Issyk Kul in Tian Shan

Modrec ni tisti, ki je živel dolgo, ampak tisti, ki je prepotoval mnogo. (kirgiški pregovor)

Na neskončno živo zeleni planjavi, ki se je razprostirala do obzorja, se je počasi prebujala pomlad. Prve makove cvetlice so sramežljivo pokukale na travnato planoto, krvavo rdeči popki cvetov so počasi razvijali svoje svilene cvetne liste, ki so se nežno pozibavali v spomladanski sapici. Dekle je jahalo preko planjave na svojem svetlo-rjavem konju z belimi lisami. Konjske uzde so bile okrašene s poldragimi kamni temno zelene, nebeško modre in temno rdeče barve; nanje so bili pritrjeni umetelno izdelani srebrni kraguljčki, ki so proizvajali edini živ zvok v brezkončni dolini.

Na tej planjavi, v družbi svojega konja, ki ji je dajal krila, je dekle vedno našlo svoj mir. Ko se je naveličalo bučnega vrveža v plemenu je enostavno pograbilo za uzde, skočilo na konja in oddrvelo daleč stran v tišino narave. Dekle je opazovalo igro sončne svetlobe z gorami, njen odboj od snega in pisano svetlobo, ki je osvetljevala planjavo. Prispelo je do rdeče preproge, stkane iz makovih cvetov, ki so se pozibavali med živo zeleno travo. Poprijelo je za uzde konja, se v svojih širokih temnih hlačah nagnilo na bok konja in brez da bi razjahalo, seglo po rdečemu cvetu in ga utrgalo. Z nežnimi prsti je pridržalo cvet in si ga ogledovalo s svojimi svetlo modrimi očmi, ki so divje žarele, obdane z gostimi in dolgimi, kot oglje temnimi lasmi. Cvetlica je bila tako nežna, tako lepa, a tako ranljiva, si je mislilo dekle, ki se je spraševalo, če ni tudi ona sama taka, le kdo bi vedel ?

Po dolgi in naporni ježi se je dekle pričelo vračati proti taboru svojega plemena. Bele volnene jurte so izstopale iz zelenega travnika, in spominjale na gobe čudnih oblik. Dekle je že od daleč opazilo, da se v taboru dogaja nekaj nevsakdanjega. Ko je prispelo v tabor je presenečeno opazilo, da je tabor poln dečkov iz sosednjega plemena. Prijateljice so jo pozvale naj se pridruži pri igri. Dekle je s preziranim pogledom ošvrknilo zbrano druščino, a so se na njeno presenečenje njene oči ustavile na deškem obrazu kuštravih, temnih las, globokih zelenih oči in režečega nasmeha. A dekle še vedno ni želelo sodelovati pri igri. Dekleta so se odločila, da se bodo igrali že vsem poznano igro lovljenja na konjih. Dečki naj bi lovili deklice in uspešen lov okronali s poljubom. Verjelo se je, da kdor ulovi in poljubi dekle, se z njo tudi poroči. Dekleta so prepričevala dekle, naj se jim pridruži. In uspele so jo prisiliti k igri. Ta dogodek je burno opazoval deček režečega nasmeha, ki se je na prvi pogled zaljubil v dekle modrih oči in temnih, dolgih las. Srce mu je divje razbijalo in vse misli so postale ena sama: ujeti, objeti in poljubiti ljubezen njegovega življenja.

Divje konjske dirke so se pričele. Dekleta so se na konjih razpršila po celotni dolini, jezdeci so se najprej spopadli med saboj in se potem usmerili v različne smeri. Dekle je jezdilo in se hitro oddaljevalo od drugih. Veselilo se je že tega, da se je uspešno izognilo morebitnim nadlogam, ravno ko se je veselo nasmejalo samo pri sebi je pred sabo zagledalo na konju divji režeč se obraz dečka, ki ga je opazilo ob prihodu. Brez pomisleka je dekle urno potegnilo za uzde in usmerilo konja v drugo smer in ga pognalo v dir. Deček pa za njo na svojem urnem črnem konju. Za trenutek, se je dekletu zazdelo, da se od dečka oddaljuje, usmerilo je konja proti goščavi in želelo pobegniti. Jahalo je mimo višjega grmovja, ostro zavilo, a glej ga zlomka, z druge strani je dekle prestregel divji deček. Konja sta se v zadnjem trenutku ustavila, dekle je poletelo s sedla in pristalo naravnost v dečkovem objemu. Deček je močno objel dekle in jo s prodornimi zelenimi očmi pogledal. Zelene oči so se izgubile v modrih in čas se je ustavil za trenutek. Divje vrele ustnice pa so poljubile nežne in plahe dekliške ustnice.

Deček je dvignil pogled in se nenadoma zavedel, da so ta dogodek opazovali vsi prisostvujoči pri igri. Dekleta so veselo zavriskala in tekla raztrositi veselo novico o bodoči poroki v tabor. Dečki pa so se ljubosumno kujali. Dekleta so prispela do poglavarja plemena in mu z vzkliki in kriki opisala kaj se je zgodilo z njegovo hčerjo in s kom se bo poročila. Poglavar plemena je molčal in se jezno namrgodil. Odšel je v svojo jurto, nagnal celo družino iz jurte, se zakopal pod volneno odejo in jezno ter namrgodeno razmišljal o tem, kar se je ravnokar zgodilo.

Ko se je dekle vrnilo v tabor in iskalo očeta, oče z njo ni hotel govoriti. Po tednu dni smrtne tišine je oče prišel do dekleta in ji oznanil svojo odločitev. Povedal ji je, da se dekle take lepote in takega stanu ne more poročiti s pridaničem iz plemena, s katerim je njeno pleme na bojni nogi. Oznanil je dekletu, da se je z drugim plemenom že dogovoril za poroko s sinom uglednega poglavarja in dekle bo tako imelo svetlo prihodnost, poroko je tudi že razglasil v obeh plemenih in priprave nanjo že tečejo. Pri tem niso pomagala prigovarjanja njegove žene, matere in babice, tet in drugih hčera, ki so prepričevala poglavarja naj privoli v poroko dekleta z dečkom. Oče se seveda ni zavedal, da sta se mlada zaljubljenca skrivaj dobivala na neskončni planjavi, kjer sta jezdila na konjih in se pogovarjala in da je njuno srečanje preraslo v divjo, gorečo, strastno ljubezen, ki ni poznala tujih odločitev, tuje moči in želja, vojne, tradicije in dogovorov. Deček je dekletu obljubil, da ne bo dopustil, da bi se poročilo s komerkoli drugim, kot njim samim.

Na dogovorjeni dan poroke, so sorodnice dekle oblekle v živo rdečo poročno obleko, prekrito z neštetimi bleščicami, na njene lase so poveznile rdeče zašiljeno pokrivalo in prosojno rdečo tančico. Dekle ni spregovorilo že dneve. Tiho je molčalo in odsotno strmelo nekam v daljavo prostrane zelene planjave in razmišljalo o makovih cvetovih. Odpeljale so dekle do potoka, ki je tekel v bližini tabora, da ji umijejo obraz. Dekle je počepnilo k potočku in se zazrlo v vodno gladino. Strmelo je v vodno gladino in iz njenih neskončno modrih oči so privrele debele, težke in žalostne solze. Še vedno ni spregovorilo, samo jokalo je. In jokalo. In jokalo. Dokler ni več moglo prenehati jokati. Vsa dekletova žalost se je izlivala v toplih in rahlo slanih solzah. Sorodnice in navzoča dekleta so prestrašeno opazovale dekle in upale, da bo prenehalo jokati. Potoček je postal majhna rečica, kmalu za tem deroča reka in dekle je še vedno jokalo. Počasi se je pričelo oblikovati majhno jezerce, ki je raslo in raslo, dokler ni poplavilo celotnega tabora in dokler se vsi prebivalci niso pričeli kriče utapljati v jezercu.

Deček z divjimi očmi več dni ni spal, zjutraj je zajahal konja in prijezdil na pobočje nad taborom in  koval načrt za ugrabitev njegove ljubljene. Potem je zaslišal predirne krike. V trenutku se je zavedel, da se v taboru kamor je namenjen nekaj dogaja. Z pobočja je opazil rastočo gladino malega jezerca. Urno je zajahal konja in oddirjal v dolino. Ko je prispel v dolino, je iskal svojo ljubljeno, a prispel je prepozno. Dekleta z modrimi očmi ni našel nikjer, tudi sam tabor je že izginil pod gladino jezera. Iskal je in iskal in potem prispel do gladine jezera. Pogledal je v gladino jezera in kot strela z jasnega ga je preblisnilo spoznanje, da se je njegova ljubljena od žalosti in od ljubezni do njega spremenila v toplo slankasto jezero, ki je še vedno raslo. Vstal je in opazoval gladino jezera. V tem trenutku, pa je začutil da raste in, da njegovo telo postaja vedno težje. Rastel je med tem, ko se je jezero še vedno širilo. Pričel se je spreminjati v kamenje dokler ni postal hrib, potem gora in na koncu ogromno gorovje. Tako je njegova ljubljena postala ogromno nebeško modro jezero, danes poznano pod imenom Issyk Kul, še vedno toplo in slankasto, kot njene solze. Ljubljeni pa je postal nebeško gorovje, Tian Shan, ki ljubeče opazuje in ščiti modrino njenih neskončno modrih oči.  

Prirejeno po Kirgiški legendi.

Ana Marija Grbanović

Naročite se na RSS

Za potovanja po svileni cesti – kliknite tukaj

Ne vzemi zlata, vzemi modrost; modrost je zlato. (uzbekistanski pregovor)

Že nekaj časa sem se klatila po daljnih deželah in odročnih krajih, ko me je nekega dne doletela prav posebna čast. Spoznala sem Ali Babo. Ali Baba je star gospod, vitkega telesa in neustavljivo čarobnega duha. Njegove oči izžarevajo prav posebno magijo: nepričakovan prodoren in nežen pogled, kot močan objem, božajoč in nagajiv, porogljiv, tako blizu in tako daleč. Tudi danes sediva po turško v Alijevi kočici, na gosti, kosmati preprogi polni neresničnih, kalejdoskopskih vzorcev. Pred nama pa je neskončen večer zanimivih zgodb iz daljnih krajev, polen legend in dogodivščin.

Med mano in Alijem se nahaja mala šesterokotna medeninasta posoda na nožicah, ki me spominjajo na zmajeve šape z dolgimi kremplji. V posodi Ali razpihuje žareče oglje, odstavi čajnika in nama nalije čaj. V usta denem košček sladkorja in pijem čaj. Ob vsakem požirku čaja me vedno bolj objema prijetna toplina. Tu se počutim doma. Ob tem ognju in ob zgovornih očeh Ali Babe, ki žarijo, kot dva safirja sredi njegovega zgubanega starega obraza polnega življenja, ki ga osvetljuje medla luč sveč in oglja pred njim.

Ana, sem ti že pravil o mojem potovanju v Samarkand? me vpraša Ali, med tem ko si pripravlja pipo. Glineno dno pipe segreva na žarečem oglju in počasi vdihava opojen dim, ki prihaja iz nje. Z užitkom prične izdihavati goste oblake dima. Pogleda me globoko v oči in mi prične pripovedovati.

 Veš Ana, Samarkand je prav poseben kraj, kraj na koncu in hkrati v središču sveta. Velja za eno najstarejših mest na svetu in še danes očara vsakega popotnika z sovjimi brezčasnimi bazarji, mogočno Islamsko arhitekturo in prijaznimi smejočimi domačini.

Spomladi je okolica mesta obarvana v neskončno reko energično zelene barve. Sprehajaš se po zelenem travniku posejanim z cvetjem živo rdečega maka. Makove cvetlice se pozibavajo v vetru, mehka tla imaš pod nogami, okrog tebe pa samo neskončne pisane gore rumene, sive, temno rdeče, zelene in vijolične barve. Splezaš na bližnji hrib in s pobočja vidiš prostrano mesto. Obdaja te neverjetna tišina, ti pa opazuješ, kaj se dogaja pod tabo. Prva stvar ki jo opaziš, so gobaste kupole prekrasnih in mogočnih stavb, ki so jih v mestu zgradile mogočne civilizacije.  

Timurlenk, šepajoči železni mož, krut a hkrati pobožen vladar, velik osvajalec in ljubitelj umetnosti je za prestolnico imperija, ki se je raztezal od Indije do Turčije izbral ravno Samarkand. Tu je Timurlenk tudi pokopan v mogočnem kompleksu Gur-i Amir. Ta stavba je nekaj posebnega, od pisanih temno modrih in nebesno modrih ploščic se ti v glavi zavrti, kmalu ne čutiš tal pod nogami in že letiš proti nebu z pogledom, kamor ga usmerjajo minareti in kupola te ogromne grobnice. Sediš na tleh, v dvorišču stavbe. Tišina, popolna tišina. Tvoj pogled potuje preko stiliziranih kaligrafskih okrasij in nepoznanih cvetličnih vzorcev nekam daleč, v neskončnost, v božje kraje in v neskončno morje turkizne barve. Opazovanje teh vzorcev je prava meditacija, ki te umiri in napolni z prav posebno energijo.

Petkovo mošejo v Samarkandu, je Timur posvetil svoji ženi, zato se danes imenuje mošeja Bibi-Khanum. Legende govorijo o tem, da ko je Timur osvojil Indijo, je na 90 slonih pritovoril v Samarkand drage in poldrage kamne za izgradnjo te mošeje. Če tudi marsikdo o tem dvomi, je mošeja brez dvoma ena lepših daleč okoli. Če želiš še več čarovnije, pa se odpraviš na sprehod do Shah-i Zinde, do ogromne nekropole Islamskih grobnic. Sprehajaš se med tortastimi zgradbami, raziskuješ notranjosti grobnic in si veselo žvižgaš. Prevzema te nepopisno veselje in navdušenje, ob vsakem novem odkritju. Nov vzorček na keramični ploščici, drugačna krivulja, makov cvet in vaški otroci, ki te radovedno opazujejo ob tvojem navdušenem odkrivanju skrivnostnih poti.

Samarkand, je tudi eden zgodovinsko najpomembnejših centrov astronomije in teoloških ved. Že v osmem stoletju, so prebivalci tega mesta znali proizvajati papir. To znanje so v ta kraj prinesli pobegli zaporniki z daljnega vzhoda. V srednjem veku pa je bil tu zgrajen eden najpomembnejših observatorijev v celotni Aziji. Da ne govorim o neštetih teoloških šolah, mošejah, kopališčih in bazarjih, ki krasijo mesto.

Samarkand je eden in edini. Čarobno, skrivnostno in bogato mesto, v srcu Azije in eno glavnih mest na Svileni Cesti. Pomemben trgovski in kulturni center, o tem nam priča mesto samo. To je kraj kjer se srečujeta vzhod in zahod že tisočletja, mesto pa je na račun tega postalo skoraj neprekosljivo pomemben center kulture, umetnosti, astronomije in drugih znanosti. Popolnoma magično, nepozabno je potovati tja…

Največji zaklad, ki ga prineseš domov pa so spomini na ljudi, ki si jih na potovanju srečal in spoznanja do katerih si prišel! dodam.

Za potovanja po svileni cesti – kliknite tukaj

[View with PicLens]

Ana Marija Grbanović