Kdaj pridemo v Asuan? Inshallah, ko pridemo!

Kdaj pridemo v Asuan? Inshallah, ko pridemo!

Ko se z nočnim vlakom iz Kaira odpravljamo v Asuan, vedno znova od potnikov dobivam kopico takšnih in drugačnih vprašanj. Skoraj na vsa vprašanja mi nekako uspe odgovoriti, le na enega ne. In to je, koliko časa se bomo vozili? Hmmm. Ja, po moje to ve le ’tisti zgoraj’. Mislim, da še voznik vlaka ne bi vedel odgovora na to dotično vprašanje.

Vse se začne že pri tem, kdaj naj bi vlak prišel na železniško postajo v Gizah? Če na karti piše ob 22.uri, je to le predviden čas. Zgodilo se je, da smo šli že 20 minut prej, ali pa tri ure kasneje. Moram priznati, da vlak v zadnjem času pride skoraj da točno, s kakšno petnajst do dvajset minutno zamudo. Torej po egiptovskem času bi lahko rekli, da pride točno. In če smo včasih vedeli, da bomo do Asuana, ki je približno 890 kilometrov oddaljen od Kaira, vozili 12 ali 13 ur, zdaj temu ni več tako. Vozili smo se tudi že sedemnajst ur! Zato, res ne vem, kakšen naj bi bil odgovor na vprašanje, koliko časa se bomo vozili do Asuana. Včasih sem potnikom na to vprašanje še odgovarjala s številkami, zdaj pa le preprosto odgovorim tako, da skomignem z rameni in pojasnim, da smo v preteklosti za to razdaljo potrebovali od dvanajst do sedemnajst ur.

Kje naberemo toliko zamude, je težko reči. Ker prvi dve uri, ko smo vsi še budni, se lepo vozimo, brez kakšnega ustavljanja na različnih postajah. Misterioznost dolge vožnje, se pojavi medtem ko mi spimo, tam nekje med prvo in peto uro zjutraj. Takrat se očitno dogajajo nam neznani postanki. Zanimivo pa je tudi, da se to dogaja le na vlaku s tako imenovanimi letalskimi sedeži. Misterioznost dolge vožnje se na spalnem vlaku ne dogaja. Le-ta vlak vedno vozi 12 ur.

Ni pa ta vožnja z nočnim vlakom na ‘letalskih sedežih’ razburljiva le zaradi skrivnostnega nabiranja zamude. Tu je še klima, ki je ponavadi prižgana do konca in včasih dobimo občutek, da se vozimo po Sibiriji, ne pa po Egiptu. A kot pravi eden od oskarizmov: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti domaJ. Vagoni so tudi celo noč razsvetljeni, tako da tisti ki ne morejo spati lahko berejo, štrikajo, kvačkajo ali kartajo celo noč. Če nas slučajno ponoči zagrabi žeja tudi ni nobenega problema, saj gospod ki prodaja čaj in kavo celo noč hodi naokoli in ponuja vroča napitka. Tudi za glasbo je poskrbljeno, in to za zelo raznovrstno glasbo. Lahko poslušate več glasno smrčanje v najrazličnejših variantah. Ali pa arabsko muziko, ki se oglaša iz telefonov vsakega drugega domačina, če s tem niste zadovoljni pa lahko prisluhnete neskončno dolgim mobilnim pogovorom domačih potnikov. S tistim, na oni strani telefona so se zmožni pogovarjati ure in ure dolgo. Ko pa jim zmanjka štrene, pokličejo nekoga drugega in tako znova mine kakšna urica.

Res je pestro na teh nočnih vožnjah proti Asuanu. Včasih mi je kar malo žal, ker sama ponavadi vse vedno prespim. In kakšen je recept za dobro spanje? Spalka, čepki za ušesa in ruta za čez oči. Seveda malo boli križ in noge, ker človek ne ve, kam naj jih vtakne in kako naj se najbolj udobno namesti na sedežu. A hvala bogu za čepke, spalko in dobro voljo. Tako počasi mine čas in nekako le pridemo do čudovitega nubijskega mesta Asuan.

Kdaj pa torej pridemo do Asuana? Pojma nimam, ko pridemo in inshallah pridemo.

Nina Mavrič

Naročite se na RSS

Z beduinskim vodnikom po sinajski puščavi, Faragom Salehom, sva se spoznala pred štirimi leti v majhni, utesnjeni pisarni beduinskega kampa na Sveti Katarini. Takrat sva oba prvič skupaj vodila našo skupino po čudoviti sinajski pokrajini in sva se želela še pred skupnim potepanjem spoznati in se dogovoriti glede programa potovanja.

Ko sem vstopila v pisarno, je za mizo sedel beduin, oblečen v belo galabejo in beduinsko zimsko ogrinjalo. Na glavi je imel lično zavezano zeleno ruto. Zatopljen je bil v pisanje na neke že na pol pomečkane papirje. Na mizi pred njim se je v kozarčku kadil vroč čaj, ki se je mešal z dimom njegove cigarete. Ob mojem prihodu je dvignil glavo in popolnoma resen, strog obraz me je vprašujoče pogledal. Pojasnila sem mu kdo sem in da iščem vodnika s katerim naj bi šli naslednji dan za dva dni s skupino raziskovat deželo peska.

”Da Nina, jaz sem Farag. Prosim sedi. Bi mogoče popila kozarček čaja,” me je vprašal  z mirnim glasom in s še vedno enakim izrazom na obrazu. Pritrdilno sem mu odgovorila in se tiho usedla na stol, saj je njegova stroga prisotnost v meni vzbudila kar nekako čudno plah občutek.

Med dogovarjanjem in usklajevanjem programa so mi misli nenehno uhajale na naslednji dan in na to, kako bom speljala ta kratek obisk Oskarjeve skupine v sinajski puščavi s tako resnim in togim vodnikom.

Naslednje jutro so se pred hotel pripeljali džipi. Iz enega izmed vozil je izstopil tudi beduin v jeansu in srajci, z ruto na glavi in sončnimi očali. Pristopil je do mene in me vprašal, če smo pripravljeni. Jaz ga malo zmedeno gledam, nato pa ugotovim, da je to moj vodnik. V ”zahodnjaški” obleki ga sprva sploh nisem prepoznala, a njegov miren dostojanstven glas me je spomnil na najino srečanje večer prej. Znova sem začela premlevati , kako se bo vse skupaj izšlo. Tako pustega vodnika pa še nisem srečala, sem si mislila. A v tistem trenutku za seboj zaslišim smeh potnikov in veselo razpravljanje v angleškem jeziku glede povezovanja rut na glavah. Še pred nekaj sekundami ”puščoba od vodnika” je zdaj kot živahen dečko potnikom okoli glav zavezoval rute, se z njimi hecal in fotografiral. No, mogoče pa bo vendarle šlo, sem si dejala po tihem in se zbasala v džip.

Med vožnjo sva se z Faragom začela pogovarjati in v zdaj že malo bolj sproščenem tonu mu pojasnim, da mi deluje zelo strogo in resno. Začudeno me je pogledal, bil nekaj trenutkov tiho in dejal: ”vem, da dostikrat delujem strogo. Ampak kot šejk našega beduinskega plemena moram delovati dostojno.”

Široko sem odprla oči in ga še enkrat vprašala, če sem ga prav razumela, da je šejk plemena Gebeliya. ”Da, prav si me razumela,” mi je znova s tisto mirnostjo odgovoril Farag.

Cel dan sem razmišljala o njegovih besedah, zvečer pa sem le zbrala toliko poguma, da sem znova odprla to temo. Farag  me je pogledal in me z nasmeškom na ustih vprašal: ”Res misliš, da bi bil zdaj tu z vami kot vodnik, če bi bil šejk?” Potrepljal me je po ramenih in mi dejal, da je bila to le njegova potegavščina ter da je strašansko užival ob pogledu na moje začudenje.

Tisti večer sva še dolgo sedela ob ognju, pila čaj in imela neskončno dolge pogovore. In tako je bilo vsakokrat, ko sva delala skupaj. Postala sva tesna prijatelja. Sčasoma me je predstavil njegovi družini in vsi skupaj smo se začeli družiti tudi v zasebnem življenju. Z njegovo ženo in sinkom smo se dostikrat odpravili na kampiranje v puščavo ali hribe, in njegova hiša je postala moj drugi dom.

Vedno pa sva oba uživala ob potegavščinah najinih potnikov, ko sva jim dejala, da je Farag v bistvu šejk beduinskega plemena, a da pa vendarle opravlja službo vodnika. Včasih sva šla v potegavščinah celo tako daleč, da sva potnike prepričala za kakšen dan ali dva, da sem jaz njegova druga žena in da vsi skupaj, s prvo ženo vred, živimo v isti hiši. Nekoč je neka skupina res srečala njegovo ženo. In prvo vprašanje potnikov, ki so ga namenili njej je bilo, ali sem jaz res Faragova druga žena. Fatma je vedela za vse skupaj in odgovorila da je temu res tako. A še preden smo se s potniki razšli, smo jim povedali, da je bil vse skupaj samo hec. Bilo je polno smeha na ta račun in na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se Farag, Fatma, njun sinko in jaz postavili pred fotoaparate naših potnikov. Potegavščina jim je bila tako všeč, da so z njo nadaljevali še doma, ko so svojim prijateljem kazali spomine s potepanja po Egiptu in Sinaju.

Nina Mavrič

Farag, tole je napisano v tvoj spomin. Pogrešamo te.

Počivaj v miru.

Nina Mavrič

(Celostna potovanja v Sinajsko puščavo)

Nekega dne se je skupina ljudi, ki navzven delujejo sicer povsem običajno, odpravila na nenavadno potovanje. Zakaj so se za tako potovanje odločili, pravzaprav še sami niso najbolje vedeli. Pred odhodom se je v njihovih glavah večkrat pojavila misel »Halooo, kaj pa počneš!« Še bolj pa so se o njihovi zdravi pameti spraševali prijatelji in znanci, ko so izvedeli, kako bo potovanje potekalo. Vse, kar so vedeli, je bilo to, da gredo v puščavo, da bodo veliko hodili, da bodo spali pod milim nebom, da vode za umivanje ne bo in da bo hrana dokaj skromna. Pa so kljub vsemu globoko v sebi čutili, da na tem potovanju morajo biti.

Ob vstopu v puščavo je se marsikdo z vzdihom obrnil za odhajajočim avtobusom. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudežnega – skupina ljudi se je prelevila v pisano živalsko druščino. Zastopane so bile tako velike kot tudi najmanjše živali, v druščini so bili tako žirafa in slon kot bolha in uš, tako kača in komar kot papiga in veverica, in še vrsta drugih. Nekaj časa so se presenečeno opazovali, nekaterim so se smejali, nekaterim so privoščili, spet drugim zavidali. Prav vsak se je vprašal, kako to, da je postal prav ta žival, nekateri pa so ob tem občutili tudi kanček nezadovoljstva.

Med zbranimi je bil le en mladiček – teliček, ki je bil celo vodja potovanja. Res je zato občasno zamujala večerja, 7 minut je lahko pomenilo karkoli in štetje prisotnih tudi ni bila njegova vrlina. Vendar pa je v skupino vnesel otroškega duha in kdor je želel, se je lahko temu popolnoma prepustil in ponovno začutil otroka v sebi. Sršen pa je skrbel za to, da so člani živalske druščine vztrajno razbijali svoje omejitve in da niso nikoli zamudili ne sončnega vzhoda ne sončnega zahoda.

Puran je ob pomoči krta, polha, vrabčka in še koga pridno kuril ogenj in pri tem računal na to, da med vegetarijanci ni kakšnih prikritih mesojedcev. Lisica in pav nista prenesla puščavskega peska, zato sta se vsako noč pridno zabubila v šotor. Žirafa in papiga sta popestrili dogajanje s prekrasnimi živimi barvami, ki so v puščavi še posebej prišle do izraza. Belouška in želva pa sta se pešačenju včasih odpovedali in se raje popeljali z beduini. Kamela in bolha pa sta se v tem okolju počutili mogoče malo preveč domače in se zato izgubili. Pa so jih našli prijazni beduini in vse se je srečno končalo. 

Ubogi komar

Dogajalo pa se je tudi kaj krutega. Tako je skupina zadnji dan pod vodstvom sršena naredila zaščito proti komarjem. Pri tem pa pozabila (ali pa tudi ne), da je eden od članov druščine prav komar. Zaščito pred komarji je naredila tudi komarjeva žena. In še huje, zaščito pred komarji je naredil tudi komar sam. Kako se je vse skupaj zaključilo, si lahko sami predstavljate. 

Zgodba neke muhe

Ko je muha ugotovila, da je samo muha, je bila kar malo razočarana. Najprej je pravzaprav vse skupaj zanikala: »To pa res nisem jaz. Nekdo se je zmotil. Jaz bi bila kaj drugega.«

Potem počasi sprejela realnost tako kot je. »OK, sem pač muha. Kaj to pomeni? Ali sem res zgolj nadležen mrčes?«

Nato je začela gledati okoli sebe in se primerjati z drugimi. »Pravzaprav je kar dobro, da sem muha. Lahko bi bilo še precej slabše. Kaj pa, če bi bila recimo kača, uš ali bolha, ali celo ščurek? Vsaj pol živali je slabših kot jaz. Jaz vsaj ne pikam in ljudje se me ne bojijo.«

Potem je skušala resničnost oblikovati v svoj prid: »OK, sem muha. Ampak kakšna muha? Obstaja veliko vrst muh. In nekatere so zelo prijetne in koristne živalce.«

In potem se je zgodilo. Dojela je, da ni slabih ne dobrih živali in da ima prav vsaka svojo vlogo na tem svetu. Takrat je prišlo sporočilo: »Muha ti sporoča, da je prišla točka v življenju, v kateri si pomembna samo ti in tvoje sanje, ne glede na to, kaj rečejo ali si mislijo ostali.« In muha je bila hvaležna za to sporočilo in za to, da je muha.

Muha

(s potovanja Z Marjanom Ogorevcem v sinajsko puščavo)

 Več … OSKAR CELOSTNO

[View with PicLens]

Ne reci: “To je nemogoče!”, reci: “Tega še nisem storil.”  (Japonski oskarizem)     

Sinajska gosenica

Ob pričetku potovanja smo prejeli “navodilo”, da se na to pot  podajamo “goli v puščavo”, da odvržemo vse, tudi svoja imena in se vključimo v živalsko farmo, ki se je podaja v raziskovanje Sinajske puščave…

Izbor imen živali je bil nadvse zanimiv, presenetil je vsakega posebej in hkrati vse skupaj…

Povedano je bilo, da ime živali, ki jo bomo povlekli ni naključje, in res je bilo tako…

Sama sem v roki obdržala “mravljo”. Takoj sem našla stične točke z osnovnimi značilnostmi, ki so znane za mravlje, so tudi odraz mene …  A ko sem prebrala opis, kaj pomeni totem mravlja,  sem zelo presenečena ugotovila, da tudi vse to, kar je bilo napisano, drži.

In ja, izbor imena, ki sem ga povlekla res ni bil naključen…

Sinajska puščava – dan za dnem nam je razkrivala kakšne lepote skriva pod svojo tančico… Lepo je medse sprejela našo živalsko farmo, kjer smo uživali v nepozabnem in doživetem odklopu… 6 dni življenja v puščavi, odrezani od civilizacije, vsak dan v drugem hotelu, ki so vsi spadali v isto verigo -hotel tisočerih zvezdic.

Bilo je čarobno, nepozabno in kliče po še…

Pa pridna mravlja nikoli križem rok ne drži. Čeravno dež zunaj dela ovira, je vendar doma eno ali drugo reč treba popraviti. (Fran Erjavec, Mravlja)

Lep pozdrav do naslednje živalske ekspedicije po puščavi

Mravlja (Simona)

***

Pozdravljeni

S potovanjem sem bila neizmerno zadovoljna in ne glede na to, da se nekatere stvari niso odvijale po “planu” je bilo nepozabno in dejansko res doživeto potovanje.

Sama mislim, da je bil še poseben čar, ravno v tem, da so “nekatere stvari šle enostavno po svoje”. Nobena stvar me ni zmotila, če tudi je prišlo do sprememb, sprejela sem stvari takšne kot so se v tistem trenutku ponudile… sicer pa, je to bil na nek način tudi cilj tega posebnega potovanja – sprejemanje…

Še naprej vam želim, da kot agencija ohranjate to čarobnost vaših potovanj… Z vami sem potovala že petkrat in dejansko lahko za vsako potovanje posebej in hkrati vse skupaj, uporabljam same superlative…

Želim vam prijeten pozdrav

Simona

***

Utrinek s potovanja

Moj vtis iz potovanja je fantastičen in zato hvala Marjanu in Oskarju!

Že iz samega sporočila pred potovanjem je vel duh po nepredvidljivosti in zato je bilo meni vse super. Najlepše pa je bilo seveda spoznavanje samega sebe in svojih ovir ob vzhodu in zahodu s pomočjo sončne energije in Marjana.

Prijetnih pa je bilo tudi Oskarjevih “sedem minut” pred vsakokratnim odhodom nekam v neznano v puščavi. Skratka, še nekaj časa sem pogrešala zvezde, ki sem jih opazovala vsako noč…

Lep pozdrav, Žolna Mojca

***

Neznosna lahkotnost bivanja

Sinajska puščava… neznatnost in nemoč, obenem pa brezmejna veličina božanskega prostora.

Puščava… neznosna lahkost bivanja.

V življenju je kar nekaj stvari, ki se jih ne da opisati z besedami, treba jih je enostavno doživeti; ena od teh je tudi Sinajska pravljica.

Šele na koncu tehle iskric bom rekla pozdravljeni, kar velja za začetek in konec.
Lep dan in lep pozdrav

Majda

6. novembra so muslimani po celem svetu začeli s praznovanjem Eid al-Adhe, štiridnevnim praznikom žrtvovanja živali. V Sloveniji je ta praznik bolj poznan kot kurban bajram, praznovanje pa je povezano z Abrahamovo pripravljenostjo, da Bogu žrtvuje lastnega sina.

Na praznično jutro naj bi vsaka muslimanska družina, ki je tega finančno sposobna, žrtvovala eno žival in del mesa namenila revnim ljudem. Po navadi žrtvujejo ovce ali koze. Prvi dan praznovanja je najbolj pomemben, ostali trije dnevi pa so namenjeni obiskovanju družine, prijateljev in dobrih želja.

Prvi dan, po jutranji molitvi se cela družina zbere skupaj, da opravijo žrtvovanje živali. Le-te ubijejo na način imenovan halal, kar pomeni, da je žival obrnjena v smeri proti Meki, verskemu središču islama, in da jo ubijejo le z enim rezom v vratnem delu. Tak način naj bi bil najbolj human, saj naj bi žival pri tem najmanj trpela.

Meso žrtvovane živali po obredu razrežejo in pripravijo za kuhanje. Nekaj mesa družine obdržijo zase in za goste, ki se bodo v prazničnih dneh zvrstili v njihovih hišah. Večina mesa pa se razdeli revnejšim ljudem. Po prav edinstvenem zajtrku – ovčki na žaru in svežem kruhu, začnejo od hiše do hiše hoditi revnejši ljudje in spraševati po hrani.

Del svežega mesa pa vsaka glava družine nameni prav posebni družini, ki živi v pomanjkanju. Komu darujejo to meso ne ve nihče, razen samega darovalca. Beduinska družina, s katero živim tu na Sinaju, je tudi letos ta del namenila materi s šestimi otroki, ki so ostali brez očeta.

Ob tem praznovanju številne družine zberejo tudi denar, ki ga namenijo nekomu, ki živi v pomanjkanju. Naša beduinska družina ima tako navado, da vsako leto denar skupaj zbira drug član družine in samo on ve komu bo daroval zbrane cekine.

Praznik Eid al-Adha je mnogim ljudem tuj, ali pa do vsega skupaj čutijo nek odpor, predvsem zaradi vsega tega klanja živali. Ampak ljudje smo si različni, imamo različne navade, različne tradicije. In ravno zaradi tega se mi zdi naš svet tako zelo fascinanten. A vsem nam je skupno to, da radi pomagamo, če le lahko. Takrat barva kože, vera, spol, kultura, tradicija niso pomembne. In Eid al-Adha je v bistvu ravno to – praznik, ko mnogi ljudje, ki že tako nimajo veliko, pokažejo sočutje do tistih, ki živijo v še težjih razmerah in jim je vsak dan borba za življenje.

Nina Mavrič

Beduin s Sinaja, iz plemena Gebeliya in moj prijatelj Abdul Mena me je povabil na njegovo poroko. Sicer sem poznala tudi njegovo zaročenko Semio, a še sanjalo se mi ni, da bo izpadlo tako kot je.

Ko se tu dogaja poroka to pomeni, da bo fešta najmanj tri dni. In res je bilo tako. Prvi dan grem do zaročenkine hiše in tam so me takoj napotili v del, ki je bil namenjen ženskam, saj se večji del poroke odvija ločeno – ženske posebej in moški posebej. Skratka vstopila sem v prostor poln žensk, sprva smo se le gledale – jaz nisem poznala nobene, one pa mene ne. Končno je v prostor stopila zaročenkina sestra, s katero sva se že poznali, pozdravili sva se, spili čajček, a nato je ona odšla.

Znova sem tam sedela sama in upala, da hitro zagledam zaročenko, ji čestitam in potem lahko odidem. A ni je bilo. Ostala dekleta so se nekako navadile na mojo prisotnost in se sprostile. Pele so in plesale, veselo čebljale in nenehno po malem gledale vame. Nato je ena izmed njih vendarle zbrala korajžo, stopila do mene in me vprašala kdo sploh sem in ali na poroki sploh koga poznam. Pojasnila sem jim, da sem prijateljica ženina. Ko so videle, da nekoga v zvezi s poroko vendarle poznam so postale malo bolj prijazne do mene, začele so se mi nasmihati, nalivati čaj in se celo pogovarjati z mano. Najbolj pa so se želele fotografirati z mano.

Naslednji večer je bil namenjen barvanju nevestinega telesa s kano. Znova sem šla v nevestino hišo, mislila sem, da bo zasedba žensk enaka. A glej ga zlomka, tam so bile čisto druge ženske kot prejšnji dan in zgodba o gledaju in opazovanju se je ponovila. Tokrat me je rešila sama nevesta, ki me je prijazno povabila naj sedem poleg nje.

Naslednji dan je bila na vrsti prava ohcet, kjer smo bili zbrani vsi skupaj, ženske in moški. Super sem si mislila, zdaj pa bom vendarle poznala še koga, ne zgolj ene ali dveh oseb. Seveda je bila na žurki cela vas in tokrat je bila zgodba o gledanju in opazovanju malo drugačna. Bila sem pač edina nebeduinka tam, drugačna in zgodilo se je, da so se vsi hoteli z mano fotografirati, sedeti v moji bližini in se dotakniti mojih las, kože… Ker če se dotaknejo nekoga s svetlo poltjo, to pomeni srečo. Meni je bilo nerodno, saj so na ženina in nevesto kar pozabili. Stvar smo rešili tako, da sem sedla k njima in tako so lahko prišleki pozdravljali kar vse tri hkrati. Volk sit in koza cela!!

Sicer pa se beduini poročajo malo drugače kot ostali Egipčani. Beduinom zadostuje, da mladoporočenca poroči šejk plemena, kakšnega uradnega državnega papirja pa ne rabijo, pravijo sami zase. No, ko gredo urejat vpis prvorojenca v matično knjigo, takrat si ponavadi uredijo še uraden dokument o sklenitvi zakonske zveze. A zgolj zaradi zahteve s strani države, za beduine ta dokument nima nikakršnega pomena.

Nina Mavrič

Tako kot večina ljudi v deželah vzhodno od Evrope, tudi Egipčani radi pijejo čaj. V primerjavi z ostalimi arabskimi deželami, je Egipt zagotovo na prvem mestu glede pitja tega vročega napitka. Po količinah popitega čaja bi to deželo lahko primerjali le s Turčijo, tudi tam so na vsakem koraku čajnice in čajčki.

Zjutraj po zajtrku ni boljšega kot kozarček čaja, do kosila se sigurno spijeta še kakšna dva. Kosilo ni pravo kosilo, če se po jedi ne spije še kakšna skodelica. Popoldan srečaš prijatelje, znance in znova se pijejo čajčki. Zvečer po opravljeni službi, povprečen Egipčan najprej še zavije v čajnico na čaj in novice tistega dne, preden odide domov k svoji ženi. Doma ga najverjetneje že čaka pripravljena večerja in seveda še kozarček čaja pred spanjem.

Priprava čaja v Egiptu ni nič kaj posebnega. Največ popijejo črnega čaja, ki se ga že pakiranega v zavojčkih lahko kupi na vsakem koraku. Nato čaj prelijejo z vročo vodo in to je to. Tak čaj se dobi v vseh čajnicah, včasih vam ga postrežejo še s svežimi listki mete. V različnih predelih dežele napitku dodajajo različna zelišča. Beduini s sinajskega polotoka dajejo tem zeliščem še poseben pomen. V čaj ponavadi dajo še rožmarin, žajbelj, kanček mete in še nekatere vejice grmičkov iz sinajskega visokogorja, ki pa ostajajo skrivnost tistega, ki pripravlja čaj. Vsem je skupno le to, da čaj kar precej sladkajo. V 1dcl velik kozarček čaja ponavadi vmešajo dve zvrhani čajni žlički sladkorja.

Za Egipt je značilen še en tipičen napitek, ki se ga lahko pije vročega ali hladnega, in sicer karkade. Gre za posebno vrsto hibiskusa. To grmovje ima temno zelene liste in temno rdeče cvetove. Iz teh cvetov, ki jih prej posušijo pripravljajo karkade. Egipčani se nam prišlekom vedno čudijo, ko sprašujemo, ali imajo hibiskusov čaj. Seveda imamo karkade, pravijo, ampak to ni čaj, to je le napitek iz hibiskusa, saj hibiskus ni čaj. Hibiskusov napitek se torej lahko pije vroč ali hladen, vedno pa ima temno rdečo barvo, podobno našemu kraškemu teranu.

Vroč kozarček karkadeja pripravijo tako, da pest posušenih hibiskusovih cvetov prelijejo z enim litrom vroče vode, sladkajo do onemoglosti, počakajo pet do sedem minut in napitek je pripravljen. Hladen karkade naj bi se praviloma pripravljal iz hladne vode, vendar pa je postopek kar dolgotrajen, preden lahko popijemo kozarček hladnega. Približno dve pesti posušenih hibiskusovih cvetov dajo v dva litra vode, znova sladkajo po okusu (se pravi ogromno) in tako pustijo šest do sedem ur. Ponavadi cvetove za hladen karkade pustijo v vodi kar celo noč. Še posebno dober hladen karkade pa je, če mu dodajo na drobno sesekljane sveže jagode.

Karkade, vroč ali hladen, ima zelo osvežilen okus in Egipčani ga največ popijejo v vročih poletnih mesecih. Vendar pa je treba karkade piti v zmernih količinah, saj napitek zvišuje ali pa znižuje krvni pritisk. Če imate nizek krvni pritisk potem pijte vročega, če pa je vaš pritisk visok potem se priporoča hladen karkade.

Pa na zdravje!

Nina Mavrič

Egipt je še vedno tak kot je bil. Pisan, prijazen, faraonski, poln drugačnosti, hudomušnosti in nasmejanih ljudi. Ne glede na to, da je Egipt v začetku letošnjega leta doživel svoj zgodovinski trenutek, je to še vedno zelo varna dežela, ki odprtih rok pričakuje obiskovalce.

To, kar se dogaja po ostalih arabskih deželah, in to kar se je dogajalo v Egiptu, nikakor ne moremo primerjati z ostalo ”arabsko vstajo”. Kar se je zgodilo v Egiptu, revolucija, kot pravijo Egipčani, se je zgodila, a tudi ‘dogodila’. Kar pomeni, da je vstaje konec. Zdaj že nekdanji predsednik Hosni Mubarak je še vedno tu v Egiptu. Nihče ga nikamor ne podi. Vse, kar si Egipčani želijo je le to, da odgovarja za svoja dejanja. Predvsem pa si želijo predsednika, ki ima omejen mandat. Želijo si, da bi bil predsednik dejansko tisti človek, ki ga ljudstvo izvoli in da za predsednika lahko kandidira vsak egiptovski državljan, ne pa nekdo, ki ima dovolj denarja za podkupnine, ali pa pozna ‘prave’ ljudi.

Egipčani se zelo dobro zavedajo svoje vloge v arabskem svetu, svoje ozemeljske velikosti in politične moči. To so ljudje z velikim ponosom in patriotizmom. Zdaj zase pravijo, da so končno le svobodni, ker imajo končno le pravico na glas povedati o tistem, kar jih teži in za to ne bodo šli v zapor ali pa misteriozno izginili. In Egipčani se tudi zelo dobro zavedajo, da sta mir in stabilnost države ključnega pomena za vnovičen prihod turistov. Več kot polovica ljudi je tako ali drugače vpetih v dejavnosti turističnega sektorja. In če je vseh Egipčanov okoli 82 milijonov, potem…

Že medtem, ko se je vse skupaj ”dogajalo” tu v Egiptu, smo na različnih domačih komercialnih televizijah lahko sremljali nešteto oddaj o tem ”kaj bomo pa zdaj, ko bo izpad prihodkov od turizma tko zelo visok. Kako bomo preživeli?” Vsi so upali na najbolje in si želeli čimprejšnjega odstopa predsednika, da se življenje spet vrne na ustaljene tire. In res, ko je predsednik sporočil svoj odstop, sta bila naslednja dva dneva za večino ljudi dneva veselja, potem pa življenje spet potekalo mirno naprej, tako kot pred revolucijo. Nikjer nobenih neredov, izgredov, kot da se še pred nekaj dnevi v državi ne bi dogajala ljudska vstaja. A nekje so se posledice revolucije vendarle poznale. V turizmu. Okoli piramid je bilo vse prazno, templji so samevali, bazarji so bili zaprti. Bili smo priča neverjetnim prizorom, ko si se lahko sam sprehajal po Dolini kraljev, ko si šel sam mimo Keposove velikanke in ko se je zdel veliki karnaški tempeljski kompleks še večji.

Vsi smo vedeli, da obiskovalcev še nekaj časa ne bo, čeprav je bilo v Egiptu vse mirno. Ker ni bilo turistov, se je včasih celo zazdelo, da lahko slišiš tišino. Šele takrat smo vsi videli, kako Egipt dejansko ‘živi’, kot ima v svojem objemu obiskovalce. Takrat je polno nekih zvokov, glasnega žuborenja, barantanja, glasbe,… takrat je v Egiptu življenje.

A očitno smo vsi potrebovali čas. Turisti, da pridemo nazaj v to enkratno počitniško destinacijo in Egipčani, da se navadijo na novo življenje. Vsi so polni upanja in pričakovanja. Vsi z velikim veseljem razlagajo, kako so se Egipčani končno le postavili po robu in se zavzeli za svoje pravice. Ponosni so na to, da je njihova zgodba revolucije popolnoma drugačna od ostalih arabskih dežel in da Egipt še vedno ostaja stabilna in varna država. S tem želijo pokazati, da so ena redkih arabskih držav, ki je ravno zaradi svojih ponosnih prebivalcev pripravljena iti korak naprej.

Tu vse skupaj spominja na neko pomladno prebujenje – ljudje so veselejši, sproščeni, predvsem pa v velikem pričakovanju na boljši jutri. Zdaj so tisti pravi trenutki, ko Egipt lahko doživljamo v svoji prvinskosti. Masovni turizem se še ni vrnil, se pa vrača in ravno pred njegovim povratkom se mi zdi, da je idealen čas za umirjeno raziskovanje faraonske civilizacije in čas za pristen stik z deželo. Tu nas povsod sprejmejo z neverjetno hvaležnostjo in spoštovanjem. Kot da bi nam želeli reči ”hvala, da ste znova tu, hvala, da nam še vedno zaupate”.

Nina

Dear Travel Partner,

Please be informed regarding the Touristic situation in Egypt:

-­       Totally day life and works returned back with full capacity.

-­       Every thing is security and safety all around the day and night.

-­       The touristic monuments and Museums all over Egypt are opening and receiving tourists since Sunday 20.02.2011, (also the Egyptian Museum opening and receiving the tourists from Sunday 20.02.2011).

-­       The Charter flights and tourists arrived Luxor, Hurghada and Sharm El Sheikh Since 20.02.2011. (Hurghada Airport received till yesterday 22 Charter flights, Luxor Airport received yesterday 03 Charter flights from Paris, Luxor will receive today 04 Charter flights from London).

-­       Yesterday, 21.02.2011 Cairo received tourist groups and a lot of individuals.

-­       Palma Tours received yesterday a group from Norway to visit Cairo, Alexandria and Sharm El Sheikh.

-­       All requested reservations from overseas Travel agents during March 2011 still operating without cancellation.

Hopping to receive your groups at the nearest future.

Za mano je nova čudovita potovalna zgodba, ki smo jo za krompirjeve počitnice na potovanju po Egiptu in Sinaju skupaj ustvarjali ‘nori, a pametni Slovenci’.

Zanimivo je, kako v Egiptu vedno znova spontano pride do tega, da skupine dobijo vzdevke. Sama vodim tudi po drugih deželah, pa skupine redko kdaj dobijo vzdevke. V Egiptu pa se to že skorajda redno dogaja. Tako sem imela  že čast potovati z ‘norimi zajci in zajkljami’, s ‘coca-colaholiki’, s skupino ‘na hrbet’, pravkar pa smo potovanje končali ‘šalabajzerji in šalabajzerke’.

Ko sem tako razmišljala, zakaj se to pojavi le v Egiptu in ne drugje, sem kmalu prišla do zaključka, da se to dogaja zaradi našega Osame. Tisti, ki ste že potovali z nami po tej deželi in ste Osamo tudi spoznali, potem veste o kom in o čem govorim. Osama je lokalni vodnik, s katerim sodelujemo že precej let. Tako se je naš ‘medo’ naučil tudi že veliko slovenskih besed in stavkov. Le kdo bi ostal resen, ko Osama začne s svojo slovenščino, saj zna odlično uporabljati vse ‘traparije’, ki ste mu jih tekom let predstavljali prav vi, naši dragi potniki.

In ker je nekdo nekoč Osamo naučil, da se prijazni simpatični potnici lahko reče tudi ‘zajklja’, zdaj Osama to redno prakticira. Tako smo vedno vse predstavnice ženskega spola zajklje, moškega spola pa zajci. Tisti, ki gredo v Dolini kraljev čez greben do Hačepsutinega templja so ‘nori Slovenci’, tisti, ki pa se z njim do templja zapeljejo z avbobusom so ‘pametni Slovenci’. So vam znane te besede: ‘stara koka, dobra juha’, ‘na zdravje srce kravje’, ‘v redu kot na Bledu’? Ja, vse to zna naš Osama. In ker ga vi tako pridno učite vse te uporabne slovenščine, se potem ravno zaradi njega sponatano pojavljajo vzdevki skupin. Lani za novo leto sem potovala s skupino ‘na hrbet’, ki ga je naučila zelo pomembnega vprašanja, ki se glasi: gospa, vas lahko vržem na hrbet?

Še vedno imam v spominu tudi skupino coca-colaholikov, ko sta se proti koncu potovanja Aleš in Janez že kar tresla, če sta bila brez coca-cole. In takrat pri dolgih vožnjah ni bilo vprašanja, kdaj se bomo ustavili za wc, ampak kdaj bo pavza za coca-colo!

No zadnja skupina je torej dobila vzdevek ‘šalabajzerji’. Kako je do tega prišlo? Vsi skupaj sedimo v baru pri Hačepsutinem templju, nekateri malo utrujeni od sprehoda čez greben, ko so čisto mimogrede skupaj sedli Dejan, Rok, Aleš in Osama. Pogovarjajo se, smejijo in kmalu že pride na vrsto nova učna ura slovenščine za Osamo. Dejan in Rok sta takoj stopila v akcijo, najprej sta ga učila besede ‘slovencelj’, ki pa se ni prav prijela. Ko pa so se spomnili na besedo ‘šalabajzer’, so besedo vsi takoj pograbili. In tako smo ostali skupina ‘šalabajzerjev in šalabajzerk’ tudi še na Sinaju, ko Osama ni bil več z nami.

Predvsem Dejan se je popolnoma navdušil nad vlogo učitelja slovenskega jezika. Nadvse uporabne slovenščine je učil tudi našega lokalnega vodnika po sinajski puščavi, Faraga. On zna zdaj v našem jeziku povedati ‘jaz sem mačo’, ‘ti si dobra mrha’, tudi beseda ‘šalabajzer’ mu ni tuja. Za konec pa se je naučil še stavka: imeti rad ali ne, to je zdaj vprašanje. Skratka, če bo šlo tako naprej, bomo slovenščino v Egiptu lahko kmalu slišali že na vsakem koraku.

Za konec pa le še tole – hvala dragi ‘šalabajzerji’, saj me Osama zdaj nič več ne kliče zajklja, ampak šalabajzerka.

In če kmalu tudi vi načrtujete potovanje z nami v Egipt, potem le začnite premišljevati o novih slovenskih besednih zvezah, ker kot vidite, da so res nadvse uporabne. Če že za kaj drugega ne, vsaj za smeh in dobro voljo. Se vidimo!

Nina Mavrič