Od norih zajcev do šalabajzerjev

Za mano je nova čudovita potovalna zgodba, ki smo jo za krompirjeve počitnice na potovanju po Egiptu in Sinaju skupaj ustvarjali ‘nori, a pametni Slovenci’.

Zanimivo je, kako v Egiptu vedno znova spontano pride do tega, da skupine dobijo vzdevke. Sama vodim tudi po drugih deželah, pa skupine redko kdaj dobijo vzdevke. V Egiptu pa se to že skorajda redno dogaja. Tako sem imela  že čast potovati z ‘norimi zajci in zajkljami’, s ‘coca-colaholiki’, s skupino ‘na hrbet’, pravkar pa smo potovanje končali ‘šalabajzerji in šalabajzerke’.

Ko sem tako razmišljala, zakaj se to pojavi le v Egiptu in ne drugje, sem kmalu prišla do zaključka, da se to dogaja zaradi našega Osame. Tisti, ki ste že potovali z nami po tej deželi in ste Osamo tudi spoznali, potem veste o kom in o čem govorim. Osama je lokalni vodnik, s katerim sodelujemo že precej let. Tako se je naš ‘medo’ naučil tudi že veliko slovenskih besed in stavkov. Le kdo bi ostal resen, ko Osama začne s svojo slovenščino, saj zna odlično uporabljati vse ‘traparije’, ki ste mu jih tekom let predstavljali prav vi, naši dragi potniki.

In ker je nekdo nekoč Osamo naučil, da se prijazni simpatični potnici lahko reče tudi ‘zajklja’, zdaj Osama to redno prakticira. Tako smo vedno vse predstavnice ženskega spola zajklje, moškega spola pa zajci. Tisti, ki gredo v Dolini kraljev čez greben do Hačepsutinega templja so ‘nori Slovenci’, tisti, ki pa se z njim do templja zapeljejo z avbobusom so ‘pametni Slovenci’. So vam znane te besede: ‘stara koka, dobra juha’, ‘na zdravje srce kravje’, ‘v redu kot na Bledu’? Ja, vse to zna naš Osama. In ker ga vi tako pridno učite vse te uporabne slovenščine, se potem ravno zaradi njega sponatano pojavljajo vzdevki skupin. Lani za novo leto sem potovala s skupino ‘na hrbet’, ki ga je naučila zelo pomembnega vprašanja, ki se glasi: gospa, vas lahko vržem na hrbet?

Še vedno imam v spominu tudi skupino coca-colaholikov, ko sta se proti koncu potovanja Aleš in Janez že kar tresla, če sta bila brez coca-cole. In takrat pri dolgih vožnjah ni bilo vprašanja, kdaj se bomo ustavili za wc, ampak kdaj bo pavza za coca-colo!

No zadnja skupina je torej dobila vzdevek ‘šalabajzerji’. Kako je do tega prišlo? Vsi skupaj sedimo v baru pri Hačepsutinem templju, nekateri malo utrujeni od sprehoda čez greben, ko so čisto mimogrede skupaj sedli Dejan, Rok, Aleš in Osama. Pogovarjajo se, smejijo in kmalu že pride na vrsto nova učna ura slovenščine za Osamo. Dejan in Rok sta takoj stopila v akcijo, najprej sta ga učila besede ‘slovencelj’, ki pa se ni prav prijela. Ko pa so se spomnili na besedo ‘šalabajzer’, so besedo vsi takoj pograbili. In tako smo ostali skupina ‘šalabajzerjev in šalabajzerk’ tudi še na Sinaju, ko Osama ni bil več z nami.

Predvsem Dejan se je popolnoma navdušil nad vlogo učitelja slovenskega jezika. Nadvse uporabne slovenščine je učil tudi našega lokalnega vodnika po sinajski puščavi, Faraga. On zna zdaj v našem jeziku povedati ‘jaz sem mačo’, ‘ti si dobra mrha’, tudi beseda ‘šalabajzer’ mu ni tuja. Za konec pa se je naučil še stavka: imeti rad ali ne, to je zdaj vprašanje. Skratka, če bo šlo tako naprej, bomo slovenščino v Egiptu lahko kmalu slišali že na vsakem koraku.

Za konec pa le še tole – hvala dragi ‘šalabajzerji’, saj me Osama zdaj nič več ne kliče zajklja, ampak šalabajzerka.

In če kmalu tudi vi načrtujete potovanje z nami v Egipt, potem le začnite premišljevati o novih slovenskih besednih zvezah, ker kot vidite, da so res nadvse uporabne. Če že za kaj drugega ne, vsaj za smeh in dobro voljo. Se vidimo!

Nina Mavrič

Naročite se na RSS

Ta zgodba je nastala med 12-dnevnim potovanjem po Egiptu in Sinaju za letošnje prvomajske praznike. Vseh skupaj nas je bilo 29 in znova sem imela čast, da sem potovala z izjemnimi ljudmi, s katerimi smo ustvarili nepozabno potovalno pravljico.

Raziskovali smo skrite in neskrite kotičke dežele ob Nilu, se nasmejali kot že dolgo ne, in kljub manjšim vertikalnim prepihom (oziroma po domače driskam), nam energije kar ni in ni zmanjkalo. Skratka imeli smo božji blagoslov ‘onega’ tam zgoraj (kakor koli ga že imenujemo) in zvezde so bile v pravi konstelaciji, da smo lahko v rekordnem času ‘ujeli’ sončni zahod na Mojzesovi gori. Neka posebna energija nas je navdala ob pohodu na vrh tega magičnega dvatisočaka – mogoče je imel prste vmes spet ’tisti’ od zgoraj.

Vse skupaj se je začelo že dan prej v Hurgadi. Uživali smo v čofotanju Rdečega morja, plavali med neštetimi ribicami in zvedavo ogledovali koralne grebene. Kljub črnim oblakom in vetru se nismo pustili motiti. Jaz sem vseeno malo zaskrbljeno pogledovala proti nebu, saj sem vedela, da obstaja velika verjetnost, da naslednji dan ne bomo s katamaranom odpluli čez Sueški zaliv so sinajskega Sharm el-Sheika. A ker sem po naravi neozdravljiv optimist, sem si dejala kar bo pač bo. Inshallah, kot so me naučili Arabci.

Obstajata namreč samo dve varianti, kako iz osrednjega dela Egipta priti na sinajski polotok. Lahko si izberemo en in edini katamaran (samo en je!!, ne si predstavljati množico katamaranov) ali pa dolgoooooo vožnjo z avtobusom. Tu ni trajektov, ki bi vsako uro vozili na Sinaj. To ni zgodba kako s Krka priti na Cres!

Ko smo se po celodnevnem izletu s koralnih grebenov vračali nazaj proti Hurgadi, mi je nenadoma zazvonil telefon. Kdo me kliče? Pogledala sem in videla, da me kliče Maged, predstavnik lokalne agencije. Takoj sem vedela, zakaj. Najprej mi je prišlo na misel, da se mu sploh ne bi javila, a vendar na telefonu pritisnem tipko ‘yes’ in zaslišim njegov glas. Dobri stari Maged. Tudi on ni vedel, kako naj začne pogovor, a oba sva vedela ‘kam pes taco molí’. Po uvodnih pozdravno vljudnostnih frazah (kar je v tem svetu običaj), je pogovor najprej prešel na dobre stare čase, na najni družini, na potnike, na potovanje,…

Potem pa mi reče: ”Nekaj pomembnega ti moram povedati”.

”Da Maged, vem kaj bi mi rad povedal. Pač drugače ne gre. Jutri bomo štartali ob 2.uri zjutraj. Poskrbi, da bo avtobus dovolj velik in kar se le da v brezhibnem stanju”, mu pravim.

”Kako si vedela, da so pristanišče zaprli”, vpraša Maged.

”Ja malo pogledaš v nebo, se spomniš preteklih situacij in potem veš, da so v osrednjem delu zaliva najverjetneje nastali večmetrski valovi,” mu odgovorim z nasmeškom, čeprav mi v tistem trenutku niti malo ni bilo do smeha.

Kakor koli že, katamaran je bil odpovedan, pristanišče v Hurgadi so uradno zaprli za tri dni. Nam ni preostalo drugega kot, da se s skupino na pot odpravimo z avtobusom. S cmokom v grlu in v pripravljenosti na morebitna njihova negodovanja, sem potnikom sporočila novico. No, če ne gre drugače, bomo šli pač z avtobusom, so mi dejali ob seznanitvi z novico. Nekateri so mi celo dejali, naj naslednji dan ne razlagam kaj pomombnega na avtobusu, ker bodo spali. Večer pred odhodom na Sinaj so bile namreč na sporedu pomembne nogometne tekme Lige prvakov, katerih ni bilo moč zamuditi. In saj veste, da se ogledi tekem včasih zavlečejo. Po tekmi je treba vse še predebatirati ob pivu in potem se kaj hitro lahko zgodi, da na odhod avtobusa prideš skoraj da kar direktno z ogleda tekme.

Naslednje jutro, ob drugi uri zjutraj je vsak vzel svoj paket z zajtrkom in tako se je začela naša 12-urna vožnja do Sinaja. Najprej smo spali in smrčali, potem smo se ustavili na pozni jutranji kavici in prigrizkih, ter pot nadaljevali do Sueza. Vmes seveda (tudi tokrat) ni šlo brez popravila avtobusa. Skoraj bi ostali brez koles na vozilu. A ko smo dodobra ‘prišraufali’ kolesa, je šlo kot po maslu. Pri Suezu je sledil nov postanek, ki je bil še posebno pomemben, saj smo tu zamenjali kontinent. Do zdaj smo potovali po afriški celini, s prečkanjem sueškega prekopa pa smo se kar naenkrat znašli na azijskem delu. Naš ‘križev pot’ je trajal vse do tretje ure popoldne, ko smo prispeli na Sinaj. Seveda z velikoooo zamudo. Vsi beduini so nam govorili, da sončnega zahoda ne bomo ujeli, ker smo prepozni. A vztrajali smo pri svojem. V tekmovalnem stilu ‘iger brez meja’ smo se namestili v hotelu, šli še na kosilo v kamp naših beduinskih kolegov, nato pa začeli pohod proti vrhu Mojzesove gore.

Izpred samostana Sv. Katarine smo se na pot proti vrhu odpravili ob 16.uri. Tudi sama si nisem predstavljala, da bomo na vrhu do sončnega zahoda, se pravi do 18.25 ure. V mislih se znova pripravljam na vse najslabše, ko iznenada do mene pride potnica Lara in mi reče ‘tokrat ni važen cilj, pomembna je pot’. Ne vem, kdo jo je ravno takrat poslal do mene in zakaj z ravno takšnim sporočilom, a Larine besede so me v tistem hipu kar malo potolažile.

Večji del skupine je kot v transu sledil gorskemu vodniku vse do vrha, sama pa sem z ostalimi uživala v hoji na hrib in se z njimi spoznavala. Večino poti sem prehodila z Romanom, ki ima nadvse zanimivo službo. V duhu veselega razpoloženja smo vsi tako ali drugače prišli do vrha. Z Romanom sva se tik pod vrhom ustavila v eni izmed mnogih čajnic na poti in med srebanjem vročega napitka ugotavljala v čem lahko Slovenci najdemo svojo identiteto. V tem času nama je gorski vodnik Mohamed sporočil, da so vsi ostali na vrhu in vsak po svoje doživlja hrib iz svetopisemskega poglavja. Takrat sem si rekla ‘al’ham du lillah’ – Bog hvala ti. Sprva sploh nisem mogla verjeti vodnikovim besedam, da so že vsi na vrhu!! Pa saj so hodili manj kot uro in pol!! To je nekaj neverjetnega. Po sestopu, tik pod stopnicami počakam na svoje sopotnike, ko mi vsi navdušeni nad barvami narave in nad sončnim zahodom začnejo razlagati svoja doživljanja. Z Janezovo in Tomaževo pomočjo smo izračunali, da smo od samostana do vrha gore potrebovali natanko eno uro in 46 minut. Kar se tiče skupin, ki sem jih jaz vodila, je to REKORD. Toplo nam je bilo pri srcu in z zadovoljstvom v sebi smo odšli proti dolini. Pri spustu smo razmišljali o tem, da se je rekord najverjetneje zgodil zaradi dolge vožnje na Sinaj. Vsi smo si želeli ‘pretegniti noge’, močna volja pa nas je gnala proti vrhu. ”Lahko bi štartali še pol ure kasneje”, so se hecali nekateri. Skratka ugotovili smo, da odpoved katamarana sploh ni slabo vplivala na potek našega potovanja, kvečjemu doprinesla je nove dogodivščine.

Da nas je ob sestopu s hriba ustavila turistična policija in mi vzela izkaznico vodniške licence, da smo v prostem slogu premagali nekatere od sinajskih kanjonov in sipin ter da smo v oazi pekli kamne in z alkoholnim zvarkom zdravili beduine, pa bolje da ne govorimo. Nekaj seveda moramo zadržati zase. Pač vse stvari niso za v javnost.

Čudovito smo se imeli. Dragi moji nori zajci in zajklje upam, da se še kdaj vidimo.

Nina Mavrič

Nekateri ljudje se rodijo posebni, drugi to postanejo, a večina ljudi je preprostih. Tako je bila preprosta tudi naša skupina osmih popotnikov, z Nino (vodičko) na čelu. Vendar se je naši skupini zgodilo nekaj posebnega. Ibrahim pazi na svojo feluko kot večina Slovencev na svoje zakreditirane avtomobile, samo da temu smešnemu kapitanu njegova feluka nosi kruh na mizo. Zato smo bili že pred prvim vkrcanjem opozorjeni o pravilih obnašanja, hranjenja ter obuvanja v temu hotelu pod milijon zvezdicami. Tako smo začeli naše jadranje po Nilu po pravilih. Ko smo se ustavili na prvem kopanju, nas je presenetila riba, ki je »stražila« svoj zarod in tako je prva iz vode »poletela« Vesna in za njo še par »vrlih Slovencev«, po tem ko smo diskutirali o krokodilih v Nilu. Seveda smo o pošasti povedali tudi Ibrahimu , ki se je nebodiga len potopil in na površje priplaval z nečim v rokah. Vsi smo mislili da se samo šalil, a ko je razprl roke je iz njih skočila naša pošast, skratka majhna riba, ki je v resnici pod kamen skrila svoje ikre. Smeha je bilo veliko. Po slastnemu kosilu smo se pri 41°C spravljali k zasluženem počitku. Kar na enkrat  je začelo precej pihati in čez deset minut deževati. Seveda te senzacije nismo smeli zamuditi in že smo imeli slikanje ter pogovore o tem da je to že drugi dež v dveh dneh. Pričakovali smo sonce čez pet minut, vendar smo ravno pravi čas prišli do obale, ker se je razbesnel pravi peščeni vihar! S to precej resno nevihto je temperatura padla na 23°C. Lokalni fantje so nas gledali s strahom v očeh, ko smo jim mi govorili: »no problem, that is normal, do not worry« in smo poskakali oblečeni v reko Nil, saj smo že bili vsi celi premočeni, pesek smo imeli povsod, v očeh, v ustih, tudi med zobmi je škripalo.

Nina se je kot prekanjena svetovljanka hitro znašla in nas poslala v bližnjo vasico na čaj, medtem pa so ona in naši fantje našo feluko spravili nazaj v normalno stanje in nam skuhali prav dobro večerjo- brez šale lahko rečem, da najboljšo na celotnem potovanju. O viharju ne bi bilo sledu, če se nam bi pene za spanje v redu posušile. Ampak vsega ne moremo imeti, tako smo eni spali to noč na »vodnih« posteljah, drugi pa so odkrili novo uporabo plastičnega kuhinjskega prta. Tukaj bi lahko še govorila o stranskih učinkih antinalčkov, o gusarjih ali o algah na Ibrahimovi glavi, a potem bi vedeli vse, prav bi bilo, da bi to, kar smo doživeli mi, doživel še kdo drug. Vendar boste na to moral počakati vsaj tri leta, glede na to, da je Ibrahim rekel, da kaj takšnega še ni doživel v svojem življenju, še posebej ne avgusta. In tako je naša skupina postala posebna, Ibrahimova feluka zaznamovana samo z ogromno količino vode in peska, drugače pa pripravljena na nove turiste. Aja, pa še nekaj glede spanja na »vodnih« posteljah: malo spanca nikomur ne škodi, lahko bi pa koristil, če bi bili malo daljši!

Egipčani so nori na nogomet.

Verjetno vam v tem prvem stavku nisem povedala nič novega. Ampak tu se ob pomembnih nogometnih tekmah čas res ustavi! Razočaranje, ko se njihovi nogometaši niso uvrstili na letošnje svetovno prvenstvo, je bilo popolno. Egipčane so iz prvenstva izrinili njihovi večni rivali Alžirci, zato je bilo vse skupaj še toliko bolj boleče. A ker se kar nekaj velikih nogometnih držav ni uvrstilo na prvenstvo, so se kmalu sprijaznili z usodo.

Tu v Egiptu si tekme svetovnega prvenstva lahko spremljal po televiziji le, če si kupil posebno kartico, preko katerih so ti omogočili gledanje določenih športnih programov, ki so prenašali tekme. Cene teh kartic so bile precej visoke, zato smo tu na Katarini nogomet spremljali v lokalni čajnici.

Ko je bila na sporedu prva slovenska tekma, nisem vedela kaj narediti. Naj grem gledat tekmo, ali ne. Vedela sem, da bo v čajnici polno moških, katerim se bo zdelo čudno, da tudi ženska pride spremljat nogomet. Doma sem prepričevala Marijano, naj gre z mano v čajnico, da gledanje tekme sploh ne bo tako dolgočasno … Ni mi je uspelo prepričati.

Tako sem se v čajnico podala sama. Še prej sem poklicala najinega stanodajalca Gabalyja in ga vprašala, če bo prišel gledat tekmo. Veliko lažje bi mi namreč bilo, če bi bil tam nekdo, ki ga poznam. »Seveda bom tam,« mi pravi Gabaly in dogovorila sva se, da se dobiva pred čajnico. Ko sem prišla tja, ga še ni bilo, tekma pa je že intenzivno potekala. V trgovino sem si šla kupit bučne peške in upala, da se bo Gabaly v tem času še prikazal. Ko pridem iz trgovine, ga še vedno ni bilo. Zato sem se odločila, da v čajnico vstopim sama.

Pred malo televizijo se je gnetlo kakšnih dvajset beduinov, vsi so glasno spremljali tekmo. Kar naenkrat pa nastane smrtna tišina, le glas televizijskega komentatorja je donel po prostoru. Vsi so gledali vame, kot da bi padla z lune. V tistem trenutku sem si želela, da bi se vdrla v zemljo. Bil je čuden občutek. Njihove poglede sem prav čutila na sebi in malo je manjkalo, da se nisem obrnila. A nisem se obrnila, dvignila sem glavo, stopila do njih in dejala:»Pozdravljeni vsi skupaj. Jaz sem iz Slovenije.« In takoj so se jim na obrazih narisali nasmeški, ponudili so mi stol in mi hiteli razlagati, kako ne marajo Alžircev in da si želijo slovenske zmage – čeprav niso imeli pojma, kje je sploh naša država…

Tako smo skupaj spremljali nogometno tekmo in navijali za naše. Znova pa smo se dobili tudi na preostalih dveh tekmah slovenske reprezentance.

Nina

1. del

Živjo drage bralke in bralci. Pred vami in nami je novo branje, ki bo izgledalo nekako tako kot časopisna kolumna ali pa tv nadaljevanka, če hočete. In kakšna bo vsebina? Smeh, solze, jok, prepiri, zapleti, seks, droge in rock´n roll?? Ne, ne, nič takega ne bo. To ne bo še ena izmed populističnih in instant “realty” zadev, ki preplavljajo našo ljubo deželo. To bo pisanje oziroma branje o življenju treh dokaj normalnih slovenskih državljanov, ki so se odločili, da se za nekaj časa preselijo na egiptovski polotok Sinaj.

Kdo smo torej mi trije? Marijana, Lumpi in Nina. To bo torej naša zgodba, katere del želimo deliti z vami. Naneslo je, da smo se vsi trije skupaj znašli tu na jugu Sinaja, v vasici Sv. Katarina, kjer živi beduinsko pleme Gebeliya. Marijana in jaz sva vodnici pri Oskarju, Lumpi pa je moj psiček, ki ni želel ostati sam v Sloveniji. Kako izgledamo boste spoznali v kakšnem drugem delu naše tako imenovane sinajske kolumne. Se moramo še malo urediti, naličiti in sfrizirati, da bomo na fotografiji izgledali tako kot se spodobi.

Tu živimo v majhni lični hiški, ki nam jo oddaja tukajšnji beduin Gabaly Mahmoud. Najprej sva konec letošnjega maja sem prišla Lumpi in jaz. Po celi kalvariji zbiranja različnih papirjev in opravljanja zdravstvenih preiskav sva s čarterskim letom le priromala do sem. Vsa pasja dovoljenja, cepljenja, spričevala, ki jih je kuža potreboval za vstop v Egipt, so bila kar precej draga in oba sva se počutila kar malo razočarana, ko na letališčih Lumpijevi papirji niso nikogar zanimali.

No, na letališču v Sharmu se je vendarle pojavil nekdo, ki je želel videti potni list. Najbrž je bil kakšen policaj, saj je imel gospod na sebi civilna oblačila, a za pasom je imel zataknjeno pištolo. Kar tako po domače, v nobenem orožnem etuiju. V pasjem transporterju je opazil tudi Lumpija, zato sem sama hitela z brskanjem po nahrbtniku, da bi končno le nekomu lahko pokazala, da imam pri sebi vso potrebno pasjo dokumentacijo. Ko vse izvlečem iz torbe, me gospod malo čudno pogleda. Mapo z zdravstvenimi pregledi in mednarodnim pasjim spričevalom mi kar takoj vrne, potem pa se zagleda v dve knjižici, ki sem mu jih podala. “Kaj je ta modra knjižica?” me vpraša. Pojasnim mu, da je to potni list mojega psa. “Pes ima potni list??” je bil začuden in že napol v smehu, nato pa prelistal knjižico in jo gledal kot da bi kaj takega videl prvič v življenju. Vsaj izgledalo je tako. Po pregledu knjižice z njo pomaha proti svojemu kolegu, ki je sedel v bližini in mu v arabščini reče:”Veš kaj je to? To je potni list za psa. Psi v Evropi imajo očitno potne liste.” In oba se nasmejeta in kimata z glavo, češ česa vsega se ti Evropejci ne spomnijo.

Da je bilo teh letaliških formalnosti le konec tako kot se spodobi, je gospod natančno pregledal še moj potni list in me vprašal o namenu prihoda v državo, kje bom bivala, koliko časa in podobno. Seveda bi se gospod želel pogovarjati z mano še v nedogled, saj je že začel z vprašanji o mojem možu, družini… Lepo sem mu pojasnila, da je za nama s psičkom kar precej dolg let in da mora moj štirinožec čim prej priti ven iz letališke stavbe, ker mora opraviti lulanje in te stvari.

In tako se je začel najin del sinajske pustolovščine. Marijana je prišla dobrih deset dni za nama. Oba z Lumpijem sva jo nestrpno čakala, saj življenja v popolnoma prazni hiši nisva bila navajena. No, še pred prihodom Marijane sem si kupila štedilnik in nekaj posode, kozarce, krožnike, pribor in tisto kar pač človek potrebuje za prvo silo. Tudi Marijana je bila nad hiško že takoj navdušena, jaz pa vesela, da je s seboj prinesla najina računalnika in da sem se končno spet znašla v “civilizaciji”.  Kmalu po njenem prihodu sva odšli na lov za hladilnikom, jogiji in pralnim strojem. Celo televizijo sva si privoščili. Zdaj čakava še na sedežno garnituro, ki bo izgledala tako po njihovo – oblazinjena pena na tleh, ki zna biti zelo, zelo udobna. Skratka počasi si urejamo naše novo bivališče in se privajamo na sinajsko življenje med beduini.

Naj bo za predstavitev dovolj. Kakšne prigode se nam dogajajo tu, pa več  v naslednjem pisanju. Lepo se imejte do takrat. V Slovenijo pa vam pošiljamo kanček sonca in vročine, ki ju je tu v izobilju.

Nina Mavrič, junij 2010

Lansko leto smo v Agenciji Oskar prvič izpeljali nov poletni egiptovski program, kateremu smo nadeli preprosto ime Poletno vandranje po Egiptu. V čem se to potovanje razlikuje od drugih, že ustaljenih v tej deželi? Ena izmed bistvenih razlik je ta, da skušamo potnike čim bolj vpeti v egiptovsko življenje in jih seznaniti z njihovo tradicijo. Zato smo se odločili, da v program dodamo tudi spanje pri domačinih.

Tako so nas lansko poletje v svoje domovanje sprejeli Nubijci z asuanskega otoka Elephantina. To je majhen, pristen otoček poln zelenja. Sredi tega zelenja se nahaja hiška, kjer smo nočili mi. Proti večeru so se najprej oglasile žabe. Bile so tako glasne, da smo se mi skoraj drli drug na drugega, če smo se hoteli slišati. Ko je prišel čas počitka in je šel vsak v svojo posteljico, pa se je začelo drugo veselje. Komarji, male mušice, ki so nas veselo grizljale, vročina,… Lokalni vodnik Osama in jaz sva spala kar na kavčih v nekakšni dnevni sobi. Bilo je gozno vroče, klimatskih naprav ni bilo. V sobi je bil sicer nek ventilator, ki pa je po pol ure delovanja preprosto “crknil”.  Z Osamo sva se še nekaj trudila, da bi ga popravila, a ni šlo.

Po nekaj minutah ležanja v neznosni vročini stopim ven iz hiške, kjer je bilo presenetljivo malo hladneje. Vesela se vrnem v dnevno sobo, pograbim spalko in Osami rečem, da bom spala zunaj, ker je bolj prijetno. “Nina, si znorela. Ne dovolim ti, da spiš zunaj!” mi reče Osama. Zakaj pa ne, ga vprašam. “Zato ker lahko pride kdo mimo in ti začne po domače povedano težiti, pa še ogromno komarjev in druge golazni je zunaj,” je resno razložil Osama. Jaz pa mu odvrnem:”Naj kar hodijo mimo, ljudje in golazni. Jaz tu preprosto ne morem spati.” Ravno, ko sem si zunaj našla svoj kotiček, se odprejo vrata hiše in ven pride Osama, po nekaj minutah pa iz hiše še nekdo.

Bila je potnica Mojca, ki nama razloži, da ne more spati v sobi. Pa ne zaradi vročine, temveč zato, ker so se mož in njena otroka udobno namestili po celi postelji, za njo pa je zmanjkalo prostora. Sede k nama in skupaj smo si privoščili nočno dozo čajčka. Kmalu se nam pridruži še njen mož in vsi smo bili tako zatopljeni v pogovor, da komarjev sploh nismo ne slišali ne občutili. Tudi Mojca in Boris sta se odločila, da bosta spala zunaj in ko smo vsi že dremali, so okoli naših glav švigali komarji in posebne male muhice, ki so nas veselo grizle. Mojca je vstala in se že desetič tisti večer namazala z repelentom proti komarjem. Nič ni pomagalo. Tudi jaz se že enajstič namažem, čeprav sem vedela, da ne bo nič bolje. Šlo je bolj za to, da si imel nekaj za počet. Z Mojco sva veseli ugotovili, da te muhice ne grizejo, če nisi v ležečem položaju. Zato sva ob dolgih pogovorih prebedeli skoraj do zore, nato pa za kakšno urico vendarle mrknili.

Zjutraj so ostali potniki vsi popikani in pogriženi prišli k zajtrku, midve z Mojco pa sva se začeli hvaliti, da s tem pač nisva imeli problemov, ker nisva spali. Vsi so naju debelo pogledali, češ kako čudne sva. A z Mojco sva bili kar malo ponosni, da sva edini v skupini noč preživeli zelo prijetno, pa čeprav brez spanja, spili močno turško kavico in skupaj smo se podali novemu dnevu naproti. Najin nočni spanec pa sva nadomestili na zibajoči feluki, ko smo pluli po Nilu.

Vendar pa otok Elephantina niso samo komarji in muhice, je še veliko več. V bolj prijetnem smislu. Tu so prijazni ljudje, čudovita okolica z nasadi mangovcev in banan, sprehodi po otoških vasičkah in seveda kopanje v Nilu, kjer (zaradi močnega toka) lahko priredimo mednarodno tekmovanje v plavanju na mestu. Torej, greste letos z nami?

Nina Mavrič, junij 2010

… ko se v agenciji pojavi mlado dekle in pove, da je prišla pokazat, kaj je ustvarila iz potovanja po Egiptu. Preprosto smo obnemeli, zgodba je zaokrožila po agenciji in nihče ni mogel odtrgati pogleda, dokler ni prišel do konca … Telefoni so še zvonili, ko se je po agenciji še dolgo razlegal žar in navdušenje.
Hvala, Mirjam, za lep dan, doživljali smo s tabo! In z nami zdaj še ljudje širom po Sloveniji! Ej, za to se splača boriti.

Obvezno si preberite zgodbo:

Oskarjev Egipt

V zadnjih dneh, ko na naši spletni strani prebiram egiptovske programe, članke potnikov in članke nas vodnikov, se vedno znova ustavim pri osem dnevnem aranžmaju Oskarjevega oziroma klasičnega Egipta. Program potovanja je zastavljen tako, da naj bi dopust začeli v Kairu in končali v Hurgadi. V primeru, da potovanje začnemo v Hurgadi in končamo v Kairu, pa ste seznanjeni z ‘obratno smerjo potovanja’. In ravno zaradi slednje oznake je nastalo tole besedilo.

Katera je ‘prava’ smer potovanja in katera ‘obrnjena’? Je ‘prava’ ta, da začnemo v Kairu in končamo v Hurgadi, ali ravno obratno? Kaj pridobimo, če začnemo v Kairu? In kaj izgubimo, če začnemo v Hurgadi? Drage moje, dragi moji, moram vas razočarati. Popolnoma nič ne pridobimo pa tudi ne izgubimo, če začnemo potovanje v prestolnici, ali pa v obmorskem letovišču. Zato se mi zdi pomembno poudariti, da ‘obrnjena oziroma obratna smer potovanja’ nima nobene negativne predoznake. Oba programa ponujata na razpolago enake možnosti. Vsi ogledi in izleti so enaki, povsod je treba zgodaj vstajati in pri nakupovanju barantati. Oba programa ponujata enake aktivnosti in enak stik s tradicijo. Skratka bistvena je dežela in mi v njej. Ne pa obratna, neobratna, zaokrožena, obrnjena na levo ali desno in ne vem kakšna še smer potovanja.

Nekje pač moramo začeti in nekje končati naše potovanje. Tisto, kar je najbolj pomembno smo torej mi sami. Naše lastno čutenje in doživljanje dežele. In ravno tu lahko pridobimo, ali pa vztrajamo pri lastni zaprtosti in nedotakljivosti.

Zadnja dva potovanja smo začenjali prav v Hurgadi in izkazalo se je, da tudi ta ‘smer’ več kot  funkcionira. Takoj na začetku potovanja se namreč ponuja možnost izleta na koralne grebene Rdečega morja (v obratni smeri torej na koncu potovanja). Kar s štartom v Hurgadi pomeni, da cel dan preživimo z nepoznanimi ljudmi na plovilu, ki ne nudi prav veliko ‘osebnega’ prostora. Vendarle, sta se naša izleta izkazala kot odličen začetek potovanja. Vsi smo se med seboj spoznali in se navadili eden na drugega (celo imena drug drugega smo obvladali že takoj na začetku potovanja!). Dopustniško, sproščujoče, zabavno smo zaplavali v našo potovalno zgodbo in se isti dan naprej proti Luksorju odpravili že kot pravi prijatelji.

Seveda pa mnogokrat začenjamo naša potovanja tudi v Kairu. Jaz egiptovski prestolnici pravim mravljišče. Ker tu živi več kot 20 milijonov ljudi, vsak s svojim ‘opravilom’. Tako kot to poznajo mravljice. Sploh nima smisla, da bi kot vodnica v prvem dnevu vožnje skozi Kairo, na avtobusu  kaj posebno pomembnega razlagala. Kairo je namreč mesto, ki se predstavi sámo. Z vso svojo mestno velikostjo, razkošnostjo in bizarnostjo. Od potnikov v prvih vrstah avtobusa je ponavadi slišati le ‘oohhh’, ‘joooj’, ‘kaj je ta nor, ali kaj’, saj vsi spremljajo promet in umetnost vožnje, ki sta kairska posebnost. Zadnji del avtobusa pa kriči, da zmrzuje zaradi klime v vozilu, kar je vsesplošna posebnost  vseh Egipčanov. Bolj je mraz v vozilih in bolj so odprta vsa okna, bolj Egipčani uživajo. Ne glede na letni čas. Moram priznati, da te obsesije, po vseh teh letih vodenja v Egiptu, tudi sama še vedno ne razumem. V Egiptu, tudi meni, vse prevečkrat pride na misel oskarizem, ki pravi: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti doma.

Kakor koli že, egiptovska potovanja vedno pričenjamo v urbanih okoljih, ki prikazujejo novo, moderno zgodbo Egipta; in fino je, ker našo potovalno zgodbo pričnemo na mehak način, ki je drugačen od domačega, a vseeno ponuja zavetje ‘navajenosti’ in Mc Donald’sa. A dežela ponuja veliko več, kot to. Ponuja genialnost njihovih predhodnikov. In res je, da so ostanki iz preteklosti posejani po celotnem Egiptu. Naj si izberemo še bolj odmaknjeno vasico ali oazo, vedno nas bodo njeni prebivalci presenetili s kakšno staro grobnico, z ostanki davnega naselja, s poslikavami iz bližnje jame, z amforami, s papirusi in kovanci, s starimi izvodi svetih besedil in ikon, z brki ali deli oblačil svetih mož,…. Jaaa, Egipt nas na vsakem koraku pričakuje z dobrodošlico preteklosti, ki je še kako krepko začinjena z zdajšnostjo.

Mesto Luksor, ki ga obiščemo na naših potovanjih, v zadnjih letih intenzivno spreminja svojo podobo. Zaradi bližine zgodovinskih ostankov, ta nekdanja prestolnica faraonov doživlja pravi razcvet. Gradijo se nove ceste, pločniki, avenije, trgovski centri in luksuzne soseske. Vendar pa vam priporočam, da Luksor oziroma njegovo največjo znamenitost, Dolino kraljev, obiščete čim prej. Tako imenovana Dolina kraljev je kraj, kjer so faraoni med leti 1570 in 1070 pred našim štetjem pokopavali sebe in svoje najbližje (takrat ni bilo nič neobičajnega, da si sam sebi za časa življenja kopal svoj grob). V času novega kraljestva staroegiptovske zgodovine je šlo pri gradnji grobnic za revolucionarno dejanje, saj so faraoni začeli svoje grobove skrivati. Famozne grobnice v obliki piramid takrat niso bile več v modi.

Zdaj egiptovska vlada intenzivno razmišlja o zaprtju Doline kraljev. Ta prostor namreč vsako leto obišče več milijonov turistov in posledica tega je vedno večja vlaga v samih grobnicah. Rast vlage pa povzroča razmnoževanje določenih bakterij, ki grobnice, predvsem njihove poslikave, uničujejo. Tako se zna zgoditi, da bo v prihodnje Dolino kraljev lahko obiskala le peščica ljudi, v zameno za plačilo astronomsko visoke cene za vstopnico.

Asuan je tretje največje mesto v Egiptu in hkrati najjužnejše, katerega prav tako spoznamo na naših potovanjih. Če vprašate mene, je to tudi najlepše mesto v Egiptu. Z mestnim okolišem šteje okrog dva milijona prebivalcev, a ker je mesto zelo razpotegnjeno vzdolž nilove obale, nimamo občutka, da smo v velemestu. V Asuanu živijo predvsem Nubijci, ljudje, ki prihajajo iz Sudana. So sodobniki faraonov, ki so se na tem območju obdržali vse do danes. Še vedno govorijo svoj jezik (čeprav le med štirimi stenami), ponosni so na svoje korenine in na svojo tradicijo. To so ljudje, ki z umirjenim življenjskim ritmom in spoštovanjem reke Nil Egiptu prinašajo domačnost in sproščenost. Nubijci so visoki temnopolti ljudje, ki ponazarjajo to, da je Egipt vsekakor na afriški celini.

Skratka ljubi moji bralci, smer potovanja res ne igra pomembne vloge. Kjer koli začnemo egiptovska potovanja, se imamo prijetno. Uživamo v večnem egiptovskem poletju, fotografiramo kot Japončki, čajčkamo z domačini, barantamo kot pravi stari mački, veselo lulamo po puščavi in vmes še popravimo avtobus. Predvsem pa spoznavamo bistroumnost starih Egipčanov, ki ji ni meja in katero v malo drugačni obliki, med zdajšnimi prebivalci, spoznavamo tudi danes.

Čeprav je več kot osemdeset odstotkov Egipta ena sama puščava, to še ne pomeni, da gre za pusto, turobno deželo. Egipt je barvit kolaž različnih možnosti in doživetij. Ostaja pa vaša odločitev, kakšno mavrico boste napletli in se ogrnili z njo. Se vidimo v Egiptu!

Nina Mavrič

Pohvaliti moram odlično sestavljen program – Od faraonov do beduinov, ki potnika sicer popelje po glavnih (turističnih) točkah, vendar so te le prijeten izgovor za vpeljavo v resnično, sodobno življenje prebivalcev in načina življenja. Vse to smo vsrkavali z vsemi čuti. Temu primerno teče tudi ritem, ki te prvi dan z zmerno hitrostjo popelje do

Preberite preostanek članka »

Zgodnja jutranja ura in počasi se prebujam v nov dan. Prvi  žarki  sramežljivo oblizujejo vrhove peščenih sipin. Zavit kot gosenica v toplo spalno vrečo opazujem sopotnike, ki mirno leže levo in desno poleg mene. Še malo in sonce me bo vsega polizalo in spodbudilo, da se  izmotam iz spalke in zvalim v nov dan …

Bos zakorakam po drobnem pesku, ki so ga sile narave dolga  leta drobile. Ni ga lepšega občutka, kot je jutranji sprehod po peščeni preprogi. Prepustim se popolni masaži stopal in uživam. Uživam v opazovanju rojstva novega dne in gledam žarečo kroglo, ki se počasi vali po nebesnem svodu. Sončev objem postaja močnejši in topli žarki me ližejo po celem telesu.

Preberite preostanek članka »