantaže so obširne in ko ga imaš enkrat v skodelici pred sabo, se hitro strinjaš z vsemi ugotovitvami… A kako si privoščiti skodelico tega okusnega čaja prav v Darjeelingu? Težko. Kajti tukaj se pogosto zgodi, da celo mesto stavka, ker si prebivalci želijo neodvisnosti. Neodvisnosti znotraj Indije, svoje državice Gorkha. Seveda je bilo tako tudi v mojem primeru. Mesto je stavkalo kar tri dni in zaprte so bile vse trgovine, restavracije, čajnice… Nič ni pomagalo. Nihče ni vedel, kdaj bo stavke konec. In povem vam, kako težko je, ko ne moreš v trgovino niti toliko, da bi si kupil kaj za pojest. Seveda so nam gostitelji postregli z rižem, da smo potešili lakoto. A najlepše je bilo opleniti eno od lekarn, ko se je odprla in smo ugotovili, da med drugim prodaja tudi piškote in čokolado! Čaj pa sem si privoščila ob prihodu domov. Bil je kupljen v enem od naših supermarketov, britanske znamke a pravega porekla, iz Darjeelinga.

Je to sploh še Indija?

V Darjeelingu boste med svetimi kraji lahko obiskali budistične pagode in templje, tibetanske samostane, krščanske cerkve in seveda tudi hindujska svetišča. Vsega po malo, bi lahko rekli. Kraj je namreč strateško lepo postavljen prav na križišče, kjer se srečujejo vsi mogoči narodi. Tibetanci, Nepalci in Indijci so sicer v večini, ne manjka pa tudi ostalih. Krščanstvo je seveda zapuščina kolonizatorjev in mnoge lepo ohranjene cerkvice iz 19. stoletja še vedno stojijo. Mesto ima zaradi te mešanice različnih ver tudi mnogo praznikov skozi celo leto. Zakaj pa ne bi praznovali vsega, če pa so prazniki tako super! Poleg kulture se tukaj zamenja tudi hrana. Še vedno je sicer moč dobiti vse specialitete indijske kuhinje, a ob njih se pojavijo tibetanske posebnosti, kot so momoti, nekakšni z mesom ali zelenjavo polnjeni in na pari kuhani cmoki, thukpa, tibetanska juha z rezanci, shakpalay, tibetanski kruh, polnjen z mesom. Čaj še vedno ostaja najbolj priljubljena pijača. Ampak tudi temu slavnemu indijskemu chai-ju v Darjeelingu dela družbo tibetanski čaj z jakovim maslom. Vse to je le začetek odkrivanja zanimive kulinarike v Darjeelingu, saj zanimivim jedem nikakor ni konca. Tudi zunanja podoba mesta je drugačna. Kolonialne hiše in lepo urejene ulice na prvi pogled zavedejo obiskovalca, da je prišel v čisto drug svet. A skok na tržnico spet razkrije tisto pravo Indijo. Kakorkoli že je, najlepše je zvečer. Takrat je pogled na mesto tako romantičen z vsemi tistimi lučkami, razprostrtimi po mnogih hribčkih.

Uzreti prve bele lesketajoče se kape najvišje gorske verige na svetu

Skozi trdo temo se vozila prebijajo proti razgledni točki v bližini Darjeelinga, imenovani Tigrov hrib. Tam se že zbirajo obiskovalci v upanju, da bo novo jutro prineslo jasen razgled na tretjega med najvišjimi vrhovi sveta. To je za hindujce sveta gora po imenu Kanchenjunga, nadvse impresivna s svojimi 8595 m višine. In na jasen dan je tako lepo vidna s Tigrovega hriba, na kar so še kako ponosni v Darjeelingu in tudi na to, da se tu in tam, na še posebej jasen dan, lahko uzre celo slavni Mount Everest. Prvi sončni žarki Kanchenjungo neizmerno lepo obarvajo. Kljub temu, da smo tukaj že precej bližje visokim hribom, smo hkrati še vedno tako zelo daleč. Počutimo se majhne ob vsej tej mogočnosti, a hočemo več! Hočemo bližje k tej lepoti, katere privlačnost je neopisljiva in nerazložljiva. Začne se torej v Darjeelingu in še kako zanimivo izhodišče je to za vse, ki si želijo več. Hribov, narave, pustolovščin,…

Ajda Šter 

[View with PicLens]

Naročite se na RSS

Pogled na potovanje od Delhija do Katmanduja Univerze za tretje življenjsko obdobje Lipa iz Domžal.

[View with PicLens]

“V Kalkuti ni nič običajno in vse je drugačno od pričakovanj. In ko že mesece potuješ po Indiji in si domišljaš, da o deželi že nekaj veš in da te nič več ne more presenetiti, šokirati, vreči iz tira, prideš v Kalkuto in vse predstave se postavijo na glavo.” Je zapisal Gvido Pevec.

Več pa v članku revije Horizont….

[View with PicLens]

Na potovanjih je vedno sila zanimivo v roke prijeti lokalni časopis in ga dobro prelistati. Ko prebiraš o aktualnih dogodkih mimogrede izveš tudi veliko o kulturi dežele, v kateri se nahajaš, o načinu razmišljanja njenih ljudi in njihovem pogledu na svet. Časopis vseeno ne odtehta pogovora s prebivalci tuje dežele, kajti nič ni lepšega od človeškega stika in prijetnega klepeta z ljudmi. Ta pogovor pa je lahko dosti  boljši, če si prej prebereš kakšno novičko iz lokalne kronike. Kajti zdaj se šele odpre pravi prostor za medkulturni dialog.

Kot časopisi drugod po svetu tudi indijski časopisi vabijo bralce z vpadljivo naslovnico, katere središče je najbolj udarna novica dneva. Zadnje mesece prednjači na naslovnici Anna Hazare in pogosto zasenči preostalo domače politično dogajanje, tako da se morata celo ministrski predsednik Manmohan Singh in predsednica Indijske kongresne stranke Sonia Gandhi zadovoljiti z omembo na drugi ali tretji strani časopisa. 74-letni Anna Hazare bije bitke že vse svoje življenje. Najprej kot vojak v indijsko-pakistanskih vojnah, potem kot družbeni aktivist z gandhijskimi načeli. Njegov način preoblikovanja domače obubožane vasi v uspešno zgodbo o razvoju si je prislužil nacionalno nagrado in postal vzoren model razvoja podeželja. To je dosegel s prepovedjo alkohola, uvedbo žitne banke in predvsem izgradnjo učinkovitega namakalnega sistema. Sledili so elektrifikacija vasi, izobraževanje, integracija nedotakljivih itd.. Anna Hazare se bori proti birokratski korupciji že od leta 1991, širšo podporo ljudstva  pa si je pridobil z gladovno stavko aprila letos, ko je popeljal svoj boj na nacionalno raven in ga usmeril proti pripadnikom samega političnega vrha. Z grožnjami o ponovni gladovni stavki si prizadeva za sprejetje svojega zakonskega osnutka proti korupciji.

Takoj za dnevno politiko sledi črna kronika, ki vsakič postreže z neverjetnimi zgodbami. 

Neki mož je na primer izkoristil hude nalive in povečan tok reke Ganges, ko je z mostu pahnil svojo ženo v reko. Vendar mož ni vedel, da zna žena plavati! Reva se je kar dvanajst ur borila proti silovitemu rečnemu toku, preden je omagala. Nezavestno jo je reka odložila na bregu, kjer so jo našli mimoidoči in ji pomagali. Ta žena se je rešila in njen mož je pristal za zapahi, vseeno pa se odpira vprašanje, koliko indijskih mož se na tak ali podoben način dejansko znebi svojih žena. 

Tragično so poročali o skupini mladih fantov, ki so dobesedno omahnili v smrt s strehe vozečega avtobusa. V Indiji je vožnja na strehah javnih avtobusov nekaj običajnega, saj so le-ti prenatrpani. Znano je tudi dejstvo, da je javni avtobus kralj ceste. Na indijskih cestah pač vlada hierarhija, kjer so na dnu lestvice pešci. Ti so povsem brez pravic, zato morajo paziti na vse in se umikati vsem. Prečkanje ceste je zato večkrat podobno računalniški igrici, le da je stopnja adrenalina v krvi precej višja, saj gre zares. Sledijo kolesarji in rikše na kolo, nato motorji in motorne rikše. Potem pridejo na vrsto tovornjaki, višje na lestvici so avtomobili in najvišje javni avtobusi. Ti drvijo po indijskih cestah in se ne ustavijo pred nikomer in ničemer, razen pred kraljico ceste, gospo sveto kravo. Skupina mladih fantov pa tokrat ni umrla zaradi prevelike hitrosti ali prometne nesreče, pač pa zato, ker so sedeli na strehi, ker so se vozili v temi, ker je bil avtobus novejši in višji od običajnih in ker je zapeljal v podvoz.

Med nami sopotniki je bila najbolj odmevna novica, da je v Nepalu strmoglavilo letalo, ko se je vračalo s panoramskega poleta nad Himalajo, kajti novico smo prebrali na našem potovanju od Delhija do Katmanduja. Pa smo si rekli: »Je že padel dol. Zdaj smo mi varni. Gremo!« In smo šli. Seveda pa ni šlo brez črnega humorja na ta račun, šale so padale vse do konca potovanja.

Indija je dežela verskih festivalov. Toliko kot se praznuje tu, se verjetno ne praznuje nikjer drugje na svetu. In tudi v tolikšni meri ne. Kajti tu se ob pomembnejših praznikih v hipu zbere večmilijonska množica, ki v svoji verski zamaknjenosti neredko potepta nekaj deset ali celo nekaj sto posameznikov. Indija je pravi kalejdoskop narodov, jezikov in religij. Zato se vsak trenutek nekje v Indiji nekaj praznuje. Letošnji oktober pa je bil mesec D, natančneje mesec treh D-jev, saj so se zvrstili kar trije veliki hindujski festivali, vsi začinjeni z dobro mero barvitosti, bučnosti in božanskosti. Začelo se je z Durgo pujo, desetdnevnim čaščenjem boginje bojevnice, ki jaha velikega leva, v svojih desetih rokah pa nosi simbole svoje moči, s katero premaguje demone. Dokončno zmago dobrega nad zlim smo praznovali z Dussehro, ko smo razstrelili ogromne lutke zlobnega demona Ravane in tako slavili zmago Rame. Zaključili pa z Diwalijem, praznikom luči, ko je vso noč pokalo po ulicah in so ognjemeti razsvetlili nočno nebo. In tudi trije D-ji so imeli svoj after party, Kartik Purnimo, praznovanje novembrske polne lune, ko smo plesali v ljubezni s Krišno in ki je letos padlo na magičen datum enajstic: 11.11.(20)11.

Na poslovnih straneh beremo o neverjetni rasti indijskega gospodarstva in posameznih zgodbah o uspehu, pospremljenih s samimi presežniki. Le nekaj listov naprej pa zavzema celo stran članek o otrocih z ulice. V indijskih mestih vsaj tretjino prebivalstva živi na pločnikih in v slumih. Do teh ljudi moč indijskega gospodarstva ne seže. Tu se srečujejo nesrečne usode otrok, ki so bili ali rojeni na ulici ali pa so zaradi revščine, alkoholizma in nasilja v družini zbežali od doma in pristali na mestnih ulicah. Vendar so zbežali z dežja pod kap, saj jih hitro posrka vase svet kriminala, prostitucije in mamil. Prostovoljne organizacije, ki skušajo pomagati tem otrokom, se morajo velikokrat spopasti z mestnimi oblastmi, ki ne priznavajo resnosti problema. Uradna številka uličnih otrok se namreč močno razlikuje od dejanske, saj veliko otrok ne obstaja v nobenih uradnih evidencah.

Športne strani običajno ponujajo predvsem zadnje novice o tekmah kriketa. Kriket je namreč indijski nacionalni šport, saj se ga igra povsod, na domačih dvoriščih, šolskih igriščih in največjih stadionih. To jesen pa je prišla v ospredje formula ena. Poleg moštva Force India in dirkača Naraina Karthikeyana ima Indija končno tudi svoje dirkališče! Zgradili so ga v Noidi, predmestju New Delhija, in 30. oktobra se je tu odvijala 17. tekma letošnje sezone. Gradnja, priprave in otvoritev, prva tekma za Veliko nagrado Indije ter vse finančno ozadje so tedne polnili športne rubrike. Meni pa bo ostala v spominu fotografija najboljših dirkačev F1, ko vozijo rikše po indijskih cestah. Simpatično.

Zabavno je branje vsak dan sveže objavljenega horoskopa, čeprav ga Indijci jemljejo blazno resno. Noben pomemben dogodek se ne zgodi brez predhodnega posvetovanja z astrologom. Nobena poroka, poimenovanje otroka, nastop nove službe, poslovna pot, celo državna neodvisnost ne. Do osamosvojitve Indijske podceline izpod britanske krone je prišlo v dveh državah 14. avgusta 1947. Medtem ko so Pakistanci bučno praznovali, so indijski astrologi izračunali, da to ni astrološko ugoden datum in za rojstvo nove države določili naslednji dan, 15. avgust, ko so na obzorju vzhajali pravi planeti. Kot vsak indijski novorojenček je tudi Indijska republika takoj prejela svojo astrološko karto. Za vse pomembne dogodke v življenju torej poskrbi astrolog, dnevni kompas pa usmerja časopisni horoskop, ki poleg napovedi izda tudi tvojo srečno barvo in srečno številko za dan, ki te čaka.

Najbolj zabavni pa so ženitni oglasi, ki pridejo na vrsto ob nedeljah. V milijardni Indiji, kjer še vedno velja sistem dogovorjenih porok, je vse težje najti primernega ženina ali nevesto, saj je pri tem potrebno upoštevati celo vrsto dejavnikov. Zato se vse več posameznikov in družin poslužuje časopisnih oglasov, odpirajo se tudi nove in nove internetne strani z ženitno ponudbo. Vsi ženini se opisujejo kot lepi, zraven podajo svoje mere (starost in višina), navedejo svoj poklic in naziv, nekateri se še pobahajo z letnim zaslužkom. Iščejo nevesto, ki je lepa, vitka in svetle polti, sledijo druge zahteve kot so starost, rojstni kraj, kasta, izobrazba ipd.. Vendar so tudi v indijski družbi opazni premiki, saj se v oglasih vse večkrat pojavlja fraza, da kasta ni pomembna, v pogovoru z ljudmi pa zastavlja vprašanje, ali bo poroka iz ljubezni ali dogovorjena poroka.

V Indiji pride časopis kar sam do bralca. V nekaterih hotelih ga zjutraj porinejo skozi režo pod vrati,  v drugih so sveži izvodi na voljo v avli pri recepciji. Vedno se najdeta dva različna časopisa v angleškem jeziku. In vedno so lokalni, gre za časopise zvezne države, v kateri se nahajaš. Tako poleg novic državnega in svetovnega formata lahko prebereš tudi, kaj se dogaja v tvoji bližini. Opremljen z zadnjimi zgodbami in novičkami se veliko lažje zapleteš v sočen pogovor z ljudmi, morda pa tvoja pot naredi tudi kakšen nenačrtovan ovinek, ki začini tvoje potovanje bolj kot curry.

Ana Hočevar

Potovanje po tuji deželi pomeni premikati se iz kraja v kraj in pri tem odkrivati skrite kotičke, za katere veš, da jih ne potrebuješ fotografirati, saj bodo na varnem v tvojem spominu. Pomeni premikati se med tujimi ljudmi in pri tem najti tiste posebne duše, ki ti sežejo do srca in s katerimi ostaneš v stikih še dolgo potem. Pomeni okušati novo hrano z vsakim obrokom z istim nestrpnim pričakovanjem kot odpirati rojstnodnevna darila. In pomeni prepustiti se trenutku, saj nikdar ne veš, kam te pot zares pelje. Dlje časa preživiš v tuji kulturi, večja je želja po njenem odkrivanju. Ko misliš, da jo že dobro poznaš, potem se odpirajo nova in nova vrata, skozi katera uzreš še nekaj neznanega. In tako počasi koplješ vse globlje…

Zabaven način spoznavanja nove kulture ob prvih stikih je lahko gledanje televizije in branje časopisov. Ko se po dolgem dnevu, polnem doživetij, vrnete v hotelsko sobo in vas tam čaka televizor, ali si rečete: »Pa menda ne bom gledal televizije, saj sem na potovanju!« Nikar. Prižgite televizor! Sprehodite se po lokalnih kanalih, poglejte kakšen film domače produkcije, del kakšne nadaljevanke, kakšno zabavno oddajo in za božjo voljo, ne preklopite, ko pridejo na vrsto reklame. Še zlasti, če se nahajate v Indiji.

Ko začenjaš preklapljati med indijskimi televizijskimi kanali, se ne moreš načuditi njihovi mimiki. Naši obrazi izražajo osnovna čustva, njihovi obrazi izražajo še vse odtenke in nianse vmes. Zato se hitro ustaviš pri kakšni indijski žajfnici in gledaš. Še igralci španskih telenovel so pravi amaterji. Gledaš in gledaš in vidiš, da pravzaprav razumeš, za kaj gre. Indijska mimika ima namreč tisočletno tradicijo. Indijski klasični plesi vključujejo telesne gibe, delikatne položaje rok in neverjetno obrazno mimiko. S takšnimi plesi uprizarjajo tudi največja epa indijske književnosti, Ramajano in Mahabharato, pri čemer vse besede prelijejo v gibe, kretnje in govorico obraza. Mimogrede, ko so posneli Ramajano kot televizijsko nadaljevanko in jo prvič predvajali, je prikovala pred televizijske sprejemnike cel narod!

Potem preklapljaš naprej, se ustavljaš pri raznih resničnostnih šovih in zabavnih oddajah. Z odprtimi usti opazuješ modno in drzno obleko ter vrhunski make-up voditeljic in gostov, saj česa takega na običajnih indijskih ulicah preprosto ne vidiš. Kmalu ugotoviš, da si kar precej od povedanega razumel. Čakaj, kateri jezik pa govorijo? Hja, hinglish. Govorica sodobnega indijskega meščana. Sama beseda je skovanka besed hindi in english. Gre za popularno in govorjeno različico hindi jezika z vloženimi angleškimi besedami in stavki, pri čemer odstotek slednjih narašča iz leta v leto. Hinglish se danes sliši na vsakem koraku, v zahodnjaških kavarnah slavne verige Barista, v bleščečih nakupovalnih centrih, v šik restavracijah, v uradih, na podzemni železnici, na glavni ulici, ko se grebeš za rikšo… To so hkrati tudi kraji, kjer srečaš sloj ljudi s televizijskih šovov. Popotniki radi obiskujemo kraje indijskega krutega vsakdana, prenatrpane ulice in tržnice, templje, polne gorečih vernikov, idilične vasi podeželja, celo slume, kjer se srečamo z najrevnejšimi med revnimi. Toda tudi v prenaseljeni in revni Indiji je druga plat medalje. To je tistih deset odstotkov milijardne populacije, indijski srednji razred, ki si lahko privošči kupovati vse tiste dobrine iz vseh tistih reklam.

Na vrsti so reklame. Ne preklapljaj! Česa tako svežega, kot so indijske reklame, že dolgo nisem videla. Toplo priporočam za inspiracijo vsem našim kreativcem po oglaševalskih agencijah. Spet se lahko načudiš, pa tudi nasmejiš od srca. Indijske reklame postanejo še posebej domiselne v času pred indijskim festivalom Diwali, praznikom luči. Takrat zagorijo luči po vseh ulicah in na oknih vseh domovanj, saj vabijo medse boginjo denarja in sreče, Lakšmi. Ob tej priložnosti je potrebno temeljito očistiti stanovanje, svojim dragim kupiti darila, vsem ostalim pa pisati voščilnice z najlepšimi željami. Na veliki večer zapokajo petarde in nebo razsvetlijo številni ognjemeti. Vas spominja kaj na naš veseli december in Silvestrovo? Tako kot pri nas v prednovoletnem času trgovine tekmujejo med seboj z lepo okrašenimi izložbami in mamljivimi popusti, tako je v Indiji pred Diwalijem. Televizijski programi pa postanejo nasičeni z reklamami za nove odtenke stenskih barv, svilene sarije slavnih oblikovalcev, najdražji nakit priznanih draguljarjev in najnovejše igračke iz sveta računalništva. Njihov pristop? Da padeš dol!   

In nazadnje največja poslastica: Bollywood filmi. Posneti v tako lepem hinglish jeziku in s toliko mimike, da se vse razume. Enostavno ne moreš reči, da si bil v Indiji, pa si tam nisi ogledal niti enega bollywoodskega filma. Kajti Bollywood JE indijska pop kultura. In Bollywood narekuje trende. Sama beseda je spet skovanka dveh, tokrat Bombay in Hollywood, kajti v Bombayu oz. Mumbaiju, kot se po novem imenuje mesto, se nahajajo studii največje filmske produkcije na svetu. V številkah so podrli že vse rekorde. V pravem ‘bollywoodarju’ tuji gledalec spozna indijski življenjski krog, družino in družbo. Ljubezenska zgodba dveh, ki v svetu dogovorjenih porok nima mesta, zapleteni odnosi med družinskimi člani, rojstvo, poroka in pogreb, boj med dobrimi in zli, kriminal in napeta akcija, neverjetni zapleti in srečni konec. Posneto na najlepših lokacijah sveta, kot so švicarske Alpe in avstralska peščena plaža. Vmes pa nori glasbeno-plesni vložki, pri katerih najprej spodnja čeljust pade do tal, nato pa boki kar sami pričnejo migati v ritmu. Glasba je vsaj toliko pomembna kot film, saj se pesmi iz teh filmov potem prerivajo na najvišjih mestih lestvic pop glasbe, prodrejo v mobilne telefone in prepeva se jih na vseh javnih avtobusih. Televizor v hotelski sobi ponuja vpogled v Bollywood, doživetje pa je ogledati si ga v kinu nekje na podeželju, kjer se občinstvo glasno smeje in joče skupaj z glavnimi zvezdami, pozna vse pesmi na pamet in pleše na prehodih. To je pač najcenejša zabava za množice. Če pa boste kdaj v bližini Mumbaija, nikar ne zavrnite življenjske priložnosti, kajti ves čas se iščejo beli obrazi za statiste v filmu.

Vsak večer na potovanju lahko odgrne novo tančico in dovoli nov vpogled v tujo kulturo. Podnevi se premikate v tej tuji kulturi, obiskujete njene kraje, srečujete njene ljudi, okušate njeno hrano, zvečer v prijetnem zavetju hotelske sobe pa prižgite televizor in pojdite še globlje…

Lep pozdrav do naslednjič, ko bomo prebirali indijski časopis!

Ana Hočevar

Petek, 23.9.2011

Zbor na Brniku. Iskanje potnikov le tam nekje 86% uspešno. Bi ena potnica raje ostala doma? Raje pokličem in preverim. Ne, le uro je zamešala in mirno čaka doma. Se zgodi, a ne? 

Prestopanje v Istanbulu spominja na tek na dolge proge, na koncu pa vendarle zamuda leta. Čas za prva rokovanja in spoznavanje sopotnikov. Silno veliko nas je in težko si bo zapomnit vseh osem! 

Sobota, 24.9.2011

Na letališču nas čaka neobičajno visok Indijec. Brij, se predstavi, iz Rajastana. A, zato je tako visok in dobro grajen. In že drvimo v naši Formuli 1 (za neposvečene: kombi Force) Indiji naproti. Prvi zajtrk – uf, pekoče in prvi obisk Winstona Churchilla (WC za neposvečene) – uf uf uf… Naprej na poti nam jutranje sonce odstre prve podeželske prizore, medtem ko se vodnica vneto trudi pripraviti “ta nove” na “Mati Indijo”. Ogled trdnjave Amber je pospremljen z novimi uf ufi, pa ne toliko zaradi ubijalske vročine kot zaradi resnično izjemne arhitekure in občutka za detajle velikih Rajputov. V observatoriju Jantar Mantar se naučimo brati čas na kolosalni sončni uri in izvemo o velepomembnosti horoskopa.

Na  glavni bazar ulici starega mesta Jaipurja vodnica zakliče:”Prostooo,” in izgine. Osupli pogledi: “Le kaj naj počnemo tu eno uro?” nič ne pomagajo. Na koncu se izkaže, da je bila ura premalo, saj so ženske veselo barantale in srkale kokakolo ter se vrnile vsaka s svojim sarijem. Večerni prihod v hotel postreže s presenečenjem: bazeeeeen! Tuš nocoj ni potreben. 

Nedelja, 25.9.2011

Pripravljeni na nekajurno vožnjo, a poglej poglej, se že ustavljamo… Naš lokalni vodnik Brij nas je povabil v svoj dom. Nikjer drugje kot v VIP območju! Ko čajčkamo, se pogovarjamo, da je tudi to Indija. Potem pride vsa vožnja in za njo vsa gneča na poti do vele čislane grobnice sufija Cistija, ki služi kot indijska Meka. Čez teden dni se začne hadž, romanje v pravo Meko, a če romaš sedemkrat v Ajmer, ti v Meko sploh ni treba. Po muslimanskem svetem mestu pride na vrsto hindujsko sveto mesto Puškar z vsemi maškarami (za posvečene: saduji), prepovedjo mesa in alkohola, a vseprisotno marihuano, s svetim jezerom in našo prvo pujo, hindujskim obredom, ki jo posvetimo našim dragim doma. Potem pa tavamo po mestecu, izogibajoč se svetim kravam in še bolj svetim kravjim kupčkom…  V hotel se vrnemo pozno, a to nas ne odvrne od težko pričakovanega kopanja v bazenu! 

Ponedeljek, 26.9.2011

Danes nas čaka dolga pot, ki pa presenetljivo hitro mine. Vodnica ves čas nekaj naklada, a kdo jo bo poslušal, ko pa je življenje zunaj tako pisano in drugačno. Pa se začnemo ustavljati. Poklon Sivi, h kateremu se moli v ponedeljek za idealnega moža. Pa foto Hanumana, ker je preprosto tam. Pa potem naša Formula 1 zavije na kolovoz in že smo v vaški soli, kjer nas otroci strumno pozdravljajo, kljub temu, da se ne morejo in ne morejo načuditi našim bledim obrazom. Pa ena teta nas povabi v svojo hišo. Pa tako naprej. Šele pozno popoldne prispemo v Fatehpur Sikri, naš današnji edini ogled. Na lastne oči in po pripovedovanju lokalnega vodnika se prepričamo, kako je živel veliki Akbar. Zvečer smo že v Agri, kjer se nam oči svetijo in bleščijo še dolgo potem, ko so nam predstavili skrivnostno tehniko vdelave poldragih kamnov v marmor. Da, tako je bil grajen sam Taj Mahal. Večerja je slavnostna, z vsemi hodi, od juhe, glavnih jedi, vse do rojstnodnevne torte! Vse najboljše, draga Rosica! 

Ne, nocoj ni bazena. Sori. 

Torek, 27.9.2011

Lahko vam na dolgo in široko opisujem vse lepe znamenitosti v Agri, ki smo jih obiskali, a na koncu je le ENA: Taj Mahal. Pridite! To morate videti sami! In potem je tu indijski vlak spalnik. Pridite, to morate doživeti sami! 

P.S. Kosilo je bilo odlično, čeprav bolj pekove kot sicer, a odlično! Masala dosa – mmm. 

Sreda, 28.9.2011

Zajtrk ob cesti na poti v Varanasi. Ker zajtrk ni občudovanja vreden, morda čudenja, vsi občudujemo, kako temeljito se Indijci umivajo na vsezgodaj zjutraj. Miljenju in penjenju ni in ni konca. Nase penjenje bo prišlo na vrsto šele popoldan, ko dobimo naše hotelske sobe… A hitro pozabimo na higieno, saj se znajdemo v Sarnatu, kjer si predstavljamo, kako je Buda prvič podal svoj nauk. Mir in lepota kraja se še kako priležeta po hrupni poti. Saj smo se že privadili stalnemu hupanju in cestnemu kaosu, a Varanasi je pa tumač. Skok v hotel, oazo s tekočo vodo in hladom. 

Popoldne nas preseneti Mati Ganga, sveta reka je namreč nenormalno narasla, zaradi močnega deževja v preteklih dneh. Ghati (kopalna stopnišča) so poplavljeni in nič ne bo sprehajanja z enega na drugega. Zato se napotimo po notranjih ozkih in zavitih uličicah do samega kraja, ki privablja v Sivino mesto toliko umirajočih: do ghata, kjer že tisočletja gori ogenj, ki prižiga grmade in grmade z umrlimi. Kremacijam pridemo tako blizu, da nam požge vse dlake na nogah in se nam vonj zažre globoke v nosnice. Dom, predstavnik izvenkaste, ki opravlja kremacije, nam pojasni, kaj se pravzaprav dogaja, zakaj in kako. Nekoliko pretreseni oddidemo na aarti, večerno molitev na čast boginji Gangi. V nas odzvanja še dolgo potem…

Četrtek, 29.9.2011

Obljubljeni sončni vzhod na sveti reki nam je ušel, saj je tok reke prenevaren za majhne lesene čolne. Tako mogočna reka sprejme našo daritev z mostu, od koder se nam zarise jutranja silhueta prastarega mesta, svetega Varanasija. Zdaj se lahko podamo na doooolgo pot v Nepal. Zunaj beži mimo podeželje. Poleg pranja oblek ob potokih, dela na širokih poljih in težkega prometa opazimo tudi stvari, ki jih do sedaj Še nismo. Na primer, nenormalno veliko ljudi danes lula in kaka kar ob cesti. Ja, oko se je že privadilo na Indijo in opazi veliko več! Prebiramo horoskop v časopisu. Potem nam isti časopis služi kot krožnik za prigrizek na poti. Prehitevamo tovornjake in traktorje, natovorjene s kipi boginje z nešteto rokami, ki očitno jaha neko žival. V vaseh rastejo instant templji: vzniknili so šotori, v njih bodo razstavili vse te kipe. Ja, začela se je Durga Puja ali Dussehra. Desetdnevni festival, ki slavi zmago dobrega nad zlim. 

Večerni prestop indijsko-nepalske meje je poglavje zase. Naš nepalski vodnik Raja pravi: “Dobrodosli v Nepalu! Prestavite ure za 15 minut naprej!”  Še 15 minut in že smo v hotelu. Imajo bazeeeen!!! 

Petek, 30.9.2011

Dobro jutro. Pa saj tu je še bolj vroče kot v Indiji!!! Že ob 8. zjutraj smo vsi premočeni. Subtropsko vreme v deželi Himalaje? Jutranji obisk kraja, kjer se je rodil princ Siddharta Gautama, bolj poznan kot Buda. Švicamo. Poglej, poglej, se več instant Durginih tempeljčkov na poti! Se pa res nekaj dogaja. Še bolj švicamo. A bo že ta postanek za čaj? Po čaju, jasno, švicamo! Ampak čaj je pa pasal… 

A bomo že prišli? A bomo že prišli? In prispemo. V NP Chitwan. Kosilo, počitek, sprehod po vasi. Pristen stik s polji, kozami, vodnimi bivoli, bananami, papajami in juto ter nasmejanimi obrazi in toplimi pogledi ljudstva Tharu. Zvečer še presenečenje: folklorna predstava v kulturnem domu. Plešejo samo fantje – yes! In kako šejkajo! V naši skupini kot običajno prevladujemo ženske… 

Sobota, 1.10.2011

Srečen novi mesec! A tako rečejo tu? Ne, tako rečejo v Grčiji. Saj je vseeno… 

To je dan, ki smo ga čakali! Cel ljubi dan potepanja v naravi! V prebujajočem se jutru plujemo z drevakom po reki. “Glejte, krokodil! In še eden!” “Ja, ja , je že v redu,” ne verjamejo. Potem vidijo! 

Sledi sprehod skozi džunglo in lov na nosoroga. Ne naše oči, ne naši fotoaparati ga ne ulovijo. Krivimo dekle z rdečim dežnikom v azijski skupini. “Saj so vendar rekli, da ne smemo obleči rdeče barve.” 

Obisk slonjega vzrejnega centra je lušten, a kopanje s sloni je tisto ta pravo. Opogumi se samo naša Andreja, zakorači v reko, zajaha slona, ta se dvigne in že jo šprica s svojim trobcem, da je veselje poslušati vse krike! Popoldne pa vsi zajahamo slone, ko gremo na safari skozi džunglo. Vidimo divje govedo, pa srnjad, pa metulje in ptice, pa pajka. Nosorogov spet ni. En baby tiger je pa tako hitro pobegnil, da ga nismo uspeli fotografirati (če verjamete). Večerja se zavleče pozno v noč, tako polni so današnji pogovori. 

Nedelja, 2.10.2011

Bye bye Chitwan, pogrešali te bomo! Danes se spomnimo Mahatme Gandija, saj v Indiji praznujejo njegov rojstni dan. Potem pa nas pot vodi ob drveči reki Trisuli v notranjost dežele. Postanemo na njenem bregu in si okopamo noge – kako paše! Potem ugotovimo, da je obisk Georgea Busha veliko prijetnejši od obiska Winstona Churchilla! Srečamo raftarje. Lovimo ravnotežje na visečem mostu. Obiščemo vaščane tam preko reke. Kako švicamo v strem hrib! Pa ravno na sončni breg so postavili svojo vas! Aja, riž na terasastih poljih potrebuje svoj vir energije. Pa čajček. Da se ohladimo. “Ana, povej Oskarju, naj napiše, da je v Indiji vroče, v Nepalu pa še bolj vroče! Pa smo vlekli flise in pol prtljage preveč.” Tam nekje 20 km pred Katmandujem se promet na cesti ustavi. “Our first traffic jam!” veselo najavi Raja. Čaj stop! Čaj stop! Nema. Samo kilometri in kilometri prašne ceste, polne tovornjakov in avtomobilov. Ko končno prispemo v Katmandu nas čaka posebna dobrodošlica: dež! Monsunsko deževje se tu se ni končalo! 

Hello, Katmandu! 

Ponedeljek, 3.10.2011 

Napočil je ta dan! Še v Indiji smo v časopisu prebrali, da je strmoglavilo letalo Buddha Air, ki opravlja panoramske lete ob Himalaji. Skupini pokažem svojo diplomo o opravljenem letu, kjer piše “Ana Hocevar had a once in a lifetime experience flying to Mt.Everest on Buddha Air panoramic flight.” Vsi se smejimo, enkratna življenjska izkušnja, ja. In vsi so složni:”Če je pa že dol padel, potem se pa mi nimamo kaj bati. Gremo!” Seveda je sledil še cel teden črnega humorja na ta račun. In so šli. Jaz sem pa čakala, bodo prišli nazaj ali ne? In presenečeno:”O, ste nazaj?” Jutranji let ob verigi Himalaje do Mt. Everesta in nazaj je nepopisno lepo doživetje. Kot na oblakih smo potem hodili po Katmanduju in prilagajali oglede monsunskemu dežju. Novo kulinarično odkritje: momo. Tibetanci pa vejo, kaj je Slovencem vseč! Dajte jim žlikrofov! 

Torek, 4.10.2011

Vstajanje sredi noči. Kaj ste nori! Uro in pol nočne vožnje. Hoja po stopnicah. Mežikanje v temo. Glej, glej, glej, tamle se kaže! Niso samo oblaki! Kažejo se zasneženi himalajski vrhovi in kmalu jih bo sonce obžarelo! Sončni vzhod iznad Himalaje – neprecenljivo! Po zajtrku sprehod skozi vas in med terasami riževih polj s pogledi na vršace! Prvo posebno zanimanje si zasluži domača destilarna. Drugo posebno zanimanje pripade klanju bivola. 

Začelo se je. Durga puja gre h koncu. Danes bodo vse družine žrtvovale živali boginji Durgi in potem sveto meso pojedle. Kjerkoli danes hodimo, naj bo mesto ali vas, povsod teče kri. S cvetjem okrašene koze vodijo k templjem, kjer jih svečenik požegna, potem jih vodijo naprej k drugemu, ki jih obredno zakolje, z enim potegom (topega) noža, da žival ne trpi. Ko hodimo po ulicah Bhaktapurja vidimo vse faze, od živih kozic, do tistih pod nožem, do razkosanega bivoljega mesa ali samo se luž krvi. Durga je krvoločna in treba jo je zadovoljit. Potešena bo pobila vse demone in nas obvarovala pred zlim. 

Sreda, 5.10.2011

Dopoldne prosto za nakupe. Pa saj smo vse že nakupili! Vsak večer nas je pogoltnil Thamel s svojimi pisanimi trgovinami, restavracijami in glasnimi rock klubi. Danes je deveti dan Durge puje in pred velikimi templji boginje Taledzu, zaščitnice Katmandujske doline, žrtvujejo po 54 bivolov in 54 koz. Na glavnih trgih tece kri v potokih… Mi pa zapuščamo Nepal in se vračamo v Indijo. Let V Delhi ponuja božanske poglede na himalajske vrhove! Potem pa nas objame indijski smog in trušč. 

Četrtek, 6.10.2011

Ogledovanje prestolnice in njenih znamenitosti. Kontrasti se vrstijo: gremo iz starega v novo, potem v najsvetejše, nato v sodobno in končamo na bazarju. Z mislimi smo že na poti domov. Delhi in Indija praznujeta vrhunec Dussehre! Nocoj princ Rama premaga zlobnega demona Ravano, ki je ugrabil njegovo ženo Sito in jo odpeljal na Šrilanko. Po mestu so zrasla prizorišča boja: velike lutke zlobnega Ravane, njegovega brata in sina zagorijo in se razpočijo, petarde pokajo iz njihove notranjosti, ognjemeti se razletijo na nebu! Množice vriskajo! Dobro je spet premagalo zlo! Gre za večni boj, ki se bije v vsakem posamezniku, kot tudi med ljudmi in na svetu. V tako posebnem času se poslovimo od Matere Indije, ki nas je velikodušno sprejela v svoje naročje in nas za roko popeljala malo naokoli. 

Vodnica Ana Hocevar, ki potrpežljivo čaka naslednjo skupino in se veseli naslednjega festivala, saj nas v oktobru čaka se Diwali, festival luči! 

Ana

Agencija Oskar:

We heard about earthquake on the news yesterday, how is situation? On the end goes program to Himalaya.

I hope you and your family are ok,

Best regards

Indijsko-nepalski partner:

Thanks for your kind mail addressed to my colleague Mr. Manish.

With much relief, I wish to inform you that the recent earthquake of September,18, 2011, whose epicenter was reported to be in nearby Sikkim Himalayan region, India & Nepal had no impact on the hotel property and its operations.

There was minimal impact of the earthquake in Nepal, North East region i.e. Sikkim, West Bengal and east part of Bihar. The government sources say there is no any kind of damage taken place in tourist areas including Nepal. All transportations including airlines, public and private vehicles are running as usual. Hotels and restaurants are providing all services. Internet, electricity is in operation. Even in most affective area, all trekking areas are safe, and trekkers are enjoying their trek without any hindrance.

Please feel free to write us for more details, if any.

Personal Regards,
Shivaji

Adijo, Ladak

Še vedno na višini, od katere se ti sem ter tja zvrti, pade ideja o vračanju v dolino po tisti legendarni poti preko indijskega Himachala, mimo čudovitih dolin, skozi gorske postaje po vratolomnih cestah. Naj bo tudi pot navzdol »prava«. To je tista pot, ki je odprta le dobra dva meseca na leto. In če se v teh krajih nahajaš ravno takrat, v mesecu juliju ali avgustu, je izbira jasna. Letalo je sicer resda lažja izbira, a en teden potovanja preko lepih hribov sigurno večja dogodivščina. Še zadnji pozdrav Ladaku v prestolnici Leh in že je tukaj tisti trpežni džip, ki že leta in leta vozi po tej poti v mesecih, ko je to seveda mogoče. Temu primerno tudi izgleda! Naj se pot navzdol začne, si rečem. A v tistem trenutku še ne vem, da se mi bo od višine še vrtelo. Kajti naslednji cilj leži precej nad 4000m.

Preko visokih prelazov v svet, rahlo obarvan zeleno

Po določenem času, preživetem v visokem Ladaku, se navadiš na vse odtenke rjave. Tudi modre, na nebu. Bele, na hišah. Rdeče, katere barve so meniške halje. Zelena počasi uide iz misli. Prvi prelazi na poti preko hribov v doline so še vedno skalnati in rjavkasti. Tu in tam je kakšen vhod v skrito dolinico, spet pomislim na Shangri-la. Mogoče se skriva tukaj? Kakorkoli, čas je za pot. Naš džip namreč že pleza navzgor in se bliža meji 5000m. Prvi prelaz Taglang La je na vrtoglavih 5325m. Postanek za masala čaj, indijski najljubši, z veliko sladkorja in mleka, da oživi in pogreje. Tukaj se ustavijo vsa vozila, ki potujejo v eno ali drugo smer. Vsi srkamo svoj čaj in se opazujemo. Različni obrazi, vsak ima v mislih svojo pot preko teh višin, skrbi se rišejo na potezah. Ko se opogumim in zasmejim, se z mano smeji cel šotor – čajnica. In že smo ponovno na poti. Še zadnjič nad 5000m na prelazu Lachulung La, potem pa prav zares navzdol. Prespimo nekje na poti, v vasici Sarchu, na višini 4235m. Pot navzdol? Ja, tudi ta ni enostavna in hitra. Noč je hladna, a jasna in okolico razsvetlujejo številne zvezdice. Naslednji dan zopet napolnimo naš džip do zadnjega kotička, pridruži se nam še naključni neznanec iz tabora in drvimo naprej. Srečujemo delavce, ki pridno utrjujejo cesto, odprto le dobra dva poletna meseca, okolica pa se po zadnjem v vrsti visokih prelazov počasi začne obarvati zeleno. O, zelena, ki se te že tako dolgo nismo naužili. Še en klepet z budističnimi menihi v vasici Keylong in že se odpirajo na vsako stran vhodi v zelenkaste doline. Zrak je svež in lahek, pred nami se v soncu lesketa mestece kamnitih hišk, prava gorska postojanka Manali.

Adrenalinski šport v Indiji, zakaj pa ne? Tudi to je Manali.

Preden začnem razmišljati o vsem, kar ponuja gorski Manali, pustim vročim vrelcem, da razvajajo boleče kosti in mišice. Pot je bila res dolga in naporna, a hkrati lepa in nepozabna. Manali je mestece, ki leži na vhodu v eno od tistih zelenkastih dolin indijskega Himachala in je izjemno priljubljena gorska postojanka, kjer v poletnih mesecih iščejo zatočišče pred vročino tam spodaj množice Indijcev. Zato so ulice mesta zvečer živahne in urice prijetno minevajo ob raziskovanju pisane ponudbe in opazovanju zanmive množice. Nam se zdijo temperature ravno pravšnje, vročine navajenim Indijcem pa seveda prenizke. Zato kape vseh možnih oblik in barv, rokavice, dekice, jakne. Bolj kot se nenavadno zaviješ v vse novo pridobljene stvari, bolj vzbujaš pozornost. Čajček tu, tortica tam, morda še pečena koruza in mesto počasi obmolkne v nočni počitek. Na sprehodu po mestnih ulicah in »promenadi« The Mall mojo pozornost pritegnejo številne agencije, ki ponujajo adrenalinske športe. Naključij ni in kar težko je izbrati med npr. »smučanjem z jaki« ali raftingom po gorski reki, morda celo skok s padalom? Domišljije tukaj ne zmanjka in priložnost, da poskusiš tisto, česar še nikoli nisi, se ponuja na pladnju. V okolici pa se ponujajo neskončni sprehodi mimo značilnih tradicionalnih kamnitih hišk, po prostranih zelenih livadah. Zrak je svež na višini nekaj pod 3000m in vzdušje je tisto pravo gorsko navdušujoče. A raziskovalni duh vleče naprej po poti v lepem Himachalu. Naslednja postojanka je prav tako gorska in zanimiva, hkrati tudi zadnja pred sestopom v dolino. To je, po mnenju mnogih, »kraljica« med gorskimi postojankami, Shimla.

»Kraljica« v hribih, s »kraljico« nazaj v doline

Že prvi pogled na Shimlo da misliti, zakaj ji rečejo »kraljica«. Lepo urejene ulice, hiše svežih pisanih barv, miren promet, izjemna lokacija s čudovitimi razgledi na okolico. Od blizu je center mesta še prijetnejši. Na glavni ulici prometa sploh ni, kar je prijetna sprememba od ostalih mest. Tu so izvrstne restavracije in simpatične čajnice, mnoge stojnice s ponudbo za vse tiste množice, ki tu najdejo zatočišče pred vročino dolin spodaj pod hribi. Lahko najamete konja, se pustite fotografirati profesionalnemu fotografu, zvečer posedite na trgu pred glavno cerkvijo v mestu in uživate v pogledu na številne lučke terasastega mesta. Še jutranji sprehod na najvišjo točko mesta, kjer kraljuje pisan tempelj, namenjen hindujskemu opičjemu bogu Hanumanu in že je čas za zadnji spust. Tokrat bo v pravem kolonialnem stilu, z ozkotirno gorsko železnico, po mnenju mnogih »kraljico« med vsemi gorskimi železnicmi Indije. Zgradili so jo Britanci v kolonialnih časih, že konec 19.stoletja, saj so v Shimli našli idealno zatočišče pred poletno vročino nižinske Indije. Tako so si olajšali pot tja gor. Do danes se je železnica ohranila kot kulturna dediščina in je atrakcija, ki privablja večinoma domače turiste. Vlaku rečejo kar »vlak igračka«, saj je res majcen v primerjavi z ostalimi indijskimi vlaki. Prilagojen je namreč na tirnice, skoraj za polovico ožje od navadnih. Odrinemo točno in vožnja navzdol je prava poslastica za oči. Skupaj z domačini kričim v vsakem od preko 100 tunelov na poti v Kalko, kjer čaka »pravi«, veliki vlak. Lep je zaključek te dolge poti po gorski Indiji. Zanimiv je tudi stik z vročino po tolikem času. Vožnja do prestolnice Delhi pa je ravno prav dolga, da strnem vtise z iskanja skrite dolinice Shangri-la.

Krog je sklenjen.

Delhi. Vročina, dež, množice. Zadnja večerja v Indiji. Letališče. Pomaham oblakom v slovo. Lepo se je sklenil krog potepanja po najbolj visokem delu mame Indije. Prizori in dogodki so postali nepozabne slike. Slike so se uvrstile v album z naslovom Iskanje prave Shangri-la.

Po poteh iskanja prave Shangri-la v Himalaji

Shangri-la v indijski Himalaji

Shanti

Je Shangri-la tam, kjer imajo ljudje večen nasmeh na obrazu?

Pot do nje je dolga in naporna. In nikoli ne veš, če si odkril pravo, če je to tisti cilj, ki mu rečemo Shangri-la. Kakršenkoli že je, cilj je v vsakem primeru povezan s smejočimi ljudmi. Saj nenazadnje naj bi življenje v tej skrivnostni utopični dolini prinašalo tisto pravo srečo. Ko vijugava cesta nabira metre nadmorske višine, se pokrajina vedno bolj spreminja. Vse manj je zelenja in vse več skalovja. Zato je tudi vedno več tistih neverjetnih razglednih točk, kjer imaš občutek, da si objel ves svet. Z metri nadmorske višine se spreminjajo tudi naselja, kjer žive ljudje. Vsak meter više pomeni manj udobja in težje življenjske razmere. Naselja so vedno bolj preprosta in hiške podobnih si barv. Vedno manj je raznovrstnih anten in vedno več je območij, kje naselja dolgo sploh ne srečaš na poti tja gor v srce indijske Himalaje. Hkrati pa raste število nasmejanih ljudi. Zdi se, kot da drugačni sploh ne morejo biti, kot da je nasmeh od nekdaj vrezan v njihov obraz. Le od kod je ta večni nasmeh na ustnicah? Morda zato, ker nimajo toliko skrbi? Daleč stran od civilizacije in stika s preostalim svetom komaj sploh poznajo besedico skrbi. Dnevi minevajo v pomirjujoči rutini vsakdana in prva stvar na urniku je preživetje. Ker ni vplivov »zunanjega« sveta, ni želja po tistem, česar nimajo. In navsezadnje, ali sploh česa nimajo? Nasmeški govorijo, da imajo vse! To mora biti tista prava pot v iskanju Shangri-la, si rečem. Pot k nasmejanim ljudem, ki so srečni zaradi tistega, kar imajo.

Počasi in vztrajno v višine oz. preko Jammuja in Kašmirja v tisti brezmejni svet

Začne se z vlakom. Indijski vlaki so vedno nekaj posebnega in vsaka ura na njih mine hitro. Prvi na poti navzgor pelje v Amritsar, sikhovsko prestolnico s svetlečim se zlatim templjem. Drugi zapelje do zadnje postaje, Jammu. Pogled skozi okno se spreminja. Mesta so drugačna, prav tako ljudje, svetišča, zrak… Kako lepo je raziskovati nove kraje sredi znane Indije. Skupaj z množico romarjev vstati precej pred vzhodom in se vzpeti po vijugavi cesti do Vaishno Devi Mandirja. Nekaj je v zraku. Močna energija, ki govori v svetlobi tisočerih lučk, da je to tista prava pot. Kašmir osvaja že s svojim slavnim imenom. Mehka volna, dragocena in redka. Kaj pa tista slavna pesem, ki so jo nekoč prepevali Led Zeppelin? Poln skrivnosti je bil dolga leta skrit za mnogimi tančicami. Kontroverzen in rahlo nevaren. Hindujske templje tu zamenjajo muslimanske mošeje. Srce dežele je spokojno in mistično jezero Dal s svojimi ladijskimi prebivališči… Kot v pravljici in vedno bliže Shangri-la. Za Kašmirjem se cesta vzpenja vedno bolj strmo. Hiške postajajo preprostejše, razgledi prostranejši. Zagrizemo v začetek Himalaje. Vživim se v življenje trgovcev, ki so nekoč po teh poteh vozili svoj tovor. Negostoljubne razmere jim niso bile v pomoč. Iz dneva v dan so se prebijali z mislijo na cilj. Ali pa so morda uživali v tej brezmejnosti. Kajti negostoljubne razmere pomenijo malo ljudi, kar pomeni svobodo. Je svoboda tam, kjer ni množic in prave civilizacije? Ali svobodo najdeš v sebi in prizorišče sploh ni pomembno?

Ladak, tibetanska Indija

Gorat Ladak je obkrožen z visokimi hribi. Ti ga ločijo od Tibeta na eni, Kašmirja na drugi in indijskega Himachala na tretji strani. Izoliran je ves samosvoj in drugačen od dežele, kamor uradno spada. Tukaj budizem prevlada nad hinduizmom, obrazi se popolnoma spremenijo in vedno močnejši je občutek, da je unikaten Ladak svet zase. Več kot šest mesecev v letu je skoraj popolnoma odrezan od zunanjega sveta in ta izolacija je tista, ki ga je ohranila takega, svojevrstnega. Tudi budizem tukaj ni lahko opisati v nekaj stavkih, saj gre za vedno redkejši, tantrični tibetanski budizem. Ladak je širok pojem in zajema ves tisti najbolj visok gorski predel Indije. A kakor hitro si na obrobju, ga začutiš. Postanek na cesti. Čudovit razgled in tam zgoraj na skalah, na najbolj nemogočem kraju je samostan, iz katerega oken mahajo smejoči obrazi v temno rdečo barvo odetih menihov. Ponosno razkažejo samostanski tempelj. Tam za zavesami so skrite neke določene slike, tiste najbolj pikantne, ob katerih zardijo tudi sicer zelo umirjeni menihi. Tantra. Menihi. Sidharta Gautama. Izolacija od zunanjega sveta. Vsi ti pojmi bežijo po mojih mislih in odpirajo veliko vprašanj. Hočem izvedeti več. Čajnica ob cesti ponuja zelo sladek čaj in thukpo, tibetansko juho z rezanci. To je Ladak!

Kjer dnevi bežijo v svoji mirni brezčasnosti

Ladak je znan po vratolomnih cestah, ki se dvigajo in spuščajo po tej pustinji brez meja. Prava nadmorska višina se seveda vztrajno viša in z njo tudi možnost, da se ti od nje dobesedno zvrti. To je tisti pravi razlog za številne postanke in klepete ob čaju. Kajti na teh cestah nihče ni neznanec. Vsak je vedno in povsod gost, ki se ga pozdravi s širokim nasmehom. Četudi potem pogovor ob čaju mine bolj kot ne v smislu odobravajočega prikimavanja z glavo in poskušanja najti kakšno skupno besedo. Še posebej simpatično je raziskovanje ladaških samostanov s sramežljivimi menihi. Vsak dan se zdi, da je tisti v snežno kapo odet vrh, precej bliže. Hitro pozabiš na uro in začneš slediti naravnemu ritmu. Kajti dneve je najlepše izkoristiti tako, kot narekuje sonce. Od vzhoda do zahoda. Najlepši je tisti dan, ko ugotoviš, da nisi niti enkrat pogledal na uro. Takrat si že ujet v tisti nalezljivi ladaški brezčasnosti. Seveda tudi Ladak s široko odprtimi rokami sprejema novosti in pridobitve civilizacije. Tiste, ki pridejo do tja. Zakaj pa ne, če tako lepo olajšajo sicer težko življenje. In res se prileže kak dan v prestolnici, Lehu. Prileže se široka izbira hrane, toplejša soba, močnejša kava, malce mestnega vzdušja in še več… Vse to na tisti ladaški brezčasni način. In že je čas za nove izzive, nove kraje in novo iskanje. Zdaj že vem, prave Shangri-la morda nikoli ne bom odkrila, a prav to je najlepše.

Shangri-la, svoboda in tiste doline, kjer občutki govore za tisoče besed

Svoboda je tolikokrat omenjena beseda in na toliko različnih načinov opredeljen pojem, da je težko razsoditi, kaj je tisto pravo. Je zato Shangri-la tako priljubljena? Ker obljublja tisto pravo svobodo, daleč stran od ponorelega sveta? A vztrajno se odmika. Nas hoče naučiti, da je treba pravo svobodo najti v sebi, kakršnakoli že je. Kljub temu pa pošilja v vse tiste brezčasne doline preko visokih gorskih prelazov. Čez težke razmere, kjer presegamo sami sebe. Na drugi strani najvišjega prelaza za motorna vozila na svetu, Khardung La, še v eni od dolin dosežemo konec ceste. Takrat se samo nasmehnem in preneham iskati prave besede. Letim skozi zrak neopisljivih občutkov v tem skorajda neresničnem svetu. Hvala Shangri-la, da si me poslala na to iskanje in da te ni tukaj. Kajti še so lepi kraji, kjer bi se lahko skrivala in še te bomo z največjim veseljem iskali!

Shangri-la v indijski Himalaji

Shangri-la, pot navzdol

Shanti

Najprej se pojavi vprašanje, kaj sploh je Shangri-la? Leta 1933 jo je opisal v svojem romanu Britanec James Hilton kot mistično dolino nekje v Himalaji, kjer vse živi v popolni harmoniji, izolirano od zunanjega sveta. Opisal jo je kot dolino večne sreče, kjer vsi živijo dolgo, skoraj do neskončnosti, obvarovani pred zunanjim svetom in njegovimi dražljaji. Vse od takrat je Shangri-la postalo ime za nekakšno himalajsko utopično dolino. In seznam tistih, ki so se odpravili na iskanje te utopije, se piše v neskončnost. Živeti daleč stran od ponorelega sveta v spokojni dolini, kjer ni stresa, naglice, boja za preživetje. Seveda je samoumevno, da se seznam daljša.

Zavita v tančico skrivnosti in ugibanj

Lahko jo postavimo ob bok Rajskemu vrtu, saj je prav tako človeku nepredstavljiva in se pojavlja v mnogih mislih vsakokrat v drugačni podobi. James Hilton jo je v svojem romanu Izgubljeno obzorje postavil v Himalajo in prav zato so jo tam iskali že mnogi. Mnogi si jo tudi radi lastijo. Vse od Tibeta do Indije, Pakistana in Butana. Veliko je bilo tudi že takih, ki so zatrdili, da so našli tisto pravo in da je točno ta iz zgodbe. Kako pa sploh dokazati, da je točno določena dolina tista prava Shangri-la? Težko. Ker nič na tem svetu ni nemogoče, je seveda tudi to mogoče! Zadnjo »pravo« Shangri-la so odkrili v decembru 2010 med snemanjem ene od popotniških oddaj z imenom Skrita Kitajska ter zatrdili, da nekje v hribih na meji med Kitajsko in Tibetom, obstaja mesto z imenom Shangri-la. Torej uganka o »pravi« Shangri-la še vedno buri duhove!

Pojavlja se v vsakodnevnem življenju

Po romanu Izgubljeno obzorje so takoj posneli film. Ime Shangri-la se je kasneje pojavilo tudi v mnogih drugih, na vse mogoče načine. Recimo sam Scooby-Doo se v enem od svojih filmov potika po Shangri-la. Na Japonskem posnamejo celo serijo risank z imenom Shangri-la. Včasih je ime hotela, drugič restavracije, tretjič… Zaživi v filmih, na televiziji. V eni od epizod Simpsonovih govorijo o Shangri-la kot o deželi, ker je vse mogoče. Mnogo pesmi ima naslov Shangri-la oz. se Shangri-la pojavlja kot del naslova. O njej so peli The Stranglers, Elton John, Mark Knopfler, Patti Smith, Louis Armstrong, Bee Gees in še mnogi drugi. Kar nekaj glasbenih ansamblov se je poimenovalo Shangri-la. Pojavi se v mnogih računalniških igricah. Še danes se Shangri-la imenuje znan indijski viski, mednarodna veriga hotelov, znamka gaziranih pijač, prenekater nočni klub,…

Indijska Himalaja in Shangri-la

Led Zeppelin so v svoji pesmi Kashmir omenili tudi Shangri-la. Kašmir pa je tista kontroverzna pokrajina v severni Indiji. To dvoje gre lepo skupaj. Kašmir je tisto prehodno območje, skozi katerega gre pot iskanja Shangri-la. Tukaj so tisti lepi kraji s svojimi unikatnimi značilnostmi, kot so recimo značilne ladjice-hiške na slavnem jezeru Dal. Tukaj seveda ne gre niti brez slavnega kašmirja, tistega mehkega materiala, iz katerega so sešite ene najdražjih oblek. Pravljični Kašmir je lepa popotnica za izgubljanje po tistih samotnih krajih, do katerih vodijo najbolj odmaknjene ceste. Tam se začne tisto pravo. Dan za dnem izginja kaos velikih mest in vsakodnevnega truda za preživetje. Zamenja se tudi verovanje. Pojavljajo se samotni budistični samostani na robovih prepadov s čudovitimi razgledi. Ob poti v vetru plapolajo molilne zastavice pisanih barv in obarvajo sicer pusto pokrajino. V templjih je slišati tiho mrmranje, ki se spreminja v neskončno mantro. Obstajajo ceste, ki ne vodijo nikamor oz. vodijo na konec. Morda je pa prav na koncu ene od teh Shangri-la?

Je to sploh še Indija ali je to sploh še naš planet?

Tukaj v krajih, katerim geografsko rečemo Ladak, je življenje samosvoje. Prilagaja se zunanjemu svetu visoko nad morjem, vse od 3000m in še višje. Podnebje ni najbolj gostoljubno in prijazno, življenje ni najlbolj enostavno. Prav zato pa je tudi manj motečih elementov. Barve okolice so pomirjujoče, kot nalašč za neskončno meditacijo. Poti in ceste niso vedno uhojene, zato so ti kraji pozimi popolnoma odrezani od zunanjega sveta. Včasih še soseda težko obiščejo. Izbor hrane ni pester, torej ni nepotrebnega razmišljanja in odločanja o tem, kaj bi človek jedel. S tem se prihrani veliko časa. Časa je že tako ali tako dovolj v teh krajih, kjer naj bi se skrival Shangri-la. Naglica je pojem, ki se je teh krajev ognil. Omejena je tudi komunikacija z zunanjim svetom. A kaj bi sploh z zunanjim svetom, ko pa imajo vse. Ravno prav hrane, obleke, toplih zavetij in vsega tistega osnovnega. Neskončne pa so možnosti za svobodo, neskončno je kotičkov, kamor še ni stopilo veliko nog, morda celo nobena. Veliko je časa za mirno mantranje v templjih ali študiranje Budinega nauka. In za sproščen klepet z naključnim mimoidočim, deljenje nasmehov vedno in vsem. Je to prava svoboda tukaj nekje daleč stran od »prave« in moderne civilizacije? V svetu, kjer je veliko več kamnov kot rastlin in kjer na koncu najbolj nemogoče poti naletiš na budistični samostan ter srečaš nasmejane menihe, ki uživajo tam v svoji Shangri-la? To je samosvoj svet tam bliže nebu in soncu pod sneženimi kapami najvišjih vrhov sveta. Svet, kamor še obiskovalci ne pridejo naključno, kar tako mimogrede. Kajti da prideš sem, v kraje utopične Shangri-la, je potrebno nekaj truda. Kot vsak, je tudi ta seveda bogato poplačan.

O ti utopična dolina, kje si?

Kjerkoli že je, verjetno ni edina. Zakaj nam je tako neskončno privlačna? Morda prav zato, ker še nihče ni odkril tiste »prave« in jo obdajajo vse tiste skrivnosti. Skrivnosti in neznano vedno privlačijo ljudi in vzpodbujajo željo po raziskovanju. Tako je tudi s Shangri-la. Zato naj ostane taka, skrivnostna, vznemirljiva, neotipljiva, utopična. Da jo bomo lahko še iskali, da nas bo še vodila v tiste lepe kraje. Tja, v neskončno lepe dolinice, mesta in vasi, kjer se je ustavil čas. To so poti, ki se zapišejo med nepozabne, poti z namenom iskanja »prave« Shangri-la.

Po poteh iskanja prave Shangri-la v Himalaji

Shangri-la, pot navzdol

Shanti