Ugrabitev v romantični vasici na koncu sveta

Na enem od potepanj po Iranu me je pot zanesla v vasico na koncu sveta. Že sama vožnja na kraj zločina, kjer so me ugrabili, je bila fenomenalna. Ozka cesta skozi sotesko po kateri teče majhna bistra rečica, obdana s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Marelice in mandljeva drevesa cvetijo v belo-rožnati barvi. Na levi in desni pa neskončne gore, ki se prelivajo v rjavi, rdeči, temno rdeči, rjavkasti, sivi, črni in temno zeleni barvi. Vasice iz blata, raztresene po dolini, hribovja pa posejana z majhnimi zapuščenimi pokopališči. Nagrobniki v arabščini in v še neki čudni pisavi. Na nekaterih nagrobnikih pa celo hieroglifi v obliki drevesc, živalic, zvezd za katere samo Bog ve kaj pomenijo. Vse okrog mene je čarobno, a takrat še nisem vedela, da me bodo ugrabili … Iranci!

Prispem v vasico. Domačini so bolj začudeni nad mano, kot jaz nad njimi. Še sama ne vem zakaj. Verjetno zato, ker bolj spominjam na brez-pigmentno želvo z ogromnim zelenim nahrbtnikom pod katerega se težo upira moj hrbet, kot pa na kako človeško bitje. Veselim se že, prispela sem v nov čaroben kraj, na koncu sveta, eno starejših vasic v Iranu, Abyaneh. O televiziji in internetu ne duha ne sluha, da o pomanjkanju vse prisotnega hrupa prevoznih sredstev ne govorimo. Blaženi mir in neskončnost v času, popoln odklop.

Preden se znoči, si pravim, moram najti neko zatočišče. Tavam po labirintu hišk iz temno rdečega blata, slame, lesa in kamenja in še sanja se mi ne kaj točno iščem. Z domačinom se pogovarjava vsak v svojem jeziku in z rokami mu kažem, da iščem streho nad glavo. Pošlje me v ne vem katero ulico, na ne vem kateri konec vasice. Potrkam po vratih in odpre mi visok možak zelenih, začudenih oči in temnih, črnih las. Kmalu pride tudi njegova sestra in veselo me sprejmeta pod streho. Razumemo se s kretnjami in veselo mi predstavita moje prenočišče, kos tal v hišici iz blata stari pol tisočletja. Odlično, to je vse kar potrebujem. Dogovorimo se, da se vrnem kasneje. Odpravim se na raziskovanje čudno čudežnega kraja, kamor sem prispela. Že tavam po uličicah, opazujem domačine oblečene v tradicionalna oblačila, raziskujem skrite kotičke vasice, obiščem mavzoleje in miniaturne mošeje, vasici primernih dimenzij. Odpravim se raziskati eno lokalnih trdnjav, od koder opazujem kaj se dogaja v vasici pod manoj. Nato zagledam na drugi strani doline neko staro obzidje. To je potrebno raziskati! Že drvim na drugo stran, skozi nasade sadnih dreves in pozdravljam domačine, ki jih srečam na poti. Prispem na drugo stran doline, se povzpnem po hribčku mimo čred ovac in gospoda z oslom, vse do tistega zanimivega obzidja. Sedim na kamnu obdanim s suhim grmičevjem in opazujem vasico na dlani. Temno rdeče blatne hišice, obdane z zelenjem, v ozadju pa golo, temno hribovje. Barve se med seboj prelivajo, potujem po oblikah, ki jih zaznavam, dokler ne odplavam daleč, daleč stran.

Nato se zavem, da sedim na kamnu. Sonce je zašlo. Vstanem, se odpravim raziskovati dalje, lomastim po grmičevju, plezam preko opečnatega zidu, na kar se zavem, da nisem sama. Preneham lomastiti. Na drugi strani obzidja sedi na kamnu star možak in opazuje vasico, kot jaz do pred nekaj trenutki. Se tudi sprašuje o istih stvareh kot sem se jaz? Njegov vnuk se razposajeno igra z grmičevjem in kozo na vrvici. Opazujem ju, dokler me ne opazita. Izmenjamo si poglede in nasmehe. Odpravim se v moje zatočišče. Pridem domov in pozdravim moja gostitelja. Povabita me na čaj in tako se ob čaju pogovarjamo o naših življenjih. Huseyn in Marziye v iranščini, jaz v slovenščini. Po dolgi debati ju obvestim, da naslednje jutro načrtujem zapustiti vas in se odpraviti dalje po moji poti. Pozdravim ju in jima zaželim sladko spanje. Napaka. V Iranu se nikoli nič ne načrtuje. Najboljši načrt je, da nimaš načrta. Če pa načrt imaš, lahko nanj pozabiš v trenutku, ko si ga izmisliš.

Prebudim se, pripravim prtljago ter se odpravim pozdraviti moje gostitelje. Povabijo me na zajtrk. Zahvalim se in odklonim, a ne odnehajo dokler me ne prepričajo, da delim zajtrk s celo družino. Marziyin sin Hasan je pravi mali sladkorček. Nagajivo me opazuje pri jedi in komentira vsak moj gib. Potem se pogovarjava in igrava. Na kar me Marziye poprosi, da si oblečem tradicionalno oblačilo, ki ga ženske nosijo v vasici. Pravi, da bi ji bilo v veliko čast. Ne morem odkloniti. V svoji glavi preračunavam koliko je vožnje do naslednjega mesta in ob kateri uri moram na avtobus. Pravim si, ma saj to bo hitro, pol ure in smo gotovi, potem pa grem. Odgovorim Marziye, da seveda z veseljem oblečem tradicionalno oblačilo, potem pa se bom morala žal posloviti. Seveda, seveda, potem lahko greš. Prime me za roko in mi razloži, da je oblačilo pri njeni sestri. Tako se s celo družino odpravimo na drugi konec vasice.

Tu se prične preoblačenje. Moški čakajo izven hiše (ker ima hiša samo en prostor), mene pa Marziye in njena sestra napravljata v dragoceno tradicionalno oblačilo (ženske ta oblačila hranijo kot največjo dragocenost, ki se predaja iz roda v rod). Črne najlonske nogavice (nekaj meni neznanega) in ogromno črno krilo (zanj je potrebnih približno 20 metrov blaga) mi spretno nadeneta. Preko telesa mi povezneta dolgo pisano z zlatimi vrvicami in mavričnimi bleščicami okrašeno haljo. Lase mi pokrijeta z belo ruto, polno cvetličnih vzorcev. Tudi sami se napravita. Sledi če oblačenje moškega dela družine. Potem pa obvezno fotografiranje. Po fotografiranju še lažji obrok sadja, zelenjave, oreščkov, slaščic, čaja ter klepetanje. Marziye me s ponosom predstavlja celotni družini. In že je tu povabilo na kosilo! Zahvalim se in razložim, da bi počasi morala oditi. Marziye se strinja in predlaga, da se vrnemo k njim domov, ko preneha deževati. Tako se popoldne odpravimo, tradicionalno oblečeni, cela družina, preko vasice proti domu. Prevzemajo me pravljični občutki. Na pol poti mi Marziye pove, da me hoče predstaviti tudi družinskim prijateljem. Nimam srca, da bi ji preprečila to veselje. Tako obiščemo tudi družinske prijatelje kjer se ustavimo na čaj in slaščice po protokolu. Preden prispemo domov se ustavimo za družinsko fotografiranje ob cvetočih drevesih. Ko prispemo domov, odidemo še na teraso domovanja na končno fotografiranje. Preoblečemo se v meni bolj domača oblačila. In že ne vem v katero se poizkusim posloviti (razmišljam o prijateljih v mestu kamor se odpravljam, ki so verjetno že v skrbeh zame). Kako, odhajaš, ali ne ostajaš vsaj na poznem kosilu pri nas ? Mi pravi Marziye. Ostani še dan ali dva, pristavi Husayn. Razložim jima, da moje prijatelje verjetno že skrbi in da bodo mislili, da me je kdo ugrabil. Tako se po neskončnem moledovanju in prepričevanju stežka poslovimo. Težkega srca se poslavljam, ker mi je moja nova Iranska družina (do sedaj se jih je nabralo že kar nekaj) prirasla k srcu. Odhajam po svoji poti in moje nove znance nosim v srcu s seboj.

Iran je zelo, zelo, zelo nevarna dežela, ravno zaradi Irancev samih. Tako prijazni ljudje so, da se zavemo, da je nam taka prijaznost in gostoljubnost že dolgo časa neznana, ali pa nam sploh nikoli ni bila poznana. Iranci imajo eno veliko srce v katerem je vsak, ki jih spoštuje in jih ima rad, dobrodošel. Dalj časa ko potuješ po Iranu, več Irancev te ugrabi, posvoji in si s teboj deli veselje do življenja. Ugrabijo te, poljubljajo, objemajo in gostijo kot najboljšega prijatelja. Neverjetno, nepozabno, vzburljivo, ganljivo in vznemirljivo a tudi boleče je potovati po Iranu ravno zaradi ljudi, ki jih srečaš na poti.

Ana Marija Grbanović

Naročite se na RSS

Kaj je tisto, kar vam najprej pade na pamet, ko slišite za Portugalsko?  Sladki portovec, naravna pluta, dolge plaže ob Atlantiku in Sredozemlju, vonj po polenovki ali narodnem parfumu – popečenih sardinah, idilične srednjeveške vasice zidane v granitne balvane, fotogenične podobe tipičnih čolnov na zlati reki Douro ali pogled na eno najprijetnejših evropskih prestolnic – Lizbono?

Ali pa je to morda  živopisana figura petelina, za katero še vedno ne veste, zakaj in kako je postala simbol Portugalske turistične zveze? Če ste med zadnjimi, preberite legendo iz bogate zakladnice ljudskega izročila, ki nam odkriva značilnosti in posebnosti ljudi, narodov in različnih dežel. Ena takih je tudi portugalska pripovedka o pečenem petelinu in poštenem romarju…

Romar se je odpravil na dolgo pot čez Portugalsko in Španijo v Santiago de Compostela. Dolgo je hodil in noge so ga že hudo bolele. Mimo njega je pripeljal voz, na katerem je sedel krošnjar. Romar ga je pozdravil.
»Kje sva, prijatelj?« je vprašal.
»V bližini Barceloša, » je odgovoril krožnjar.
Čeprav je romar že dolgo hodil, je bil še vedno na Portugalskem. Odločil se je, da prespi pod drevesom. Zavil se je v popotni plašč in kmalu zaspal.
»Vstani!«
Nekdo ga je močno stresal – bil je birič v uniformi, poleg sebe pa je imel še dva tovariša.
Romar je sedel.
»Ukazano nam je, da preiščemo vašo culo, gospod.«
Romar jim je prepustil culo, ne da bi pisnil. V njej ni bilo ničesar razen dveh koščkov kremena, s katerima je kresal ogenj.
»Romar sem, namenjen v Compostelo.«
Birič, ki je preiskal njegovo culo, si je prtljago kar zadal čez ramo. »Z nami morate, gospod. Ne poskušajte pobegniti, sicer bomo primorani uporabiti silo.«
Silo? Kdo pa mislijo, da je-nevaren zločinec na begu? Saj ni naredil nič narobe.
Ko je naslednjega dne stal pred množico na sodišču, je hitro ugotovil, kaj bi radi. Nekdo je iz dvorca ukradel srebrn križ. Biriči so iskali hudodelca in naleteli nanj. Če je bil nedolžen – zakaj se je potem skrival pod drevesom?
»Nisem se skrival,« je nasprotoval romar. »Samo počival sem.«  

Povzeto po »Pečeno pišče« Pravljica iz Portugalske

Če si ‘madrilenjos’ (prebivalec Madrida), potem je sobota že vnaprej rezervirana za nogometno tekmo. V žepu že imaš karto in zvečer sediš, no, stojiš, ker navadno ni sedišč na prenapolnjeni liniji metroja v smeri Santiago Bernabeu. Tvoj klub- Real Madrid. Tekma? Ni važno s kom klub igra, važno je, da si tam.  Nogometna tekma je v soboto zvečer OBVEZNA. Posebno še, če se želiš pokazati. V zraku se čuti pričakovanje in adrenalin. Povsod so televizijske kamere in hrup. Vsi lokali okoli stadiona so že dve uri pred tekmo nabito polni in nihče ne sprašuje za cene. Tisti, ki sprašujejo, pijačo prinesejo s seboj in jo pijejo kar na ulici. Ali pločevinke piva, ali pa mešajo kokakolo s poljubno dodatno pijačo v pollitrske plastične kozarce. Tu so tudi kramarji z majicami, kapami, šali, obeski- z vsem, kar se da unovčiti z imenom kluba.

Zanimivo je opazovati to pisano množico, ki hiti na svoja sedišča. Skoraj vsak ima okoli vratu klubski šal, dekleta pa so odločena, da bodo pokazala svojo lepoto. Seveda prevladuje športna eleganca z vpadljivim make-upom.

Na območje stadiona je prepovedano prinašati alkohol, zato obiskovalci pred vhodom puščajo pijačo, ki jim je še ostala. Izbira je velika. Najdete od polnih, do manj polnih kozarcev alkoholnih napitkov. Prevladuje pivo. In tu drži, da pijača teče v potokih, saj dobesedno hodiš po alkoholni vsebini. Nad stadionom kroži helikopter, naokoli pa hodijo patrole policistov na konjih, ki skrbijo za red. Konjev ne vznemirja ne množica, ne hrup, ne pokanje petard in ne ogenj, ki ga strastni navijači zakurijo pred glavnim vhodom.

Nekaj minut preden se zaprejo vsa vrata stadiona, nastane panika. Ne za vse, za tiste, ki še nimajo kart in bi radi prišli za vsako ceno noter. Moledujejo za karte, jokajo, vpijejo in ko se dokončno zaprejo še zadnja vrata, takrat si dajo duška in od jeze brcajo po rešetkah.

Pred vhodom za VIP pa se odvija druga zgodba. Tukaj se zbirajo tisti gledalci, ki ne želijo iti na nogometno tekmo in čakajo slavne obiskovalce. Pričakajo jih z vzkliki, navdušenjem, odobravanjem ali žvižganjem. Še dolgo potem komentirajo, kdo je bil, kako je bil oblečen in kako se je obnašal. Zlasti željno pričakujejo lepa dekleta igralcev. Ne razburjajo se, ko se stadion zapre in raje še malo počakajo, ker zadnji trenutek še vedno nekdo od slavnih pridivja z velikim avtom in hitro smukne skozi vrata. In imajo zgodbo za celotedenski razgovor. Do naslednje sobote.

Ko se vrata zaprejo, okoli stadiona nastane tišina. Nikjer ni žive duše. Po tleh ostane pravi svinjak. Vendar glej, tu je že bataljon komunalne službe z metlami in cevmi, s katerimi perejo pločnike in ceste. V roku pol ure je vse popolnoma čisto, kakor da se ni nikoli nič dogajalo. Žalostna sta samo dva lokalna pijančka, ki so jima pospravili samopostrežno pijačo.

Tekma se je začela. Sliši se navijanje in spodbujanje, vendar ne samo iz stadiona. Iz vseh okoliških lokalov, ki so še vedno polni, je navijanje še bolj glasno.

In cena vstopnic? Različno, od 38 EUR pa tja do 395 EUR ali več, odvisno od tekme.

Breda Dular

Modrec ni tisti, ki je živel dolgo, ampak tisti, ki je prepotoval mnogo. (kirgiški pregovor)

Na neskončno živo zeleni planjavi, ki se je razprostirala do obzorja, se je počasi prebujala pomlad. Prve makove cvetlice so sramežljivo pokukale na travnato planoto, krvavo rdeči popki cvetov so počasi razvijali svoje svilene cvetne liste, ki so se nežno pozibavali v spomladanski sapici. Dekle je jahalo preko planjave na svojem svetlo-rjavem konju z belimi lisami. Konjske uzde so bile okrašene s poldragimi kamni temno zelene, nebeško modre in temno rdeče barve; nanje so bili pritrjeni umetelno izdelani srebrni kraguljčki, ki so proizvajali edini živ zvok v brezkončni dolini.

Na tej planjavi, v družbi svojega konja, ki ji je dajal krila, je dekle vedno našlo svoj mir. Ko se je naveličalo bučnega vrveža v plemenu je enostavno pograbilo za uzde, skočilo na konja in oddrvelo daleč stran v tišino narave. Dekle je opazovalo igro sončne svetlobe z gorami, njen odboj od snega in pisano svetlobo, ki je osvetljevala planjavo. Prispelo je do rdeče preproge, stkane iz makovih cvetov, ki so se pozibavali med živo zeleno travo. Poprijelo je za uzde konja, se v svojih širokih temnih hlačah nagnilo na bok konja in brez da bi razjahalo, seglo po rdečemu cvetu in ga utrgalo. Z nežnimi prsti je pridržalo cvet in si ga ogledovalo s svojimi svetlo modrimi očmi, ki so divje žarele, obdane z gostimi in dolgimi, kot oglje temnimi lasmi. Cvetlica je bila tako nežna, tako lepa, a tako ranljiva, si je mislilo dekle, ki se je spraševalo, če ni tudi ona sama taka, le kdo bi vedel ?

Po dolgi in naporni ježi se je dekle pričelo vračati proti taboru svojega plemena. Bele volnene jurte so izstopale iz zelenega travnika, in spominjale na gobe čudnih oblik. Dekle je že od daleč opazilo, da se v taboru dogaja nekaj nevsakdanjega. Ko je prispelo v tabor je presenečeno opazilo, da je tabor poln dečkov iz sosednjega plemena. Prijateljice so jo pozvale naj se pridruži pri igri. Dekle je s preziranim pogledom ošvrknilo zbrano druščino, a so se na njeno presenečenje njene oči ustavile na deškem obrazu kuštravih, temnih las, globokih zelenih oči in režečega nasmeha. A dekle še vedno ni želelo sodelovati pri igri. Dekleta so se odločila, da se bodo igrali že vsem poznano igro lovljenja na konjih. Dečki naj bi lovili deklice in uspešen lov okronali s poljubom. Verjelo se je, da kdor ulovi in poljubi dekle, se z njo tudi poroči. Dekleta so prepričevala dekle, naj se jim pridruži. In uspele so jo prisiliti k igri. Ta dogodek je burno opazoval deček režečega nasmeha, ki se je na prvi pogled zaljubil v dekle modrih oči in temnih, dolgih las. Srce mu je divje razbijalo in vse misli so postale ena sama: ujeti, objeti in poljubiti ljubezen njegovega življenja.

Divje konjske dirke so se pričele. Dekleta so se na konjih razpršila po celotni dolini, jezdeci so se najprej spopadli med saboj in se potem usmerili v različne smeri. Dekle je jezdilo in se hitro oddaljevalo od drugih. Veselilo se je že tega, da se je uspešno izognilo morebitnim nadlogam, ravno ko se je veselo nasmejalo samo pri sebi je pred sabo zagledalo na konju divji režeč se obraz dečka, ki ga je opazilo ob prihodu. Brez pomisleka je dekle urno potegnilo za uzde in usmerilo konja v drugo smer in ga pognalo v dir. Deček pa za njo na svojem urnem črnem konju. Za trenutek, se je dekletu zazdelo, da se od dečka oddaljuje, usmerilo je konja proti goščavi in želelo pobegniti. Jahalo je mimo višjega grmovja, ostro zavilo, a glej ga zlomka, z druge strani je dekle prestregel divji deček. Konja sta se v zadnjem trenutku ustavila, dekle je poletelo s sedla in pristalo naravnost v dečkovem objemu. Deček je močno objel dekle in jo s prodornimi zelenimi očmi pogledal. Zelene oči so se izgubile v modrih in čas se je ustavil za trenutek. Divje vrele ustnice pa so poljubile nežne in plahe dekliške ustnice.

Deček je dvignil pogled in se nenadoma zavedel, da so ta dogodek opazovali vsi prisostvujoči pri igri. Dekleta so veselo zavriskala in tekla raztrositi veselo novico o bodoči poroki v tabor. Dečki pa so se ljubosumno kujali. Dekleta so prispela do poglavarja plemena in mu z vzkliki in kriki opisala kaj se je zgodilo z njegovo hčerjo in s kom se bo poročila. Poglavar plemena je molčal in se jezno namrgodil. Odšel je v svojo jurto, nagnal celo družino iz jurte, se zakopal pod volneno odejo in jezno ter namrgodeno razmišljal o tem, kar se je ravnokar zgodilo.

Ko se je dekle vrnilo v tabor in iskalo očeta, oče z njo ni hotel govoriti. Po tednu dni smrtne tišine je oče prišel do dekleta in ji oznanil svojo odločitev. Povedal ji je, da se dekle take lepote in takega stanu ne more poročiti s pridaničem iz plemena, s katerim je njeno pleme na bojni nogi. Oznanil je dekletu, da se je z drugim plemenom že dogovoril za poroko s sinom uglednega poglavarja in dekle bo tako imelo svetlo prihodnost, poroko je tudi že razglasil v obeh plemenih in priprave nanjo že tečejo. Pri tem niso pomagala prigovarjanja njegove žene, matere in babice, tet in drugih hčera, ki so prepričevala poglavarja naj privoli v poroko dekleta z dečkom. Oče se seveda ni zavedal, da sta se mlada zaljubljenca skrivaj dobivala na neskončni planjavi, kjer sta jezdila na konjih in se pogovarjala in da je njuno srečanje preraslo v divjo, gorečo, strastno ljubezen, ki ni poznala tujih odločitev, tuje moči in želja, vojne, tradicije in dogovorov. Deček je dekletu obljubil, da ne bo dopustil, da bi se poročilo s komerkoli drugim, kot njim samim.

Na dogovorjeni dan poroke, so sorodnice dekle oblekle v živo rdečo poročno obleko, prekrito z neštetimi bleščicami, na njene lase so poveznile rdeče zašiljeno pokrivalo in prosojno rdečo tančico. Dekle ni spregovorilo že dneve. Tiho je molčalo in odsotno strmelo nekam v daljavo prostrane zelene planjave in razmišljalo o makovih cvetovih. Odpeljale so dekle do potoka, ki je tekel v bližini tabora, da ji umijejo obraz. Dekle je počepnilo k potočku in se zazrlo v vodno gladino. Strmelo je v vodno gladino in iz njenih neskončno modrih oči so privrele debele, težke in žalostne solze. Še vedno ni spregovorilo, samo jokalo je. In jokalo. In jokalo. Dokler ni več moglo prenehati jokati. Vsa dekletova žalost se je izlivala v toplih in rahlo slanih solzah. Sorodnice in navzoča dekleta so prestrašeno opazovale dekle in upale, da bo prenehalo jokati. Potoček je postal majhna rečica, kmalu za tem deroča reka in dekle je še vedno jokalo. Počasi se je pričelo oblikovati majhno jezerce, ki je raslo in raslo, dokler ni poplavilo celotnega tabora in dokler se vsi prebivalci niso pričeli kriče utapljati v jezercu.

Deček z divjimi očmi več dni ni spal, zjutraj je zajahal konja in prijezdil na pobočje nad taborom in  koval načrt za ugrabitev njegove ljubljene. Potem je zaslišal predirne krike. V trenutku se je zavedel, da se v taboru kamor je namenjen nekaj dogaja. Z pobočja je opazil rastočo gladino malega jezerca. Urno je zajahal konja in oddirjal v dolino. Ko je prispel v dolino, je iskal svojo ljubljeno, a prispel je prepozno. Dekleta z modrimi očmi ni našel nikjer, tudi sam tabor je že izginil pod gladino jezera. Iskal je in iskal in potem prispel do gladine jezera. Pogledal je v gladino jezera in kot strela z jasnega ga je preblisnilo spoznanje, da se je njegova ljubljena od žalosti in od ljubezni do njega spremenila v toplo slankasto jezero, ki je še vedno raslo. Vstal je in opazoval gladino jezera. V tem trenutku, pa je začutil da raste in, da njegovo telo postaja vedno težje. Rastel je med tem, ko se je jezero še vedno širilo. Pričel se je spreminjati v kamenje dokler ni postal hrib, potem gora in na koncu ogromno gorovje. Tako je njegova ljubljena postala ogromno nebeško modro jezero, danes poznano pod imenom Issyk Kul, še vedno toplo in slankasto, kot njene solze. Ljubljeni pa je postal nebeško gorovje, Tian Shan, ki ljubeče opazuje in ščiti modrino njenih neskončno modrih oči.  

Prirejeno po Kirgiški legendi.

Ana Marija Grbanović

Zbudil me je dež. Pogledala sem na uro. Bila je tri zjutraj. Za oknom je modro bedela črna noč in se ni pustila motiti dežnim kapljicam. Zunaj je svetila ulična svetilka in možno je bilo videti nebo, ki pa ni obetalo nič obetavnega. Zavzdihnila sem, ko bi se vsaj zlilo do jutra, da nam jutro postreže z vedrino in čistino. S to mislijo sem se zvila v klobčič in znova potonila v spanec.

Zjutraj sem najprej pokukala skozi okno in z olajšanjem ugotovila, da je dež prenehal. Iz doline so se dvigale meglice, nebo so prekrivali gosti oblaki, v zraku se je kristalizirala svežina. Sonce je trmasto vztrajalo za oblaki in očitno ni imelo namena pokukati izza. Pa ravno danes, ko naj bi po programu preizkušali srečo, da morda ugledamo plemenitega jadralca kondorja. Pri takem vremenu, je ta verjetnost dodatno zmanjšana. Sklenem narediti K’INTU. Pobrskam po mali chuspi (opasana torbica) in iz nje izberem tri  ovalne kokine liste s celimi in zašiljenimi robovi. S konico obrnjenimi navzgor jih položim eden poleg drugega, primem v eno roko in stopim do okna. Odprem okno, približam roko s kokinimi listi k ustom, trikrat pihnem v njih in se v tišini zahvalim Pachamami (Materi Zemlji) za vse njene darove, ki nam jih nudi in jo hkrati prosim, da naj ne dežuje. Po možnosti naj za hip posije sonce in pošlje svetu svojega glasnika kondorja. Nato kokine liste darujem Pachamami.

Po opravljenem darovanju se odpravimo s skupino na pot. Deževje, ki že nekaj mesecev moči deželo, je precej spremenilo površje kanjona Colca. Ceste so razmočene, na nekaterih mestih težko prevozne. Naš šofer Mario se spretno prebije čez cestne ovire in uspe nam priti do slavnega križišča, kjer lahko vidimo te veličastne ptice. Oblaki se še ne dajo, dež mirno počiva. Na trenutke se pokaže celo sonce in na obrazih se nam zariše iskrivo upanje, da mogoče le ugledamo kakšnega jadralca. Potrpežljivo se oziramo v nebo in budno z očmi iščemo beli vrat, ki je tako značilen za kondorja. Slabo kaže, saj se kanjon koplje v megli, kar ne pomeni nič dobrega. Kondor se v takem vremenu ne bo premaknil  iz svojega prebivališča. Saj ni neumen, da bo šel na mraz stat (beri jadrat). Po določenem času  sklenemo, da čakanje nima več smisla in se po isti poti vrnemo nazaj. Vmes naredimo še postanek v vaški cerkvi in ko se vračamo iz nje, se na nebu pokaže sonce, prežene oblake in za trenutek zasije nebo v vsej svoji modrini. Oči so uprte v nebo in lej ga zlomka v daljavi se pokaže kralj Andov, glasnik sonca, ptič ptičev, andski kondor. Kakšno nepopisno veselje, pa čeprav se vidi le črna pikica, ki nemo jadra po svojem kraljestvu. Morda je on, morda nekaj drugega. Ali je sploh važno. Šteje, da smo bili tam in da nas ni pral dež.

K’intu je deloval, če verjamete ali ne.

                                                                                                                               Nataša Tanko

Beseda Mongolija se sliši precej skrivnostno in ponudi človeku predvsem občutenje o oddaljenem, stran od vsakdanjega, o pobegu iz urejenega v širno prostranstvo.  Dežela je posebna že zaradi celinskega podnebja, kjer so zime ekstremne, tudi temperaturna razlika med jutrom in dnevom, poletja pa so vroča, poživljajoča in precej kratka. Dobra stran je, da sonce ogreje deželo kar 250 krat na leto. Zato o Mongoliji govorimo kot o deželi modrega neba in srčnih nomadov.

Na potepanju po Mongoliji intenzivno doživiš stepo, polstepo, puščavo na jugu in tajgo na severu države. Dodobra lahko okusiš nomadsko življenje, se “zliješ” z domačini, prepustiš skopi nomadski kuhinji in se naužiješ skromnosti. Je predvsem zahodnemu človeku prijazna dežela z blago obliko budizma, s številnimi samostani in vsakodnevno molitvijo v družbi plapolajočih modrih zastavic. Mongoli so ponosni potomci velikega Džingiskhana, ki ga častijo na vsakem koraku. Predvsem tisti na podeželju živijo v tesnem sožitju z naravo, številčno živino ter konji, ki za domačine pomenijo sveto stvar.

Potovanje v Mongolijo v poletnem času, ko je dan najdaljši in sonce visoko na obzorju, je za avanturiste, ki so pripravljeni na največ doživetja in »nomadskega« užitka. Takrat je pašni čas, ko je moč videti živino in konje vsenaokrog, ko je pri ljudeh največ življenja. Je tudi čas za praznik Nadam, ki ga Mongoli proslavijo bučno; s številnimi proslavami in tekmovanji. Obiskovalcu te čudovite dežele pa se ponuja jahanje na konjih, kar lahko pomeni večdnevno avanturo, kot jo bomo doživeli tudi na našem potovanju.  

Predvsem drži, da je potovanje v Mongolijo izkušnja za življenje.

[View with PicLens]

Duhovno potovanje, poletne počitnice in detox program v letu 2012 

.
Čas poletnih počitnic se približuje in če bi radi zase naredili nekaj več, potem se nam lahko pridružite na počitnicah malce drugače.

V sodelovanju s potovalno agencijo Oskar smo za vas pripravili zanimiv program v juniju in septembru, ki zajema 3 možnosti:

• 10 dnevno duhovno popotovanje po poteh Olimpijskih bogov ali
• 8 dnevne detox počitnice
• 13 dnevni paket, “popotovanje in detox v enem” (10 dnevno popotovanje podaljšate za 3 dni in ste na koncu še 3 dni na detox programu)

Vsi programi zajemajo dnevno vadbo joge – pozdrav soncu, trekinge, sprehode, vodene meditacije in obiske točk moči po turški Grčiji, seveda na ležanje in druženje ne bomo pozabili.
Z vami bo Shana, ki je vsebinsko pripravila izjemno bogat porogram. Namen je, da se boste ponovno povezali nazaj s sabo. Hodili bomo namreč po poteh Olimpijskih bogov, ki simbolično kažejo naše cikluse v življenju. Afrodita in točka moči Afroditinega templja, nas bo povezala z notranjo lepoto in vrednotami, Zeus z našo močjo, Had z našim podzemljem – podzavestjo in vzorci, ki jih predelujemo, Atena z modrostjo, ki je v nas… na točkah moči, v templjih, bomo imeli čas za delo na sebi. Preko meditacije in arhetipov iz mitoloških zgodb se bomo povezovali in odkrivali naše uspavane potenciale, fizična aktivnost in vadba, pa nam bo omogočila, da bomo jačali naša telesa preko diha žive svetlobe in tako dosegali svojo integriteto – ko bodo Um, Srce in vaša Akcija ponovno poravnani in usklajeni.

Arhetipska postavitev vlog Bogov, odigravajo le vaše dele osebnosti, ki vam lahko pomagajo pri problemih v odnosih ali na splošno pri stikih z ljudmi. Kdo izmed njih ima v tem trenutku glavno besedo?  Pokazala vam bo, kako so vsi odnosi okoli vas, le odsev vas samih in vas naučila, kako uravnovesiti situacije, ki se odigravajo v vašem življenju zdaj. Na mestih, svetih točkah – v templjih, pa se bomo skozi energije posameznih arhetipov povezali z najglobjim bistvom in s pomočjo različnih meditacij prišli do svojega bistva. 

In kaj bo najbolj magično na tem popotovanju?

Na točke moči se bomo odpravili v času poletnega Solsticija, 21.junija 2012 in jesenskega enakonočja 23. septembra,  tako, da  nas bodo še univerzalne energije podprle pri aktiviranju notranjih vsebin, do te mere, da boste resnično lahko rekli, da ste iz potovanja prišli prenovljeni in pripravljeni na Novo.  Vstopimo skupaj skozi Nova Vrata Zavesti.

Po duhovni poti v praktičnih čevljih!

*

In zgodba… se začne…

Potovanje je namenjeno vsem avanturistom, iskalcem Resnice in vsem, ki si želite v življenju živeti svoj resnični Namen, kdo ste in kam greste. Na poti se bomo skozi Templje, ki jih bomo obiskali, povezali s točkami moči in arhetipskimi energijami, ki jih posamezni predstavnik grškega panteona predstavlja. Mesta, kjer stojijo templji, so posvečeni dvanajstim bogovom in boginjam Olimpa. Zevs, Hera, Pozejdon, Ares, Hermes, Hefajst, Afrodita, Atena, Apolon in Artemida so bili vedno člani dvanajsterice, Hestija, Demetra, Dioniz in Had pa so se izmenjavali na tem prestižnem položaju.

Grški miti so zgodbe o človeštvu, zgodbe o človeški naravi, človeških ciklusih in naravi božanskega. Namen potovanja je, da v praksi skozi simbole in metafore teh zgodb bolje razumemo sebe in svoje notranje procese. Proces bo potekal v obe smeri, navznoter kot navzven, saj se bomo fizično nahajali na točkah moči ter energijskih vozliščih. Prihaja čas, da postanete sprememba Vi sami.

Starogrški miti pripovedujejo glavno zgodbo, ki obsega tri elemente junaškega potovanja: od odhoda/ začetka potovanja preko procesa sprejemanja do končnega potovanja. To potovanje simbolično predstavlja cikluse življenja. Mitske nauke lahko uporabimo kot pomoč pri potovanju skozi lastni čas, vključujoč večje zavedanje in preglednost. Tu je skrit namen našega popotovanja; priti po poti nazaj k Sebi!
Vsakega krog ali nova doba v življenju se začne s prebujenjem. To je lahko nepričakovan klic avanture, pa naj gre za ljubezen, otroke, kariero, ustvarjalnost ali osebno rast in duhovno zavedanje. V tem trenutku se v toku vsakodnevnega življenja zgodi prekinitev in nas prisili v akcijo. Prisiljeni ste vstopiti v neznano. Morda na križišču začnete srečevati ljudi, ki tudi potujejo in so iskalci svoje Resnice. Morda prav na tej poti najdete nepričakovano pomoč in vodstvo, ko se bomo skupaj in vsak zase pomikali preko praga prej poznanega.
Ko smo enkrat v območju NOVEGA, se začenjajo spremembe. Ko se premikamo skozi proces Sprejetja, nas preizkušajo strahovi, izzivi in prepreke. Tu se soočimo z lastnim najglobljim breznom. Vstopiti moramo v svoj podzemni svet in se vrniti prerojeni. Iztrgati moramo vse iluzije prejšnjega Jaza, globoko v sebi poiskati lastno vez in se z novo odkritimi zakladi vrniti v zgornji svet. Skozi te preizkušnje in razsvetljenje smo sprejeti v novo življenje, novo perspektivo in novi smisel Sebe.
Nato se šele začne obdobje povratka. To je pogosto boleča naloga vračanja, ko smo mi spremenjeni, domači svet pa je isti. V tem trenutku našega potovanja lahko pride do velike skušnjave, da se sploh ne bi vrnili, a če se ne, se bomo izgubili v lastnem labirintu. To je namreč čas, ko moramo postaviti novega sebe v svet, čas, ko postanemo gospodarji obeh svetov. Na bolj otipljivi, človeški ravni je lahko ta proces vračanja ponovna Integracija. Živeti v NOVI integriteti pa lahko pomeni tudi, da se znajdemo v novem razmerju ali pa pred spremembo v karieri. Pomeni lahko osebno, ustvarjalno ali duhovno spremembo, spremembo v našem zavedanju sebe in pogledu na svet.
In prav to je naš namen. Da se vsak na svoj način osredotoči na branje zgodbe, ki govori o vašem potovanju prav zdaj. Na poti vas bodo spremljale točke moči z zgodbo Boga ali Boginje. Za te zgodbe pa si je vredno vzeti čas, saj vam le tako nudijo globlji vpogled v sporočilo, ki vam ga prinašajo. Najprej spoznate pripovedovalca, potem se posvetite zgodbi!

Da pa bo potovanje še bolj začinjeno, bomo na potovanju ob pomembnem prehodu, v času poletnega Solsticija, 21. junija, v Hefajstovem templju naredili finalno meditacijo: odpuščanje starih delov sebe in ponovno povezavo skozi Vrata Nove Zavesti in vzeli svojo moč nazaj. Na jesensko Enakonočje pa bomo naredili finalno meditacijo v templju Atene: odpuščanje starih delov sebe in ponovna povezava skozi Vrata Nove Zavesti.
Na ta dan je namreč čas, ko se odprejo Zvezdna vrata in je čas posvečen velikemu kozmičnemu vdihu, manifestaciji vsega, kar si želite za svojo prihodnost. Prerodili se boste skozi praktično izkustvo, meditacije in povezovanje preko arhetipskih energij Bogov. Delali bomo na vseh nivojih: fizičnem, čustveno-mentalnem in duhovnem delu sebe. Energijsko se boste napolnili in odpustili bremena preteklosti.

Naše potovanje zajema vsakodnevno večerno ali jutranjo vadbo joge glede na program: pozdrav soncu skupaj z namero za tisti dan, vodene oglede na točkah moči – Templjih bogov in boginj – in aktivno delo na sebi. Skozi povezovanje in meditacijo se bomo v vsakem templju povezali z energijo, ki je doma na tistem mestu, s tem pa bomo lahko zavestno ozdravili dele sebe, ki ga želimo spraviti v ravnovesje. Poudarek bo na odpuščanju in uresničevanju sebe.

Shana

Moje prvo srečanje z vodno pipo je bilo že res zelo dolgo nazaj, še predno sem se sploh odpravila v Arabijo. Ob njej sem prvič tudi začela sanjati in vonjati o deželah bližnjega vzhoda – deželah, kjer je vodna pipa še vedno pomembna vez medsebojnega javnega druženja. Več imen ima – hubli bubli, hukah, nargila, šiša, vodna pipa.

Pri nas doma rečemo “A gremo na pir?” Tu doli v Arabiji pa rečejo “A gremo na čaj in šišo?” Šišo se načeloma kadi v družbi – lahko doma s sorodniki ali prijatelji, ali zunaj v čajnicah, ali na kampiranjih…aja, pa tudi na oskarjevih študijskih potovanjih in popotniških srečanjih…. skratka, kjerkoli, samo da je fajna družba. No, v mojem primeru, ni čisto vedno tako – priznam, večkrat jo kadim kar sama.

Na začetku, ko sem bila še bolj nerodna in nevešča priprave, sem hodila v posebne čajnice (jaz jim pravim kar ‘šišarne’), kjer so mi jo fantje skrbno pripravili. In tako kot pri nas, ko naročiš kavo, in te natakar vpraša, jo želite z mlekom, brez, sladkorjem ali brez, tako je tudi pri šiši. Ob naročilu sledi vprašanje, kakšnega okusa jo želite. V šišarnah imajo ponavadi samo najbolj priljubljene okuse po meti, jabolku ali grozdju. V nekaterih, res zelo obiskanih šišarnah imajo celo zaposlene moške, ki skrbijo izključno samo zato, da šiša nikoli ne ugasne in da deluje tako kot je treba. Če bi mu po pomoti naročil še čaj, ga ne bo prinesel, saj to ni njegovo delo.

Ponekod obstajajo tudi drive-in šišarne…zgleda nekako takole, da se z avtom pripelješ do točno določenega parkirišča, odpreš okno in zavpiješ šišaaa…in že naslednji trenutek prinesejo že pripravljeno šišo, katero postavijo na tla in ti skozi okno ponudijo cevko. Brez kakšnega večjega

napora.

Kmalu sem tudi sama postala lastnica prve šiše. Že samo za pripravo si je potrebno vzeti kar nekaj časa. Veliko časa sem potrebovala, da sem osvojila vso tehniko priprave. Nato sem z njo začela na veliko eksperimentirati z različnimi okusi tobaka. Povem vam, okusov je milijon – od mete, jabolka, limone, jagode, čokolade, kokosa,…. trenutno imam najraje sočen jemenski tobak iz grozdja in medu (Boris, tega dobiš v kratkemJ).

Danes sem ponosna lastnica kar treh vodnih pip – od velike, srednje do male – in prav vse so mi pri srcu. Če bi morala izbrati samo eno, bi izbrala zagotovo malo rdečo pipo, katero lahko spravim v majhen kovček, spakiram v nahrbtnik in jo vzamem s sabo na pot, ko grem daleč stran od Arabije.

Pravijo, da so jo izumili ali indijci ali perzijci. Čisto vseeno mi je kdo, a sem jim hvaležna za ta čudoviti okus in vonj po Arabiji.  

S šišo v roki vam pošiljam en topel in sončen pozdrav iz Egipta.

Marijana

Ko v spominih zaplavam v najbolj zahodni del Španije, vedno pomislim na malo, romantično vasico v provinci Salamanka, ki že skoraj meji na Portugalsko. La Alberca. Vasica je stisnjena pod goro La Sierra de Francia in je še vedno obdržala svoj srednjeveški šarm. Ne srednjeveško temačnost, temveč šarm. Siv granit v kombinaciji s kamnom, lesom in belim ometom, ozke uličice, osrednji trg, malo cerkvico poleg in romantične sprehajalne poti v okolici. Vse novejše zgradbe, ki jih gradijo v sedanjem času, morajo slediti starim normam. Hiše navadno nimajo več kot tri nadstropja. V preteklosti so v pritličju gojili prašičke za slavni ‘jamon de serrano’ ali gorski pršut, ki je bil in je še vedno zelo cenjen. V prvem nadstropju so imeli kuhinjo, zgornje nadstropje pa je bilo namenjeno za sušenje pršuta. Zaradi tega lahko v zgornjih nadstropjih še vedno vidimo odprtine, skozi katere je uhajal dim.

Vasica leži na nadmorski višini 1.084 metrov in je sredi poletja pravi balzam proti vročini. Svež zrak je prijeten za bivanje, še lepši pa za spanje.

Vendar vasica z okolico ni romantična samo za nas tujce, privlačna je tudi za domačine. Konec tedna se iz okoliških mest, bližnjih in daljnih vije kolona avtomobilov proti zasanjani vasici, ki živi tiho in odmaknjeno življenje. Ljudje tukaj še vedno živijo tradicionalno življenje, tesno povezano z religijo od rojstva, pa vse do smrti. Starejše ženske še vedno nosijo tradicionalna oblačila. Specialiteta kraja je črni pršut in malo mestece se ponaša s kar nekaj odličnimi restavracijami, ki zadovoljijo vsakega gurmana in so še vedno opremljena v starem stilu.

Vasica slovi po vaškem prašičku, ki ga vsako leto odberejo iz enega od legel in spustijo po ulicah. Srečate ga lahko na vsakem vogalu, vsakdo ga lahko malo nahrani ali potreplja, vendar ga konec leta čaka ista usoda, kot vse ostale prašičke v vasi. Če ga slučajno ne srečate, pa lahko potrepljate za ušeski kamnitega prašička, ki je postavljen zadaj za cerkvijo.

Tako kot vsako mestece ali vasica v Španiji, ima tudi La Alberca svoj trg, ali plaza mayor, kot pravijo španci. Trg je majhen, simpatičen, cel oblečen v siv kamen in les. Prijetno je posedati v enem od malih lokalčkov v bližini in opazovati vrvež, ali pa samo grizljati tapase (male prigrizke) in se prepustiti sanjarjenju. Trgovine so bogato založene z domačimi izdelki, okolica pa kar kliče po sprehodu ali pa samo poleževanju v travi.

Breda Dular

KLIKNI NA SLIKICE …