Kaj je Badia?

Beseda sama in pokrajina nosita nek mističen pridih, vibracijo, ki so jo začutili že umajadi. Sredi puščave, lahko bi rekli sredi ničesar, so v preteklosti zgradili dva prekrasna puščavska dvorca. Da ju sonce ne bi sežgalo, so ju oblekli v zelena oblačila. No, ne taka oblačila, kot jih nosimo mi. Poiskali so vodo, jo pričrpali na plano in ozelenili puščavo daleč okoli. Za tiste čase je bil to tehnološki čudež. Uživali so v tišini, ki jo je zmotilo samo petje ptic, žuborenje vode in poezija. Umikali so se ven iz Damaska, iz takratnega velemesta, ker so menili, da je umazano, hrupno in močno onesnaženo. To se je dogajalo v 7.stoletju našega štetja. Včasih se sprašujem, kaj bi porekli dandanes, ko bi videli Damask in Badio. Bili so tolerantno ljudstvo, nosilci islama. Zanimivo je, da so v tem začetnem obdobju islama, muslimani in kristjani molili skupaj. Rekli so, da so muslimani, kristjani in judje ljudje iste knjige. Še dandanes je v Veliki umajadski mošeji v Damasku svetišče, grobnica, kjer je pokopana glava Janeza Krstnika. Svetišče, ki je enako pomembno  tako za kristjane, kot za muslimane.

PREBIVALCI BADIE

Danes so prebivalci Badie beduini. Nomadsko življenje jih živi še približno 200.000 ljudi, ostali so se ustalili in si zgradili bivališča. Originalno so prišli iz arabskega polotoka in v njihovih žilah se pretaka veliko bolj ‘čista’ kri, kot pri ostalih prebivalcih Sirije, katere so zaznamovale osvajalne vojne in trgovina. Oboji so arabci, vendar je razlika močno opazna na zunaj, saj so ličnice in nosovi  beduinov veliko bolj izraziti. So ponosni, samozavestni in karizmatični. So lastniki velikih čred živali; ali kamel, ovac ali koz. Še vedno živijo v plemenski skupnosti, ki jo vodi šejk. Včasih, ko so se dekleta poročila (vedno v moževo družino), niso nikoli več videle svojih staršev. Danes je drugače, saj tudi beduini živijo v obdobju mobilnih telefonov. Postali so moderni nomadi, z ogromnimi tovornjaki, ki jim pomagajo seliti živali na drug konec puščave za pašo. Vsaka družina ima svoj generator, satelitsko anteno (le kako bi drugače spremljali dogajanja v svetu?) in cisterno za vodo. Tudi šotori so postali drugačni. Včasih so bili stkani iz kozje volne in so bili kot taki nepremočljivi. Danes so šotori iz moderno tkanih tkanin, ki ne vedo, da morajo biti šotori nepremočljivi. Način življenja pa je še vedno enak in enaka je gostoljubnost, s katero nas sprejmejo. Posedejo nas v šotore in skuhajo sladek čas, ki nam ga nalivajo do onemoglosti. Moški skrivaj pogledujejo po naših svetlih dekletih, zlasti tistih dolgolasih. Kadar jih je več skupaj in ko postanejo razigrani, pade tudi kakšno ‘nespodobno’ povabilo (saj poznate tisto, za koliko kamel?). In nikoli ne vemo, ali se samo šalijo, ali so resni.

PALMYRA

Največje mesto v Badiji je Palmyra. Mesto palm bi lahko rekli v prevodu. Mestu,  natančneje oazi,  daje življenje izvir rahlo žveplene vode. Meščani so nekdanji nomadi, ki so se tukaj ustalili, zgradili hiše in danes namesto za živali, skrbijo za svoj nasad datljev v oazi. V 3.stoletju našega štetja je tukaj vladala kraljica Zenobija. Zgodovinarji so jo označili kot cvet arabske lepote. Imela je dolge, kodraste črne lase, zvonek glas, temne oči, zobe bele kot bisere in vitek stas. Imela je smisel za umetnost, trgovino, filozofijo, humor in rada se je vojskovala z rimljani. Mesto je bilo zaradi trgovine bogato, razkošno in veličastno. Zaradi belega kamna in zlatih kapitelov je dobilo naziv : puščavska nevesta, saj se je s svojo opravo bleščalo globoko v puščavo.  Danes nima več iste vloge, kot v preteklosti. Je pa vedno prijetno (predvsem pa vedno toplo) preživeti v njem del časa, klepetati s prebivalci ali pa brskati po trgovinicah s starinami. V njih odkrijemo stare beduinske srebrne prstane, bogato okrašene s poldragimi kamni, preproge, vrče za kuhanje kave in tudi stare astronomske priprave za orientacijo. Samo malo je potrebno prebrskati po predalih in včasih zastane dih, kaj vse se je znašlo tam notri.

Vsakič, ko se vračam, me pozdravljajo isti nasmejani obrazi. Z iskricami v očeh, v pričakovanju, da bodo prodali kup stvari turistom, se razočarani, v nemoči obračajo k meni: „Kaj, a si jih zopet naučila?“

A kaj sem jih naučila? Pridite, naučila bom tudi vas

Aha in kaj je Badia? Beseda je sirsko ime za puščavo!

Breda Dular

Naročite se na RSS

Srečanje

22.oktober je bil dan odhoda na ‘Bližnjevzhodni dvojček’, potovanje v Sirijo in Jordanijo. Po dolgotrajnem mrzlem in deževnem vremenu se je prikazal sonček in pokazal naravo v vsem jesenskem bogastvu barv. Tole je uvod v potovanje in obet na nekaj toplega, si mislim, in hitim na mesto srečanja. Ni težko prepoznati naših sopotnikov: športna, udobna oblačila in obvezna prtljaga. Spoznavanje, stiski rok, predstavljanje skupine med seboj in seveda vprašanje: ‘A morda kam potujete, ker imate s seboj prtljago?’ Večina skupine je že skoraj zbrana, manjka pa naš ‘mlajši’ del. Tokrat se je na potovanje prijavila tudi skupina učencev srednje šole, tretji in četrti letnik z njihovim učiteljem. Prvi prispeta dekleti, ženski del mlade skupinice in povesta, da so fantje že nekje v bližini. Poiščem skupinico fantov, ki zdolgočaseno ležijo po tleh s prtljago naokoli in se predstavim. ‘Gospa vodičkaaa, a bo dolga vožnja do Budimpešte, gospa vodičkaaa, a se bomo kaj ustavljali, ja kaj bomo pa tam delali, a imajo kaj dobrega za jest, a se dobi kaj alk..(ups), kakšni so hoteli, kakšen je avtobus…’. Nasmejem se in počasi odgovarjam, vprašanje za vprašanjem… in že prispe naš avtobus. Zbašemo se v prostoren avtobus, preštejem nas in drvimo (v okviru cestnoprometnih predpisov) proti Budimpešti, od koder bo poletelo letalo za Damask. Čas na avtobusu izkoristim za predstavitev programa, dežele in vprašanja. Še posebej poudarim, da bom, ker imamo seveda čas med vožnjo, podrobno predstavila deželo in bomo potem vsi skupaj na dopustu

Prvi postanek

Obvezni prvi postanek je vedno Bagdad Cafe, ki stoji na križišču cest proti Iraku. Ponavadi smo tam ob sončnem vzhodu in še vsi zaspani tavamo po zanimivem lokalčku in občudujemo domišljijo lastnika. Povsod preproge, stari beduinski predmeti, zanimive slike, odtisi po tleh, beduinski šotor v bližini in čebelje hiške. Kar ne moremo stran. Naše prvo okušanje čaja in kavice. Jutro je hladno, najbrž še bolj zato, ker smo zaspani in utrujeni. Nekdo od domačih me ogrne z debelim beduinskim ogrinjalom in življenje postane toplo. Potniki se smejijo, ko me gledajo in nekaj se jih opogumi in prepusti spretnim beduinskim rokam. Nastanejo prve slike beduinov s puško, ostareli ata na romanju v Meko, beduinsko dekle….Vendar čas teče in moramo se posloviti. Pomahamo v slovo in se odpeljemo. Do sedaj mi dobro uspeva moj dopust brez razlag.

Kamnolomi

Vsi vemo, kako izgledajo kamnolomi pri nas. Če želite videti sirske in jordanske, se morate odpraviti z nami na potovanje. Ime kamnolom so dobila mesta z ostanki iz grških, rimskih in bizantinskih časov.  Mesta so bila  obnovljena s strani arheologov nekako v začetku 20. stoletja, danes pa v njih pobirajo vstopnino, da si jih lahko ogledamo. Ime kamnolom so seveda dali naši mlajši potniki potem, ko smo jih videli že kar nekaj. Ko smo prispeli v Sergilo, eno od mrtvih mest, pardon kamnolom iz časa Bizanca, je zanimanje za ogled ‘naraslo do maksimuma’. Mladi so se razpršili po celem kamnolomu in uprizorili za vse obiskovalce bojni spektakel zavzemanja mesta. Streljali so se s plastičnimi pištolicami (s plastičnimi dolgimi metki), vpili in skušali priti sovražniku za hrbet. Spektakularen nastop s spektakularnim ozadjem. Še Indiana Jones se ne bi sramoval scene, niti zasedbe.

Moram reči, da je vsa skupina uživala in da smo se vsi (to pomeni mi ‘malo’ starejši) v mislih vrnili v svoje otroštvo in da smo občudovali njihovo domiselnost, igrivost in sposobnost se igrati kot majhen otrok. Edino naš lokalni vodnik Ahmed je deloval nekoliko izgubljen sredi dogajanja, ker mu skupina ni sledila in je moral razlagati samo peščici, ki je stala okoli njega. Vsakič, ko smo se ustavili, je nervozno pogledoval kam so šli ostali, jaz pa sem ga potiho spodbujala: ‘Začni Ahmed’.

Večna lakota

Sirija in Jordanija sta arabski deželi in obe imata dokaj podoben jedilnik. Veliko zelenjave, tople in mrzle predjedi, ki jih imenujejo meze in glavna jed, ki je pogosto ovčje ali piščančje meso na žaru. Hrana je okusna, prija našemu ‘evropskemu’ okusu in vsakdo najde nekaj zase. Kruh in kava pa sta drugačna. Kava se pije s kardamomom, začimbo, ki da drugačen, osvežujoč okus. In kruh ne vsebuje kvasa, zato je nizek, ploščat kot kaka palačinka. Še oblike je iste, okrogel, vendar ga razrežejo na štiri kose in pospravijo v plastične vrečke, ker se zelo hitro izsuši na zraku in potem ni več dober (edino če si zelo lačen). Vsakič, ko želiš nov kos, moraš odpreti vrečko, vzeti ven enega ali dva in vrečko zapreti nazaj. Redko kje (beri v hotelu) se dobi ‘naš’ kruh. Ko smo se bližali jordanski meji, se iz zadnjega dela avtobusa zasliši vprašanje: ‘A obstaja kakšen McDonald’s v Jordaniji?’ ‘Seveda, v izobilju’ jim odvrnem. ‘Ampak zakaj me to sprašujete, ko pa ima Sirija tako dobro in zdravo hrano?’ ‘Zato, ker imamo dovolj teh cot!’ se zasliši močan glas. ‘Kaj, koga, kakšne cote vendar?’ ‘Ma ne moremo več jesti teh viled!’ ‘Ne razumem’, odvrnem, ‘tega pa res ne razumem’. ‘No, ta kruh, ki nam ga strežejo že ves čas, to so cote, oziroma vilede!’ Cel avtobus se smeji novi pogruntavščini. Pa saj so res kot vilede pomislim, mehke in voljne in že vem, kako bom naslednjim potnikom predstavila arabski kruh.

Odrešitev

V Amanu je naš hotel oddaljen od prvega McDonalda deset minut vožnje s taksijem, zato se nobeden ne odloči za ta podvig. Presenečenje sledi naslednje jutro. Pa ne samo eno, cel kup. Zvečer me lokalni vodnik Khaled obvesti, da moramo uro prestaviti za eno uro nazaj. Skupina je obveščena in prvo presenečenje sledi zjutraj, ko nas receptor namesto ob sedmi uri začne klicati ob šesti uri. Ko ga vprašam, zakaj in da smo bili dogovorjeni ob sedmih, samo skomigne z rameni in reče: ‘Sorry (oprosti)!’ Ja, saj vem, hotel je narediti dobro, misleč, da mi ne vemo o spremembi ure. In zmeda je bila tukaj. Nobeden iz skupine ni več vedel koliko je ura. Nastal je popoln kaos in prvi so začeli prihajati v jedilnico naši najmlajši. Iz košarice se jim je smejal bel, kvašen kruh in ko je ostali del skupine prisopihal na zajtrk ni bilo več ne duha ne sluha o kruhu. Na pultu so ležale samo še ‘cote’.

Odrešitev pride šele predzadnji dan v Aqabi. Večerna vožnja iz Petre prija vsem. Za nami je celodnevni sprehod po Petri, nakar sledi vožnja v akabski zaliv. Ko se približujemo zalivu, nas na naši desni pozdravi ves v lučkah izraelski Eilat in pred nami se pojavi osvetljena Aqaba, arabski Portorož. Khaledu prišepnem, da se moramo obvezno peljati mimo McDonalda. Ta večer se je zgodila odrešitev in mladi trebuščki so začutili ‘domačo’ hrano.

Toleranca

Sirija in Jordanija sta deželi z večinskim muslimanskim prebivalstvom. V isti deželi živijo skupaj suniti in šiiti (kdo so eni ali drugi boste izvedeli na našem potovanju) in več vrst krščanskih ločin. Če želijo živeti v miru, morajo biti tolerantni eden do drugega in tudi so. In tolerantni so tudi do nas tujcev, ki smo tako drugačni od njih. Vedno nam dovolijo vstop v mošeje, le dekleta moramo obleči njihovo pelerino do tal in povezniti preko glave (las) kapuco. Tako nastanejo najbolj zanimive skupinske slike s prekrasnim ozadjem velike umajadske mošeje v Damasku in hihitanju pokritih deklet.

In ta toleranca se je tokrat preselila tudi v našo skupino. Tako starostno različni smo bili. Na videz je izgledalo nezdružljivo, vendar samo na videz. Medsebojna pomoč je bila očitna in mladi so hvalili starejše, kako so tolerantni in fejst in da jim nič ne ‘težijo’ in da jih sprejemajo takšne kot so. In nismo mogli verjeti, ko so se na koncu glasno zahvalili celi skupini za podporo. In starejši smo bili po drugi strani presenečeni nad neusahljivim virom energije, nad tem, da so poslušali razlage in postavljali vprašanja. Ena od potnic je v klepetu rekla: ’tile mladi so načitani in pametni in poslušajo. In celo postavljajo vprašanja. Če želiš postaviti vprašanje, moraš kar nekaj vedeti. Mi starejši pa samo poslušamo in nam na misel ne pade, kaj bi lahko vprašali. Zato je toliko bolj prijetno z njimi.’

Moj dopust

Kljub temu, da na potovanjih zelo uživam, to ni moj dopust. So razlage in  je pozornost, ki ne sme popustiti, če želim deželo kar najbolj predstaviti potnikom. Prišli smo ravno v času obiranja oliv, ki je v Siriji še vedno ročno. Ob prvi priložnosti ustavimo in že hitimo pogledat, kako obirajo. Domača dekleta se sramežljivo ozirajo stran, lastnik nasada pa ponosno razlaga celoten proces in koliko stane takle nasad. Ob naslednji priliki si pogledamo kakšen je bombaž in ga malo natrgamo. Na srečo so glavnino že pobrali, tako da ne delamo škode. Kako je prijetno potem, ko smo doma in kažemo domačim kako zgleda cvet bombaža.

V nekem momentu potovanja pristopi k meni eden od sopotnikov in reče: ‘Ti, a veš da sem mislil, ko smo se vozili proti Budimpešti, da si resna in da res ne misliš razlagati tukaj. Kaj sem bil jezen, me je kar razganjalo. No, ko pa smo začeli, pa moram reči, da sem zelo zadovoljen s tvojimi razlagami. Oba sva se smejala in po glavi se mi je že podilo cel kup idej o bodočih presenečenjih

Zadnji ples

Vožnja po roza rdeči jordanski puščavi nas je vse navdušila. Wadi Rum. Safari in lunarna pokrajina. Slaščica se vedno poje zadnja. In na koncu beduinska večerja pod zvezdnim obokom. Koliko jih je, zvezdic. Vsi pogledujemo navzgor in si potihem želimo, da bi tukaj, v soju zvezd, lahko prespali.

Beduinski ples je vedno nekaj posebnega, njihovo gibanje,  usklajenost, ritmičnost in divjost na momente. Povabijo nas zraven in v plesu pozabimo, da se moramo še ta večer vrniti domov.

Za potovanje sem se odločila v trenutku, ko sem videla program. Impulzivno. Kot vedno. Danes vem, da je bila odločitev pravilna.

Bilo je potovanje po Jordaniji in Siriji, malce drugačno, ne na osnovi klasičnega turizma. Izkusila sem klasični turizem – bivanje v hotelih, ocenjevanje dežele skozi oceno hotela in storitev. Kot bi lizal sladoled skozi šipo! In ker me takšen način ni mogel več zadovoljiti, sem pregovorila moža za “nekaj več”. Uspelo je in sva šla. Od nekdaj me privlači vzhodni svet, slutim neko toplino in notranji žar…

Ne bom pisala o poteku potovanja, krajih, zgodovini in sopotnikih. Omenim naj le, da sva bila s potekom, organizacijo in vodenjem zelo zadovoljna, tudi s sopotniki sva se lepo ujela.

Napisati želim nekaj o spremembah, ki so se zgodile v meni, o “dogajanju”. O tem, kaj je to potovanje v meni zbudilo ali mogoče ponovno obudilo.

V tem našem “norem”svetu, svetu hitenja, hlastanja po čim več, svetu tehnologije in anonimnosti, sem na žalost tudi sama pozabila na občutke, ki jih imaš kot otrok. Občutek sreče, ki te preplavi, ko ti na roko sede pikapolonica, ko vidiš zajčka v gozdu, poslušaš šumenje dreves in poskušaš s kotičkom očesa ujeti vile pri svojem plesu.

Davno pozabljeni spomini…

Takšni občutki tihe sreče in miru so me preplavili v Siriji – med ljudmi, ki nimajo ničesar, a vendar imajo vse. Ponos, ljubezen, sočutje. Težko razumemo…

Iz oči jim sije Življenje. Pozdravljajo nas kot svoje brate, ki se po dolgi odsotnosti vračajo domov. Izrekajo iskreno dobrodošlico. Nam, tujcem, ki na nek način vdiramo v njihovo življenje in – ne da bi ga poznali – kritiziramo. Se zgražamo in na nek način bojimo. Drugačnosti? Kako se motimo!
Vidim deželo, vso v siju sonca, nasprotij – puščave in rodovitnih žitnih polj. Deželo bogato v zgodovini, revno danes. V sušnih obdobjih so nekateri morda lačni. Lačni hrane, ne ljubezni. Te imajo dovolj. Zase in za nas, tujce. Ogromna razlika med nami in njimi!

Vem, da ne obstaja samo belo in ne obstaja samo črno. Vmes je cel barvni spekter, ki ga skušam ujeti, začutiti, razumeti. Lepo bi bilo, če bi lahko združili bistvo našega in njihovega sveta. Veliko si imamo povedati, podati, dati drug drugemu…

S potovanji spoznavamo druge, drugačne in sebe. Iščemo svojo bit, tisto nekje globoko zakopano, zanikano…

Nam, v zrelih letih je težko začeti. A je lahko nadaljevati. Pustiti vso prtljago našega življenja pred vrati, jih zapreti. Odpreti nova in vstopiti neobremenjeni,čisti, radovedni-otroci.

Vem, da me je to potovanje na nek način zbudilo, zanetilo iskro v meni, ki se počasi razrašča v požar. Postavlja me na Pot, ki je še zavita v meglo. Vem, čutim, da sem z negotovim korakom stopila nanjo, čeprav je cilj neznan.

Slišim klic puščave – tiho kliče, morda že dolgo, a nisem bila pripravljena slišati. Sedaj slišim. Ne vem kaj pripravlja zame, ne vem kako me bo sprejela, vem samo, da se bom odzvala, ji prisluhnila. Morava se srečati! Pustila se bom presenetiti…

Zahvaljujem se Siriji, ki je znala tankočutno zbuditi otroka v meni, morda globoko zakopane spomine, vedenje. Zahvaljujem se Življenju, ki me je vodilo na Pot, Oskarju, ki je z izredno subtilnostjo vodil potovanje in njegovim sodelavcem, ki pripravljajo in organizirajo. Ki se vedno trudijo. Samo za nas (vas).

Mojca

Zadnji dan potovanja po Siriji nas je čakala res dolga in vroča pot . Predno smo se podali do sirsko-jordanske meje, nas je čakal še ogled rimske Bosre, zatem pa smo počasi že postajali nestrpni pred novo deželo, Jordanijo. A še predno smo vanjo vstopili, nas je čakal še eksotični prehod meje. Eksotični prehod že zato, ker se nikoli točno ne ve, kako bo potekal.

S taksiji se pripeljemo do sirske strani meje, kjer je potrebno urediti vse formalnosti. Ko so vsi potni listi bogatejši  še za en žig in podpisani vsi papirji, mi je preostalo samo še to, da potnikom vrnem potne liste. A potni listi so ostali v carinikovih rokah, saj se je odločil, da hoče videti vsakega potnika posebej in mu osebno izročiti dokument.

Tako so morali vsi potniki iz avtomobilov. In se je začelo, ….prvi potni list, carinik preveri sliko v potnem listu, ga izroči. Naprej drugi, tretji…. in četrti. Pri četrtem potnem listu se carinik ustavi. Njegov obraz se kar naenkrat zresni.

”Kaj je narobe?”, ga vprašam?

”Gospodična Špela?”

”Tukaj sem.”

Carinik gleda njo in potni list, obrača strani, jo gleda….spet obrača strani. Napetost narašča. Še enkrat vprašam, če je kaj narobe….pogledam še vodiča Ahmeda…pove, da nekaj ni u redu s tem potnim listom…. »Kaj je narobe?«.  Ahmed še ne ve. Špela postaja vedno bolj bleda, na njenem obrazu se zrcalita napetost in groza. Vprašam jo, če je slučajno potovala po kakšni »kritični« deželi in pravi, da še nikjer ni bila. Hmmm…carinik še vedno gleda njo in njen potni list. Ostali potniki brez besed opazujejo in čakajo, kaj se bo zgodilo….njihovi obrazi so kajpak zelo resni.

Pogledam carinika, pogledam Ahmeda…odločimo se, da je dosti napetosti. Obrnem se proti Špeli, se nasmehnem, in ji predam paket baklav. Kajti to ni bil navaden dan, to je bil Špelin rojstni dan. Vse najboljše!!!

Marjana

Tako kot imamo Slovenci štose o nas Gorenjcih, imajo Jordanci štose o Tafilčanih. To so prebivalci male gorske vasi Tafila blizu naravnega parka Dana.

• Je šel Tafilčan kupovat nov avto v Aman. Ko kupi pravo mrcino, se usede v avto in odpelje. Med vožnjo ugotovi, da ima novi avtomobil tudi radio. Prižge ga in iz radijskega sprejemnika se zasliši glas: ”Poslušate prvi program radia Aman”. Med vožnjo po mestu Tafilčan navdušen nad nakupom posluša radijski program, nato pa se ga naveliča.

Začne premikati gumb in iskati novo postajo. Najde tisto, kar mu je všeč in posluša izbrano. Iz radijskega sprejemnika se oglasi nov glas: ”Poslušate radio BBC, direktno iz Londona. Na vrsti so poročila”.

V tistem trenutku se Tafilčan ustavi in ne more verjeti svojim ušesom: ‘kaj?! Direktno iz Londona? Pa ne da sem že v Londonu? Vau, moj nov avto je pa res hiter, ko strela!’

• Nekoč je neki Tafilčan želel postati kmet. Ker ni vedel, kako lahko postane kmet, se odloči da bo šel po nekaj nasvetov h bogatemu kmetovalcu v dolini. Pride tja in pravi kmetu:

- ‘Rad bi postal kmet, pa ne vem kako. Imaš kakšen nasvet?’

- ‘Od kod pa si’, ga vpraša kmet.

- ‘Iz bližnje vasi Tafila’.

- ‘Aaa’, reče kmet, ‘no ti bom razložil. Najprej potrebuješ en velik kos zemlje, ki ga preorješ v njivo. Nato vzemi deset kilogramov sladkorja in ga lepo enakomerno porazdeli po njivi. Vse skupaj dobro zalij in počakaj dva tedna, da zrastejo male krave. Tako boš imel njivo in krave in boš postal kmet’.

- Tafilčan res vesel odide domov in domačim sporoči novico, kako preprosto je postati kmet. Kos zemlje za hišo preuredijo v njivo, pazljivo posejejo sladkor, skrbno zalijejo in nato čakajo. In čakajo in čakajo. Čez dva tedna odidejo na njivo in opazijo, da je tam, kjer so posejali sladkor polno mravelj. Veseli se spogledajo in si rečejo: ‘joj kako so kravice luštne, ko so še čisto majhne.’

Če je res kaj na tem, kar pravijo vici na račun Tafilčanov, presodite sami. So namreč vedno izredno veseli vsakogar, ki jih obišče v njihovi odmaknjeni vasici.

Nina in Marijana