Etiopska novoletna avantura

Vse se začne z injero!

O, kako težko smo jo čakali. Tisto prvo injero, osnovno prehrano etiopske kuhinje. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Zakaj? Težko je najti pravi odgovor, ampak jo je treba enostavno poizkusiti in preveriti. Mi smo prvo injero dobili na krožniku na prvi večer naše etiopske avanture. Lepo je bila zložena, kot prtiček spodaj pod skodelico z izbrano omako in zato komaj opazna. Me vpraša sopotnica: »In kje je zdaj ta slavna injera?«. »Pred sabo jo imaš«, odgovorim. Nemogoče je mogoče, to je Etiopija! In smo se počasi spoznali z njo, jo kot domačini trgali s prsti desne roke in z njo zajemali tiste okusne omakice, brez katerih ne gre. Zanimive navade imajo ti Etiopci, povsem samosvoje in nikjer na svetu ni enakih. Tudi tista, ko prijatelj prijatelja nahrani s kosom injere, je nenavadna. A izraz velikega spoštovanja in prijteljstva. Takšno je bilo tudi moje prvo srečanje z injero. Še preden sem uspela ugotoviti, kaj od tistega na krožniku je injera, sem zagledala roko z velikim kosom injere z mesom, pomočenim v eno od pikantnih omakic, kako se bliža mojim ustom. Vedela sem, da takšne pozornosti ne gre zavrniti. In od takrat naprej sva neločljivi. Seveda le v Etiopiji. Kajti drugje na svetu težko dobiš tisto pravo injero… Na naši novoletni pustolovščini smo se vsak dan spopadali z njo. Nekateri so jo vzljubili, drugi niti najmanj, tretji so se ves čas držali vmesne možnosti in jo sem in tja le poizkusili. Vse je doseglo višek, ko sva z voznikom naročila eno porcijo injere s postno hrano (vsaka sreda in petek sta za etiopske ortodoksne kristjane postna dneva) in eno porcijo špagetov z zelenjavo. Ha, pa te imamo, so rekli sopotniki, zdaj si tudi ti obupala nad injero. In debelo pogledali, ko sva stresla cel krožnik špagetov na injero ter jih veselo pojedla skupaj z ostalim. Torej se ne le začne, ampak tudi konča z injero, saj smo si eno boljših privoščili na noč pred odhodom. In ta je prepričala še tiste, ki ji prej niso verjeli!

Silvestrovo v Etiopiji ali skupinska mono romantika

Na novoletne smrekice, lučke, darila, kuhano vino, ognjemet, smo hitro pozabili. Kot prvo, Etiopija praznuje novo leto 11.septembra. Kot drugo, prav na silvestrovo smo se nahajali nekje daleč daleč stran od ponorelega sveta, brez elektrike, z nezanesljivim mobilnim signalom, stran od večjih mest, kjer nas tudi sam Božiček ni našel. Sreča? Seveda. Saj smo imeli praznovanje in pol, toliko romantike na enem kupu človek že težko najde. Začelo se je že zjutraj na silvestrovo, ko smo nekje sredi čiste divjine srečali skupino enega od južno – etiopskih plemen Hammerjev. Navdušeno so čakali naključne obiskovalce, ki bi morda prišli mimo po tisti preluknjani masažni cesti. In nas pozdravili s petjem, ploskanjem, poplesavanjem. Seveda ni šlo brez »donacije« za skupnost in že smo se jim pridružili ter njihovo ubrano petje nadgradili z našo Ko si srečen…. Smehu ni bilo ne konca ne kraja in težko je bilo že odločiti, kdo je komu bolj zanimiv! Lep začetek zadnjega dne v letu 2011, smo si rekli. Tudi nadaljevalo se je v tem stilu in vedno bolj smo bili veseli te naše odmaknjene lokacije, kjer nasi tudi vsi tisti sms-i z lepimi željami niso dosegli. Pač pa smo lepo povečerjali kozlička iz kuhinje naše izvrstne kuharice Sarnavit in si sami izbrali eno od polnih večernih ur, ko smo prižgali kresničke, z njimi presenetili domačine in popili vsak en kozarec domačega slovenskega vina. Poslušali nekaj domačih novoletnih pesmi in potem skupaj zrli v tisto neskončno nebo z več zvezdami, kot si jih sploh lahko predstavljamo. Skupaj, a vsak zase, temu se reče skupinska mono romantika. Bližina sopotnikov, a vsak zazrt v svoje zvezde s svojimi mislimi. Lepo je bilo. Polnoč smo večinoma vsi prespali, vsak v svojem šotoru in se na novega leta dan zbudili z nasmeškom. Pravijo, da boš tisto, kar počneš na novega leta dan, počel celo novo leto. Z veseljem se bomo vozili z džipi po tipični Afriški savani velikega tektonskega jarka, pili odlično etiopsko kavo, srečevali nasmejane ljudi in jedli injero s špageti ter se za zaključek še pozibali v ritmih amharske domače glasbe!

Ajda Šter

Avanturica Mateja iz Kenije in Tanzanije….

Naročite se na RSS

 Naša Branka ne počiva. Vklopite zvočnike, se udobno namestite in poglejte….

Ko fotografije povedo več kot besede…

Fotografije: Matej Hudovernik

Kraljestvo opic »krvavečega srca«

Pred davnimi časi je na robu tektonskega jarka izbruhnil vulkan. Bruhal je lavo, ki je tekla in tekla ter se nalagala ena na drugo. Nastala je 3000m debela plast lave. Preteklo je še mnogo let in zob časa je oblikoval mehkejšo plast, kjer sta se nalagala vulkanski prah in pepel. Erozija je delovala in nastale so čudovite doline, kanjoni, slapovi… Najvišji vrhovi so se obdržali zaradi bazalta – lave, ki ji erozija ni prišla do živega. Nastala je neverjetna pokrajina s samosvojo naravo in nenavadnimi prebivalci. Prav ti slednji so najmočnejši razlog, zakaj se podamo v osrčje tega gorovja, ki mu domačini in obiskovalci danes pravijo »božje igrišče«.

Po prašni cesti se prebijamo proti cilju. Naša pot vodi mimo vasice Falašev oz. »črnih Judov«. Le nekaj jih je še ostalo v svoji domovini, kajti večina njih danes živi v Izraelu. Le kaj delajo Judje v Etiopiji, se boste vprašali. Zgodba sega daleč nazaj v čas, ko je v Sabi živela kraljica Makeda. Ta se je nekega dne odločila obiskati kralja Salomona, katerega sodobna arheologija postavlja v današnjo Etiopijo in Jemen. Etiopci sami pa verjamejo, da so potomci prav tega para. Njihova tradicija govori, da naj bi Salomon Makedi dejal ,da ne želi imeti nič njenega, če ona ne bo želela nič njegovega. Ko je zaspala, ji je pred posteljo dal kozarec vode. Zbudila se je in avtomatsko vzela kozarec ter popila vodo, torej je vzela nekaj njegovega! Kasneje je Makeda imela s Salomonom sina Menelika, mu je dala nekaj svojega… Menelik po tradiciji kasneje ustanovi Salomonsko dinastijo v Etiopiji in postane prvi vladar. Ko izve za Salomonovo prevaro nad njegovo materjo, se odloči za maščevanje. Odide na obisk k očetu, vzame Skrinjo Zaveze in jo odnese v Etiopijo. A to je že druga zgodba. Današnji Falaši v Etiopiji so potomci tistih ljudi, ki so z Makedo odšli iz Izraela v Etiopijo in si tam ustvarili življenje. Vse do danes so ohranili Judovsko vero.

Vasica Falašev ima danes v središču sinagogo, prebivalci pa navdušeno pozdravijo vsakega obiskovalca. Za vasico se konča bolj civilizirana cesta in se začne tista prava gorska pot z mnogimi ovinki in slikovitimi razgledi, ki včasih zgleda, kot da vodi v neskončnost… Tu in tam se na obzorju nariše majhna vasica, kjer domačini komaj čakajo obiske (ne)naključnih popotnikov. Zbere se cela vas, ki pospremi obiskovalce do konca vasice in vsak bi se rad rokoval, slikal, izmenjal besedo ali dve… Težko je razločiti, kdo je za koga bolj nenavaden. Seveda je treba preveriti, ali smo tudi mi, belci iz enakega testa in nas zato malo pocukati za kožo. Le kako bi jim zameril s tistimi simpatičnimi pogledi in širokimi nasmehi…

Kot se dviga nadmorska višina, tako se zmanjšuje število vasic. In prav tam, višje v hribih, se začenja kraljestvo dželad. Dželade so pavijani oz. »levje opice«. »Levje« so dobile naziv zaradi mogočne grive, katero ponosno razkazujejo moški pripadniki. So endemične v Etiopiji in žive le tukaj v hribih, kjer je veliko svobode in tisti pravi sveži gorski zrak. Nekoč pred mnogo leti so dželade živele po celotni Afriški celini. Naravna selekcija in evolucijski proces sta naredila svoje in dželade, nekoč ogromne opice v velikosti goril, so se zatekle v etiopska gorovja. Tukaj so našle odličen življenjski prostor, kjer se lahko skrijejo pred plenilci in v miru uživajo svoje svobodno življenje. Najdemo jih v gorovjih Simien in Bale, vseh skupaj jih je danes manj kot 10,000 in spadajo med ogrožene živalske vrste.

Dželade imajo zanimivo organizirano socialno življenje. Žive v skupinah od 200 do 800 opic, v katerih je več družin. Eno družino predstavlja odrasel samec in več samic z otroki. Večino dneva prežive dželade na pečinah v bližini prepadov, v katere lahko skočijo, če preti nevarnost. Seveda se potem ujamejo na veje in poiščejo pot ven. Opice tudi spijo v bližini prepadov, kajti tudi v gorovju Simien je mnogo plenilcev, ki ogrožajo te zanimive živali. To so leopardi, volkovi in lisice, najbolj sramežljivi prebivalci gorovja, katere opazimo le s kar veliko sreče. Dželade pa so zaradi njih v stalni pripravljenosti in bližini prepada, kjer je njihovo zatočišče. Dobra novica za vse obiskovalce je, da so opice striktne vegetarijanke in večino dneva prežive v iskanju hrane. Ko si naberejo dovolj hrane, preživljajo preostanek dneva tako, da druga drugi čistijo dlako ter pobirajo ven neželene insekte.

Pavijan »krvavečega srca« tudi pogosto imenujemo dželade. Kajti te veličastne opice imajo na prsih vzorček v obliki srca. Srce samcev je vedno rdečkaste barve, srce samice pa belkaste. Ko pa je na vrsti čas za parjenje, se tudi srce samice obarva rdečkasto. Tako prepričajo snubce, da je prišel pravi čas za dvorjenje. Med sabo se opice tudi pogovarjajo in njihovi zvoki zvenijo skorajda človeško ter privabljajo številne raziskovalce, ki že leta in leta poskušajo razvozlati njihov pomen.

Ne samo živalski svet, tudi rastlinski svet gorovja Simien je nekaj posebnega. Vsako leto v mesecu oktobru narodni park gorovja zacveti. Najbolj zanimiva med rastlinami je velika lobelija. To je roža, ki zraste tja do 7 metrov in za to porabi 15 let. Po petnajstih letih roža prvič in edinkrat v življenju zacveti in zatem takoj umre. Toliko let se trudi za en sam trenutek, ko zacveti in se pokaže v vsem svojem sijaju. Torej videti lobelijo v vsem njenem najlepšem siju je pravo doživetje in edinstven dogodek… Poleg lobelije najdemo še mnogo zanimivih rastlinskih vrst, ki dodajajo k nenavadnosti in posebnosti gorovja. Polno zgodb gorovje Simien kar vabi k obisku in raziskovanju in vsak dan je presenetljiv in drugačen. In ko zvečer začarano strmimo v čudovit sončni zahod, si rečemo, »še en popoln dan v Afriki«.

 Matej

Stereotipi

Sedim na letalu in listam po vodniku, edini povezavi z deželo, kamor potujem. Tokrat nepripravljen in brez pravega znanja o deželi, se prepuščam nizu dogodkov. Etiopija je ime, shranjeno v marsikateri podzavesti. In na kaj pomislimo, ko ga slišimo? Afrika, tekači, divjina, neznano, vojne, lakota, trpljenje, Live Aid,… Tako nekako nam je predstavljena skozi medije, torej razen uspehov njenih tekačev nič pretirano pozitivnega. Nikoli si nisem znal predstavljati, kako izgleda Etiopija v resnici. Navdušil me je sošolec pri geografiji, ki je to deželo po kateri je potoval, opisal z besedami »tam se še kokoši vozijo na avtobusih«. Že takrat sem si rekel, to pa si želim enkrat videti v živo.

In zdaj sem na zadnjem letu proti prestolnici tega afriškega bisera. Brez pravih pričakovanj, kajti tudi od slavnega Live Aida je minilo že 25 let in prepričan sem, da je Etiopija od takrat naredila velik korak naprej. Komaj čakam na prvi stik in takrat še ne vem, da me tam čaka dežela, kamor se bom tolikokrat vračal in ki bo za vedno ostala del mene. Kajti prišel sem v deželo izjemno prijaznih ljudi, pisane kulture, prelepe narave, presenetljive zgodovine, odlične kave, samosvoje kulinarike,… V deželo, kjer imajo kar 13 mesecev sonca! Stereotipi od prej so bledeli z vsakim korakom in prav tako se je v meni pisala nova, prava afriška zgodba!

Prvi stik – Addis Abeba

Pristanemo v prestolnici in veselim se nove dežele, kako dober občutek je to! Nasmešek kar raste in raste! V letališki zgradbi me preseneti urejenost in organiziranost, vse v nasprotju s predstavami o kaosu. Začuden se hitro znajdem pred izhodnimi vrati, saj vse formalnosti opravim zelo hitro. Že sem zunaj na afriškem zraku, ki diši po pustolovščinah. Še vedno me čudi urejenost in kar malce pogrešam nadlegovanje taksistov in ostalih, ki ponujajo svoje storitve. Usedem se na prvi avtobus, ki pride mimo in prodajalec kart me prijazno vpraša, kam? V center, seveda! Tam se bom že znašel…

Odpeljemo se in pred mojimi očmi se menjajo slike. Prašne ceste so polne ljudi in živali, različnih vozil, povsod so trgovinice in lokalčki, veliko cerkev in trgov, spomenikov… Povsod se nekaj dogaja! Kmalu smo v središču tega prbl. 4 – milijonskega mesta in tukaj je tudi moja postaja. Oprtam si nahrbtnik in pogledam okrog sebe, izvlečem vodnik in se poskušam orientirati. Kar naenkrat se okrog mene pojavi množica začudenih domačinov, urejenih in tistih v strganih oblačilih, najmlajših in starejših… Verjetno se sprašujejo, od kje sem se vzel, kot se jaz za njih. Takrat preizkusim tisti vedno uporaben recept. Široko se zasmejem. Deluje, smejijo se tudi oni! In v moji glavi odzvanjajo besede: »dobrodošel v Etiopiji!«.

Addis Abeba je moderna prestolnica vse od leta 1887. Takrat je namreč žena tedanjega cesarja Menelika II, Taitu Betul predlagala svojemu možu, naj prestavi prestolnico cesarstva prav sem zaradi ugodnejših podnebnih razmer in večjih zalog vode. Prav tako pa mesto leži tudi na križišču starodavnih trgovskih poti in tukaj so bile nekoč toplice ob vročem izviru. Okrog toplic je rastlo na tisoče rož, mimoz. Zato je Taitu Betul mestu dala ime Addis Abeba, kar pomeni “novi cvet”. Od takrat je hitro zrastlo in postalo pravo srce države, kar je še danes.

Utrip mesta začutiš najbolje, ko se po njem sprehajaš in spontano izgubljaš. Za vsakim ovinkom čaka presenečenje in polno radovednih pogledov. Mesto je polno nasprotij, od ultra modernih zgradb in hotelov svetovno znanih verig do najbolj preprostih leseno – blatnih hišk na razdalji 100m. Veliko je cerkva, tako katoliških kot pravoslavnih, sem in tja prebada nebo tudi minaret kakšne mošeje. Ne manjka majhnih prodajalnic z vso mogočo ponudbo in stojnic z raznovrstno hrano. Takrat začutim lakoto in pomislim, da je ravno pravi čas za kosilo in s tem tudi prvo okušanje etiopskih poslastic, še en stik z novo deželo! Zato zavijem v eno od restavracij in tukaj je, tista slavna injera, o kateri sem do sedaj samo bral in sanjal!

Injera in… skodelica kave

Pravijo, da prve injere ne pozabiš nikoli. Res je tako. Ta narodna jed je osnova za prav vse etiopske jedi. Težko jo je opisati, kajti precej je odvisno od izkušnje. Injera je nekakšna ogromna palačinka s samosvojim okusom od svetlo do temno rjave barve, pripravljena iz moke etiopske endemične žitarice z imenom tef. Postrežena je na velikem pladnju skupaj z različnimi omakicami, katere postrežejo kar na injeri. Omakice so lahko mesne, zelenjavne, iz stročnic… Lahko se zgodi, da dobiš namesto omakice tudi špagete ali že prej namočeno injero. Kaj pa zdaj, ko imaš pred sabo tak pladenj? Pribora ni nikjer na vidiku, k sebi pa vabi dobro viden umivalnik in nekaj mi pravi, da bi si bilo dobro umiti roke ter se zadeve lotiti kot domačini pri sosednjih mizah. Potem pa, odtrgaš košček in poskušaš zajeti del ene od omakic ter neseš v usta. Pri tem velja, da je vljudno uporabljati le desno roko. Leva roka je namreč namenjena le za umivanje. Sicer domačini radi jedo skupaj iz enega velikega pladnja, saj se jim zdi potratno uporabljati več različnih krožnikov… Spoštovanje pa drug drugemu domačini najraje izkažejo tako, da zajamejo kos injere z omako in si ga dajo v usta. To ponovijo vsaj trikrat.

Kot nalašč je zraven restavracije z injero prava pravcata kavarna. Še eno presenečenje! Imajo tudi italijanski kavomat in ponujajo vse od espresso do kapučina in zanimive mešanice čaja s kavo. Le kaj počnejo kavomati v Etiopiji? Tik pred drugo svetovno vojno so namreč Italijani za kratek čas zavzeli Etiopijo zaradi želje po novem ozemlju in pustili še danes viden pečat. A zgodba o etiopski kavi sega še precej dlje nazaj v čas. V čas, ko je v današnji etiopski pokrajini Kaffa živel pastirček po imenu Kaldi s svojimi kozicami. Neke noči jih je opazoval, kako so živahne in odkril da žvečijo liste grmička, ki mu danes rečemo kava. Poskusil je tudi sam in odkril to žlahtno rastlino, ki še danes osvaja ves svet. Ta opojna rastlina je prišla kot nalašč za etiopske duhovnike, ki so vodili njihove posebne dolge svete maše, trajajoče tudi 24 ur ali več. Z njeno pomočjo so lahko ostali budni. S prihodom Arabcev pa je kavo spoznal ves svet.

Domačini v Etiopiji še danes zelo radi postrežejo kavo na tradicionalen način in s tem izkažejo spoštovanje do svojih gostov in do pijače same. Po obedu najprej na tla v prostoru potresejo sveže pokošeno travo, ki v prostor prinese svežino in pridih narave. Prižgejo tudi posebno kadilo. Kavo vedno kuha ženska na manjšem ognjišču. Najprej v ponev z nekaj vode da kavina zrna in jih umije, zatem da ponev na ogenj in počasi začne kavo pražit. Vonj kave se začne raztezat naokrog skupaj z dimom. Prisotni gostje morajo z rokami nakazati, da vlečejo k sebi ta prelesten vonj in zraven govoriti, kako je čudovit. Praženje kave navadno traja med 15 in 20 minut, zatem pa dajo zrna v poseben možnar in jo zmeljejo. Zatem sveže mleto kavo skuhajo in jo postrežejo. Kot vljudno velja, da gost sprejme tri skodelice kave eno za drugo. Prva je najmočnejša, druga manj in tretja najmanj. A kljub temu je tretja najpomembnejša, kajti simbolično naj bi prinašala gostu blagoslov.

Tako kot za Kaldijeve ovčke, etiopske duhovnike in številne ljudi po svetu, je kava pravi blagoslov za vse popotnike po Etiopiji. Tista prava, močna in sladka, te ohranja budnega in pripravljenega za vse nove zgodbe, ki se še pišejo.

Matej

Kraljestvo opic »krvavečega srca«

Pred davnimi časi je na robu tektonskega jarka izbruhnil vulkan. Bruhal je lavo, ki je tekla in tekla ter se nalagala ena na drugo. Nastala je 3000m debela plast lave. Preteklo je še mnogo let in zob časa je oblikoval mehkejšo plast, kjer sta se nalagala vulkanski prah in pepel. Erozija je delovala in nastale so čudovite doline, kanjoni, slapovi… Najvišji vrhovi so se obdržali zaradi bazalta – lave, ki ji erozija ni prišla do živega. Nastala je neverjetna pokrajina s samosvojo naravo in nenavadnimi prebivalci. Prav ti slednji so najmočnejši razlog, zakaj se podamo v osrčje tega gorovja, ki mu domačini in obiskovalci danes pravijo »božje igrišče«.

Po prašni cesti se prebijamo proti cilju. Naša pot vodi mimo vasice Falašev oz. »črnih Judov«. Le nekaj jih je še ostalo v svoji domovini, kajti večina njih danes živi v Izraelu. Le kaj delajo Judje v Etiopiji, se boste vprašali. Zgodba sega daleč nazaj v čas, ko je v Sabi živela kraljica Makeda. Ta se je nekega dne odločila obiskati kralja Salomona, katerega sodobna arheologija postavlja v današnjo Etiopijo in Jemen. Etiopci sami pa verjamejo, da so potomci prav tega para. Njihova tradicija govori, da naj bi Salomon Makedi dejal ,da ne želi imeti nič njenega, če ona ne bo želela nič njegovega. Ko je zaspala, ji je pred posteljo dal kozarec vode. Zbudila se je in avtomatsko vzela kozarec ter popila vodo, torej je vzela nekaj njegovega! Kasneje je Makeda imela s Salomonom sina Menelika, mu je dala nekaj svojega… Menelik po tradiciji kasneje ustanovi Salomonsko dinastijo v Etiopiji in postane prvi vladar. Ko izve za Salomonovo prevaro nad njegovo materjo, se odloči za maščevanje. Odide na obisk k očetu, vzame Skrinjo Zaveze in jo odnese v Etiopijo. A to je že druga zgodba. Današnji Falaši v Etiopiji so potomci tistih ljudi, ki so z Makedo odšli iz Izraela v Etiopijo in si tam ustvarili življenje. Vse do danes so ohranili Judovsko vero.

Vasica Falašev ima danes v središču sinagogo, prebivalci pa navdušeno pozdravijo vsakega obiskovalca. Za vasico se konča bolj civilizirana cesta in se začne tista prava gorska pot z mnogimi ovinki in slikovitimi razgledi, ki včasih zgleda, kot da vodi v neskončnost… Tu in tam se na obzorju nariše majhna vasica, kjer domačini komaj čakajo obiske (ne)naključnih popotnikov. Zbere se cela vas, ki pospremi obiskovalce do konca vasice in vsak bi se rad rokoval, slikal, izmenjal besedo ali dve… Težko je razločiti, kdo je za koga bolj nenavaden. Seveda je treba preveriti, ali smo tudi mi, belci iz enakega testa in nas zato malo pocukati za kožo. Le kako bi jim zameril s tistimi simpatičnimi pogledi in širokimi nasmehi…

Kot se dviga nadmorska višina, tako se zmanjšuje število vasic. In prav tam, višje v hribih, se začenja kraljestvo dželad. Dželade so pavijani oz. »levje opice«. »Levje« so dobile naziv zaradi mogočne grive, katero ponosno razkazujejo moški pripadniki. So endemične v Etiopiji in žive le tukaj v hribih, kjer je veliko svobode in tisti pravi sveži gorski zrak. Nekoč pred mnogo leti so dželade živele po celotni Afriški celini. Naravna selekcija in evolucijski proces sta naredila svoje in dželade, nekoč ogromne opice v velikosti goril, so se zatekle v etiopska gorovja. Tukaj so našle odličen življenjski prostor, kjer se lahko skrijejo pred plenilci in v miru uživajo svoje svobodno življenje. Najdemo jih v gorovjih Simien in Bale, vseh skupaj jih je danes manj kot 10,000 in spadajo med ogrožene živalske vrste.

Dželade imajo zanimivo organizirano socialno življenje. Žive v skupinah od 200 do 800 opic, v katerih je več družin. Eno družino predstavlja odrasel samec in več samic z otroki. Večino dneva prežive dželade na pečinah v bližini prepadov, v katere lahko skočijo, če preti nevarnost. Seveda se potem ujamejo na veje in poiščejo pot ven. Opice tudi spijo v bližini prepadov, kajti tudi v gorovju Simien je mnogo plenilcev, ki ogrožajo te zanimive živali. To so leopardi, volkovi in lisice, najbolj sramežljivi prebivalci gorovja, katere opazimo le s kar veliko sreče. Dželade pa so zaradi njih v stalni pripravljenosti in bližini prepada, kjer je njihovo zatočišče. Dobra novica za vse obiskovalce je, da so opice striktne vegetarijanke in večino dneva prežive v iskanju hrane. Ko si naberejo dovolj hrane, preživljajo preostanek dneva tako, da druga drugi čistijo dlako ter pobirajo ven neželene insekte.

Pavijan »krvavečega srca« tudi pogosto imenujemo dželade. Kajti te veličastne opice imajo na prsih vzorček v obliki srca. Srce samcev je vedno rdečkaste barve, srce samice pa belkaste. Ko pa je na vrsti čas za parjenje, se tudi srce samice obarva rdečkasto. Tako prepričajo snubce, da je prišel pravi čas za dvorjenje. Med sabo se opice tudi pogovarjajo in njihovi zvoki zvenijo skorajda človeško ter privabljajo številne raziskovalce, ki že leta in leta poskušajo razvozlati njihov pomen.

Ne samo živalski svet, tudi rastlinski svet gorovja Simien je nekaj posebnega. Vsako leto v mesecu oktobru narodni park gorovja zacveti. Najbolj zanimiva med rastlinami je velika lobelija. To je roža, ki zraste tja do 7 metrov in za to porabi 15 let. Po petnajstih letih roža prvič in edinkrat v življenju zacveti in zatem takoj umre. Toliko let se trudi za en sam trenutek, ko zacveti in se pokaže v vsem svojem sijaju. Torej videti lobelijo v vsem njenem najlepšem siju je pravo doživetje in edinstven dogodek… Poleg lobelije najdemo še mnogo zanimivih rastlinskih vrst, ki dodajajo k nenavadnosti in posebnosti gorovja. Polno zgodb gorovje Simien kar vabi k obisku in raziskovanju in vsak dan je presenetljiv in drugačen. In ko zvečer začarano strmimo v čudovit sončni zahod, si rečemo, »še en popoln dan v Afriki«.

Matej Hudovernik

Lalibela

 Nekoč je živel človek po imenu Gebre Mesquel Lalibela. Ob rojstvu ga je obkrožil roj čebel. Po etiopski tradiciji je to pomenilo, da bo postal naslednji cesar in dobil je nadimek Lalibela. Rastel je in z njim je rastlo tudi ljubosumje v njegovem bratu, stricu in polsestri. Prerastlo je v sovraštvo in ko je Lalibela prevzel oblast, so ga poskusili zastrupiti. Vsi so že mislili, da je umrl, a on je bil v globoki zamaknjenosti. Njegova duša se je povzpela v nebesa in tam je srečal Boga. Slednji mu je naročil, naj zgradi novi Jeruzalem. Prebudil se je, zavladal in s pomočjo angelov zgradil enajst monolitskih cerkva.

V današnjih časih nam obisk Lalibele olajša letalski promet. Ta je v Etiopiji nekaj posebnega. Preprosto a učinkovito, kadar deluje. Pomembno je, da je na letališču moč dobiti skodelico opojne etiopske kave. Včasih se namreč čakanje lahko zavleče… Tokrat imamo srečo. Povedo nam, da bomo leteli in da je naše letalo že na poti. Tukaj so letala namreč kot avtobusi. Imajo začrtano pot in postanke, kjer nekateri potniki izstopijo, drugi ostanejo in potujejo naprej z novimi sopotniki. Kmalu smo na vrsti in se borimo za sedeže na levi strani letala. Od tu je namreč razgled fantastičen. Motorji zabrnijo in velika ptica poleti. Kmalu smo nad obronki gorovja Simien, v daljavi pa uzremo celo najvišji vrh Etiopije, Ras Dashen. Pred našimi očmi se menjajo podobe slikovite narave. Kanjoni, reke, hribi, polja…

Hitro se približamo cilju tam nekje med hribi. Pristanemo sredi ničesar, vsepovsod so le polja, niti sledu o kakšnem mestu. Kje sploh smo? Aha, tam je majhna zgradba, ki bi lahko bila letališče. Čakajo nas kombiji in že drvimo po prašni cesti. Srečujemo v gabije zavite domačine, ki ženejo svoje osličke nekam po poti. Zrak je precej svež, saj se nahajamo na več kot 2000 m nad morjem. Počasi se bližamo majhni vasici Lalibeli, ki se je nekoč imenovala Roha. Povsod okrog  nas so simpatične tradicionalne okrogle hiške, imenovane tukuli. Sem in tja pa že najdemo kako modernejše, pravokotno oblikovano domovanje. Prijetno je in mirno in komaj čakamo, da jih zagledamo. Že se prikažejo pred nami, prve stvaritve kralja Lalibele. Tukaj smo!

Enajst jih je. Monolitne so in izklesane iz mehkega vulkanskega tufa. Cerkve, ki jih je s pomočjo angelov zgradil kralj Lalibela zaradi svojih sanj. V teh mu je Bog naročil, naj zgradi novi Jeruzalem. Tu gre za odgovor na muslimansko zavzetje Jeruzalema, konec 12. stoletja. Zato celotni kompleks cerkva nosi biblična imena. Tukaj najdemo Betlehem, kjer je »pekarna« za hostije. Reko Jordan in označen kraj, kjer naj bi Janez Krstnik krstil Jezusa Kristusa. Pa Adamov grob in Marijino cerkev. Sam kralj Lalibela je pokopan v cerkvi Golgota. Med vsemi najbolj znana pa je cerkev, posvečena Svetemu Juriju. To je tista iz mnogih fotografij, izklesana v obliki grškega križa. Ob nji so še vedno vidne stopinje konjev svetega Jurija. Cerkev sama naj bi simbolizirala Noetovo barko, majhen griček v bližini pa bibličnega očaka, goro Ararat. Tam naj bi Noe pristal s svojo barko po vesoljnem potopu.

Cerkve v Lalibeli so danes pod zaščito UNESC-a. Kljub temu še vedno živijo in se dan na dan uporabljajo za svete obrede. V notranjosti, kamor moramo vedno vstopiti bosi, igrajo na ogromne bobne. Duhovniki s cistrumi v roki pa žebrajo svoje brezčasne molitve. To se dogaja vsak dan trikrat po dve uri. Včasih sveti obredi trajajo dlje, tudi po 18 ur ali celo več. To se dogaja na posebne dni in praznike, ki so navadno zelo pogosti. Kako prav pride duhovnikom odkritje pastirčka Kaldija, ki jih drži budne dolge noči. To je bila kava! Najprej je postala popularna med etiopskimi duhovniki/svečeniki in se kasneje razširila še med ostalo prebivalstvo. Nato so prišli še arabski trgovci in ponesli v svet ta opojna zrna, ki nas še danes iz dneva v dan držijo pokonci.

Matej

Zadnji dan. Z džipi se vračamo proti letališču Adis Abeba. Postanek. Sedimo ob kavi in čaju na terasi restavracije približno 300 km južno od Adis Abebe. Vračamo se. Martinčkamo se na prijetnem soncu, poletno oblečeni na 2200 nadmorske višine. Po vročini in prahu na jugu med plemeni se nam prileže čisti gorski zrak in rahel vetrc. Skupaj preživetih šestnajst dni je iz posameznikov, neznancev oblikovalo skupino dobrovoljnjih popotnikov, ki smo v tem času postali tovariši v tropski vročini in visokogorskem mrazu, soncu, dežju in celo snegu v taboru na 3600 m nadmorske višine, v dveh nočnih evakuacijah iz poplavljenih šotorov, prečkanju narasle reke na mulinih hrbtih, padcu mule s popotnico v sedlu v poraščeno globel in še mnogih drugih dogodkih.

Eden od popotnikov modro ugotovi, da smo dobili mnogo več, kot je nudil program potovanja. Upa, da agencija ne bo zaračunala dodatka na preživete neprogramirane avanture. Strinjamo se, da je bilo potovanje neverjetno dinamično. Da to popotovanje sodi v trojko? Nikakor ne!

Pričakujemo, da nas danes nič več ne more presenetiti. Pomota. Vkrcamo se na ladjico na jezeru Chamo gledat krokodiljo tržnico, ki tržnica sploh ni. Popeljemo se po jezeru barve bele kave. Na gladini jezera zagledamo hitro vrteča se ušesca povodnih konjev, dviganje in potapljanje njihovih hrbtov v počasnem ritmu. Občasno kdo od družine dvigne celo glavo iz vode in veličastno zazeha. Škljoc škljoc, če ga utegneš ujeti v kamero. Nadaljujemo vožnjo proti plitvini, deloma blatnotravnati deloma poraščeni z visoko slonjo travo, na kateri se sončijo krokodili. Tako velikih primerkov na dosedanjih poteh po Afriki in Aziji še nismo videli. Nepremično uživajo v soncu, večina s široko odprtim zobatim gobcem, mi pa uživamo v pogledu nanje. Zdrs krokodila v jezersko vodo je višek elegance. Se gre v vodo hladit? Si bo poiskal kaj za pod zob? Mu je morda všeč vsebina naše barke?

Stotine pelikanov nepremično stojijo v plitvi jezerski vodi, nekateri si čistijo perje, drugi plahutajo, se spreletavajo sem in tja. Le od kod je priletel tistile osamljen maribu?

Na preostanku poti proti Adis Abebi, ko že razmišljamo, kako bomo ubili šest do sedem ur čakanja na polet, nas čaka novo presenečenje: gremo v etno-restavracijo z etiopsko hrano in s pevsko-plesnim-glasbenim programom. Hrana je raznovrstna, mesna in vegetarijanska z obvezno indžero. Poskusimo enset (nepravo banano), ki smo ga videvali rasti ob naši poti. Etiopski vodič Yigo nas ob koncu po običajih dežele obredno nahrani z grižljajem indžere z omako iz njegove roke v naša usta. Olikan gost grižljaja ne sme odkloniti, saj bi bila to žalitev za gostitelja. Yigo je fejst fant, vodič z dušo in srcem.

Etno plese izvajajo trije fantje in tri dekleta ob glasbeni spremljavi štirih glasbenikov na bobne, piščal in dve vrsti godal. Glasba je za naša ušesa malce tuja, ponavljajoča se, enolična, nenavadni plesi pa navdušujejo z neverjetno hitrim sunkovitim, a očarljivim gibanjem ramen, vratu, glave in s poskoki. Ples potrjuje eksplozivnost in vročekrvnost Etiopcev, s katero smo se srečevali med potovanjem. Pri plesih se moški in ženska ne dotikata. Plesalci so pravi virtuozi. Ob dobrem managementu bi se lahko prodajali tako dobro kot Irci. Ali sem že povedala, da so Etiopci, posebno dekleta zelo lepi ljudje s plemenitimi potezami in plemenito držo?

Naj se od zadnjega potovalnega dneva povrnem na začetek! Kaj smo počeli od 2. do 18. oktobra?

S prihodom v Etiopijo smo se vrnili v leto 2002, kajti dežela se ravna po Julijanskem koledarju, po katerem je leto razdeljeno na 12 mesecev po 30 dni, trinajsti mesec pa šteje pet ali šest dni. Od tod turistični slogan »trinajst mesecev sonca«. Tudi ure imajo naravnane drugače kot mi, čas merijo od sončnega vzhoda naprej.

Etiopija je velika dežela s 1.112.000 km2 površine, kar je dvakratna velikost Francije, z 80 milijoni prebivalcev. Leži od 4 do18 stopinj severno od ekvatorja na vzhodu Afrike. Skoznjo teče Great Rift Valley – tektonska prelomnica, ki je nastala v terciarju pred 20 milijoni let in sega od Libanona preko Rdečega morja v depresijo Danakil (- 130 metrov), Etiopijo, Kenijo, Tanzanijo, Malawi in se konča v Mozambiku. Dežela je pretežno gorata, proti jugu pa se spušča do 400m nadmorske višine v dolini reke Omo. Popotovanje od severa proti jugu razkriva travnato-gozdnate površine. Koder je mogoče, jih obdelajo z lesenimi plugi, katere vlečejo voli. Etiopcem se splača obdelati vsak košček zemlje, saj vedo, da bodo lačni, če hrane ne bodo pridelali. Občudujemo vzorno obdelane terase plemena Konso, ki spominjajo na sulaweške gorske riževe terase. Pokrajina se od bolj suhe spreminja v bogatejšo vodnato in zeleno s tropskim sadjem in zelenjavo. Je zeleno zelena. Po nekaj urah vožnje preide v savano in puščavo.

Organizirati časovno omejeno popotovanje v tako raznovrstno deželo je težka zadeva. Naše potovanje je imelo nekaj osnovnih poudarkov.

Glavno mesto Adis Abeba (= novi cvet) s 5 milijoni prebivalcev brez uličarjev, s sedežem Afriške unije, največjo univerzo na celini, etnografskim muzejem v palači Heile Selasieja, katedralo Svete Trojice, največjo odkrito tržnico v Afriki Merkato, številnimi spomeniki, ki slavijo junaštvo etiopskega naroda, ki je s kopji premagalo italijanske kolonialiste že koncem 19. stoletja in kasneje med drugo svetovno vojno. Etiopci so izjemno veren narod, ortodoksni kristjani. Cerkev je povezovalni dejavnik. Je arhaična in stroga. Vernost se meša z legendami. Na stenah in stropih cerkva so živahne poslikave, ki pretežno nepismeni popolaciji (42%) pomagajo razumevati verske nauke. Pogosta simbola sta judovski lev in Davidova zvezda. Pojasnijo nam, da Etiopci niso črnci, ampak so »burnt faces«(zagoreli obrazi), kar beseda Etiopija v prevodu pomeni.
Izvir Modrega Nila je iztok iz jezera Tana. Nekoč ogromni slapovi so zdaj manjši zaradi hidroelektrarne. Modri Nil teče 800 km po Etiopiji, po 1450 km pa se v Khartoumu združi z Belim Nilom. Prečkali smo portugalski kamniti most iz 15. stoletja, ki je prvi takšen most v Etiopiji. Srečujemo se s podeželani in smo zanje kar zanimivi, saj v deželo prihaja le okrog 350.000 turistov letno. To je dežela otrok in mladih, saj je le 2% populacije nad 65 let.
Na gorovje Simien pridemo preko Bahar Darja, Gondarja in Debarka z avtobusom.V Gondarju si ogledamo grad in kopališče cesarja Fasiladasa iz 17. stoletja in prekrasno cerkev Debra Berham Selasie s 144 angelskimi obrazi na stropu. Od številnih svetnikov v številnih cerkvah nam ostane v trajnem spominu sv. Jurij, ki ubija zmaja, saj nam v flaškah piva gasi žejo po vsej Etiopiji po ceni 10 birrov, kar je približno pol evra. Simiensko gorovje nas očara. Meri 15.000 km2, od tega je 232 km2 narodni park pod Unescovo zaščito. Dviga se od 3000 m navzgor. Srečujemo velike družine gelada baboonov – endemičnih pavijanov krvavečega srca. Ocenjujejo, da jih je okrog 5000. V breg pešačimo nekaj ur med drevesastimi bradatimi erikami – vresjem in orjaškimi lobelijami. Preden lobelija zacveti, traja 25 let, nakar požene podolgovato socvetje do višine 10 metrov, nakar umre. S sabo imamo kuharja, hrano za dva dni, šotore, rezervne mule. Na 3000 m imamo postavljene šotore. Naslednji dan se povzpnemo na goro Imet Gogo, 3960 m.. Lep topel sončni dan, malo vetrca, nepozabni razgledi po bazaltnem gorskem masivu s tisočmetrskini globelmi, vsepovsod polno gorskega cvetja, ki mu ne poznam imena. Gorovje po veličastnosti spominja na Grand Canyon, le da so barve lepše.
Lalibela je v Etiopiji najbolj obiskana. Kralj Lalibela je porabil 25 let, da je obiskal cerkve v Jeruzalemu, nakar je v 12. stoletju zgradil 11 cerkva, od tega 8 vdolbenih v živo skalo. Cerkev Abu Leban, posvečeno svoji ženi, je s pomočjo angelov zgradil v 24 urah. Mesto je med junijem in septembrom zaradi deževne sezone nedostopno. Cerkve je Unesco zaščitil z nelepimi pločevinastimi strehami.Ko se zjutraj peljemo iz Lalibele, se nam naproti valijo množice pešcev, ki nosijo in vozijo pridelke na tržnico. Kakor da bi iz sedanjosti skočil v biblijske čase! Hribovita pokrajina je redko grmičasto poraščena, a krasijo jo rumeno, oranžno in rdeče cvetoče aloje in mogočna rdečecvetoča slonova drevesa (elephant tree).
Plemena: z džipi se podamo na jug. Pokrajina se spreminja v tropsko, kasneje v savane in puščavo.Vegetacija se spreminja. Ceste so slabe, mestoma nikakršne, šoferji se mučijo, eden od džipov stalno pomalem crkava. Ravno slaba dostopnost ohranja prvobitnost plemen. Država gradi na jugu ceste, mnoge od njih s pomočjo Kitajcev, kar bo v nekaj letih spremenilo tudi življenje plemen. Še pravočasno obiščemo plemena Arbore, Karo(= riba), Hamerje, Mursije, Konsoje. Pripadniki plemena so večinoma animisti, bolj ali manj nasilni, narejeni na denar, in se razlikujejo po fiziognomiji, telesni poslikavi, frizurah, brazgotinjenju, posebnih zapovedih za ženske (žebelj v spodnji ustnici, krožnik v spodnji ustnici ali v ušesih, nakit), glinene kape pri moških kot znak junaštva, patriarhalnem načinu življenja, jeziku. Imeli smo edinstveno priložnost, da si ogledamo iniciacijo mladeničev med odrasle s preskakovanjem bikov in bičanjem žensk z znak sočustvovanja s »trpljenjem« mladeničev. Ženske so z vso ihto zahtevale, da jih premlatijo s tankim bičem, saj jim brazgotine od tepeža prinašajo večjo čast v plemenu.Turisti smo na žalost že pokvarili domorodce z denarjem in drobnimi darili. Zaradi nas se namreč okrasijo s čudnim neplemenskim okrasjem, ki ne sodi v njihovo tradicijo (pokvarjene ure, deli očal, obpasne torbice), da bi bili bolj atraktivni za fotografiranje, katerega cena je zrasla od enega birra pred letom dni, na dva do 10 birrov danes. Sicer pa je cena stvar pogajanja. Visoka sloka Mursijevka s sesajočim dojenčkom v eni roki in puško v drugi je zaradi majhnega povpraševanja drastično spustila svojo ceno, saj je tudi zanjo vrabec v roki boljši kakor golob na strehi.

Ob koncu zapisa bi se vrnila k oskarizmu: Na potovanju si zapomnimo tisto, česar ne pričakujemo. Pričakovala sem uresničitev danega programa. Dobila sem več. Zapomnila si bom še več.

Potnica Ana

Dragi potniki/ce,

Vse kaže, da bomo v začetku oktobra odpeljali našo prvo Etiopijo. Začetek oktobra je za Etiopijo najbolj primeren čas, saj se nekako sredi septembra zaključi deževna sezona in je dežela še zelo zelena. Pravtako je v tistem času nebo najbolj čisto, kar privlači v Etiopijo astronome iz celega sveta. Če vas to in še izjemno zanimiv program še vedno ne prepričata imamo za vas pripravljenih še nekaj presenečenj, ki smo jih za vas pripravili skupaj z našimi partnerji:

- ceno potovanja smo zaradi ugodnejših letov uspeli znižati iz 2337 EUR na sedanjih 2279 EUR + doplačila,

- znižali doplačilo na kraju samem iz 180 EUR na 140 EUR,

- znižali doplačilo za enoposteljno sobo iz 190 EUR na 140 EUR,

- kljub znižanju cene smo program podaljšali za en dan v NP Simien.

Naj vas spomnimo še na nekatere ugodnosti: 2.okt je člansko potovanje in za njega velja dvojni članski popust, pravtako pa še vedno velja popust za zgodnjo prijavo (do 3 mesece pred odhodom).

Lp in se vidimo v Etiopiji
Oskarjevci